Najbolj oddaljene regije

Evropska unija (EU) ima devet „najbolj oddaljenih regij“: Guadeloupe, Francosko Gvajano, Martinik, Mayotte, Réunion in Saint-Martin (Francija), Kanarske otoke (Španija) ter Azore in Madeiro (Portugalska). Najbolj oddaljene regije so sestavni del EU, zato zanje velja njena zakonodaja in obveznosti.

Zanje so značilni oddaljenost od celinske Evrope, otoška lega, majhnost (razen Francoske Gvajane), težavna topografija, podnebje in ekonomska odvisnost od maloštevilnih proizvodov.

Komisija je z leti sprejela več sporočil o najbolj oddaljenih regijah. Zadnje je sprejela leta 2012 (COM(2012) 287): „Najbolj oddaljene regije Evropske unije: na poti k partnerstvu za pametno, trajnostno in vključujočo rast“), v njem pa podpira najbolj oddaljene regije pri izkoriščanju vseh priložnosti za pametno, trajnostno in vključujočo rast, ki temelji na njihovih prednostih in lastnih zmogljivostih; zagotavlja, da evropski politični okviri prispevajo k zmanjšanju ovir za najbolj oddaljene regije pri popolnem vključevanju v enotni trg ter povečuje priznavanje najbolj oddaljenih regij kot prednosti za vse in potrebe, da se upoštevajo njihove posebnosti in omejitve.

Člen 349 Pogodbe o delovanju EU priznava posebne omejitve najbolj oddaljenih regij in zahteva, da se v zvezi s tem sprejmejo posebni ukrepi. Najbolj oddaljene regije, ki so polnopravne regije EU v primerjavi s čezmorskimi državami in ozemlji, so upravičene do financiranja iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov.