(1)

Z Uredbo (EU, Euratom) 2022/2434 Evropskega parlamenta in Sveta (2) je bila v Uredbo (EU, Euratom) 2018/1046 uvedena diverzificirana strategija financiranja kot enotna metoda financiranja za izvajanje operacij najemanja posojil in upravljanja dolga s strani Komisije. Diverzificirana strategija financiranja se, razen v ustrezno utemeljenih primerih, uporablja za programe finančne pomoči, za katere so temeljni akti začeli veljati 9. novembra 2022 ali pozneje.

(2)

Komisija bi morala določiti potrebne ureditve za izvajanje diverzificirane strategije financiranja. Za njeno izvajanje je treba sprejeti sklop pravil, da se določi, kako se bodo zadevni stroški razporejali med relevantne programe finančne pomoči, kar bi moralo zagotoviti, da bodo vsi stroški Unije, ki se nanašajo na finančno pomoč, bremenili upravičence do prihodkov iz najemanja posojil.

(3)

Metodologija razporejanja stroškov, povezanih z izvajanjem diverzificirane strategije financiranja v okviru instrumenta NextGenerationEU, je bila [prvič] določena z Izvedbenim sklepom Komisije (EU) 2021/1095 (3). Z Izvedbenim sklepom Komisije (EU, Euratom) 2022/2545 (4) so se navedene ureditve razširile na vse operacije najemanja posojil in upravljanja dolga, ki se izvajajo v okviru diverzificirane strategije financiranja v skladu s členom 220a Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046, in sicer s ciljno usmerjenimi prilagoditvami metodologije razporejanja stroškov.

(4)

V skladu s členom 220(5), točka (e), Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 in v skladu s proračunskima načeloma dobrega finančnega poslovodenja in ravnotežja proračuna bi morali obveznost kritja stroškov v zvezi s finančno pomočjo nositi upravičenci do finančne pomoči. Vse stroške bi bilo treba naložiti upravičencem na podlagi enotne metodologije razporejanja stroškov, ki zagotavlja pregledno in sorazmerno razporejanje stroškov.

(5)

Metodologija razporejanja stroškov bi morala onemogočiti navzkrižno subvencioniranje stroškov med kategorijami upravičencev. Stroške posojil bi bilo treba v celoti pripisati upravičencem do teh posojil, stroške nepovratnih oblik podpore pa, kadar je ustrezno, splošnemu proračunu Unije, in sicer na podlagi dejanskih stroškov zbiranja in izplačila ustreznega deleža prihodkov različnim upravičencem. Metodologija bi morala zajemati vse stroške, ki jih ima Unija zaradi operacij najemanja posojil in upravljanja dolga, vključno z vsemi upravnimi stroški, in bi morala zagotoviti, da se za vsako izplačilo izračunajo različne kategorije stroškov.

(6)

Da se zagotovi poštena in enaka obravnava upravičencev, bi bilo treba uporabljati skupno in enotno metodologijo za stroške za vse vrste izplačil, in sicer za tista, ki se odplačajo iz splošnega proračuna Unije, in tista, ki jih odplačajo upravičenci. Stroške bi bilo treba upravičencem pripisati na podlagi deleža prejetih prihodkov.

(7)

Ta metodologija razporejanja stroškov bi morala razlikovati med tremi kategorijami stroškov: stroški financiranja, stroški upravljanja likvidnosti in upravnimi stroški. Stroški financiranja izhajajo iz obresti in drugih stroškov, ki jih mora Komisija plačati za različne instrumente, izdane za financiranje zadevnih izplačil. Stroški upravljanja likvidnosti nastanejo na osnovi zneskov, ki se začasno izdajo in vodijo na računih likvidnosti kot rezerva za kritje prihodnjih plačil. Ti tekoči operativni režijski stroški so bistvena značilnost diverzificirane strategije financiranja in bi jih bilo treba pravično porazdeliti med vse upravičence. Tretja stroškovna kategorija so upravni stroški za vzdrževanje tehnične in operativne zmogljivosti za izvajanje diverzificirane strategije financiranja, ki izhajajo neposredno iz izvajanja navedene strategije.

(8)

Če sta trajanje in struktura programov finančne pomoči, ki se financirajo v okviru diverzificirane strategije financiranja, drugačna kot pri instrumentu NextGenerationEU in posojilih na podlagi Uredbe (EU) 2022/2463 Evropskega parlamenta in Sveta (5), je primerno, da se s spremembo metodologije razporejanja stroškov omogoči dodatna prožnost. Izvedbeni sklep (EU, Euratom) 2022/2545 določa, da je treba v primeru vzpostavitve novih programov finančne pomoči z drugačnim trajanjem in strukturo pregledati ustreznost metodologije za izračun stroškov NextGenerationEU.

(9)

Za zagotovitev želene prožnosti bi morala metodologija razporejanja stroškov vključevati koncept programskih razdelkov za organizacijo in spremljanje dodeljevanja izplačil in povezanih instrumentov financiranja po programih. To bi omogočilo dodeljevanje instrumentov financiranja glede na finančne značilnosti posameznih programov in zagotovilo prilagojeno upravljanje obveznosti z umerjeno izbiro zapadlosti. Uvedba programskih razdelkov bi preprečila navzkrižno subvencioniranje stroškov med programi.

(10)

To bi moralo biti poleg tega usklajeno z okvirom sistema upravljanja, vzpostavljenim z Izvedbenim sklepom Komisije (EU, Euratom) 2023/2825 (6), ki določa, da se pripisovanje instrumentov financiranja programom določi ob upoštevanju zadevnih ciljev glede zapadlosti in specifičnih omejitev različnih programov.

(11)

Cilj glede povprečne zapadlosti in okvirni zneski operacij financiranja bi morali biti za vsak program navedeni v sklepih o načrtu financiranja, sprejetih na podlagi člena 4 Izvedbenega sklepa (EU, Euratom) 2023/2825. Cilji za posamezen program v okviru splošnih omejitev, določenih v letnem sklepu o najemanju posojil, zagotavljajo nezavezujočo usmeritev glede ravni, ki jih je treba doseči ob koncu obdobja financiranja, ob predpostavki, da potrebe po financiranju ostanejo nespremenjene. V obdobju oblikovanja programskega oziroma časovnega razdelka se lahko tehtana povprečna zapadlost instrumentov financiranja na program razlikuje od cilja ob koncu obdobja. Komisija bi morala instrumente financiranja dodeliti različnim razdelkom v ustreznih šestmesečnih obdobjih, pri čemer bi morala upoštevati preostale transakcije najemanja posojil, ki so načrtovane za preostanek obdobja financiranja. Pri tem bi morala Komisija po svojih najboljših močeh zagotoviti pravično doseganje različnih ciljev glede povprečne zapadlosti za vsak program finančne pomoči v okviru področja uporabe člena 220a Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 in nepovratne podpore na podlagi člena 5(1) Sklepa Sveta (EU, Euratom) 2020/2053 (7) v celotnem obdobju financiranja. Komisija bi morala pri izvajanju operacij najemanja posojil dati prednost doseganju najugodnejših pogojev, pravično doseganje zadevnih ciljev povprečne zapadlosti v vseh programskih razdelkih na ravni dodelitve pa bi moralo biti sekundarni cilj. Komisija bi morala redno posodabljati in spremljati doseganje teh ciljev.

(12)

Ob začetku veljavnosti vsakega novega programa finančne pomoči, financiranega s transakcijami, ki se izvajajo v okviru diverzificirane strategije financiranja, bi bilo treba vzpostaviti programski razdelek. Programski razdelki bi morali biti namenjeni bodisi enemu samemu upravičencu bodisi več upravičencem, odvisno od tega, ali temeljni akt programa predvideva samo enega ali več upravičencev do finančne pomoči.

(13)

Za programe, ki omogočajo dodelitev finančne pomoči več kot enemu upravičencu, bi bilo treba izplačila in povezane instrumente financiranja v namenskem programskem razdelku dodatno razdeliti v časovne razdelke, da se zagotovi, da so stroški financiranja, ki se zaračunajo izplačilu navedenemu upravičencu, tesno povezani s prevladujočimi tržnimi obrestnimi merami v času izplačila. Stroški financiranja se stabilizirajo ob koncu časovnega razdelka.

(14)

Programskega oddelka, povezanega s programom finančne pomoči, namenjenim enemu samemu upravičencu, ni nujno razdeliti na časovne oddelke, saj vsi stroški bremenijo istega upravičenca.

(15)

Dodajanje programskih razdelkov na podlagi tega sklepa ne bi smelo vplivati na obstoječo razporeditev stroškov za kateri koli program, za katerega se že uporablja obstoječa metodologija razporejanja stroškov. Da se to doseže, bi bilo treba izplačila, izvedena pred začetkom veljavnosti tega sklepa, na podlagi instrumenta NextGenerationEU, Uredbe (EU) 2022/2463 in katerega koli drugega programa CAM, ki je veljal pred začetkom veljavnosti Sklepa, ter instrumente financiranja, ki so že bili dodeljeni obstoječim časovnim razdelkom na podlagi Izvedbenega sklepa (EU, Euratom) 2022/2545, združiti v namenski programski razdelek za prejšnje programe s časovnimi razdelki. Tak programski razdelek za prejšnje programe bi moral vključevati vse časovne razdelke, ki so že vzpostavljeni za financiranje teh programov, ter vsa prihodnja izplačila in povezane instrumente financiranja v zvezi s temi programi. S tem se bo zagotovilo, da novi pristop ne bo vplival na razporeditev stroškov, ki jih ima Komisija na podlagi obstoječe metodologije razporejanja.

(16)

Izračun stroškov financiranja, ki izhajajo iz transakcij najemanja posojil, bi bilo treba izpeljati iz stroškov, ki nastanejo pri vseh operacijah najemanja posojil v programskem razdelku, v primeru programa z več upravičenci pa v vsakem ustreznem časovnem razdelku. Kadar se stroški razporedijo upravičencem iz istega razdelka, bi bilo treba upravičence do posojil oziroma splošni proračun Unije, kar zadeva zunanje namenske prejemke na podlagi člene 3(1) Uredbe Sveta (EU) 2020/2094 (8), bremeniti enako. Ta metoda, po kateri se stroški določajo v celotnem trajanju programa oziroma časovnega razdelka, preprečuje naključnost, ki je značilna za tradicionalno vzajemno (back-to-back) metodo, po kateri so stroški za vsakega posameznega upravičenca odražali pogoje, ki jih je bilo mogoče dobiti na dan, ko je bilo posojilo najeto.

(17)

Programski razdelek bi moral biti aktiven v celotnem obdobju, v katerem se izvajajo izplačila v okviru namenskega programa. V programskem razdelku programa z več upravičenci bi moral biti v danem trenutku aktiven le en časovni razdelek. Vzpostavljeni časovni razdelki bi morali praviloma trajati šest mesecev z začetkom 1. januarja ali 1. julija. Pri programskih razdelkih za prejšnje programe bi moral prvi časovni razdelek zajemati obdobje od 1. junija 2021 do 31. decembra 2021, tj. časovni okvir za začetek operacij financiranja NextGenerationEU. Praviloma bi bilo treba prvi časovni razdelek danega programa ustvariti v obdobju izvedbe prvega izplačila. Vsak časovni oziroma programski razdelek bi moral ostati aktiven, dokler se znesek dolgoročnega financiranja, ki mu je dodeljeno, ne ujema z zneskom izplačil. Vendar bi moral v primeru neujemanja ob koncu šestmesečnega obdobja časovni razdelek ostati aktiven, dokler se ne doseže ujemanje zneska izplačil in dolgoročnega financiranja. V tem primeru bi moralo biti mogoče začasno nadaljevati dodeljevanje izplačil aktivnemu časovnemu razdelku, hkrati pa instrumente financiranja pripisovati naslednjemu časovnemu razdelku.

(18)

Medtem ko lahko stroški financiranja v obdobju, v katerem je programski oddelek ali, če je ustrezno, časovni razdelek aktiven, variirajo zaradi razlik v pogojih financiranja, na katere Komisija ne more vplivati, bi morala Komisija upravljati operacije najemanja posojil in upravljanja dolga, da bi zagotovila, da vsak programski razdelek in, če je ustrezno, časovni razdelek dosežeta svoj cilj zapadlosti v primerljivi meri, pri čemer bi morala vedno dati prednost doseganju najugodnejših pogojev za vse programe.

(19)

Strategija Komisije za financiranje omogoča boljše obvladovanje obrestnega tveganja in drugih finančnih tveganj. Obrestne mere, ki se zaračunavajo upravičencem do posojil, naj bi bile sicer stabilne, vendar bi lahko bili ob zamenjavi zapadlih dolgoročnih instrumentov financiranja potrebni občasni malenkostni ponovni izračuni obrestnih mer. Komisija bo po potrebi razvila svojo zmogljivost za uporabo izvedenih finančnih instrumentov, kot so zamenjave, da bo lahko upravljala morebitno preostalo obrestno tveganje in upravičencem ponudila možnost posojil s fiksno obrestno mero. Stroške teh instrumentov s fiksno obrestno mero bi morali kriti v celoti in izključno upravičenci, ki uporabljajo to možnost.

(20)

Zneski izplačil v posameznem programskem razdelku ali, če je ustrezno, v posameznem časovnem razdelku bi morali biti enaki znesku dolgoročnih instrumentov financiranja, pripisanih navedenemu programskemu oziroma časovnemu razdelku. V večini primerov bi se moralo za razdelke programov z več upravičenci izplačilo prihodkov izvesti v istem časovnem razdelku kot izdaja dolgoročnih instrumentov financiranja, uporabljenih za zbiranje prihodkov, ter se tudi pripisati istemu časovnemu razdelku. Vendar bi lahko nepredvidene zamude pri izplačilih privedle do primerov, ko so prihodki iz dolgoročnega financiranja zbrani, vendar jih ni mogoče izplačati, kot je bilo prvotno načrtovano. To možnost bi bilo treba upoštevati pri dodelitvi izplačil različnim časovnim razdelkom.

(21)

Primerno je tudi v predhodnem časovnem razdelku omogočiti predvidevanje potreb po izplačilih, ki nastanejo zgodaj v naslednjem časovnem razdelku. Za odziv na take primere in zagotovitev financiranja pod ugodnimi pogoji bi morala obstajati možnost, da se dolgoročni instrumenti financiranja pripišejo naslednjemu časovnemu razdelku.

(22)

Zmožnost upravljanja likvidnosti operacij financiranja z dostopanjem do kratkoročnega najemanja posojil in vzdrževanjem denarnih sredstev za bonitetne namene je osrednja in glavna značilnost diverzificirane strategije financiranja. To upravljanje likvidnosti bi moralo Komisiji omogočiti, da izpolni vse potrebe po plačilih in prilagodi izdajanje tržnim pogojem. Primerno je določiti metode za izračun stroškov, povezanih z upravljanjem likvidnosti, iz členov 6 in 8 Izvedbenega sklepa (EU, Euratom) 2023/2825. Te bi morale zajemati stroške, ki izhajajo iz izdaje kratkoročnih instrumentov financiranja, z začasno hrambo nekaterih prihodkov na likvidnostnem računu, da se zagotovi zmožnost izvedbe vseh plačil na zahtevo ter upravljanje obrestnih in drugih finančnih tveganj. Stroške, ki nastanejo v zvezi s ponovnimi odkupi in/ali lastništvom obveznic za namene upravljanja likvidnosti, bi bilo prav tako treba obravnavati kot stroške upravljanja likvidnosti. S tem sklepom bi se morala vzpostaviti podlaga za izračun teh stroškov likvidnosti ter za njihovo pošteno in pravično obračunavanje vsem zadevnim upravičencem do prihodkov v zadevnem letu.

(23)

Operacije upravljanja likvidnosti bi morale prispevati k zmanjšanju stroškov upravljanja likvidnosti, ki lahko nastanejo pri vzdrževanju denarnih sredstev za bonitetne namene. Donosnost naložb imetij likvidnosti, ki izhaja iz zavarovanih ali nezavarovanih transakcij na denarnem trgu, bi morala zajemati dnevne obresti v zvezi z vsako transakcijo in morebitno provizijo za trgovanje ali ažio/disažio. Donosnost naložb pri teh operacijah bi morala biti vsota stroškov izdaje in imetja take likvidnosti, pri čemer bi bilo treba donosnost naložb takih imetij četrtletno sorazmerno pripisati neporavnanim izplačilom.

(24)

Izplačila, ki so višja od zneska dolgoročnih instrumentov financiranja, dodeljenih posameznemu programskemu razdelku oziroma, če je ustrezno, posameznemu časovnemu razdelku, ali plačila obresti, bi lahko povzročila likvidnostni primanjkljaj v navedenem razdelku. Izplačila, ki so nižja od zneska dolgoročnih instrumentov financiranja, dodeljenih posameznemu programskemu razdelku ali, če je ustrezno, posameznemu časovnemu razdelku, ali odplačila, bi lahko povzročila likvidnostni presežek. Izravnava teh likvidnostnih presežkov ali primanjkljajev je neizogibna zahteva za izvajanje diverzificirane strategije financiranja. Teh stroškov se ne bi smelo obračunavati v okviru zadevnih razdelkov, temveč bi jih bilo treba iz njih izločiti in jih upravljati kot ločene režijske stroške upravljanja likvidnosti. S tem sklepom bi bilo treba vzpostaviti mehanizem za razdruževanje stroškov, ki izhajajo iz likvidnostnih primanjkljajev ali presežkov, da bi se lahko absorbirali v širšem programu financiranja v obliki stroškov upravljanja likvidnosti. Komisija bi morala za izravnavo morebitnih pozitivnih ali negativnih stanj denarnih sredstev v programskih razdelkih programov z enim upravičencem ali v časovnih razdelkih programov z več upravičenci glede na skupni znesek izplačil uporabiti razdelek za upravljanje likvidnosti.

(25)

Za izvajanje diverzificirane strategije financiranja so potrebne nove zmogljivosti, da se pridobi najugodnejši dostop do kapitalskih trgov ter zagotovi stalno in učinkovito vzdrževanje takšne infrastrukture. To vključuje stroške, ki so potrebni za vodenje računov likvidnosti, pridobitev zmogljivosti za vodenje dražb za obveznice in menice EU ter vzpostavitev novih notranjih zmogljivosti za obdelavo podatkov. Takšne stroške, ki izhajajo neposredno iz izvajanja operacij najemanja posojil in izplačil, bi bilo treba obravnavati kot režijske stroške, ki razlikujejo med stroški, povezanimi z vzpostavitvijo in vzdrževanjem infrastrukture za najemanje posojil in izplačila. Ti stroški bi morali biti zajeti v stroških storitev za upravne režijske stroške.

(26)

Stroški storitev za upravne režijske stroške združujejo vse upravne stroške, nastale neposredno pri izvajanju diverzificirane strategije financiranja. Ti stroški nastanejo bodisi kot stroški vzpostavitve, povezani z enkratnimi stroški izgradnje operativnih zmogljivosti, bodisi kot ponavljajoči se stroški, tj. neizogibni stroški, ki jih je mogoče neposredno pripisati operacijam najemanja posojil in upravljanja dolga v okviru diverzificirane strategije financiranja in ki nastanejo periodično. Medtem ko so ponavljajoči se stroški redni letni stroški, ki se zaračunajo za izplačila v danem letu, bi bilo treba stroške vzpostavitve pripisati kot enkratne stroške.

(27)

Stroški, povezani z vzpostavitvijo in gradnjo zmogljivosti teh operacij, so nastali od leta 2021 in so že bili naloženi upravičencem programov finančne podpore NextGenerationEU prek posebnih režijskih stroškov vzpostavitve. Zato upravičenci do drugih programov finančne pomoči v okviru področja uporabe člena 220a Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 ne bi smeli nositi stroškov, povezanih s to prejšnjo gradnjo zmogljivosti, temveč le prihodnje odhodke, povezane z vzdrževanjem te infrastrukture ali njenim prihodnjim razvojem. Delež upravnih stroškov programov finančne pomoči v okviru področja uporabe člena 220a Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046, razen instrumenta NextGenerationEU, bi bilo treba določiti z deležem programa v prihodkih, zbranih prek diverzificirane strategije financiranja v letu, v katerem so nastali ustrezni upravni stroški.

(28)

Upravni stroški, vključeni v stroške storitev za upravne režijske stroške, bi morali biti omejeni na zaključen seznam upravičenih stroškov, ki so neposredno povezani z diverzificirano strategijo financiranja. Pogodbeni honorarji za zaposlitev zunanjih svetovalcev so del seznama upravičenih upravnih odhodkov na podlagi dogovorov, sklenjenih v okviru letnega proračuna za leto 2023. Razširitev seznama upravičenih upravnih odhodkov je bila organom držav članic sporočena pred sprejetjem tega sklepa. Združeni stroški storitev za upravne režijske stroške predstavljajo zelo omejen delež združenih stroškov operacij diverzificirane strategije financiranja.

(29)

Postopek naknadnega izdajanja računov je zasnovan tako, da se zagotovi povračilo stroškov v naslednjem letu in do trenutka, ko stroški ne nastajajo več zaradi operacij najemanja posojil, upravljanja dolga in plačil v okviru diverzificirane strategije financiranja.

(30)

Unija lahko izjemoma krije stroške obresti in upravne stroške, povezane z najemanjem in dajanjem posojil, kot so posojila za finančno pomoč Ukrajini, odobrena na podlagi Uredbe (EU) 2022/2463 in Uredbe (EU) 2024/792 Evropskega parlamenta in Sveta (9). Glede na Uredbo (EU) 2022/2463 se potrebna sredstva zagotovijo s prispevki držav članic v skladu s členom 5(1) navedene uredbe, kolikor se ti stroški ne krijejo z drugimi sredstvi. V takem primeru bi moralo biti izdajanje računov za te stroške usklajeno z izdajanjem računov za stroške v zvezi z izplačili kot zunanjimi namenskimi prejemki na podlagi člena 3(1) Uredbe (EU) 2020/2094 in združeno po četrtletjih.

(31)

Komisija bi morala za vsako izplačilo izdati potrditveno obvestilo, vključno z nepovratno podporo v smislu člena 2(2), točki (a) in (c), Uredbe 2020/2094, vračljivo podporo državam članicam v smislu člena 2(2), točka (b), Uredbe 2020/2094 in posojili državi članici ali tretji državi v okviru programov finančne pomoči s področja uporabe člena 220a Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046.

(32)

Posojila v okviru diverzificirane strategije financiranja bi bilo treba izvajati pod standardnimi finančnimi pogoji (struktura zapadlosti in odplačevanja) za vsako izplačilo, ki spada v isti program pomoči, pod pogojem, da so združljiva z diverzificirano strategijo financiranja. Pri nepovratni podpori bi moralo biti potrditveno obvestilo glavni podporni element, ki določa te finančne pogoje za splošni proračun Unije. V potrditvenem obvestilu se priglasitev stroškov določi na podlagi zadevnih finančnih pogojev. Ti pogoji bi morali vključevati datum izplačila, znesek finančne podpore, datum stroškov financiranja in datum zapadlosti. Potrditveno obvestilo je bistvena podlaga za proračunsko načrtovanje, finančne tokove in obračunavanje nepovratne podpore EU.

(33)

V sporazume o posojilih bi moral biti vključen sklic na ta sklep kot na metodo za izračun in zaračunavanje stroškov posojil.

(34)

Ta sklep bi se moral uporabljati za vse transakcije najemanja posojil in izplačila v okviru programa NextGenerationEU, vključno s tistimi, ki so bili izvedeni pred začetkom njegove veljavnosti.

(35)

Ker je treba med drugimi prednostnimi nalogami politike julija 2024 nujno zagotoviti pomoč Ukrajini v okviru instrumenta za Ukrajino na najustreznejši in najugodnejši način, bi moral ta sklep začeti veljati čim prej –