(1)

Več bistvenih sprememb je bilo vnesenih v Direktivo 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4). Da se zagotovi harmonizacija in boljša konvergenca pri odločitvah o azilu ter vsebini mednarodne zaščite z namenom zmanjšanja spodbud za gibanja znotraj Unije, spodbujanja upravičencev do mednarodne zaščite, da ostanejo v državi članici, ki jim je priznala zaščito, in zagotovitve enake obravnave upravičencev do mednarodne zaščite, bi bilo treba razveljaviti navedeno direktivo in jo nadomestiti z uredbo.

(2)

Skupna azilna politika, vključno s skupnim evropskim azilnim sistemom, utemeljena na popolni in vključujoči uporabi Ženevske konvencije v zvezi s statusom beguncev z dne 28. julija 1951, kot je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljnjem besedilu: Ženevska konvencija), je sestavni del cilja Unije za postopno vzpostavitev območja svobode, varnosti in pravice, odprtega za tiste, ki jih okoliščine prisilijo k legitimnemu iskanju zaščite v Uniji. Taka politika bi morala temeljiti na načelu solidarnosti in pravične delitve odgovornosti med državami članicami, vključno s finančnimi posledicami. Ženevska konvencija je temelj mednarodne pravne ureditve za zaščito beguncev.

(3)

Skupni evropski azilni sistem temelji na skupnih standardih za azilne postopke, priznanje in zaščito na ravni Unije, za pogoje za sprejem prosilcev za azil in sistem za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Ne glede na dosežen napredek pri razvoju skupnega evropskega azilnega sistema, obstajajo pomembne razlike med državami članicami glede uporabljenih postopkov, stopenj ugodno rešenih prošenj za mednarodno zaščito, vrste priznane zaščite, ravni materialnih pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito ter ugodnosti, ki jih prejmejo prosilci in upravičenci do mednarodne zaščite. Ta razhajanja bi lahko povzročila sekundarna gibanja in škodila cilju, da so vsi prosilci obravnavani enakovredno ne glede na to, kje v Uniji zaprosijo za azil.

(4)

Komisija je v svojem sporočilu „K reformi skupnega evropskega azilnega sistema in krepitvi zakonitih poti v Evropo“ z dne 6. aprila 2016 navedla možnosti, ki jih ima za izboljšanje skupnega evropskega azilnega sistema, in sicer vzpostavitev trajnostnega in pravičnega sistema za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, okrepitev sistema Eurodac, doseganje večje konvergence v azilnem sistemu Unije, preprečitev sekundarnih gibanj v okviru Unije in preoblikovanje Evropskega azilnega podpornega urada v agencijo. Navedeno sporočilo je v skladu s pozivi Evropskega sveta z dne 18. in 19. februarja 2016 za doseganje napredka pri preoblikovanju obstoječega okvira Unije, da se zagotovi humana in učinkovita azilna politika.

(5)

Ker člen 78(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) poziva k enotnemu statusu azila in dobremu delovanju skupnega evropskega azilnega sistema, bi bil potreben pomemben napredek pri konvergenci nacionalnih azilnih sistemov, s posebnim poudarkom na različnih stopnjah ugodno rešenih prošenj za mednarodno zaščito in vrsti statusa zaščite v državah članicah. Poleg tega bi bilo treba pravice, priznane upravičencem do mednarodne zaščite, dodatno pojasniti in harmonizirati.

(6)

Uredba je zato potrebna, da se zagotovita doslednejša raven harmonizacije po vsej Uniji in višja stopnja pravne jasnosti in preglednosti.

(7)

Glavni cilj te uredbe je po eni strani zagotoviti, da države članice uporabljajo skupna merila za ugotavljanje, katere osebe resnično potrebujejo mednarodno zaščito, po drugi strani pa zagotoviti, da je v vseh državah članicah upravičencem do mednarodne zaščite na voljo skupni sklop pravic.

(8)

Dodatno približevanje pravil o priznavanju in vsebini statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite bi moralo poleg tega pripomoči k omejevanju sekundarnega gibanja prosilcev za mednarodno zaščito in upravičencev do mednarodne zaščite med državami članicami.

(9)

Mednarodno zaščito bi bilo treba priznati državljanom tretjih držav in osebam brez državljanstva, ki sodijo na področje uporabe te uredbe in ki izpolnjujejo pogoje za mednarodno zaščito. Mednarodne zaščite se ne bi smelo priznati državljanom tretjih držav in osebam brez državljanstva, ki ne sodijo na področje uporabe te uredbe. Nacionalni humanitarni statusi, kadar so priznani, ne bi smeli povzročati tveganja, da bi prišlo do zamenjave z mednarodno zaščito.

(10)

Določbe te uredbe glede vsebine mednarodne zaščite, vključno s pravili za odvračanje od sekundarnih gibanj, bi se morale uporabljati za osebe, ki jim je bila priznana mednarodna zaščita po pozitivnem zaključku postopka preselitve ali humanitarnega sprejema v skladu z Uredbo (EU) 2024/1350 Evropskega parlamenta in Sveta (5).

(11)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so priznana zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (Listina) in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP). Ta uredba zlasti poskuša zagotoviti polno spoštovanje človekovega dostojanstva ter pravice do azila prosilcev za azil in njihovih družinskih članov, ki jih spremljajo, ter spodbujati uporabo določb Listine v zvezi s človekovim dostojanstvom, spoštovanjem zasebnega in družinskega življenja, svobodo izražanja in obveščanja, pravico do izobraževanja, svobodo izbire poklica in pravico do dela, svobodo gospodarske pobude, pravico do azila, zaščito v primeru odstranitve, izgona ali izročitve, enakostjo pred zakonom, nediskriminacijo, otrokovimi pravicami ter pravicami, povezanimi s socialno varnostjo, socialno pomočjo in zdravstvenim varstvom. Navedene določbe bi bilo zato treba temu ustrezno izvajati.

(12)

Pri obravnavanju oseb, ki sodijo na področje uporabe te uredbe, države članice zavezujejo obveznosti iz instrumentov mednarodnega prava, katerih pogodbenice so, zlasti tistih, ki prepovedujejo diskriminacijo.

(13)

Vire sklada za azil, migracije in vključevanje, vzpostavljenega z Uredbo (EU) 2021/1147 Evropskega parlamenta in Sveta (6), bi bilo treba uporabiti za zagotavljanje ustrezne podpore prizadevanjem držav članic za izvajanje standardov iz te uredbe, zlasti tistih držav članic, ki se soočajo s posebnim in nesorazmernim pritiskom na svoje azilne sisteme, zlasti zaradi svojih geografskih ali demografskih razmer. Ob spoštovanju splošnega načela prepovedi dvojnega financiranja bi morale države članice na vseh ravneh upravljanja popolnoma izkoristiti možnosti skladov, ki niso neposredno povezani z azilno in migracijsko politiko, ampak bi se lahko uporabili za financiranje ukrepov na tem področju.

(14)

Agencija Evropske unije za azil, ustanovljena z Uredbo (EU) 2021/2303 Evropskega parlamenta in Sveta (7), (v nadaljnjem besedilu: Agencija za azil) bi morala zagotoviti primerno podporo pri uporabi te uredbe, zlasti tako, da bi na zahtevo ali ob soglasju zadevne države članice zagotavljala strokovnjake, ki bi organom države članice pomagali pri sprejemu, registraciji in obravnavi prošenj za mednarodno zaščito, ter z zagotavljanjem najnovejših informacij glede tretjih držav, vključno z informacijami o izvorni državi, in drugih zadevnih smernic ter orodij. Organi držav članic bi morali pri uporabi te uredbe upoštevati operativne standarde, kazalnike, smernice in najboljše prakse, ki jih je razvila Agencija za azil. Pri presoji prošenj za mednarodno zaščito in brez poseganja v naravo teh presoj, ki se opravijo za vsak primer posebej, bi morali organi držav članic upoštevati informacije, poročila, skupno analizo glede razmer v izvornih državah in smernice, ki so jih na ravni Unije pripravile Agencija za azil in evropske mreže za informacije o tretjih državah v skladu z Uredbo (EU) 2021/2303.

(15)

Pri izvajanju te uredbe bi morale biti v skladu s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989 „največje koristi otroka“ najpomembnejše vodilo. Pri presojanju največje koristi otroka bi morali organi držav članic zlasti upoštevati načelo enotnosti družine, dobrobit mladoletnika in njegov socialni razvoj, jezikovno znanje, varstvene in varnostne vidike ter stališča mladoletnika ob ustreznem upoštevanju njegove starosti in zrelosti.

(16)

Za zaščito največje koristi otroka in splošne dobrobiti mladoletnika ter za spodbujanje kontinuitete pomoči in zastopanja za mladoletnike brez spremstva bi si morale države članice prizadevati, da zagotovijo, kolikor je mogoče, da ista fizična oseba ostane odgovorna za mladoletnika brez spremstva, tudi med azilnim postopkom in po priznanju mednarodne zaščite.

(17)

Polnoletni otroci bi morali šteti za vzdrževane na podlagi individualne presoje, in sicer samo v okoliščinah, ko se ta otrok ne more preživljati zaradi telesnega ali duševnega stanja, povezanega z resno trajno boleznijo ali hudo invalidnostjo.

(18)

Določbe o enotnosti družine v tej uredbi ne posegajo v vrednote in načela, ki jih priznavajo države članice. V primeru poligamnega zakona se vsaka država članica odloči, ali želi uporabiti določbe o enotnosti družine za poligamna gospodinjstva, vključno za mladoletne otroke drugega dodatnega zakonca in upravičenca do mednarodne zaščite.

(19)

Uporaba določb o enotnosti družine bi morala vedno temeljiti na pristnih družinskih razmerjih in ne bi smela vključevati prisilnih porok in zakonskih zvez ali partnerskih skupnosti, katerih edini namen je omogočiti zadevni osebi, da vstopi v države članice ali prebiva v njih. Da se ne bi diskriminiralo družinske člane na podlagi tega, kje se je družina izoblikovala, bi moral pojem družina vključevati tudi družine, izoblikovane zunaj izvorne države, a pred prihodom na ozemlje Unije.

(20)

Kadar se država članica zaradi enotnosti družine odloči, da je v največji koristi mladoletne poročene osebe življenje z njenimi starši, zakonec te mladoletne osebe na podlagi te uredbe ne bi smel imeti pravic do prebivanja na podlagi te zakonske zveze.

(21)

Ta uredba ne posega v Protokol št. 24 o azilu za državljane držav članic Evropske unije, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji (PEU) in PDEU.

(22)

Priznanje statusa begunca je ugotovitveni akt.

(23)

Posvetovanja z Uradom Visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) lahko prinesejo dragocene smernice organom držav članic pri določanju, ali je prosilec begunec v skladu s členom 1 Ženevske konvencije.

(24)

Pri preučitvi, ali imajo prosilci utemeljen strah pred preganjanjem oziroma ali obstaja utemeljeno tveganje, da utrpijo resno škodo, ter ali državo oziroma velik del njenega ozemlja nadzorujejo stabilni priznani nedržavni organi, vključno z mednarodnimi organizacijami, in zagotavljajo varstvo, in pri presoji, ali imajo prosilci dostop do zaščite pred preganjanjem ali resno škodo v drugem delu izvorne države, ki ni njihovo domače območje (v nadaljnjem besedilu: možnost notranje zaščite), bi moral organ za presojo med drugim upoštevati ustrezne splošne informacije in priporočila, ki jih izda UNHCR.

(25)

Določiti bi bilo treba standarde za opredelitev in vsebino statusa begunca, ki bi pristojne nacionalne organe držav članic vodili pri uporabi Ženevske konvencije.

(26)

Uvesti je treba skupna merila za priznavanje statusa begunca prosilcem za azil v smislu člena 1 Ženevske konvencije.

(27)

Kadar eden ali več posebnih vidikov izjav prosilca ni podprtih z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, bi bilo v dvomu treba verjeti prosilcu, če si je resnično prizadeval za utemeljitev potrebe po mednarodni zaščiti, če so bili predloženi vsi pomembni elementi, s katerimi razpolaga, če je bila podana zadovoljiva razlaga v zvezi z manjkajočimi drugimi ustreznimi elementi, če se je ugotovilo, da so izjave prosilca skladne in verjetne, ter če je bila ugotovljena splošna verodostojnost prosilca ob upoštevanju trenutka, ko je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, in, kadar je to primerno, razlogov, zakaj ni zaprosil prej.

(28)

Organ za presojo ne bi smel skleniti, da prosilec ni verodostojen, zgolj ker se ob prvi priložnosti ni skliceval na svojo spolno usmerjenost kot razlog za preganjanje, razen če je očitno, da prosilec namerava zgolj odložiti ali onemogočiti izvršitev odločbe, ki ima za posledico njegovo vrnitev.

(29)

Nazore, prepričanja ali usmeritve prosilca, iz katerih izhajajo dejavnosti, ki bi lahko bile podlaga za utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje za nastanek resne škode, je treba upoštevati, tudi če jih je prosilec v izvorni državi v celoti ali delno prikrival.

(30)

Kadar prosilec med postopkom ni dostopen zaradi okoliščin, na katere ne more vplivati, se uporabljajo ustrezne določbe in zaščitni ukrepi iz Uredbe (EU) 2024/1351 Evropskega parlamenta in Sveta (8), Uredbe (EU) 2024/1348 Evropskega parlamenta in Sveta (9) in Direktive (EU) 2024/1346 Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(31)

Uvesti je treba zlasti skupne pojme potreb po zaščiti, ki se pojavijo na kraju samem (sur place), izvorov škode in virov zaščite, notranje zaščite in preganjanja, vključno z razlogi za preganjanje.

(32)

Zaščito lahko nudijo država ali stabilni priznani nedržavni organi, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali velik del njenega ozemlja in izpolnjujejo pogoje iz te uredbe, pod pogojem, da so sposobne in pripravljene zagotavljati zaščito. Takšna zaščita bi morala biti učinkovita in trajna.

(33)

Kadar subjekti preganjanja ali resne škode niso država ali predstavniki države, bi moral organ za presojo v okviru presoje prošnje za mednarodno zaščito preučiti, ali obstaja možnost notranje zaščite, po tem ko je ugotovljeno, da bi se sicer za prosilca uporabljala merila glede izpolnjevanja pogojev, določena v tej uredbi. Možnost notranje zaščite pred preganjanjem ali resno škodo bi morala biti dejansko na voljo prosilcem v delu izvorne države, v katerega lahko varno in zakonito potujejo ter so v njem sprejeti in v katerem lahko razumno pričakujejo, da se bodo ustalili. Breme dokazovanja razpoložljivosti možnosti notranje zaščite bi moralo biti na organu za presojo. Kadar organ za presojo dokaže, da je na voljo možnost notranje zaščite, bi morali imeti prosilci pravico, da predložijo dokaze in elemente, ki so jim na voljo.

(34)

Pri presoji, ali se od prosilcev lahko upravičeno pričakuje, da se bodo nastanili v drugem delu svoje izvorne države, bi moral organ za presojo upoštevati tudi, ali bi bili prosilci sposobni poskrbeti za svoje osnovne potrebe, kar zadeva dostop do hrane, higieno in zatočišče v lokalnih razmerah v svoji izvorni državi.

(35)

Kadar so subjekti preganjanja ali resne škode država ali predstavniki države, bi bilo treba domnevati, da prosilcu dejanska zaščita ni na voljo, organu za presojo pa ne bi bilo potrebno preučevati, ali je na voljo možnost notranje zaščite. Organ za presojo bi moral imeti možnost, da preuči, ali obstaja možnost notranje zaščite, le kadar se nedvoumno ugotovi, da tveganje preganjanja ali resne škode izhaja iz subjekta, katerega pristojnost je jasno omejena na določeno geografsko območje, ali kadar ima država sama nadzor zgolj nad nekaterimi deli ozemlja zadevne države.

(36)

Pri ocenjevanju prošnje na kraju samem (sur place) lahko dejstvo, da tveganje preganjanja ali resne škode temelji na okoliščinah, ki ne pomenijo izraza ali nadaljevanja prepričanj ali usmeritev, ki jih je prosilec zagovarjal v izvorni državi, služi kot pokazatelj, da je bil edini ali glavni namen prosilca ustvariti potrebne pogoje za prošnjo za mednarodno zaščito.

(37)

Glede na okoliščine lahko dejanja preganjanja, povezana s spolom ali usmerjena na otroke, med drugim vključujejo novačenje mladoletnikov, pohabljanje spolovil, prisilne poroke, trgovino z otroki in delo otrok ter trgovino z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja.

(38)

Dejanja preganjanja so lahko v obliki nesorazmernega ali diskriminatornega pregona ali kazni. Takšen nesorazmeren ali diskriminatorni pregon ali kazen lahko med drugim nastane v primerih, ko prosilec zavrne služenje vojaškega roka iz moralnih, verskih ali političnih razlogov ali zaradi pripadnosti določeni etnični skupini ali določenega državljanstva.

(39)

Eden od pogojev, ki jih je treba izpolnjevati za pridobitev statusa begunca v smislu člena 1(A) Ženevske konvencije, je obstoj vzročne zveze med razlogi za preganjanje, in sicer raso, vero ali prepričanjem, narodno pripadnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, ter dejanji preganjanja ali odsotnostjo zaščite pred takšnimi dejanji.

(40)

Prav tako je treba uvesti skupni pojem „pripadnosti določeni družbeni skupini“ kot razlog za preganjanje. Za namen opredelitve določene družbene skupine bi bilo treba ustrezno upoštevati vprašanja, povezana s spolno usmerjenostjo ali spolom prosilca, vključno z vprašanji spolne identitete in spolnega izraza, ki so lahko povezana z določenimi pravnimi tradicijami in običaji, ki vodijo na primer k pohabljanju spolovil, prisilni sterilizaciji ali prisilnemu splavu, če so ta vprašanja povezana s prosilčevim utemeljenim strahom pred preganjanjem. Glede na okoliščine bi lahko invalidnost štela med značilnosti za namen opredelitve določene družbene skupine.

(41)

Okoliščine v izvorni državi, vključno na primer z obstojem in uporabo kazenske zakonodaje, ki se nanaša posebej na lezbijke, geje, biseksualce, transspolne in interspolne osebe, lahko pomenijo, da je treba te osebe obravnavati kot določeno družbeno skupino.

(42)

Pristojni organi držav članic bi morali pri presoji prošnje za mednarodno zaščito uporabiti metode za presojo prosilčeve verodostojnosti na način, ki spoštuje pravice prosilca, kot jih zagotavljata Listina in EKČP, zlasti pravico do človekovega dostojanstva ter spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Posebej v zvezi s spolno usmerjenostjo in spolno identiteto prosilci ne bi smeli biti predmet podrobnega izpraševanja ali preskusov v zvezi z njihovimi spolnimi praksami.

(43)

Nameni in načela Združenih narodov so določeni v Preambuli ter členih 1 in 2 Ustanovne listine Združenih narodov in so zajeti v resolucijah Združenih narodov o ukrepih boja proti terorizmu. V teh resolucijah je med drugim navedeno, da so „dejanja, metode in prakse terorizma v nasprotju z nameni in načeli Združenih narodov“ in da je „namerno financiranje, načrtovanje in spodbujanje terorističnih dejanj prav tako v nasprotju z nameni in načeli Združenih narodov“.

(44)

Za namen uporabe določb te uredbe o izključitvi iz mednarodne zaščite, kadar obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da je prosilec storil eno ali več dejanj, ki so v nasprotju z nameni in načeli Združenih narodov, določenimi v členih 1 in 2 Ustanovne listine Združenih narodov, ni nujno ugotoviti, da je bil prosilec obsojen za eno od terorističnih kaznivih dejanj iz člena 3(1) Direktive (EU) 2017/541 Evropskega parlamenta in Sveta (11).

(45)

Za namen uporabe določb te uredbe o izključitvi prosilca iz mednarodne zaščite, ker je sodeloval v dejavnostih teroristične skupine, dejstvo, da ni bilo ugotovljeno, da je prosilec storil, nameraval storiti ali grozil, da bo storil teroristično dejanje, kot je določeno v resolucijah Varnostnega sveta Združenih narodov, organom držav članic ne preprečuje, da prosilčevo ravnanje obravnavajo kot dejanje v nasprotju z nameni in načeli Združenih narodov.

(46)

Za namene posamične presoje dejstev, ki bi lahko pomenila resne razloge za domnevo, da je prosilec kriv dejanj v nasprotju z nameni in načeli Združenih narodov, da je napeljeval k takim dejanjem ali drugače sodeloval v njih, je zlasti pomembno dejstvo, da je sodišče države članice prosilca obsodilo zaradi sodelovanja v dejavnostih teroristične skupine, prav tako pa tudi ugotovitev sodišča, da je bil prosilec član vodstva takšne skupine, in ne bi bilo treba ugotavljati, ali je prosilec napeljeval k storitvi terorističnega dejanja ali kako drugače sodeloval v njem.

(47)

Storitev političnega kaznivega dejanja načeloma ni razlog, ki upravičuje izključitev iz statusa begunca. Vendar bi bilo treba posebej kruta dejanja, kadar je konkretno dejanje nesorazmerno z domnevno političnim ciljem, in teroristična dejanja, za katera je značilno nasilje, četudi so storjena z domnevno političnim ciljem, šteti kot resna nepolitična kazniva dejanja in so zato lahko podlaga za izključitev iz statusa begunca.

(48)

Treba bi bilo določiti tudi standarde za opredelitev in vsebino statusa subsidiarne zaščite. Subsidiarna zaščita bi morala biti dopolnilna in dodatna oblika zaščite beguncev, ki jo vsebuje Ženevska konvencija. Medtem ko se podlagi za status begunca in status subsidiarne zaščite razlikujeta, pa lahko stalna potreba po zaščiti traja podobno dolgo. Vsebina zaščite, ki jo zagotavlja status begunca ali status subsidiarne zaščite, se lahko razlikuje le, kadar je to izrecno določeno v tej uredbi. Ta uredba državam članicam kljub temu omogoča, da podelijo enake pravice in ugodnosti za oba statusa.

(49)

Uvesti je treba skupna merila, na podlagi katerih se prosilcem za mednarodno zaščito prizna, da so upravičenci do subsidiarne zaščite. Ta merila bi morala izhajati iz mednarodnih obveznosti v okviru instrumentov o človekovih pravicah in praks na tem področju, ki obstajajo v državah članicah.

(50)

Za namen presoje resne škode, s katero lahko prosilci postanejo upravičenci do subsidiarne zaščite, bi moral pojem samovoljnega nasilja vključevati nasilje, ki se lahko razširi na osebe ne glede na njihove osebne okoliščine.

(51)

Za namen presoje resne škode bi bilo treba primere, v katerih oborožene sile tretje države napadejo eno ali več oboroženih skupin, ali v katerih se dve ali več oboroženih skupin medsebojno spopade, obravnavati kot notranji oboroženi spopad. Navedenega konflikta ni potrebno opredeliti kot „oboroženi spopad, ki ni mednaroden“ na podlagi mednarodnega humanitarnega prava; prav tako poleg ocene ravni nasilja na zadevnem ozemlju ni treba izvesti ločene presoje intenzivnosti oboroženih spopadov, ravni organiziranosti udeleženih oboroženih sil ali trajanja spopadov.

(52)

V zvezi z zahtevanim dokazom glede obstoja resne in individualne grožnje za življenje ali telesno celovitost civilista organi za presojo od prosilca ne bi smeli zahtevati, da predloži dokaze, da ga posamično zadevajo dejavniki, ki so povezani z njegovimi osebnimi okoliščinami. Vendar pa je raven samovoljnega nasilja, ki je potrebna za utemeljitev prošnje, nižja, kadar prosilci lahko dokažejo, da so posebej prizadeti zaradi dejavnikov, ki so povezani z njihovimi osebnimi okoliščinami. Poleg tega bi moral organ za presojo izjemoma ugotoviti obstoj resne in individualne grožnje, kadar stopnja samovoljnega nasilja, ki je značilno za oboroženi konflikt, doseže tako visoko raven, da obstajajo bistveni razlogi za sklepanje, da bi bile civilne osebe, vrnjene v izvorno državo ali ustrezni del izvorne države, zgolj na podlagi svoje prisotnosti tam, soočene z utemeljenim tveganjem za resno škodo.

(53)

Glede na okoliščine, vključno z dolžino in namenom bivanja, lahko potovanje v izvorno državo služi kot pokazatelj, da je upravičenec do statusa begunca sprejel zaščito izvorne države ali da se je ponovno nastanil v izvorni državi ali, če gre za upravičence do statusa subsidiarne zaščite, da so razlogi za odobritev tega statusa prenehali obstajati.

(54)

V skladu z Uredbo (EU) 2024/1348 bi morale države članice zagotoviti, da imajo prosilci pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zoper odločitve organov za presojo, s katerimi se prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot neutemeljena, ali zoper odločitve o odvzemu mednarodne zaščite. V zvezi s tem bi moralo pristojno sodišče v okviru morebitne tožbe zoper odločitev o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito ali odvzemu mednarodne zaščite temeljito preučiti razloge, na podlagi katerih je organ za presojo odločil o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito ali odvzemu mednarodne zaščite upravičencu.

(55)

Potovalni dokumenti, prvič izdani upravičencem do mednarodne zaščite ali podaljšani po začetku veljavnosti te uredbe bi morali biti skladni z Uredbo Sveta (ES) št. 2252/2004 (12) ali enakovrednimi minimalnimi standardi za varnostne značilnosti in biometrične podatke.

(56)

Dovoljenja za prebivanje, prvič izdana upravičencem do mednarodne zaščite ali podaljšana po začetku veljavnosti te uredbe, bi morala biti skladna z Uredbo Sveta (ES) št. 1030/2002 (13).

(57)

V obdobju med priznanjem mednarodne zaščite in izdajo dovoljenja za prebivanje bi morale države članice zagotoviti, da imajo upravičenci do mednarodne zaščite dejanski dostop do vseh pravic, določenih v tej uredbi, razen pravice do prostega gibanja znotraj Unije in izdaje potovalnega dokumenta.

(58)

Družinski člani bodo zaradi bližnjega razmerja z upravičencem do mednarodne zaščite običajno izpostavljeni dejanjem preganjanja ali resni grožnji, ki bi lahko predstavljala podlago za priznanje mednarodne zaščite. Zaradi ohranjanja enotnosti družine bi morali imeti družinski člani, ki so prisotni na ozemlju iste države članice in niso upravičeni do mednarodne zaščite, pravico, da zaprosijo za dovoljenje za prebivanje. Takšno dovoljenje za prebivanje bi bilo treba izdati, razen če za družinske člane veljajo izključitveni razlogi ali če to zahtevajo razlogi nacionalne varnosti ali javnega reda. Družinski člani bi morali biti upravičeni tudi do pravic, ki se priznajo upravičencu do mednarodne zaščite, ko je mednarodna zaščita enkrat priznana. Brez poseganja v določbe v zvezi z ohranjanjem enotnosti družine v tej uredbi, kadar položaj spada na področje uporabe Direktive 2003/86/ES (14) o pravici do združitve družine in so pogoji za združitev družine iz te Direktive izpolnjeni, bi bilo treba družinskim članom upravičenca do mednarodne zaščite, ki posamezno ne izpolnjujejo pogojev za tako zaščito, priznati dovoljenja za prebivanje in pravice v skladu z navedeno direktivo. Ta uredba bi se morala uporabljati brez poseganja v Direktivo 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta (15).

(59)

Družinskim članom upravičencev do mednarodne zaščite bi bilo treba izdati potovalne dokumente v skladu z nacionalnimi postopki.

(60)

Pri presoji spremembe okoliščin v tretji državi bi morali pristojni organi držav članic ob upoštevanju položaja posameznega upravičenca do mednarodne zaščite preveriti, da so subjekti zaščite v navedeni državi ukrepali v razumni meri, da bi preprečili preganjanje ali resno grožnjo, da zato med drugim izvajajo učinkovit pravni sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj preganjanja ali resne grožnje in da bo imel upravičenec do mednarodne zaščite dostop do take zaščite, če se mu status begunca ali status subsidiarne zaščite odvzame.

(61)

Pri ocenjevanju, ali je podlaga, na kateri je bila mednarodna zaščita priznana, prenehala obstajati, bi moral organ za presojo upoštevati vse ustrezne in razpoložljive vire informacij in usmeritev na nacionalni ravni, ravni Unije in mednarodni ravni, vključno s priporočili, ki jih izda UNHCR.

(62)

Kadar se za prosilca uporablja člen 1(D) Ženevske konvencije glede zagotavljanja zaščite ali pomoči organov ali uradov Združenih narodov, razen UNHCR, bi moral organ za presojo, ko presoja, ali je zaščita ali pomoč prenehala obstajati iz razlogov, na katere prosilec nima vpliva, in neodvisno od njegove volje, ugotoviti, ali je bil prosilec prisiljen zapustiti območje delovanja zadevnega organa ali urada, ali je bila prosilčeva osebna varnost resno ogrožena in ali mu ta organ ali urad ni mogel zagotoviti življenjskih razmer v skladu s svojim mandatom.

(63)

Kadar status begunca ali subsidiarne zaščite preneha, odločitev, s katero organ za presojo države članice odvzame status, ne bi smela posegati v možnost, da državljan tretje države ali zadevna oseba brez državljanstva zaprosi za prebivališče na podlagi drugih razlogov, kot so razlogi, s katerimi je bilo utemeljeno priznanje mednarodne zaščite, ali da zakonito ostane na ozemlju te države članice iz drugih takih razlogov, zlasti, če ima veljavno dovoljenje za stalno prebivanje v Uniji, v skladu z zadevnim pravom Unije in nacionalnim pravom.

(64)

Odločitev o prenehanju mednarodne zaščite ne bi smela imeti retroaktivnega učinka. Odločitev o preklicu mednarodne zaščite bi morala imeti retroaktivni učinek. Kadar odločitev temelji na razlogu za prenehanje, ne bi smela imeti retroaktivnega učinka. Kadar se status begunca ali status subsidiarne zaščite prekliče, ker zaščita sploh ne bi smela biti priznana, se lahko pridobljene pravice v skladu z nacionalno zakonodajo ohranijo ali izgubijo.

(65)

Upravičenci do mednarodne zaščite bi morali prebivati v državi članici, ki jim je priznala zaščito. Upravičencem do mednarodne zaščite, ki imajo veljavno potno listino in dovoljenje za prebivanje, izdano v državi članici, ki v celoti uporablja schengenski pravni red, bi moralo biti dovoljeno, da vstopajo in se prosto gibljejo na ozemlju držav članic, ki v celoti uporabljajo schengenski pravni red, v dovoljenem obdobju bivanja v skladu z Uredbo (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta (16) in členom 21 Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma (17). Upravičenci do mednarodne zaščite lahko prav tako zaprosijo za prebivališče v državi članici, ki ni tista, ki jim je priznala mednarodno zaščito, v skladu z zadevnimi pravili Unije in v skladu z nacionalnimi pravili. Vendar to ne pomeni prenosa statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite in sorodnih pravic.

(66)

Za zagotovitev, da upravičenci do mednarodne zaščite spoštujejo dovoljeno obdobje bivanja ali prebivanja v skladu z ustreznim nacionalnim pravom ter pravom Unije ali mednarodnim pravom, bi bilo treba spremeniti Direktivo Sveta 2003/109/ES (18), da se zagotovi, da bi se petletno obdobje, po katerem upravičenci do mednarodne zaščite lahko pridobijo status rezidenta Unije za daljši čas, načeloma začelo znova vsakokrat, ko se ugotovi, da se upravičenec do mednarodne zaščite nahaja v državi članici, ki ni država članica, ki mu je priznala mednarodno zaščito, čeprav nima pravice do bivanja ali prebivanja tam.

(67)

Organi držav članic ohranijo določeno diskrecijsko pravico v zvezi z javno politiko in nacionalno varnostjo, ki bi jo bilo treba razlagati v skladu z nacionalnim pravom, pravom Unije ter mednarodnim pravom. Glede na posamezno presojo posebnih dejstev lahko pojma javne politike in nacionalne varnosti vključujeta tudi primere, v katerih državljan tretje države pripada organizaciji, ki podpira mednarodni terorizem, ali podpira takšno organizacijo. Pri presoji, ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva predstavlja tveganje za nacionalno varnost države članice, imajo organi države članice pravico, da med drugim upoštevajo informacije, ki so jih prejeli od drugih držav članic ali tretjih držav.

(68)

Pri odločanju o upravičenosti do ugodnosti iz te uredbe bi moral pristojni organ ustrezno upoštevati največje koristi otroka in posebne okoliščine, zaradi katerih so bližnji sorodniki, ki so že prisotni v državi članici in ki niso družinski člani upravičenca do mednarodne zaščite, odvisni od njega. V izjemnih okoliščinah, ko je bližnji sorodnik upravičenca do mednarodne zaščite poročen mladoletnik, vendar ga zakonec ne spremlja, se lahko domneva, da je največja korist mladoletnika, da živi s svojo matično družino.

(69)

Države članice lahko omejijo dostop do zaposlitvenih ali samozaposlitvenih dejavnosti, kar zadeva delovna mesta, ki vključujejo izvajanje javnih pooblastil in odgovornost za zaščito splošnih interesov države ali drugih javnih organov. V okviru uveljavljanja pravice do enake obravnave v zvezi s članstvom v organizaciji, ki zastopa delavce, ali opravljanjem posebnega poklica, bi moralo biti omogočeno, da se upravičence do mednarodne zaščite izključi iz sodelovanja pri upravljanju oseb javnega prava in zasedanja javne funkcije.

(70)

Stanovanjski dodatek bi moral spadati v osnovne ugodnosti, v kolikor se lahko obravnava kot socialna pomoč.

(71)

Da bi izboljšali dejansko uveljavljanje pravic in ugodnosti upravičencev do mednarodne zaščite iz te uredbe, je treba upoštevati njihove posebne potrebe in posebne izzive pri vključevanju, s katerimi se soočajo, ter jim olajšati dostop do pravic v zvezi z vključevanjem, zlasti glede izobraževalnih priložnosti v povezavi z zaposlitvijo in poklicnega usposabljanja, ter dostop do postopkov priznavanja tujih diplom, potrdil in drugih dokazil o formalnih kvalifikacijah, zlasti kadar gre za pomanjkanje dokumentarnih dokazil in nezmožnost kritja stroškov postopkov priznavanja.

(72)

Upravičenci do mednarodne zaščite bi se morali v zvezi s socialno varnostjo obravnavati enako kot državljani države članice, ki jim je priznala mednarodno zaščito.

(73)

Upravičencem do mednarodne zaščite bi bilo treba zagotoviti dostop do zdravstvenega varstva, vključno s telesnim in duševnim zdravstvenim varstvom ter spolnim in reproduktivnim zdravstvenim varstvom, če je zagotovljeno državljanom države članice, ki jim je priznala mednarodno zaščito.

(74)

Da bi se olajšalo vključevanje upravičencev do mednarodne zaščite v družbo, bi morali imeti dostop do ukrepov vključevanja na lokalni, regionalni in nacionalni ravni pod pogoji, ki jih določijo države članice. Države članice bi morale razmisliti o ohranitvi dostopa do jezikovnih tečajev za upravičence do mednarodne zaščite, kadar so imeli dostop do jezikovnih tečajev kot prosilci.

(75)

Učinkovito spremljanje uporabe te uredbe zahteva njeno ocenjevanje v rednih časovnih presledkih.

(76)

Ker ciljev te uredbe, in sicer vzpostavitve standardov za priznanje mednarodne zaščite državljanom tretjih držav in osebam brez državljanstva s strani držav članic, za enotni status beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in za vsebino te priznane zaščite, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov te uredbe lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(77)

V skladu s členoma 1 in 2 in členom 4a(1) Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola Irska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(78)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –