1.   Ta direktiva se uporablja za vse državljane tretjih držav in osebe brez državljanstva, ki podajo prošnjo za mednarodno zaščito na ozemlju, vključno na zunanji meji, v teritorialnem morju ali na tranzitnih območjih držav članic, če je tem državljanom tretjih držav in osebam brez državljanstva kot prosilcem dovoljeno ostati na ozemlju. Ta direktiva se uporablja tudi za družinske člane prosilca, če so ti družinski člani v skladu z nacionalnim pravom vključeni v tako prošnjo za mednarodno zaščito.

2.   Ta direktiva se ne uporablja za prošnje za diplomatski ali teritorialni azil, ki so predložene predstavništvom držav članic.

3.   Države članice se lahko odločijo, da to direktivo uporabljajo v povezavi s postopki odločanja o prošnjah za druge oblike zaščite, ki ne izhajajo iz Uredbe (EU) 2024/1347.

1.   Države članice prosilcem zagotovijo informacije v zvezi s pogoji za sprejem iz te direktive, vključno z informacijami, značilnimi za njihove sisteme sprejema, čim prej in pravočasno, da lahko prosilci učinkovito izkoristijo pravice in izpolnijo obveznosti iz te direktive.

Države članice prosilcem zlasti zagotovijo standardne informacije v zvezi s pogoji za sprejem iz te direktive z uporabo predloge, ki jo razvije Agencija Evropske unije za azil (v nadaljnjem besedilu: Agencija za azil). Te informacije se zagotovijo čim prej in najpozneje v treh dneh od podaje prošnje ali v roku za registracijo v skladu z Uredbo (EU) 2024/1348.

Države članice zagotovijo, da prosilci dobijo informacije o organizacijah ali skupinah oseb, ki zagotavljajo posebno pravno pomoč in zastopanje, vključno z informacijami o organizacijah ali skupinah oseb, ki pravno pomoč in zastopanje zagotavljajo brezplačno, in organizacijah, ki bi jim lahko pomagale ali jih obvestile o razpoložljivih pogojih za sprejem, vključno z zdravstvenim varstvom.

2.   Države članice zagotovijo, da so informacije iz odstavka 1 na voljo v pisni, in sicer jedrnati, pregledni, razumljivi in lahko dostopni, obliki in v jasnem in preprostem jeziku, ki ga prosilec razume ali za katerega se razumno domneva, da ga razume. Kadar je potrebno, se te informacije zagotovijo tudi ustno ali, če je primerno, v vizualni obliki, kot na primer z uporabo videoposnetkov ali piktogramov, ter so prilagojene potrebam prosilca.

V primeru mladoletnikov brez spremstva države članice zagotovijo informacije iz odstavka 1 na način, ki ustreza starosti mladoletnika in zagotavlja, da jih mladoletnik brez spremstva razume z uporabo informativnega gradiva, ki je posebej prilagojeno mladoletnikom, kadar je to primerno. Te informacije se zagotovijo v prisotnosti zastopnika mladoletnika brez spremstva ali osebe, ki je primerna, da začasno nastopa kot zastopnik, dokler se zastopnik ne imenuje.

V izjemnih primerih lahko država članica prosilcu zagotovi informacije iz odstavka 1 z ustnim prevodom ali po potrebi v vizualni obliki, kot so na primer videoposnetki ali piktogrami, kadar:

V primerih iz tretjega pododstavka država članica čim prej pridobi pisni prevod informacij iz odstavka 1 in jih predloži prosilcu, razen če je jasno, da to ni več potrebno.

1.   Države članice zagotovijo, da prosilec dobi dokument iz člena 29(1) Uredbe (EU) 2024/1348.

2.   Preden države članice prosilcem zagotovijo pravice, do katerih so upravičeni po tej direktivi, od njih zgolj zato, ker so prosilci za mednarodno zaščito ali zgolj zaradi njihovega državljanstva ne smejo zahtevati nepotrebnega ali nesorazmernega obsega obveznosti glede dokumentacije ali jim naložiti drugih administrativnih obveznosti.

3.   Države članice lahko prosilcem izdajo potno listino le, kadar nastopijo resni humanitarni razlogi ali drugi nujni razlogi, ki zahtevajo njihovo prisotnost v drugi državi. Veljavnost potne listine je omejena na namen in trajanje, ki je potrebno glede na razlog za njeno izdajo.

1.   Države članice lahko prosto organizirajo svoje sprejemne sisteme v skladu s to direktivo. Prosilci se lahko svobodno gibajo po ozemlju zadevne države članice.

2.   Pod pogojem, da vsi prosilci učinkovito koristijo svoje pravice iz te direktive, lahko države članice pri vodenju svojih azilnih in sprejemnih sistemov prosilce razporedijo v nastanitev na svojem ozemlju.

3.   Pri razporejanju ali prerazporejanju prosilcev v nastanitev države članice upoštevajo objektivne dejavnike, vključno z enotnostjo družine, kot je navedeno v členu 14, in posebnimi potrebami prosilcev glede sprejema.

4.   Države članice lahko določijo, da je zagotovitev materialnih pogojev za sprejem odvisna od tega, da prosilci dejansko bivajo v nastanitvi v katero so bili razporejeni v skladu z odstavkom 2.

5.   Države članice lahko vzpostavijo tudi mehanizme za ocenjevanje in obravnavanje potreb svojih sprejemnih sistemov, vključno z mehanizmi za namene preverjanja, da prosilci dejansko bivajo v nastanitvi v katero so bili razporejeni v skladu z odstavkom 2.

6.   Države članice od prosilcev zahtevajo, da pristojnim organom sporočijo svoj trenutni naslov, telefonsko številko, na kateri so dosegljivi, in naslov elektronske pošte, če ga imajo. Države članice tudi zahtevajo, da prosilci tem pristojnim organom čim prej sporočijo kakršno koli spremembo naslova, telefonske številke ali naslova elektronske pošte.

7.   Državam članicam ni treba sprejemati upravnih odločb za namen tega člena.

1.   Države članice lahko prosilce razporedijo na geografsko območje na svojem ozemlju, kjer se lahko svobodno gibajo v času trajanja postopka za mednarodno zaščito v skladu z Uredbo (EU) 2024/1348.

2.   Države članice lahko prosilce razporedijo na geografsko območje na svojem ozemlju na podlagi odstavka 1 le za zagotovitev hitre, učinkovite in uspešne obdelave njihovih prošenj v skladu z Uredbo (EU) 2024/1348 ali geografske razdelitve teh prosilcev, pri čemer se upoštevajo zmogljivosti zadevnih geografskih območij.

Države članice prosilce v skladu s členom 5 obvestijo o njihovi razporeditvi na geografsko območje in o geografskih mejah tega območja.

3.   Države članice poskrbijo, da imajo prosilci možnost učinkovitega uveljavljanja svojih pravic iz te direktive in procesnih jamstev v postopku za mednarodno zaščito na geografskem območju, na katerega so ti prosilci razporejeni. To geografsko območje mora biti dovolj veliko, omogočati mora dostop do potrebne javne infrastrukture in ne sme vplivati na neodtujljivo sfero zasebnega življenja prosilcev.

4.   Državam članicam ni treba sprejemati upravnih odločb za namen tega odstavka 1.

5.   Države članice prosilcu na njegovo zahtevo izdajo dovoljenje, da začasno zapusti geografsko območje zaradi ustrezno utemeljenih nujnih in resnih družinskih razlogov ali nujne zdravstvene oskrbe, ki ni na voljo na geografskem območju.

Kadar prosilec zapusti geografsko območje brez dovoljenja, država članica ne sme uporabiti kazni, ki niso določene v tej direktivi.

Prosilcu ni treba prositi za dovoljenje za obisk organov in sodišč, če se zahteva njegova prisotnost. Prosilec vnaprej uradno obvesti pristojne organe o teh obiskih.

6.   Kadar je bilo ugotovljeno, tudi zaradi prosilčeve pritožbe ali pregleda v skladu s členom 29, da prosilec ni imel možnosti učinkovitega uveljavljanja svojih pravic iz te direktive ali procesnih jamstev v postopku za mednarodno zaščito na geografskem območju, razporeditev tega prosilca na to geografsko območje ne velja več.

7.   Zadevna država članica pred uporabo tega člena določi pogoje za uporabo tega člena v nacionalnem pravu ter o tem obvesti Komisijo in Agencijo za azil v skladu s poglavjem 5 Uredbe (EU) 2021/2303.

1.   Države članice lahko po potrebi določijo, da lahko prosilec biva le na točno določenem mestu, ki je prilagojeno za nastanitev prosilcev, iz razlogov javnega reda ali za učinkovito preprečitev pobega prosilca, kadar obstaja nevarnost pobega, zlasti v zvezi s:

Kadar je bilo prosilcu dovoljeno bivati le na točno določenem mestu v skladu s tem odstavkom, je zagotovitev materialnih pogojev za sprejem odvisna od dejanskega bivanja prosilca na tistem točno določenem mestu.

2.   Države članice lahko po potrebi od prosilcev zahtevajo, da se javljajo pristojnim organom ob točno določenem času ali v razumnih razmikih, pri čemer to ne sme nesorazmerno vplivati na pravice prosilcev iz te direktive.

Te zahteve glede javljanja se lahko uvedejo, da se zagotovi spoštovanje odločitev iz odstavka 1 ali da se prosilcem učinkovito prepreči pobeg.

3.   Na prošnjo prosilca mu lahko države članice izdajo dovoljenje, da začasno biva zunaj točno določenega mesta, ki je bilo določeno v skladu z odstavkom 1. Odločitve o izdaji tovrstnih dovoljenj se sprejmejo objektivno in nepristransko na podlagi vsebinske presoje posamezne zadeve, če pa se dovoljenje ne izda, se navedejo razlogi za to.

Prosilcu ni treba prositi za dovoljenje za obisk organov in sodišč, če se zahteva njegova prisotnost. Prosilec uradno obvesti pristojne organe o teh obiskih.

4.   Odločitve, sprejete v skladu z odstavkoma 1 in 2, morajo biti sorazmerne in upoštevati relevantne vidike individualnega položaja prosilca, vključno z njegovimi posebnimi potrebami glede sprejema.

5.   Države članice v vsaki odločitvi, sprejeti v skladu z odstavkoma 1 in 2 tega člena, navedejo dejanske razloge, po potrebi pa tudi pravne razloge, za to odločitev. Prosilci se pisno obvestijo o taki odločitvi in postopkih za izpodbijanje odločitve v skladu s členom 29 ter posledicah neizpolnjevanja obveznosti iz odločitve. Države članice prosilcem tovrstne informacije zagotovijo v jeziku, ki ga razumejo ali za katerega se razumno domneva, da ga razumejo, v jedrnati, pregledni, razumljivi in lahko dostopni obliki ter v jasnem in preprostem jeziku. Države članice zagotovijo, da odločitve, sprejete v skladu s tem členom, pregleda sodni organ po uradni dolžnosti, kadar tovrstne odločitve veljajo več kot dva meseca, ali da se je mogoče na te odločitve pritožiti na zahtevo zadevnega prosilca v skladu s členom 29.

1.   Države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker je prosilec, ali na podlagi prosilčevega državljanstva. Pridržanje lahko temelji le na enem ali več razlogih za pridržanje iz odstavka 4. Pridržanje ne sme biti kaznovalne narave.

2.   Kadar je potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa.

3.   Pri pridržanju prosilca države članice upoštevajo vse fizične znake, izjave ali vedenje, ki kažejo na to, da ima prosilec posebne potrebe glede sprejema. Kadar ocena iz člena 25 še ni zaključena, se izvede brez nepotrebnega odlašanja, njeni rezultati pa se upoštevajo pri odločanju o tem, ali se pridržanje nadaljuje in ali je treba prilagoditi pogoje pridržanja.

4.   Prosilca se sme pridržati le na podlagi enega ali več naslednjih razlogov:

Razlogi za pridržanje iz prvega pododstavka se opredelijo v nacionalnem pravu.

5.   Države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu.

1.   Prosilca se pridrži za čim krajše obdobje in se ga obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler veljajo razlogi iz člena 10(4).

Upravni postopki v zvezi z razlogi za pridržanje iz člena 10(4) se skrbno izvršujejo. Zamude v upravnih postopkih, ki jih ni mogoče pripisati prosilcu, ne upravičujejo nadaljevanja pridržanja.

2.   Pridržanje prosilcev pisno odredijo sodni ali upravni organi. V ukrepu za pridržanje se navedejo dejanski in pravni razlogi, ki so podlaga za pridržanje, pa tudi razlogi, zakaj ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov.

3.   Kadar pridržanje odredijo upravni organi, države članice zagotovijo hitro sodno preučitev zakonitosti pridržanja, ki se opravi po uradni dolžnosti, na zahtevo prosilca ali oboje. Pri preučitvi po uradni dolžnosti se o taki preučitvi odloči čim hitreje, ob upoštevanju okoliščin posameznega primera in najpozneje 15 dni, v izjemnih primerih pa najpozneje 21 dni po začetku pridržanja. Pri preučitvi na zahtevo prosilca se odloči čim hitreje, ob upoštevanju okoliščin posameznega primera in najpozneje 15 dni, v izjemnih primerih pa najpozneje 21 dni po začetku ustreznih postopkov.

Kadar sodna preučitev iz prvega pododstavka, ki je bila opravljena po uradni dolžnosti, ni bila zaključena v 21 dneh od začetka pridržanja ali, če je bila opravljena na zahtevo prosilca, ni bila zaključena v 21 dneh od začetka zadevnega postopka, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti.

4.   Pridržane prosilce se nemudoma pisno in v jeziku, ki ga razumejo ali za katerega se razumno domneva, da ga razumejo, obvesti o razlogih za pridržanje in o postopkih za izpodbijanje ukrepa za pridržanje, določenih v nacionalnem pravu, kakor tudi o možnosti, da zahtevajo brezplačno pravno pomoč in zastopanje.

5.   Pridržanje v razumnih časovnih presledkih pregleda sodni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo zadevnega prosilca, zlasti kadar traja pridržanje dalj časa, se pojavijo relevantne okoliščine ali so dostopne nove informacije, ki lahko vplivajo na zakonitost pridržanja.

Brez poseganja v prvi pododstavek se pridržanje mladoletnikov brez spremstva preuči po uradni dolžnosti v rednih časovnih presledkih.

Kadar se v okviru sodne preučitve izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti.

6.   Države članice v primeru sodne preučitve ukrepa za pridržanje iz odstavkov 3 in 5 tega člena zagotovijo, da imajo prosilci dostop do brezplačne pravne pomoči in zastopanja pod pogoji iz člena 29.

1.   Pridržanje prosilcev se praviloma izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje. Kadar država članica ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje in mora uporabiti nastanitev v zaporu, je pridržani prosilec ločen od navadnih zapornikov in uporabljajo se pogoji za pridržanje, določeni v tej direktivi.

Pridržane prosilce se, kolikor je mogoče, loči od drugih državljanov tretjih držav, ki niso vložili prošnje za mednarodno zaščito.

Kadar prosilcev ni mogoče pridržati ločeno od drugih državljanov tretjih držav, zadevna država članica zagotovi, da se uporabljajo pogoji za pridržanje, določeni v tej direktivi.

2.   Pridržanim prosilcem se omogoči dostop do površin na prostem.

3.   Države članice zagotovijo, da lahko predstavniki Urada Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) komunicirajo s prosilci in jih obiščejo v pogojih, ki spoštujejo zasebnost. Ta možnost se uporablja tudi za organizacijo, ki v imenu UNHCR deluje na ozemlju zadevne države članice na podlagi sporazuma s to državo članico.

4.   Države članice zagotovijo, da imajo družinski člani, pravni svetovalci ali zagovorniki in predstavniki ustreznih nevladnih organizacij, ki jih zadevna država članica priznava, možnost, da komunicirajo s prosilci in jih obiščejo v pogojih, ki spoštujejo zasebnost. Dostop do objekta za pridržanje se lahko omeji le, če je to po nacionalnem pravu objektivno potrebno zaradi varnosti, javnega reda ali upravnega poslovanja objekta za pridržanje, pod pogojem, da se s tem ta dostop ne omeji močno ali onemogoči.

5.   Države članice zagotovijo, da se pridržanim prosilcem sistematično posredujejo informacije o pravilih, ki veljajo v ustanovi, ter določijo pravice in obveznosti teh prosilcev v jeziku, ki ga razumejo ali za katerega se razumno domneva, da ga razumejo. Države članice lahko v ustrezno utemeljenih primerih ter za razumno časovno obdobje, ki je čim krajše, določijo odstopanje od te obveznosti, če je prosilec pridržan na meji ali v tranzitnem območju. To odstopanje se ne uporablja v primerih iz člena 43 Uredbe (EU) 2024/1348.

1.   Nacionalni organi prednostno poskrbijo za zdravje, vključno z duševnim zdravjem, pridržanih prosilcev, ki imajo posebne potrebe glede sprejema.

Kadar bi pridržanje prosilcev s posebnimi potrebami glede sprejema resno ogrozilo njihovo telesno in duševno zdravje, se teh prosilcev ne pridrži.

Kadar so pridržani prosilci s posebnimi potrebami glede sprejema, jim države članice zagotovijo redno spremljanje ter pravočasno in ustrezno pomoč, pri čemer se upošteva njihov poseben položaj, vključno z njihovim telesnim in duševnim zdravjem.

2.   Mladoletniki se praviloma ne pridržijo. Zagotovi se jim ustrezna nastanitev v skladu s členoma 26 in 27.

Za družine z mladoletniki se praviloma uporabljajo ustrezne alternative pridržanju v skladu z načelom enotnosti družine. Takim družinam se zagotovi njim primerna nastanitev.

V izjemnih okoliščinah, le kot zadnja možnost in potem ko se ugotovi, da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov, in po oceni, da je pridržanje v njihovo največjo korist v skladu s členom 26, se lahko mladoletniki pridržijo:

Tako pridržanje traja čim krajše časovno obdobje. Mladoletnikov se nikoli ne sme pridržati v zaporu ali drugem objektu, ki se uporablja za namene kazenskega pregona. Stori se vse, kar je mogoče, da se mladoletniki izpustijo iz pridržanja in nastanijo v nastanitvi primerni za mladoletnike.

Prednostna skrb za države članice je največja korist otroka, kot je navedeno v členu 26.

Kadar se pridrži mladoletnike, imajo ti pravico do izobraževanja v skladu s členom 16, razen če je zagotavljanje izobraževanja zanje zaradi zelo kratkega obdobja pridržanja omejenega pomena. Prav tako imajo ti mladoletniki možnost sodelovanja v prostočasnih dejavnostih, vključno z igro in rekreativnimi dejavnostmi, ki so primerne njihovi starosti.

3.   Kadar so pridržani mladoletniki brez spremstva, se jih namesti v ustanove, prilagojene za nastanitev mladoletnikov brez spremstva. Te ustanove morajo imeti osebje, ki je usposobljeno za zaščito pravic mladoletnikov brez spremstva in skrbi za njihove potrebe.

Kadar se pridržijo mladoletniki brez spremstva, države članice zagotovijo, da so nameščeni ločeno od odraslih oseb.

4.   Pridržanim družinam se zagotovi ločena nastanitev, ki zagotavlja ustrezno zasebnost.

Pridržane družine z mladoletniki se nastanijo v ustanovah za pridržanje, ki so prilagojene potrebam mladoletnikov.

5.   Države članice zagotovijo, da so pridržani prosilci in prosilke nastanjeni ločeno, razen če so ti pridržani prosilci družinski člani in se vsi zadevni posamezniki strinjajo, da so nastanjeni skupaj.

Izjeme od prvega pododstavka se lahko uporabljajo tudi glede uporabe skupnih površin, ki so namenjene rekreativnim ali družabnim dejavnostim, vključno z zagotavljanjem obrokov.

6.   Države članice lahko v ustrezno utemeljenih primerih in za razumno obdobje, ki je čim krajše, določijo odstopanje od odstavka 3, prvi pododstavek, od odstavka 4 in od odstavka 5, prvi pododstavek, kadar je prosilec pridržan na mejni kontrolni točki ali v tranzitnem območju, razen v primerih iz člena 43 Uredbe (EU) 2024/1348. Države članice morajo razpolagati z zadostnimi zmogljivostmi in sredstvi, da zagotovijo, da se odstopanja iz tega odstavka uporabljajo samo v izjemnih primerih. Kadar države članice uporabijo ta odstopanja, o tem obvestijo Komisijo in Agencijo za azil.

1.   Države članice mladoletnim otrokom prosilcev in mladoletnim prosilcem zagotovijo enak dostop do izobraževanja kot svojim državljanom in pod podobnimi pogoji, dokler se dejansko ne izvede ukrep izgona zoper te mladoletnike ali njihove starše.

Upoštevajo se posebne potrebe mladoletnikov, zlasti kar zadeva spoštovanje otrokove pravice do izobraževanja in zdravstvenega varstva. Izobraževanje mladoletnikov je praviloma vključeno v izobraževanje državljanov držav članic in mora biti enake kakovosti. Države članice mladoletnikom po najboljših močeh zagotovijo neprekinjeno izobraževanje, dokler se dejansko ne izvede ukrep njihovega izgona ali izgona njihovih staršev.

Države članice mladoletniku ne smejo odvzeti pravice do srednješolskega izobraževanja samo zato, ker je postal polnoleten.

2.   Države članice mladoletnikom iz odstavka 1 zagotovijo dostop do izobraževalnega sistema karseda hitro in ne smejo odložiti zagotovitve tega dostopa za več kot dva meseca od datuma, ko je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, ob upoštevanju šolskih počitnic. Države članice zagotovijo izobraževanje v splošnem izobraževalnem sistemu. Vendar lahko države članice kot začasen ukrep za največ en mesec zagotovijo izobraževanje zunaj splošnega izobraževalnega sistema.

Po potrebi se mladoletnikom zagotovi pripravljalni pouk, vključno z jezikovnim poukom, da se olajšata njihov dostop do splošnega izobraževalnega sistema in njihovo sodelovanje v njem.

3.   Kadar zaradi posebnega položaja mladoletnika dostop do splošnega izobraževalnega sistema ni mogoč, zadevna država članica v skladu s svojim nacionalnim pravom in prakso ponudi druge izobraževalne programe.

1.   Države članice zagotovijo, da imajo prosilci dostop do trga dela najpozneje šest mesecev od datuma registracije prošnje za mednarodno zaščito, če pristojni organ še ni sprejel upravne odločbe in za zamudo ni kriv prosilec.

Kadar je država članica pospešila vsebinsko obravnavo prošnje za mednarodno zaščito v skladu s členom 42(1), točkami (a) do (f) Uredbe (EU) 2024/1348, se dostop do trga dela ne odobri oziroma se odvzame, če je že bil odobren.

2.   Države članice zagotovijo, da imajo prosilci, ki imajo dostop do trga dela v skladu z odstavkom 1, učinkovit dostop do trga dela v skladu z nacionalnim pravom.

Zaradi politik v zvezi s trgom dela, tudi glede stopnje brezposelnosti mladih, lahko države članice preverijo, ali bi lahko posamezno prosto delovno mesto, ki ga želi delodajalec zapolniti s prosilcem, ki ima dostop do trga dela v skladu z odstavkom 1, zapolnili državljani zadevne države članice, drugi državljani Unije ali državljani tretjih držav in osebe brez državljanstva, ki zakonito bivajo v tej državi članici. Če država članica ugotovi, da bi lahko določeno prosto delovno mesto zapolnile takšne osebe, lahko država članica ali delodajalec zaposlitev prosilca za to prosto delovno mesto zavrne.

3.   Države članice zagotovijo, da se prosilci, ki imajo dostop do trga dela v skladu z odstavkom 1, obravnavajo enako kot njihovi državljani, kar zadeva:

4.   Države članice lahko omejijo enako obravnavo prosilcev, ki imajo dostop do trga dela v skladu z odstavkom 1:

5.   Države članice zagotovijo, da so prosilci, ki so zaposleni ali so upravičeni do prejemkov socialne varnosti na podlagi prejšnje zaposlitve, deležni enakega obravnavanja kot njihovi državljani glede področij socialne varnosti iz člena 3(1) in (2) Uredbe (ES) št. 883/2004.

6.   Države članice lahko brez poseganja v Uredbo (EU) št. 1231/2010 omejijo enako obravnavanje iz odstavka 5 tega člena z izključitvijo prejemkov socialne varnosti, ki niso odvisni od obdobij zaposlitve ali prispevkov.

7.   Pravica do enake obravnave na podlagi tega člena ne daje pravice do bivanja v primerih, ko je bila z odločitvijo, ki je bila sprejeta v skladu z Uredbo (EU) 2024/1348, ukinjena prosilčeva pravica ostati.

8.   Za namene odstavka 3, točka (d), tega člena in brez poseganja v člena 2(2) in 3(3) Direktive 2005/36/ES države članice čim bolj olajšajo popoln dostop do obstoječih postopkov za priznavanje tujih kvalifikacij prosilcem, ki ne morejo predložiti dokumentarnih dokazil o svojih kvalifikacijah.

9.   Dostop do trga dela se ne odvzame med pritožbenim postopkom, če ima prosilec pravico ostati na ozemlju države članice tekom tega postopka, in do uradnega obvestila o zavrnilni odločitvi o pritožbi.

1.   Države članice zagotovijo, da so prosilcem od trenutka podaje prošnje za mednarodno zaščito v skladu s členom 26 Uredbe (EU) 2024/1348, na voljo materialni pogoji za sprejem.

2.   Države članice zagotovijo, da materialni pogoji za sprejem in prejeto zdravstveno varstvo v skladu s členom 22 omogočajo ustrezen življenjski standard prosilcev, ki zagotavlja njihovo eksistenco, varuje njihovo fizično in duševno zdravje ter zagotavlja spoštovanje njihovih pravic iz Listine.

Države članice zagotovijo, da se ustrezen življenjski standard iz prvega pododstavka doseže v posebnem položaju prosilcev s posebnimi potrebami glede sprejema in v zvezi s položajem pridržanih oseb.

3.   Države članice lahko zagotavljanje vseh ali nekaterih materialnih pogojev za sprejem pogojujejo s tem, da prosilci nimajo zadostnih sredstev za ustrezen življenjski standard, kot je navedeno v odstavku 2.

4.   Države članice lahko brez poseganja v odstavek 2 od prosilcev zahtevajo, da krijejo stroške materialnih pogojev za sprejem ali k njim prispevajo, kadar imajo ti prosilci dovolj sredstev za to, na primer če že razumno obdobje delajo.

Države članice lahko brez poseganja v odstavek 2 od prosilcev zahtevajo tudi, da krijejo stroške prejetega zdravstvenega varstva ali k temu prispevajo, kadar imajo ti prosilci dovolj sredstev za to, razen ko se zdravstveno varstvo državljanom teh držav članic zagotavlja brezplačno.

5.   Če se izve, da je imel prosilec v času, ko se mu je zagotavljal ustrezen življenjski standard, dovolj sredstev za kritje stroškov materialnih pogojev za sprejem ali zdravstvenega varstva, prejetega v skladu z odstavkom 4, lahko države članice od prosilca zahtevajo povračilo stroškov teh materialnih pogojev za sprejem ali zdravstvenega varstva.

6.   Države članice pri presojanju sredstev prosilca, kadar zahtevajo, da pokrije stroške materialnih pogojev za sprejem in prejetega zdravstvenega varstva ali prispeva k njim, ali kadar od prosilca zahtevajo povračilo stroškov v skladu z odstavkom 5, spoštujejo načelo sorazmernosti. Države članice poleg tega upoštevajo posamezne okoliščine prosilca ter potrebo po spoštovanju prosilčevega dostojanstva ali osebne integritete, vključno s posebnimi potrebami prosilca glede sprejema.

7.   Kadar države članice zagotovijo materialne pogoje za sprejem v obliki finančne pomoči ali kuponov, se njihov znesek določi na podlagi ravni, ki jih zadevna država članica določi z zakonom ali v praksi, da se državljanom zagotovi ustrezen življenjski standard. Države članice o teh ravneh obvestijo Komisijo in Agencijo za azil. Države članice lahko glede tega prosilcem zagotovijo manj ugodno obravnavo v primerjavi z državljani, zlasti kadar se materialna pomoč v celoti ali delno zagotovi v naravi ali kadar je namen teh ravni, ki se uporabljajo za državljane, zagotoviti višji življenjski standard, kot se zahteva za prosilce v tej direktivi.

1.   Kadar države članice zagotovijo nastanitev v naravi, poskrbijo, da taka nastanitev prosilcu omogoča ustrezen življenjski standard v skladu s členom 19(2) in potrebno podporo, da bi se upoštevale posebne potrebe prosilca glede sprejema. Nastanitev se zagotovi v eni od naslednjih oblik ali kot njihova kombinacija:

2.   Brez poseganja v kakršne koli posebne pogoje za pridržanje iz členov 12 in 13 države članice v zvezi z nastanitvijo iz odstavka 1(a), (b) in (c) tega člena zagotovijo, da:

3.   Države članice pri zagotavljanju materialnih pogojev za sprejem upoštevajo posebna vprašanja, povezana s spolom in starostjo, ter položaj prosilcev s posebnimi potrebami glede sprejema.

4.   Države članice pri zagotavljanju nastanitve v skladu z odstavkom 1 sprejmejo ustrezne ukrepe za čim boljše preprečevanje napadov in nasilja, tudi nasilja zaradi spolne usmerjenosti ali spola ali iz rasističnih ali verskih razlogov.

5.   Države članice pri nastanitvi prosilk v nastanitvenih centrih zagotovijo ločene sanitarije in varen prostor v teh centrih zanje in za njihove mladoletne otroke.

6.   Države članice, kolikor je mogoče, zagotovijo, da so vzdrževani odrasli prosilci s posebnimi potrebami glede sprejema nastanjeni skupaj z bližnjimi odraslimi sorodniki, ki so že prisotni v isti državi članici in so zanje odgovorni po zakonu ali praksi zadevne države članice.

7.   Države članice zagotovijo, da se prosilci premestijo iz enega nastavitvenega objekta v drugega le, kadar je potrebno. Države članice prosilcem zagotovijo možnost, da o premestitvi in novem naslovu obvestijo svoje pravne svetovalce ali zagovornike.

8.   Osebe, ki zagotavljajo materialne pogoje za sprejem, vključno z osebami, ki zagotavljajo zdravstveno varstvo in izobraževanje v nastanitvenih centrih, morajo biti ustrezno usposobljene in jih zavezujejo pravila o tajnosti, kot so določena v nacionalnem pravu, glede vseh informacij, ki jih pridobijo pri svojem delu.

9.   Države članice lahko prosilce prek svetovalnega odbora ali sveta, ki zastopa stanovalce, vključijo v upravljanje materialnih pogojev in nematerialnih vidikov življenja v nastanitvenem centru. Države članice lahko brez poseganja v člen 17 prosilcem tudi dovolijo, da zunaj nastanitvenega centra opravljajo prostovoljno delo pod pogoji iz nacionalnega prava.

10.   Države članice lahko izjemoma v ustrezno utemeljenih primerih in za razumno obdobje, ki mora biti čim krajše, zagotovijo materialne pogoje za sprejem, ki so drugačni od tistih, ki jih določa ta člen, kadar:

Drugačni materialni pogoji za sprejem iz prvega pododstavka tega odstavka morajo v vsakem primeru zagotavljati dostop do zdravstvenega varstva v skladu s členom 22 in življenjski standard za vse prosilce v skladu s pravom Unije, vključno z Listino, in mednarodnimi obveznostmi.

Kadar država članica v skladu s prvim pododstavkom tega odstavka zagotovi drugačne materialne pogoje za sprejem, ta država članica brez odlašanja obvesti Komisijo in Agencijo za azil v skladu s členom 32(2) o aktivaciji kontingentnega načrta. Država članica Komisijo in Agencijo za azil obvesti tudi takoj, ko razlogi za zagotavljanje teh drugačnih materialnih pogojev prenehajo.

1.   Države članice zagotovijo, da imajo prosilci, ne glede na to, kje morajo biti prisotni v skladu z Uredbo (EU) 2024/1351, potrebno zdravstveno varstvo, ne glede na to, ali ga zagotavljajo splošni zdravniki ali po potrebi specialisti. To zdravstveno varstvo mora biti dovolj kakovostno in vključuje vsaj nujno zdravstveno oskrbo, osnovno zdravljenje bolezni, vključno z resnimi duševnimi motnjami, ter spolno in reproduktivno zdravstveno varstvo, ki je nujno za zdravljenje hudega zdravstvenega stanja.

2.   Države članice zagotovijo, da je mladoletnim otrokom prosilcev in mladoletnim prosilcem zagotovljena enaka vrsta zdravstvenega varstva kot mladoletnikom, ki so njihovi državljani. Države članice zagotovijo, da se specifično zdravljenje, ki se izvaja v skladu s tem členom in se je začelo, preden je mladoletnik postal polnoleten, po nastopu polnoletnosti nadaljuje brez prekinitve ali odložitve, če se šteje, da gre za potrebno zdravstveno varstvo.

3.   Kadar je potrebno iz zdravstvenih razlogov, države članice zagotovijo potrebno zdravniško ali drugo pomoč, kot so potrebne rehabilitacijske storitve in medicinski pripomočki, prosilcem s posebnimi potrebami glede sprejema, vključno z ustreznim duševnim zdravljenjem.

1.   Države članice lahko prosilcem, ki morajo biti prisotni na njihovem ozemlju v skladu s členom 17(4) Uredbe (EU) 2024/1351, omejijo ali ukinejo dodatek za dnevne izdatke.

Če je to ustrezno utemeljeno in sorazmerno, lahko države članice tudi:

2.   Države članice lahko sprejmejo odločitev v skladu z odstavkom 1, kadar prosilec:

3.   Kadar je država članica odločitev sprejela v okoliščinah iz odstavka 2, točka (a), (b) ali (f), in če okoliščine, na katerih ta odločitev temelji, niso več podane, država članica preuči, ali je mogoče nekatere ali vse materialne pogoje za sprejem, ki so bili ukinjeni ali omejeni, ponovno uvesti. Kadar država članica ne uvede ponovno vseh materialnih pogojev za sprejem, sprejme ustrezno utemeljeno odločitev in prosilca o njej uradno obvesti.

4.   Odločitve v skladu z odstavkom 1 tega člena se sprejmejo objektivno in nepristransko na podlagi vsebinske presoje posamezne zadeve ter morajo vsebovati razloge, na katerih temeljijo. Odločitve temeljijo na posebnem položaju prosilca, zlasti v zvezi s prosilci s posebnimi potrebami glede sprejema, ob upoštevanju načela sorazmernosti. Države članice vsem prosilcem zagotovijo dostop do zdravstvenega varstva v skladu s členom 22 ter življenjski standard v skladu s pravom Unije, vključno z Listino, in mednarodnimi obveznostmi.

5.   Države članice zagotovijo, da materialni pogoji za sprejem niso ukinjeni ali omejeni, dokler ni sprejeta odločitev iz odstavka 2.

1.   Da bi države članice učinkovito izvajale člen 24, čim prej po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v vsakem posamičnem primeru ocenijo, ali ima prosilec posebne potrebe glede sprejema, po potrebi z ustnim prevajanjem.

Oceno iz prvega pododstavka tega odstavka je mogoče vključiti v obstoječe nacionalne postopke ali v oceno iz člena 20 Uredbe (EU) 2024/1348.

Ocena iz prvega pododstavka tega odstavka se začne z ugotavljanjem posebnih potreb glede sprejema na podlagi fizičnih znakov ali izjav ali obnašanja prosilcev ali po potrebi na podlagi izjav staršev ali zastopnika prosilca.

Ocena iz prvega pododstavka tega odstavka se opravi v 30 dneh od podaje prošnje za mednarodno zaščito ali, če je vključena v oceno iz člena 20 Uredbe (EU) 2024/1348, v roku, določenem v navedeni uredbi, posebne potrebe glede sprejema, ugotovljene na podlagi te ocene, pa se naslovijo.

Kadar se posebne potrebe glede sprejema pokažejo v poznejši fazi postopka za mednarodno zaščito, države članice te potrebe ocenijo in naslovijo.

Države članice zagotovijo, da se pri podpori, ki se nudi prosilcem s posebnimi potrebami glede sprejema v skladu s to direktivo, ves čas postopka za mednarodno zaščito upoštevajo njihove posebne potrebe glede sprejema, in zagotovijo ustrezno spremljanje njihovega položaja.

2.   Za namene odstavka 1 države članice glede osebja, ki ocenjuje posebne potrebe glede sprejema v skladu s tem členom, zagotovijo:

Pristojni organi pri odločanju o vrsti posebne podpore glede sprejema, ki se lahko zagotovi prosilcu, upoštevajo rezultate ocene iz točke (c).

3.   Ocene iz prvega pododstavka odstavka 1 ni treba opraviti v obliki upravnega postopka.

4.   Samo prosilci s posebnimi potrebami glede sprejema so lahko upravičeni do posebne podpore, ki se nudi v skladu s to direktivo.

5.   Ocena iz prvega pododstavka odstavka 1 ne posega v oceno potreb po mednarodni zaščiti na podlagi Uredbe (EU) 2024/1347.

1.   Primarna skrb držav članic pri izvajanju določb te direktive, ki bi lahko vplivale na mladoletnike, je največja korist otroka. Države članice zagotovijo življenjski standard, ki je primeren za psihični, duševni, duhovni, moralni in družbeni razvoj mladoletnika.

2.   Pri ocenjevanju največje koristi otroka države članice ustrezno upoštevajo zlasti naslednje dejavnike:

3.   Države članice zagotovijo, da imajo mladoletniki dostop do prostočasnih dejavnosti, vključno z igro in rekreativnimi dejavnostmi, ki so primerne njihovi starosti, in do dejavnosti na prostem v prostorih in nastanitvenih centrih iz člena 20(1)(a) in (b) ter po potrebi do šolskega gradiva.

4.   Države članice mladoletnikom, ki so bili žrtve kakršnih koli zlorab, zanemarjanja, izkoriščanja, mučenja ali krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali ki so trpeli zaradi oboroženih spopadov, zagotovijo dostop do rehabilitacije in zagotovijo, da se po potrebi organizira ustrezno psihološko zdravljenje in zagotovi strokovno svetovanje.

5.   Države članice zagotovijo, da so mladoletni otroci prosilcev ali mladoletni prosilci nastanjeni s svojimi starši ali z odraslo osebo, ki je zanje in za njihove neporočene mladoletne brate ali sestre odgovorna po zakonu ali praksi zadevne države članice, pod pogojem, da je to v največjo korist zadevnih mladoletnikov.

6.   Osebe, ki delajo z mladoletniki, vključno z zastopniki in osebami, primernimi za začasno zastopanje, kot je določeno v členu 27, ne smejo biti zavedene v nobeni evidenci v zvezi s kaznivimi dejanji ali prekrški nad otroki ali kaznivimi dejanji ali prekrški, ki vzbujajo resne dvome v njihovo sposobnost za prevzem odgovornosti za mladoletnike, in so deležne začetnega in stalnega ustreznega usposabljanja v zvezi s pravicami in potrebami mladoletnikov, tudi tistimi, ki so povezane z vsemi veljavnimi standardi za zaščito otrok, glede vseh informacij, ki jih pridobijo pri svojem delu, pa jih zavezujejo pravila o tajnosti, kot so določena v nacionalnem pravu.

1.   Kadar prošnjo poda oseba, ki trdi, da je mladoletnik, ali v zvezi s katero so podani objektivni razlogi za domnevo, da je mladoletnik, države članice imenujejo:

Zastopnik in oseba, primerna za začasno zastopanje, se sestaneta z mladoletnikom brez spremstva in upoštevata stališče, ki ga izrazi o svojih potrebah.

Kadar država članica oceni, da je prosilec, ki trdi, da je mladoletnik, brez vsakršnega dvoma starejši od 18 let, ji ni treba imenovati zastopnika ali določiti osebe, primerne za začasno zastopanje, v skladu s prvim oziroma drugim pododstavkom.

Države članice v kontingentne načrte iz člena 32 vključijo ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so v skladu s tem členom imenovani zastopniki in določene osebe, primerne za začasno zastopanje, v primerih, ko prejmejo nesorazmerno veliko število podanih prošenj mladoletnikov brez spremstva.

Kadar izvajanje ukrepov iz četrtega pododstavka ne zadostuje za odziv na nesorazmerno veliko število prošenj, ki jih podajo mladoletniki brez spremstva, ali v drugih izjemnih primerih se lahko imenovanje zastopnikov odloži za 10 delovnih dni, število mladoletnikov brez spremstva na zastopnika pa se lahko po potrebi poveča do največ 50.

Kadar države članice uporabijo peti pododstavek, o tem obvestijo Komisijo in Agencijo za azil.

Naloge zastopnika in osebe, primerne za začasno zastopanje, prenehajo, če pristojni organi po oceni starosti iz člena 25(1) Uredbe (EU) 2024/1348 ne domnevajo, da je prosilec mladoletnik, ali menijo, da prosilec ni mladoletnik, ali kadar prosilec ni več mladoletnik brez spremstva.

2.   Ko mladoletnik brez spremstva poda prošnjo za mednarodno zaščito, države članice zagotovijo, da je oseba, primerna za začasno zastopanje, nemudoma obveščena o vseh upoštevnih dejstvih v zvezi z mladoletnikom. Osebe, katerih interesi so ali bi potencialno lahko bili v nasprotju z interesi mladoletnika brez spremstva, se ne imenujejo za osebe, primerne za začasno zastopanje. Mladoletnik brez spremstva je takoj obveščen o določitvi osebe, primerne za začasno zastopanje.

3.   Kadar je organizacija imenovana za zastopnika ali določena kot oseba primerna za začasno zastopanje, ta imenuje fizično osebo za izvajanje nalog zastopnika za mladoletnika brez spremstva v skladu s to direktivo.

4.   Zastopnik iz odstavka 1 tega člena je lahko ista oseba, kot je določena v členu 23(2) Uredbe (EU) 2024/1348.

5.   Pristojni organi nemudoma obvestijo:

6.   Zastopnik ali oseba, primerna za začasno zastopanje, se zamenja le, kadar je to potrebno, zlasti če pristojni organi menijo, da ta zastopnik oziroma ta oseba svojih nalog ne opravlja ustrezno.

Organizacije ali fizične osebe, katerih interesi so ali bi morda lahko bili v nasprotju z interesi mladoletnika brez spremstva, se ne imenujejo za zastopnika ali določijo za osebo, primerno za začasno zastopanje.

7.   Države članice fizično osebo, ki je imenovana za zastopnika, ali določena za osebo, primerno za začasno zastopanje, pooblastijo za sorazmerno in omejeno število mladoletnikov brez spremstva, in sicer v običajnih okoliščinah za največ 30 mladoletnikov brez spremstva, da se zagotovi, da lahko ta oseba naloge opravlja učinkovito.

8.   Države članice zagotovijo, da so na voljo upravni ali sodni organi ali drugi subjekti, odgovorni za nadzor nad tem, ali zastopniki in osebe, primerne za začasno zastopanje, pravilno opravljajo svoje naloge, tudi tako, da redno pregledujejo njihovo kazensko evidenco, da bi ugotovili morebitno nezdružljivost z njihovo vlogo. Ti upravni ali sodni organi ali drugi subjekti odločajo o pritožbah, ki jih mladoletniki brez spremstva vložijo zoper svoje imenovane zastopnike ali določene osebe, primerne za začasno zastopanje.

9.   Mladoletnike brez spremstva, ki podajo prošnjo za mednarodno zaščito, se od trenutka, ko jim je dovoljen vstop na ozemlje države članice, v kateri so podali prošnjo za mednarodno zaščito ali v kateri se ta prošnja obravnava, do trenutka, ko morajo to državo članico zapustiti, namesti:

Države članice lahko mladoletnike brez spremstva, ki so stari 16 let ali več, nastanijo v nastanitvene centre za odrasle prosilce, če je to v njihovo največjo korist, kakor je določeno v členu 26(2).

Kolikor je mogoče, se brate in sestre obdrži skupaj, upoštevajoč največjo korist zadevnega mladoletnika in zlasti njegovo starost ter stopnjo zrelosti. Spremembe bivališča mladoletnikov brez spremstva se omejijo na najmanjšo možno mero.

10.   Države članice začnejo iskati družinske člane mladoletnika brez spremstva, po potrebi s pomočjo mednarodnih ali drugih ustreznih organizacij, čim prej po podaji prošnje za mednarodno zaščito, pri čemer ščitijo največjo korist tega mladoletnika brez spremstva. Kadar bi lahko bilo ogroženo življenje ali integriteta mladoletnika ali njegovih bližnjih sorodnikov, zlasti če so ti sorodniki ostali v izvorni državi, je treba poskrbeti, da so zbiranje, obdelava in razširjanje informacij o teh osebah izvedeni zaupno, tako da se ne ogrozi njihova varnost.

1.   Države članice zagotovijo, da osebe, ki so žrtve trgovine z ljudmi, so bile mučene, posiljene ali podvržene drugim hudim oblikam psihološkega, fizičnega ali spolnega nasilja, vključno z nasiljem zaradi spolne usmerjenosti ali spola ali iz rasističnih ali verskih razlogov, prejmejo potrebno medicinsko in psihološko zdravljenje in nego, po potrebi tudi storitve rehabilitacije in svetovanje, za škodo, ki jo povzročijo ta dejanja. Tem osebam se po potrebi zagotovi ustni prevod v skladu s členom 25(2), točka (c).

To zdravljenje in nega se omogočita čim prej po tem, ko se ugotovijo potrebe teh oseb.

2.   Tisti, ki delajo z osebami iz odstavka 1, vključno z zdravstvenimi delavci, morajo biti ustrezno usposobljeni in se morajo še naprej ustrezno usposabljati v zvezi s potrebami teh oseb in ustreznim zdravljenjem, tudi v zvezi s potrebnimi storitvami rehabilitacije. Poleg tega jih glede vseh informacij, ki jih pridobijo pri svojem delu, zavezujejo pravila tajnosti, kot so določena v nacionalnem pravu in v kodeksih poklicne etike, ki se uporabljajo.

1.   Države članice zagotovijo, da je proti odločitvam v zvezi z zagotovitvijo, odvzemom ali omejitvijo pravic po tej direktivi, odločitvam o zavrnitvi izdaje dovoljenja iz člena 8(5), prvi pododstavek, ali odločitvam, sprejetim po členu 9, ki vplivajo na prosilce posamično, možna pritožba po postopkih, določenih v nacionalnem pravu. Vsaj na zadnji stopnji se zagotovi možnost pritožbe ali pregleda dejanskih in pravnih vprašanj pred sodnim organom.

2.   V primeru pritožbe ali pregleda pred sodnim organom iz odstavka 1 tega člena in v primeru sodne preučitve iz člena 11(3) in (5) države članice zagotovijo, da sta po potrebi na voljo brezplačna pravna pomoč in zastopanje, da bi se zagotovil učinkovit dostop do sodnega varstva. Taka pravna pomoč in zastopanje zajemata pripravo pritožbe ali zahteve za sodno preučitev, kar vključuje vsaj pripravo zahtevanih procesnih dokumentov in sodelovanje na obravnavi pred sodnimi organi v imenu prosilca.

Brezplačno pravno pomoč in zastopanje zagotavljajo pravni svetovalci ali druge ustrezno usposobljene osebe, ki to lahko opravljajo ali jim je to dopuščeno v skladu z nacionalnim pravom in katerih interesi niso ali ne bi mogli biti v nasprotju z interesi prosilca.

3.   Države članice lahko odločijo, da se brezplačna pravna pomoč in zastopanje ne dodelita, kadar:

Kadar odločitev, da se brezplačna pravna pomoč in zastopanje ne dodelita, sprejme organ, ki ni sodišče, in ta odločitev temelji na predpostavki, da ni realnih možnosti za ugoditev pritožbi oziroma pregledu, mora imeti prosilec pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper navedeno odločitev pred sodiščem ter ima pravico v ta namen zahtevati brezplačno pravno pomoč in zastopanje.

Države članice lahko tudi določijo, da brezplačno pravno pomoč in zastopanje zagotavljajo samo pravni svetovalci ali zagovorniki, ki so na podlagi nacionalnega prava izrecno imenovani za pomoč in zastopanje prosilcev, in nevladne organizacije, ki so na podlagi nacionalnega prava pooblaščene za zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in zastopanja.

4.   Države članice lahko tudi:

5.   Države članice lahko brez poseganja v člen 19(2) te direktive zahtevajo, da se jim v celoti ali delno povrnejo vsi nastali stroški, kadar se finančni položaj prosilca med postopkom za mednarodno zaščito v skladu z Uredbo (EU) 2024/1348 znatno izboljša ali kadar je bila odločitev o dodelitvi brezplačne pravne pomoči in zastopanja sprejeta na podlagi neresničnih informacij, ki jih je predložil prosilec.

6.   Države članice določijo posebna postopkovna pravila v zvezi z načinom vložitve in obdelave prošenj za brezplačno pravno pomoč in zastopanje ali uporabijo obstoječa pravila, ki se uporabljajo za podobne domače prošnje, pod pogojem, da ta pravila ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo dostopa do brezplačne pravne pomoči in zastopanja.

1.   Države članice ob ustreznem upoštevanju svoje ustavne ureditve vzpostavijo ustrezne mehanizme, da zagotovijo vzpostavitev primernega usmerjanja, spremljanja in nadzora ravni pogojev za sprejem. Države članice upoštevajo razpoložljive nezavezujoče operativne standarde, kazalnike, smernice in dobre prakse glede pogojev za sprejem, ki jih je razvila Agencija za azil v skladu s členom 13 Uredbe (EU) 2021/2303, pri čemer se ne posega v pristojnost držav članic za organizacijo svojih sistemov za sprejem v skladu s to direktivo.

2.   Za sisteme držav članic za sprejem se uporablja mehanizem spremljanja iz poglavja 5 Uredbe (EU) 2021/2303.

1.   Vsaka država članica v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi organi, civilno družbo in mednarodnimi organizacijami, kot je ustrezno, pripravi kontingentni načrt. V kontingentnem načrtu se določijo ukrepi, ki jih je treba sprejeti, da se zagotovi ustrezen sprejem prosilcev v skladu s to direktivo v primerih, ko se država članica sooča z nesorazmernim številom prosilcev za mednarodno zaščito, vključno z mladoletniki brez spremstva. Kontingentni načrt vključuje tudi ukrepe za čim prejšnje obravnavanje primerov iz člena 20(10), točka (b).

2.   V kontingentnem načrtu iz odstavka 1 se upoštevajo posebne nacionalne okoliščine, pri čemer se uporabi predloga, ki jo bo pripravila Agencija za azil, Agenciji za azil pa se načrt priglasi do 12. aprila 2025. Načrt se po potrebi pregleda zaradi spremenjenih okoliščin in vsaj vsaka tri leta, in če se posodobi, se priglasi Agenciji za azil. Države članice ob vsaki uporabi kontingentnega načrta o tem obvestijo Komisijo in Agencijo za azil.

3.   Države članice Agenciji za azil na njeno zahtevo predložijo informacije o svojih kontingentnih načrtih iz odstavka 1, Agencija za azil pa državam članicam ob njihovem soglasju pomaga pri pripravi in pregledu teh načrtov.

1.   Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da zagotovijo, da je osebje organov in drugih organizacij, ki je neposredno pristojno za izvajanje te direktive, deležno potrebnega usposabljanja v zvezi s potrebami prosilcev, tudi mladoletnikov. Države članice v ta namen v usposabljanje svojega osebja vključijo relevantne ključne dele evropskega azilnega učnega načrta, ki se nanašajo na pogoje za sprejem, kot tudi orodje za identifikacijo prosilcev s posebnimi potrebami glede sprejema, ki ju je razvila Agencija za azil.

2.   Države članice za namene izvajanja te direktive dodelijo potrebne vire, vključno s potrebnim osebjem, prevajalci in tolmači, pri čemer upoštevajo sezonska nihanja v številu prosilcev. Kadar lokalni in regionalni organi, civilnodružbene ali mednarodne organizacije sodelujejo pri izvajanju te direktive, se jim dodelijo potrebni viri.

1.   Države članice uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členi 1 do 10, 12, 13, 17 do 29 in 31 do 34, do 12. junija 2026. Komisiji takoj sporočijo besedilo teh predpisov.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Vključijo tudi izjavo, da se v obstoječih zakonih in drugih predpisih sklicevanje na direktivo, razveljavljeno s to direktivo, šteje za sklicevanje na to direktivo. Način sklicevanja in obliko izjave določijo države članice.

2.   Države članice Komisiji sporočijo besedila temeljnih predpisov nacionalnega prava, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.