SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 8. novembra 2007(*)

„Ribištvo – Uredba (ES) št. 27/2005 – Razdelitev ribolovnih kvot med države članice – Akt o pristopu Kraljevine Španije – Konec prehodnega obdobja – Zahteva po relativni stabilnosti – Načelo prepovedi diskriminacije – Nove ribolovne možnosti – Dopustnost“

V zadevi C-141/05,

katere predmet je ničnostna tožba na podlagi člena 230 ES, vložena, 29. marca 2005,

Kraljevina Španija, ki jo zastopata E. Braquehais Conesa in M. A. Sampol Pucurull, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka,

proti

Svetu Evropske unije, ki ga zastopata F. Florindo Gijón in A. de Gregorio Merino, zastopnika,

tožena stranka,

ob intervenciji:

Komisije Evropskih skupnosti, ki jo zastopata F. Jimeno Fernández in T. van Rijn, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

intervenientka,

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi A. Rosas, predsednik senata, U. Lõhmus, J. N. Cunha Rodrigues, A. Ó Caoimh, sodniki in P. Lindh (poročevalka), sodnica,

generalni pravobranilec: Y. Bot,

sodni tajnik: J. Swedenborg, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. junija 2007,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Kraljevina Španija s tožbo predlaga razglasitev ničnosti Uredbe Sveta (ES) št. 27/2005 z dne 22. decembra 2004 o določitvi ribolovnih možnosti za leto 2005 in s tem povezanih pogojev za nekatere staleže rib in skupine staležev rib, ki se uporabljajo v vodah Skupnosti in za plovila Skupnosti v vodah, kjer so potrebne omejitve ulova (UL 2005, L 12, str. 1) v delu, v katerem ji ta uredba ni dodelila nekaterih kvot v vodah Skupnosti, Severnem morju in Baltskem morju.

 Pravni okvir

 Akt o pogojih pristopa Kraljevine Španije in Portugalske republike ter o prilagoditvah pogodb

2        Členi od 156 do 166 Akta o pogojih pristopa Kraljevine Španije in Portugalske republike ter o prilagoditvah pogodb (UL 1985, L 302, str. 23, v nadaljevanju: Akt o pristopu) urejajo zlasti dostop španskih plovil do vod Skupnosti ter njihovih virov. Iz določb navedenega člena 166 izhaja, da se v njem opredeljena ureditev uporablja za obdobje, ki se izteče 31. decembra 2002 (v nadaljevanju: prehodno obdobje).

 Uredbi (EGS) št. 170/83 in 172/83

3        Zakonodajalec je z Uredbo Sveta (EGS) št. 170/83 z dne 25. januarja 1983 o vzpostavitvi sistema Skupnosti za ohranjanje in upravljanje z ribolovnimi viri (UL L 24, str. 1) določil pravila za razdelitev skupne količine ulova med države članice. Namen Sveta Evropske unije je bil zlasti prispevati k relativni stabilnosti ribolovnih aktivnosti. Peta do sedma uvodna izjava v tej uredbi pojasnjujejo, da je vsebina pojma relativne stabilnosti v tem, da varuje posebne potrebe regij, kjer je lokalno prebivalstvo posebno odvisno od ribolova in z njim povezanih aktivnosti, ob upoštevanju trenutnega biološkega stanja staležev.

4        Svet je z Uredbo Sveta (EGS) št. 172/83 z dne 25. januarja 1983 o določitvi skupnih dovoljenih ulovov za nekatere staleže rib in skupine staležev rib na ribolovnem območju Skupnosti za leto 1982, o deležu ulova, s katerim razpolaga Skupnost, o razdelitvi tega deleža med državami članicami, ter pogojih za ulov skupnih dovoljenih ulovov (UL L 24, str. 30) prvič razdelil razpoložljive vire v vodah Skupnosti (v nadaljevanju: začetna razdelitev).

5        Da bi omogočil pravično razdelitev razpoložljivih virov, je Svet, kot izhaja iz četrte uvodne izjave v Uredbi št. 172/83, upošteval zlasti tradicionalne ribolovne aktivnosti, posebne potrebe regij, kjer je lokalno prebivalstvo posebno odvisno od ribolova in z njim povezanih aktivnosti ter izgubo ribolovnih možnosti v vodah tretjih držav.

6        Za to razdelitev se je upoštevalo referenčno obdobje od leta 1973 do 1978 (v nadaljevanju: začetno referenčno obdobje).

 Uredba (EGS) št. 3760/92

7        Z Uredbo Sveta (EGS) št. 3760/92 z dne 20. decembra 1992, ki vzpostavlja sistem Skupnosti na področju ribištva in ribogojstva, je bila razveljavljena Uredba št. 170/83. Ta vsebuje opredelitev pojma relativne stabilnosti, ki v bistvu povzame opredelitev iz Uredbe št. 170/83 in pravila o dodelitvi ulovov, navedena zlasti v členu 8(4).

8        Ta v točki (iii) določa:

„Kadar Skupnost ?…? za novo ribolovno območje ali skupino ribolovnih območji uvede nove ribolovne možnosti, ki prej niso bile izrabljene na podlagi skupne ribiške politike, Svet sprejme metodo razdelitve, pri čemer upošteva interese vseh držav članic.“

 Uredba (ES) št. 2371/2002

9        Uredba št. 3760/92 je bila razveljavljena in nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike (UL L 358, str. 59). Člen 17(1) Uredbe št. 2371/2002 določa, da imajo plovila Skupnosti enak dostop do voda in virov v vseh vodah Skupnosti, opredeljenih v tem členu, ob upoštevanju ukrepov, sprejetih za zagotovitev ohranitve in trajnostnega obstoja vrst.

10      V rubriki z naslovom „Dodelitev ribolovnih možnosti“ člen 20(1) navedene Uredbe določa, da Svet odloči o omejitvah ulova in/ali ribolovnega napora ter o razdelitvi ribolovnih možnosti med državami članicami in o pogojih, povezanih s temi omejitvami. Ribolovne možnosti se med države članice razdelijo tako, da se vsaki državi članici zagotovi relativna stabilnost ribolovnih aktivnosti za vsak stalež ali ribolovno območje.

11      Načelo relativne stabilnosti je določeno v šestnajsti in osemnajsti uvodni izjavi navedene uredbe, ki se nanašajo zlasti na začasni biološki položaj staležev in na potrebe regij, kjer so lokalni prebivalci zlasti odvisni od ribolova in z njim povezanih aktivnosti.

12      Člen 20(2) Uredbe št. 2371/2002 določa, da kadar Skupnost določi nove ribolovne možnosti, Svet odloči o njihovi dodelitvi, upoštevajoč interese vsake države članice.

 Uredba št. 27/2005

13      Svet je 22. decembra 2004 sprejel Uredbo št. 27/2005, ki je predmet te tožbe, pri čemer se je oprl zlasti na določbe člena 20 Uredbe št. 2371/2002.

 Dejansko stanje in postopek

14      Ker je Kraljevina Španija menila, da ima od konca prehodnega obdobja pravico sodelovati pri razdelitvi vrst, za katere veljajo omejitve ulova v Severnem morju in Baltskem morju, je pri Svetu vložila zahtevo za pridobitev ribolovnih kvot v teh dveh morjih.

15      Ta država članica je trdila, da je treba spremeniti kvote, razdeljene po njenem pristopu k Skupnosti, za območje, do katerega španska flota v tem obdobju ni imela dostopa, in pri tem upoštevati, prvič, njeno nezmožnost zaradi izključno pravnih razlogov, da bi sodelovala pri navedeni razdelitvi, in drugič, ulov te flote v Severnem morju v začetnem referenčnem obdobju.

16      Svet je zahtevo Kraljevine Španije zavrnil.

17      Kraljevina Španija je zaradi te zavrnitve pri Sodišču vložila prvi tožbi v zvezi z razdelitvami, ki se nanašajo na leto 2003 (v zadevah, ki sta bili podlaga za sodbo z dne 30. marca 2006 v zadevi Španija proti Svetu, C-87/03 in C-100/03, ZOdl., str. I-2915), tožbi v zvezi z razdelitvami, ki se nanašajo na leto 2004 ?zadevi, ki izhajata iz sklepa predsednika Sodišča z dne 20. junija 2006 v zadevi Španija proti Svetu (C-133/04, še neobjavljena v ZOdl.), ki je bil izdan, ker je Kraljevina Španija odstopila od tožbe, in iz sodbe z dne 19. aprila 2007 v zadevi Španija proti Svetu (C-134/04, neobjavljena v ZOdl.)], ter to tožbo, ki se nanaša na leto 2005.

18      Kraljevina Španija meni, da španska flota, ker z Uredbo št. 27/2005 ni dobila določenih ribolovnih kvot v Severnem morju in Baltskem morju, v praksi, in čeprav je prehodnega obdobja konec, ne more loviti večine vrst, za katere veljajo kvote v teh dveh morjih. Kraljevina Španija v utemeljitev tožbe uveljavlja tri tožbene razloge. Prvi temelji na kršitvi načela prepovedi diskriminacije, drugi na kršitvi Akta o pristopu in tretji na kršitvi člena 20(2) Uredbe št. 2371/2002.

19      Kraljevina Španija je v okviru tretjega tožbenega razloga v točki 27 tožbe navedla, da je šlo za te vrste, namreč peščenka (v conah IIa, IV), morska spaka (v conah IIa, IV), limanda in morska plošča (v conah IIa, IV), krilati romb (v conah IIa, IV), sivi jezik (v conah IIa, IV), škamp (v conah IIa, IV), sinji mol (v conah IIa, IV), kozica (v conah IIa, IIIa, IV), romb in gladki romb (v conah IIa, IV), raža (v conah IIa, IV), trnež (v conah IIa, IV) in šur (v conah IIa, IV).

20      S sklepom predsednika sodišča z dne 21. junija 2005 je bila Komisiji Evropskih skupnosti dovoljena intervencija v podporo predlogom Sveta v okviru te tožbe.

21      S sklepom predsednika Sodišča z dne 10. maja 2005 je bil postopek v tej tadevi začasno ustavljen do razglasitve navedene sodbe z dne 30. marca 2006 v zadevi Španija proti Svetu, s katero je Sodišče odločilo o prvih dveh tožbah.

22      Zaradi te sodbe je Sodišče Kraljevino Španijo vprašalo, ali vztraja pri tožbi. Ta je z dopisom z dne 27. aprila 2006 odgovorila pritrdilno.

23      Ta država članica je v tem dopisu, ob sklicevanju na navedeno sodbo, zatrjevala, da nove ribolovne možnosti pomenijo tiste vrste, ki so bile predmet razdelitve v obliki kvot prvič, po njenem mnenju, v Uredbi št. 27/2005, namreč:

i)     morski menek, cona IV (norveške vode)

ii)   morska spaka, cona IIa (vode ES) in IV (vode ES)

iii) sinji mol, cona IV (norveške vode)

iv)   leng, cona IV (norveške vode)

v)     škamp, cona IV (norveške vode).

24      Svet naj bi po mnenju Kraljevine Španije, s tem ko ji ni dodelil nobene kvote za te vrste, kršil svoje obveznosti, ki izhajajo iz člena 20(2) Uredbe št. 2371/2002.

 Dopustnost tožbe

25      Komisija se v svoji intervencijski vlogi sklicuje na nedopustnost tožbe Kraljevine Španije z obrazložitvijo, da naj bi ta z dopisom z dne 27. aprila 2006 spremenila predmet tožbe, s tem ko se je osredotočila le na tretji tožbeni razlog in z navajanjem vrst, ki so bile predmet razdelitve prvič z Uredbo št. 27/2005, sprejeto decembra 2004, in ki niso bile omenjene v njeni začetni tožbi. Poleg tega naj bi ta, čeprav se je ohranila začetna tožba, v vsakem primeru postala brezpredmetna zaradi zgoraj navedene sodbe z dne 30. marca 2006 v zadevi Španija proti Svetu.

26      Vendar je treba poudariti, da Svet kot tožena stranka, v podporo katere je bilo Komisiji dovoljeno intervenirati, ni uveljavljal ugovora nedopustnosti zoper tožbo Kraljevine Španije.

27      Na podlagi člena 40, četrti odstavek, Statuta Sodišča se lahko z vlogo za pridružitev postopku podpre le zahtevek ene od strank. Poleg tega mora intervenient na podlagi člena 93(4) Poslovnika sprejeti postopek v stanju, v kakršnem je, ko vanj vstopi.

28      Iz tega sledi, da Komisija kot intervenientka ni mogla uveljavljati ugovora nedopustnosti (glej sodbo z dne 30. januarja 2002 v zadevi Italija proti Komisiji, C-107/99, Recueil, str. I-1091, točka 29).

29      Vendar je treba na podlagi člena 92(2) Poslovnika po uradni dolžnosti preskusiti, ali je Kraljevina Španija v nasprotju s predpisi člena 38 Poslovnika spremenila predmeta spora med postopkom in ali tožba ni postala brezpredmetna zaradi razglasitve zgoraj navedene sodbe z dne 30. marca 2006 v zadevi Španija proti Svetu.

30      Najprej je treba ugotoviti, da je Kraljevina Španija s svojim dopisom z dne 27. aprila 2006, ki je sledil vprašanju Sodišča, ali glede na razglasitev te sodbe vztraja pri tožbi, odgovorila pritrdilno. Poleg tega je svoj odgovor potrdila na obravnavi pred Sodiščem.

31      Kraljevina Španija v tem dopisu resda omenja pomen, ki ga ima zaradi razglasitve navedene sodbe preizkus vprašanja, ali nekatere vrste rib pomenijo nove ribolovne možnosti v smislu člena 20(2) Uredbe št. 2371/2002, ki je predmet tretjega tožbenega razloga, navedenega v tožbi. V okviru preučitve tega tožbenega razloga bo torej treba preveriti, kjer je to primerno, ali omemba teh vrst sodi v predmet začetne tožbe ali pomeni nedopustno razširitev predmeta.

32      Glede vprašanja, ali je ta tožba postala brezpredmetna zaradi razglasitve zgoraj navedene sodbe z dne 30. marca 2006 v zadevi Španija proti Svetu, je treba ugotoviti, da se uredba, za katero je Kraljevina Španija zahtevala delno razglasitev ničnosti v sporu, o katerem se je razsodilo z navedeno sodbo, razlikuje od uredbe, ki se izpodbija v tej zadevi. V omenjeni sodbi se je namreč izpodbijala Uredba Sveta (ES) št. 2341/2002 z dne 20. decembra 2002, ki za leto 2003 določa možnosti ribolova in s tem povezanih pogojev za nekatere staleže in skupine staležev rib, ki se uporabljajo v vodah Skupnosti in za plovila Skupnosti v vodah, kjer se zahtevajo omejitve ulova (UL L 356, str. 12), medtem ko se v tej tožbi izpodbija Uredba št. 27/2005, ki določa ribolovne možnosti za leto 2005. Zato imata ti dve zadevi različne predmete.

33      Posledično je treba ugotoviti, da je ta postopek dopusten.

 Temelj

 Tožbeni razlog: kršitev načela prepovedi diskriminacije

 Trditve strank

34      Španska vlada trdi, da bi morala biti španska plovila od izteka prehodnega obdobja upravičena ne le do enakopravnega dostopa do vod Skupnosti, česar nihče ne izpodbija, ampak tudi do njihovih virov, kar implicira dodelitev ribolovnih kvot v Severnem morju in Baltskem morju. Uredba št. 27/2005 naj torej Kraljevini Španiji v teh dveh morjih ne bi dodelila pravzaprav nobene kvote. Ta uredba naj ne bi spoštovala pogojev enakega obravnavanja in naj bi diskriminirala španske ribiče.

35      Take diskriminacije naj ne bi upravičeval noben objektivni razlog. Spoštovati bi bilo treba splošno pravilo, da se pravo Skupnosti za nove države članice od njihovega pristopa naprej uporablja v celoti. Odstopanja od tega pravila, določena v aktih o pristopu, so začasna in jih je treba razlagati ozko.

36      Ta država članica meni, da sta pojma dostop do voda in dostop do virov vsebinsko povezana. Uredba št. 27/2005 naj med njima ne bi ločevala in dolžnost Sodišča naj bi torej bila, da sprejme ustrezne ukrepe za spremembo ključa razdelitve.

37      Nedostop do virov bi praktično odvzel smisel pravice dostopa do voda. Kajti le vrste, za katere veljajo kvote, naj bi imele ekonomsko vrednost. Poleg tega bi obveznost, če ne bi bilo kvot, da se ulov teh vrst, čeprav bi bile mrtve, vrže nazaj v morje, povzročala biološko škodo. Navsezadnje Kraljevina Španija s tem, ko v teh dveh morjih pravzaprav ni imela kvote, ni mogla izmenjati ribolovnih možnosti, kot je predvideno v členu 20(5) Uredbe št. 2371/2002.

38      Kraljevina Španija navaja, da je njen položaj drugačen kot položaj držav članic, ki tudi niso dobile kvot na podlagi Uredbe št. 27/2005. Ni nujno namreč, da bi imela plovila slednjih interes ribariti v zadevnih vodah, v nasprotju s plovili Kraljevine Španije, države članice, katere prebivalstvo je odvisno od ribolova, zlasti v Galiciji in baskovskih provincah. Kraljevina Španija zatrjuje, da bi, če ne bi bilo prehodnih določb, sodelovala pri prvi razdelitvi kvot po svojem pristopu k Skupnosti leta 1986 in bi ji bile torej dodeljene kvote leta 2003.

39      Svet meni, da Uredba št. 27/2005 do Kraljevine Španije ni diskriminatorna. Obravnava se jo enako kot države članice brez kvot, z obrazložitvijo, da niso izvajale ribolovnih dejavnosti, za katere bi Svet lahko odločil, da vzdržujejo stabilnost, pri čemer navedene države pomenijo skoraj polovico držav članic. Svet poudarja, da španska vlada ne ločuje, kar pa je nujno, med pojmoma dostop do voda Skupnosti in dostop do njenih virov.

 Presoja Sodišča

40      Načelo enakega obravnavanja zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (glej zlasti sodbo z dne 17. oktobra 1995 v zadevi Fishermen’s Organisations in drugi, C-44/94, Recueil, str. I-3115, točka 46; zgoraj navedeni sodbi z dne 30. marca 2006 Španija proti Svetu, točka 48, in z dne 19. aprila 2007 Španija proti Svetu, točka 28).

41      Zastavlja se torej vprašanje, ali je položaj Kraljevine Španije mogoče primerjati s položajem držav članic, ki so z Uredbo št. 27/2005 dobile ribolovne kvote v vodah Severnega morja in Baltskega morja.

42      Kot je Sodišče opozorilo v točki 50 zgoraj navedene sodbe z dne 30. marca 2006 v zadevi Španija proti Svetu, je že presodilo glede vprašanja morebitne diskriminacije držav članic, ki po pristopu k Skupnosti niso dobile določenih ribolovnih kvot.

43      Iz točke 41 sodbe z dne 13. oktobra 1992 v zadevi Portugalska in Španija proti Svetu (C-63/90 in C-67/90, Recueil, str. I-5073) izhaja, da je Portugalska republika trdila, da je portugalska flota v vodah Grenlandije od leta 1973 do 1977 opravljala ribolovne aktivnosti, torej v delu začetnega referenčnega obdobja. Poudarila je, da je količina, ki jo je njena flota ulovila, primerljiva s količino, ki jo je ulovila nemška flota, in precej večja od količine, ki jo je ulovila flota Združenega kraljestva.

44      Sodišče je vseeno ugotovilo, da položaj Portugalske republike ni bil primerljiv s položajem drugih držav članic, upravičenih do razdelitev. Presodilo je, da se je, glede na to da Akt o pristopu ni spremenil obstoječega položaja glede razdelitve zunanjih virov, obstoječi pravni red Skupnosti še naprej uporabljal in da se nove države članice ne morejo sklicevati na okoliščine pred pristopom, med katerimi so zlasti njihove ribolovne dejavnosti v referenčnem obdobju, da bi bilo mogoče odstopiti od uporabe zadevnih določb. Od pristopa so v enakem položaju kot države članice, ki so bile iz razdelitev izključene na podlagi načela relativne stabilnosti ribolovnih aktivnosti, kar se je glede sporazumov, sklenjenih pred pristopom, kazalo v razdelitvi iz leta 1983 (glej zgoraj navedene sodbe v zadevi Portugalska in Španija proti Svetu, točki 43 in 44; z dne 30. marca 2006 v zadevi Španija proti Svetu, točka 52, in z dne 19. aprila 2007 v zadevi Španija proti Svetu, točka 32).

45      Navedeno presojanje je mogoče prenesti na obravnavano zadevo. Iz njega izhaja, da Kraljevina Španija ni v položaju, ki bi bil primerljiv s položajem drugih držav članic, katerih plovila so bila upravičena do kvot pri začetni razdelitvi, in da se posledično španska vlada ne more sklicevati na ribolovne dejavnosti španskih plovil v Severnem morju med letoma 1973 in 1976 v začetnem referenčnem obdobju. Nasprotno, njen položaj je primerljiv s položajem držav članic, katerih plovila niso dobila teh kvot, ne glede na to, ali so te države članice opravljale ribolovne dejavnosti v vodah Severnega morja in/ali Baltskega morja v začetnem referenčnem obdobju (glej zgoraj navedeni sodbi z dne 30. marca 2006 Španija proti Svetu, točka 53, in z dne 19. aprila 2007 Španija proti Svetu, točka 33).

46      Konec prehodnega obdobja tega položaja v ničemer ne spreminja.

47      Svet namreč pravilno navaja, da je treba ločevati med pojmoma dostopa do vod in dostopa do virov. Če ima Kraljevina Španija po izteku prehodnega obdobja znova dostop do vod Severnega morja in Baltskega morja, to ne pomeni, da imajo španska plovila, enako kot države članice, ki so sodelovale pri začetni razdelitvi ali kasnejših razdelitvah, dostop do virov v teh morjih (glej zgoraj navedeni sodbi z dne 30. marca 2006 Španija proti Svetu, točka 55, in z dne 19. aprila 2007 Španija proti Svetu, točka 35).

48      Svet je lahko presodil, da španska plovila več kot dvajset let niso opravljala ribolova v vodah Severnega morja in Baltskega morja in dejstvo, da kvote niso bile dodeljene, ne krši načela relativne stabilnosti ribolovnih dejavnosti zadevnih populacij. Iz tega izhaja, da je Svet prav tako lahko štel, da Kraljevina Španija ni bila v enakem položaju kot druge države članice, katerih plovila so v zadnjem času, med upoštevnim referenčnim obdobjem, lovila v teh vodah (glej zgoraj navedeni sodbi z dne 30. marca 2006 Španija proti Svetu, točka 56, in z dne 19. aprila 2007 Španija proti Svetu, točka 36).

49      Treba je dodati, da položaj Kraljevine Španije, da v prehodnem obdobju ni mogla sodelovati pri novih razdelitvah ribolovnih kvot zaradi povsem začasne legalne prepovedi dostopa do voda Severnega in Baltskega morja, te ugotovitve v ničemer ne spremeni. Iz tega ne izhaja, da bi moral Svet spremeniti ključ razdelitve po izteku tega obdobja, da bi upošteval interese Kraljevine Španije. V nasprotju s tem, kar je ta država članica zatrjevala med pisnim postopkom in obravnavo, namreč nikakor ni dokazano, da bi ta država članica, če ne bi bilo prepovedi dostopa do dveh zadevnih morij v prehodnem obdobju, dobila nekatere kvote za vrste, ki so predmet nove razdelitve v navedenem obdobju.

50      Poleg tega argumenti, ki jih je navedla Kraljevina Španija in ki so navedeni v točki 37 te sodbe, niso taki, da bi spremenili ugotovitev iz točke 47 te sodbe. Zato okoliščina, da imajo vrste, za katere veljajo kvote, večjo vrednost kot druge vrste, ne more povzročiti, da bi bilo treba državi članici dodeliti nekatere kvote. Domnevno ekološko tveganje ni bilo dokazano. Nezmožnost, da se opravijo nekatere spremembe kvot, izhaja iz njihove nedodelitve. Člen 20(5) Uredbe št. 2371/2002 namreč določa le možnost, da se spremeni kvote, ki jih države članice že imajo. Ta zato ne ustvarja pravice za pridobitev kvot.

51      Posledično Svet glede Kraljevine Španije, s tem da je v Uredbi št. 27/2005 ne obravnava enako kot države članice, ki so sodelovale pri začetni razdelitvi ribolovnih kvot pred pristopom navedene države članice k Skupnosti oziroma pri kasnejših razdelitvah v prehodnem obdobju, ni ravnal diskriminatorno.

52      Glede na navedeno je treba tožbeni razlog kršitve načela prepovedi diskriminacije zavrniti.

 Tožbeni razlog: kršitev Akta o pristopu

 Trditve strank

53      Španska vlada meni, da je bilo z Uredbo št. 27/2005, ker z njo Kraljevini Španiji po njenem pristopu k Skupnosti ni bil dodeljen del ribolovnih kvot, ki so bile predmet razdelitve za območje voda Skupnosti v Severnem morju in Baltskem morju, prehodno obdobje podaljšano za dlje kot to določa Akt o pristopu, kar posledično krši določila tega akta.

54      Španska vlada meni, da odstopanja, določena v Aktu o pristopu, ki trajajo dlje od prehodnega obdobja, določenega v tem aktu, kršijo svojo izredno, prehodno in omejeno naravo.

55      Ta država članica tudi navaja, da je ta zadeva, čeprav je Sodišče že v zgoraj navedeni sodbi z dne 30. marca 2006 v zadevi Španija proti Svetu presodilo o obstoju kršitve Akta o pristopu, drugačna v tem, da se, v nasprotju z uredbo, obravnavano v tej sodbi, Uredba št. 27/2005 nanaša zlasti na kvote, ki so bile prvič dodeljene leta 2005 in ki pomenijo nove ribolovne možnosti.

56      Svet trdi, da se določbe Akta o pristopu po izteku prehodnega obdobja ne uporabljajo več in torej ne morejo več biti merilo za presojo zakonitosti ukrepov, ki jih je sprejel Svet.

57      Poleg tega Akt o pristopu ne zahteva niti ne predvideva spremembe sistema razdelitve kvot.

58      Svet dodaja, da členi od 156 do 164 Akta o pristopu, ki so prehodne določbe, ne določajo, kako bi moral Svet ravnati pri razdelitvi novih ribolovnih možnosti za leto 2005, kar je več let po prenehanju veljavnosti teh določb.

 Presoja Sodišča

59      Spomniti je treba, da Svet navaja, da členi od 156 do 164 Akta o pristopu opredeljujejo režim, ki velja za sektor ribištva le za prehodno obdobje. Ti členi torej načeloma ne morejo biti podlaga za zahteve, ki se nanašajo na obdobje, ki se je začelo kasneje, po njegovem izteku (glej zgoraj navedeni sodbi z dne 30. marca 2006 Španija proti Svetu, točka 64, in z dne 19. aprila 2007 Španija proti Svetu, točka 44).

60      Poleg tega iz Akta o pristopu v ničemer ne izhaja, da je bil Svet zavezan v prihodnosti spremeniti ključ razdelitve možnosti ribolova, sprejet pred pristopom Kraljevine Španije oziroma po njem, med prehodnim obdobjem.

61      Čeprav je režim, ki je veljal med prehodnim obdobjem, po definiciji začasen, to ne pomeni, da vse omejitve, ki jih določa, samodejno prenehajo po izteku tega obdobja, če te izhajajo tudi iz pravnega reda Skupnosti, ki velja za državo članico. Kot je bilo ugotovljeno v točki 29 zgoraj navedene sodbe z dne 30. marca 2006 Španija proti Svetu, pravni red Skupnosti obsega ključ razdelitve, ki ga določajo obstoječi predpisi ob pristopu Kraljevine Španije. Ta ključ razdelitve načeloma ostaja v veljavi, dokler ni spremenjen z aktom Sveta.

62      Razdelitve kvot, opravljene med prehodnim obdobjem, namreč ne ureja Akt o pristopu, ampak uredbe, ki določajo zadevne kvote in načelo relativne stabilnosti (glej zgoraj navedeni sodbi z dne 30. marca 2006 Španija proti Svetu, točka 66, in z dne 19. aprila 2007 Španija proti Svetu, točka 47). Razdelitve, ki so bile prvič opravljene z Uredbo št. 27/2005, pa tudi niso urejene z določbami Akta o pristopu.

63      Torej Svet s tem, da z Uredbo št. 27/2005 Kraljevini Španiji ni dodelil določenih ribolovnih kvot v Severnem in Baltskem morju, nikakor ni kršil Akta o pristopu.

64      Posledično je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev Akta o pristopu, zavrniti.

 Tožbeni razlog: kršitev člena 20(2) Uredbe št. 2371/2002

 Trditve strank

65      Kraljevina Španija meni, da pet vrst, ki jih omenja v svojem dopisu z dne 27. aprila 2006 in ki so navedene v točki 23 te sodbe, pomenijo nove ribolovne možnosti. S tem ko ji Svet za te vrste ni dodelil nobene kvote, naj ne bi upošteval interesov te države članice in naj bi kršil določbe člena 20(2) Uredbe št. 2371/2002.

66      Svet je priznal, da vrste, ki so bile predmet prve razdelitve na podlagi Uredbe št. 27/2005, pomenijo nove ribolovne možnosti. Vendar naj bi bile med petimi vrstami, ki so jih navedli španski organi, nove ribolovne možnosti tedaj le za vrste, ki so bile v posebnih conah prvič razdeljene leta 2005:

i)     morski menek, cona IV (norveške vode)

ii)   morska spaka, cona IV (norveške vode)

iii) leng, cona IV (norveške vode)

iv)   škamp, cona IV (norveške vode).

67      Nasprotno, morska spaka, cona IIa (vode ES) in cona IV (vode ES), omenjena v točki 23 te sodbe, naj bi bila predmet prve razdelitve leta 1998. Za sinjega mola, cona IV (norveške vode), omenjenega v navedeni točki 23, naj bi se zahtevala razdelitev pred letom 2002. Kraljevina Španija naj bi torej te vrste napačno navajala kot nove ribolovne možnosti.

68      Svet glede štirih novih ribolovnih možnosti, ki jih je določil, navaja, da je upošteval interese vseh držav članic, vključno z interesom Kraljevine Španije, vendar da iz upoštevanja teh novih ribolovnih možnosti ne izhaja, da bi vse države članice morale dobiti kvote. Svet naj bi določil referenčno obdobje, ki se nanaša na leta od 1999 do 2003. Ker španska plovila v tem obdobju niso ribarila zadevnih vrst v zadevni coni, čeprav so za to imela možnost, tej državi članici ni bila dodeljena nobena kvota. Svet ugotavlja, da ni presegel svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku in da torej ni kršil člena 20(2) Uredbe št. 2371/2002.

69      Kraljevina Španija v svoji repliki prizna, da je glede opredelitve vrst, ki pomenijo nove ribolovne možnosti, storila napako in da le štiri vrste, ki jih je navedel Svet za posebne cone, ustrezajo zadevnemu pojmu. Vendar pa vztraja, da je Svet glede teh štirih vrst kršil navedeni člen 20(2).

70      Ker štiri vrste, ki jih je navedel Svet, sodijo v kategorijo „druge vrste“, za katere je bila skupna kvota dodeljena Skupnosti na podlagi uredb pred letom 2005, Komisija meni, da te ne pomenijo novih ribolovnih možnosti. Ta pojem naj bi se uporabljal le za vrste, ki so Skupnosti na voljo zaradi dostopa do novih vod oziroma do novih vrst.

71      Komisija dodaja, da bi bilo treba, če se Sodišče ne bi strinjalo z njeno razlago pojma „nove ribolovne možnosti“ in bi razsodilo, da so štiri vrste, ki jih navaja Svet, spadale pod ta pojem, v vsakem primeru ugotoviti, da Svet ni prekoračil pooblastila za odločanje po prostem preudarku in torej ni kršil člena 20(2) Uredbe št. 2371/2002.

 Presoja Sodišča

–       Uvodne pripombe

72      Kraljevina Španija, Svet in Komisija se strinjajo, da so bile le štiri vrste, ki jih je omenil Svet in so navedene v točki 66 te sodbe, predmet prve razdelitve na podlagi Uredbe št. 27/2005 in da se tretji tožbeni razlog te tožbe nanaša nanje.

73      Postavlja pa se vprašanje glede dopustnosti tega tožbenega razloga.

74      Kot je bilo navedeno v točki 31 te sodbe, je treba namreč preveriti, ali je Kraljevina Španija z navedbo teh štirih vrst, v nasprotju s predpisi člena 38 Poslovnika, spremenila predmet spora.

75      Treba je ugotoviti, da je med štirimi zadevnimi vrstami morska spaka v točki 27 vloge Kraljevine Španije omenjena v zvezi s cono IV, ne da bi bilo opredeljeno, ali gre za vode Skupnosti, norveške vode ali vse te vode. Španska vlada v dopisu z dne 27. aprila 2006 navaja morsko spako, cona IV (vode Skupnosti), vendar to navedbo v repliki popravi in zatrjuje, da se je nanašala na norveške vode.

76      Ob upoštevanju splošne navedbe cone IV v tožbi, je treba šteti, da so bile s tem zajete vse vode te cone, in je zato tretji tožbeni razlog, kar zadeva morsko spako, cona IV (norveške vode), dopusten.

77      Drugače pa je s tremi drugimi vrstami, morski menek in leng namreč nista navedena v točki 27 tožbe, škamp pa ni omenjen za cono IV. Zato je treba šteti, da se tožba ne nanaša ne na morskega menka ne na lenga in da škampa navaja le za cono III. Sklicevanje na te tri vrste za cono IV (norveške vode) v dopisu z dne 27. aprila 2006 ter v repliki pomeni razširitev predmeta spora, ki ga je treba izločiti kot nedopustnega. Okoliščina, da so te vrste navedene v Prilogi I k Uredbi št. 27/2005, ki je predmet tega spora, ne zadošča, ker Kraljevina Španija zahteva le razglasitev ničnosti uredbe v delu, v katerem ni dodelila nekaterih kvot španski floti, in ker je v navedeni točki 27 opredelila le vrste, navedene v tretjem tožbenem razlogu.

–       Tožbeni razlog

78      Kraljevina Španija zatrjuje, da razdelitev kvote za morsko spako, cona IV (norveške vode), izvedena z Uredbo št. 27/2005, pomeni novo ribolovno možnost in da Svet s kršitvijo določb člena 20(2) Uredbe št. 2371/2002 ni upošteval njenih interesov, s tem ko ji za to vrsto ni dodelil nobene kvote.

79      Preveriti je treba, ali razdelitev kvote za morsko spako, cona IV (norveške vode), pomeni novo ribolovno možnost v smislu člena 20(2) in, v tem primeru, ali je Svet upošteval interese Kraljevine Španije.

80      Prvič, ni sporno, da razdelitev, izvedena z Uredbo št. 27/2005, pomeni prvo razdelitev kvot med države članice za to vrsto.

81      Komisija meni, da naj morska spaka, cona IV (norveške vode), kljub temu ne bi pomenila nove ribolovne možnosti, saj naj bi bila že obstoječa ribolovna možnost, ker naj ne bi šlo za vrsto, ki bi se prvič gospodarsko izkoriščala na podlagi politike Skupnosti, v skladu s členom 8(4)(iii) Uredbe št. 3760/92. Člen 20(2) Uredbe št. 2371/2002 naj bi torej nadomestil ta člen 8(4)(iii) in bi ga bilo treba razumeti v smislu slednjega. To naj bi pomenilo, da bi bilo treba kvoto za to vrsto razdeliti po načelu relativne stabilnosti, navedenem v členu 20(1) Uredbe št. 2371/2002, in ne ob upoštevanju, v skladu z navedenim členom 20(2), interesa držav članic.

82      Vendar je treba poudariti, da se Uredba št. 2371/2002 loči od Uredbe št. 3760/1992.

83      Uredba št. 2371/2002 določa pojem „ribolovne možnosti“, ki ga v členu 3(q) opredeli kot: v količini izraženo zakonito pravico do ribolova. Besedilo člena 20(2) te uredbe pa se loči od besedila navedenega člena 8(4)(iii) in določa le, da, kadar Skupnost določi nove ribolovne možnosti, Svet odloči o dodelitvi navedenih možnosti, upoštevajoč interese vsake države članice.

84      Pojem „nove ribolovne možnosti“ je torej treba razlagati ob upoštevanju zgradbe in cilja člena 20(1) in (2) Uredbe št. 2371/2002, v povezavi s sodno prakso (glej sodbe z dne 16. junija 1987 v zadevi Romkes, 46/86, Recueil, str. 2671; z dne 13. oktobra 1992 v zadevi Španija proti Svetu, C-70/90, Recueil, str. I-5159, Španija proti Svetu, C-71/90, Recueil, str. I-5175, in Španija proti Svetu, C-73/90, Recueil, str. I-5191; ter zgoraj navedeno sodbo z dne 30. marca 2006 Španija proti Svetu).

85      Iz preučitve teh dveh odstavkov navedenega člena 20 izhaja, da prvi od teh obravnava obstoječe ribolovne možnosti, medtem ko se drugi nanaša na nove ribolovne možnosti. Obstoječe ribolovne možnosti so razdeljene med države članice na podlagi načela relativne stabilnosti.

86      Sodišče je razsodilo, da je treba zahtevo po relativni stabilnosti razumeti tako, da pomeni izključno to, da vsaka država članica ohrani določen odstotek pri razdelitvi ribolovnih možnosti in da se bo ključ razdelitev, ki je bil prvotno določen, še naprej uporabljal do sprejetja spremenjene uredbe (glej zlasti zgoraj navedeni sodbi Romkes, točka 17, in Španija proti Svetu z dne 30. marca 2006, točka 27).

87      Če uporaba načela relativne stabilnosti v zvezi z obstoječimi ribolovnimi možnostmi povzroči ohranitev ključa razdelitve med države članice, ki je bil že določen, je treba ugotoviti, da določitev prvega ključa razdelitve med države članice vključuje dodelitev novih ribolovnih možnosti in razdelitev, ki upošteva interes vsake od njih. Pojem interesa lahko zajema potrebo po ohranitvi relativne stabilnosti ribolovnih dejavnosti, vendar na to potrebo ni omejen.

88      S tem ko je prvi ključ razdelitve določen na državo članico, zlasti potem ko so te uporabile svojo pravico do ribolova v coni in za vrste, za katere je Skupnost imela skupno kvoto, Svet tako, v nasprotju s stališčem Komisije, ob upoštevanju interesa vsake od njih odloči v skladu z določbami člena 20(2) Uredbe št. 23717/2002. Ker v takem primeru po definiciji ni mogoče ohraniti nobenega ključa razdelitve, ni treba uporabiti določb člena 20(1) te uredbe.

89      Treba je dodati, da naj bi razlaga, ki jo zagovarja Komisija, vodila v paradoksalen položaj, v katerem pravica držav članic do dostopa do novih vod in do novih vrst ne bi nikoli mogla biti opredeljena kot nova ribolovna možnost, in zato ne bi nikoli omogočala upoštevanja interesa teh držav v smislu člena 20(2) Uredbe št. 2371/2002. Tako naj bi bilo vsakokrat, ko bi, kot v obravnavani zadevi, nova pravica do dostopa prvič dobila obliko skupne kvote v korist Skupnosti, preden bi bila naknadno posamično dodeljena državam članicam. Iz Uredbe št. 2371/2002 torej ne izhaja, da je zakonodajalec s tem želel omejiti upoštevanje interesa držav članic.

90      Glede na zgornje ugotovitve je treba ugotoviti, da prva dodelitev kvote za morsko spako, cona IV (norveške vode), državam članicam, ki je temeljila na določitvi prvega ključa razdelitve za to vrsto v zadevnih vodah, pomeni novo ribolovno možnost.

91      Zato je treba preučiti, ali je Svet pravilno upošteval interese Kraljevine Španije.

92      Glede uredbe na področju ribolova v okviru skupne kmetijske politike iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ima zakonodajalec Skupnosti na tem področju diskrecijsko pravico, ki ustreza politični odgovornosti, ki mu jo dajeta člena 34 ES in 37 ES (glej zlasti sodbo z dne 23. marca 2006 v zadevi Unitymark in North Sea Fishermen’s Organisation, C-535/03, ZOdl., str. I-2689, točka 55).

93      Kljub temu je treba preveriti, ali zakonodajalec Skupnosti ni prekoračil meje svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku.

94      Kraljevina Španija navaja, da so ji v referenčnem obdobju, ki ga je izbral Svet, to je od leta 1999 do 2003, določbe členov od 156 do 164 Akta o pristopu prepovedovale dostop do zadevih vod. S tem ko je Svet odločil, da kvote dodeli le državam članicam, katerih flote so v tem obdobju ribarile zadevne vrste, zlasti morsko spako, in s tem ko ji ni dodelil nobene kvote, čeprav španskih plovil v zadevni coni ni bilo zaradi povsem legalne prepovedi, naj ne bi upošteval njenih interesov.

95      Vendar je treba ugotoviti, kot je Svet navedel v svojih odgovorih na tožbo in v dupliki, da se členi od 156 do 164 Akta o pristopu nanašajo le na dostop k vodam Skupnosti, in ne na dostop k norveškim vodam, ter da zato argument Kraljevine Španije ni upošteven.

96      Kraljevina Španija je na obravnavi skušala uveljaviti druge argumente, da bi dokazala nezmožnost španskih plovil, da bi lovila v norveških vodah. Najprej je navedla, da znotraj določene cone še vedno ni lahko opredeliti voda, v katerih plovila opravljajo svojo dejavnost, nato pa je potrdila, da ji v norveških vodah ni bila dodeljena nobena kvota.

97      Ti argumenti kljub temu niso odločilni, ker so različne flote držav članic lahko znotraj skupne kvote, ki velja za Skupnost za različne vrste, kamor je sodila tudi morska spaka, prosto ribarile morsko spako, za katero ni veljala posebna kvota na državo članico.

98      Ugotoviti je torej treba, da nedodelitev kvot za morsko spako Kraljevini Španiji ali kateri drugi državi članici ne pomeni, da Svet ni upošteval interesov teh držav članic.

99      Sodišče je glede izbire referenčnega obdobja že razsodilo, da ima Svet določeno prožnost (glej v tem smislu sodbo z dne 25. oktobra 2001 v zadevi Italija proti Svetu, C-120/99, Recueil, str. I-7997, točka 42). Petletno obdobje od leta 1999 do 2003 pomeni nedavno dovolj dolgo obdobje, ki ga ni mogoče grajati.

100    Svet ni prekoračil svoje diskrecijske pravice, s tem ko je dodelil kvote za morsko spako le državam članicam, katerih plovila so ribarila to vrsto v tem obdobju, in s tem ko Kraljevini Španiji ni dodelil nobene kvote, z obrazložitvijo, da španska plovila niso opravljala tega ribolova, čeprav so imela pravico dostopa do zadevne cone.

101    Posledično je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti.

102    Ker nobenemu tožbenemu razlogu, ki ga je navajala Kraljevina Španija, ni bilo ugodeno, je treba tožbo zavrniti.

 Stroški

103    V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Svet je predlagal, naj se Kraljevini Španiji naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov. Ob uporabi odstavka 4, prvi odstavek, istega člena Komisija nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

1)      Tožba se zavrne.

2)      Kraljevini Španiji se naloži plačilo stroškov.

3)      Komisija Evropskih skupnosti nosi svoje stroške.

Podpisi

---

* Jezik postopka: španščina.