EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 30.11.2020

COM(2020) 766 final

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

o prvem kratkoročnem pregledu uredbe o geografskem blokiranju

{SWD(2020) 294 final}

Povzetek

·Z uredbo o geografskem blokiranju je prepovedana neupravičena diskriminacija strank, ki kupujejo blago ali storitve. Uredba zagotavlja, da državljanstva, kraja prebivališča ali kraja sedeža strank ni mogoče uporabiti kot razlog za zavrnitev dostopa do spletne trgovine (npr. z elektroniko ali oblačili) ali storitve, ki se zagotovi prek spleta in uporabi zunaj njega (npr. najem vozila) v EU, tudi če je ta diskriminacija povezana s plačilnim sredstvom.

·Ta pravila se uporabljajo od 3. decembra 2018. Uredba je bila del svežnja ukrepov za enotni digitalni trg, dogovorjenega za e-trgovino. Med drugimi z njo povezanimi ukrepi za olajšanje čezmejne e-trgovine so nova pravila o storitvah čezmejne dostave paketov (ki se uporabljajo od maja 2018), revidirana pravila o varstvu potrošnikov in nova pravila o DDV za spletno prodajo blaga in storitev. Leta 2022 bo začel veljati sklop novih pravil o varstvu potrošnikov, pravila o DDV pa bodo začela veljati julija 2021.

·Komisija je v tem poročilu pripravila pregled prve faze izvajanja uredbe o geografskem blokiranju. Tak zgodnji pregled je bil dogovorjen v okviru pogajanj, deloma za oceno možnosti za razširitev področja uporabe Uredbe na druge storitve, kot so avtorsko zaščitene vsebine. Poleg tega je bil pregled dokončan sredi izbruha krize zaradi COVID-19, zato pri podatkih in analizi v pregledu ni bilo mogoče upoštevati možnih učinkov pandemije.

·Ugotovitve Komisije o dosedanjem izvajanju kažejo dobro ozaveščenost potrošnikov in nekatere prve pozitivne učinke. Blokiranje dostopa do spletišč/registracije na spletiščih – ali preusmeritev potrošnikov na druga spletišča – se je na primer zmanjšalo. Po drugi strani pa so pri pooblastitvi izvršilnih organov v večini držav članic nastale precejšnje zamude. Poleg tega trgovci še vedno neradi ponujajo možnosti čezmejne dostave, ki niso del sedanjih obveznosti, določenih z Uredbo. V bližnji prihodnosti je mogoče pričakovati izboljšave v zvezi s temi vprašanji, zlasti ko bodo začeli veljati vsi ukrepi za e-trgovino v okviru strategije za enotni digitalni trg in ko se bo povečala pravna predvidljivost.

·Kar zadeva izvedljivost razširitve področja uporabe Uredbe, zlasti na avtorsko zaščitene spletne vsebine, podatki, predstavljeni v poročilu, kažejo, da bi se učinki razlikovali glede na vrsto vsebine, odvisno od ravni povpraševanja potrošnikov in razpoložljivosti vsebin v EU. Če bi se področje uporabe Uredbe razširilo na primer na pretočno predvajanje glasbe, bi lahko bili učinki te razširitve na blaginjo potrošnikov celo negativni, saj bi se lahko cene v nekaterih državah članicah, v katerih so te storitve zdaj cenejše, zvišale. V tem poročilu so opredeljene morebitne koristi, zlasti za avdiovizualne vsebine, ki so pogosto dostopne le na območju znotraj državnih meja, dostop do njih pa je pogosto geografsko blokiran. Vendar so v poročilu opredeljeni tudi morebitni izzivi za naložbe v produkcijo vsebin ter posledice za celotni ekosistem sektorja in vpliv na blaginjo, ki zahtevajo nadaljnje ocene. Na splošno bi bili učinki razširitve področja uporabe Uredbe odvisni predvsem od praks licenciranja avtorskih pravic in vidikov avtorskega prava.

·Komisija v tej fazi meni, da bodo polni učinki Uredbe postali vidni šele sčasoma, ko bo izvrševanje okrepljeno in se bodo začeli uporabljati drugi ustrezni ukrepi (za e-trgovino) ter ko bo mogoče oceniti celotni vpliv krize zaradi COVID-19 na različne vključene sektorje. Do takrat bi morali biti nadaljnji ukrepi osredotočeni na nadaljnje spremljanje in ozaveščanje, hkrati pa bi morali izboljšati izvrševanje in usmerjanje.

·Komisija bo zlasti v zvezi z avdiovizualnimi vsebinami začela dialog z deležniki, da bi spodbudila kroženje kakovostnih vsebin po vsej EU. Ta dialog bi lahko potekal v okviru evropske sektorske politike za oživitev za medije in ustvarjalni sektor, ki bo podrobneje opisana v prihodnjem akcijskem načrtu za medijski in avdiovizualni sektor.

·V skladu s tem bi bilo treba za leto 2022 načrtovati še en pregled stanja. Od izida tega spremljanja bo odvisno, ali bo Komisija nato razmislila o pripravi predlogov sprememb Uredbe ali morebitnih drugih nadaljnjih ukrepih, vključno z ustreznim zakonodajnim posredovanjem.

1.Uvod

Na resnično povezanem enotnem digitalnem trgu potrošniki pričakujejo nemoten čezmejni dostop do blaga in storitev. Uredba o geografskem blokiranju 1 (v nadaljnjem besedilu: Uredba) od 3. decembra 2018 prepoveduje neupravičeno diskriminacijo strank (potrošnikov in podjetij, ki kupujejo kot končni uporabniki), ki nakupujejo prek spleta, zgolj na podlagi državljanstva, kraja prebivališča ali kraja sedeža. To vključuje primere, ko stranka ne more dokončati čezmejnega nakupa ali se od nje zahteva, naj plača z debetno ali kreditno kartico, izdano v določeni državi. Cilj Uredbe je bil povečati možnosti potrošnikov in podjetij za čezmejno kupovanje: potrošniki bi morali imeti možnost, da kjer koli v EU „kupujejo kot lokalne stranke“.

Uredba določa, da se po 18 mesecih od začetka uporabe pripravi kratkoročni pregled, ki bi moral vključevati oceno izvedljivosti razširitve področja uporabe Uredbe, zlasti za spletne storitve, ki omogočajo dostop do avtorsko zaščitenih vsebin 2 , kot so glasba, videoigre, filmi ali e-knjige.

To poročilo vsebuje glavne ugotovitve Komisije za prvo obdobje izvajanja Uredbe. Razdeljeno je na tri glavne oddelke. V oddelku 2 sta obravnavana izvajanje s strani držav članic in trgovcev ter spreminjanje pričakovanj potrošnikov. V oddelku 3 so obravnavani možnosti in izzivi za spremembo področja uporabe Uredbe. V oddelku 4 je na koncu obravnavana vrsta nadaljnjih ukrepov.

Priloženi delovni dokument služb Komisije vsebuje podrobnejše dokaze in analizo, ki podpirajo te ugotovitve.

2.Izvajanje Uredbe

Ta oddelek vsebuje: (i) prve ugotovitve o izvajanju Uredbe v državah članicah; (ii) nekatere splošne trende na področju ozaveščenosti in pričakovanj potrošnikov ter (iii) podrobnosti o izvajanju Uredbe s strani trgovcev. V njem so na kratko opisane tudi sinergije z drugimi povezanimi zakonodajnimi pobudami, ki so začele veljati ali bodo kmalu začele veljati.

1.

2.

2.1.Izvajanje v državah članicah

Države članice so morale za primere spora med potrošnikom in trgovcem do 3. decembra 2018 imenovati organ ali organe, odgovorne za zagotavljanje praktične pomoči potrošnikom. Zagotoviti so morale tudi možnost vložitve opustitvenih tožb in sodelovanje v mreži za sodelovanje na področju varstva potrošnikov 3 . Mreža za sodelovanje na področju varstva potrošnikov združuje organe, odgovorne za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov v EU. Države članice so morale tudi pooblastiti pristojne organe in določiti ukrepe za zagotovitev ustreznega in učinkovitega izvrševanja Uredbe, da je mogoče sprejeti ukrepe zoper trgovce, ki kršijo pravila.

Postopek izvajanja v državah članicah na splošno upočasnjujejo zamude. Do decembra 2018 je le šest držav članic sprejelo in priglasilo ukrepe in organe, določene za izvrševanje Uredbe. Po dejavnostih natančnega spremljanja in nadzora, ki jih je izvedla Komisija, je večina držav članic te ukrepe sprejela spomladi 2019. Šest držav članic do julija 2019 še vedno ni v celoti ali delno sporočilo izvršilnih ukrepov, ki naj bi se uporabljali za kršitve Uredbe. Komisija je v teh primerih začela postopke za ugotavljanje kršitev.

Pravice in obveznosti iz Uredbe se uporabljajo neposredno, te zamude pa niso vplivale nanje. Vendar se v prvem četrtletju 2019 javno izvrševanje ali nadzor v večini držav članic nista izvajala 4 .

Večina tistih držav članic, ki so imenovale ustrezne organe, se je odločila, da organe za varstvo potrošnikov pooblastijo kot izvršilne organe, evropske potrošniške centre pa kot organe za pomoč 5 . Vendar se veljavne denarne kazni med državami članicami zelo razlikujejo, pri čemer je razpon med najnižjo in najvišjo denarno kaznijo v posamezni državi članici pogosto velik 6 . Kar zadeva primere geografskega blokiranja med podjetji, so države članice skoraj enako razdeljene na dve skupini, ki sledita dvema različnima pristopoma: v prvi skupini je mogoče le zasebno izvrševanje prek sodišč; v drugi skupini pa kombinacija zasebnega in javnega izvrševanja. Učinkovitost sistemov za sankcioniranje in izvrševanje, zlasti v primerih med podjetji, bo torej treba nadalje oceniti, tudi za oceno praktične uporabe in učinkovitosti pravnih sredstev.

2.2.Ozaveščenost in pričakovanja potrošnikov

Uredba je kot ena glavnih pobud, povezanih z e-trgovino, v okviru strategije za enotni digitalni trg pritegnila veliko pozornost potrošnikov in njihovih predstavniških organizacij. Eden od razlogov za to je, da Uredba potrošnikom neposredno daje posebne pravice v odnosu do čezmejnih trgovcev.

Komisija je precej pred začetkom uporabe Uredbe prek različnih kanalov izvajala tudi dejavnosti ozaveščanja. Med temi ukrepi je bila priprava dokumentov z vprašanji in odgovori, da bi se razjasnila vprašanja potrošnikov in trgovcev 7 . 

Zato je bilo februarja 2019, tj. le nekaj mesecev po datumu začetka uporabe, približno 50 % potrošnikov v EU že seznanjenih z Uredbo. Približno polovica teh seznanjenih potrošnikov je menila tudi, da so dovolj seznanjeni s tem, kaj pomeni ta uredba 8 .

Kljub temu so prvi meseci izvajanja s strani nacionalnih izvršilnih organov in organov za pomoč pokazali, da imajo potrošniki v primeru sporov in težav pogosto večja pričakovanja glede zadevnih pravic in obveznosti 9 . Ta pričakovanja so bila še posebej velika v zvezi z zavrnitvijo čezmejne dostave ali neobstojem možnosti dostave za nekatere države, zlasti pri večnacionalnih trgovcih. Uredba ne določa obveznosti na teh področjih. Komisija predlaga, naj se nadaljuje ozaveščanje o Uredbi ter hkrati še naprej spremljajo splošne tržne prakse trgovcev in njihov vpliv na izbire, ki so na voljo javnosti po vsej EU.

2.3.Uporaba s strani trgovcev

Komisija je v prvih mesecih uporabe Uredbe z raziskavo s „prikritim nakupovanjem“ ter na podlagi povratnih informacij izvršilnih organov in organov za pomoč spremljala tržne prakse trgovcev.

V raziskavi s prikritim nakupovanjem 10 se izvede veliko poskusov čezmejnega nakupa blaga in storitev, da bi se zbrali podatki o praktičnih omejitvah. Tipična raziskava da vpogled v izkušnje strank pri čezmejnem nakupovanju v različnih fazah postopka nakupovanja. Temeljna raziskava, opravljena leta 2015, je bila podlaga za oceno učinka za prvotni predlog Uredbe 11 .

Raziskava iz leta 2019, v katero je bilo vključenih približno 9 000 spletišč, je pokazala nekatere prve pozitivne učinke Uredbe v smislu izboljšanja čezmejne dostopnosti spletišč trgovcev 12 . V primerjavi z letom 2015 se je pogostost preusmeritev ali zavrnitev dostopa do spletišč za e-trgovanje zmanjšala 13 , medtem ko se je število omejitev, ki v celoti preprečijo registracijo na spletiščih, prepolovilo 14 . Zmanjšalo se je tudi število samodejnih sprememb cen ob registraciji. V primerjavi z letom 2015 se je uspešnost pri izvedbi čezmejnega nakupa na splošno nekoliko povečala 15 .

Vendar je bil več kot 1 od 10 poskusov čezmejnega prikritega nakupovanja neuspešen v fazi registracije, podobno število poskusov pa v fazi plačila. Razlog za to so bile običajno zahteve glede prebivališča ali kraja izdaje plačilnega sredstva (npr. trgovec sprejema samo lokalno izdane debetne kartice) 16 . Še vedno je treba odpraviti te ovire, ki: (i) so lahko diskriminatorne; (ii) lahko povzročijo pristranske rezultate in/ali (iii) lahko preprečijo dostop do ponudb in njihovo primerjavo. To je treba rešiti prek popolnoma delujočih izvršilnih organov in organov za pomoč v vseh državah članicah.

Prve izkušnje organov, ki so bili pooblaščeni za reševanje vprašanj geografskega blokiranja, potrjujejo te podatke 17 . Nacionalni organi in/ali organi za pomoč lahko s „prijateljskim“ posredovanjem pri trgovcu pogosto odpravijo ugotovljene težave. To kaže, da številni trgovci niso nujno seznanjeni s svojimi obveznostmi ali pa se do začetka uporabe Uredbe niso ustrezno pripravili za prilagoditev svojih tržnih politik za čezmejne stranke, vendar so se pripravljeni prilagoditi, ko organi stopijo v stik z njimi.

Ti rezultati podpirajo tudi potrebo po nadaljnjih smernicah o izvajanju in dodatnih kampanjah ozaveščanja za spodbujanje skladnosti ravnanja trgovcev. Prve informacije, pridobljene od nacionalnih organov, kažejo tudi koristi sodelovanja med organi v mreži za sodelovanje na področju varstva potrošnikov. To sodelovanje olajšuje čezmejno izvrševanje, hkrati pa zagotavlja tudi dosledno razlago pravil ob podpori Komisije.

Uredba trgovcev ne obvezuje k čezmejni dostavi, če to ni določeno v veljavnih pogojih 18 . Vendar je postopek nakupovanja pogosto ustavljen v zadnjih fazah, ker trgovec izdelkov ne dostavlja v državo kupca, tako da je bil v primeru zahteve za čezmejno dostavo v nedavnem prikritem nakupovanju uspešen le vsak tretji poskus čezmejnega nakupovanja 19 .

To je zlasti posledica vztrajnosti omejitev dostave pri čezmejnem nakupovanju. Take omejitve še vedno vplivajo na več kot 50 % poskusov nakupa 20 , tudi pri večnacionalnih trgovcih, ki imajo vzpostavljene različne nacionalne različice spletišč.

Čeprav take težave v Uredbi v tej fazi niso neposredno obravnavane, lahko porušijo pričakovanje potrošnikov, da so ponudbe dostopne na celotnem evropskem enotnem trgu. Po drugi strani pa se spletni trgovci še vedno spopadajo z upravnimi ovirami (kot so zahteve glede registracije za DDV) in nejasnostjo glede zahtev varstva potrošnikov, ki veljajo za čezmejno prodajo. Ti težavi lahko torej trgovce odvračata od dejavnejšega čezmejnega poslovanja 21  .

Ta spoznanja kažejo, da je za dosego vseh predvidenih učinkov Uredbe potreben celostni pristop. Tak pristop bi spodbudil večji čezmejni dostop potrošnikov, hkrati pa bi olajšal čezmejno sodelovanje trgovcev. Ta vprašanja bodo natančneje obravnavana v naslednjem oddelku.

2.4.Sinergije s širšim okvirom enotnega digitalnega trga

Ukrepi za digitalni enotni trg z zmanjšanjem zapletenosti in znižanjem stroškov, zlasti za MSP, trgovcem pomagajo pri lažji čezmejni prodaji blaga in čezmejnemu opravljanju storitev 22 .

To vključuje ukrepe, katerih namen je: (i) znižati upravne stroške izpolnjevanja zahtev glede DDV za čezmejno prodajo blaga, zlasti odpraviti potrebo po registraciji podjetij, ki prodajajo blago na daljavo ali opravljajo storitve za osebe, ki niso davčni zavezanci, v državah članicah, kjer nimajo sedeža (ta ukrep se začne uporabljati julija 2021); (ii) nadalje uskladiti pravila o varstvu potrošnikov, vključno s pravnimi sredstvi za poškodovano blago (od leta 2022); (iii) okrepiti sodelovanje pri izvrševanju zakonodaje o varstvu potrošnikov (od januarja 2020) ter (iv) izboljšati regulativni nadzor nad storitvami čezmejne dostave paketov in preglednost tarif za dostavo paketov (od maja 2018) 23 . Komisija je zavezana ugotavljanju in odpravi morebitnih dodatnih čezmejnih ovir 24 .

Celovito in učinkovito izvajanje zgornjih ukrepov bo vplivalo na učinke Uredbe, saj bo trgovcem zagotovilo večjo pravno varnost in odpravilo nekatere ovire, zaradi katerih trgovci neradi sodelujejo s potrošniki v tujini. Zato bo učinkovitost Uredbe in potrebo po morebitnih prilagoditvah lažje oceniti ob upoštevanju širših tržnih razmer, ko bodo v celoti izvedeni in začeli učinkovati drugi ukrepi, sprejeti v okviru strategije za enotni digitalni trg.

Medtem so lahko morebitni diskriminatorni učinki nekaterih praks trgovcev, ki jih Uredba ne obravnava neposredno, tudi na podlagi razvijajočega se regulativnega okvira še vedno predmet nadzora vsakega primera posebej v skladu s splošno klavzulo o nediskriminaciji iz direktive o storitvah 25 , pri čemer navedene prakse vključujejo na primer namerno omejitev možnosti dostave na nekatere izdelke ali spletišča v državah, v katere trgovec sicer dostavlja, brez kakršne koli objektivne utemeljitve. Zato bodo morda potrebne dodatne smernice o tej klavzuli in njenih povezavah z Uredbo.

3.Razširitev področja uporabe Uredbe

3.1.Elektronsko opravljene storitve, ki omogočajo dostop do avtorsko zaščitenih vsebin 

Kar zadeva storitve, ki omogočajo dostop do del, zaščitenih z avtorskimi pravicami 26 (kot so storitve, ki omogočajo dostop do glasbe, videoiger ali filmov), so v klavzuli o pregledu Uredbe določeni nekateri posebni vidiki, ki jih je treba upoštevati. Uredba zlasti določa, da bi bilo treba pri oceni morebitne razširitve področja uporabe zahtevati, da mora imeti trgovec, ki zagotavlja čezmejni dostop do kakršnih koli takih del, „potrebne pravice za zadevna ozemlja“. To pomeni, da lahko potrošniki dostopajo do storitev spletnih vsebin v drugih državah članicah le, če ima ponudnik storitev pravice za njihova ozemlja. Ta pristop je na splošno skladen z intervencijsko logiko Uredbe in ne vpliva na avtorsko pravo. Vendar ne obravnava vprašanja, katere so „potrebne pravice“, zlasti kadar se trgovec odzove na nenaročene zahteve strank iz drugih držav članic (to je znano kot „pasivna prodaja“). To je pomembno vprašanje, saj bi bili dejanski učinki razširitve področja uporabe uredbe o geografskem blokiranju odvisni od praks licenciranja in možnih razlag „potrebnih pravic“.

V tem poročilu so opredeljeni nekateri trendi, priložnosti in izzivi, ki bi se pojavili zaradi razširitve področja uporabe Uredbe na te storitve, vključno z avdiovizualnimi in drugimi vsebinami, in so ocenjeni na podlagi navedb iz klavzule o pregledu, vključno s pogojem glede „potrebnih pravic“. Poročilo temelji na različnih analitičnih študijah in virih podatkov, ki so nadalje analizirani v priloženem delovnem dokumentu služb Komisije 27 . V tem poročilu so analizirani: (i) pričakovanja/zahteve potrošnikov; (ii) možni učinki na raznolikost ponudbe in cene za potrošnike ter (iii) vplivi na različne sektorje. Upoštevani so tudi regulativni okviri in okviri za licenciranje ter dinamični učinki, ki so vsi posebej pomembni za zapletene in hitro razvijajoče se ustvarjalne panoge. Glede na to, da se razpoložljivi dokazi nanašajo na obdobje pred izbruhom krize zaradi COVID-19, pri analizi hkrati ni bilo mogoče upoštevati vpliva te krize na sektorje avtorsko zaščitenih vsebin.

Glasba

Podatki kažejo, da so se pričakovanja potrošnikov glede čezmejnega dostopa do glasbenih vsebin – in njihovo zanimanje zanje – povečala, čeprav v EU večinoma še vedno prevladuje domača potrošnja 28 . Poslovni modeli, ki temeljijo na naročninah, zdaj predstavljajo 85 % prihodkov 29 v glasbenem sektorju. Številni vseevropski ponudniki in nekaj nacionalnih ponudnikov so dejavni v vseh državah članicah in ponujajo obsežne kataloge. Zlasti vseevropski ponudniki imajo obsežne kataloge, pri čemer je prekrivanje med različnimi državami članicami več kot 90-odstotno 30 . Drugače povedano, repertoarji, ki so na voljo v državah članicah, se bistveno ne razlikujejo. Obstoječe prakse geografskega blokiranja v tem sektorju so torej namenjene predvsem izvajanju strategij za diferenciacijo cen v različnih državah članicah in sledijo doslednemu vzorcu na podlagi dejavnikov, kot sta različno povpraševanje in kupna moč 31 .

Razpoložljivi podatki kažejo, da je cena glavni dejavnik, zaradi katerega potrošniki zamenjajo storitve. Če bi se področje uporabe Uredbe razširilo, bi bile obstoječe strategije za diferenciacijo cen torej manj vzdržne, obsežen prehod na cenejše različice enake storitve, ki se zagotavljajo v drugih državah članicah, pa bi lahko pomembno vplival na prihodke od storitev pretočnega predvajanja glasbe. Ponudniki bi se verjetno odzvali z usklajevanjem cen in morda z diferenciacijo storitev, ki jih dejavno ponujajo v različnih državah 32 .

Na podlagi razpoložljivih podatkov se zdi, da so skupni dinamični učinki vse večjega usklajevanja cen na blaginjo (tako podjetij kot tudi potrošnikov) v tem trenutku nejasni. Morebitno znižanje cen v državah z velikim povpraševanjem (in povečanje potrošnje v navedenih državah) bo morda več kot izravnano z zvišanjem cen in zmanjšanjem potrošnje v državah z majhnim povpraševanjem 33 . Zdi se, da so te ugotovitve nadalje podprte z dodatnimi dokazi o strukturnih vrzelih med državami v Uniji v zvezi z razvojem sektorja, ki vplivajo na izvoz in čezmejno uporabo glasbe 34 .

E-knjige

Povpraševanje po čezmejnem dostopu do e-knjig se zdi majhno v primerjavi z drugimi storitvami vsebin 35 . Struktura trga kaže kombinacijo nekaj vseevropskih platform ter številnih manjših nacionalnih in regionalnih prodajalcev/distributerjev knjig, katerih prodaja e-knjig pogosto dopolnjuje fizično prodajo, čeprav je pri e-knjigah povpraševanje bolj omejeno, marže pa nižje.

Razširitev področja uporabe Uredbe na e-knjige bi lahko povzročila znatno povečanje števila čezmejno dostopnih izdelkov iz posameznih katalogov določenih ponudnikov v posameznih državah (npr. do 40-odstotno povečanje za katalog iTunes v nekaj državah) in večji dostop do manjših/nacionalnih prodajalcev knjig 36 . Vendar ni jasno, ali bi se s tem dejansko povečala dejanska raznovrstnost posameznih naslovov, ki so potrošnikom že na voljo pri različnih ponudnikih/različicah vseevropskih in nacionalnih knjigarn.

Za povpraševanje potrošnikov v tem sektorju je značilna razmeroma visoka občutljivost za jezik in razmeroma nizka cenovna občutljivost glede tujih storitev 37 . To skupaj z bolj omejenimi učinki cenovnih razlik v tem sektorju in neizključnostjo katalogov (ki so na nacionalni ravni že na voljo pri različnih ponudnikih) podpira ugotovitev, da bi lahko imela razširitev področja uporabe Uredbe pozitivne, čeprav verjetno omejene učinke na potrošnike, predvsem zaradi omejenega znižanja cen 38 . Poleg tega imajo nekateri nacionalni trgi zakonodajo, ki določa cene knjig, kar bi lahko še bolj omejilo te učinke in hkrati zvišalo stroške skladnosti.

Vendar bodo negativni učinki (prek večje cenovne konkurence, predvsem pa prek višjih stroškov usklajevanja) glede na strukturo sektorja verjetno posebej škodljivi za manjše prodajalce knjig. Ti učinki bi se pokazali v veliko manjših tržnih deležih in maržah od prodaje e-knjig, vendar višjih relativnih stroških poslovanja in usklajevanja za čezmejno prodajo 39 .

Igre/programska oprema

Povpraševanje po čezmejnem dostopu do iger in predvsem programske opreme se glede na trenutne podatke 40 zdi majhno, zlasti v primerjavi z drugimi storitvami vsebin.

Čezmejna razpoložljivost videoiger (tj. iger za osebne računalnike, mobilne naprave in igralne konzole), vsaj prek večjih vseevropskih ponudnikov, kot so trgovine z aplikacijami ali platforme za osebne računalnike/konzole, se razlikuje med različnimi spletnimi igralnimi ekosistemi. Tako kot pri e-knjigah se nacionalni katalogi iger v EU nekoliko razlikujejo, zlasti pri igrah za igralne konzole in v nekaterih državah članicah. Tako kot pri glasbi distribucijske prakse za videoigre v nasprotju z drugimi storitvami vsebin pretežno temeljijo na neizključnih licencah brez ozemeljskih omejitev 41 . Z odpravo omejitev čezmejnega dostopa se lahko poveča raznolikost dostopnih izdelkov v posameznih katalogih (do približno 17 % za Playstation, ponderirano glede na razvrstitev izdelkov). Vendar vrzeli v razpoložljivosti pri vseh platformah vplivajo predvsem na naslove z razmeroma majhnim povpraševanjem/nizko oceno 42 .

Čeprav se razlike v cenah med državami članicami v povprečju zdijo majhne, dokazi kažejo, da bi lahko razširitev področja uporabe Uredbe na videoigre prinesla nekatere pozitivne učinke za potrošnike, zlasti z nižjimi cenami in večjo prodajo 43 . Kar zadeva ponudnike, pa se ne zdi, da bi morebitno povečanje potrošnje v celoti nadomestilo znižanje cen. Zato je mogoče pričakovati morebitno zmanjšanje prihodkov razvijalcev/založnikov. Skupni učinki razširitve na blaginjo (ki vključujejo učinke na potrošnike in ponudnike) bi lahko bili vsaj kratkoročno rahlo pozitivni 44 .

Vendar bi bili lahko morebitni negativni učinki večji pri manjših in/ali nacionalnih distributerjih, ki se ukvarjajo z distribucijo iger za osebne računalnike, kjer prodaja prek vseevropskih platform poteka vzporedno z neposredno prodajo založnikov, ki imajo manjši tržni delež, vendar višje relativne stroške poslovanja za čezmejno prodajo 45 . Upoštevati bi bilo treba tudi možne vplive na nekatere posebne nacionalne zahteve glede preglednosti za igre (na primer razvrščanje po primernosti glede na starost).

Avdiovizualne storitve

Pri avdiovizualnih storitvah še vedno prevladuje domača potrošnja, vendar se zdi, da je povpraševanje po čezmejnem dostopu do avdiovizualnih storitev največje pri storitvah avtorsko zaščitenih vsebin. Dokazi kažejo tudi, da se to povpraševanje povečuje, čeprav je še vedno precej omejeno, saj je 9 % uporabnikov interneta poskušalo čezmejno dostopati do avdiovizualnih vsebin, 31 % uporabnikov pa se zanima za tak dostop 46 .

Kljub temu morebitnemu čezmejnemu povpraševanju pa je razpoložljivost spletnih avdiovizualnih vsebin (zlasti filmov in nadaljevank) po vsej EU še vedno zelo omejena (povprečje za EU-27 znaša 14,1 % 47 ). Katalogi so razdrobljeni v smislu razpoložljivih naslovov in pogosto v smislu jezikovnih različic, potrošniki v manjših državah pa imajo na splošno dostop do manj vsebin. To stanje je deloma posledica distribucijskih praks, ki v avdiovizualnem sektorju pretežno temeljijo na ozemeljsko omejenih in izključnih licencah za povečanje financiranja produkcije 48 . Vendar je lahko tudi posledica poslovnih praks, zaradi katerih je enotni trg razdeljen vzdolž državnih meja 49 . Pri katalogih nacionalnih ponudnikov storitev, ki v drugih državah članicah večinoma še vedno niso na voljo, je čezmejna razpoložljivost avdiovizualnih vsebin zelo majhna 50 . Tudi veliki vseevropski ponudniki, katerih sedeži so večinoma v ZDA, v različnih državah članicah ponujajo različne kataloge, čeprav so njihovi lastni izdelki lažje dostopni v državah članicah 51 .

V zadnjih letih je EU z obravnavo nekaterih z avtorskimi pravicami povezanih ovir za distribucijo vsebin olajšala čezmejni dostop do avdiovizualnih vsebin. Uredba o prenosljivosti 52 na primer potrošnikom omogoča, da med potovanjem v EU še naprej dostopajo do storitev, za katere so plačali naročnino. Direktiva o spletnih prenosih televizijskih in radijskih programov bo olajšala čezmejno dostopnost nekaterih televizijskih programov prek spletnih storitev radiodifuznih hiš 53 . Po drugi strani bodo učinki razširitve področja uporabe uredbe o geografskem blokiranju morda odvisni od praks licenciranja, ker Uredba sama po sebi ne vpliva na avtorsko pravo 54 .

Zlasti se pri panožnih praksah licenciranja na splošno predpostavlja, da „imeti potrebne pravice“ pomeni, da morajo distributerji vsebin imeti pravice za različne države, v katerih je vsebina na voljo, in da to velja tudi za „pasivno prodajo“ (tj. če se storitev ne promovira dejavno na ozemlju potrošnika). Če bi se področje uporabe Uredbe razširilo, bi bil zato v tem primeru vpliv na čezmejno dostopnost novih spletnih avdiovizualnih storitev zelo omejen. To pa zato, ker bi proizvajalci še naprej omejevali področje uporabe licenciranih pravic 55 , lahko pa bi se k temu celo spodbujali, da bi se preprečila uporaba Uredbe za pooblaščene distributerje. V tem okviru razširitev področja uporabe Uredbe na avdiovizualni sektor pomeni, da bi potrošniki ponudnike zamenjali predvsem zaradi cen (tj. poiskali bi cenejše ponudbe vsebin/storitev, do katerih že imajo dostop), in sicer bi večinoma izbirali med več različicami vseevropskih ponudnikov. Kratkoročno bi to lahko prineslo rahlo pozitivne skupne učinke na blaginjo zaradi morebitne cenovne arbitraže s strani potrošnikov 56 , ne da bi bila izključena določena uskladitev cen, ki bi jo ponudniki sprejeli kot možno strategijo za blaženje. Hkrati bi lahko morebitna izguba prihodkov panoge srednje- do dolgoročno povzročila potencialno negativno dinamiko na trgih ustvarjalnih vsebin, financiranja, produkcije in distribucije ter povezane vplive na blaginjo, tudi v povezavi s kulturno raznolikostjo 57 .

Vendar sedanja sodna praksa o tej razlagi zakonodaje o avtorskih pravicah ni dokončna, nekaj vprašanj pa še čaka na razsodbo Sodišča Evropske unije. 58 Če distributerji ne bi potrebovali dodatnih licenc za odziv na nenaročene zahteve posameznih strank, ki niso na ozemlju, kjer distributerji dejavno zagotavljajo storitev, bi to vplivalo na oceno učinka. V tem primeru bi se čezmejno povpraševanje, ki bi ga povzročila razširitev področja uporabe Uredbe, povečalo tudi zaradi potrošnikov, ki bi iskali nove – ne nujno cenejše – vsebine ali jezikovne različice, ki niso na voljo v njihovi državi članici. V tem scenariju bi se lahko skupni prihodki ponudnikov spletnih storitev (vsaj večjih) ob predpostavkah iz študije dejansko povečali, ker bi lokalne vsebine dobile novo občinstvo v tujini 59 . Medtem ko bi ta širitev trga lahko prinesla pozitivne skupne učinke na blaginjo, je vplive take širitve na strukturo sektorja, različne udeležence na trgu in različne države članice veliko težje napovedati 60 , zato je potrebna nadaljnja ocena. Še vedno na primer obstaja negotovost glede vpliva značilnosti licenc. Po eni strani bi lahko razširitev področja uporabe Uredbe povzročila povečanje izdajanja vseevropskih izključnih licenc 61 , kar bi lahko vplivalo na strukturo zadevnih trgov. Po drugi strani pa bi lahko spodbudila tudi prakse licenciranja, osredotočene na jezikovne in kulturne razlike v povpraševanju, in hkrati omogočila prelivanje na različnih ozemljih 62 .

Na splošno je treba pri širši analizi sektorja upoštevati, da se panoga hitro spreminja. V gospodarskem smislu to pomeni, da je treba na primer pri ocenjevanju spodbud za naložbe upoštevati kratko- in dolgoročne učinke, saj različni poslovni modeli in distribucijske vrednostne verige igrajo ključno vlogo pri financiranju in distribuciji vsebin. V prihodnosti naj bi naročnine na pretakanje še naprej stalno naraščale 63 zaradi vse večjega števila svetovnih in nacionalnih platform, ki bodo veliko vlagale v lokalne vsebine in jih distribuirale prek meja, tudi na podlagi partnerskih sporazumov.

Drugi sektorji

Komisija je preučila druge sektorje, ki niso zajeti v Uredbi, da bi ocenila morebitne neupravičene omejitve (ki jih uporabljajo trgovci), ki bi se lahko obravnavale z Uredbo.

Na področju prevoza je načelo nediskriminacije že vključeno v obstoječo sektorsko zakonodajo EU ali zakonodajo o pravicah potnikov za železnice, o kateri zdaj potekajo pogajanja. Rezultati raziskave s prikritim nakupovanjem iz leta 2019 kažejo, da so prakse geografskega blokiranja v različnih sektorjih prevoza (letalski, avtobusni, železniški in pomorski prevoz) večinoma redke, čeprav so nekoliko bolj razširjene v sektorjih železniškega in pomorskega prevoza 64 . To pomeni, da je treba zagotoviti, da sozakonodajalca hitro odobrita klavzulo o nediskriminaciji, predlagano v prenovljeni uredbi o pravicah potnikov v železniškem prometu. Širše gledano pa se zdi, da v tej fazi ni potrebe po vključitvi prevoznih storitev v Uredbo. Razlogi za to so: (i) splošna redkost geografskega blokiranja v sektorju prevoza; (ii) obstoj posebnih klavzul o nediskriminaciji v drugih sektorskih instrumentih na področju prevoza (letalskega, pomorskega in avtobusnega); (iii) prihodnja zakonodajna pobuda za železnice in (iv) možni vpliv obveznosti javnih služb, ki se uporabljajo v državah članicah.

Finančne storitve, telekomunikacije in zdravstvene storitve imajo posebne značilnosti, ki jih je treba upoštevati pri preučevanju, kako odpraviti morebitne neupravičene ovire za čezmejni dostop do teh storitev 65 . Čezmejno zagotavljanje lahko na primer povzroči posebne zahteve glede nadzora za posamezne sektorje ali pa je lahko predmet nekaterih zaščitnih ukrepov in dodatnih preverjanj, ki jih zahteva ali dovoljuje sektorska zakonodaja, zato se splošna razširitev horizontalnega instrumenta, kot je Uredba, ne zdi upravičena.

4.Nadaljnji ukrepi Komisije

V tej fazi je predhodno mnenje Komisije, da je še prezgodaj za ocenjevanje vseh neposrednih in posrednih učinkov izvajanja sedanje uredbe in določanje sprememb v zvezi s tem. Kljub počasnemu izvajanju prvi pozitivni učinki, navedeni v tem dokumentu, kažejo, da obstaja kratkoročni potencial za doseganje boljših rezultatov skozi čas, zlasti z boljšim izvrševanjem v državah članicah. Poleg tega bi bilo treba v naslednjih 12–18 mesecih spremljati morebitne sinergije z drugimi ukrepi za enotni digitalni trg pri izboljševanju dostopa strank do ponudb.

Kar zadeva kakršno koli razširitev področja uporabe Uredbe na elektronsko opravljene storitve, ki omogočajo dostop do avtorsko zaščitenih vsebin, sta potrebna nadaljnja ocena in razmislek. Analiza kaže, da geografsko blokiranje v teh sektorjih temelji na različnih dejavnikih in tržni dinamiki ter da bi lahko imela razširitev področja uporabe Uredbe na različnih področjih različne učinke. Morebitni koristni učinki, zlasti za potrošnike, so odvisni predvsem od praks in pristopov za licenciranje avtorskih pravic, ki jih je treba nadalje analizirati. To zlasti velja za avdiovizualni sektor, v katerem se lahko dejansko morebiti pomembno izboljša razpoložljivost vsebin. To podpira potrebo po obravnavi vprašanja dostopa potrošnikov do vsebin, zlasti avdiovizualnih vsebin, v širšem okviru spremljanja panoge pri njenem okrevanju in preobrazbi v prihodnjem akcijskem načrtu Komisije za medijski in avdiovizualni sektor. Komisija bo z deležniki vzpostavila dialog, da bi ugotovila, kako spodbujati boljše kroženje avdiovizualnih vsebin po vsej EU, hkrati pa predlagala ukrepe za podporo okrevanju panoge 66 . Poleg tega si bo še naprej prizadevala za podporo trajnostnosti drugih sektorjev, kot je glasbeni sektor v okviru namenske pobude „Glasba premika Evropo“, ki temelji na celostnem pristopu za evropsko podporo sektorju 67 .

Medtem odpravljanje obstoječih ovir in končanje diskriminacije strank ostajata prednostna naloga Komisije. Predlagani so naslednji takojšnji nadaljnji ukrepi.

·Prvič, zagotoviti je treba, da se izkoristi celotni potencial sedanje Uredbe. Za to so potrebni: (i) popolno izvajanje v državah članicah; (ii) okrepljeno sodelovanje med pristojnimi organi in Komisijo v okviru nove mreže za sodelovanje na področju varstva potrošnikov; (iii) dodatna navodila o uporabi Uredbe in njenem razmerju s širšim nediskriminacijskim okvirom direktive o storitvah.

·Drugič, nadaljevati je treba dejavnosti ozaveščanja med trgovci in potrošniki o njihovih obveznostih in pravicah. Komisija bi morala skupaj z deležniki in pristojnimi organi sodelovati pri teh dejavnostih.

·Tretjič, Komisija bo še naprej spremljala razvoj na trgu v zvezi z dostopom strank do ponudb na enotnem trgu, tudi glede na prihodnje izvajanje drugih ukrepov za e-trgovino iz strategije za enotni digitalni trg.

·Nazadnje, Komisija bo zbrala povratne informacije deležnikov o sklepnih ugotovitvah tega prvega kratkoročnega poročila ter o temeljnih ugotovitvah in dokazih (tudi o razpoložljivosti avtorsko zaščitenih vsebin). Deležniki bi lahko tudi zagotovili ustrezne povratne informacije o kratko- in srednjeročnih učinkih krize zaradi COVID-19, ki jih v tem poročilu ni bilo mogoče upoštevati.

Komisija bo še naprej spremljala vpliv Uredbe na podlagi zbranih dokazov in povratnih informacij deležnikov, pa tudi izvajanje ukrepov za digitalni enotni trg, poleg tega pa namerava do konca leta 2022 preučiti napredek pri nadaljnjem zmanjševanju čezmejnih ovir. Posebej bo ocenila napredek, dosežen pri razpoložljivosti avdiovizualnih vsebin po dialogu s panogo. Od izida tega spremljanja bo odvisno, ali bo Komisija nato razmislila o pripravi predlogov sprememb Uredbe ali morebitnih drugih nadaljnjih ukrepih, vključno z ustreznim zakonodajnim posredovanjem.

(1)

Uredba (EU) 2018/302.

(2)

Glej člen 9(2) Uredbe.

(3)

Uredba (EU) 2017/2394 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2017 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov, in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2006/2004 (Besedilo velja za EGP) (UL L 345, 27.12.2017, str. 1). Ta nova uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov se uporablja od 17. januarja 2020.

(4)

Ena država članica na dan sprejetja tega poročila še ni sprejela vseh potrebnih ukrepov, čeprav neformalno sodeluje z drugimi izvršilnimi organi v mreži za sodelovanje na področju varstva potrošnikov.

(5)

  https://ec.europa.eu/digital-single-market/en/geo-blocking-digital-single-market#Implementation .

(6)

Denarne kazni znašajo od nekaj sto evrov do več kot 100 000 EUR in/ali so povezane s prometom. Glej priloženi delovni dokument služb Komisije, oddelek 2.1.2.

(7)

Na voljo na spletnem naslovu https://ec.europa.eu/digital-single-market/en/news/geo-blocking-regulation-questions-and-answers .

(8)

Raziskava Flash Eurobarometer 477b (2019).

(9)

Glej dokument o stališču mreže evropskih potrošniških centrov, na voljo na naslovu https://www.ecc.fi/globalassets/ecc/ajankohtaista/raportit/2019-geoblocking-position-paper-en.pdf , in priloženi delovni dokument služb Komisije, oddelek 2.1.3.

(10)

Ipsos idr. (2020).

(11)

GfK (2015), na voljo na naslovu https://ec.europa.eu/info/sites/info/files/geoblocking-final-report_en.pdf .

(12)

Delovni dokument služb Komisije 2.2, ki temelji na Ipsos idr. (2020).

(13)

Čeprav je bila na splošno že majhna, Ipsos idr. (2020).

(14)

Tudi kjer so se pojavljale težave, se je število neuspešnih registracij znatno zmanjšalo (za 13 odstotnih točk), Ipsos idr. (2020).

(15)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 2.3. Opozoriti je treba, da ta splošni kazalnik vključuje tudi elemente, ki jih Uredba ne obravnava neposredno (kot je čezmejna dostava) ter ki so se nekoliko poslabšali in s tem negativno vplivali na splošno stopnjo uspešnosti.

(16)

Ipsos idr. (2020).

(17)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 2.1.3, in rezultati anket med nacionalnimi organi iz navedenega dokumenta.

(18)

Če pa trgovec pod svojimi splošnimi pogoji že zagotavlja čezmejno dostavo v državo stranke, te stranke ne bi smel diskriminirati.

(19)

Ipsos idr. (2020). To je v skladu s splošnimi podatki Eurostata o številu podjetij, ki se dejavno ukvarjajo s čezmejno prodajo, ki je v letu 2019 v primerjavi z letom 2017 ostalo nespremenjeno. Le manjšina podjetij prodaja čez mejo, kar velja tudi za sektor spletnih storitev (43 % podjetij, ki poslujejo prek spleta, prodaja čez mejo, medtem ko se med vsemi podjetji s čezmejno prodajo ukvarja 9 % podjetij).

(20)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 2.2.4.1 ter Ipsos idr. (2020). Ta 50-odstotni delež vključuje tudi primere, ko so bile sporočene težave z dostavo, nastale ob registraciji (naslov za dostavo v fazi registracije ni bil sprejet).

(21)

To sta druga in tretja najpomembnejša ovira za trgovce na drobno (po izterjavi dolga) in še vedno vplivata na velik delež podjetij (60 % podjetij je kot oviro za čezmejno prodajo navedlo postopke v zvezi z DDV), delovni dokument služb Komisije: „Business Journey on the Single Market: Practical Obstacles and Barriers“ (Poslovna pot na enotnem trgu: praktične ovire), SWD(2020) 54 final.

(22)

Poleg izvajanja ukrepov za digitalni enotni trg poteka tudi splošni pregled uredbe o vertikalni skupinski izjemi, ki je predviden za leto 2022. Ta pregled bo delno osredotočen na „vertikalne“ pogodbene ovire za trgovce, ki vplivajo na čezmejno opravljanje storitev in čezmejno prodajo blaga.

(23)

Glej Direktivo Sveta (EU) 2019/1995 o spremembi Direktive 2006/112/ES glede določb v zvezi s prodajo blaga na daljavo in nekaterimi domačimi dobavami blaga ter z njo povezano Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2019/2026 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 282/2011 v zvezi z dobavo blaga ali opravljanjem storitev, ki jih omogočajo elektronski vmesniki, in posebnimi ureditvami za davčne zavezance, ki opravljajo storitve za osebe, ki niso davčni zavezanci, ter prodajajo blago na daljavo in opravljajo nekatere domače dobave blaga, in Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2020/194 o določitvi podrobnosti o delovanju sistema „vse na enem mestu“ za DDV; Direktivo (EU) 2019/770 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine in digitalnih storitev ter Direktivo (EU) 2019/771 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o nekaterih vidikih pogodb za prodajo blaga, spremembi Uredbe (EU) 2017/2394 in Direktive 2009/22/ES ter razveljavitvi Direktive 1999/44/ES; Direktivo (EU) 2019/2161 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. novembra 2019 o spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in direktiv 98/6/ES, 2005/29/ES ter 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta zaradi boljšega izvrševanja in posodobitve pravil Unije o varstvu potrošnikov; Uredbo (EU) 2018/644 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. aprila 2018 o storitvah čezmejne dostave paketov.

(24)

Prepoznavanje in odprava ovir za enotni trg, COM(2020) 93 final.

(25)

Prejšnje smernice Komisije o uporabi člena 20(2) so bile izdane leta 2012 (SWD(2012) 146), tj. pred ukrepi za digitalni enotni trg in Uredbo.

(26)

Avdiovizualne storitve so v celoti izvzete iz področja uporabe Uredbe. Uredba, razen člena 4, velja za storitve vsebin, ki niso avdiovizualne storitve in katerih glavna značilnost je omogočanje dostopa do del, zaščitenih z avtorskimi pravicami (kot so e-knjige, spletna glasba, programska oprema in videoigre), ali njihove uporabe.

(27)

Vključno z raziskavo Flash Eurobarometer (EB477b (2019)) ter študijo „Study on the impacts of the extension of the scope of the Geo-blocking Regulation to audiovisual and non-audiovisual services giving access to copyright protected content“ (Študija o vplivih razširitve področja uporabe uredbe o geografskem blokiranju na avdiovizualne in druge storitve, ki omogočajo dostop do avtorsko zaščitenih vsebin), ki so jo pripravili VVA idr. (2020), dodatnimi prispevki JRC in študijami, ki so jih izvedli različni deležniki. Posebni viri so podrobneje navedeni v oddelkih delovnega dokumenta služb Komisije, navedenih v nadaljevanju.

(28)

Raziskava Flash Eurobarometer 477b (2019) kaže, da je v povprečju 8 % uporabnikov interneta v EU poskusilo čezmejno dostopati do spletnih glasbenih storitev, 29 % tistih, ki tega niso poskusili, pa bi to zanimalo.

(29)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.1.2.1.

(30)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.1.2.2, ki temelji na VVA idr. (2020), JRC (2017).

(31)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.1.2.2., ki temelji na VVA idr. (2020).

(32)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.1.2.4, ki temelji na VVA idr. (2020), NERA (2019), Waldfogel (2018).

(33)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.1.2.4, ki temelji na VVA idr. (2020), NERA (2019), Waldfogel (2018).

(34)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.1.2.4, ki temelji na poročilu o študiji z naslovom „A European music export strategy“ (Evropska izvozna strategija za glasbo), 2019.

(35)

Raziskava Flash Eurobarometer 477b (2019).

(36)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.1.3.2., ki temelji na VVA idr. (2020).

(37)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.1.3.3., ki temelji na VVA idr. (2020).

(38)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.1.3.4., ki temelji na VVA idr. (2020).

(39)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.1.3.4., ki temelji na VVA idr. (2020).

(40)

Raziskava Flash Eurobarometer 477b (2019).

(41)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.1.4.1., ki temelji na VVA idr. (2020).

(42)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.1.4.2., ki temelji na VVA idr. (2020).

(43)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.1.4.4., ki temelji na VVA idr. (2020).

(44)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.1.4.4., ki temelji na VVA idr. (2020).

(45)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.1.4.4., ki temelji na VVA idr. (2020).

(46)

V primerjavi s 5 % oziroma 29 % leta 2015, raziskava Flash Eurobarometer 477b (2019).

(47)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.1.5.2., ki temelji na JRC (2020).

(48)

Delovni dokument služb Komisije, priložen poročilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o preiskavi sektorja e-trgovanja, SWD(2017) 154 final.

(49)

Zadeva AT.40023 – Čezmejni dostop do plačljive televizije.

(50)

Med 7 % in 3 %, Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.1.5.2., ki temelji na JRC (2020).

(51)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.1.5.2., ki temelji na JRC (2020).

(52)

Uredba (EU) št. 1128/2017.

(53)

Države članice morajo Direktivo (EU) 2019/789 prenesti do 7. junija 2021.

(54)

Glej delovni dokument služb Komisije, oddelka 3.1.1 in 3.1.5.1.

(55)

Glej sektorsko preiskavo GD COMP (2017) o obsegu licenciranih pravic v avdiovizualnem sektorju.

(56)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.1.5.4., ki temelji na VVA idr. (2020).

(57)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.1.5.4, ki temelji na VVA idr. (2020) ter Oxera (2016).

(58)

Zadeva C-132/19, Groupe Canal/Komisija.

(59)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.1.5.4., ki temelji na VVA idr. (2020).

(60)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.1.5.4 in viri, navedeni v njem.

(61)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.1.5.4; na primer O&O (2020) modelira ta učinek za različne športne dogodke.

(62)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.1.5.4, Hugenholtz-Poort (2019).

(63)

Do 20 % plačanih storitev leta 2023, kot je ocenjeno v VVA idr. (2020).

(64)

Delovni dokument služb Komisije, oddelek 3.2, ki temelji na Ipsos idr. (2020).

(65)

Kot so posebna pravila o nediskriminaciji za elektronske komunikacijske storitve, ki omogočajo politike poštene uporabe storitev gostovanja, pravila EU o dostopu do osnovnih plačilnih računov ali pravice pacientov do nediskriminacije pri zdravstvenih storitvah; glej delovni dokument služb Komisije, oddelki 3.2–3.5.

(66)

Kriza zaradi COVID-19 je imela na primer v avdiovizualnem sektorju takojšnje učinke, verjetno pa bo imela tudi odložene, večje učinke, kot je ugotovil Evropski avdiovizualni observatorij, ki je začel spremljati podporne ukrepe v zvezi s tem; glej https://rm.coe.int/the-european-audiovisual-industry-in-the-time-of-covid-19/16809ec9cb. Kar zadeva takojšnje učinke, je Komisija posredovala z začasnim okvirom za državno pomoč, ki je državam članicam omogočil sprejetje številnih podpornih ukrepov in posebnih sektorskih ukrepov v okviru programa Ustvarjalna Evropa, tj. v ukrepih programa MEDIA je bila uvedena prilagodljivost, jamstveni instrument za kulturne in ustvarjalne sektorje pa je bil prilagojen, kar je omogočilo večjo prilagodljivost pri odplačevanju posojil, finančne institucije pa spodbudilo k zagotavljanju večjih posojil kulturnim in ustvarjalnim sektorjem. Poleg tega je Komisija sprejela načrt za okrevanje za Evropo brez primere za obnovo in pripravo za naslednjo generacijo, pri čemer je priznala, da kulturni in ustvarjalni sektorji, vključno z avdiovizualnim in medijskim sektorjem, tvorijo pomemben industrijski ekosistem.

(67)

Glej ukrepe, navedene v delovnem dokumentu služb Komisije, oddelek 3.1.2.4, ob upoštevanju tudi razmer po krizi zaradi COVID-19.