Začasna izdaja

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi razširjeni senat)

z dne 8. maja 2024(*)

„Ekonomska in monetarna unija – Bančna unija – Enotni mehanizem za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij (EMR) – Enotni sklad za reševanje (ESR) – Sklep EOR o izračunu predhodnih prispevkov za leto 2021 – Obveznost obrazložitve – Pravica do izjave – Pravna varnost – Učinkovito sodno varstvo – Ugovor nezakonitosti – Časovna omejitev učinkov sodbe“

V zadevi T‑402/21,

UniCredit Bank AG s sedežem v Münchnu (Nemčija), ki jo zastopajo F. Schäfer, H. Großerichter, F. Kruis in N. Bartmann, odvetniki,

tožeča stranka,

proti

Enotnemu odboru za reševanje (EOR), ki ga zastopajo J. Kerlin, C. Flynn in D. Ceran, agenti, skupaj z G. Coppom, S. Reinartom in K. Bongsom, odvetniki,

tožena stranka,

ob intervenciji

Evropskega parlamenta, ki ga zastopajo U. Rösslein, M. Menegatti in G. Bartram, agenti,

in

Sveta Evropske unije, ki ga zastopajo J. Bauerschmidt, J. Haunold in A. Westerhof Löfflerová, agenti,

intervenienta,

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat),

v sestavi A. Kornezov, predsednik, G. De Baere, D. Petrlík (poročevalec), K. Kecsmár, sodniki, in S. Kingston, sodnica,

sodna tajnica: S. Jund, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi obravnave z dne 2. marca 2023

izreka naslednjo

Sodbo(1)

1        Tožeča stranka, UniCredit Bank AG, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti Sklepa SRB/ES/2021/22 Enotnega odbora za reševanje (EOR) z dne 14. aprila 2021 o izračunu predhodnih prispevkov v Enotni sklad za reševanje za leto 2021 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) v delu, v katerem se nanaša nanjo.

[…]

III. Predlogi strank

19      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijani sklep vključno s prilogami razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša nanjo;

–        EOR naloži plačilo stroškov.

20      EOR Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov;

–        podredno, v primeru razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa ohrani učinke izpodbijanega sklepa do njegove nadomestitve ali vsaj šest mesecev od datuma, ko bo sodba postala pravnomočna.

21      Evropski parlament Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne v delu, v katerem temelji na ugovoru nezakonitosti Uredbe št. 806/2014 in Direktive 2014/59;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

22      Svet Evropske unije Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

IV.    Pravo

[…]

B.      Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na zakonitost izpodbijanega sklepa

[…]

2.      Drugi tožbeni razlog: bistvena kršitev postopka v smislu člena 263, drugi odstavek, PDEU in kršitev pravice do dobrega upravljanja, ker izpodbijani sklep ni zadostno obrazložen, kot se zahteva s členom 296, drugi odstavek, PDEU in s členom 41(2)(c) Listine

80      Drugi tožbeni razlog je razdeljen na sedem delov.

[…]

b)      Prvi del: izključitev nekaterih kazalnikov tveganja

95      Tožeča stranka zatrjuje, da EOR ni zadostno pojasnil razlogov, zakaj pri izračunu predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2021 ni uporabil kazalnikov tveganja „količnik neto stabilnih virov financiranja“ (v nadaljevanju: kazalnik NSFR) in „kapital in kvalificirane obveznosti, ki jih ima institucija in presegajo [minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti]“ (v nadaljevanju: kazalnik MREL oziroma MREL) ter podkazalnikov tveganja „kompleksnost“ in „rešljivost“ iz člena 6(5), prvi pododstavek, točka (a), Delegirane uredbe 2015/63.

96      EOR prereka trditve tožeče stranke.

97      Najprej je treba navesti, da člen 20(1) Delegirane uredbe 2015/63 določa, da „[č]e informacije, ki jih zahteva posebni kazalnik iz Priloge II [te delegirane uredbe], niso vključene v veljavno zahtevo glede nadzornega poročanja iz člena 14 [navedene delegirane uredbe] za referenčno leto, se navedeni kazalnik tveganja ne uporablja, dokler se ne začne uporabljati navedena zahteva glede nadzornega poročanja“.

98      V obravnavani zadevi je EOR v točkah od 21 do 29 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedel, da ni uporabil kazalnikov NSFR in MREL ter podkazalnikov „kompleksnost“ in „rešljivost“, ker ob sprejetju tega sklepa informacije, ki se v skladu s temi kazalniki in podkazalniki tveganja zahtevajo, niso bile na voljo v usklajeni obliki za vse institucije.

99      Natančneje, v zvezi s kazalnikom NSFR je EOR navedel, da se „v [Uniji] ne uporablja noben usklajen zavezujoč standard za NSFR, in [da] torej ni mogel opredeliti kazalnikov na nacionalni ravni“. V zvezi s kazalnikom MREL je EOR pojasnil, da „[so] se zahteve v zvezi z MREL v celoti izvaja[le] postopoma, zato [EOR] ni[ imel] na voljo podatkov, ki bi mu omogočali uporabo tega kazalnika na ravni vsake institucije, ki prispeva v [ESR]“. V zvezi s podkazalnikoma „kompleksnost“ in „rešljivost“ je EOR navedel, da „podatki, potrebni za [ta podkazalnika], niso [bili] na voljo v usklajeni obliki za vse institucije v sodelujočih državah članicah za referenčno leto 2019“.

100    Taka obrazložitev tožeči stranki omogoča razumeti razloge, zaradi katerih EOR ni uporabil zadevnih kazalnikov in podkazalnikov tveganja, in tako izpolnjuje zahteve iz sodne prakse, navedene v točkah 82 in 83 zgoraj.

101    Trditve tožeče stranke te ugotovitve ne omajajo.

102    Prvič, zavrniti je treba trditev tožeče stranke, da bi EOR v izpodbijanem sklepu moral pojasniti razloge, zaradi katerih je menil, da ima diskrecijsko pravico, ki mu omogoča, da ne uporabi kazalnikov NSFR in MREL ter podkazalnikov tveganja „kompleksnost“ in „rešljivost“, saj ta trditev temelji na napačni predpostavki. Iz besedila člena 20(1) Delegirane uredbe 2015/63 namreč izhaja, da EOR nima diskrecijske pravice za neuporabo nekega kazalnika tveganja, ker je, kadar so pogoji iz te določbe izpolnjeni, zavezan k neupoštevanju takega kazalnika.

103    Drugič, po trditvah tožeče stranke izpodbijani sklep vsebuje nekatere „posredne trditve“ glede neuporabe zadevnih kazalnikov in podkazalnikov tveganja, katerih točnosti tožeča stranka in sodišča Unije niso mogli preveriti. Vendar tožeča stranka ni dokazala, kako ji preudarki iz izpodbijanega sklepa, ob domnevi, da so „posredni“, preprečujejo razumeti razloge, zakaj zadevni kazalnika in podkazalnika tveganja niso bili uporabljeni, še toliko bolj, ker izpodbijani sklep – kot je bilo navedeno v točkah 98 in 99 zgoraj – v tem pogledu vsebuje zadostna pojasnila.

104    Tretjič, tožeča stranka v bistvu trdi, da EOR v izpodbijanem sklepu ni navedel razlogov, zaradi katerih ni upošteval kazalnikov tveganja, ki so bili na voljo v Nemčiji, pri izračunu odstotka njenih predhodnih prispevkov, določenega na nacionalni osnovi. Takšna pojasnila naj bi vendarle bila potrebna, ker je treba v skladu s členom 20(1) Delegirane uredbe 2015/63 v povezavi s členom 14(3) in (6) iste delegirane uredbe kazalnik tveganja upoštevati, kadar se zahteve glede nadzornega poročanja v zvezi s tem kazalnikom uporabljajo na podlagi nacionalnega prava.

105    V zvezi s tem je iz sodne prakse, navedene v točki 83 zgoraj, razvidno, da je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na besedilo izpodbijanega sklepa, ampak tudi glede na kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje, ter zlasti interes za pridobitev pojasnil, ki bi ga lahko imele osebe, na katere se akt nanaša.

106    Glede uporabe kazalnika NSFR je EOR v točki 23 obrazložitve izpodbijanega sklepa v povezavi s točko 31 Priloge III k navedenemu sklepu pojasnil, da „[…] ni mogel opredeliti kazalnikov na nacionalni ravni“, ker je menil, da zahteve glede nadzornega poročanja v zvezi s tem kazalnikom niso ustrezne. Enako v bistvu izhaja iz točke 25 obrazložitve tega sklepa v povezavi s točkama 32 in 33 Priloge III k navedenemu sklepu, da EOR ni imel podatkov, zbranih na nacionalni ravni, ki bi mu omogočali uporabo kazalnika MREL, ker so nacionalni regulativni organi (NRO) postopoma implementirali zahteve v zvezi s tem kazalnikom.

107    V teh okoliščinah je EOR zagotovil zadostne elemente obrazložitve, ki pojasnjujejo, da podatki, ki se zahtevajo za uporabo kazalnikov NSFR in MREL, niso bili na voljo na nacionalni ravni.

108    Dalje, v točki 32 Priloge III k izpodbijanem sklepu je navedeno, da je določitev podkazalnikov tveganja „kompleksnost“ in „rešljivost“ tesno odvisna od izvajanja načrtovanja reševanja institucij, pri čemer sta ta podkazalnika tveganja povezana s pripravo načrtov reševanja.

109    Vendar bi tožeča stranka kot preudaren gospodarski subjekt morala biti zmožna vedeti, da NRO take načrte ni sestavil za vse ustanove, ki so zavezane za plačilo predhodnih prispevkov, kot je to navedel EOR v odgovoru na tožbo in dupliki, čemur tudi ni bilo oporekano, in da zato ti načrti niso bili dokončani za vse institucije s sedežem v Nemčiji. Tožeča stranka je tako bila zmožna razumeti, da EOR, ker ni bilo načrtov za reševanje, sestavljenih za vse nemške institucije, ni imel ustreznih podatkov, zbranih na nacionalni ravni, za uporabo podkazalnikov tveganja „kompleksnost“ in „rešljivost“.

110    Nazadnje, trditev tožeče stranke, da bi EOR moral pojasniti razloge, zakaj podatkov, ki niso bili enotno zbrani v vsej Uniji, ni prilagodil na primerljivo raven, je treba zavrniti, ker temelji na napačni predpostavki. Iz člena 20(1) Delegirane uredbe 2015/63 namreč ne izhaja, da mora EOR neenotno zbrane podatke kakor koli prilagoditi.

111    V teh okoliščinah je treba prvi del drugega tožbenega razloga zavrniti.

c)      Drugi del: obrazložitev določitve letne ciljne ravni

112    Tožeča stranka trdi, da iz obrazložitve, ki jo je podal EOR, ni mogoče razumeti razlogov, iz katerih je letno ciljno raven določil na eno osmino od 1,35 % kritih vlog vseh institucij v letu 2020. Natančneje, EOR naj ne bi pojasnil, kako je presojal poslovni model, ki ga je Skupno raziskovalno središče Komisije (JRC) določilo za napoved stopnje rasti kritih vlog in skupnih vlog v bančni uniji v prvotnem obdobju. EOR naj prav tako ne bi podal pojasnil glede uporabe simulacijskega modela v zvezi z različnimi scenariji rasti kritih vlog in končno ciljno ravnjo.

113    Po navedbah EOR so v točkah od 35 do 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa in točkah od 46 do 84 Priloge III k temu sklepu koraki, ki so bili uporabljeni za določitev letne ciljne ravni in dejavnikov, ki so bili v ta namen upoštevani, opisani jasno in natančno. Poleg tega naj bi bilo iz točke 40 obrazložitve navedenega sklepa razvidno, da je ekonometrični model JRC – tako kot presoja EOR – temeljil na zgodovinskih podatkih o vseh vlogah in kritih vlogah ter da naj bi bil potrjen trend stalne rasti kritih vlog vseh institucij. Poleg tega naj bi simulacijski model, ki ga je uporabil EOR, zajemal tako širok razpon, da je bilo očitno, da naj bi bil ta model le ena stopnja v postopku odločanja.

114    Najprej je treba spomniti, da morajo v skladu s členom 69(1) Uredbe št. 806/2014 razpoložljiva finančna sredstva v ESR do konca prvotnega obdobja doseči končno ciljno raven, ki ustreza vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic.

115    V skladu s členom 69(2) Uredbe št. 806/2014 se v prvotnem obdobju predhodni prispevki razporedijo kar se da enakomerno, dokler ni dosežena končna ciljna raven, navedena v točki 114 zgoraj, pri čemer pa se ustrezno upoštevata faza poslovnega cikla in morebitni vpliv procikličnih prispevkov na finančni položaj institucij.

116    Člen 70(2) Uredbe št. 806/2014 določa, da vsako leto prispevki, ki jih morajo plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, ne presegajo 12,5 % končne ciljne ravni.

117    Člen 4(2) Delegirane uredbe 2015/63 glede načina izračuna predhodnih prispevkov določa, da EOR določi njihov znesek na podlagi letne ciljne ravni, pri čemer upošteva končno ciljno raven, in na podlagi povprečnega zneska kritih vlog v preteklem letu, izračunanega četrtletno, vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic.

118    V obravnavani zadevi je EOR, kot je razvidno iz točke 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa, za prispevno obdobje 2021 znesek letne ciljne ravni določil na 11.287.677.212,56 EUR.

119    EOR je v točkah 36 in 37 obrazložitve izpodbijanega sklepa v bistvu pojasnil, da je treba letno ciljno raven določiti na podlagi analize, ki se nanaša na razvoj kritih vlog v preteklih letih, na vse upoštevne spremembe gospodarskega položaja ter na analizo kazalnikov v zvezi z fazo poslovnega cikla, in na učinke, ki naj bi jih prociklični prispevki imeli na finančni položaj institucij. EOR je nato menil, da je primerno določiti koeficient, ki temelji na tej analizi in finančnih sredstvih, ki so na voljo v ESR (v nadaljevanju: koeficient). Da bi dosegel letno ciljno raven, je EOR ta koeficient uporabil za osmino povprečnega zneska kritih vlog v letu 2020.

120    EOR je v točkah od 38 do 47 obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavil pristop za določitev koeficienta.

121    EOR je v točki 38 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovil stalno naraščanje kritih vlog za vse institucije v sodelujočih državah članicah. Natančneje, povprečni znesek teh vlog, izračunan četrtletno, je za leto 2020 znašal 6,689 bilijona EUR.

122    EOR je v točkah 40 in 41 obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavil napovedan razvoj kritih vlog za preostala tri leta prvotnega obdobja, in sicer od leta 2021 do leta 2023. Ocenil je, da bodo letne stopnje rasti kritih vlog do konca prvotnega obdobja znašale med 4 % in 7 %.

123    EOR je v točkah od 42 do 45 obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavil oceno faze poslovnega cikla in morebitnega procikličnega učinka, ki bi ga lahko imeli predhodni prispevki na finančni položaj institucij. Navedel je, da je za to upošteval več kazalnikov, kot so Komisijina napoved rasti bruto domačega proizvoda in napovedi Evropske centralne banke (ECB) v zvezi s tem ali kreditni tok zasebnega sektorja kot odstotek bruto domačega proizvoda.

124    EOR je v točki 46 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovil, da čeprav je bilo razumno pričakovati nadaljnjo rast kritih vlog v bančni uniji, je bil ritem te rasti nižji kot leta 2020. V zvezi s tem je EOR v točki 47 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedel, da je sprejel „preudaren pristop“ glede stopenj rasti kritih vlog za prihodnja leta do leta 2023.

125    Glede na te preudarke je EOR v točki 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa določil vrednost koeficienta določil 1,35 %. Nato je znesek letne ciljne ravni izračunal tako, da je povprečni znesek kritih vlog v letu 2020 pomnožil s tem koeficientom in rezultat tega izračuna delil z osem v skladu z naslednjo matematično formulo iz točke 48 obrazložitve navedenega sklepa:

„Ciljni0 [znesek letne ciljne ravni] = Skupne krite vloge2020* 0,0135* ⅛ = 11.287.677.212,56 EUR“.

126    Vendar je EOR na obravnavi navedel, da je letno ciljno raven za prispevno obdobje 2021 določil, kot sledi.

127    Prvič, EOR je na podlagi prospektivne analize znesek kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, napovedan za konec prvotnega obdobja, določil na približno 7,5 bilijona EUR. Da bi prišel do tega zneska, je EOR upošteval povprečni znesek kritih vlog v letu 2020, in sicer 6,689 bilijona EUR, letno stopnjo rasti kritih vlog v višini 4 % in število preostalih prispevnih obdobij do konca prvotnega obdobja, in sicer tri.

128    Drugič, v skladu s členom 69(1) Uredbe št. 806/2014 je EOR izračunal 1 % od teh 7,5 bilijona EUR, da bi dobil ocenjeni znesek končne ciljne ravni, ki je morala biti dosežena 31. decembra 2023, to je približno 75 milijard EUR.

129    Tretjič, EOR je od zadnjenavedenega zneska odštel finančna sredstva, ki so v letu 2021 že bila na voljo v ESR, to je približno 42 milijard EUR, da bi dobil znesek, ki ga je bilo treba še prejeti v preostalih prispevnih obdobjih pred koncem prvotnega obdobja, to je od leta 2021 do leta 2023. Ta znesek je znašal približno 33 milijard EUR.

130    Četrtič, EOR je zadnjenavedeni znesek delil s tri, da bi ga enakomerno porazdelil med navedena preostala tri prispevna obdobja. Letna ciljna raven za prispevno obdobje 2021 je bila tako določena na znesek, naveden v točki 118 zgoraj, in sicer na približno 11,287 milijarde EUR.

131    EOR je na obravnavi tudi zatrdil, da je objavil informacije, na katerih je temeljila metodologija, opisana v točkah od 127 do 130 zgoraj, in na podlagi katerih bi tožeča stranka lahko razumela metodo, s katero je bila določena letna ciljna raven. Natančneje, pojasnil je, da je maja 2021, to je po sprejetju izpodbijanega sklepa, vendar pred vložitvijo te tožbe, na svojem spletnem mestu objavil osnovne podatke, imenovane „Fact Sheet 2021“ (v nadaljevanju: osnovni podatki), v katerih je bil naveden ocenjeni znesek končne ciljne ravni. EOR je prav tako trdil, da je bil znesek finančnih sredstev, ki so na voljo v ESR, na voljo tudi na njegovem spletnem mestu in prek drugih javnih virov, in to veliko pred sprejetjem izpodbijanega sklepa.

132    Za preučitev, ali je EOR spoštoval svojo obveznost obrazložitve glede določitve letne ciljne ravni, je treba najprej spomniti, da je neobstoj ali nezadostnost obrazložitve razlog javnega reda, na katerega lahko in mora paziti sodišče Unije po uradni dolžnosti (glej sodbo z dne 2. decembra 2009, Komisija/Irska in drugi, C‑89/08 P, EU:C:2009:742, točka 34 in navedena sodna praksa). Zato Splošno sodišče lahko oziroma mora upoštevati tudi druge pomanjkljivosti obrazložitve, kot so tiste, na katere se sklicuje tožeča stranka, še zlasti, kadar se te pojavijo med postopkom.

133    Stranke so zato med ustnim delom postopka podale izjavo o vseh morebitnih pomanjkljivostih obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni. Natančneje, EOR, ki je bil v zvezi s tem izrecno in večkrat vprašan, je po posameznih korakih opisal metodo, ki jo je dejansko uporabil za določitev letne ciljne ravni za prispevno obdobje 2021, kot je navedena v točkah od 127 do 130 zgoraj.

134    Dalje, v zvezi z vsebino obveznosti obrazložitve iz sodne prakse izhaja, da mora biti obrazložitev sklepa, ki ga sprejme institucija ali organ Unije, med drugim brez protislovij, da se zadevnim osebam omogoči, da spoznajo prave razloge za ta sklep, da bi lahko pred pristojnim sodiščem branile svoje pravice, in da se temu sodišču omogoči izvajanje nadzora (glej v tem smislu sodbe z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 169 in navedena sodna praksa; z dne 22. septembra 2005, Suproco/Komisija, T‑101/03, EU:T:2005:336, točke 20 in od 45 do 47, in z dne 16. decembra 2015, Grčija/Komisija, T‑241/13, EU:T:2015:982, točka 56).

135    Poleg tega, kadar avtor izpodbijanega sklepa med postopkom pred sodiščem Unije poda nekatera pojasnila v zvezi z razlogi za ta sklep, morajo biti ta pojasnila koherentna s preudarki, navedenimi v tem sklepu (glej v tem smislu sodbi z dne 22. septembra 2005, Suproco/Komisija, T‑101/03, EU:T:2005:336, točke od 45 do 47, in z dne 13. decembra 2016, Printeos in drugi/Komisija, T‑95/15, EU:T:2016:722, točki 54 in 55).

136    Če namreč preudarki, navedeni v izpodbijanem sklepu, niso koherentni s takimi pojasnili, podanimi v sodnem postopku, obrazložitev zadevnega sklepa ne izpolnjuje funkcij, navedenih v točkah 82 in 83 zgoraj. Natančneje, taka nedoslednost na eni strani zadevnim osebam preprečuje, da bi se pred vložitvijo tožbe seznanile s pravimi razlogi za izpodbijani sklep in pripravile svojo obrambo, na drugi strani pa sodišču Unije preprečuje, da bi opredelilo razloge, ki so služili kot resnična pravna utemeljitev za ta sklep, in preučilo njihovo skladnost s pravili, ki se uporabljajo.

137    Nazadnje, spomniti je treba, da mora EOR, kadar sprejme sklep o določitvi predhodnih prispevkov, zadevne institucije obvestiti o metodi za izračun teh prispevkov (glej sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR (C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 122).

138    Enako mora veljati za metodo določitve letne ciljne ravni, saj je ta znesek bistvenega pomena za sistematiko takega sklepa. Kot namreč izhaja iz zgoraj navedene točke 15, metoda izračuna predhodnih prispevkov sestoji iz porazdelitve navedenega zneska med vse zadevne institucije, tako da zvišanje ali znižanje tega zneska povzroči ustrezno zvišanje ali znižanje predhodnega prispevka vsake od teh institucij.

139    Iz navedenega izhaja, da čeprav mora EOR institucijam z izpodbijanim sklepom zagotoviti pojasnila v zvezi z metodo določitve letne ciljne ravni, morajo biti ta pojasnila koherentna s pojasnili, ki jih je EOR podal med sodnim postopkom in ki se nanašajo na metodo, ki je bila dejansko uporabljena.

140    V obravnavani zadevi pa ni tako.

141    Najprej je namreč treba navesti, da je bila v točki 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedena matematična formula, ki je bila predstavljena kot podlaga za določitev letne ciljne ravni. Izkazalo pa se je, da ta formula ne zajema elementov metode, ki jo je EOR dejansko uporabil, kot je bila pojasnjena na obravnavi. Kot je namreč razvidno iz točk od 127 do 130 zgoraj, je EOR znesek letne ciljne ravni v okviru te metode dobil tako, da je od končne ciljne ravni odštel finančna sredstva, ki so na voljo v ESR, da bi izračunal znesek, ki je še moral biti pobran do konca prvotnega obdobja, in ta znesek delil s tri. Ta dva koraka izračuna pa v navedeni matematični formuli nista nikjer izražena.

142    Poleg tega te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvijo EOR, da je maja 2021 objavil osnovne podatke, ki so vsebovali razpon morebitnih zneskov končne ciljne ravni, in na svojem spletnem mestu znesek finančnih sredstev, ki so na voljo v ESR. Ne glede na to, ali je tožeča stranka dejansko vedela za te zneske, ti namreč sami po sebi tožeči stranki niso omogočili, da razume, da je EOR dejansko uporabil obe operaciji, navedeni v točki 141 zgoraj, pri čemer je treba pojasniti še, da v matematični formuli iz točke 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa nista niti omenjeni.

143    Podobna neskladja vplivajo tudi na način določitve koeficienta 1,35 %, ki pa ima v matematični formuli, navedeni v točki 142 zgoraj, ključno vlogo. Ta koeficient bi bilo namreč mogoče razumeti tako, da temelji – med drugimi parametri – na napovedani rasti kritih vlog v preostalih letih prvotnega obdobja. Kot pa je EOR priznal na obravnavi, je bil ta koeficient določen tako, da je bilo z njim mogoče utemeljiti rezultat izračuna zneska letne ciljne ravni, torej po tem, ko je EOR ta znesek izračunal z uporabo štirih faz, navedenih v točkah od 127 do 130 zgoraj, in zlasti tako, da je znesek, ki je rezultat odbitka finančnih sredstev, ki so na voljo v ESR, od končne ciljne ravni, delil s tri. Ta pristop pa nikakor ne izhaja iz izpodbijanega sklepa.

144    Poleg tega je treba spomniti, da je bil v skladu z osnovnimi podatki ocenjeni znesek končne ciljne ravni v razponu od 70 do 75 milijard EUR. Za ta razpon pa se je izkazalo, da ni koherenten z razponom stopnje rasti kritih vlog od 4 % do 7 % iz točke 41 obrazložitve izpodbijanega sklepa. EOR je namreč na obravnavi navedel, da je za določitev letne ciljne ravni upošteval 4‑odstotno stopnjo rasti kritih vlog, ki je najnižja stopnja drugega razpona, in da je tako dobil ocenjeno končno ciljno raven 75 milijard EUR, ki je najvišja vrednost prvega razpona. Tako je očitno, da med tema razponoma obstaja neskladnost. Na eni strani namreč razpon, ki se nanaša na stopnjo razvoja kritih vlog, zajema tudi vrednosti, ki so višje od stopnje 4 %, katere uporaba bi privedla do ocenjenega zneska končne ciljne ravni, ki bi bil višji od tistih, ki so zajeti v razponu te ciljne ravni. Na drugi strani tožeča stranka ne more razumeti, zakaj je EOR v razpon, ki se nanaša na navedeno ciljno raven, vključil zneske, ki so nižji od 75 milijard EUR. Da bi to dosegel, bi bilo namreč treba uporabiti stopnjo, nižjo od 4 %, ki pa ni zajeta v razponu stopnje rasti kritih vlog. V teh okoliščinah tožeča stranka ni mogla ugotoviti, kako je EOR uporabil razpon, ki se nanaša na stopnjo razvoja teh vlog, da bi prišel do izračuna ocenjene končne ciljne ravni.

145    Iz tega sledi, da metoda – kot je bila pojasnjena na obravnavi – ki jo je EOR dejansko uporabil za določitev letne ciljne ravni, ne ustreza metodi, opisani v izpodbijanem sklepu, tako da pravih razlogov, zaradi katerih je bila ta ciljna raven določena, na podlagi izpodbijanega sklepa niso mogle opredeliti niti institucije niti Splošno sodišče.

146    Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da določitev letne ciljne ravni v izpodbijanem sklepu pomanjkljivo obrazložena.

147    Zato je treba drugemu delu drugega tožbenega razloga ugoditi. Ob upoštevanju pravnih in gospodarskih izzivov te zadeve pa je v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti nadaljevati s preučitvijo drugih tožbenih razlogov.

[…]

4.      Šesti tožbeni razlog: kršitev členov 6, 7 in 20 Delegirane uredbe 2015/63

250    Tožeča stranka zatrjuje, da izpodbijani sklep krši člene 6, 7 in 20(1) Delegirane uredbe 2015/63, ker EOR pri izračunu multiplikatorja za prilagoditev ni upošteval kazalnikov NSFR in MREL ter podkazalnikov tveganja „kompleksnost“ in „rešljivost“. Natančneje, člena 6 in 7 te delegirane uredbe naj EOR ne bi dajala diskrecijske pravice, da ne upošteva nekaterih kazalnikov tveganja. Poleg tega člen 20(1) navedene delegirane uredbe v povezavi s členom 14 iste delegirane uredbe ne more upravičiti neupoštevanja teh kazalnikov tveganja. Člen 20(1) Delegirane uredbe 2015/63 naj bi se namreč uporabljal le za informacije, ki so navedene v Prilogi II k tej uredbi. V tej prilogi pa naj ne bi bili omenjeni ne kazalnik MREL ne podkazalnika tveganja „kompleksnost“ in „rešljivost“.

251    EOR te trditve prereka.

252    V skladu s členom 6(2)(a), (3)(a) in (5)(a) Delegirane uredbe 2015/63 mora EOR za določitev profila tveganja zadevnih institucij načeloma upoštevati kazalnika MREL in NSFR ter podkazalnika tveganja „kompleksnost“ in „rešljivost“.

253    Vendar se v skladu s členom 20(1) Delegirane uredbe 2015/63, naslovljenim „Prehodne določbe“, kazalnik tveganja uporablja le, če informacije, ki jih zahteva ta posebni kazalnik tveganja iz Priloge II k tej delegirani uredbi, niso vključene v veljavno zahtevo glede nadzornega poročanja iz člena 14 iste delegirane uredbe, torej zahteve glede nadzornega poročanja, ki jih določa Izvedbena uredba Komisije št. 680/2014 z dne 16. aprila 2014 o določitvi izvedbenih tehničnih standardov v zvezi z nadzorniškim poročanjem institucij v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013 (UL 2014, L 191, str. 1), ali glede na okoliščine z nacionalno zakonodajo.

254    Člen 20(1) Delegirane uredbe 2015/63, katere zakonitost v obravnavani zadevi ni bila izpodbijana, tako za možnost uporabe kazalnika tveganja določa dva pogoja, da, na prvem mestu, informacije, ki jih zahteva tak kazalnik, niso vključene v veljavno zahtevo glede nadzornega poročanja iz člena 14 te delegirane uredbe in da je, na drugem mestu, ta kazalnik naveden v Prilogi II k navedeni delegirani uredbi, ki je naslovljena „Podatki, ki se morajo predložiti organom za reševanje“ in vsebuje petnajst kategorij podatkov.

255    Glede prvega pogoja je treba opozoriti, da mora EOR, da bi ugotovil, ali so informacije, ki jih zahteva posebni kazalnik tveganja, vključene v zahtevo glede nadzornega poročanja, preveriti, ali so bile institucije zavezane predložiti te informacije za bonitetne namene pristojnemu organu za zadevno referenčno leto v skladu z Izvedbeno uredbo št. 680/2014 ali nacionalnim pravom. V skladu s skupno razlago člena 4(1) in člena 14, od (1) do (4), Delegirane uredbe 2015/63 je to referenčno leto tisto poslovno leto, na katero se nanašajo potrjeni letni računovodski izkazi, ki so na voljo pred 31. decembrom v letu pred prispevnim obdobjem. Iz tega sledi, da je v obravnavani zadevi referenčno obdobje tisto poslovno leto, na katero se nanašajo potrjeni letni računovodski izkazi, ki so na voljo pred 31. decembrom 2020 (v nadaljevanju: upoštevno referenčno leto). Kot zatrjuje EOR, temu pa tožeča stranka ni ugovarjala, to poslovno leto ustreza referenčnemu letu 2019.

256    Glede drugega pogoja, navedenega v točki 254 zgoraj, je treba navesti, da se ta določba v skladu z besedilom člena 20(1) Delegirane uredbe 2015/63 uporablja zlasti, če podatki iz Priloge II k tej delegirani uredbi sami po sebi pomenijo kazalnike tveganja.

257    Vendar se v nasprotju s tem, kar zatrjuje tožeča stranka, člen 20(1) Delegirane uredbe 2015/63 uporablja tudi v položaju, v katerem Priloga II k tej delegirani uredbi napotuje na podatke, ki so, čeprav sami po sebi niso kazalniki tveganja, odločilni za izračun takih kazalnikov tveganja, vendar pa v tej prilogi niso navedeni. Kazalnik tveganja se zato ne sme uporabljati, če so podatki, ki so nujno potrebni za njegov izračun, navedeni v navedeni prilogi.

258    V zvezi s tem velja opozoriti, da je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje ureditve, katere del je (sodbi z dne 17. novembra 1983, Merck, 292/82, EU:C:1983:335, točka 12, in z dne 19. julija 2012, ebookers.com Deutschland, C‑112/11, EU:C:2012:487, točka 12). Poleg tega je treba upoštevati njen polni učinek (glej sodbo z dne 13. decembra 2012, BLV Wohn- und Gewerbebau, C‑395/11, EU:C:2012:799, točka 25 in navedena sodna praksa).

259    Kar zadeva kontekst in cilje, ki se uresničujejo s členom 20(1) Delegirane uredbe 2015/63, je v tej določbi upoštevano dejstvo, da je postopek uvajanja bonitetnih zahtev in z njimi povezanih zahtev glede poročanja progresivne narave, ki traja dalj časa. Kot namreč izhaja zlasti iz uvodne izjave 6 Direktive 2014/59, je bila Delegirana uredba 2015/63 sprejeta v času, ko te zahteve še niso bile dokončno sprejete ali so se še prilagajale. V tem pogledu tožeča stranka ni resno izpodbijala trditve EOR, da naj bi pristojni organi postopno določili nekatere od navedenih zahtev, ki naj bi vplivale na podatke, ki morajo biti na voljo za izračun kazalnikov tveganja, določenih v Delegirani uredbi 2015/63. Iz tega sledi, da taki podatki, ki so potrebni za izračun nekaterih od teh kazalnikov tveganja, morda ne bodo na voljo za vse zadevne institucije ali vsaj za vse institucije s sedežem v državi članici vsaj med enim delom prvotnega obdobja, pri čemer je treba pojasniti, da posredovanje teh podatkov ni mogoče šteti za nadzorno poročanje v skladu s pravom Unije ali, glede na okoliščine, v skladu z nacionalnim pravom.

260    V tem kontekstu je namen člena 20(1) Delegirane uredbe 2015/63 preprečiti, da bi se glede na okoliščine institucijam pri izračunu predhodnih prispevkov naložila nesorazmerna ali diskriminatorna bremena prav zaradi tega postopnega uvajanja bonitetnih zahtev in s tem povezanih zahtev po obveščanju. Ta izračun namreč zahteva primerjavo. V zvezi s tem je EOR v bistvu pojasnil, čemur ni nihče nasprotoval, da bi bil EOR zavezan upoštevati podatke v zvezi s takimi kazalniki, ki pa sicer niso primerljivi, če podatkov, ki so nujni za izračun nekaterih kazalnikov tveganja, ne bi posredovale za namene nadzornega poročanja vse institucije ali vsaj vse institucije s sedežem v državi članici.

261    Tako tveganje ne obstaja le, kadar zadevni podatki sami po sebi pomenijo kazalnike tveganja, ampak tudi kadar so ti podatki, čeprav sami po sebi niso kazalniki tveganja, vseeno nujni za izračun teh kazalnikov.

262    V teh okoliščinah je treba člen 20(1) Delegirane uredbe 2015/63 razlagati tako, da se ne uporablja le takrat, kadar so podatki, omenjeni v Prilogi II k tej delegirani uredbi, sami po sebi kazalniki tveganja, ampak tudi kadar so podatki, omenjeni v tej prilogi, nujni za izračun kazalnikov tveganja.

263    Glede na te preudarke je treba preučiti, ali se je EOR pri izračunu predhodnih prispevkov za prispevno leto 2021 smel odločiti, da ne bo uporabil dveh kazalnikov tveganja, in sicer kazalnika NSFR in MREL, ter dva podkazalnika „kompleksnost“ in „rešljivost“, ne da bi kršil člene 6, 7 in 20(1) Delegirane uredbe 2015/63.

264    V zvezi s kazalnikom NSFR je, na prvem mestu, iz člena 17 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2021/451 z dne 17. decembra 2020 o določitvi izvedbenih tehničnih standardov za uporabo Uredbe (EU) št. 575/2013 v zvezi z nadzorniškim poročanjem institucij in razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 680/2014 (UL 2021, L 97, str. 1) v povezavi s členom 23, drugi odstavek, te izvedbene uredbe razvidno, da morajo institucije pristojnemu organu posredovati podatke za kazalnik NSFR za bonitetne namene in na harmonizirani podlagi šele po 28. juniju 2021, torej po upoštevnem referenčnem obdobju.

265    Poleg tega, vendar ne da bi bilo treba odločiti o vprašanju, ali morebitni obstoj obveznosti poročanja informacij, ki se zahtevajo za kazalnik NSFR, zaradi nadzornega poročanja po nacionalnem pravu zavezuje EOR, da jih upošteva pri določanju tega kazalnika vsaj v okviru izračuna predhodnega prispevka na nacionalni osnovi, je EOR v odgovoru na tožbo in dupliki ter na obravnavi pojasnil – čemur ni bilo oporekano – da taka obveznost nikakor ne izhaja iz prava države članice, v kateri ima tožeča stranka sedež, to je Nemčije, kar zadeva upoštevno referenčno leto. V teh okoliščinah nobeden od elementov v spisu, ki ga ima na voljo Splošno sodišče, ne dokazuje, da so za upoštevno referenčno obdobje bili podatki, ki se nanašajo na kazalnik NSFR, del zahtev glede nadzornega poročanja na podlagi nemškega prava.

266    Dejstvo, da je tožeča stranka posredovala te podatke v Nemčiji, samo po sebi ni pomembno, ker ni bilo ugotovljeno, da so bila ta poročila dana na podlagi zahtev glede nadzornega poročanja v skladu z Uredbo št. 680/2014 ali nemškim pravom.

267    Na drugem mestu, kazalnik NSFR je del podatkov, ki so izrecno navedeni v Prilogi II k Delegirani uredbi 2015/63.

268    V teh okoliščinah EOR s tem, da kazalnika NSRF ni upošteval pri izračunu predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2021, ni kršil členov 6, 7 in 20 Delegirane uredbe 2015/63.

269    Kar zadeva kazalnik MREL, se z nobeno določbo Izvedbene uredbe št. 680/2014 ne zahteva, da institucije pristojnemu organu predložijo informacije o svojih kvalificiranih obveznostih glede nadzorniškega poročanja za upoštevno referenčno leto. Taka obveznost je bila uvedena šele po 28. juniju 2021, kot to izhaja iz naslova I Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2021/763 z dne 23. aprila 2021 o določitvi izvedbenih tehničnih standardov za uporabo Uredbe št. 575/2013 ter Direktive 2014/59 v zvezi z nadzorniškim poročanjem ter javnim razkritjem MREL (UL 2021, L 168, str. 1) v povezavi s členom 17, drugi odstavek, te izvedbene uredbe.

270    S členom 45(1) Direktive 2014/59, na katerega se sklicuje tožeča stranka, o tej ugotovitvi ni mogoče podvomiti. Ta določba države članice zavezuje, da zagotovijo, da institucije vedno izpolnjujejo zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, kadar to nalagajo navedeni člen ali druge določbe te direktive. Navedena določba pa nasprotno ne vsebuje obveznosti poročanja o kvalificiranih obveznostih kot nadzorniških informacij med upoštevnim referenčnim letom.

271    Poleg tega, ne da bi bilo treba odločiti o vprašanju, ali morebitni obstoj obveznosti poročanja o kvalificiranih obveznostih zaradi nadzornega poročanja po nacionalnem pravu zavezuje EOR, da jih upošteva pri določanju tega kazalnika vsaj v zvezi z izračunom predhodnega prispevka na nacionalni osnovi, je EOR v odgovoru na tožbo in dupliki ter na obravnavi pojasnil – čemur tožeča stranka ni oporekala – da taka obveznost nikakor ne izhaja iz nemškega prava, kar zadeva upoštevno referenčno leto. V teh okoliščinah noben element v spisu, ki ga ima na voljo Splošno sodišče, ne dokazuje, da so bili na podlagi nemškega prava podatki v zvezi s kazalnikom MREL predmet zahtev glede nadzornega poročanja med upoštevnim referenčnim letom.

272    Okoliščina, da tožeča stranka od leta 2017 v Nemčiji posreduje informacije o kazalniku MREL, preprečuje predložitev dokaza o nasprotnem, ker ni dokazano – kot je razvidno iz točke 271 zgoraj – da so bile te informacije glede na nacionalno pravo posredovane zaradi nadzornega poročanja.

273    Poleg tega, čeprav kazalnik MREL kot tak ni naveden v Prilogi II k Delegirani uredbi 2015/63, so v tej prilogi med podatki, ki jih je treba predložiti organom za reševanje, vseeno navedene „kvalificirane obveznosti“. Te obveznosti pomenijo tudi podatke, ki so odločilni za izračun tega kazalnika tveganja. V skladu s členom 6(2)(a) Delegirane uredbe 2015/63 in njeno Prilogo I pod naslovom „Korak 1“ navedeni kazalnik temelji na podatkih, kot so med drugim lastna sredstva, kvalificirane obveznosti in MREL, ne da bi bilo sporno, da mora EOR zaradi izračuna tega kazalnika določiti presežek lastnih sredstev in kvalificiranih obveznosti v razmerju do MREL.

274    V teh okoliščinah se je EOR smel odločiti, da ne bo uporabil kazalnika MREL, ne da bi kršil člene 6, 7 in 20 Delegirane uredbe 2015/63.

275    V zvezi s podkazalnikoma tveganja „kompleksnost“ in „rešljivost“ je iz člena 6(6)(a)(iv) Delegirane uredbe 2015/63 razvidno, da mora EOR, kadar določa podkazalnik tveganja „kompleksnost“, v skladu z naslovom II poglavja II Direktive 2014/59 upoštevati, v kolikšni meri se poslovni model in organizacijska struktura zadevne institucije štejeta za kompleksna. Enako mora EOR v skladu s členom 6(6)(b)(ii) iste delegirane uredbe, kadar določa podkazalnik tveganja „rešljivost“, upoštevati, v kolikšni meri se ta institucija v skladu z naslovom II, poglavje II, iste direktive lahko hitro sanira brez pravnih ovir.

276    EOR mora zato določiti podkazalnika tveganja „kompleksnost“ in „rešljivost“ z upoštevanjem zahtev, ki izhajajo iz poglavja II („Rešljivost“) iz naslova II Direktive 2014/59, ki vsebuje člene od 15 do 18.

277    V zvezi s tem na podlagi člena 15(3) Direktive 2014/59 oceno rešljivosti institucije pripravi organ za reševanje istočasno tudi za pripravo in posodobitev načrta reševanja v skladu s členom 10 navedene direktive.

278    Enako, kot je EOR pojasnil na obravnavi in čemur ni bilo oporekano, je potrebno za oceno rešljivosti institucije upoštevati njeno kompleksnost, pri čemer je treba pojasniti, da čim kompleksnejša je struktura take institucije, tem večji so učinki na njeno rešljivost. V teh okoliščinah in upoštevajoč sklicevanje v členu 6(a)(iv) Delegirane uredbe 2015/63 na člene od 15 do 18 Direktive 2014/59, torej vključno na njen člen 15(3), se presoja kompleksnosti opravi tudi pri pripravi načrta reševanja.

279    Iz tega sledi, da je priprava načrtov za reševanje predpogoj za to, da EOR določi podkazalnika tveganja „kompleksnost“ in „rešljivost“.

280    Poleg tega v skladu s členom 15(2) Direktive 2014/59 organ za reševanje pri pripravi načrta za reševanje institucij upošteva vsaj elemente, ki so našteti v oddelku C Priloge k tej direktivi. Med temi elementi mora v skladu s točko 17 oddelka C te priloge upoštevati znesek in vrsto obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov institucije, pri čemer so te obveznosti opredeljene v členu 2(1), točka 71, Direktive 2014/59 v različici, kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2019/879 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 (UL 2019, L 150, str. 296).

281    Kot pa izhaja iz razlage člena 3, točka 17, Delegirane uredbe 2015/63 v povezavi s členom 2(1), točka 71, Direktive 2014/59, navedene obveznosti ustrezajo „kvalificiranim obveznostim“ v smislu te delegirane uredbe.

282    Iz tega izhaja, da so kvalificirane obveznosti nujen podatek, da lahko EOR določi podkazalnika tveganja „kompleksnost“ in „rešljivost“.

283    V zvezi s tem je, na eni strani, iz točk od 269 do 271 zgoraj razvidno, da institucije niso bile zavezane poročati pristojnemu organu o kvalificiranih obveznostih zaradi nadzornega poročanja za upoštevno referenčno leto na podlagi Izvedbene uredbe št. 680/2014. Na drugi strani, ne da bi se bilo treba izreči o vprašanju, ali morebitni obstoj take obveznosti poročanja o kvalificiranih obveznosti EOR zavezuje, da to upošteva pri določitvi podkazalnikov tveganja „kompleksnost“ in „rešljivost“, vsaj v zvezi z izračunom predhodnega prispevka na nacionalni podlagi, nobeden od elementov, s katerimi razpolaga Splošno sodišče, ne izkazuje, da je taka obveznost obstajala v nemškem pravu.

284    Posledično je prvi pogoj iz člena 20(1) Delegirane uredbe 2015/63 izpolnjen glede podkazalnikov tveganja „kompleksnost“ in „rešljivost“.

285    Glede drugega pogoja iz člena 20(1) Delegirane uredbe 2015/63 je treba navesti, da čeprav podkazalnika tveganja „kompleksnost“ in „rešljivost“ kot taka nista navedena v Prilogi II k Delegirani uredbi 2015/63, so kvalificirane obveznosti, ki so nujen podatek za njuno določitev, v njej izrecno navedene.

286    V teh okoliščinah EOR s tem, da ni upošteval podkazalnikov tveganja „kompleksnost“ in „rešljivost“ za prispevno obdobje 2021, ni kršil členov 6, 7 in 20 Delegirane uredbe 2015/63.

287    Trditve tožeče stranke te ugotovitve ne omajajo.

288    Prvič, glede trditve tožeče stranke, da bi EOR moral pridobiti podatke, ki se zahtevajo za sprejetje odločbe o določitvi predhodnih prispevkov, na drug način in ne s sporočanjem teh podatkov, ki jih zaradi nadzornega poročanja posreduje vsaka institucija, zadostuje ugotoviti, da taka obveznost ne izhaja iz nobene določbe zakonodaje, ki se uporablja.

289    V zvezi s tem tožeča stranka ne more med drugim trditi, da je bil EOR zavezan uporabiti kazalnik NSFR na podlagi nacionalnih podatkov NRO, ker – kot je razvidno iz točke 265 zgoraj – nobeden od elementov v spisu, ki je na voljo Splošnemu sodišču, ne dokazuje, da je treba informacije o tem kazalniku tveganja posredovati zaradi nadzornega poročanja na podlagi nemškega prava.

290    Drugič, trditev tožeče stranke, ki temelji na točki 137 sodbe z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR (C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601), je treba zavrniti, ker niti v tej točki niti v tej sodbi ni bilo odločeno o uporabi člena 20(1) Delegirane uredbe 2015/63.

291    Tretjič, tožeča stranka navaja, da je pristop EOR v zvezi z uporabo člena 20(1) Delegirane uredbe 2015/63 vsekakor napačen glede dela predhodnega prispevka, izračunanega na nacionalni osnovi, saj ni sporno, da so bili nemškim institucijam na voljo kazalnika NSFR in MREL ter podkazalnika tveganja „kompleksnost“ in „rešljivost“. Zato bi jih EOR moral upoštevati pri izračunu prispevka, določenega na nacionalni osnovi. To naj bi veljalo še toliko bolj glede na to, da neuporabe teh kazalnikov in podkazalnikov tveganja ni mogoče upravičiti z načelom enakega obravnavanja, ker naj bi se v okviru Direktive 2014/59 lahko primerjale le institucije iz iste države članice. V teh okoliščinah naj ne bi bilo v nasprotju s tem načelom, da informacije, ki se nanašajo na te kazalnike in ki so na voljo v vsaki od držav članic, niso enake v vsaki od teh držav članic.

292    V zvezi s tem in ne da bi se bilo treba izreči o vprašanju, ali morebitni obstoj obveznosti sporočanja podatkov v zvezi s kazalnikoma NSFR in MREL ter podkazalnikoma „kompleksnost“ in „rešljivost“ v nacionalnem pravu EOR zavezuje, da jih upošteva vsaj v zvezi z izračunom predhodnega prispevka na nacionalni osnovi, je treba navesti, da ni bilo dokazano – kot je razvidno iz točk 265, 271 in 283 zgoraj – da je v Nemčiji taka obveznost obstajala za upoštevno referenčno obdobje. V teh okoliščinah iz spisa pred Splošnim sodiščem ni razvidno, da je obstajala pravna podlaga, ki bi EOR omogočala ali zavezovala, da te podatke upošteva samo v zvezi z nacionalno osnovo.

293    Četrtič, tožeča stranka meni, da je bilo dejansko mogoče in zato obvezno upoštevati vse kazalnike in podkazalnike tveganja, saj je moral EOR zagotoviti organizacijo zbiranja ustreznih podatkov ali naknadno prilagoditev podatkov, ki so bili predloženi na neenoten način, da bi se zagotovila zahtevana stopnja enotnosti. Poleg tega bi lahko EOR manjkajoče podatke dopolnil z oceno ali izvedenskim mnenjem.

294    V tej točki zadostuje navesti, da ureditev, ki se uporablja, ne zahteva, da EOR dopolni manjkajoče podatke v okviru zahtev glede nadzornega poročanja, niti da kakor koli prilagodi podatke, ki so zbrani na neenoten način.

295    Glede na vse navedeno je treba šesti tožbeni razlog zavrniti.

[…]

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Sklep SRB/ES/2021/22 Enotnega odbora za reševanje (EOR) z dne 14. aprila 2021 o izračunu predhodnih prispevkov v Enotni sklad za reševanje za leto 2021 se razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na UniCredit Bank AG.

2.      Učinki Sklepa SRB/ES/2021/22 se v delu, v katerem se nanaša na UniCredit Bank AG, ohranijo, dokler v razumnem roku, ki ne sme presegati šestih mesecev od dneva razglasitve te sodbe, ne začne veljati novi sklep EOR o določitvi predhodnega prispevka te institucije v Enotni sklad za reševanje za prispevno obdobje 2021.

3.      EOR poleg svojih stroškov nosi stroške UniCredit Bank AG.

4.      Evropski parlament in Svet Evropske unije nosita svoje stroške.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 8. maja 2024.

Podpisi

*      Jezik postopka: nemščina.

1      Navedene so le točke zadevne sodbe, za katere Splošno sodišče meni, da je njihova objava koristna.