1.   Med upravnim postopkom iz poglavja III so prosilcem zagotovljena jamstva iz odstavkov 2 do 6 tega člena.

2.   Organ za presojo ali, kjer je ustrezno, drugi pristojni organi ali organizacije, ki jim države članice zaupajo to nalogo, prosilce v jeziku, ki ga razumejo ali za katerega se razumno domneva, da ga razumejo, obvestijo o:

Vse informacije iz tega odstavka se prosilcem sporočijo čim prej, da se jim omogoči izvrševanje pravic, ki jih zagotavlja ta uredba, in da lahko ustrezno izpolnijo obveznosti iz člena 9. Informacije iz prvega pododstavka, točke (a) do (e), tega odstavka se prosilcu zagotovijo najpozneje ob registraciji prošnje za mednarodno zaščito. Zadevne informacije se zagotovijo v obliki brošure iz odstavka 7 v fizični ali elektronski obliki in po potrebi ustno. Mladoletnikom se informacije zagotovijo na otroku prijazen način in ob sodelovanju zastopnika ali osebe iz člena 23(2), točka (a), te uredbe.

Prosilec ima možnost potrditi, da je prejel te informacije. Taka potrditev se zabeleži v prosilčevem spisu. Če prosilec noče potrditi, da je prejel te informacije, se to dejstvo zabeleži v njegovem spisu.

3.   Med upravnim postopkom se prosilcu zagotovijo storitve tolmačenja za namen registracije in vložitve prošnje ter, kadar je ustrezno, za osebni razgovor, kadar drugače ni mogoče zagotoviti ustrezne komunikacije. Storitve tolmačenja se plačujejo iz javnih sredstev.

4.   Pristojni organi prosilcem čim prej in še pred rokom za vložitev prošnje v skladu s členom 28(1) omogočijo komuniciranje z uradom visokega komisarja Združenih narodov za begunce ali s katero koli drugo organizacijo, ki prosilcem zagotavlja pravno ali drugačno svetovanje v skladu z nacionalnim pravom.

5.   Organ za presojo prosilcem in, kadar je ustrezno, njihovim zastopnikom ali pravnim ali drugim svetovalcem, ki so priznani ali pooblaščeni na podlagi nacionalnega prava, da zagotavljajo pravne nasvete (v nadaljnjem besedilu: pravni svetovalci), zagotovi dostop do informacij iz člena 34(2), točki (b) in (c), ki so potrebne za obravnavo prošenj, in informacij, ki jih dajo strokovnjaki iz člena 34(3), kadar organ za presojo navedene informacije upošteva pri odločanju o njihovi prošnji.

6.   Organ za presojo prosilce čim prej pisno obvesti o odločitvi glede njihove prošnje. Če prosilca pravno zastopa zastopnik ali pravni svetovalec, lahko organ za presojo o odločitvi obvesti tega zastopnika ali pravnega svetovalca namesto prosilca.

7.   Agencija za azil v tesnem sodelovanju s Komisijo in posameznimi državami članicami pripravi brošure, ki vsebujejo informacije, zahtevane v tem členu. Te brošure se pripravijo tako, da jih lahko države članice dopolnijo z dodatnimi informacijami, specifičnimi za zadevno državo članico, in upoštevajo posebnosti ranljivih prosilcev, kot so mladoletniki ali invalidi.

1.   Prosilec svojo prošnjo poda v državi članici, kot je določeno v členu 17(1) in (2) Uredbe (EU) 2024/1351.

2.   Prosilec v celoti sodeluje s pristojnimi organi iz člena 4 v zadevah, ki jih zajema ta uredba, zlasti tako, da:

Kadar se pristojni organi odločijo, da bodo zadržali katerega od dokumentov iz točke (f) prvega pododstavka, zagotovijo, da prosilec nemudoma prejme kopije izvirnikov. V primeru predaje na podlagi člena 46 Uredbe (EU) 2024/1351 pristojni organi ob predaji prosilcu vrnejo zadevne dokumente.

3.   Prosilec prejme vsa sporočila pristojnih organov na najnovejšem prebivališču ali naslovu prek telefonske številke ali elektronskega naslova, ki ga je sam sporočil pristojnim organom, zlasti kadar vloži prošnjo v skladu s členom 28.

Države članice v nacionalnem pravu določijo način obveščanja in trenutek, ko se šteje, da je prosilec prejel sporočilo.

4.   Prosilec izpolnjuje obveznosti, da se pristojnim organom javlja ob določenem času ali v razumnih časovnih presledkih ali da se zadržuje na določenem geografskem območju njenega ozemlja v skladu z Direktivo (EU) 2024/1346, kakor določi država članica, v kateri se mora nahajati v skladu z Uredbo (EU) 2024/1351.

5.   Brez poseganja v kakršne koli preiskave, ki se opravijo iz varnostnih razlogov, lahko pristojni organi, kadar je to potrebno in ustrezno utemeljeno za obravnavo prošnje, zahtevajo preiskavo prosilca ali njegovih predmetov v skladu z nacionalnim pravom. Pristojni organ prosilcu sporoči razloge za preiskavo in jih vključi v prosilčev spis. Vsako preiskavo prosilca na podlagi te uredbe opravi oseba istega spola, pri čemer se dosledno spoštujejo načela človekovega dostojanstva ter telesne in duševne celovitosti.

1.   Prosilci imajo pravico ostati na ozemlju države članice, v kateri se morajo nahajati v skladu s členom 17(4) Uredbe (EU) 2024/1351, dokler organ za presojo ne sprejme odločitve o prošnji v upravnem postopku iz poglavja III.

2.   Pravica ostati ne pomeni upravičenosti do dovoljenja za prebivanje in prosilcu ne daje pravice do potovanja na ozemlje druge države članice brez potne listine, kot je določeno v členu 6(3) Direktive (EU) 2024/1346.

3.   Prosilec nima pravice ostati na ozemlju zadevne države članice med upravnim postopkom, kadar je oseba predana drugi državi članici na podlagi obveznosti v skladu z evropskim nalogom za prijetje, izdanim v skladu z Okvirnim sklepom Sveta 2002/584/PNZ (21).

4.   Država članica lahko določi izjemo od pravice prosilca, da med upravnim postopkom ostane na njenem ozemlju, kadar zadevni prosilec:

5.   Država članica lahko prosilca izroči ali preda tretji državi ali mednarodnemu sodišču oziroma ga tja premesti v skladu z odstavkom 4, točka (b), le, če pristojni organ meni, da taka odločitev o izročitvi, predaji ali premestitvi ne bo povzročila neposrednega ali posrednega vračanja, s katerim bi bile kršene obveznosti navedene države članice po mednarodnem pravu in pravu Unije.

1.   Brez poseganja v člen 38(1) in člen 55(4) ima prosilec, preden organ za presojo odloči o nedopustnosti prošnje v skladu s členom 38, možnost opraviti osebni razgovor o dopustnosti (v nadaljevanju: razgovor o dopustnosti).

2.   Med razgovorom o dopustnosti ima prosilec možnost predložiti vse elemente, ki pojasnjujejo, zakaj razlogi za nedopustnost iz člena 38 zanj ne bi veljali.

1.   Preden organ za presojo odloči o utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito, ima prosilec možnost za osebni razgovor o vsebini njegove prošnje (v nadaljevanju: vsebinski razgovor). Vsebinski razgovor se lahko opravi hkrati z razgovorom o dopustnosti, če je bil prosilec o tej možnosti vnaprej obveščen in se je lahko posvetoval s svojim pravnim svetovalcem v skladu s členom 15 ali z osebo, ki je pooblaščena za pravno svetovanje v skladu s členom 16.

2.   Med vsebinskim razgovorom ima prosilec možnost, da predstavi elemente, ki so potrebni za utemeljitev njegove prošnje, v skladu z Uredbo (EU) 2024/1347, in čim bolj popolno navede elemente iz člena 4(2) navedene uredbe. Prosilec ima možnost podati pojasnilo glede elementov, ki morda manjkajo, ali morebitnih neskladnosti ali nasprotij v svojih izjavah.

1.   Osebni razgovori iz členov 11 in 12 se izvajajo v skladu s pogoji iz te uredbe.

2.   Kadar je prošnja za mednarodno zaščito vložena v skladu s členom 31, ima odgovorna odrasla oseba iz navedene določbe možnost osebnega razgovora v skladu s členoma 11 in 12. Tudi prosilec ima možnost, da se udeleži tega razgovora, če se ne uporablja odstavek 11, točka (c), tega člena.

3.   Osebni razgovori potekajo v razmerah, ki omogočajo ustrezno zasebnost in zaupnost ter ki prosilcem omogočajo, da celovito predstavijo razloge za svojo prošnjo.

4.   Na osebnem razgovoru se zagotovi navzočnost pravnega svetovalca prosilca, če se prosilec odloči, da bo izkoristil pravno pomoč v skladu z oddelkom III tega poglavja.

5.   Za osebne razgovore se zagotovi tolmač, ki je sposoben zagotoviti ustrezno komunikacijo med prosilcem in osebo, ki vodi razgovor.

Med osebnimi razgovori se lahko zagotovi prisotnost kulturnega mediatorja.

Države članice dajo prednost tolmačem in kulturnim mediatorjem, ki so se udeležili usposabljanja, kot je usposabljanje iz člena 8(4), točka (m), Uredbe (EU) 2021/2303.

Države članice zagotovijo, da se tolmači in kulturni mediatorji seznanijo s ključnimi pojmi in terminologijo, relevantnimi za oceno prošenj za mednarodno zaščito, na primer prek standardne brošure ali priročnika. Komunikacija poteka v jeziku, ki ga izbere prosilec, razen če obstaja drug jezik, ki ga prosilec razume in se v njem lahko jasno sporazumeva.

6.   Osebne razgovore vodi osebje organa za presojo.

Kadar prošnjo v istem obdobju poda nesorazmerno število državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva, zaradi česar ni mogoče pravočasno opraviti osebnih razgovorov z vsakim prosilcem, lahko organu za presojo začasno pomaga osebje drugih organov zadevne države članice, ki se predhodno udeleži ustreznega usposabljanja, ki vključuje elemente iz člena 8 Uredbe (EU) 2021/2303 za izvedbo takih razgovorov, ali Agencija za azil v skladu s členom 5.

7.   Oseba, ki vodi razgovor:

8.   Osebje, ki vodi razgovore s prosilci, vključno s strokovnjaki, ki jih napoti Agencija za azil:

9.   Na zahtevo prosilca in če je to mogoče, organ za presojo zagotovi, da so izpraševalci in tolmači tistega spola, ki mu prosilec daje prednost, razen če meni, da taka zahteva ni povezana s težavami prosilca, da celovito predstavi razloge za svojo prošnjo.

10.   Z odstopanjem lahko organ za presojo v upravičenih okoliščinah osebni razgovor opravi prek videokonference.

V takem primeru organ za presojo zagotovi potrebno ureditev za ustrezne objekte, postopkovne in tehnične standarde, pravno pomoč in tolmačenje, pri čemer upošteva smernice Agencije za azil.

11.   Razgovor o dopustnosti ali vsebinski razgovor, kot je ustrezno, se lahko opusti, kadar:

Če se osebni razgovor v skladu s točko (c) prvega pododstavka opusti, to ne vpliva negativno na odločitev organa za presojo. Kadar se osebni razgovor v skladu z navedeno točko opusti, organ za presojo prosilcu dejansko omogoči, da pisno predloži dodatne informacije.

V primeru dvoma glede tega, ali je prosilec zmožen oziroma ali lahko opravi razgovor, se organ za presojo posvetuje s strokovnim zdravstvenim delavcem, da ugotovi, ali je prosilec začasno nezmožen za razgovor oziroma ga začasno ne more opraviti oziroma ali je njegovo stanje trajno. Kadar je po posvetovanju s tem zdravstvenim delavcem jasno, da je stanje, zaradi katerega je prosilec nezmožen za razgovor ali ga ne more opraviti, začasno, organ za presojo odloži osebni razgovor, dokler prosilec zanj ne bo zmožen oziroma ga bo lahko opravil.

Kadar se prosilec osebnega razgovora ne more udeležiti zaradi posebnih okoliščin, na katere ne more vplivati, organ za presojo osebni razgovor preloži na drug datum.

12.   Prosilci se udeležijo osebnega razgovora in morajo osebno odgovoriti na postavljena vprašanja.

13.   Prosilcu sme na osebnem razgovoru pomagati pravni svetovalec, tudi če razgovor poteka prek videokonference.

Če pravni svetovalec ni navzoč, to organu za presojo ne preprečuje, da bi opravil razgovor.

Države članice lahko v nacionalnem pravu določijo, da lahko pravni svetovalec, kadar sodeluje pri osebnem razgovoru, posreduje šele ob koncu tega razgovora.

14.   Brez poseganja v člena 11(1) in 12(1) ter če so bila opravljena zadostna prizadevanja, da bi se prosilcu zagotovila možnost osebnega razgovora, dejstvo, da osebni razgovor ni bil opravljen, organu za presojo ne preprečuje sprejetja odločitve o prošnji za mednarodno zaščito.

1.   Organ za presojo ali kateri koli drug organ ali strokovnjaki, ki mu v skladu s členom 5 in členom 13(6) pomagajo pri izvajanju osebnih razgovorov, pripravijo podroben zapisnik o dejanskem stanju, ki vključuje vse glavne elemente osebnega razgovora, ali dobesedni zapis razgovora oziroma dobesedni zapis posnetka takega razgovora, ki se vključi v prosilčev spis.

2.   Osebni razgovori se posnamejo s sredstvi za zvočno snemanje. Prosilec je o snemanju in namenu takega snemanja vnaprej obveščen. Posebna pozornost se nameni potrebam prosilcev, ki potrebujejo posebna procesna jamstva. Organ za presojo posnetek vključi v prosilčev spis.

3.   Prosilec ima ob koncu osebnega razgovora ali v določenem roku, preden organ za presojo sprejme odločitev, možnost, da ustno ali pisno izrazi pripombe ali zagotovi pojasnila glede morebitnih napačnih prevodov ali nesporazumov oziroma drugih dejanskih napak v zapisniku, dobesednem zapisu razgovora ali dobesednem zapisu posnetka. Zato je prosilec v celoti seznanjen z vsebino zapisnika, dobesednega zapisa razgovora ali dobesednega zapisa posnetka, po potrebi s pomočjo tolmača.

4.   Od prosilca se zahteva, da potrdi, da vsebina zapisnika ali dobesedni zapis razgovora pravilno odraža osebni razgovor. Kadar prosilec odkloni potrditev vsebine, se razlogi za odklonitev zabeležijo v njegovem spisu. Taka odklonitev potrditve organu za presojo ne preprečuje sprejetja odločitve o prošnji. V primeru dvoma glede izjav prosilca med osebnim razgovorom prevlada zvočni posnetek.

5.   Od prosilca ni treba zahtevati, da poda pripombe ali pojasnila o zapisniku ali dobesednem zapisu razgovora, niti da potrdi, da vsebina zapisnika ali dobesedni zapis razgovora pravilno odraža razgovor, kadar:

6.   Prosilci ter njihovi zastopniki in pravni svetovalci, kadar so imenovani, imajo dostop do zapisnika ali zapisov iz odstavka 1 čim prej po razgovoru, v vsakem primeru pa pravočasno, preden organ za presojo sprejme odločitev.

Dostop do posnetka se zagotovi tudi v pritožbenem postopku.

1.   Prosilci imajo v vseh fazah postopka pravico do učinkovitega posvetovanja s pravnim svetovalcem ali drugim svetovalcem o zadevah v zvezi s svojimi prošnjami.

2.   Brez poseganja v pravico prosilca, da na lastne stroške izbere svojega pravnega svetovalca ali drugega svetovalca, lahko prosilec v skladu s členom 16 zaprosi za brezplačno pravno svetovanje v upravnem postopku iz poglavja III, v skladu s členom 17 pa za brezplačno pravno pomoč in zastopanje v pritožbenem postopku iz poglavja V.

Prosilca se čim prej in najpozneje ob registraciji prošnje v skladu s členom 27 obvesti o njegovi pravici, da zaprosi za brezplačno pravno svetovanje ali brezplačno pravno pomoč in zastopanje.

3.   Države članice lahko zagotovijo brezplačno pravno pomoč in zastopanje v upravnem postopku v skladu z nacionalnim pravom.

4.   Države članice lahko organizirajo pravno svetovanje ter pravno pomoč in zastopanje v skladu s svojimi nacionalnimi sistemi.

1.   Države članice na zahtevo prosilca zagotovijo brezplačno pravno svetovanje v upravnem postopku iz poglavja III.

Za namene prvega pododstavka se lahko učinkovit dostop do brezplačnega pravnega svetovanja zagotovi tako, da v upravni fazi postopka ena oseba pravno svetovanje sočasno zagotavlja več prosilcem.

2.   Za namene upravnega postopka brezplačno pravno svetovanje vključuje zagotavljanje:

3.   Brez poseganja v odstavek 1 se lahko brezplačno pravno svetovanje v upravnem postopku izključi, kadar:

4.   Za namen izvajanja tega člena lahko države članice zaprosijo za pomoč Agencijo za azil. Poleg tega se lahko državam članicam prek skladov Unije zagotovi finančna podpora v skladu s pravnimi akti, ki urejajo take sklade.

1.   V pritožbenem postopku države članice na zahtevo prosilca poskrbijo, da se mu zagotovita brezplačna pravna pomoč in zastopanje. Taka brezplačna pravna pomoč in zastopanje vključujeta pripravo procesnih dokumentov, ki se zahtevajo na podlagi nacionalnega prava, pripravo pritožbe in v primeru obravnave udeležbo na tej obravnavi pred sodiščem.

2.   Države članice lahko zagotovitev brezplačne pravne pomoči in zastopanja v pritožbenem postopku izključijo, kadar:

3.   Kadar odločitev, da se brezplačna pravna pomoč in zastopanje ne dodelita, sprejme organ, ki ni sodišče, in ta odločitev temelji na tem, da se za pritožbo šteje, da nima dejanskih možnosti za uspeh ali da ima namen zlorabe, ima prosilec pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper navedeno odločitev pred sodiščem. V ta namen ima prosilec pravico zaprositi za brezplačno pravno pomoč in zastopanje.

1.   Pravni svetovalec, ki pravno zastopa prosilca v skladu s pogoji nacionalnega prava, ima dostop do informacij iz prosilčevega spisa, na podlagi katerih je ali bo sprejeta odločitev.

2.   Dostop do informacij ali virov v prosilčevem spisu se lahko zavrne v skladu z nacionalnim pravom, kadar bi razkritje informacij ali virov ogrozilo nacionalno varnost, varnost organizacij ali oseb, ki informacije posredujejo, ali varnost oseb, ki jih te informacije zadevajo, ali kadar bi bili ogroženi interesi preiskave v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito s strani pristojnih organov držav članic ali bi to poslabšalo mednarodne odnose držav članic ali kadar so informacije ali viri tajni po nacionalnem pravu. V navedenih primerih organ za presojo:

V zvezi s točko (b) prvega pododstavka države članice omogočijo dostop do informacij ali virov pravnemu svetovalcu, ki pravno zastopa prosilca in ki je opravil varnostno preverjanje, če so informacije relevantne za obravnavo prošnje ali odločanje o odvzemu mednarodne zaščite.

3.   Pravni svetovalec prosilca ali oseba, pooblaščena za pravno svetovanje, ki pravno svetuje in pomaga prosilcu ali ga zastopa, ima za namene svetovanja, pomoči ali zastopanja zadevnega prosilca dostop do zaprtih območij, kot so centri za tujce in tranzitna območja, v skladu z Direktivo (EU) 2024/1346.

1.   Brezplačno pravno svetovanje, pomoč in zastopanje zagotavljajo pravni ali drugi svetovalci, ki so priznani ali pooblaščeni na podlagi nacionalnega prava, da svetujejo ali pomagajo prosilcem ali jih zastopajo, ali nevladne organizacije, ki so na podlagi nacionalnega prava pooblaščene, da prosilcem zagotavljajo pravne storitve ali jih zastopajo.

2.   Države članice določijo posebna postopkovna pravila v zvezi z ureditvijo vlaganja in obravnave prošenj za brezplačno pravno svetovanje, pomoč in zastopanje v zvezi s prošnjami za mednarodno zaščito ali uporabijo obstoječa pravila za podobne domače prošnje pod pogojem, da navedena pravila niso strožja oziroma ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo dostopa do brezplačnega pravnega svetovanja ali brezplačne pravne pomoči in zastopanja.

3.   Države članice določijo posebna pravila glede izključitve zagotavljanja brezplačnega pravnega svetovanja, pomoči in zastopanja v skladu s členom 16(3) oziroma členom 17(2).

4.   Države članice lahko določijo tudi denarne ali časovne omejitve za brezplačno pravno svetovanje, pomoč in zastopanje, če take omejitve niso samovoljne in ne omejujejo neupravičeno dostopa do brezplačnega pravnega svetovanja, pomoči in zastopanja. V zvezi s honorarji in drugimi stroški se prosilci ne obravnavajo manj ugodno kot na splošno njihovi državljani v zadevah, ki se nanašajo na pravno pomoč.

5.   Države članice lahko od prosilca zahtevajo celotno ali delno povračilo stroškov, nastalih v zvezi z zagotavljanjem pravne pomoči in zastopanja, kadar se finančni položaj prosilca med postopkom znatno izboljša ali če je bila odločitev o zagotavljanju brezplačne pravne pomoči in zastopanja sprejeta na podlagi neresničnih informacij, ki jih je predložil prosilec. V ta namen prosilci nemudoma obvestijo pristojne organe o vsaki pomembni spremembi svojega finančnega položaja.

1.   Pristojni organi individualno ocenijo, po potrebi s pomočjo tolmača, ali prosilec potrebuje posebna procesna jamstva. Ta ocena se lahko vključi v obstoječe nacionalne postopke ali v oceno iz člena 25 Direktive (EU) 2024/1346 ter zanjo ni potrebno, da poteka v obliki upravnega postopka. Kadar tako zahteva nacionalno pravo, se ocena lahko da na voljo in njeni rezultati posredujejo organu za presojo, če prosilec s tem soglaša.

2.   Ocena iz odstavka 1 se začne čim prej po vložitvi prošnje z ugotavljanjem, ali prosilec kaže prve znake, da bo morda potreboval posebna procesna jamstva. To ugotavljanje temelji na vidnih znakih, prosilčevih izjavah ali vedenju ali morebitnih ustreznih dokumentih. V primeru mladoletnika se upoštevajo tudi izjave staršev, odrasle osebe, ki je odgovorna zanj v skladu s pravom ali prakso zadevne države članice, ali zastopnika prosilca. Pristojni organi pri registraciji prošnje informacije o vseh takih prvih znakih vključijo v prosilčev spis in jih dajo na voljo organu za presojo.

3.   Ocena iz odstavka 1 se nadaljuje po vložitvi prošnje, pri čemer se upoštevajo vse informacije v prosilčevem spisu.

Ocena iz odstavka 1 se zaključi čim prej, v vsakem primeru pa v 30 dneh. Ponovno se pregleda v primeru kakršnih koli pomembnih sprememb okoliščin prosilca ali kadar se potreba po posebnih procesnih jamstvih pokaže po tem, ko je bila ocena zaključena.

4.   Pristojni organ lahko prosilca, ki s tem predhodno soglaša, napoti k ustreznemu zdravniku ali psihologu ali drugemu strokovnjaku za nasvet o tem, ali prosilec potrebuje posebna procesna jamstva, pri čemer da prednost primerom, v katerih obstajajo znaki, da so bili prosilci morda žrtve mučenja, posilstva ali druge hude oblike psihološkega, fizičnega, spolnega nasilja ali nasilja na podlagi spola in da bi to lahko negativno vplivalo na njihovo zmožnost učinkovitega sodelovanja v postopku. Če prosilec soglaša z napotitvijo v skladu s tem pododstavkom, se šteje, da tako soglasje vključuje soglasje za posredovanje rezultatov napotitve pristojnemu organu.

Organ za presojo nasvet, pridobljen na podlagi prvega pododstavka, upošteva pri odločanju o vrsti posebnih procesnih jamstev, ki se lahko zagotovijo prosilcu.

Po potrebi in brez poseganja v zdravniški pregled se lahko ocena iz odstavka 1 vključi v zdravniške preglede iz členov 24 in 25.

5.   Zadevno osebje pristojnih organov ter zdravnik, psiholog ali drug strokovnjak, ki svetuje glede potrebe po posebnih procesnih jamstvih, se udeležijo usposabljanja, ki jim omogoča prepoznavanje znakov ranljivosti pri prosilcu, ki bi lahko potreboval posebna procesna jamstva, in obravnavanje teh potreb, kadar so prepoznane.

1.   Prosilcem, za katere je bilo ugotovljeno, da potrebujejo posebna procesna jamstva, se zagotovi potrebna podpora, da bi lahko izkoristili pravice in izpolnjevali obveznosti iz te uredbe med celotnim trajanjem postopka za mednarodno zaščito.

2.   Kadar organ za presojo, tudi na podlagi ocene drugega ustreznega nacionalnega organa, meni, da potrebne podpore iz odstavka 1 tega člena ni mogoče zagotoviti v okviru pospešenega postopka obravnave iz člena 42 ali postopka na meji iz člena 43, pri čemer se posebna pozornost nameni žrtvam mučenja, posilstva ali druge hude oblike psihološkega, fizičnega, spolnega nasilja ali nasilja na podlagi spola, teh postopkov za prosilca ne uporabi ali jih zanj preneha uporabljati.

1.   Pri uporabi te uredbe je najpomembnejše vodilo pristojnih organov največja korist otroka.

2.   Organ za presojo oceni največjo korist otroka v skladu s členom 26 Direktive (EU) 2024/1346.

3.   Organ za presojo mladoletniku zagotovi možnost za osebni razgovor, tudi takrat, kadar je v skladu s členom 32 in členom 33(1) prošnja podana v njegovem imenu, razen če to ni v največjo korist otroka. V tem primeru organ za presojo navede razloge za odločitev, da mladoletniku ne zagotovi možnosti za osebni razgovor.

Osebni razgovor mladoletnika opravi oseba, ki ima potrebno znanje o pravicah in posebnih potrebah mladoletnikov. Opravi se na otroku prilagojen in okoliščinam primeren način, pri čemer se upoštevata starost in zrelost otroka.

4.   Kadar ima mladoletnik spremstvo, se osebni razgovor opravi v prisotnosti odrasle osebe, ki je odgovorna zanj v skladu s pravom ali prakso zadevne države članice, in pravnega svetovalca, če je bil imenovan. Države članice lahko po potrebi in kadar je to v največjo korist otroka, opravijo osebni razgovor s tem mladoletnikom tudi v prisotnosti osebe s potrebnimi veščinami in strokovnim znanjem. Iz utemeljenih razlogov in le, če je to v največjo otrokovo korist, lahko organ za presojo opravi razgovor z mladoletnikom brez navzočnosti odgovorne odrasle osebe, če zagotovi, da mladoletniku med razgovorom pomaga oseba, ki ima potrebne veščine in strokovno znanje za zaščito njegove največje koristi.

5.   Odločitev o prošnji mladoletnika pripravi ustrezno osebje organa za presojo. Zadevno osebje ima potrebno znanje in je bilo ustrezno usposobljeno o pravicah in posebnih potrebah mladoletnikov.

1.   Pristojni organi zagotovijo, da se mladoletnikom brez spremstva zagotovita zastopanje in pomoč tako, da lahko izkoristijo pravice in izpolnjujejo obveznosti iz te uredbe, Uredbe (EU) 2024/1351, Direktive (EU) 2024/1346 in Uredbe (EU) 2024/1358.

2.   Kadar prošnjo vloži oseba, ki trdi, da je mladoletnik, ali v zvezi s katero obstajajo objektivni razlogi za domnevo, da je mladoletnik, in ki nima spremstva, pristojni organi imenujejo:

Zastopnik in oseba iz prvega pododstavka, točka (a), tega odstavka je lahko oseba iz člena 27 Direktive (EU) 2024/1346. Ta oseba se sestane z mladoletnikom brez spremstva in upošteva njegova mnenja o njegovih lastnih potrebah v skladu s starostjo in zrelostjo mladoletnika.

Kadar pristojni organ ugotovi, da je prosilec, ki trdi, da je mladoleten, nedvomno starejši od 18 let, mu ni treba imenovati zastopnika v skladu s tem odstavkom.

Dolžnosti zastopnika ali osebe iz prvega pododstavka, točka (a), tega odstavka prenehajo, kadar pristojni organi po ugotavljanju starosti iz člena 25(1) ne domnevajo, da je prosilec mladoletnik, ali menijo, da prosilec ni mladoletnik, ali kadar prosilec preneha biti mladoletnik brez spremstva.

3.   V primeru nesorazmernega števila prošenj, ki jih vložijo mladoletniki brez spremstva, ali v drugih izjemnih primerih se lahko rok za imenovanje zastopnika iz odstavka 2, prvi pododstavek, točka (b), podaljša za deset delovnih dni, brez poseganja v odstavek 2, tretji pododstavek.

4.   Kadar je v skladu z odstavkom 2 imenovana organizacija, ta za izvajanje nalog iz tega člena v zvezi z mladoletnikom brez spremstva določi fizično osebo.

5.   Pristojni organ nemudoma stori naslednje:

Zastopnik in oseba iz odstavka 2, prvi pododstavek, točka (a), imata dostop do vsebine ustreznih dokumentov v spisu mladoletnika, vključno s posebnim informativnim gradivom za mladoletnike brez spremstva.

6.   Oseba iz odstavka 2, prvi pododstavek, točka (a), se sestane z mladoletnikom brez spremstva in med drugim opravlja naslednje naloge, po potrebi skupaj s pravnim svetovalcem:

7.   Dokler zastopnik ni imenovan, lahko države članice osebo iz odstavka 2, prvi pododstavek, točka (a), pooblastijo, da mladoletniku pomaga pri registraciji in vložitvi prošnje ali da vloži prošnjo v imenu mladoletnika v skladu s členom 35.

8.   Zastopnik se sestane z mladoletnikom brez spremstva in med drugim opravlja naslednje naloge, po potrebi skupaj s pravnim svetovalcem:

Med osebnim razgovorom imata zastopnik in pravni svetovalec možnost postavljati vprašanja ali podajati pripombe v okviru, ki ga določi oseba, ki vodi razgovor.

Organ za presojo lahko zahteva, da se mladoletnik brez spremstva udeleži osebnega razgovora, tudi če je na njem prisoten zastopnik ali pravni svetovalec.

9.   Zastopnik opravlja svoje naloge v skladu z načelom največje koristi otroka ter ima potrebne kvalifikacije, opravljena usposabljanja in strokovno znanje. Zastopniki se redno udeležujejo usposabljanj za opravljanje svojih nalog in niso vpisani v kazensko evidenco, zlasti kar zadeva kazniva dejanja ali prekrške, povezane z otroki.

Zastopnik se zamenja le, če pristojni organi menijo, da naloge zadevnega zastopnika ali osebe niso bile ustrezno opravljene. Organizacije ali fizične osebe, katerih interesi so ali bi lahko bili v nasprotju s koristmi mladoletnika brez spremstva, se ne imenujejo za zastopnika.

10.   Pristojni organi fizični osebi, ki deluje kot zastopnik, ali osebi, primerni za začasno zastopanje, naložijo odgovornost za sorazmerno in omejeno število mladoletnikov brez spremstva, in sicer v običajnih okoliščinah za največ 30 mladoletnikov brez spremstva hkrati, in tako zagotovijo, da lahko učinkovito opravlja svoje naloge.

V primeru nesorazmernega števila prošenj, ki jih vložijo mladoletniki brez spremstva, ali v drugih izjemnih okoliščinah se lahko število mladoletnikov brez spremstva na zastopnika poveča na največ 50 mladoletnikov brez spremstva.

Države članice zagotovijo, da se določijo upravni ali sodni organi ali drugi subjekti, ki so odgovorni za redni nadzor ustreznega opravljanja nalog nadzornikov ali oseb, imenovanih v skladu z odstavkom 2, prvi pododstavek, točka (a), vključno s pregledovanjem kazenskih evidenc teh imenovanih zastopnikov in oseb v rednih časovnih presledkih, da se ugotovijo morebitne nezdružljivosti z njihovo vlogo. Ti upravni ali sodni organi ali drugi subjekti pregledajo pritožbe, ki jih mladoletniki brez spremstva vložijo zoper predstavnike ali osebe, imenovane v skladu z odstavkom 2, prvi pododstavek, točka (a).

1.   Kadar je organ za presojo mnenja, da je za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito relevantno, da se opravi zdravniški pregled prosilca zaradi ugotavljanja znakov in simptomov, ki bi lahko kazali na preganjanje ali resno škodo v preteklosti, s privolitvijo prosilca zahteva takšen pregled in je obveščen o njegovih rezultatih.

2.   V primeru mladoletnika se zdravniški pregled izvede le, če eden od staršev, odrasla oseba, ki je odgovorna za mladoletnika v skladu s pravom ali prakso zadevne države članice, zastopnik ali oseba iz člena 23(2), točka (a), in – kadar tako določa nacionalno pravo – prosilec vanj privolijo.

Zdravniški pregled je za prosilca brezplačen in se plača iz javnih sredstev.

Kadar je ustrezno, se lahko pri zdravniškem pregledu iz tega člena upoštevajo zdravstveni pregledi in pregledi ranljivosti iz člena 12 Uredbe (EU) 2024/1356.

3.   Kadar zdravniški pregled v skladu z odstavkom 1 ni izveden, organ za presojo prosilce obvesti, da lahko zdravniški pregled zaradi ugotavljanja znakov in simptomov, ki bi lahko kazali na preganjanje ali resno škodo v preteklosti, uredijo na lastno pobudo in stroške.

4.   Rezultati zdravniških pregledov iz odstavka 1 ali 3 se čim prej predložijo prosilcu in organu za presojo, ki jih presodi skupaj z drugimi elementi prošnje.

5.   Zdravniški pregled je kar najmanj invaziven, izvajajo pa ga le usposobljeni zdravstveni delavci. Izvede se spoštljivo do dostojanstva zadevne osebe.

6.   Če prosilec zavrne zdravniški pregled ali se odloči za zdravniški pregled na lastno pobudo, kadar tak pregled ni izveden v ustreznem časovnem okviru, ob upoštevanju razpoložljivosti terminov za zdravniške preglede v odgovorni državi članici, to organu za presojo ne prepreči sprejetja odločitve o prošnji za mednarodno zaščito.

1.   Kadar na podlagi izjav prosilca, razpoložljivih dokumentarnih dokazil ali drugih ustreznih indicev obstajajo dvomi o tem, ali je prosilec mladoletnik, lahko organ za presojo opravi večdisciplinarno oceno, vključno s psihosocialno oceno, ki jo opravijo usposobljeni strokovnjaki, da se v okviru obravnavanja prošnje določi starost prosilca. Ugotavljanje starosti ne sme temeljiti izključno na videzu ali vedenju prosilca. Za namene ugotavljanja starosti se dokumenti, ki so na voljo, štejejo za pristne, razen če ni dokazov o nasprotnem, upoštevajo pa se tudi izjave mladoletnikov.

2.   Kadar po večdisciplinarni presoji še vedno obstajajo dvomi glede starosti prosilca, se lahko kot skrajni ukrep za določitev starosti prosilca v okviru obravnave prošnje uporabijo zdravniški pregledi. Kadar rezultat ugotavljanja starosti iz tega odstavka v zvezi s starostjo prosilca ni prepričljiv ali vključuje razpon starosti, nižji od 18 let, države članice domnevajo, da je prosilec mladoleten.

3.   Vsi zdravniški pregledi, izvedeni za namene iz odstavka 2, so kar najmanj invazivni in se izvajajo ob polnem spoštovanju dostojanstva zadevne osebe. Izvajajo jih zdravstveni delavci z izkušnjami in strokovnim znanjem na področju ocenjevanja starosti.

Kadar se uporablja ta odstavek, se rezultati zdravniškega pregleda in večdisciplinarne ocene analizirajo skupaj, tako da je rezultat kar najbolj zanesljiv.

4.   Kadar se za ugotavljanje starosti prosilca uporabijo zdravniški pregledi, pristojni organ zagotovi, da so prosilci, njihovi starši, odrasla oseba, ki je odgovorna za mladoletnika v skladu s pravom ali prakso zadevne države članice, njihovi zastopniki ali oseba iz člena 23(2), točka (a), pred obravnavo prošnje za mednarodno zaščito obveščeni o možnosti, da se bo morda starost ugotavljala z zdravniškim pregledom, in sicer v jeziku, ki ga razumejo, in na otroku prijazen in starosti primeren način. To vključuje informacije o metodi pregleda, možnih posledicah njegovega rezultata za obravnavo prošnje ter o možnosti in posledicah odklonitve zdravniškega pregleda s strani prosilca. Vsi dokumenti, povezani z zdravniškim pregledom, se vključijo v prosilčev spis.

5.   Zdravniški pregled za ugotavljanje starosti prosilcev se opravi le, kadar prosilci, njihovi starši, odgovorna odrasla oseba iz odstavka 4 tega člena, njihov zastopnik ali oseba iz člena 23(2), točka (a), po prejemu informacij iz odstavka 4 tega člena z njim soglašajo.

6.   Če prosilci, njihovi starši, odgovorna odrasla oseba iz odstavka 4 tega člena, njihov zastopnik ali oseba iz člena 23(2), točka (a), zdravniški pregled za namene ugotavljanja starosti odkloni, to organu za presojo ne preprečuje sprejetja odločitve o prošnji za mednarodno zaščito. Taka odklonitev se lahko obravnava le kot izpodbojna domneva, da prosilec ni mladoletnik.

7.   Država članica lahko prizna odločitve o ugotavljanju starosti, ki so jih sprejele druge države članice, če so bile ocene starosti opravljene v skladu s pravom Unije.

1.   Prošnja za mednarodno zaščito velja za podano, kadar državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi mladoletnik brez spremstva, osebno pred pristojnim organom iz člena 4(1) in (2) izpove, da želi pridobiti mednarodno zaščito države članice.

Kadar uradniki pristojnega organa niso prepričani, ali se lahko določena izjava šteje kot prošnja za mednarodno zaščito, zadevno osebo izrecno vprašajo, ali želi pridobiti mednarodno zaščito.

2.   Organi, odgovorni za sprejemne objekte v skladu z Direktivo EU 2024/1346, so po potrebi obveščeni, da je bila podana prošnja. V zvezi z državljani tretjih držav, ki morajo opraviti preverjanje iz člena 5(1) Uredbe (EU) 2024/1356, se države članice za uporabo tega odstavka lahko odločijo po končanem preverjanju.

1.   Brez poseganja v obveznosti zbiranja in posredovanja podatkov v skladu s členom 15(1) Uredbe (EU) 2024/1358 organi, pristojni za registracijo prošenj, organi druge države članice iz člena 5(1), točka (b), te uredbe ali strokovnjaki, ki jih je napotila Agencija za azil in ki jim pri tej nalogi pomagajo, prošnjo registrirajo hitro, v vsakem primeru pa najpozneje pet dni od dneva, ko je bila podana. V ta namen registrirajo naslednje informacije, ki so lahko z obrazca za preverjanje iz člena 17 Uredbe (EU) 2024/1356:

Kadar so podatke iz točk (a) in (b) prvega pododstavka države članice že pridobile, preden je bila prošnja podana, jih ne zahtevajo še enkrat.

2.   Kadar posameznik trdi, da nima državljanstva, se to dejstvo jasno zabeleži, dokler se ne ugotovi, ali je posameznik brez državljanstva.

3.   Kadar je prošnja podana pri organu, ki je zadolžen za prejemanje prošenj za mednarodno zaščito, vendar ni odgovoren za njihovo registriranje, ta organ po potrebi hitro, najpozneje pa v treh delovnih dneh od datuma, ko je bila prošnja podana, o njej obvesti organ, odgovoren za registracijo prošenj. Organ, odgovoren za registracijo prošenj to prošnjo registrira čim prej, najpozneje pa v petih dneh od trenutka, ko je prejel informacije.

4.   Kadar informacije zbere organ za presojo ali drug organ, ki mu pomaga, za namene obravnave prošnje, se lahko dodatni podatki, potrebni za obravnavo prošnje, zberejo tudi ob registraciji.

5.   Kadar nesorazmerno število državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva poda prošnjo v istem časovnem obdobju, zaradi česar je prošnje nemogoče registrirati v rokih iz odstavkov 1 in 3, se prošnja registrira najpozneje v 15 dneh od takrat, ko je bila podana.

6.   Brez poseganja v pravico prosilca, da v podporo prošnji predloži nove elemente, v primeru naknadne prošnje, kadar so informacije iz odstavka 1, točke (a), (b) in (d), ter odstavka 2 že na voljo pristojnemu organu, ta morda ne rabi zbirati takih podatkov.

7.   V zvezi z državljani tretjih držav, ki morajo opraviti preverjanje iz člena 5(1) Uredbe (EU) 2024/1356, se odstavki 1 do 6 tega člena uporabijo šele po končanem preverjanju.

1.   Prosilec prošnjo pri pristojnem organu države članice, v kateri je prošnja podana, vloži čim prej, najpozneje pa v 21 dneh od trenutka, ko je bila prošnja registrirana, razen če se uporablja odstavek 6 tega člena, v kolikor se mu dejansko omogoči, da to stori v skladu s tem členom. Kadar prošnja ni vložena pri organu za presojo, pristojni organ o vloženi prošnji hitro obvesti organ za presojo.

2.   Prosilec po predaji v skladu s členom 46(1) Uredbe (EU) 2024/1351 vloži prošnjo pri pristojnih organih odgovorne države članice čim prej, najpozneje pa v 21 dneh od trenutka, ko se identificira pri pristojnih organih odgovorne države članice.

3.   Prošnja se vloži osebno na določeni datum in kraj ter, če je navedeno, ob določeni uri. Pristojni organi ta datum in kraj sporočijo prosilcu. Pristojni organi lahko prosilcu sporočijo uro.

Države članice lahko v nacionalnem pravu določijo, da se prošnja šteje za osebno vloženo, ko se pristojni organ prepriča, da se prosilec ob registraciji ali vložitvi prošnje fizično nahaja na ozemlju države članice.

4.   Z odstopanjem od odstavka 3 lahko države članice v nacionalnem pravu dopustijo, da prosilec prošnjo vloži z obrazcem, tudi kadar se zaradi trajnih resnih okoliščin, na katere ne more vplivati, na primer zaradi pridržanja ali daljše hospitalizacije, ne more zglasiti osebno. Prošnja se šteje za vloženo, če prosilec obrazec predloži v roku iz odstavka 1 in če pristojni organ ugotovi, da so pogoji iz tega odstavka izpolnjeni. V takšnih primerih začne rok za obravnavo prošnje teči z datumom, ko pristojni organ prejme obrazec.

5.   Za namene prvega pododstavka odstavka 3 v situacijah, ko nesorazmerno število državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva poda prošnjo za mednarodno zaščito v istem časovnem obdobju, zaradi česar je v vsakemu prosilcu nemogoče ponuditi termin v roku iz odstavka 1, se prosilcu termin za vložitev prošnje ponudi na datum, ki nastopi najpozneje v dveh mesecih od trenutka, ko je prošnja registrirana.

6.   Ob vložitvi prošnje mora prosilec čim prej predložiti vse elemente in dokumente, s katerimi razpolaga, iz člena 4(2) Uredbe (EU) 2024/1347, ki so potrebni za utemeljitev prošnje. Po vložitvi prošnje lahko prosilci, zlasti na njihovem osebnem razgovoru, predložijo kakršne koli dodatne elemente, relevantne za obravnavo prošnje, dokler ni v okviru upravnega postopka o prošnji odločeno.

Države članice lahko v tem roku določijo rok za predložitev navedenih dodatnih elementov, ki ga prosilec poskuša upoštevati.

7.   Države članice lahko dostop do postopka organizirajo tako, da podaja, registracija ali vložitev potekajo istočasno. V takih primerih države članice zagotovijo, da imajo vsi prosilci zagotovljena jamstva iz člena 8(2) do (6). Kadar podaja, registracija ali vložitev prošnje potekajo istočasno, lahko prosilci predložijo vse elemente in dokumente, s katerimi razpolagajo, iz člena 4(2) Uredbe (EU) 2024/1347, potrebne za utemeljitev njihove prošnje med osebnim razgovorom.

Obenem lahko prosilci predložijo kakršne koli dodatne elemente, relevantne za obravnavo njihove prošnje, dokler ni v okviru upravnega postopka o prošnji odločeno. Države članice lahko v tem roku določijo rok za predložitev navedenih dodatnih elementov, ki ga prosilec poskuša upoštevati.

1.   Pristojni organi države članice, v kateri je podana prošnja za mednarodno zaščito, ob registraciji prošnje prosilcu zagotovijo dokument z njegovim imenom, na katerem je navedeno, da je bila prošnja podana in registrirana. Ta dokument je veljaven do izdaje dokumenta iz odstavka 4.

Po predaji v skladu s členom 46 Uredbe (EU) 2024/1351 pristojni organi odgovorne države članice prosilcu, ko se identificira pri njih, izdajo dokument z njegovim imenom, na katerem je navedeno, da je bila prošnja podana in registrirana ter da je bila oseba predana. Ta dokument ostane veljaven, dokler ni izdan dokument iz odstavka 4.

2.   Dokumenta iz odstavka 1 ni treba zagotoviti, če je ob registraciji mogoče izdati dokument iz odstavka 4.

3.   Ko je izdan dokument iz odstavka 4, se dokument iz odstavka 1 umakne.

4.   Pristojni organi države članice, v kateri je vložena prošnja v skladu s členom 28(1) in (2), čim prej po vložitvi prošnje izdajo dokument, ki vsebuje vsaj naslednje elemente, ki se po potrebi posodobijo:

5.   Dokumentov iz tega člena ni treba izdati, če in dokler je prosilec pridržan ali zaprt.

Ob izpustitvi iz pridržanja ali zapora se prosilcu zagotovi dokument iz odstavka 1 ali 4. Kadar se prosilcu ob izpustitvi zagotovi dokument iz odstavka 1, prosilec čim prej prejme dokument iz odstavka 4.

6.   V primeru mladoletnikov s spremstvom lahko dokumenti iz tega člena, izdani enemu od staršev prosilca ali odrasli osebi, odgovorni zanj bodisi v skladu s pravom bodisi v skladu s prakso zadevne države članice, po potrebi zajemajo tudi mladoletnika.

7.   Dokumenti iz tega člena niso nujno dokazilo o identiteti, vendar se obravnavajo kot zadostni, da se prosilci z njimi lahko identificirajo pred nacionalnimi organi in uveljavljajo svoje pravice, dokler traja postopek za mednarodno zaščito.

8.   V dokumentih iz odstavkov 1 in 4 se navede datum registracije prošnje.

9.   Dokument iz odstavka 4 velja do 12 mesecev oziroma dokler prosilec ni predan drugi državi članici v skladu z Uredbo (EU) 2024/1351. Kadar navedeni dokument izda odgovorna država članica, se njegova veljavnost podaljša toliko, da zajema obdobje, v katerem ima prosilec pravico ostati na njenem ozemlju. Obdobje veljavnosti dokumenta ne pomeni pravice ostati, če je bila ta pravica trajno ali začasno odvzeta v skladu s to uredbo.

1.   Kadar je mogoče sklepati, da želijo državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki so pridržani v centrih za tujce ali na mejnih prehodih, vključno s tranzitnimi območji, na zunanjih mejah, podati prošnjo za mednarodno zaščito, jim pristojni organi na podlagi člena 4 priskrbijo informacije o možnosti, da to storijo.

2.   Kadar prosilec poda prošnjo v centrih za tujce, v zaporu ali na mejnih prehodih, vključno s tranzitnimi območji, na zunanjih mejah, pristojni organi na podlagi člena 4 uredijo storitve tolmačenja v obsegu, ki je potreben za olajšanje dostopa do postopka za mednarodno zaščito.

3.   Organizacije in osebe, ki smejo na podlagi nacionalnega prava zagotavljati nasvete in svetovanje, imajo dejanski dostop do prosilcev, ki so pridržani v centrih za tujce ali se nahajajo na mejnih prehodih, vključno s tranzitnimi območji, na zunanjih mejah. Tak dostop je lahko pogojen s predhodnim dogovorom s pristojnimi organi.

Države članice lahko dostop, kot je določen v prvem pododstavku, omejijo z nacionalnim pravom, kadar so omejitve objektivno potrebne zaradi varnosti, javnega reda ali upravnega vodenja mejnega prehoda, vključno s tranzitnimi območji, ali centra za tujce pod pogojem, da dostop ni resno oviran ali onemogočen.

1.   V primeru odrasle osebe, ki pri opravljanju pravnih dejanj potrebuje pomoč v skladu z nacionalnim pravom (v nadaljnjem besedilu: vzdrževana odrasla oseba), lahko prošnjo v njenem imenu poda in vloži odrasla oseba, ki je odgovorna zanjo bodisi v skladu s pravom bodisi v skladu s prakso zadevne države članice.

2.   Vzdrževana odrasla oseba je navzoča pri vložitvi prošnje, razen kadar obstajajo utemeljeni razlogi, da ne more ali da je nezmožna biti prisotna, ali kadar se, če nacionalno pravo dopušča to možnost, prošnja vloži z obrazcem.

1.   Mladoletnik s spremstvom ima pravico vložiti prošnjo v svojem imenu, kadar ima pravno sposobnost v skladu z nacionalnim pravom zadevne države članice. Kadar mladoletnik s spremstvom nima pravne sposobnosti v skladu z nacionalnim pravom zadevne države članice, prošnjo v imenu mladoletnika vloži eden od staršev ali druga odrasla oseba, kot je zakoniti skrbnik ali služba za zaščito otrok, odgovorna za mladoletnika, bodisi v skladu s pravom bodisi v skladu s prakso zadevne države članice.

2.   V primeru mladoletnika s spremstvom, ki nima pravne sposobnosti v skladu z nacionalnim pravom zadevne države članice in ki se v trenutku, ko eden od starš ali druga odrasla oseba, odgovorna zanj, bodisi v skladu s pravom ali prakso zadevne države članice, poda ali vloži prošnjo za mednarodno zaščito, nahaja na ozemlju iste države članice, zlasti če ta mladoletnik nima drugih pravnih možnosti za prebivanje na ozemlju te iste države članice, se podaja in vložitev te prošnje s strani enega od staršev ali druge odrasle osebe, odgovorne zanj, bodisi v skladu s pravom bodisi v skladu s prakso zadevne države članice, šteje tudi za podajo in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v imenu mladoletnika.

Države članice se lahko odločijo za uporabo prvega pododstavka tudi v primeru mladoletnika s spremstvom, ki je rojen ali je navzoč med upravnim postopkom.

3.   Kadar eden od staršev ali odrasla oseba, odgovorna za mladoletnika s spremstvom, iz odstavka 2 vloži prošnjo v imenu mladoletnika, je ta navzoč pri vložitvi prošnje, razen kadar obstajajo utemeljeni razlogi, da ne more ali da je nezmožen biti prisoten, ali kadar se, če nacionalno pravo dopušča to možnost, prošnja v imenu mladoletnika vloži z obrazcem.

1.   Mladoletnik brez spremstva ima pravico vložiti prošnjo v svojem imenu, če ima pravno sposobnost v skladu z nacionalnim pravom zadevne države članice. V ta namen se mladoletnika brez spremstva obvesti o starosti, ko se oseba šteje za pravno sposobno v državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Kadar mladoletnik brez spremstva nima pravne sposobnosti v skladu z nacionalnim pravom zadevne države članice, prošnjo v njegovem imenu vloži zastopnik ali oseba iz člena 23(2), točka (a).

Prvi pododstavek tega odstavka se uporablja brez poseganja v pravico mladoletnikov brez spremstva do pravnega svetovanja ter pravne pomoči in zastopanja v skladu s členoma 15 in 16.

2.   V primeru mladoletnika brez spremstva, ki nima pravne sposobnosti v skladu z nacionalnim pravom zadevne države članice, se prošnja vloži v roku iz člena 28(1) ob upoštevanju največje koristi otroka.

3.   Kadar zastopnik mladoletnika brez spremstva ali oseba iz člena 23(2), točka (a), vloži prošnjo v imenu mladoletnika, je ta navzoč pri vložitvi prošnje, razen kadar obstajajo utemeljeni razlogi, da ne more ali da je nezmožen biti prisoten, ali kadar se, če nacionalno pravo dopušča to možnost, prošnja vloži z obrazcem.

1.   Organ za presojo obravnava prošnje za mednarodno zaščito in o njih sprejema odločitve v skladu s temeljnimi načeli in jamstvi iz poglavja II

2.   Organ za presojo o prošnjah za mednarodno zaščito odloča po ustrezni obravnavi prošnje glede njene dopustnosti ali vsebine. Organ za presojo prošnje obravnava objektivno, nepristransko in posamično. Organ za presojo za namene obravnave prošnje upošteva:

3.   Osebje, ki obravnava prošnje in odloča, ustrezno pozna relevantne standarde, ki se uporabljajo na področju azilnega in begunskega prava, in tudi opravi ustrezno usposabljanje o teh standardih, vključno z ustreznim usposabljanjem na podlagi člena 8 Uredbe (EU) 2021/2303. Ima možnost, da se po potrebi o posameznih vprašanjih, kot so vprašanja, povezana z zdravjem, kulturo, vero, duševnim zdravjem, otroki ali spolom, posvetuje s strokovnjaki. Po potrebi lahko v skladu s členom 10(2), točka (b), Uredbe (EU) 2021/2303 pošilja vprašanja Agenciji za azil.

4.   Dokumenti, ki jih organ za presojo oceni kot relevantne za obravnavo prošenj, se za tako obravnavo po potrebi prevedejo.

Prevode teh relevantnih dokumentov ali njihovih delov lahko zagotovijo drugi subjekti, plačajo pa se iz javnih sredstev v skladu z nacionalnim pravom zadevne države članice. Prosilec lahko na lastne stroške zagotovi prevod še drugih dokumentov. Pri naknadnih prošnjah se odgovornost za prevod dokumentov lahko naloži prosilcu.

5.   Organ za presojo lahko da prednost obravnavi posamezne prošnje za mednarodno zaščito, zlasti kadar:

1.   Obravnava prošnje zaradi ugotavljanja, ali je nedopustna v skladu s členom 38(1), točke (a),(b), (c) in (d), ter členom 38(2), se zaključi čim prej, najpozneje pa dva meseca od datuma vložitve prošnje.

V primerih iz člena 38(1), točka (e), organ za presojo obravnavo zaključi v desetih delovnih dneh.

Prošnja se ne šteje za dopustno zgolj zato, ker odločitev o nedopustnosti ni sprejeta v rokih iz tega odstavka in odstavka 2.

2.   Organ za presojo lahko rok, določen v prvem pododstavku odstavka 1, podaljša za največ dva meseca, kadar:

3.   Organ za presojo pospešeni postopek obravnave zaključi čim prej, vsekakor pa ne pozneje kot tri mesece od datuma vložitve prošnje.

4.   Organ za presojo zagotovi, da se postopek vsebinske obravnave, pod pogojem da ne gre za pospešeni postopek obravnave, zaključi čim prej in ne pozneje kot šest mesecev od datuma vložitve prošnje, brez poseganja v ustrezno in celovito obravnavo.

5.   Organ za presojo lahko šestmesečni rok iz odstavka 4 podaljša za obdobje, ki ni daljše od šestih mesecev, kadar:

6.   Kadar se za prosilca uporablja postopek predaje iz člena 46 Uredbe (EU) 2024/1351, začne rok iz odstavka 4 tega člena teči od datuma, ko je bila prošnja vložena v skladu s členom 28(2).

7.   Organ za presojo lahko zaključek postopka obravnave odloži, kadar zaradi negotovih razmer v izvorni državi, za katere se predvideva, da so začasne, od njega ni razumno pričakovati odločitve v rokih iz odstavka 4. V takšnih primerih organ za presojo:

Država članica Komisijo in Agencijo za azil čim prej obvesti o odlogu postopkov za navedeno izvorno državo. Organ za presojo postopek obravnave v vsakem primeru zaključi v 21 mesecih od vložitve prošnje.

8.   Države članice določijo roke za zaključek postopka obravnave, kadar sodišče izniči odločitev organa za presojo in zadevo vrne v ponovno obravnavo. Ti roki so krajši od rokov, določenih v tem členu.

1.   Odločitev o prošnji za mednarodno zaščito se izda pisno, prosilec pa je o njej uradno obveščen čim prej v skladu z nacionalnim pravom zadevne države članice. Kadar prosilca pravno zastopa zastopnik ali pravni svetovalec, lahko pristojni organ o odločitvi obvesti njega namesto prosilca.

2.   Kadar se prošnja zavrže kot nedopustna, zavrne kot neutemeljena ali očitno neutemeljena v zvezi s statusom begunca ali statusom subsidiarne zaščite ali zavrže kot eksplicitno umaknjena ali kot implicitno umaknjena, se v odločitvi navedejo dejanski in pravni razlogi za zavrženje ali zavrnitev.

3.   Prosilec je pisno obveščen o izidu odločitve in o tem, kako lahko izpodbija odločitev, s katero je bila prošnja zavržena kot nedopustna ali zavrnjena kot neutemeljena ali očitno neutemeljena v zvezi s statusom begunca ali statusom subsidiarne zaščite ali kot implicitno umaknjena. Te informacije se lahko zagotovijo kot del odločitve o prošnji za mednarodno zaščito. Kadar prosilcu ne pomaga pravni svetovalec, se te informacije zagotovijo v jeziku, ki ga prosilec razume ali za katerega se razumno domneva, da ga razume.

4.   Kadar prosilcu pomaga pravni svetovalec, ki pravno zastopa prosilca, se informacije iz odstavka 3 lahko zagotovijo samo temu pravnemu svetovalcu, brez prevoda v jezik, ki ga prosilec razume ali za katerega se razumno domneva, da ga razume. V takem primeru se dejstvo, ali je mednarodna zaščita priznana ali ne, pisno sporoči v vednost prosilcu v jeziku, ki ga razume ali za katerega se razumno domneva, da ga razume, skupaj s splošnimi informacijami o tem, kako izpodbijati odločitev.

5.   V primeru prošenj v imenu mladoletnikov ali vzdrževanih odraslih oseb in, kadar vse te prošnje temeljijo na točno isti podlagi kot prošnja odrasle osebe, odgovorne za te mladoletnike ali vzdrževane odrasle osebe, lahko organ za presojo po posamični presoji za vsakega od prosilcev sprejme enotno odločitev, ki zajema vse prosilce, razen če bi bile s tem razkrite posebne okoliščine katerega od prosilcev, kar bi lahko ogrozilo njegove interese, zlasti v primerih nasilja na podlagi spola, trgovine z ljudmi ter preganjanja na podlagi spola, spolne usmerjenosti, spolne identitete ali starosti. V takih primerih se za zadevno osebo sprejme ločena odločitev, o kateri je uradno obveščena v skladu z odstavkom 1.

1.   Organ za presojo lahko presodi dopustnost prošnje v skladu s temeljnimi načeli in jamstvi iz poglavja II in lahko na podlagi nacionalnega prava zavrže prošnjo kot nedopustno, če je izpolnjen kateri od naslednjih razlogov:

2.   Organ za presojo zavrže prošnjo kot nedopustno, če je prošnja naknadna prošnja, kadar novih relevantnih elementov iz člena 55(3) in (5) za obravnavo vprašanja, ali prosilec izpolnjuje pogoje za upravičenca do mednarodne zaščite v skladu z Uredbo (EU) 2024/1347, ali v zvezi s prej uporabljenim razlogom za nedopustnost ni ali jih prosilec ni predstavil.

1.   Utemeljenosti prošnje se ne obravnava, kadar:

2.   Organ za presojo pri obravnavi utemeljenosti prošnje odloči o tem, ali prosilec izpolnjuje pogoje za status begunca, in, če prosilec teh pogojev ne izpolnjuje, organ za presojo ugotovi, ali je prosilec upravičen do subsidiarne zaščite v skladu z Uredbo (EU) 2024/1347.

3.   Kadar organ za presojo ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito na podlagi Uredbe (EU) 2024/1347, prošnjo zavrne kot neutemeljeno.

4.   Organ za presojo je lahko na podlagi nacionalnega prava pooblaščen, da neutemeljeno prošnjo razglasi za očitno neutemeljeno, če je v času zaključka obravnave podana katera koli od okoliščin iz člena 42(1) in (3).

1.   Prosilec lahko svojo prošnjo po lastni presoji umakne kadar koli med postopkom. Prosilec prošnjo umakne pisno, osebno ali dostavljeno s strani njegovega pravnega svetovalca, ki prosilca pravno zastopa v skladu z nacionalnim pravom.

2.   Pristojni organi ob umiku prošnje obvestijo prosilca v skladu s členom 8(2), točka (c), o vseh postopkovnih posledicah takega umika v jeziku, ki ga razume ali za katerega se razumno domneva, da ga razume.

3.   Kadar eksplicitni umik poteka pri pristojnem organu, ki ni organ za presojo, ta organ o takem preklicu obvesti organ za presojo. Organ za presojo sprejme odločitev, s katero razglasi prošnjo za eksplicitno umaknjeno. Zoper to odločitev, ki je končna, ni mogoče vložiti pritožbe iz poglavja V te uredbe.

4.   Kadar je organ za presojo v fazi, v kateri je prosilec prošnjo eksplicitno umaknil, že ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito v skladu z Uredbo (EU) 2024/1347, lahko še vedno sprejme odločitev, da se prošnja zavrne kot neutemeljena ali kot očitno neutemeljena.

1.   Prošnja se razglasi za implicitno umaknjeno, kadar:

2.   Kadar je organ, ki presoja, ali je prošnja implicitno umaknjena, pristojni organ, ki ni organ za presojo, in kadar ta organ meni, da je treba prošnjo obravnavati kot tako, ta organ o tem ustrezno obvesti organ za presojo. Organ za presojo sprejme odločitev, s katero razglasi prošnjo za implicitno umaknjeno.

3.   Kadar je prosilec navzoč, pristojni organ ob umiku prošnje obvesti prosilca v skladu s členom 8(2), točka (c), o vseh postopkovnih posledicah takega umika v jeziku, ki ga razume ali za katerega se razumno domneva, da ga razume.

4.   Pristojni organ lahko postopek prekine, da prosilcu omogoči, da utemelji ali popravi opustitve ali dejanja iz odstavka 1, preden se sprejme odločitev, s katero se prošnja razglasi za implicitno umaknjeno.

5.   Prošnja se lahko zavrne kot neutemeljena ali očitno neutemeljena, kadar je organ za presojo v fazi, v kateri je prošnja implicitno umaknjena, že ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito v skladu z Uredbo (EU) 2024/1347.

1.   Brez poseganja v člen 21(2) organ za presojo v skladu s temeljnimi načeli in jamstvi iz poglavja II pospeši obravnavo utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito, kadar:

Kadar Agencija za azil zagotovi smernice o izvorni državi v skladu s členom 11 Uredbe (EU) 2021/2303, iz katerih je razvidno, da je v zadevni tretji državi od objave ustreznih podatkov Eurostata prišlo do znatnih sprememb, države članice uporabijo to smernice kot referenco za uporabo prvega pododstavka, točka (j), tega odstavka.

2.   Kadar organ za presojo meni, da obravnava prošnje vključuje dejanska ali pravna vprašanja, ki so preveč zapletena za obravnavo po pospešenem postopku obravnave, lahko nadaljuje obravnavo utemeljenosti v skladu s členom 35(4) in členom 39. V tem primeru se zadevnega prosilca obvesti o spremembi postopka.

3.   Pospešeni postopek obravnave se lahko za mladoletnike brez spremstva uporabi le, kadar:

Kadar Agencija za azil zagotovi smernice o izvorni državi v skladu s členom 11 Uredbe (EU) 2021/2303, iz katerih je razvidno, da je v zadevni tretji državi od objave ustreznih podatkov Eurostata prišlo do znatnih sprememb, države članice uporabijo ta smernice kot referenco za uporabo prvega pododstavka, točka (e), tega odstavka.

1.   Država članica lahko po preverjanju, opravljenem v skladu z Uredbo (EU) 2024/1356, kjer je ustrezno, in pod pogojem, da prosilcu še ni bil dovoljen vstop na ozemlje držav članic, skladno s temeljnimi načeli in jamstvi iz poglavja II prošnjo obravnava v okviru postopka na meji, kadar je zadevno prošnjo podal državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za vstop na ozemlje države članice, kakor so določeni v členu 6 Uredbe (EU) 2016/399. Postopek na meji se lahko izvede:

2.   Brez poseganja v člen 51(2) in člen 53(2) prosilcem, za katere se uporablja postopek na meji, ni dovoljen vstop na ozemlje države članice. Vsi ukrepi, ki jih sprejme država članica za preprečevanje nedovoljenega vstopa na svoje ozemlje, so v skladu z Direktivo (EU) 2024/1346.

3.   Z odstopanjem od člena 51(2), prvi pododstavek, zadnji stavek, se prosilcu ne dovoli vstop na ozemlje države članice, kadar:

V primerih iz prvega pododstavka tega odstavka, kadar je bila prosilcu izdana odločba o vrnitvi v skladu z Direktivo 2008/115/ES ali mu je bil zavrnjen vstop v skladu s členom 14 Uredbe (EU) 2016/399, se uporablja člen 4 Uredbe (EU) 2024/1349.

4.   Brez poseganja v mehanizem spremljanja iz člena 14 Uredbe (EU) 2021/2303 in za njegovo dopolnitev vsaka država članica zagotovi mehanizem za spremljanje temeljnih pravic v zvezi s postopkom na meji, ki izpolnjuje merila iz člena 10 Uredbe (EU) 2024/1356.

1.   Kadar se uporabi postopek na meji, se lahko sprejmejo odločitve o:

2.   Kadar število prosilcev presega število iz člena 47(1) in pri ugotavljanju, za koga naj se uporabi postopek na meji v skladu s členom 42(1), točka (c), (f) ali (j), ali členom 42(3), točka (b), imajo prednost naslednje kategorije prošenj:

3.   Kadar se postopek na meji uporablja za mladoletnike in njihove družinske člane, se njihove prošnje obravnavajo prednostno.

Države članice lahko tudi prednostno obravnavajo prošnje nekaterih državljanov tretjih držav ali, v primeru oseb brez državljanstva, prosilcev, ki so imeli pred tem običajno prebivališče v tretji državi, ki imajo v primeru negativne odločitve večje možnosti za vrnitev – odvisno od primera – v izvorno državo, državo prejšnjega običajnega prebivališča, varno tretjo državo ali prvo državo azila v smislu te uredbe.

1.   Država članica obravnava prošnjo v okviru postopka na meji v primerih iz člena 43(1), kadar je podana katera koli od okoliščin iz člena 42(1), točka (c), (f) ali (j).

2.   Kadar so podane okoliščine iz člena 42(1), točka (f), in brez poseganja v člen 54, države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da v postopku na meji, kolikor je mogoče, ohranijo enotnost družine.

3.   Za namene odstavka 2 se, da se ohrani enotnost družine, „člani družine navedenega prosilca“ razumejo, v kolikor je družina že obstajala pred prihodom prosilca na ozemlje držav članic, kot naslednji člani družine prosilca, ki se v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito nahajajo na ozemlju iste države članice:

Za namene točk (b), (c) in (d) prvega pododstavka se mladoletnik na podlagi posamične presoje šteje za neporočenega, če njegove zakonske zveze ni bilo mogoče skleniti v skladu z nacionalnim pravom zadevne države članice, zlasti ob upoštevanju zakonsko določene minimalne starosti za sklenitev zakonske zveze.

4.   Kadar Komisija na podlagi informacij, pridobljenih v okviru spremljanja, izvedenega v skladu s členoma 14 in 15 Uredbe (EU) 2021/2303, utemeljeno meni, da država članica ne izpolnjuje zahtev iz člena 54(2), nemudoma priporoči začasno prekinitev uporabe postopka na meji za družine z mladoletniki v skladu s členom 53(2), točka (b). Komisija navedeno priporočilo javno objavi.

Zadevna država članica v največji možni meri upošteva priporočilo Komisije v zvezi s svojimi obveznostmi iz člena 53(2), točka (b), da bi odpravila vse ugotovljene pomanjkljivosti in tako zagotovila popolno skladnost z zahtevami iz člena 54(2). Zadevna država članica Komisijo obvesti o ukrepih, sprejetih za uveljavitev tega priporočila.

1.   Komisija z izvedbenimi akti izračuna število, ki ustreza zadostnim zmogljivostim posamezne države članice, z uporabo formule iz odstavka 4.

Brez poseganja v odstavek 3 Komisija z izvedbenimi akti določi tudi največje število prošenj, ki jih mora država članica obravnavati v okviru postopka na meji na leto. To največje število je dvakrat večje od števila, dobljenega z uporabo formule iz odstavka 4 od 12. junija 2026, trikrat večje od števila, dobljenega z uporabo formule iz odstavka 4 od 13. junija 2027, in štirikrat večje od števila, dobljenega z uporabo formule iz odstavka 4 od 13. junija 2028.

2.   Kadar je država članica dosegla zadostne zmogljivosti iz prvega pododstavka odstavka 1, tej državi članici ni več treba izvajati postopkov na meji v primerih iz člena 43(1), kadar veljajo okoliščine iz člena 42(1), točka (j).

3.   Kadar je država članica obravnavala največje število prošenj iz drugega pododstavka odstavka 1, tej državi članici ni več treba izvajati postopkov na meji v primerih iz člena 43(1), kadar veljajo okoliščine iz člena 42(1), točka (c) ali (j). Država članica kljub temu v okviru postopka na meji nadaljuje obravnavo prošenj državljanov tretjih držav, za katere veljajo okoliščine iz člena 42(1), točka (f), in člena 42(3), točka (b).

4.   Število iz prvega pododstavka odstavka 1 se izračuna tako, da se število iz člena 46 pomnoži z vsoto nedovoljenih prehodov zunanje meje, prihodov po operacijah iskanja in reševanja in zavrnitev vstopa na zunanji meji v zadevni državi članici v predhodnih treh letih, tako dobljeni rezultat pa se nato deli z vsoto nedovoljenih prehodov zunanje meje, prihodov po operacijah iskanja in reševanja in zavrnitev vstopa na zunanji meji EU kot celote v istem obdobju v skladu z najnovejšimi razpoložljivimi podatki agencije Frontex in Eurostata.

5.   Komisija prvi tak izvedbeni akt iz odstavka 1 sprejme 12. avgusta 2024, nato pa 15. oktobra vsaka tri leta.

Potem ko Komisija sprejme izvedbeni akt iz odstavka 1, vsaka država članica v roku šestih mesecev od sprejetja drugega in vseh naslednjih takih izvedbenih aktov zagotovi, da ima zadostne zmogljivosti, določene v navedenem izvedbenem aktu. Za namene prvega takega izvedbenega akta, države članice zagotovijo, da imajo zadostne zmogljivosti, določene v navedenem izvedbenem aktu, pred 12. junijem 2026.

1.   Kadar je število prosilcev, za katere se v državi članici uporablja azilni postopek na meji, v kombinaciji s številom oseb, za katere se uporablja postopek vračanja na meji, vzpostavljen na podlagi Uredbe (EU) 2024/1349, ali, kadar je ustrezno, enakovreden postopek vračanja na meji, vzpostavljen v skladu z nacionalnim pravom, v katerem koli trenutku enako številu, ki je za navedeno državo članico določeno v izvedbenem aktu Komisije iz člena 47(1), prvi pododstavek, ali višje, lahko navedena država članica o tem dejstvu uradno obvesti Komisijo.

2.   Kadar država članica uradno obvesti Komisijo v skladu z odstavkom 1, ji z odstopanjem od člena 45(1) v okviru postopka na meji ni treba obravnavati prošenj, ki jih podajo prosilci iz člena 42(1), točka (j), v trenutku, ko je število prosilcev, za katere se v tej državi članici uporablja postopek na meji, enako številu iz člena 47(1), prvi pododstavek, ali višje.

3.   Ukrep, določen v odstavku 2, se uporablja na podlagi prihodov in odhodov, zadevna država članica pa mora v okviru postopka na meji nadalje obravnavati prošnje prosilcev iz člena 42(1), točka (j), takoj ko je število prosilcev, za katere se v tej državi članici uporablja postopek na meji, v danem trenutku manjše od števila iz člena 47(1), prvi pododstavek.

4.   Ukrep, določen v odstavku 2, lahko država članica uporabi za preostanek istega koledarskega leta od naslednjega dne po datumu uradnega obvestila v skladu z odstavkom 1.

1.   Uradno obvestilo iz člena 48 vsebuje naslednje informacije:

2.   Država članica lahko Komisijo uradno obvesti v skladu s členom 48 te uredbe kot del uradnega obvestila iz členov 58 in 59 Uredbe (EU) 2024/1351, kadar je ustrezno.

3.   Kadar država članica uradno obvesti Komisijo v skladu s členom 48, zadevna država članica ustrezno obvesti druge države članice.

4.   Država članica, ki uporabi ukrep iz člena 48, Komisijo mesečno obvešča o naslednjem:

Komisija spremlja uporabo ukrepa iz člena 48 te uredbe in v ta namen pregleda informacije, ki jih predložijo države članice. Komisija v okviru poročila iz člena 9 Uredbe (EU) 2024/1351 zagotovi oceno uporabe ukrepa iz člena 48 te uredbe v vseh državah članicah.

1.   Z odstopanjem od člena 28 te uredbe se prošnje, za katere se uporablja postopek na meji, vložijo najpozneje pet dni po prvi registraciji ali, po predaji na podlagi člena 67(11) Uredbe (EU) 2024/1351, pet dni po prihodu prosilca v državo članico premestitve po taki predaji, pod pogojem, da ima prosilec dejansko možnost za vložitev prošnje. Neupoštevanje roka petih dni ne vpliva na nadaljnjo uporabo postopka na meji.

2.   Postopek na meji je čim krajši, hkrati pa omogoča popolno in pravično obravnavo prošenj. Brez poseganja v tretji pododstavek tega odstavka postopek na meji traja največ 12 tednov od dneva, ko je prošnja registrirana, dokler prosilec nima več pravice ostati in se mu ne dovoli ostati. Po tem obdobju se prosilcu dovoli vstop na ozemlje države članice, razen kadar se uporablja člen 4 Uredbe (EU) 2024/1349.

Države članice z odstopanjem od člena 35 predpišejo določbe o trajanju postopka obravnave, o trajanju obravnave prošnje prosilca, da ostane, vložene v skladu s členom 68(4) in (5), s strani sodišča in, kadar je ustrezno, o trajanju pritožbenega postopka. Določitev trajanja zagotavlja, da se vsi navedeni postopkovni koraki zaključijo v 12 tednih od registracije prošnje.

12-tedenski rok se lahko podaljša na 16 tednov, če država članica, ki ji je oseba predana na podlagi člena 67(11) Uredbe (EU) 2024/1351, uporabi postopek na meji.

1.   Brez poseganja v roke iz člena 51(2) te uredbe se države članice, kadar se uporabljajo pogoji za postopek na meji, odločijo izvesti postopek za določitev države članice, odgovorne za obravnavo prošnje, kakor je določeno v Uredbi (EU) 2024/1351, na lokacijah, na katerih bo izveden postopek na meji.

2.   Kadar so pogoji za uporabo postopka na meji izpolnjeni v državi članici, iz katere je prosilec predan, lahko postopek na meji uporabi država članica, ki ji je prosilec predan v skladu s členom 67(11) Uredbe (EU) 2024/1351, brez poseganja v roke iz člena 51(2) te uredbe.

1.   Postopek na meji se za mladoletnike brez spremstva uporablja le v okoliščinah iz člena 42(3), točka (b). Kadar obstaja dvom glede starosti prosilca pristojni organi hitro izvedejo ugotavljanje starosti v skladu s členom 25.

2.   Države članice postopka na meji ne uporabljajo ali ga prenehajo uporabljati v kateri koli fazi postopka, kadar:

V primerih iz prvega pododstavka tega odstavka pristojni organ prosilcu dovoli vstop na ozemlje države članice in uporabi ustrezen postopek iz poglavja III.

1.   Med obravnavo prošenj, za katere se uporablja postopek na meji, država članica na podlagi člena 9 Direktive (EU) 2024/1346 in brez poseganja v člen 10 navedene direktive od prosilcev zahteva, da praviloma prebivajo na zunanji meji ali v njeni bližini ali na tranzitnih območjih oziroma na drugih določenih lokacijah na njenem ozemlju, pri čemer se v celoti upoštevajo posebne geografske razmere te države članice.

2.   Brez poseganja v člen 47 države članice zagotovijo, da družine z mladoletniki, po tem, ko ocenijo največje koristi otroka, prebivajo v sprejemnih objektih, ki ustrezajo njihovim potrebam, in zagotovijo življenjski standard, ki ustreza telesnemu, duševnemu, duhovnemu, moralnemu in socialnemu razvoju mladoletnika, ob polnem spoštovanju zahtev iz poglavja IV Direktive (EU) 2024/1346.

3.   Vsaka država članica do 11. aprila 2026 Komisiji sporoči lokacije, na katerih se bo izvajal postopek na meji, tudi ko se uporablja člen 45. Države članice zagotovijo, da zmogljivost teh lokacij zadostuje za obravnavo prošenj iz člena 45. Vse spremembe glede določitve lokacij, na katerih se izvaja postopek na meji, se Komisiji uradno sporočijo v dveh mesecih po uveljavitvi sprememb.

4.   Zahteva po prebivanju na določenem kraju v skladu z odstavki 1, 2 in 3 se ne šteje za dovoljenje za vstop na ozemlje države članice in bivanje na njem.

5.   Kadar je treba prosilca, za katerega se uporablja postopek na meji, predati organu za presojo ali pristojnemu sodišču prve stopnje za namene takšnega postopka ali predati zaradi zdravljenja, takšno potovanje samo po sebi ne pomeni vstopa na ozemlje države članice.

1.   Prošnja, podana, ko še ni bila sprejeta končna odločitev o predhodni prošnji istega prosilca, se šteje za naknadno navedbo in ne za novo prošnjo.

Ta naknadna navedba se obravnava v odgovorni državi članici v okviru tekoče obravnave v upravnem postopku ali v okviru katerega koli potekajočega pritožbenega postopka, v kolikor lahko pristojno sodišče upošteva elemente, na katerih temelji naknadna navedba.

2.   Katera koli naknadna prošnja v kateri koli državi članici, potem ko je bila sprejeta končna odločitev v zvezi s predhodno prošnjo istega prosilca, se šteje za naknadno prošnjo in jo obravnava odgovorna država članica.

3.   Naknadna prošnja je predmet predhodne obravnave, v kateri organ za presojo ugotovi, ali so se pojavili ali bili s strani prosilca predstavljeni novi elementi, ki:

4.   Predhodna obravnava se izvede na podlagi pisnih navedb ali osebnega razgovora v skladu s temeljnimi načeli in jamstvi iz poglavja II. Osebni razgovor se zlasti lahko opusti v primerih, kadar je iz pisnih navedb jasno, da prošnja ne vsebuje novih elementov iz odstavka 3.

5.   Elementi, ki jih predloži prosilec, se štejejo za nove le, kadar prosilec brez lastne krivde ni mogel predstaviti navedenih elementov v okviru prejšnje prošnje. Kakršnih koli elementov, ki bi jih prosilec lahko predložil prej, ni treba upoštevati, razen če bistveno povečujejo verjetnost, da prošnja ne bi bila nedopustna ali da bi bil prosilec upravičen do mednarodne zaščite, ali če je bila predhodna prošnja zavržena kot implicitno umaknjena v skladu s členom 41 brez vsebinske obravnave.

6.   Kadar prosilec predloži nove elemente iz odstavka 3 ali so se ti elementi pojavili, se prošnja nadalje vsebinsko obravnava, razen če se prošnja lahko šteje za nedopustno na podlagi drugega razloga iz člena 38(1).

7.   Kadar prosilec ne predloži novih elementov iz odstavka 3 ali se ti elementi niso pojavili, se prošnja zavrže kot nedopustna na podlagi člena 38(2).

1.   Šteje se, da tretja država, ki je ratificirala in spoštuje Ženevsko konvencijo v mejah odstopanj ali omejitev, ki jih je uvedla navedena tretja država, kot dovoljuje navedena konvencija, zagotavlja učinkovito zaščito. V primeru geografskih omejitev, ki jih uvede tretja država, se obstoj zaščite oseb, ki ne spadajo na področje uporabe Ženevske konvencije, ocenjuje v skladu z merili iz odstavka 2.

2.   V primerih, ki niso tisti naveden v odstavku 1, se šteje, da tretja država zagotavlja učinkovito zaščito le, kadar so izpolnjena vsaj naslednja merila:

1.   Tretja država se za prosilca lahko šteje za prvo državo azila le, kadar v navedeni državi:

2.   Koncept prve države azila se lahko uporabi le, če prosilec v okviru individualne presoje ne more zagotoviti elementov, ki utemeljujejo, zakaj se koncept prve države azila zanj ne uporablja.

3.   Tretja država se lahko šteje za prvo državo azila za mladoletnika brez spremstva le, kadar to ni v nasprotju z njegovo največjo koristjo in kadar so organi držav članic od organov zadevne tretje države najprej prejeli zagotovilo, da bodo navedeni organi mladoletnika brez spremstva sprejeli v nadzor ter da bo ta nemudoma deležen učinkovite zaščite, kot je opredeljena v členu 57.

4.   Kadar se prošnja zavrže kot nedopustna zaradi uporabe koncepta prve države azila, organ za presojo:

5.   Kadar zadevna tretja država prosilca ne sprejme ponovno na svoje ozemlje ali ne odgovori v roku, ki ga določi pristojni organ, ima prosilec dostop do postopka v skladu s temeljnimi načeli in jamstvi iz poglavja II in oddelka I poglavja III.

1.   Tretja država se lahko določi kot varna tretja država le, kadar v navedeni državi:

2.   Določitev tretje države kot varne tretje države tako na ravni Unije kot na nacionalni ravni se lahko opravi z izjemami za določene dele njenega ozemlja ali jasno prepoznavne kategorije oseb.

3.   Presoja, ali se tretja država lahko določi kot varna tretja država v skladu s to uredbo, temelji na vrsti relevantnih in razpoložljivih virov informacij, vključno z informacijami držav članic, Agencije za azil, Evropske službe za zunanje delovanje, urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce, Sveta Evrope in drugih ustreznih mednarodnih organizacij.

4.   Koncept varne tretje države se lahko uporablja:

5.   Koncept varne tretje države se lahko uporablja le pod pogojem, da:

6.   Tretja država se lahko šteje za varno tretjo državo za mladoletnika brez spremstva le, kadar to ni v nasprotju z njegovo največjo koristjo in kadar so organi držav članic od organov zadevne tretje države najprej prejeli zagotovilo, da bodo navedeni organi mladoletnika brez spremstva sprejeli v nadzor ter da bo ta nemudoma imel dostop do učinkovite zaščite, kakor je opredeljena v členu 57.

7.   Kadar se Unija in tretja država na podlagi člena 218 PDEU skupaj dogovorita, da bodo migranti, sprejeti na podlagi navedenega dogovora, zaščiteni v skladu z ustreznimi mednarodnimi standardi in ob polnem spoštovanju načela nevračanja, se lahko šteje, da so pogoji iz tega člena glede statusa varne tretje države izpolnjeni, brez poseganja v odstavka 5 in 6.

8.   Kadar se prošnja zavrže kot nedopustna zaradi uporabe koncepta varne tretje države, organ za presojo:

9.   Kadar zadevna tretja država prosilca ne sprejme ali ne sprejme ponovno na svoje ozemlje, ima prosilec dostop do postopka v skladu s temeljnimi načeli in jamstvi iz poglavja II in oddelka I poglavja III.

1.   Tretje države se na ravni Unije določijo kot varne tretje države v skladu s pogoji iz člena 59(1).

2.   Komisija s pomočjo Agencije za azil in na osnovi drugih virov informacij iz člena 59(3) pregleduje razmere v tretjih državah, ki so določene kot varne tretje države.

3.   Agencija za azil Komisiji na njeno zahtevo zagotovi informacije in analizo o določenih tretjih državah, ki bi se lahko preučile za določitev kot varne tretje države na ravni Unije. Komisija hitro preuči vsako zahtevo države članice, da se oceni, ali bi bilo mogoče tretjo državo določiti kot varno tretjo državo na ravni Unije.

4.   Komisija je pooblaščena za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 74 za začasen preklic določitve tretje države kot varne tretje države na ravni Unije pod pogoji iz člena 63.

1.   Tretja država se lahko v skladu s to uredbo določi kot varna izvorna država le, kadar se na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin lahko sklepa, da ni preganjanja, kot je opredeljeno v členu 9 Uredbe (EU) 2024/1347, in utemeljenega tveganja resne škode, kot je opredeljeno v členu 15 navedene uredbe.

2.   Določitev tretje države kot varne izvorne države tako na ravni Unije kot na nacionalni ravni se lahko opravi z izjemami za določene dele njenega ozemlja ali jasno prepoznavne kategorije oseb.

3.   Presoja, ali je tretja država varna izvorna država v skladu s to uredbo, temelji na vrsti relevantnih in razpoložljivih virov informacij, vključno z informacijami držav članic, Agencije za azil, Evropske službe za zunanje delovanje, urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce in drugih ustreznih mednarodnih organizacij, ter upošteva, kadar je na voljo, skupno analizo informacij o izvorni državi iz člena 11 Uredbe (EU) 2021/2303.

4.   Pri presoji iz odstavka 3 se med drugim upošteva tudi obseg zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, ki ga zagotavljajo:

5.   Koncept varne izvorne države se lahko uporablja le pod pogojem, da:

1.   Tretje države se na ravni Unije določijo kot varne izvorne države v skladu s pogoji iz člena 61.

2.   Komisija s pomočjo Agencije za azil in na osnovi drugih virov informacij iz člena 61(3) pregleduje razmere v tretjih državah, ki so določene kot varne izvorne države.

3.   Agencija za azil Komisiji na njeno zahtevo zagotovi informacije in analizo o določenih tretjih državah, ki bi se lahko preučile za določitev kot varne izvorne države na ravni Unije. Komisija hitro preuči vsako zahtevo države članice, da se oceni, ali bi bilo mogoče tretjo državo določiti kot varno izvorno državo na ravni Unije.

4.   Komisija je pooblaščena za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 74 za začasen preklic določitve tretje države kot varne izvorne države na ravni Unije pod pogoji iz člena 63.

1.   V primeru znatnih sprememb razmer v tretji državi, ki je določena kot varna tretja država ali varna izvorna država na ravni Unije, Komisija izvede utemeljeno presojo, ali navedena tretja država izpolnjuje pogoje iz člena 59 oziroma 61, in če meni, da navedeni pogoji niso več izpolnjeni, sprejme delegirani akt v skladu s členom 74 o začasnem preklicu določitve navedene tretje države kot varne tretje države ali varne izvorne države na ravni Unije za šest mesecev.

2.   Komisija redno pregleduje razmere v tretji državi iz odstavka 1 in pri tem med drugim upošteva informacije držav članic in Agencije za azil o naknadnih spremembah razmer v navedeni državi.

3.   Kadar Komisija v skladu z odstavkom 1 sprejme delegirani akt o začasnem preklicu določitve tretje države kot varne tretje države ali varne izvorne države na ravni Unije, v treh mesecih po datumu sprejetja navedenega delegiranega akta v skladu z rednim zakonodajnim postopkom predloži predlog za spremembo te uredbe za trajno odstranitev določitve navedene tretje države kot varne tretje države ali varne izvorne države na ravni Unije.

4.   Kadar Komisija ne predloži predloga iz odstavka 3 v treh mesecih po sprejetju delegiranega akta iz odstavka 1, delegirani akt o začasnem preklicu določitve tretje države kot varne tretje države ali varne izvorne države na ravni Unije preneha veljati. Kadar Komisija tak predlog predloži v treh mesecih po sprejetju delegiranega akta iz odstavka 1, je pooblaščena, da na podlagi utemeljene presoje podaljša veljavnost navedenega delegiranega akta za šest mesecev z možnostjo enkratnega podaljšanja tega podaljšanja.

5.   Brez poseganja v odstavek 4, kadar predlog za trajno odstranitev določitve navedene tretje države kot varne tretje države ali varne izvorne države na ravni Unije, ki ga predloži Komisija, ni sprejet v petnajstih mesecih po predložitvi predloga s strani Komisije, začasen preklic določitve navedene tretje države kot varne tretje države ali varne izvorne države na ravni Unije preneha veljati.

1.   Države članice lahko ohranijo ali sprejmejo zakonodajo, ki omogoča nacionalno določitev varnih tretjih držav ali varnih izvornih držav poleg tistih, ki so določene na ravni Unije, za namen obravnave prošenj za mednarodno zaščito.

2.   Kadar je bila določitev tretje države kot varne tretje države ali varne izvorne države na ravni Unije začasno preklicana na podlagi člena 63(1), države članice navedene države ne določijo kot varne tretje države ali varne izvorne države na nacionalni ravni.

3.   Kadar je bila določitev tretje države kot varne tretje države ali varne izvorne države na ravni Unije začasno preklicana v skladu z rednim zakonodajnim postopkom, lahko država članica Komisijo uradno obvesti, da meni, da navedena država po spremembah razmer v njej spet izpolnjuje pogoje iz člena 59(1) in člena 61.

Uradno obvestilo vsebuje utemeljeno presojo izpolnjevanja pogojev iz člena 59(1) in člena 61 s strani navedene države, vključno z razlago posameznih spremenjenih razmer v zadevni tretji državi, zaradi katerih ta spet izpolnjuje navedene pogoje.

Komisija po uradnem obvestilu od Agencije za azil zahteva, naj ji predloži informacije in analizo o razmerah v tretji državi.

Država članica, ki pošlje uradno obvestilo, lahko navedeno tretjo državo določi kot varno tretjo državo ali varno izvorno državo na nacionalni ravni, če Komisija tej določitvi ne ugovarja.

Pravica Komisije do ugovora se omeji na obdobje dveh let po datumu, ko je bila določitev navedene tretje države kot varne tretje države ali varne izvorne države na ravni Unije trajno odstranjena. Vsak ugovor Komisije se izda v treh mesecih od datuma vsakega uradnega obvestila države članice in po ustreznem pregledu razmer v navedeni tretji državi, ob upoštevanju pogojev iz členov 59(1) in 61 te uredbe.

Kadar Komisija meni, da so ti pogoji izpolnjeni, lahko v skladu z rednim zakonodajnim postopkom predloži predlog za spremembo te uredbe, da se navedena tretja država določi kot varna tretja država ali varna izvorna država na ravni Unije.

4.   Države članice Komisijo in Agencijo za azil uradno obvestijo o tretjih državah, ki so na nacionalni ravni določene kot varne tretje države ali varne izvorne države, in sicer do 12. junija 2026 in takoj po vsaki določitvi ali spremembi določitev. Države članice Komisijo in Agencijo za azil enkrat letno obvestijo o drugih varnih tretjih državah, za katere se navedeni koncept uporablja v zvezi s posameznimi prosilci iz člena 59(4), točka (b).