Kompromis iz Ioannine

Kompromis iz Ioannine je svoje ime dobil po neformalnem srečanju zunanjih ministrov Evropske unije (EU) v grškem mestu Ioannina konec marca 1994. Na srečanju je Svet sprejel sklep o glasovanju s kvalificirano večino v razširjeni EU s 16 članicami. Sklep je bil pozneje prilagojen zaradi odločitve Norveške, da se ne bo pridružila.

Sprejeti kompromis je določal naslednje: če so člani Sveta s 23 glasovi (stari prag manjšine, ki lahko prepreči sprejetje odločitve – število glasov, potrebnih za preprečitev sprejetja odločitve, za katero se zahteva kvalificirana večina) do 26 glasovi (novi prag manjšine, ki lahko prepreči sprejetje odločitve) nameravali nasprotovati sprejetju odločitve Sveta s kvalificirano večino, bi Svet, v razumnem roku, storil vse v svoji moči za sprejetje zadovoljive rešitve z najmanj 68 glasovi od skupno 87 glasov.

Člen 16 Pogodbe o Evropski uniji uvaja novo definicijo pravila o kvalificirani večini, ki velja od 1. novembra 2014.

Vendar pa je bilo v obdobju od tega datuma do 31. marca 2017 vsaka država članica EU lahko zahtevala uporabo prejšnjih pravil za ponderiranje. Prav tako je bilo mogoče uporabiti „kompromis iz Ioannine“. To je državam, ki predstavljajo vsaj tri četrtine prebivalstva EU ali vsaj tri četrtine števila držav članic EU, ki so potrebne za sestavo manjšine, ki lahko prepreči sprejetje, omogočilo, da so lahko nasprotovale glasovanju za akt Sveta s kvalificirano večino in tako poskušale poiskati rešitev v razumnem roku.

Novo pravilo o kvalificirani večini je postalo obvezno od 1. aprila 2017 naprej. Aktivacijski odstotek „kompromisa iz Ioannine“ je bil znižan na vsaj 55 % prebivalstva EU ali vsaj 55 % števila držav članic EU, potrebnih za sestavo manjšine, ki lahko prepreči sprejetje.