52010DC0086

[pic] | EVROPSKA KOMISIJA |

Bruselj, 9.3.2010

COM(2010) 86 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Mednarodna podnebna politika po Københavnu: takojšnje ukrepanje za ponovno oživitev globalnih ukrepov glede podnebnih sprememb

{SEC(2010) 261}

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Mednarodna podnebna politika po Københavnu: takojšnje ukrepanje za ponovno oživitev globalnih ukrepov glede podnebnih sprememb

1. GLAVNA SPOROčILA

Mednarodna razsežnost je bila vedno pomemben del načrtov EU glede podnebnih sprememb. Ključni evropski cilj je zadržati povišanje temperature pod 2 °C, tako da se preprečijo najhujše posledice podnebnih sprememb, kar je izvedljivo le z usklajenimi mednarodnimi prizadevanji. Prav zato je EU vedno močno podpirala proces ZN in bila razočarana nad izidom iz Københavna, ki je bil daleč pod našimi pričakovanji. Kljub temu vedno večja podpora Københavnskemu dogovoru kaže, da je večina držav odločena nemudoma nadaljevati ukrepe na področju podnebnih sprememb. Naloga EU je, da gradi na tej odločenosti in jo pomaga usmerjati v ukrepanje. To sporočilo določa strategijo za podporo ohranjanju zagona globalnih prizadevanj za spopadanje s podnebnimi spremembami.

EU je vedno v ospredju, kadar gre za konkretno ukrepanje proti podnebnim spremembam: je na pravi poti k izpolnitvi zavez iz Kjota za obdobje 2008–2012 in zastavila si je ambiciozne cilje za leto 2020, vključno z zavezo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 20 % do leta 2020 in razširitev tega zmanjšanja na 30 %, če bodo izpolnjeni ustrezni pogoji[1]. Pripravljeni smo, da Evropo spremenimo v podnebju najbolj prijazno svetovno regijo ter napredujemo v smeri nizkoogljičnega gospodarstva z učinkovito porabo virov, odpornega na podnebne spremembe. Priznanje in dokazovanje, da izvaja Københavnski dogovor, je ključni argument pri prepričevanju svetovnih partnerjev, da tudi sami sprejmejo izziv.

Strategija EU 2020 je v središče vizije prihodnosti postavila bolj trajnostno gospodarsko rast, s katero nastajajo nova delovna mesta in se izboljšuje zanesljivost oskrbe z energijo. Komisija bo zdaj začela delo za oblikovanje postopka za prehod EU na nizkoogljično gospodarstvo do leta 2050. Okrepila bo tudi odpornost na podnebna tveganja ter izboljšala našo sposobnost za preprečevanje katastrof in odzivanje nanje.

Proces ZN je bistvenega pomena za širšo svetovno zavezanost podpori ukrepanja glede podnebnih sprememb. Za dosego tega cilja je ključno, da se proces ZN uporabi med pripravami na Cancun, tako da se politične smernice iz Københavnskega dogovora vključijo v pogajalska besedila ZN. Odpraviti je treba tudi preostale pomanjkljivosti in zagotoviti okoljsko skladnost sporazuma, ki mora temeljiti na ustrezni stopnji zmanjševanja emisij toplogrednih plinov. V ta namen je treba zagotoviti široko sodelovanje in višjo raven ambicioznosti drugih držav ter si prizadevati za odpravo možnih šibkih točk, kot so pravila za obračunavanje emisij iz gozdarstva in obravnava presežnih emisijskih proračunov iz kjotskega obdobja 2008–2012. Za to bodo potrebni tudi izgradnja trdnega in preglednega okvira za obračunavanje emisij in učinkovitosti, usklajena aktivacija financiranja hitrega začetka izvajanja ukrepov ter prispevek k zagotavljanju dolgoročnega financiranja blaženja in prilagajanja. Poleg tega bi si morala EU prizadevati za napredek pri razvoju mednarodnega trga ogljika s povezovanjem združljivih nacionalnih sistemov in spodbujanjem urejenega prehoda z mehanizma čistega razvoja na nove sektorske tržne mehanizme.

Naš glavni cilj ostaja sklenitev trdnega in pravno zavezujočega sporazuma v okviru UNFCCC. Da bi to lahko dosegli, se moramo najprej osredotočiti na sprejetje uravnoteženega sklopa konkretnih, akcijsko usmerjenih sklepov v Cancunu ob koncu leta 2010. Ta sklop bi moral biti čim bolj celosten, vendar mora biti EU glede na preostale razlike med članicami pripravljena nadaljevati delo za sprejetje pravno zavezujočega sporazuma v Južni Afriki leta 2011. Pred konferenco v Københavnu je bil pritisk glede pričakovanj zelo koristen, saj je številna velika gospodarstva spodbudil k določitvi domačih ciljev še pred Københavnom. Zdaj je treba razmisliti o strategiji, ki bo izkoristila velik zagon, ne da bi ogrozila glavni cilj.

Zato bo morala EU okrepiti svoja prizadevanja in vzpostaviti zaupanje v možnost, da se izpogaja mednarodni sporazum, ter preučiti konkretne ukrepe, o katerih se bo treba dogovoriti v Cancunu. Osredotočiti se mora na vzpostavitev podpornega sistema z različnimi partnerji.

2. PONOVNA OžIVITEV MEDNARODNIH PODNEBNIH POGAJANJ

2.1. Ocena dosežkov iz Københavna

Glavni dosežek konference o podnebnih spremembah v Københavnu, ki je potekala decembra 2009, je bil sporazum predstavniške skupine 29 vodij držav in vlad o „Københavnskem dogovoru“. Dogovor utrjuje cilj EU za omejitev globalnega segrevanja na manj kot 2 °C nad predindustrijsko ravnijo[2]. Do 31. januarja 2010 morajo razvite države v skladu z dogovorom predložiti svoje cilje za zmanjšanja emisij, države v razvoju pa naj bi do takrat predstavile svoje ukrepe. Dogovor je tudi osnova za redno spremljanje, poročanje in preverjanje navedenih ukrepov, vključuje zavezo za znatno financiranje podnebnih ukrepov in zadevno institucionalno omrežje ter daje napotke glede vprašanj, kot so zmanjševanje emisij, ki izhajajo iz krčenja gozdov, tehnologija in prilagajanje.

Dogovor ne dosega ciljev, ki jih je imela EU za København, kjer je želela doseči trden in učinkovit pravno zavezujoč sporazum, ter je bil v sklepih konference zgolj „vzet na znanje“. Kljub temu več kot 100 prispevkov, ki so jih do danes predložile tako razvite države kot države v razvoju[3] in med katerimi mnogi vključujejo cilje ali ukrepe, dokazuje široko in naraščajočo podporo dogovoru. S tem je dokazana nedvoumna odločenost večine držav, da začnejo nemudoma močneje ukrepati glede podnebnih sprememb.

V Københavnu je bil dosežen tudi pomemben napredek pri pogajanjih o širokem naboru drugih vprašanj v obliki osnutkov sklepov in pogajalskih besedil[4]. Ta besedila so skupaj z dogovorom osnova za naslednje korake pri pogajanjih, kjer bo zdaj treba vključiti politične smernice iz dogovora v navedena pogajalska besedila UNFCCC, in pri takojšnjem začetku izvajanja vrste ukrepov.

2.2. Načrt za prihodnost

EU si bo morala še naprej prizadevati za trden in učinkovit mednaroden sporazum ter za pravno zavezujoč sporazum v okviru UNFCCC, ki ostaja njen temeljni cilj. Da bi dosegla takšen sporazum, bo morala EU prerazporediti svoja prizadevanja. Zaupanje bo morala okrepiti tako, da se bo odzvala na nujno željo po takojšnjih konkretnih ukrepih, hkrati pa si bo morala prizadevati za konkretne rezultate v Cancunu. Za to bo potreben širok pristop z intenzivnejšim bilateralnim prizadevanjem.

2.2.1. Proces ZN

Konferenca za leto 2010 bo decembra v Cancunu, sledila pa ji bo konferenca v Južni Afriki ob koncu leta 2011. Med pripravami na Cancun bo potekala vrsta pripravljalnih sestankov, ki jih bosta med drugim organizirali Mehika in Nemčija.

Na aprilskem in junijskem sestanku v Bonnu bo treba določiti časovni načrt za naslednje korake v pogajanjih, tako da se bodo pogajanja nadaljevala in osredotočila na vključitev političnih smernic iz Københavnskega dogovora v različna pogajalska besedila iz Københavna. Na sestanku bodo morale biti opredeljene pomanjkljivosti obstoječih pogajalskih besedil, kot je med drugim vprašanje spremljanja, poročanja in preverjanja, za katerega dogovor določa pomembne politične smernice. Reševati bi se morala tudi vprašanja, ki so v dogovoru spregledana, kot so razvoj mednarodnega trga ogljika, zmanjševanje emisij iz mednarodnega letalskega in pomorskega prometa prek ICAO in IMO, kmetijstvo ter zmanjševanje fluoriranih ogljikovodikov. Še pomembneje pa je, da se na bonnskem sestanku sprejme odločitev o ciljih razvitih držav in ukrepih držav v razvoju, ki se v skladu s Københavnskim dogovorom vključijo v uradni pogajalski proces ZN.

Cilj EU za Cancun bi torej moral biti celovit in uravnotežen sklop odločitev za vključitev Københavnskega dogovora v pogajalski proces ZN in odpravljanje pomanjkljivosti. Poleg tega bi bilo treba sprejeti uraden sklep o sestavi seznama ciljev razvitih držav ter beleženju ukrepov držav v razvoju, vključno z metodami za njihovo upoštevanje. Vsi sklepi bi morali biti zajeti v „krovni“ sklep, s katerim bi se oblikoval skupen politični okvir. Najpomembneje je, da se z rezultati Cancuna doseže ravnotežje med pomembnimi vprašanji tako za razvite države kot za države v razvoju.

Čeprav je EU v Cancunu pripravljena sprejeti trden in pravno zavezujoč sporazum, znatne razlike, ki še obstajajo, pomenijo, da moramo upoštevati tudi možnost bolj postopnega pristopa. Po tem scenariju bi konkretne odločitve v Cancunu še vedno nudile ustrezno osnovo za sprejetje dokončno oblikovanega pravnega okvira v Južni Afriki leta 2011. Pomembno je utrditi dosežen napredek in ohraniti velik zagon, ne da bi ogrozili osnovni cilj.

2.2.2. Povezovanje s tretjimi državami

Pogajanja v Københavnu so jasno pokazala, da je napredek v ZN odvisen od pripravljenosti držav na ukrepanje. Dejaven program EU za ozaveščanje bo ključen pri zagotavljanju podpore procesu ZN. Cilj bo doseči boljše razumevanje stališč, pomislekov in pričakovanj naših partnerjev o bistvenih vprašanjih ter jasno razložiti, kaj EU zahteva od sporazuma v smislu njegove ambicioznosti, izčrpnosti in okoljske skladnosti. Program bo namenjen spodbujanju takojšnjega ukrepanja za nadaljnje delo na podlagi Københavnskega dogovora in lažjemu doseganju soglasja o akcijsko usmerjenih ukrepih, ki se bodo sprejeli v Cancunu. To bi lahko bile tudi dragocene priložnosti za krepitev dvostranskih pogovorov o domačem razvoju na področju podnebnih sprememb, za EU pa priložnost, da ponudi pomoč pri domačih ukrepih. To ozaveščanje bo izvajala Komisija v tesni povezavi s Svetom in njegovim predsedstvom.

Evropska unija in njene države članice morajo nadaljevati pogajanja v okviru ZN. Močnejša vloga Komisije bo pomagala zagotoviti enotno zastopanje EU. Na podlagi tega, kar smo se naučili v Københavnu, se moramo lotiti razprave o najboljših možnostih za povečanje učinkovitosti in vpliva EU v mednarodnih pogajanjih.

Poleg tega bo Komisija spodbujala in podpirala Evropski parlament pri aktivnem sodelovanju s poslanci iz ključnih partnerskih držav.

Dejavnosti ozaveščanja se morajo izvajati na vseh ravneh in z vsemi pomembnimi zainteresiranimi stranmi. Za leto 2010 so predvidena dvostranska in večstranska srečanja, vključno z vrsto vrhov in ministrskih srečanj. Dopolnjena bodo z regionalnimi in priložnostnimi sestanki, s katerimi bo zagotovljeno, da se vzpostavi stik s partnerji iz vseh delov sveta, vključno z ranljivimi državami, ter da EU izboljša svoje razumevanje njihovih pomislekov in ambicij. V neuradnih in uradnih obstoječih in novih dialogih za pripravo na Cancun ter takojšnje izvajanje Københavnskega dogovora morajo pogodbenice še naprej raziskovati ključna vprašanja in možne kompromise v pogajanjih. Komisija se bo s podporo delegacij EU iz Evropske službe za zunanje delovanje aktivno vključevala v vse te dejavnosti. Pri tem bo tesno sodelovala s prihodnjim mehiškim in južnoafriškim predsedstvom konferenc, ki bosta potekali leta 2010 in 2011.

Ob tem je pomembno poudariti, da je pripravljenost vseh pogodbenic nujna za nadaljnje ukrepanje. Brez tega bo Københavnski dogovor, ki deluje kot najmanjši skupni imenovalec, verjetno ostal edini možen sporazum.

2.2.3. Okoljska skladnost

S sporazumom za boj proti podnebnim spremembam se morajo doseči zmanjšanja, potrebna za uskladitev svetovnih emisij toplogrednih plinov s ciljem Københavnskega dogovora o zadržanju segrevanja pod 2 °C. Čeprav Kjotski protokol ostaja osnovni gradnik procesa ZN, se bo treba spoprijeti z njegovimi ključnimi pomanjkljivostmi: njegovim obsegom uporabe in šibkimi točkami.

- Kjotski protokol v obstoječi obliki sam po sebi ne zadostuje za dosego cilja, da se segrevanje zadrži pod 2 °C. Kjotski protokol trenutno zajema le 30 % vseh emisij. Cilj je dosegljiv le pod pogojem, da svoj delež prispevajo tudi ZDA in velike onesnaževalke iz sveta v razvoju (vključno z Brazilijo, Kitajsko, Indijo, Južno Korejo, Mehiko in Južno Afriko, ki spadajo med 15 največjih svetovnih onesnaževalk). EU je s Kjotskim protokolom prevzela ogromno odgovornost in je na pravi poti, da izpolni svoje zaveze za obdobje 2008–2012. Ostale države morajo slediti njenemu zgledu. Seveda pa bodo napori držav v razvoju različni, skladni z njihovimi odgovornostmi in sposobnostmi ter morda odvisni od podpore.

- Poleg tega ima sedanji ustroj Kjotskega protokola resne pomanjkljivosti, ki bi lahko ogrozile okoljsko skladnost bodočega sporazuma. Trenutne ponudbe razvitih držav bi pomenile zmanjšanje njihovih emisij do leta 2020 za od približno 13,2 % (najnižje ponudbe) do približno 17,8 % (najvišje ponudbe) pod raven iz leta 1990. Že te ponudbe so nezadostne za izpolnitev cilja zadržanja segrevanja pod 2 °C, za kar bi bila potrebna zmanjšanja med 25 in 40 % s strani razvitih držav. Naslednji dve šibki točki pa lahko dejanske rezultate še bistveno poslabšata.

- Kopičenje presežnih dobropisov emisij (enote dodeljene količine iz Kjotskega protokola – AAU) iz ciljnega obdobja 2008–2012 Kjotskega protokola v prihodnjih ciljnih obdobjih: Zaradi zmanjševanja emisij, ki so v veliki meri posledica prestrukturiranja industrije v začetku 90-ih let, referenčna vrednost iz leta 1990 pomeni, da bodo v obdobju 2008–2012 verjetno ostale neporabljene enote v vrednosti več kot 10 milijard ton emisij toplogrednih plinov, predvsem v Rusiji in Ukrajini. Nadaljnje izvajanje Kjotskega protokola brez sprememb bi pomenilo, da se bo ta „presežek“ kopičil in tako ogrozil poglavitna zmanjšanja emisij. Kopičenje vseh presežnih enot v naslednjem ciljnem obdobju bi zmanjšalo ambicioznost ciljev razvitih držav za približno 6,8 % v primerjavi z letom 1990, torej bi se cilj pri najnižjih ponudbah znižal s 13,2 % na 6,4 %, pri najvišjih pa s 17,8 % na 11 %.

- Pravila za obračunavanje emisij razvitih držav iz rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF): EU sicer nima težav pri izpolnjevanju teh zahtev, vendar je to vprašanje posebno pomembno v glavnih državah zunaj EU z močnim gozdarskim sektorjem in bistveno z okoljskega vidika. Če bo Kjotski protokol še naprej veljal brez sprememb, bodo obstoječa pravila dovoljevala popuščanje pri sedanjih ponudbah za zmanjševanje emisij in omogočala interpretacijo, da se lahko zmanjšanja dosežejo brez dodatnih ukrepov, kar ne prinaša nobene prave okoljske koristi. Po najslabšem možnem scenariju bi najmanj učinkovita pravila za obračunavanje emisij iz rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva oslabila dejansko raven ambicioznosti razvitih držav za do dodatnih 9 % v primerjavi z letom 1990. To bi pomenilo, da bi z nižjimi ponudbami za zmanjšanje v resnici omogočili povečanje emisij razvitih držav za 2,6 % nad ravnijo iz leta 1990, pri višjih ponudbah pa bi dosegli le 2-odstotno zmanjšanje v primerjavi z letom 1990.

Evropski parlament in njena nedavna resolucija po konferenci v Københavnu je jasno razkrila, katere so te pomanjkljivosti in kako nujno je preprečiti, da bi ogrozile okoljsko skladnost[5].

Komisija bo ocenila prednosti in pomanjkljivosti alternativnih pravnih oblik, vključno z drugim ciljnim obdobjem na podlagi Kjotskega protokola.

[pic]

3. TAKOJšNJE UKREPANJE

3.1. Evropa 2020: na poti k nizkoogljičnemu gospodarstvu, odpornemu na podnebne spremembe

EU najbolj prepričljivo vodi v dejanskih in odločnih prizadevanjih, da postane podnebju najbolj prijazna regija na svetu, kar je v interesu same EU. Strategija EU 2020 opredeljuje trajnostno rast, tj. spodbujanje bolj konkurenčnega in zelenega gospodarstva, ki gospodarneje izkorišča vire, kot prednostno nalogo načrta za zagotovitev take prihodnosti za Evropo, v kateri se bodo viri gospodarneje izkoriščali, nastajala nova delovna mesta in se krepila zanesljivost oskrbe z energijo.

Komisija bo oblikovala načrt za prehod EU na nizkoogljično gospodarstvo do leta 2050, po katerem bo dosegla dogovorjeni cilj EU glede zmanjšanja emisij za 80–95 % kot del prispevka razvitih držav k zmanjšanju svetovnih emisij do leta 2050 za najmanj 50 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990[6]. EU se je zavezala, da bo do leta 2020 zmanjšala emisije za 20 % v primerjavi z ravnijo iz leta 1990, če bodo pogoji ugodni, pa za 30 %. Pred junijskim Evropskim svetom bo Komisija zato pripravila analizo, s katero bo ugotovila, katere praktične politike so potrebne za dosego 30-odstotnega zmanjšanja. Komisija bo nato analizirala vmesne točke načrta do leta 2050, vključno s potrebnimi scenariji ravni ambicij za leto 2030, ki bodo odražali prispevke ključnih sektorjev, ki sproščajo emisije, vključno s proizvodnjo energije in porabo ter prevozom, in določila primerne strategije za te sektorje, ki bodo skladne s strategijo EU 2020. Cilj je poiskati inteligentne rešitve, ki bodo koristile ne le prizadevanjem na področju podnebnih sprememb, ampak tudi zanesljivosti oskrbe z energijo in ustvarjanju novih delovnih mest.

Takšen ukrep bo moral biti osredotočen na politike pospeševanja inovacij in hitrega razvoja novih tehnologij in infrastrukture, s čimer bodo evropske družbe pridobile konkurenčno prednost v ključnih sektorjih v prihodnosti (vključno z energetsko učinkovitostjo, zelenimi avtomobili, inteligentnimi omrežji, zajemanjem in shranjevanjem ogljika (CCS) in obnovljivo energijo). Pri tem bodo koristni pristopi, ki ohranjajo in spodbujajo močne in odporne ekosisteme.

Poleg tega bo Komisija na podlagi izida Københavna in v skladu z dogovorjenim rokom v Direktivi ETS pripravila analizo stanja energetsko intenzivne industrije v primeru selitev virov CO2.

3.2. Izvajanje Københavnskega dogovora

3.2.1. Upoštevanje meje 2 °C: cilji in ukrepi

Izid Københavna in velika podpora Københavnskemu dogovoru kažeta na politično voljo večine držav, da takoj začnejo ukrepati. Odločno največji dosežek Københavna je, da so razvite države in države v razvoju, ki proizvedejo več kot 80 % svetovnih emisij toplogrednih plinov, do konca januarja 2010 določile cilje in ukrepe za zmanjšanje toplogrednih plinov[7].

Čeprav to kaže na dejansko pripravljenost za sprejetje ukrepov, je težko oceniti splošno raven ambicioznosti do sedaj sprejetih ciljev in ukrepov. Optimistična ocena ciljev celotnega gospodarstva in ukrepov za blažitev podnebnih sprememb kaže, da je omejitev svetovnega povišanja temperature na največ 2 ºC še vedno možna, bolj pesimistične ocene pa kažejo, da je ta možnost vedno manjša.

Tudi če bi se zgornje pomanjkljivosti odpravile, se cilji, ki so jih predlagale razvite države, tudi najvišji, odvisno od določenih pogojev, ne bi približali 25–40 % zmanjšanju do leta 2020, ki je potrebno na podlagi ocene IPCC, da povečanje temperature ostane pod 2 °C. Poleg tega je do sedaj le EU sprejela zakonodajo, potrebno za zagotovitev dosega cilja glede zmanjšanja za leto 2020. V drugih razvitih državah se o zakonodaji šele razpravlja.

Dejstvo, da so države v razvoju sprejele ukrepe, je korak naprej brez primere. Vendar je še veliko negotovosti glede tega, kateri ukrepi morajo biti dejansko sprejeti, kdaj jih je treba sprejeti in kakšna je povezava med njimi in primerljivo referenco, določeno za zmanjšanja od leta 1990.

S temi številnimi ponudbami glede ciljev in ukrepov na mizi bi se pogajanja morala osredotočiti na razlago teh ponudb, razpravo o njihovi splošni ambicioznosti in na to, kako bi se ta lahko povečala. To bi morala biti prednostna naloga procesa ZN.

3.2.2. Izgradnja trdnega in preglednega okvira za obračunavanje emisij in učinkovitosti

Med najtežjimi pogajanji v Københavnu so bila pogajanja o spremljanju, poročanju in preverjanju. Preglednost je ključnega pomena, da se vzpostavi medsebojno zaupanje ter pokaže učinkovitost in primernost ciljev in ukrepov. Konvencija o podnebnih spremembah in Kjotski protokol zagotavljata osnovne standarde MRV prek nacionalnih sporočil in popisov. Københavnski dogovor zahteva okrepitev tega sistema. To mora biti ena od prednostnih nalog prizadevanj za vključitev kompromisov Københavnskega dogovora v proces ZN.

Vendar preglednost ne more biti omejena le na poročanje o emisijah. Pomembna je učinkovitost držav pri doseganju ciljev in izvajanju ukrepov. Kot je že bilo pojasnjeno zgoraj, pravila za obračunavanje emisij močno vplivajo na dejansko raven ukrepanja. Zato so ključnega pomena zanesljiva, pregledna in predvidljiva pravila, s katerimi je mogoče primerno oceniti učinkovitost držav.

Obenem Komisija predlaga začetek izvajanja regionalnih programov za povečanje zmogljivosti, na podlagi katerih bi zainteresirane države v razvoju razvile zmožnosti za spremljanje, poročanje in preverjanje ter popise emisij.

3.2.3. Usklajena aktivacija financiranja hitrega začetka izvajanja ukrepov

Københavnski dogovor zagotavlja, da se v državah v razvoju financira hiter začetek izvajanja ukrepov, in sicer v višini 30 milijard USD za obdobje 2010–2012, ta znesek pa se bo enakomerno razdelil med ukrepe blažitve in ukrepe prilagajanja. Decembrski Evropski svet je določil, da bo prispevek EU in njenih držav članic znašal 2,4 milijarde EUR letno v obdobju 2010–2012. Hitra izvedba te obveze EU je ključnega pomena za ohranitev verodostojnosti EU in zaradi nujne potrebe po povečanju zmožnosti številnih držav v razvoju za oblikovanje in izvajanje učinkovitih podnebnih politik na področju prilagajanja, blažitve in tehnološke podpore.

EU mora začeti sodelovati z drugimi donatorji in prejemniki za zagotovitev usklajenega izvajanja financiranja hitrega začetka izvajanja ukrepov, dogovorjenega v Københavnu.

Financiranje hitrega začetka izvajanja ukrepov bi lahko zajemalo na primer povečanje zmogljivosti za vključitev prilagoditvenih ukrepov v strategije za razvoj in zmanjševanje revščine ter izvajanje pilotnih in nujnih prilagoditvenih ukrepov, kot so določeni v nacionalnih akcijskih načrtih; povečanje zmogljivosti na področju blažitve, tj. razvojne strategije za gospodarstvo z nizkimi emisijami, nacionalno primerni ukrepi za blažitev ter spremljanje in preverjanje emisij in poročanje o njih; povečanje zmogljivosti in pilotni projekti za vzpostavitev mehanizmov trga ogljika v vseh sektorjih; pilotni projekti in pripravljenost za zmanjšanje emisij, ki nastajajo pri izsekavanju gozdov v državah v razvoju, ter povečanje zmogljivosti in pilotni projekti v tehnološkem sodelovanju. Financiranje hitrega začetka izvajanja ukrepov mora biti osredotočeno na različne regije sveta za zagotovitev, da se učinkovito oblikuje zmožnost podnebne politike, zadovolji potrebam držav v razvoju in upoštevajo specifični predlogi ter dosežejo okoljski rezultati, kjer je najbolj potrebno[8].

Da se omogoči učinkovitost in izogne zamudam pri izvajanju ambicioznih ukrepov, mora financiranje hitrega začetka izvajanja ukrepov temeljiti na obstoječih pobudah in jih upoštevati. Velik del financiranja hitrega začetka izvajanja ukrepov se bo izvedel prek obstoječih pobud[9] in dvostranskih kanalov, zlasti s strani programov držav članic za razvojno sodelovanje, ali prek mednarodnih institucij. Pobude EU lahko temeljijo na obstoječih pobudah ali se usmerijo v nove potrebe, kot so MRV in razvojne strategije za gospodarstvo z nizkimi emisijami. Komisija in posamezne države članice bi lahko prevzele vodilno vlogo v določenih državah ali regijah, in sicer za določene teme, odvisno od njihovih osnovnih prioritet in prioritet njihovih zadevnih partnerskih držav.

EU bo morala ukrepati ter dosledno in učinkovito poročati o svojih ukrepih, pri čemer mora preprečiti podvajanje in čim bolj povečati sinergije. Usklajevanje prizadevanj EU bo ključnega pomena. Komisija je pripravljena pomagati pri izvajanju zaveze EU glede financiranja hitrega začetka izvajanja ukrepov in ga usklajevati ter predlaga naslednje:

1. sodelovanje s Svetom ECOFIN, ki ga podpirajo zadevne sestave Sveta, za usklajevanje in spremljanje prizadevanj EU pri financiranju hitrega začetka izvajanja ukrepov;

2. ustanovitev skupnega regionalnega programa EU za povečanje zmogljivosti (npr. za razvojne strategije za gospodarstvo z nizkimi emisijami in strategije za prilagoditev), s katerim bi se zbirala in usmerjala sredstva EU, ki bi dopolnjevala obstoječe finančne programe EU. To bi lahko neposredno vključevalo države, ki jih zanima povečanje zmogljivosti, npr. z vzpostavljanjem partnerstev;

3. zagotovitev preglednosti s pripravo polletnega poročila o napredku pri izvajanju zaveze EU glede financiranja hitrega začetka izvajanja ukrepov, pri čemer bo prvo poročilo pripravljeno za zasedanje UNFCCC v Bonnu junija 2010.

3.2.4. Zagotavljanje dolgoročnega financiranja

EU in druge razvite države so se v Københavnskem dogovoru zavezale, da bodo do leta 2020 skupaj namenile 100 milijard USD (73 milijard EUR) letno za blažitev in prilagoditvene ukrepe v državah v razvoju. Viri teh sredstev so lahko zelo različni:

- mednarodni trg ogljika, ki bo, če bo ustrezno zasnovan, ustvarjal vse večje finančne tokove v države v razvoju in bi lahko leta 2020 prispeval že do 38 milijard EUR na leto. Sistem EU za trgovanje z emisijami že ustvarja velike finančne tokove v države v razvoju prek mehanizma čistega razvoja, od leta 2013 pa bo zakonodaja EU ustvarjala še dodatne tokove. Poleg tega so se države članice zavezale, da bodo od leta 2013 del prihodkov dražb v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami namenile državam v razvoju,

- mednarodni letalski in pomorski promet, ki sta lahko, po možnosti prek globalnih instrumentov[10], pomemben vir inovativnega financiranja, in sicer na podlagi obstoječe zaveze v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami, da se vsi prihodki dražb v letalskem sektorju namenijo za ukrepe na področju podnebnih sprememb,

- mednarodno javno financiranje v višini od 22 do 50 milijard EUR letno do leta 2020. EU mora prispevati pravičen delež. V obdobju po letu 2012 bo EU še naprej imela eno samo svetovno ponudbo EU[11].

Prihodnji visoki odbor ZN za finance in svetovalna skupina na visoki ravni za financiranje ukrepov v zvezi s podnebnimi spremembami bi lahko preučila, kako se ti viri lahko učinkovito porabijo za financiranje prihodnjih ukrepov na področju podnebja, pri čemer bi se javno financiranje osredotočilo na področja, ki jih javni sektor ne more v zadostni meri financirati, ali pa bi se uporabilo za spodbujanje zasebnih vlaganj. V Københavnu ustanovljenemu zelenemu podnebnemu skladu je tudi treba določiti natančno opredeljen mandat, s čimer se bo dodala vrednost obstoječim pobudam.

Upravljanje prihodnje mednarodne finančne arhitekture mora biti pregledno, omogočiti mora učinkovito spremljanje in spoštovati dogovorjena načela za učinkovitost pomoči. Potreben je popolnoma pregleden sistem poročanja, ki črpa iz obširne statistike, temelječe na sistemu OECD-DAC. S tem se bo zagotovilo, da se podnebni ukrepi izvajajo v skladu s prizadevanji za zmanjševanje revščine in doseganje razvojnih ciljev novega tisočletja.

Mednarodni obseg dolgoročnega financiranja je le del slike. V stikih z državami v razvoju, predvsem gospodarsko bolj razvitimi, mora biti razvidno, da bodo tudi te države prispevale k skupnemu prizadevanju, vključno z izvajanjem pomembnih blažilnih ukrepov, in zagotovile preglednost izvajanja.

3.3. Napredovanje pri razvoju mednarodnega trga ogljika

Dobro delujoč trg ogljika je ključnega pomena za izvajanje naložb za zmanjšanje emisij ogljika in dosego globalnih ciljev v zvezi z blažitvijo učinkov podnebnih sprememb na stroškovno učinkovit način. Poleg tega je lahko pomemben finančni vir za države v razvoju. Mednarodni trg ogljika bi se moral vzpostaviti s povezavo nacionalnih sistemov, ki temeljijo na načelu „omeji in trguj“. Cilj je do leta 2015 razviti trg, ki bo zajemal vse države OECD, in ga do leta 2020 razširiti z vključitvijo ZDA, Japonske in Avstralije, z upoštevanjem napredka, ki ga bodo do takrat dosegle.

EU je predlagala nove sektorske mehanizme za trg ogljika kot vmesni korak v razvoju (večsektorskih) sistemov, ki temeljijo na načelu „omeji in trguj“, zlasti v bolj naprednih državah v razvoju. Ti mehanizmi lahko zagotovijo popolnejše kazalnike cen in v večji meri tudi izdajo dobropisov. Poleg tega lahko omogočijo zajetje prispevkov za blažitev, ki jo izvajajo države v razvoju, in sicer s kreditiranjem ambicioznih določitev pragov emisij, določenih pod predvidene ravni emisij za zagotovitev neto koristi blažitve.

Poleg tega se bo mehanizem čistega razvoja (CDM) uporabljal tudi po letu 2012, vendar ga je treba preoblikovati in izboljšati njegovo okoljsko integriteto, uspešnost, učinkovitost in upravljanje. Sčasoma bi se moral osredotočiti na najmanj razvite države. Za zagotovitev usklajenega prehoda s projektnih na sektorske mehanizme bi morala EU najti skupni jezik z ZDA in drugimi državami, ki izvajajo sisteme, ki temeljijo na načelu „omeji in trguj, in imajo usklajeno potrebo po kreditih.

Eden od glavnih ciljev Cancuna bi moral biti zagotovitev uporabe novih izboljšanih mehanizmov za trg ogljika, s čimer bi se dosegli ambiciozni cilji glede blažitve in ustvarili finančni viri za države v razvoju. Poleg tega bi moral postati osnova za oblikovanje novih sektorskih mehanizmov. Vendar so številne države v razvoju v zadnjih letih ostro kritizirale pogajanja o mehanizmih za trg ogljika, s čimer se postavlja vprašanje, ali je to mogoče izvesti v okviru UNFCCC.

EU mora zato uporabljati določbe iz sedanje zakonodaje EU o sistemu trgovanja z emisijami[12], s čimer bo spodbudila razvoj sektorskih mehanizmov za trg ogljika in reformo CDM. V ta namen bo Komisija:

4. zaradi vzpostavitve sektorskih mehanizmov sodelovala z zainteresiranimi razvitimi državami in državami v razvoju, katerih krediti bi se nato lahko uporabili v sistemu trgovanja z emisijami EU, na nastajajočem trgu OECD in v okviru odločbe EU o skupnih prizadevanjih, ki vsebuje zaveze držav članic o zmanjšanju emisij; in

5. odvisno od napredka pri razvoju sektorskih mehanizmov, razvila in predlagala stroge ukrepe za izboljšanje zahtev glede kakovosti za kredite iz projektnih mehanizmov.

4. ZAKLJUčEK

To sporočilo zajema nekatere rezultate konference v Københavnu, ki ni izpolnila začetnih ambicij, vendar rezultati kljub temu kažejo na močno in splošno podporo okrepitvi prizadevanj za reševanje vprašanja podnebnih sprememb. Poleg tega poročilo zarisuje prihodnje kratkoročne in srednjeročne korake ter kaže na odločnost Komisije, da nadaljuje s prizadevanji za zagotovitev, da se na svetovni ravni sprejmejo primerni ukrepi za soočenje z velikim globalnim izzivom.

[1] Evropski svet je na svojem zasedanju 10. in 11. decembra 2009 sklenil, da v okviru svetovnega in celovitega sporazuma za obdobje po letu 2012 EU ponovi svojo pogojno ponudbo, da bo do leta 2020 zmanjšala emisije za 30 % v primerjavi z ravnjo iz leta 1990, če se tudi druge razvite države zavežejo k primerljivemu zmanjšanju emisij ter države v razvoju prispevajo skladno s svojimi odgovornostmi in zmogljivostmi.

[2] Dogovor poziva tudi k razmisleku o krepitvi dolgoročnega cilja, vključno s cilji glede dvigov temperature za 1,5 °C.

[3] Pregled doslej poslanih prispevkov je na voljo v delovnem dokumentu služb, ki spremlja to sporočilo, in na http://www.unfccc.int.

[4] Različni osnutki sklepov in pogajalska besedila so vključeni v poročilo 16. konference pogodbenic (COP-16) in 6. konference pogodbenic Kjotskega protokola (CMP-6), ki je na voljo na http://www.unfccc.int.

[5] Sprejeta v sredo, 10. februarja, in na voljo na: http://www.europarl.europa.eu.

[6] Evropski svet je na zasedanju 29–30 oktobra 2009 sklenil: „Evropski svet poziva vse strani, naj sprejmejo cilj 2 °C ter se dogovorijo o najmanj 50-odstotnem zmanjšanju globalnih emisij do leta 2050 glede na raven iz leta 1990, razvite države pa bi morale svoje skupne emisije zmanjšati za najmanj 80–95 % v okviru zmanjšanja globalnih emisij; ti cilji bi morali biti obenem spodbuda pa tudi merilo za oblikovanje srednjeročnih ciljev, ki bi jih bilo treba redno znanstveno pregledovati. V zvezi s potrebnim zmanjšanjem, ki ga je za razvite države kot skupino določil Medvladni forum o podnebnih spremembah (IPCC), Evropski svet podpira cilj EU, da se emisije do leta 2050 zmanjšajo za 80–95 % glede na raven iz leta 1990.“

[7] Pregled do sedaj sprejetih ciljev in ukrepov je v delovnem dokumentu osebja, ki je priložen temu sporočilu.

[8] Kar zadeva Københavnski dogovor, bo financiranje za prilagoditev na prvem mestu za najbolj občutljive države v razvoju, kot so najmanj razvite države, male otoške države v razvoju in afriške države.

[9] Tudi prek globalnega zavezništva o podnebnih spremembah.

[10] Svet ECOFIN, 9. junij 2009 in COM(2009) 475/3.

[11] Glej COM(2009) 475/3.

[12] Člena 11a(5) in 11a(9) Direktive EU o sistemu trgovanja z emisijami 2009/29/ES in člena 5(2) Odločbe št. 406/2009/ES.