(1)

Pri usklajevanju ekonomskih politik držav članic v Uniji, kakor je določeno v Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), se upoštevajo vodilna načela stabilnih cen, zdravih javnih financ in monetarnih pogojev ter uravnotežene plačilne bilance.

(2)

Pakt za stabilnost in rast, ki so ga prvotno sestavljale uredbi Sveta (ES) št. 1466/97 (3) in (ES) št. 1467/97 (4) ter Resolucija Evropskega sveta z dne 17. junija 1997 (5), temelji na cilju zdravih in vzdržnih javnih financ kot sredstvu za izboljšanje pogojev za stabilnost cen ter trdno, trajnostno in vključujočo rast, podprto s finančno stabilnostjo, in tako podpira doseganje ciljev Unije na področju trajnostne rasti in zaposlovanja.

(3)

Okvir fiskalnega upravljanja je del evropskega semestra, ki zajema tudi usklajevanje in nadzor širših ekonomskih politik in politik zaposlovanja držav članic v skladu s členoma 121 in 148 PDEU, vključno z evropskim stebrom socialnih pravic, in v skladu s specifičnimi priporočili za državo.

(4)

Sodelovanje nacionalnih parlamentov, socialnih partnerjev, organizacij civilne družbe in drugih ustreznih deležnikov v evropskem semestru je ključno za zagotovitev nacionalnega lastništva za ekonomske in fiskalne politike ter preglednega in vključujočega oblikovanja politik.

(5)

Okvir ekonomskega upravljanja Unije bi bilo treba prilagoditi, da bi se bolje upoštevala povečana heterogenost fiskalnih položajev, javnega dolga in gospodarskih izzivov ter drugih ranljivosti v državah članicah. Odločen odziv politike na pandemijo COVID-19 se je izkazal za zelo učinkovitega pri blaženju gospodarskih in socialnih posledic krize, ki jih je povzročila pandemija, vendar je povzročil znatno povečanje deleža dolga v javnem in zasebnem sektorju, zato je postopno, realistično, trajno in rasti prijazno zmanjševanje deleža dolga in primanjkljaja na preudarne ravni izjemno pomembno, saj zagotavlja manevrski prostor proticikličnim politikam in obravnava makroekonomska neravnotežja, pri čemer je treba hkrati nameniti ustrezno pozornost ciljem na področju zaposlovanja in socialnim ciljem. Hkrati bi bilo treba prilagoditi okvir ekonomskega upravljanja Unije tako, da bi prispeval k reševanju srednjeročnih in dolgoročnih izzivov, s katerimi se sooča Unija, kot je uresničevanje pravičnega digitalnega in zelenega prehoda, vključno s podnebnimi cilji iz Uredbe (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta (6), zagotavljanje energetske varnosti, spodbujanje odprte strateške avtonomije, obravnavanje demografskih sprememb, krepitev socialne in gospodarske odpornosti ter trajnostne konvergence in izvajanje strateškega kompasa za varnost in obrambo, za vse to pa so v prihodnjih letih potrebne reforme in trajno visoke ravni naložb.

(6)

Okvir ekonomskega upravljanja Unije bi moral spodbujati zdrave in vzdržne javne finance ter trajnostno in vključujočo rast ter zato razlikovati med državami članicami glede na njihov javni dolg in gospodarske izzive ter omogočati večletne fiskalne poti za posamezne države, ob tem pa zagotavljati učinkovit večstranski nadzor in spoštovati načelo enake obravnave.

(7)

Za doseganje glavnih ciljev reforme okvira ekonomskega upravljanja iz te uredbe ter za obravnavanje sedanjih in prihodnjih prednostnih nalog Unije je treba zagotoviti ustrezno raven javnih naložb. Z izvajanjem instrumentov financiranja kot so skladi kohezijske politike, ki trenutno vključujejo Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) in Kohezijski sklad, vzpostavljena z Uredbo (EU) 2021/1058 Evropskega parlamenta in Sveta (7), Evropski socialni sklad plus (ESS+), vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/1057 Evropskega parlamenta in Sveta (8), in Sklad za pravični prehod (SPP), vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/1056 Evropskega parlamenta in Sveta (9), v okviru Instrumenta Evropske unije za okrevanje, vzpostavljenega z Uredbo Sveta (EU) 2020/2094 (10), ali evropskega instrumenta za začasno podporo za ublažitev tveganj za brezposelnost v izrednih razmerah, vzpostavljenega z Uredbo Sveta (EU) 2020/672 (11), bi bilo mogoče pridobiti izkušnje za povečanje uspešnosti in učinkovitosti naložb in politik zaposlovanja ter za vse naložbene instrumente Unije, ki obravnavajo skupne prednostne naloge Unije.

(8)

Postopek večstranskega nadzora iz člena 121(2), (3) in (4) ter člena 148(4) PDEU bi moral spremljati celoten razpon ekonomskih gibanj in gibanj na področju zaposlovanja v vsaki državi članici in v Uniji kot celoti. To vključuje odkrivanje makroekonomskih neravnotežij ter preprečevanje in odpravljanje čezmernih neravnotežij iz Uredbe (EU) št. 1174/2011 (12) oziroma (EU) št. 1176/2011 (13) Evropskega parlamenta in Sveta. Za spremljanje teh ekonomskih gibanj in gibanj na področju zaposlovanja bi morale države članice predložiti informacije v obliki srednjeročnih fiskalno-strukturnih načrtov za obdobje štirih ali petih let, odvisno od rednega trajanja nacionalnega zakonodajnega obdobja v zadevni državi članici. Komisija v sklopu celovite analize razvoja na področju zaposlovanja in socialnih zadev v okviru evropskega semestra oceni tveganja navzgor usmerjene socialne konvergence v državah članicah ter spremlja napredek pri izvajanju načel evropskega stebra socialnih pravic na podlagi pregleda socialnih kazalnikov in načel okvira za socialno konvergenco.

(9)

Treba bi bilo določiti podrobna pravila glede vsebine, predložitve, ocene, odobritve in spremljanja nacionalnih srednjeročnih fiskalno-strukturnih načrtov, da bi spodbujali zdrave in vzdržne javne finance, prek reform in naložb, vključno s tistimi, ki prispevajo k splošnim prednostnim nalogam Unije, pa trajnostno in vključujočo rast v državah članicah, kot tudi odpornost, ter preprečili pojav čezmernega javnofinančnega primanjkljaja.

(10)

Nacionalni srednjeročni fiskalno-strukturni načrti bi morali združevati fiskalne politike, strukturne reforme in naložbe vsake države članice. Ti načrti pa bi morali biti temelj okvira ekonomskega upravljanja Unije. Vsaka država članica bi morala predložiti nacionalni srednjeročni fiskalno-strukturni načrt, v katerem so določene njena fiskalna pot ter prednostne javne naložbe in reforme, ki skupaj zagotavljajo vzdržno in postopno zmanjšanje dolga ter trajnostno in vključujočo rast, pri čemer se izogibajo prociklični fiskalni politiki. Ti načrti bi morali vključevati tudi širše reforme in naložbe, ki med drugim zadevajo skupne prednostne naloge Unije, in sicer zeleni prehod, vključno z evropskim zelenim dogovorom in prehodom na podnebno nevtralnost do leta 2050, v skladu z Uredbo (EU) 2021/1119 in z izvajanjem nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov, predloženih na podlagi Uredbe (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta (14); digitalni prehod, vključno s programom politike Digitalno desetletje do leta 2030, vzpostavljenim s Sklepom (EU) 2022/2481 Evropskega parlamenta in Sveta (15); socialno in ekonomsko odpornost ter izvajanje evropskega stebra socialnih pravic, vključno s povezanimi cilji glede zaposlovanja, spretnosti in zmanjšanja revščine do leta 2030; energetsko varnost in po potrebi krepitev obrambnih zmogljivosti, vključno s strateškim kompasom za varnost in obrambo ali naknadnimi akti Unije, ki so povezani s temi prednostnimi nalogami. V operativnem obdobju Mehanizma za okrevanje in odpornost, vzpostavljenega z Uredbo (EU) 2021/241 Evropskega parlamenta in Sveta (16), bi bilo treba pri pripravi nacionalnih srednjeročnih fiskalno-strukturnih načrtov ustrezno upoštevati zaveze, sprejete v nacionalnih načrtih za okrevanje in odpornost.

(11)

Z evropskim semestrom so usklajeni tudi skladi kohezijske politike. Reforme in naložbe v okviru teh skladov so del dolgoročne naložbene politike proračuna Unije, zato bi jih bilo treba ustrezno upoštevati pri pripravi nacionalnih srednjeročnih fiskalno-strukturnih načrtov, da bi zagotovili doslednost in po potrebi komplementarnost.

(12)

Pred predložitvijo nacionalnega srednjeročnega fiskalno-strukturnega načrta bi bilo treba opraviti tehnični dialog s Komisijo, da se zagotovi skladnost s to uredbo. Ocena nacionalnih srednjeročnih fiskalno-strukturnih načrtov, ki jo izvede Komisija, bi morala vključevati povzetek tega tehničnega dialoga. Svet bi moral na podlagi priporočila Komisije sprejeti priporočilo, v katerem bi se določila pot gibanja očiščenih odhodkov, ter po potrebi potrditi reforme in naložbe, na katerih temelji morebitno podaljšanje prilagoditvenega obdobja.

(13)

Da bi poenostavili fiskalni okvir Unije in povečali preglednost, bi bilo treba fiskalno pot in izvajanje letnega finančnega nadzora za vsako državo članico določiti na podlagi enotnega operativnega kazalnika, ki bi temeljil na vzdržnosti dolga. Ta enotni operativni kazalnik bi moral temeljiti na nacionalno financiranih neto primarnih odhodkih, to je: javnofinančnih odhodkih brez odhodkov za obresti, diskrecijskih ukrepov na strani prihodkov, odhodkov za programe Unije, v celoti izravnanih s prihodki iz skladov Unije, nacionalnih odhodkov za sofinanciranje programov, ki jih financira Unija, ter cikličnih elementov odhodkov za denarna nadomestila za brezposelnost. V skladu z vodilnimi načeli, ki jih Komisija uporablja za razvrščanje transakcij kot enkratnih in drugih začasnih ukrepov, bi bilo treba iz kazalnika očiščenih odhodkov izključiti te enkratne in druge začasne ukrepe. Ta kazalnik, na katerega ne vplivajo delovanje avtomatskih stabilizatorjev in druga nihanja odhodkov, ki niso pod neposrednim nadzorom države, zagotavlja manevrski prostor za proticiklično makroekonomsko stabilizacijo.

(14)

Da bi določila okvir za dialog, ki vodi do predložitve nacionalnih srednjeročnih fiskalno-strukturnih načrtov, bi morala Komisija državam članicam, v katerih dolg sektorja država presega 60 % BDP ali v katerih javnofinančni primanjkljaj presega 3 % BDP, kot je določeno v členu 126(2) PDEU v povezavi s Protokolom (št. 12) o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, priloženim Pogodbi o Evropski uniji (PEU) in PDEU (v nadaljnjem besedilu: Protokol (št. 12)), posredovati referenčno smer, ki zajema štiriletno prilagoditveno obdobje z možnostjo podaljšanja za največ tri leta. Ta smer bi morala temeljiti na tveganju in vzdržnosti dolga ter bi morala biti prilagojena posameznim državam, da se zagotovi bolj v prihodnost usmerjen pristop, ki bi bil kos sedanjim in prihodnjim izzivom.

(15)

Komisija bi morala na zahtevo države članice, v kateri dolg državnega sektorja ne presega 60 % BDP, javnofinančni primanjkljaj pa ne presega 3 % BDP, tej državi članici posredovati smernice v obliki tehničnih informacij.

(16)

Država članica bi morala imeti možnost, da zahteva tehnično izmenjavo s Komisijo tekom meseca pred rokom, do katerega ji Komisija posreduje referenčno smer ali tehnične informacije. Ta tehnična izmenjava bi morala biti priložnost za razpravo o najnovejših razpoložljivih statističnih podatkih ter gospodarskih in fiskalnih obetih zadevne države članice, ob tem pa zagotavljati enako obravnavo držav članic.

(17)

Okvir večstranskega proračunskega nadzora Unije temelji na statističnih podatkih, ki jih zagotovi Eurostat, ki je v imenu Komisije odgovoren za zagotavljanje kakovosti javnofinančnih podatkov, zbranih v skladu z Evropskim sistemom nacionalnih in regionalnih računov. Eurostat mora vzpostaviti okvir za poročanje držav članic o statističnih podatkih, ki so nujni za izvajanje te uredbe, vendar jih Eurostat trenutno ne zbira, in sicer v zvezi z nacionalnim sofinanciranjem programov, ki jih financira Unija. Dokler se ne vzpostavi okvir za zbiranje in zagotavljanje takih podatkov, bi moralo biti državam članicam dovoljeno, da se oprejo na ocene. Obliko, obseg, pogostost in časovno razporeditev zagotavljanja takih podatkov s strani držav članic določijo ustrezni statistični organi Unije.

(18)

Referenčna smer bi morala zagotoviti, da se bo dolg sektorja država do konca prilagoditvenega obdobja verjetno zmanjševal ali se ohranjal na preudarni ravni, tudi v neugodnih scenarijih. Poleg tega bi morala zagotoviti, da se primanjkljaj sektorja država zmanjša in ohranja pod 3 % BDP, pri čemer je treba upoštevati, da bi se lahko države članice po izteku prilagoditvenega obdobja soočile z dodatnimi stroški, na primer s stroški, povezanimi s staranjem prebivalstva. Nenazadnje pa bi morala zagotoviti skladnost s korektivno potjo iz Uredbe Sveta (ES) št. 1467/97.

(19)

Za izboljšanje predvidljivosti rezultatov okvira večstranskega proračunskega nadzora Unije in utrditev enake obravnave med državami članicami, bi morala biti zagotovljena predhodna skladnost referenčne smeri z zaščitnim ukrepom za vzdržnost dolga. Ta zaščitni ukrep bi moral v fazi zasnove nacionalnih srednjeročnih fiskalno-strukturnih načrtov zagotoviti, da se predvideni delež dolga državnega sektorja zmanjša za minimalno letno povprečje. Poleg tega bi predstavljal tudi minimalno zahtevo za napor, na katerem temeljita referenčna smer in pot gibanja očiščenih dohodkov. Zaradi posebne sestave neporavnanega grškega dolga državnega sektorja naj bi visok znesek odloženih plačil obresti zapadel leta 2033. S tem povezano znatno povečanje grškega deleža dolga sektorja država v BDP se zato ne bi smelo upoštevati pri uporabi zaščitnega ukrepa za vzdržnost dolga.

(20)

Pričakuje se, da bodo zahteve za referenčno smer, ki temeljijo na tveganju, zadostovale za zmanjšanje ravni javnofinančnega primanjkljaja pod referenčno vrednost 3 % BDP. Da pa bi okvir večstranskega proračunskega nadzora postal odpornejši glede na negotov razvoj makrofiskalnih spremenljivk, bi morala referenčna smer določiti tudi skupni razpon za odpornost glede na referenčno vrednost primanjkljaja iz člena 126(2) PDEU v povezavi s Protokolom (št. 12) ali konvergenco k tej referenčni vrednosti. Ta skupni zaščitni ukrep za odpornost bi moral zagotoviti oblikovanje fiskalnih blažilnikov za neugodne okoliščine in šoke ter tako olajšati vodenje proticikličnih politik na podlagi fiskalnega okvira Unije.

(21)

Za prve nacionalne srednjeročne fiskalno-strukturne načrte bi morala verjetnost srednjeročnega zmanjšanja dolga državnega sektorja temeljiti na metodologiji, opisani v poročilu o spremljanju vzdržnosti dolga za leto 2023, ki ga je pripravila Komisija. Delovna skupina za analizo vzdržnosti dolga bi morala preučiti morebitne metodološke izboljšave, med drugim glede osnovnih predpostavk. Takšno delovno skupino bi morali sestavljati strokovnjaki držav članic, Komisije in Evropske centralne banke. Delovna skupina bi morala povabiti Evropski fiskalni odbor in evropski mehanizem za stabilnost kot opazovalca. Pristojni odbor Evropskega parlamenta bi moral imeti možnost, da v okviru ekonomskega dialoga, vzpostavljenega s to uredbo, pozove Komisijo, naj predstavi svojo metodologijo.

(22)

Da bi Komisija lahko ocenila, ali so ob zaključku štiriletnega ali petletnega obdobja izvajanja nacionalnega srednjeročnega fiskalno-strukturnega načrta potrebne nadaljnje prilagoditve, bi morala ponovno oceniti razmere in predlagati novo referenčno smer, če je dolg državnega sektorja države članice še vedno nad 60 % BDP ali če njen javnofinančni primanjkljaj presega 3 % BDP.

(23)

V vsakem nacionalnem srednjeročnem fiskalno-strukturnem načrtu bi bilo treba navesti njegov status v okviru nacionalnih postopkov, zlasti ali je bil načrt predložen nacionalnemu parlamentu in ali ga je ta odobril. V nacionalnem srednjeročnem fiskalno-strukturnem načrtu bi moralo biti navedeno tudi, ali je imel nacionalni parlament priložnost razpravljati o priporočilu Sveta o prejšnjem načrtu in po potrebi o katerem koli drugem priporočilu ali sklepu Sveta ali kakršnem koli opozorilu Komisije. Če je na voljo, bi bilo treba nacionalnemu srednjeročnemu fiskalno-strukturnemu načrtu, ki se predloži Komisiji, priložiti mnenje neodvisne fiskalne institucije, vzpostavljene v skladu z Direktivo Sveta 2011/85/EU (17). Vsaka država članica bi se morala pred predložitvijo svojega drugega in vsakega nadaljnjega nacionalnega srednjeročnega fiskalnega strukturnega načrta v skladu s svojim nacionalnim pravnim okvirom posvetovati s socialnimi partnerji, regionalnimi organi, organizacijami civilne družbe in drugimi ustreznimi nacionalnimi deležniki. Informacije o posvetovanju z nacionalnimi parlamenti in o postopku posvetovanja bi bilo treba vključiti v nacionalni srednjeročni fiskalno-strukturni načrt. Glede na krajši časovni okvir, ki je predviden za pripravo prvih nacionalnih srednjeročnih fiskalnih-strukturnih načrtov, bi lahko države članice pred tem izvedle posvetovanja v ustreznih rokih.

(24)

V primeru novoimenovane vlade bi morala imeti država članica možnost, da Komisiji predloži revidiran nacionalni srednjeročni fiskalno-strukturni načrt. Če obstajajo objektivne okoliščine, ki preprečujejo izvajanje nacionalnega srednjeročnega fiskalno-strukturnega načrta, bi morala imeti država članica možnost zaprositi, da Komisiji predloži revidiran načrt najpozneje 12 mesecev pred iztekom tekočega načrta.

(25)

Kadar države članice v svojih nacionalnih srednjeročnih fiskalno-strukturnih načrtih uporabijo predpostavke, ki se razlikujejo od okvira za projekcijo srednjeročnega dolga državnega sektorja, bi morale v sklopu tehničnega dialoga in v svojih nacionalnih srednjeročnih fiskalno-strukturnih načrtih pregledno in na podlagi trdnih gospodarskih argumentov pojasniti in ustrezno utemeljiti te razlike.

(26)

Kadar Svet meni, da revidirani nacionalni srednjeročni fiskalno-strukturni načrt države članice ne izpolnjuje zahtev iz te uredbe, bi moral praviloma priporočiti prvotno referenčno smer, ki jo je Komisija predhodno posredovala kot pot gibanja očiščenih dohodkov.

(27)

Da se omogoči ustrezna interakcija med skupnim okvirom Unije in nacionalnimi proračunskimi okviri, bi morala Komisija svojo oceno skladnosti države članice z njeno potjo gibanja očiščenih odhodkov, kot jo je določil Svet, utemeljiti le na gibanju očiščenih odhodkov. Države članice bi morale imeti možnost, da pri določanju svojih nacionalnih proračunskih ciljev uporabijo drugačen kazalnik, kot je na primer strukturni saldo, če to zahteva njihov nacionalni proračunski okvir.

(28)

Komisija bi morala pri oceni nacionalnih srednjeročnih fiskalno-strukturnih načrtov preučiti zlasti verjetnost makroekonomskih in fiskalnih predpostavk, kolikor se te razlikujejo od predpostavk, na katerih temelji referenčna smer. Zlasti bi morale biti s projekcijami Komisije primerljive projekcije dolga ob predpostavki nespremenjene politike, ki bodo vključene v načrt.

(29)

Da bi zagotovili izvajanje nacionalnih srednjeročnih fiskalno-strukturnih načrtov, bi morala Komisija in Svet na podlagi letnih poročil o napredku, ki jih predložijo države članice, in v skladu s členoma 121 in 148 PDEU spremljati reforme in naložbe, vključene v te načrte v okviru evropskega semestra. V ta namen bi morala vzpostaviti ekonomski dialog z Evropskim parlamentom.

(30)

Evropski parlament bi moral redno in strukturirano ustrezno sodelovati v evropskem semestru, da bi okrepili preglednost odločitev, sprejetih v okviru evropskega semestra, spoštovanje teh odločitev in prevzemanje odgovornosti zanje. Predsednik Sveta in Komisija bi morala redno obveščati Evropski parlament o rezultatih večstranskega nadzora na podlagi te uredbe. Informacije, ki jih je treba zagotoviti v okviru te uredbe, bi morala Komisija pripraviti in posredovati Svetu ter jih brez nepotrebnega odlašanja dati na voljo Evropskemu parlamentu.

(31)

Za zagotovitev bolj postopnega zmanjševanja dolga se lahko prilagoditveno obdobje podaljša za največ tri leta, če država članica svoj nacionalni srednjeročni fiskalno-strukturni načrt podpre s sklopom preverljivih in časovno omejenih reform in naložb, s katerimi se, gledano v celoti, praviloma spodbujata rast in odpornost, podpira fiskalna vzdržnost, uresničujejo skupne prednostne naloge Unije; izvajajo ustrezna specifična priporočila za državo v okviru evropskega semestra, po potrebi vključno s priporočili, izdanimi v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji, in prednostne naložbe zadevne države članice, ne da bi se zaradi tega raven nacionalno financiranih javnih naložb v obdobju izvajanja načrta znižala v primerjavi s srednjeročno ravnjo pred začetkom izvajanja načrta, ob upoštevanju področja in obsega specifičnih izzivov posamezne države.

(32)

Sklop reform in naložb, na katerih temelji podaljšanje prilagoditvenega obdobja, bi moral biti skladen z zavezami, vključenimi v odobreni načrt za okrevanje in odpornost zadevne države članice v operativnem obdobju Mehanizma za okrevanje in odpornost, in s partnerskim sporazumom, dogovorjenim v sklopu večletnega finančnega okvira. Kadar načrti za okrevanje in odpornost vključujejo ambiciozne reforme in naložbe, zlasti v zvezi z gospodarsko rastjo in fiskalno vzdržnostjo v srednjeročnem obdobju, bi bilo treba šteti, da izpolnjujejo zahteve za podaljšanje prilagoditvenega obdobja za prve nacionalne srednjeročne fiskalno-strukturne načrte.

(33)

Sklop reform in naložb, določenih v nacionalnih srednjeročnih fiskalno-strukturnih načrtih, bi moral biti usklajen s skupnimi prednostnimi nalogami Unije, ki vključujejo uresničevanje pravičnega, zelenega in digitalnega prehoda, tudi skladnost s podnebnimi cilji iz Uredbe (EU) 2021/1119, socialno in gospodarsko odpornost, vključno z evropskim stebrom socialnih pravic, energetsko varnost in po potrebi krepitev obrambnih zmogljivosti. Komisija bi morala v svoji oceni nacionalnih srednjeročnih fiskalno-strukturnih načrtov tem prednostnim nalogam nameniti posebno pozornost. Sklop reform in naložb bi moral biti skladen tudi z izvajanjem nacionalnih strategij, ki jih določi zadevna država članica za obravnavanje teh prednostnih nalog Unije.

(34)

Za spodbujanje rasti prijaznih strategij za fiskalno konsolidacijo bi se moral učinek reform in naložb, ko bodo vključene v nacionalne srednjeročne fiskalno-strukturne načrte, ustrezno upoštevati pri oblikovanju vseh nadaljnjih načrtov. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti učinku prihodnjih javnih prihodkov, odhodkov in potencialne rasti na fiskalno vzdržnost ter njihovemu prispevku k skupnim prednostnim nalogam Unije na podlagi trdnih in na podatkih temelječih ekonomskih dokazov.

(35)

Kadar država članica do dogovorjenega roka ne izpolni zadovoljivo časovno omejenega sklopa reform in naložb, na katerih temelji bolj postopna pot gibanja očiščenih odhodkov, kot jo je določil Svet, bi moral imeti Svet možnost, da na podlagi priporočila Komisije priporoči, da se podaljšanje prilagoditvenega obdobja skrajša, kar pomeni pospešitev letnega prilagoditvenega napora, razen če obstajajo objektivne okoliščine, ki preprečujejo izvedbo do prvotnega roka.

(36)

Komisija bi morala za vsako državo članico vzpostaviti kontrolni račun za spremljanje letnih in kumulativnih odklonov očiščenih dohodkov navzgor in navzdol od poti gibanja očiščenih dohodkov, kot jo je določil Svet. Kontrolni račun ne bi smel beležiti odklonov, dokler so odstopne klavzule še naprej aktivirane. V skladu s členom 2(3) Uredbe (ES) št. 1467/97 bi morala Komisija pri pripravi poročila na podlagi člena 126(3) PDEU kot ustrezne dejavnike upoštevati napredek pri izvajanju reform in naložb, med drugim predvsem politik za izvajanje skupne strategije Unije za rast in zaposlovanje, ter posebno pozornost nameniti finančnim prispevkom za uresničevanje skupnih prednostnih nalog Unije iz te uredbe.

(37)

Neodvisne fiskalne institucije so dokazale, da so sposobne spodbujati fiskalno disciplino in krepiti verodostojnost javnih financ držav članic. Za krepitev nacionalnega lastništva bi bilo treba svetovalno vlogo neodvisnih fiskalnih institucij za postopno krepitev njihovih zmogljivosti ohraniti v reformiranem okviru ekonomskega upravljanja Unije.

(38)

Stalen in bolj neodvisen Evropski fiskalni odbor bi moral imeti izrazitejšo svetovalno vlogo v okviru ekonomskega upravljanja Unije. Še naprej bi moral ocenjevati izvajanje Pakta za stabilnost in rast, ocenjevati prihodnjo fiskalno naravnanost za euroobmočje kot celoto ter svetovati Komisiji in Svetu, pri tem pa upoštevati vlogo in pristojnosti Komisije, določene v PEU in PDEU. Izboljšati bi bilo treba njegovo neodvisnost in njegov dostop do informacij. V postopku imenovanja predsednika in članov odbora bi se bilo treba posvetovati s Svetom in Evropskim parlamentom. Ta imenovanja bi morala, kolikor je to mogoče, zagotoviti ustrezno geografsko uravnoteženost in uravnoteženo zastopanost spolov.

(39)

Komisija bi morala pri pripravi mnenja o osnutkih proračunskih načrtov, predloženih na podlagi Uredbe (EU) št. 473/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (18), oceniti, ali so osnutki proračunskih načrtov skladni s potjo gibanja očiščenih odhodkov, kot jo je določil Svet, na podlagi te uredbe.

(40)

V primeru večjih šokov v euroobmočju ali celotni Uniji je potrebna splošna odstopna klavzula, da bi se lahko spoprijeli z resnim upadom gospodarske aktivnosti v euroobmočju ali celotni Uniji, in sicer tako, da bi omogočili odklon od poti gibanja očiščenih odhodkov, kot jo je določil Svet, pod pogojem, da tak odklon srednjeročno ne ogrozi fiskalne vzdržnosti. Splošna odstopna klavzula bi se morala aktivirati in podaljšati na priporočilo Sveta, ki naj bi ga Svet po možnosti sprejel v štirih tednih po priporočilu Komisije. Evropski fiskalni odbor bi moral dati mnenje o podaljšanju splošne odstopne klavzule.

(41)

Poleg splošne odstopne klavzule bi morala obstajati tudi odstopna klavzula za posamezno državo, ki bi omogočala odstopanje od poti gibanja očiščenih odhodkov, kot jo je določil Svet, kadar izjemne okoliščine, kot so nepredvidljivi zunanji dogodki, zunaj nadzora države članice, močno vplivajo na javne finance države članice in zahtevajo proticiklične fiskalne ukrepe, pod pogojem, da tak odklon srednjeročno ne ogrozi fiskalne vzdržnosti. Splošne odstopne klavzule za posamezne države bi se morale aktivirati in podaljšati na priporočilo Sveta, ki naj bi ga Svet po možnosti sprejel v štirih tednih po priporočilu Komisije, ob upoštevanju zahteve zadevne države članice za aktiviranje ali podaljšanje odstopne klavzule za posamezne države.

(42)

Ta uredba je del svežnja skupaj z Uredbo Sveta (EU) 2024/1264 (19) in Direktivo Sveta (EU) 2024/1265 (20). Ti trije zakonodajni akti (v nadaljnjem besedilu: reforma okvira ekonomskega upravljanja) skupaj reformirajo okvir gospodarskega upravljanja Unije in v pravo Unije uvajajo vsebino naslova III (Fiskalni dogovor) Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji z dne 2. marca 2012 (21) (PSUU) v skladu s členom 16 navedene pogodbe. Reforma okvira ekonomskega upravljanja na podlagi izkušenj na področju izvajanja PSUU v državah članicah ohranja srednjeročno usmeritev iz fiskalnega dogovora kot orodje za doseganje proračunske discipline in spodbujanje rasti. Reforma okvira ekonomskega upravljanja vključuje tudi okrepljeno razsežnost prilagajanja posameznim državam, katere cilj je okrepiti nacionalno lastništvo, vključno z ohranjanjem svetovalne vloge neodvisnih fiskalnih institucij, ki v bistvu temelji na skupnih načelih fiskalnega dogovora za nacionalne fiskalne popravljalne mehanizme, ki jih je predlagala Komisija v svojem sporočilu z dne 20. junija 2012 v skladu s členom 3(2) PSUU. Analiza odhodkov brez diskrecijskih ukrepov na strani prihodkov za splošno oceno skladnosti, ki jo zahteva fiskalni dogovor, je določena v tej uredbi. Tako kot v fiskalnem dogovoru so začasni odkloni od srednjeročnega načrta dovoljeni le v izjemnih okoliščinah v skladu to uredbo ter z določbami o kontrolnem računu. Podobno kot v fiskalnem dogovoru bi bilo treba v primeru znatnih odklonov od srednjeročnega načrta izvesti ukrepe za odpravo odklonov v določenem obdobju. Reforma okvira ekonomskega upravljanja krepi fiskalni nadzor in izvršilne postopke za izpolnitev zaveze glede spodbujanja zdravih in vzdržnih javnih financ ter trajnostne in vključujoče rasti. Reforma okvira ekonomskega upravljanja s tem ohranja temeljna cilja proračunske discipline in vzdržnosti dolga, določena v fiskalnem dogovoru.

(43)

Za zagotovitev učinkovitega izvajanja in ustreznega spremljanja te uredbe bi morala Komisija po zaprosilu za mnenje Ekonomsko-finančnega odbora pravočasno zagotoviti smernice o informacijah, ki jih morajo države članice zagotoviti v svojih nacionalnih srednjeročnih fiskalno-strukturnih načrtih in letnih poročilih o napredku. Te smernice bi bilo treba objaviti.

(44)

Večstranski nadzor bi moral temeljiti na visokokakovostni in neodvisni statistiki, pripravljeni v skladu z načeli iz Uredbe (ES) št. 223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (22).

(45)

Ker ciljev te uredbe, in sicer zagotavljanje učinkovitega usklajevanja ekonomskih politik in večstranskega proračunskega nadzora, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ali učinkov usklajevanja in nadzora lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(46)

Glede na obstoječi rok na podlagi Pakta za stabilnost in rast bi morala ta uredba nujno začeti veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije –