Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (četrti senat)

z dne 13. junija 2024(*)

„Predhodno odločanje – Skupna politika na področju azila in subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95/EU – Člen 12 – Izključitev iz statusa begunca – Oseba, registrirana pri Agenciji Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje (palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu) (UNRWA) – Pogoji za to, da je ta oseba samodejno upravičena do ugodnosti iz Direktive 2011/95/EU – Prenehanje zaščite ali pomoči agencije UNRWA – Člen 4 – Splošne razmere, ki prevladujejo v sektorju območja delovanja UNRWA – Posamična presoja upoštevnih elementov – Direktiva 2013/32/EU – Člen 40 – Naknadna prošnja za mednarodno zaščito – Novi elementi – Elementi, ki so že bili preučeni v dokončni odločbi o predhodni prošnji“

V zadevi C‑563/22,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče mesta Sofija, Bolgarija) z odločbo z dne 9. avgusta 2022, ki je na Sodišče prispela 22. avgusta 2022, v postopku

SN,

LN

proti

Zamestnik-predsedatel na Darzhavna agentsia za bezhantsite,

SODIŠČE (četrti senat),

v sestavi C. Lycourgos, predsednik senata, O. Spineanu-Matei, sodnica, J.‑C. Bonichot, S. Rodin, sodnika, in L. S. Rossi (poročevalka), sodnica,

generalni pravobranilec: N. Emiliou,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za bolgarsko vlado T. Mitova, agentka,

–        za Evropsko komisijo A. Azéma, J. Hottiaux in I. Zaloguin, agenti,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 11. januarja 2024

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 12(1)(a) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL 2011, L 337, str. 9), člena 40 Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (UL 2013, L 180, str. 60) in člena 19 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med SN in LN ter Zamestnik-predsedatel na Darzhavna agentsia za bezhantsite (podpredsednik državne agencije za begunce, Bolgarija), ker je ta zavrnil prošnjo SN in LN za priznanje statusa begunca ali, če to ne bi bilo mogoče, subsidiarne zaščite.

 Pravni okvir

 Mednarodno pravo

 Ženevska konvencija

3        Konvencija o statusu beguncev, podpisana v Ženevi 28. julija 1951 (Recueil des traités des Nations unies, zvezek 189, str. 150, št. 2545 (1954)), je začela veljati 22. aprila 1954. Dopolnjena in spremenjena je bila s Protokolom o statusu beguncev, ki je bil sklenjen v New Yorku 31. januarja 1967 in je začel veljati 4. oktobra 1967 (v nadaljevanju: Ženevska konvencija).

4        Člen 1(D) Ženevske konvencije določa:

„Ta Konvencija se ne uporablja za osebe, ki zdaj uživajo varstvo ali pomoč drugih organov ali agencij Združenih narodov, razen visokega komisarja Združenih narodov za begunce [(v nadaljevanju: UNHCR)].

Kadar bi takšno varstvo ali pomoč iz kateregakoli razloga prenehala, položaj teh oseb pa ne bi bil dokončno urejen v skladu z ustreznimi resolucijami Generalne skupščine Združenih narodov, bodo te osebe ipso facto upravičene do ugodnosti te Konvencije.“

 UNRWA

5        Z Resolucijo Generalne skupščine Združenih narodov št. 302 (IV) z dne 8. decembra 1949 o pomoči palestinskim beguncem je bila ustanovljena Agencija Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje (palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu) (UNRWA) (United Nations Relief and Works Agency (for Palestine Refugees in the Near East)).

6        Območje delovanja agencije UNRWA obsega pet sektorjev, in sicer Gazo, Zahodni breg, Jordanijo, Libanon in Sirijo.

7        V resoluciji Generalne skupščine Združenih narodov št. 74/83 z dne 13. decembra 2019 o pomoči palestinskim beguncem je navedeno:

„Generalna skupščina,

[…]

ob priznanju nepogrešljive vloge [agencije UNRWA], ki od ustanovitve pred več kot 65 leti izboljšuje mučen položaj palestinskih beguncev z nudenjem izobraževalnih, zdravstvenih, podpornih in socialnih storitev ter nadaljevanjem dejavnosti na področjih taboriščne infrastrukture, mikrofinanciranja, zaščite in nujne pomoči,

[…]

ob upoštevanju tudi poročila generalnega komisarja z dne 31. maja 2019, predloženega v skladu z odstavkom 57 poročila generalnega sekretarja, in ob izražanju zaskrbljenosti zaradi hude finančne krize [agencije UNRWA], ki močno ogroža njeno zmožnost, da še naprej zagotavlja temeljne programe palestinskim beguncem na vseh področjih delovanja,

[…]

ob izražanju resne zaskrbljenosti zaradi posebno težkega položaja palestinskih beguncev, ki živijo pod okupacijo, zlasti glede njihove varnosti, dobrobiti in družbeno-ekonomskih življenjskih razmer,

ob izražanju resne zaskrbljenosti, zlasti zaradi resnih humanitarnih in družbeno-ekonomskih razmer palestinskih beguncev na območju Gaze, ter ob poudarjanju pomena nujne in humanitarne pomoči ter nujnih prizadevanj glede obnove,

[…]

1.      z obžalovanjem ugotavlja, da še ni prišlo do repatriacije ali do izplačila odškodnine, kot določa odstavek 11 Resolucije [Generalne skupščine Združenih narodov 194 (III) z dne 11. decembra 1948 o načelih za opredelitev končne rešitve in vrnitev palestinskih beguncev na njihove domove], in da zato položaj palestinskih beguncev še vedno zbuja veliko skrbi in da ti še dalje potrebujejo pomoč, da bi zadovoljili svoje osnovne potrebe na področju zdravja, izobraževanja in preživljanja;

[…]

3.      poudarja nujnost nadaljevanja dela [agencije UNRWA] in pomen njenih nalog, ki jih je treba neovirano opravljati, in storitev, vključno z nujno pomočjo, in sicer zaradi zagotovitve dobrobiti, zaščite in človeškega razvoja palestinskih beguncev in stabilnosti regije v pričakovanju pravične ureditve vprašanja palestinskih beguncev;

4.      poziva vse donatorje, naj še naprej krepijo svoja prizadevanja za zadovoljevanje pričakovanih potreb [agencije UNRWA], tudi glede povečanja izdatkov in potreb, ki izhajajo iz spopadov in nestabilnosti v regiji ter resnih družbeno-ekonomskih in humanitarnih razmer, zlasti na zasedenih palestinskih ozemljih, ter potreb, navedenih v nedavnih nujnih pozivih in načrtih za obnovo in rekonstrukcijo območja Gaze ter v regionalnih načrtih za reševanje položaja palestinskih beguncev v Sirski arabski republiki in palestinskih beguncev, ki so pobegnili v druge države v regiji;

[…]

7.      odloči, da se brez poseganja v določbe odstavka 11 [Resolucije Generalne skupščine Združenih narodov 194 (III) z dne 11. decembra 1948 o načelih za opredelitev končne rešitve in vrnitev palestinskih beguncev na njihove domove] mandat [agencije UNRWA] podaljša do 30. junija 2023.“

8        Z Resolucijo Generalne skupščine Združenih narodov št. 77/123 z dne 12. decembra 2022 o pomoči palestinskim beguncem je bil mandat agencije UNRWA podaljšan do 30. junija 2026.

9        Glede na nalogo, ki ji je naložena, je treba agencijo UNRWA šteti za organ Združenih narodov, ki ni UNHCR in ki zagotavlja zaščito ali pomoč v smislu člena 1(D) Ženevske konvencije.

 Pravo Unije

 Direktiva 2011/95

10      V uvodni izjavi 18 Direktive 2011/95 je navedeno:

„V skladu s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989 bi morale biti ,koristi otroka‘ najpomembnejše vodilo držav članic pri izvajanju te direktive. Pri ocenjevanju koristi otroka bi morale države članice zlasti upoštevati načelo enotnosti družine, dobrobit mladoletnika in njegov socialni razvoj, varstvene in varnostne vidike ter stališča mladoletnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo.“

11      Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

(d)      ,begunec‘ pomeni državljana tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rasne, verske, nacionalne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi tega strahu noče izkoristiti zaščite te države, ali osebo brez državljanstva, ki se nahaja izven države prejšnjega običajnega prebivališča zaradi enakih razlogov, kot so navedeni zgoraj, in se ne more ali zaradi tega strahu noče vrniti vanjo, in za katera se ne uporablja člen 12;

[…].“

12      Člen 4 navedene direktive, naslovljen „Obravnavanje dejstev in okoliščin“, določa:

„1.      Države članice lahko naložijo prosilcu dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. Dolžnost države članice je, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje.

2.      Elementi iz odstavka 1 so izjave prosilca in vsa dokumentacija, s katero razpolaga prosilec, glede svoje starosti, porekla, vključno s poreklom ustreznih sorodnikov, identitete, državljanstva(-ev), držav(-e) in kraja(-ev) prejšnjega prebivališča, prejšnjih prošenj za azil, prepotovanih poti, potovalnih dokumentov ter razlogov za prošnjo za mednarodno zaščito.

3.      Obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito se izvede v vsakem posameznem primeru posebej in vključuje upoštevanje naslednjega:

(a)      vsa ustrezna dejstva, ki se nanašajo na izvorno državo v času, ko se sprejme odločitev o prošnji, vključno z zakoni in predpisi izvorne države in načinom njihove uporabe;

(b)      ustrezne izjave in dokumentacijo, ki jih predloži prosilec, vključno z informacijami o tem, ali je bil ali bi lahko bil prosilec podvržen preganjanju oziroma mu je bila ali bi mu lahko bila povzročena resna škoda;

[…].“

13      Člen 12 iste direktive, naslovljen „Izključitev“, določa:

„1.      Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ne more biti begunec, če:

(a)      sodi na področje uporabe člena 1(D) Ženevske konvencije glede zaščite ali pomoči organov ali uradov Združenih narodov, razen [UNHCR]. Kadar je takšna zaščita ali pomoč prenehala iz katerega koli razloga, ne da bi se položaj takšne osebe dokončno uredil skladno z ustreznimi resolucijami, ki jih je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, so takšne osebe samodejno upravičene do ugodnosti iz te direktive;

(b)      pristojni organi države, v kateri je pridobil(-a) prebivališče, ugotovijo, da ima pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz državljanstva te države, ali njim enakovredne pravice in dolžnosti.

2.      Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ne more biti begunec, če obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da:

(a)      je storil(-a) kaznivo dejanje proti miru, vojni zločin ali zločin proti človeštvu, kot opredeljeno v mednarodnih instrumentih, ki določajo takšna kazniva dejanja;

(b)      je storil(-a) hudo nepolitično kaznivo dejanje izven države sprejemnice, preden ga/jo je ta sprejela kot begunca (tj. preden mu/ji je izdala dovoljenje za prebivanje, ki je temeljilo na priznanju statusa begunca); posebej kruta dejanja, tudi če so bila storjena zaradi domnevno političnih ciljev, se lahko štejejo kot huda nepolitična kazniva dejanja;

(c)      je kriv(-a) dejanj, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli ter členih 1 in 2 Ustanovne listine Združenih narodov.

3.      Odstavek 2 se uporablja za osebe, ki napeljujejo k izvrševanju kaznivih dejanj ali dejavnosti, navedenih v navedenem odstavku, ali pri njih kako drugače sodelujejo.“

14      Člen 15 Direktive 2011/95, naslovljen „Resna škoda“, določa:

„Resna škoda zajema:

(a)      smrtno kazen ali usmrtitev ali

(b)      mučenje ali nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali

(c)      resno in individualno grožnjo življenju ali telesni celovitosti civilista zaradi vsesplošnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.“

15      Člen 20 te direktive, naslovljen „Splošna pravila“, v odstavku 3 določa:

„Pri izvajanju tega poglavja države članice upoštevajo specifičen položaj ranljivih oseb, kakršni so mladoletniki, mladoletniki brez spremstva, invalidi, starejši ljudje, nosečnice, starši samohranilci z mladoletnimi otroki, žrtve trgovine z ljudmi, osebe z motnjami v duševnem zdravju in osebe, ki so bile izpostavljene mučenju, posilstvu ali drugim težjim oblikam psihološkega, fizičnega ali spolnega nasilja.“

16      Člen 21 navedene direktive, naslovljen „Zaščita pred vračanjem“, v odstavku 1 določa:

„Države članice spoštujejo načelo nevračanja skladno s svojimi mednarodnimi obveznostmi.“

 Direktiva 2013/32

17      Člen 2 Direktive 2013/32, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi:

[…]

(e)      ,dokončna odločba‘ pomeni odločbo o tem, ali se državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva prizna status begunca ali subsidiarne zaščite na podlagi Direktive [2011/95] in zoper katero ni več možno pravno sredstvo v okviru poglavja V te direktive ne glede na to, ali je do zaključka postopka s pravnim sredstvom prosilcem dovoljeno, da ostanejo v zadevni državi članici;

[…]

(q)      ,naknadna prošnja‘ pomeni nadaljnjo prošnjo za mednarodno zaščito, podano po izdaji dokončne odločbe v zvezi s predhodno prošnjo, vključno s primeri, ko je prosilec prošnjo izrecno umaknil, in primeri, ko je organ za presojo prošnjo zavrnil po njenem implicitnem umiku v skladu s členom 28(1).“

18      Poglavje II te direktive, naslovljeno „Temeljna načela in jamstva“, vsebuje njene člene od 6 do 30. Člen 10 te direktive, naslovljen „Zahteve za obravnavanje prošenj“, vsebuje odstavek 3, ki določa:

„Države članice zagotovijo, da organ za presojo izdaja odločbe v zvezi s prošnjami za mednarodno zaščito na podlagi ustreznega obravnavanja. Države članice zato zagotovijo, da:

(a)      se prošnje obravnavajo in odločbe izdajajo posamično ter na objektiven in nepristranski način;

(b)      se iz različnih virov, kot so to [Evropski azilni podporni urad (EASO)] in UNHCR ter ustrezne mednarodne organizacije za človekove pravice, pridobijo točne in ažurne informacije o splošnih razmerah, ki vladajo v izvornih državah prosilcev in po potrebi v državah, skozi katere so potovali, ter da so te informacije dostopne osebju, odgovornemu za obravnavanje prošenj in odločanje;

[…].“

19      Člen 33 navedene direktive, naslovljen „Nedopustne prošnje“, v odstavku 2(d) določa:

„Države članice lahko štejejo prošnjo za mednarodno zaščito za nedopustno le, če:

[…]

(d)      je prošnja naknadna prošnja, ne da bi se pojavili novi elementi ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, na podlagi Direktive [2011/95], oziroma ne da bi prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve“.

20      Člen 40 iste direktive, naslovljen „Naknadna prošnja“, določa:

„1.      Kadar oseba, ki je zaprosila za mednarodno zaščito v državi članici, poda naknadne navedbe ali vloži naknadno prošnjo v isti državi članici, ta država članica obravnava te naknadne navedbe ali elemente naknadne prošnje v okviru obravnavanja predhodne prošnje ali v okviru preizkusa izdane odločbe ali odločanja o pritožbi zoper izdano odločbo, če lahko pristojni organi v teh postopkih upoštevajo in obravnavajo vse elemente naknadnih navedb ali naknadne prošnje.

2.      Za namene odločanja o dopustnosti prošnje za mednarodno zaščito v skladu s členom 33(2)(d) je naknadna prošnja za mednarodno zaščito najprej predmet predhodne obravnave o tem, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, na podlagi Direktive [2011/95], oziroma je prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve.

3.      Če se v predhodni obravnavi iz odstavka 2 ugotovi, da so se pojavili novi elementi ali ugotovitve, ki pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, na podlagi Direktive [2011/95], oziroma da je prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve, se obravnavanje prošnje nadaljuje v skladu s poglavjem II. Države članice lahko določijo tudi druge razloge za nadaljnje obravnavanje naknadne prošnje.

[…]“

21      Člen 46 Direktive 2013/32, naslovljen „Pravica do učinkovitega pravnega sredstva“, v odstavku 3 določa:

„Države članice zaradi spoštovanja odstavka 1 zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo [2011/95].“

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

22      SN in LN, njen mladoletni otrok, obe osebi brez državljanstva palestinskega porekla, sta julija 2018 zapustili mesto Gaza, nato sta najprej 45 dni prebivali v Egiptu, 7 mesecev v Turčiji, nato pa sta prek Grčije nezakonito prešli v Bolgarijo, in sicer skupaj s KN, ki je mož SN in oče LN.

23      SN in LN sta 22. marca 2019 vložili prvo prošnjo za mednarodno zaščito pri bolgarskih organih. Ta prošnja je temeljila na negotovih razmerah na območju Gaze, neobstoju dostojnih življenjskih razmer in skoraj trajnih vojnih razmerah, bodisi zaradi izstrelkov iz Izraela bodisi zaradi sporov med organizacijama Fatah in Hamas. V njej je bilo navedeno tudi, da je bilo življenje KN ogroženo zaradi njegovega kraja zaposlitve, da SN v takem okolju ne more načrtovati rojstva drugih otrok in da njeno hišo, ki je blizu policijske postaje organizacije Hamas, ogrožajo redne izstrelitve raket iz Izraela.

24      SN in LN v tej prvi prošnji nista navedli, da sta bili registrirani pri agenciji UNRWA.

25      Predsednik Darzhavna agentsia za bezhantsite (državna agencija za begunce, Bolgarija) (v nadaljevanju: DAB) je z odločbo z dne 5. julija 2019 to prošnjo zavrnil z obrazložitvijo, najprej, da SN in LN nista bili prisiljeni zapustiti območja Gaze zaradi dejanske nevarnosti mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, smrtne kazni, usmrtitve ali druge resne škode in da v primeru vrnitve na območje Gaze ne bi bili izpostavljeni taki nevarnosti, dalje, da položaja na območju Gazi ni mogoče enačiti s položajem oboroženega spopada, kakršen je ta v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 17. februarja 2009, Elgafaji (C‑465/07, EU:C:2009:94), ter nazadnje, da bi se SN in LN lahko nastanili v prvi varni državi, in sicer v Egiptu ali celo v Turčiji, in da sta dejansko odšli v Bolgarijo le v upanju na boljše življenje z ekonomskega vidika.

26      Ko so bila izkoriščena vsa notranja pravna sredstva, je navedena odločba postala dokončna.

27      SN in LN sta 21. avgusta 2020 vložili drugo prošnjo za mednarodno zaščito. SN in LN sta v okviru te prošnje predložili dopis UNHCR z dne 18. avgusta 2020, ki potrjuje njuno registracijo pri agenciji UNRWA, in se sklicevali na člen 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95 za samodejno upravičenost do statusa begunca.

28      SN in LN sta v utemeljitev navedene prošnje predložili različne dokumente, ki dokazujejo kritične pogoje, pod katerimi agencija UNRWA deluje na območju Gaze, zlasti od ustavitve letnih plačil Združenih držav Amerike leta 2018, kar naj bi povzročilo zmanjšanje pomoči, ki jo je prvotno prejemala njuna družina, zaradi česar naj bi ta pomoč postala nezadostna za to, da bi jima zagotavljala dostojne življenjskih razmere. V teh okoliščinah sta SN in LN menili, da je treba šteti, da je zaščita ali pomoč agencije UNRWA zanju prenehala.

29      SN se je, da bi pojasnila odhod z območja Gaze in nezmožnost vrnitve, sklicevala na poslabšanje varnostnih razmer v regiji, prekinitev izplačevanja njene plače, neobstoj zaposlitev in visoko stopnjo brezposelnosti, poslabšanje razmer v povezavi s pandemijo covida-19, uvedbo policijske ure, zaprtje šol in prepoved, ki jo je prebivalcem naložila organizacija Hamas, da zapustijo svojo hišo, redne napetosti med organizacijo Hamas in Izraelom ter na okoliščino, da so hišo, v kateri je živela in ki je v bližini policijske postaje organizacije Hamas, ogrožale redne izstrelitve raket iz Izraela. Poleg tega naj bi bila med napadom leta 2014 poškodovana streha te hiše, SN in LN pa naj bi se preselili k dedku po očetovi strani SN in tam živeli skoraj dve leti, preden sta se vrnili v navedeno hišo. Prav tako naj bi se starša SN leta 2008 preselila na Švedsko in SN naj bi se jima nameravala pridruži.

30      Državna agencija za begunce je z odločbo z dne 28. avgusta 2020 ugotovila, da je ta naknadna prošnja za mednarodno zaščito dopustna, ker je treba predložitev dokaza o registraciji SN pri agenciji UNRWA šteti za novo bistveno okoliščino v zvezi z njenimi osebnimi okoliščinami in izvorno državo.

31      Vendar je podpredsednik DAB z odločbo z dne 14. maja 2021 navedeno naknadno prošnjo zavrnil kot neutemeljeno, in sicer med drugim z obrazložitvijo, da je v okviru take prošnje obravnava omejena na obstoj, upoštevnost in utemeljenost katerega koli novega elementa v zvezi z osebnimi okoliščinami prosilca ali izvorne države. Registracija pri agenciji UNRWA pa, najprej, naj ne bi bila nova okoliščina, upoštevna v zvezi z osebnimi okoliščinami SN in LN, saj sta ti že prejemali pomoč agencije UNRWA in se ji odločili odpovedati s prostovoljnim odhodom z območja delovanja tega organa. Dalje, nobenega razloga naj ne bi bilo za domnevo, da v primeru vrnitve na to območje ne bi bili ponovno upravičeni do te pomoči. Nazadnje, na podlagi trditev v zvezi s splošnimi razmerami na območju Gaze naj ne bi bilo mogoče ugotoviti osebnega elementa preganjanja ali grožnje s smrtjo, ki bi bil upošteven za priznanje statusa begunca. SN naj namreč ne bi bila prisiljena zapustiti svoje izvorne države in naj tudi ne bi trdila, da je bila podvržena diskriminatornim ukrepom ali drugim neugodnim ukrepom, zaradi katerih bi obstajalo tveganje preganjanja.

32      SN in LN sta zoper to odločbo vložili tožbo pri Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče mesta Sofija, Bolgarija), ki je predložitveno sodišče.

33      V utemeljitev tožbe trdita, prvič, da je KN 26. marca 2018 prejel vabilo policije organizacije Hamas, ker je sodeloval na miroljubnih demonstracijah proti organizaciji Hamas. S takim vabilom pa naj bi bil KN izpostavljen tveganju mučenja ali celo tveganju, da bo ubit, zaradi česar naj bi bili KN in njegova družina prisiljeni zapustiti območje delovanja agencije UNRWA. Drugič, ponavljajoči se finančni primanjkljaji naj bi ogrožali osnovne storitve in humanitarne operacije, ki jih izvaja agencija UNRWA. V teh okoliščinah naj bi družina SN prejela le minimalno pomoč, ki je zajemala le živilske izdelke. Tretjič, oseba SN trdi, da zaradi omejitev, ki jih je naložil Izrael, vrnitev na območje Gaze objektivno ni mogoča. Četrtič, upoštevati naj bi bilo treba koristi otroka LN. Petič, trdili sta, da bi bili zato, ker je 80 % prebivalcev Gaze odvisnih od humanitarne pomoči, s predajo v Gazo postavljeni v razmere hudega materialnega pomanjkanja, kar je v nasprotju s členom 4 Listine.

34      Podpredsednik DAB je ponovil, da pomoč, ki sta jo prejemali SN in LN, ni prenehala iz razlogov, ki niso odvisni od njune volje, saj sta se ji prostovoljno odpovedali s tem, da sta zapustili območje delovanja agencije UNRWA.

35      V tem okviru predložitveno sodišče meni, da so razlogi, iz katerih sta SN in LN zapustili območje Gaze, ki je eden od sektorjev na območju delovanja agencije UNRWA, odločilni za presojo, ali njun položaj spada na področje uporabe člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95.

36      Na prvem mestu, to sodišče se sprašuje, kateri so elementi, ki jih je v skladu s členom 40(1) Direktive 2013/32 mogoče upoštevati v okviru preučitve utemeljenosti naknadne prošnje. V zvezi s tem navaja, da sta se SN in LN v utemeljitev svoje naknadne prošnje sklicevali na svojo registracijo pri agenciji UNRWA in da sta trdili, da okoliščine, ki so bile navedene že v utemeljitev njune predhodne prošnje, omogočajo ugotovitev, da je zaščita ali pomoč agencije UNRWA zanju prenehala v smislu člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95.

37      Predložitveno sodišče se na eni strani sprašuje, ali člen 33(2)(d) Direktive 2013/32, v skladu s katerim so naknadne prošnje, ki ne temeljijo na novih elementih, nedopustne, preprečuje upoštevanje razlogov, iz katerih sta SN in LN zapustili območje Gaze.

38      Na drugi strani to sodišče ugotavlja, da je treba za preučitev teh razlogov ob upoštevanju novega elementa, in sicer dokaza o registraciji SN in LN pri agenciji UNRWA, razložiti zahtevo iz navedenega člena 40(1), v skladu s katero država članica obravnava naknadno prošnjo v okviru obravnavanja predhodne prošnje ali v okviru preizkusa „izdane odločbe ali odločanja o pritožbi zoper izdano odločbo“ iz te določbe.

39      Na drugem mestu, predložitveno sodišče v zvezi z razlago člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95 navaja, da SN in LN nista zatrjevali tveganja preganjanja, ampak predlagata, naj se kot razlog za odhod z območja delovanja agencije UNWRA in nemožnost vrnitve na to območje obravnavajo splošne razmere na območju Gaze, pri čemer naj bi šlo za razmere, ki bi omogočale ugotoviti, da je zaščita ali pomoč UNRWA prenehala iz razlogov, ki niso odvisni od njune volje.

40      V tem okviru se to sodišče sprašuje, ali SN in LN z vrnitvijo na območje Gaze ne bi bili postavljeni v položaj hudega materialnega pomanjkanja v smislu sodbe z dne 19. marca 2019, Jawo (C‑163/17, EU:C:2019:218), torej v položaj, v katerem ne bi mogli zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, osebna higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njuno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašli v stanju poslabšanja, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Meni, da je treba splošne razmere na območju Gaze upoštevati tudi glede na člen 19 Listine, s katerim se izvaja načelo nevračanja ter prepoveduje nečloveško in ponižujoče ravnanje.

41      V teh okoliščinah je Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče mesta Sofija, Bolgarija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali iz člena 40(1) Direktive [2013/32] izhaja, da če se dopusti obravnavanje naknadne prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je prosilec brez državljanstva s palestinskim poreklom vložil zaradi svoje registracije pri agenciji UNRWA, obveznost iz te določbe, da morajo pristojni organi upoštevati in obravnavati vse elemente naknadnih navedb v okviru naknadne prošnje, v okoliščinah obravnavane zadeve zajema tudi obveznost, da je treba poleg novih elementov ali okoliščin, ki so predmet naknadne prošnje, obravnavati razloge, iz katerih je zadevna oseba zapustila območje delovanja agencije UNRWA, če se ta obveznost razlaga v povezavi s členom 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95? Ali je izpolnitev navedene obveznosti odvisna od okoliščine, da so bili razlogi, iz katerih je zadevna oseba zapustila območje delovanja agencije UNRWA, obravnavani že v okviru postopka s prvo prošnjo za [mednarodno] zaščito, ki je bil končan z dokončno zavrnilno odločbo, v katerem pa prosilec ni niti zatrjeval niti dokazal, da je registriran pri agenciji UNRWA?

2.      Ali iz člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95 izhaja, da se besedna zveza iz te določbe ,kadar je takšna zaščita ali pomoč prenehala iz katerega koli razloga‘ uporablja za osebo brez državljanstva s palestinskim poreklom, ki je bila registrirana pri agenciji UNRWA in ki ji je agencija UNRWA v Gazi pomagala s hrano ter zdravstvenimi in izobraževalnimi storitvami, ne da bi obstajali indici za osebno ogroženost te osebe, ki je prostovoljno in zakonito zapustila Gazo, če se upoštevajo informacije, ki so na voljo v obravnavani zadevi:

–        ob odhodu so bile splošne razmere ocenjene tako, da gre za humanitarno krizo brez primere, v povezavi s pomanjkanjem hrane, pitne vode, zdravstvenih storitev in zdravil ter težavami glede oskrbe z vodo in električno energijo, uničevanjem zgradb in infrastrukture in brezposelnostjo;

–        agencija UNRWA ima pri tem, da bi v Gazi še naprej zagotavljala pomoč in storitve, tudi v obliki hrane in zdravstvenih storitev, težave, ki so posledica njenega velikega proračunskega primanjkljaja in stalnega povečevanja števila oseb, ki so odvisne od njene pomoči, splošne razmere v Gazi onemogočajo dejavnost agencije UNRWA?

Ali je treba na to vprašanje odgovoriti drugače le zato, ker je prosilec ranljiva oseba v smislu člena 20(3) te direktive, in sicer mladoletni otrok?

3.      Ali je treba člen 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95 razlagati tako, da se lahko prosilca, ki zahteva mednarodno zaščito in je palestinski begunec, registriran pri agenciji UNRWA, vrne na območje delovanja agencije UNRWA, ki ga je zapustil, konkretneje v Gazo, če v času postopka, ki na podlagi njegove tožbe zoper zavrnilno odločbo poteka pred sodiščem,

–        ni zanesljivih informacij o tem, da bi lahko ta oseba dobila pomoč agencije UNRWA pri hrani, zdravstvenih storitvah, zdravilih in medicinski oskrbi ter izobraževanju,

–        se ocenjuje, da so informacije o splošnih razmerah v Gazi in o delovanju agencije UNRWA, ki so vsebovane v [dokumentu UNHCR, naslovljenem ,Stališče o vračanju v Gazo‘] iz marca leta 2022, razlog za odhod z območja delovanja agencije UNRWA in za nevračanje, poleg tega pa ni zanesljivih informacij, da bo lahko prosilec v primeru vrnitve tam prebival v dostojnih življenjskih razmerah?

Ali osebni položaj osebe, ki prosi za mednarodno zaščito, glede na razmere v Gazi v navedenem času in če je ta oseba odvisna od pomoči UNRWA pri hrani, zdravstvenih storitvah, zdravilih in medicinski oskrbi, kar zadeva uporabo in spoštovanje načela nevračanja iz člena 21(1) Direktive 2011/95 v povezavi s členom 19 Listine za tega prosilca, spada na področje uporabe razlage pojma hudega materialnega pomanjkanja iz člena 4 [Listine], ki je bila podana v točki 4 izreka sodbe z dne 19. marca 2019, Jawo (C‑163/17, ЕU:C:2019:218)?

Ali je treba na vprašanje glede vračanja v Gazo na podlagi informacij o splošnih razmerah v Gazi in o delovanju agencije UNRWA odgovoriti drugače zgolj zato, ker je oseba, ki prosi za zaščito, mladoletni otrok, to je ob upoštevanju ohranjanja otrokovih koristi ter zagotavljanja njegove dobrobiti, socialnega razvoja, zaščite in varnosti?

4.      Odvisno od odgovora na tretje vprašanje:

Ali je treba člen 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95 in zlasti besedno zvezo ‚so takšne osebe samodejno upravičene do ugodnosti iz te direktive‘ iz te določbe v obravnavanem primeru razlagati tako, da:

–        se za osebo, ki prosi za zaščito in ki je Palestinec brez državljanstva, registriran pri agenciji UNRWA, uporablja načelo nevračanja na podlagi člena 21(1) Direktive 2011/95 v povezavi s členom 19 Listine, ker bi bila ta oseba, če bi se vrnila v Gazo, izpostavljena nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja, saj bi se lahko znašla v hudem materialnem pomanjkanju, in ta oseba za namene priznanja subsidiarne zaščite spada na področje uporabe člena 15[(b)] Direktive 2011/95,

ali

–        ta določba pomeni, da mora država članica osebi, ki prosi za zaščito in ki je Palestinec brez državljanstva, registriran pri agenciji UNRWA, priznati status begunca v smislu člena 2[(d)] te direktive in da je treba taki osebi status begunca priznati po samem zakonu, vendar le, če ne spada med primere iz člena 12(1)(b), (2) in (3) te direktive, kot je navedeno v točki 2 izreka sodbe z dne 19. decembra 2012, Abed El Karem El Kott in drugi (C‑364/11, ЕU:C:2012:826), ne da bi se pri tej osebi upoštevale okoliščine, ki so upoštevne za priznanje subsidiarne zaščite na podlagi člena 15[(b)] Direktive 2011/95?“

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje

42      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 40 Direktive 2013/32 v povezavi s členom 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95 razlagati tako, da mora organ, ki odloča o utemeljenosti naknadne prošnje za mednarodno zaščito, preučiti dejanske elemente, navedene v utemeljitev te prošnje, tudi če je te dejanske elemente že preučil organ, ki je dokončno zavrnil prvo prošnjo za mednarodno zaščito.

43      Za odgovor na to vprašanje je treba na prvem mestu opozoriti, da v skladu s členom 2(e) in (q) Direktive 2013/32 naknadna prošnja pomeni nadaljnjo prošnjo za mednarodno zaščito, podano po izdaji dokončne odločbe – to je odločbe, zoper katero ni več možno pravno sredstvo v okviru poglavja V te direktive – v zvezi s predhodno prošnjo.

44      Zato je naknadna prošnja sama po sebi prošnja za mednarodno zaščito, in to – kot v bistvu generalni pravobranilec poudarja v točki 45 sklepnih predlogov – ne glede na pravno podlago, na kateri je taka naknadna prošnja podana.

45      V obravnavanem primeru je iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, razvidno, da je bila prva prošnja za mednarodno zaščito, ki sta jo vložili SN in LN, zavrnjena z obrazložitvijo, da z elementi, predloženimi v utemeljitev te prošnje, ni bilo mogoče dokazati, da sta SN in LN območje Gaze zapustili zaradi strahu pred preganjanjem v smislu člena 2(d) Direktive 2011/95.

46      Osebi SN in LN sta šele po tem, ko je odločba o tej prvi prošnji postala dokončna, vložili novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je treba torej šteti za naknadno prošnjo v smislu člena 2(q) Direktive 2013/32.

47      Na drugem mestu, za naknadno prošnjo SN in LN je bilo z odločbo z dne 28. avgusta 2020 presojeno, da je dopustna, saj je novi element, na katerem je temeljila ta prošnja, izhajal iz dokaza o registraciji teh oseb brez državljanstva palestinskega porekla pri agenciji UNRWA.

48      Na tretjem mestu, če so pogoji za dopustnost naknadne prošnje izpolnjeni, je treba to prošnjo obravnavati vsebinsko, in sicer, kot je natančneje določeno v členu 40(3) Direktive 2013/32, v skladu s poglavjem II te direktive, ki vsebuje temeljna načela in jamstva, ki se uporabljajo za prošnje za mednarodno zaščito (sodba z dne 8. februarja 2024, Bundesrepublik Deutschland (Dopustnost naknadne prošnje), C‑216/22, EU:C:2024:122, točka 33 in navedena sodna praksa).

49      Člen 40(3) Direktive 2013/32 torej ne razlikuje med prvo prošnjo za mednarodno zaščito in naknadno prošnjo glede na naravo elementov ali ugotovitev, na podlagi katerih je mogoče dokazati, da prosilec izpolnjuje pogoje za status upravičenca do mednarodne zaščite na podlagi Direktive 2011/95. Presojo dejstev in okoliščin v utemeljitev teh prošenj je treba v vseh primerih opraviti v skladu s členom 4 Direktive 2011/95 (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2021, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Novi elementi ali ugotovitve), C‑921/19, EU:C:2021:478, točka 40).

50      Ta člen 4 v odstavku 2 opredeljuje vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, ki so „izjave prosilca in vsa dokumentacija, s katero razpolaga prosilec, glede svoje starosti, porekla, vključno s poreklom ustreznih sorodnikov, identitete, državljanstva(-ev), držav(-e) in kraja(-ev) prejšnjega prebivališča, prejšnjih prošenj za azil, prepotovanih poti, potovalnih dokumentov ter razlogov za prošnjo za mednarodno zaščito“.

51      Člen 4(3)(a) in (b) Direktive 2011/95 pa določa, da je treba prošnjo obravnavati v vsakem posameznem primeru posebej, pri čemer se med drugim upoštevajo vsa ustrezna dejstva, ki se nanašajo na izvorno državo v času, ko se sprejme odločitev o prošnji, in dokumentacija, ki jo predloži prosilec, vključno z informacijami o tem, ali je bil ali bi lahko bil prosilec podvržen preganjanju oziroma mu je bila ali bi mu lahko bila povzročena resna škoda.

52      Poleg tega, kot je generalni pravobranilec v bistvu poudaril v točki 55 sklepnih predlogov, člen 10 Direktive 2013/32, ki je prav v poglavju II te direktive, v odstavku 3(a) določa, da se prošnje za mednarodno zaščito obravnavajo posamično, objektivno in nepristransko.

53      Iz tega sledi, da se organ, ki odloča o utemeljenosti naknadne prošnje, ne sme omejiti le na presojo novih elementov ali ugotovitev, navedenih v utemeljitev njene dopustnosti, ampak mora v skladu s členom 4(1) Direktive 2011/95 upoštevati vse elemente, ki jih je prosilec predložil v utemeljitev navedene naknadne prošnje (sodba z dne 10. junija 2021, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Novi elementi ali ugotovitve), C‑921/19, EU:C:2021:478, točka 44).

54      Okoliščina, da je bil element za utemeljitev naknadne prošnje že preučen v okviru obravnavanja predhodne prošnje za mednarodno zaščito, v zvezi s katero je bila izdana zavrnilna odločba, ki je postala dokončna, ne more biti ovira za to, da organ, ki odloča o naknadni prošnji, tak element ponovno preuči glede na okoliščine, ki postanejo razvidne glede na nove elemente ali ugotovitve, na podlagi katerih je bilo mogoče to prošnjo šteti za dopustno, da bi odločil o utemeljenosti zadnjenavedene prošnje.

55      Pristojni nacionalni organ se mora namreč le v fazi presoje dopustnosti naknadne prošnje omejiti na to, da na eni strani preveri, ali v utemeljitev te prošnje obstajajo elementi ali ugotovitve, ki niso bili preučeni v okviru odločbe o predhodni prošnji, ki je medtem postala dokončna, in na drugi strani, ali zgolj ti novi elementi ali ugotovitve znatno povečajo verjetnost, da bo prosilec pridobil status upravičenca do mednarodne zaščite (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2021, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Novi elementi ali ugotovitve), C‑921/19, EU:C:2021:478, točka 50). Poleg tega tudi ob presoji dopustnosti naknadne prošnje teh novih elementov ali ugotovitev ni mogoče presojati popolnoma neodvisno od okvira, v katerem se pojavijo ti novi elementi ali ugotovitve, tudi če se ta okvir od dokončne zavrnitve predhodne prošnje ni spremenil.

56      Ta razlaga velja še toliko bolj, kadar novi element, naveden v podporo naknadni prošnji, ni zgolj dejanska okoliščina, ampak lahko povzroči uporabo pravnega pravila, ki se razlikuje od tistega, na podlagi katerega je pristojni organ odločil o predhodni prošnji, kot je člen 12(1)(a) Direktive 2011/95, ki se nanaša na primere prenehanja zaščite ali pomoči agencije UNRWA. V takem položaju je treba elemente, ki so bili preučeni že med predhodnim postopkom, ponovno oceniti glede na značilnosti te nove pravne podlage.

57      Nazadnje, ob upoštevanju dvomov predložitvenega sodišča v zvezi s tem je treba poudariti, da člen 40(1) Direktive 2013/32 navedene razlage nikakor ne omaja. Kot namreč poudarja Evropska komisija, ta določba s tem, da se uporablja za naknadne prošnje, zajema zelo poseben primer, v katerem nacionalno pravo izjemoma omogoča, da se postopek, v katerem je bila predhodna prošnja dokončno zavrnjena, zaradi obstoja naknadne prošnje ponovno odpre.

58      Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 40 Direktive 2013/32 v povezavi s členom 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95 razlagati tako, da mora organ, ki odloča o utemeljenosti naknadne prošnje za mednarodno zaščito, preučiti dejanske elemente, navedene v utemeljitev te prošnje, tudi če je te dejanske elemente že preučil organ, ki je dokončno zavrnil prvo prošnjo za mednarodno zaščito.

 Drugo in tretje vprašanje

59      Predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95 razlagati tako, da je treba za zaščito ali pomoč agencije UNRWA, do katere je upravičen prosilec za mednarodno zaščito, ki je oseba brez državljanstva palestinskega porekla, šteti, da je prenehala v smislu te določbe, kadar ta organ iz katerega koli razloga, vključno s splošnimi razmerami v sektorju območja delovanja navedenega organa, v katerem je ta oseba brez državljanstva imela običajno prebivališče, navedeni osebi brez državljanstva, po potrebi ob upoštevanju njenega stanja ranljivosti, ne more zagotoviti dostojnih življenjskih razmer v skladu s svojo nalogo, ne da bi morala ta oseba dokazati, da se te splošne razmere nanašajo posebej nanjo zaradi elementov, ki so značilni za njen osebni položaj. V tem okviru predložitveno sodišče sprašuje, kdaj je treba izvesti presojo vprašanja, ali je treba za zaščito ali pomoč agencije UNRWA šteti, da je prenehala. To sodišče poleg tega sprašuje, ali je za to presojo upoštevno, da je ista oseba brez državljanstva mladoletni otrok.

60      Najprej je treba navesti, da v skladu s členom 12(1)(a), prvi stavek, Direktive 2011/95 državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ne more biti begunec, če „sodi na področje uporabe člena 1(D) Ženevske konvencije glede zaščite ali pomoči organov ali uradov Združenih narodov, razen [UNHCR]“.

61      Člen 1(D), prvi pododstavek, Ženevske konvencije določa, da se ta konvencija ne uporablja za osebe, ki „zdaj uživajo“ varstvo ali pomoč „organov ali agencij Združenih narodov, razen [UNHCR]“.

62      Natančneje, vsaka oseba, kot sta SN oziroma LN, ki je registrirana pri agenciji UNRWA, je upravičena do zaščite in pomoči tega organa zaradi zagotavljanja blaginje te osebe kot begunke (sodba z dne 5. oktobra 2023, OFPRA (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega porekla), C‑294/22, EU:C:2023:733, točka 29 in navedena sodna praksa).

63      Zaradi tega posebnega statusa begunca, ki je na navedenih območjih Bližnjega vzhoda uveden za Palestince, so osebe, registrirane pri agenciji UNRWA, v skladu s členom 12(1)(a), prvi stavek, Direktive 2011/95, ki ustreza členu 1(D), prvi pododstavek, Ženevske konvencije, načeloma izključene iz statusa begunca v Evropski uniji (sodba z dne 5. oktobra 2023, OFPRA (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega porekla), C‑294/22, EU:C:2023:733, točka 30 in navedena sodna praksa).

64      Vendar iz člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95, ki ustreza členu 1(D), drugi pododstavek, Ženevske konvencije, izhaja, da so te osebe, kadar je zaščita ali pomoč agencije UNRWA prenehala iz katerega koli razloga, ne da bi se položaj navedenih oseb dokončno uredil skladno z ustreznimi resolucijami, ki jih je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, samodejno upravičene do ugodnosti iz Direktive 2011/95 (sodba z dne 5. oktobra 2023, OFPRA (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega porekla), C‑294/22, EU:C:2023:733, točka 31 in navedena sodna praksa).

65      Ni sporno, da položaj upravičencev do zaščite ali pomoči agencije UNRWA do zdaj še ni bil dokončno urejen, kot je razvidno iz zaporednih resolucij Generalne skupščine Združenih narodov.

66      Ob upoštevanju teh uvodnih pojasnil je treba na prvem mestu poudariti, da člen 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95 v bistvu ustreza členu 12(1)(a) Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 7, str. 96), tako da je sodna praksa v zvezi z drugonavedeno določbo upoštevna pri razlagi prvonavedene določbe (glej sodbo z dne 5. oktobra 2023, OFPRA (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega porekla), C‑294/22, EU:C:2023:733, točka 33 in navedena sodna praksa).

67      V zvezi s tem je Sodišče že pojasnilo, da zgolj odhod zadevne osebe z območja delovanja agencije UNRWA, ne glede na razlog tega odhoda, ne more odpraviti izključitve iz statusa begunca, ki jo določa člen 12(1)(a), prvi stavek, te direktive, in da zato zgolj nenavzočnosti na tem območju ali prostovoljne odločitve, da navedeno območje zapusti, ni mogoče opredeliti za prenehanje pomoči agencije UNRWA v smislu člena 12(1)(a), drugi stavek, navedene direktive (sodba z dne 5. oktobra 2023, OFPRA (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega porekla), C‑294/22, EU:C:2023:733, točka 34 in navedena sodna praksa).

68      Vendar je Sodišče presodilo, da lahko do prenehanja zaščite ali pomoči, ki jo zagotavlja organ ali agencija, kot je agencija UNRWA, privede ne le sama ukinitev tega organa ali agencije, ampak tudi to, da navedeni organ ali agencija ne more opravljati svoje naloge (sodba z dne 5. oktobra 2023, OFPRA (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega porekla), C‑294/22, EU:C:2023:733, točka 35 in navedena sodna praksa).

69      Tako lahko, kadar odločitev zapustiti območje delovanja agencije UNRWA temelji na prisilnih razlogih, ki niso odvisni od volje zadevne osebe, tak položaj pripelje do ugotovitve, da je pomoč, ki jo je ta oseba prejemala, prenehala v smislu člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95 (sodba z dne 5. oktobra 2023, OFPRA (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega porekla), C‑294/22, EU:C:2023:733, točka 36 in navedena sodna praksa).

70      Ta razlaga je v skladu s ciljem te določbe, katere namen je med drugim zagotoviti neprekinjeno zaščito palestinskih beguncev kot takih z dejansko zaščito ali pomočjo, in ne le z zagotavljanjem obstoja organa ali agencije, odgovorne za zagotovitev te pomoči ali zaščite, in to vse dokler njihov položaj ne bo dokončno urejen v skladu z ustreznimi resolucijami Generalne skupščine Združenih narodov (sodba z dne 5. oktobra 2023, OFPRA (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega porekla), C‑294/22, EU:C:2023:733, točka 37 in navedena sodna praksa).

71      Zato se člen 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95 uporablja, če se na podlagi posamične presoje vseh upoštevnih elementov izkaže, da je osebna varnost zadevne osebe brez državljanstva palestinskega porekla resno ogrožena in da ji agencija UNRWA, za katere pomoč je zadevna oseba zaprosila, iz katerega koli razloga ne more zagotoviti življenjskih razmer v skladu z nalogo, ki je zaupana tej agenciji, in je zato ta oseba brez državljanstva zaradi okoliščin, na katere nima vpliva in ki niso odvisne od njene volje, prisiljena zapustiti območje delovanja agencije UNRWA (sodbe z dne 25. julija 2018, Alheto, C‑585/16, EU:C:2018:584, točka 86; z dne 3. marca 2022, Secretary of State for the Home Department (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega porekla), C‑349/20, EU:C:2022:151, točka 50, ter z dne 5. oktobra 2023, OFPRA (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega porekla), C‑294/22, EU:C:2023:733, točki 38 in 44).

72      V zvezi s tem je treba na eni strani pojasniti, da pogoj v zvezi z resno ogroženostjo osebne varnosti prosilca pomeni, da mora biti ta prosilec osebno soočen z resno ogroženostjo v zadevnem sektorju območja delovanja agencije UNRWA, pri čemer pa se z njim ne zahteva, da ima ta resna ogroženost osebne varnosti posebne lastnosti, ki so specifične za osebo tega prosilca, ali da ta ogroženost nastane zaradi njegovega posebnega položaja. Kar pa zadeva nezmožnost agencija UNRWA prosilcu zagotoviti življenjske razmere v skladu s svojo nalogo, pa je to podano, kadar ta organ iz katerega koli razloga, vključno s splošnimi razmerami, ki prevladujejo v tem sektorju, prosilcu ne more zagotoviti dostojnih življenjskih razmer in razmer minimalne varnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 13. januarja 2021, Bundesrepublik Deutschland (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega porekla), C‑507/19, EU:C:2021:3, točka 54).

73      Za individualno presojo teh pogojev se morata poleg tega ustrezno upoštevati poseben položaj prosilca in stopnja njegove ranljivosti (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2020, Addis, C‑517/17, EU:C:2020:579, točka 54). Pri tem je treba posebno pozornost nameniti vsakemu elementu, na podlagi katerega je mogoče šteti, da ima zadevna oseba brez državljanstva palestinskega porekla posebne osnovne potrebe, povezane s stanjem ranljivosti in zlasti z morebitno okoliščino, da je ta oseba brez državljanstva mladoletnik, pri čemer je treba v skladu s členom 24(2) Listine upoštevati koristi tega otroka. Zato mora pristojni nacionalni organ, kot je razvidno zlasti iz uvodne izjave 18 Direktive 2011/95, ustrezno upoštevati med drugim načelo enotnosti družine, dobrobit mladoletnika in njegov socialni razvoj ter varstvene in varnostne vidike v zvezi z njim.

74      Poleg tega dejstvo, da je zaščita ali pomoč agencije UNRWA na nižji ravni od tiste, do katere bi bila oseba brez državljanstva palestinskega porekla upravičena, če bi ji bil status begunca priznan v državi članici, ne more zadostovati za ugotovitev, da je bila prisiljena zapustiti območje delovanja agencije UNRWA ali da se tja ne bi mogla vrniti (glej v tem smislu sodbo z dne 5. oktobra 2023, OFPRA (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega porekla), C‑294/22, EU:C:2023:733, točka 45).

75      Na drugem mestu, kot generalni pravobranilec poudarja v točki 63 sklepnih predlogov, morajo pristojni nacionalni organi in sodišča preveriti ne le, ali se lahko odhod prosilcev za status begunca z območja delovanja agencije UNRWA v skladu s členom 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95 upraviči z razlogi, na katere ti nimajo vpliva in niso odvisni od njihove volje, ki so jim torej onemogočali uživanje zaščite ali pomoči agencije UNRWA, temveč tudi, ali je tem osebam, ko pristojni upravni organi preučujejo prošnjo za priznanje statusa begunca ali ko pristojno sodišče odloča o tožbi, vloženi zoper odločbo o zavrnitvi priznanja takega statusa, uživanje take zaščite ali pomoči onemogočeno zaradi poslabšanja razmer na zadevnem območju delovanja iz razlogov, na katere ti nimajo vpliva in niso odvisni od njihove volje (glej v tem smislu sodbo z dne 3. marca 2022, Secretary of State for the Home Department (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega porekla), C‑349/20, EU:C:2022:151, točki 57 in 58).

76      Na eni strani mora namreč pristojni upravni organ to, ali je zaščita ali pomoč agencije UNRWA za osebe brez državljanstva palestinskega porekla prenehala, presoditi z individualno presojo vseh ustreznih elementov, in sicer v skladu s členom 4 Direktive 2011/95. Iz člena 4(3)(a) Direktive 2011/95 pa izhaja, da je treba pri odločanju o prošnji za mednarodno zaščito upoštevati vsa ustrezna dejstva, ki se nanašajo na izvorno državo „v času, ko se sprejme odločitev o prošnji“. Na drugi strani morajo v skladu s členom 46(3) Direktive 2013/32 države članice svoje nacionalno pravo urediti tako, da obravnavanje pravnih sredstev iz te določbe vključuje „podrobno in ex nunc“ presojo, s čimer se zahteva, da pristojno sodišče zlasti upošteva vse elemente, ki omogočajo ažurno presojo obravnavanega primera (glej v tem smislu sodbo z dne 3. marca 2022, Secretary of State for the Home Department (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega porekla), C‑349/20, EU:C:2022:151, točke 54, 55 in 61).

77      V zvezi s tem je treba še navesti, da člen 10(3)(b) Direktive 2013/32 državam članicam nalaga, da zagotovijo, da se iz različnih virov, kot so to Agencija Evropske unije za azil (EUAA) in UNHCR ter ustrezne mednarodne organizacije za človekove pravice, pridobijo točne in ažurne informacije o splošnih razmerah, ki vladajo v izvorni državi prosilcev ali – če so prosilci osebe brez državljanstva – v državi, v kateri so imeli ti običajno prebivališče.

78      Iz navedenega izhaja, da oseba brez državljanstva palestinskega porekla, ki je zaprosila za pomoč agencije UNRWA, spada na področje uporabe člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95, kadar se na podlagi individualne in ažurne presoje vseh ustreznih elementov izkaže, da bi bila ta oseba brez državljanstva, če bi se vrnila v sektor območja delovanja UNRWA, v katerem je imela običajno prebivališče, v položaju resne ogroženosti osebne varnosti, pri čemer se po potrebi upošteva njeno stanje ranljivosti, in da agencija UNRWA iz katerega koli razloga, vključno s splošnimi razmerami, ki prevladujejo v tem sektorju, navedeni osebi brez državljanstva ne more zagotoviti dostojnih življenjskih razmer in razmer minimalne varnosti, pri čemer se po potrebi upoštevajo posebne potrebe, povezane z njenim stanjem ranljivosti.

79      Tako je treba za osebo brez državljanstva palestinskega porekla šteti, da se ne more vrniti v sektor območja delovanja agencije UNRWA, v katerem je imela običajno prebivališče, če za to osebo brez državljanstva zaradi nezmožnosti, in sicer iz katerega koli razloga, da bi prejela zaščito ali pomoč agencije UNRWA, nastane dejanska nevarnost, da bi bila izpostavljena življenjskim razmeram, v katerih ji ni zagotovljeno, da bi lahko v skladu z nalogo agencije UNRWA zadovoljila svoje osnovne potrebe na področju zdravja, izobraževanja in preživljanja, pri čemer se po potrebi upoštevajo njene posebne osnovne potrebe, ker spada v skupino oseb, za katero je značilen razlog za ranljivost, kot je starost.

80      Na tretjem mestu, v delu, v katerem predložitveno sodišče poudarja, da SN in LN v postopku v glavni stvari nista navedli razlogov, ki bi se nanašali na njun posamični položaj, da bi dokazali, da je zaščita ali pomoč agencije UNRWA za njiju prenehala, je treba navesti, prvič, da mora predložitveno sodišče upoštevati ne le elemente, navedene v utemeljitev te prošnje, temveč tudi elemente, ki jih je ali bi jih lahko upošteval organ, ki se je odločil to prošnjo zavrniti, ter elemente, ki so se pojavili po tej odločbi, in sicer oglede na obveznost, ki jo je imel ta organ na podlagi člena 4(1) Direktive 2011/95, da dejavno sodeluje s prosilcem, da se dopolnijo in ugotovijo ustrezni elementi njegove prošnje (glej v tem smislu sodbi z dne 25. julija 2018, Alheto, C‑585/16, EU:C:2018:584, točka 113, in z dne 3. marca 2022, Secretary of State for the Home Department (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega porekla), C‑349/20, EU:C:2022:151, točka 64).

81      Drugič, predložitveno sodišče še poudarja, da splošne razmere v Gazi dejansko vplivajo na zmožnost agencije UNRWA zagotavljati pomoč in dejansko zaščito osebam brez državljanstva palestinskega porekla, ki so v tem sektorju. V tem okviru se sklicuje zlasti na Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 19. aprila 2018 o razmerah v Gazi (UL 2019, C 390, str. 108), iz katere je razvidno, da je zaradi razmer v Gazi „na tem območju prišlo do humanitarne krize brez primere, ki se še poslabšuje“, in na dokument, naslovljen „Stališče UNHCR o vračanju v Gazo“, iz marca leta 2022, v katerem UNHCR navaja, da je poslabšanje splošnih razmer v navedenem mestu dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri obravnavi prošenj za mednarodno zaščito. Natančneje, UNHCR naj bi ob upoštevanju znakov hudih kršitev in zlorab mednarodno priznanih človekovih pravic in humanitarnega prava ter nenehne nestabilnosti v navedenem sektorju države pozval, naj vsem civilistom, ki bežijo iz Gaze, dovolijo vstop na njihova ozemlja in spoštujejo načelo nevračanja. UNHCR izrecno poudarja, da je položaj v tem sektorju lahko objektivni razlog, ki upravičuje, da palestinski begunci ta sektor zapustijo, in zato pojasnjuje, da je treba šteti, da je zaščita ali pomoč agencije UNRWA za njih prenehala.

82      Kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel zlasti v točki 64 sklepnih predlogov, so se od takrat tako življenjske razmere v Gazi kot tudi zmožnost agencije UNRWA, da izpolni svojo nalogo, poslabšale brez primere, kar je posledica dogodkov z dne 7. oktobra 2023.

83      Predložitveno sodišče mora zlasti ob upoštevanju informacij, navedenih v točki 77 te sodbe, ugotoviti, ali agencija UNRWA iz katerega koli razloga, vključno s splošnimi razmerami, ki prevladujejo na območju Gaze, nobeni osebi brez državljanstva palestinskega porekla, ki je zaprosila za pomoč in ki ostaja v tem sektorju, ne more zagotoviti možnosti, da tam prebiva v dostojnih življenjskih razmerah in razmerah minimalne varnosti.

84      To bi bilo med drugim tako, če bi se v zadevnem sektorju delovanja agencije UNRWA vsaka oseba brez državljanstva palestinskega porekla neodvisno od svoje volje in osebnih odločitev znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, v katerem ne bi mogla zadovoljevati svojih najosnovnejših potreb, kot so hrana, osebna higiena in namestitev, zaradi česar bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom v smislu člena 4 Listine (glej v zvezi s tem sodbo z dne 19. marca 2019, Jawo, C‑163/17, EU:C:2019:218, točka 92).

85      Nazadnje, če bi predložitveno sodišče ugotovilo, da je treba glede na splošne življenjske razmere, ki so ob odločanju prevladovale na območju Gaze, za zaščito ali pomoč agencije UNRWA v tem sektorju območja delovanja te agencije šteti, da je za SN ali LN prenehala, bi moralo še nadaljevati individualno obravnavanje njunih prošenj, da bi preučilo, ali se za SN ali LN uporabi kateri od razlogov za izključitev iz člena 12(1)(b), (2) in (3) Direktive 2011/95.

86      Če ni tako, bi bilo treba tema osebama brez državljanstva palestinskega porekla po samem zakonu priznati status begunca (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2012, Abed El Karem El Kott in drugi, C‑364/11, EU:C:2012:826, točka 81).

87      Glede na navedeno je treba na drugo in tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95 razlagati tako, da je treba za zaščito ali pomoč agencije UNRWA, do katere je upravičen prosilec za mednarodno zaščito, ki je oseba brez državljanstva palestinskega porekla, šteti, da je prenehala v smislu te določbe, kadar na eni strani ta organ iz katerega koli razloga, vključno s splošnimi razmerami v sektorju območja delovanja navedenega organa, v katerem je ta oseba brez državljanstva imela običajno prebivališče, navedeni osebi brez državljanstva, po potrebi ob upoštevanju njenega stanja ranljivosti, ne more zagotoviti dostojnih življenjskih razmer v skladu s svojo nalogo, ne da bi morala ta oseba dokazati, da se te splošne razmere nanašajo posebej nanjo zaradi elementov, ki so značilni za njen osebni položaj, in kadar bi bila ista oseba brez državljanstva v primeru vrnitve v ta sektor v položaju resne ogroženosti osebne varnosti, pri čemer se po potrebi upošteva njeno stanje ranljivosti, saj morajo upravni in sodni organi izvesti individualno presojo vsake prošnje za mednarodno zaščito, ki temelji na tej določbi, v okviru katere je lahko upoštevna starost zadevne osebe. Med drugim je treba za pomoč ali zaščito agencije UNRWA šteti, da je za prosilca prenehala, kadar ta organ iz katerega koli razloga nobeni osebi brez državljanstva palestinskega porekla, ki prebiva v sektorju območja delovanja tega organa, v katerem je imel ta prosilec običajno prebivališče, ne more več zagotoviti dostojnih življenjskih razmer ali razmer minimalne varnosti. Ali je treba za zaščito ali pomoč agencije UNRWA šteti, da je prenehala, je treba preučiti glede na čas, ko je navedena oseba brez državljanstva zapustila sektor območja delovanja agencije UNRWA, v katerem je imela običajno prebivališče, čas, ko pristojni upravni organi odločajo o njeni prošnji za mednarodno zaščito, ali tudi čas, ko pristojno sodišče odloča o tožbi zoper odločbo o zavrnitvi te prošnje.

 Četrto vprašanje

88      Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba izraz „so takšne osebe samodejno upravičene do ugodnosti iz te direktive“ iz člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95 razlagati tako, da je treba na eni strani za zadevne osebe, če bi jih bilo treba vrniti v enega od sektorjev območja delovanja agencije UNRWA in bi bile v tem sektorju izpostavljene nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja, samodejno šteti, da se zanje uporablja prepoved vračanja iz člena 21(1) Direktive 2011/95 v povezavi s členom 19 Listine in da spadajo na področje uporabe člena 15(b) Direktive 2011/95 v zvezi s priznanjem subsidiarne zaščite, ali da bi morale biti na drugi strani te osebe samodejno upravičene do statusa begunca, ne da bi se upoštevale z njimi povezane okoliščine, ki so upoštevne za priznanje subsidiarne zaščite.

89      Ker predložitveno sodišče v svojem predlogu ni navedlo razlogov, iz katerih zahteva razlago teh določb prava Unije, in povezave, ki jo je ugotovilo med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja v sporu, o katerem odloča (sodba z dne 14. septembra 2023, Vinal, C‑820/21, EU:C:2023:667, točka 98 in navedena sodna praksa), je treba ugotoviti, da četrto vprašanje ni dopustno.

 Stroški

90      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

1.      Člen 40 Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v povezavi s členom 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite

je treba razlagati tako, da

mora organ, ki odloča o utemeljenosti naknadne prošnje za mednarodno zaščito, preučiti dejanske elemente, navedene v utemeljitev te prošnje, tudi če je te dejanske elemente že preučil organ, ki je dokončno zavrnil prvo prošnjo za mednarodno zaščito.

2.      Člen 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95

je treba razlagati tako, da

je treba za zaščito ali pomoč Agencije Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje (palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu) (UNRWA), do katere je upravičen prosilec za mednarodno zaščito, ki je oseba brez državljanstva palestinskega porekla, šteti, da je prenehala v smislu te določbe, kadar na eni strani ta organ iz katerega koli razloga, vključno s splošnimi razmerami v sektorju območja delovanja navedenega organa, v katerem je ta oseba brez državljanstva imela običajno prebivališče, navedeni osebi brez državljanstva, po potrebi ob upoštevanju njenega stanja ranljivosti, ne more zagotoviti dostojnih življenjskih razmer v skladu s svojo nalogo, ne da bi morala ta oseba dokazati, da se te splošne razmere nanašajo posebej nanjo zaradi elementov, ki so značilni za njen osebni položaj, in kadar bi bila ista oseba brez državljanstva v primeru vrnitve v ta sektor v položaju resne ogroženosti osebne varnosti, pri čemer se po potrebi upošteva njeno stanje ranljivosti, saj morajo upravni in sodni organi izvesti individualno presojo vsake prošnje za mednarodno zaščito, ki temelji na tej določbi, v okviru katere je lahko upoštevna starost zadevne osebe. Med drugim je treba za pomoč ali zaščito agencije UNRWA šteti, da je za prosilca prenehala, kadar ta organ iz katerega koli razloga nobeni osebi brez državljanstva palestinskega porekla, ki prebiva v sektorju območja delovanja tega organa, v katerem je imel ta prosilec običajno prebivališče, ne more več zagotoviti dostojnih življenjskih razmer ali razmer minimalne varnosti. Ali je treba za zaščito ali pomoč agencije UNRWA šteti, da je prenehala, je treba preučiti glede na čas, ko je navedena oseba brez državljanstva zapustila sektor območja delovanja agencije UNRWA, v katerem je imela običajno prebivališče, čas, ko pristojni upravni organi odločajo o njeni prošnji za mednarodno zaščito, ali tudi čas, ko pristojno sodišče odloča o tožbi zoper odločbo o zavrnitvi te prošnje.

Podpisi

*      Jezik postopka: bolgarščina.