Zadeva C-484/04

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska

„Neizpolnitev obveznosti države – Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Direktiva 93/104/ES – Ureditev delovnega časa – Člen 17(1) − Odstopanje − Člena 3 in 5 – Pravica do minimalnih obdobij dnevnega in tedenskega počitka“

Povzetek sodbe

Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Direktiva 93/104 o določenih vidikih organizacije delovnega časa

(Direktiva Sveta 93/104, členi 3, 5 in 17(1))

Država članica s tem, da je za delavce, katerih del delovnega časa ni odmerjen ali vnaprej določen ali ga lahko določi delavec sam, uporabila odstopanje iz člena 17(1) Direktive Sveta 93/104 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2000/34, in da ni sprejela ukrepov, potrebnih za izvajanje pravic do dnevnega in tedenskega počitka delavcev, ni izpolnila obveznosti iz členov 17(1), 3 in 5 te direktive.

V zvezi s tem polni učinek pravic, ki so delavcem podeljene z Direktivo 93/104, nujno obsega obveznost držav članic, da zagotovijo spoštovanje pravice do dejanskega počitka. Država članica, ki v nacionalnem ukrepu prenosa navedene direktive določa, da lahko delavci izkoristijo omenjene pravice do počitka, in ki v smernicah v zvezi z uresničevanjem omenjenih pravic, naslovljenih na delodajalce in delavce, navaja, da delodajalec vseeno ni dolžan paziti na to, da delavci dejansko uživajo te pravice, ne zagotavlja spoštovanja minimalnih pravil iz členov 3 in 5 in bistvenega cilja navedene direktive. Vendar lahko smernice s tem, da dopuščajo razlago, da čeprav delodajalci delavcem ne morejo preprečiti tega minimalnega počitka, niso zavezani ukrepati, da bi delavci tako pravico dejansko izvršili, pravicam, ki jih določata člena 3 in 5 navedene direktive, odvzamejo bistvo in niso skladne z namenom te direktive, v skladu s katero je minimalni čas počitka nujno potreben za zaščito varnosti in zdravja delavcev.

(Glej točke 40, 42, 44, 47 in izrek.)

SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 7. septembra 2006(*)

„Neizpolnitev obveznosti države – Socialna politika – Varnost in zdravje delavcev – Direktiva 93/104/ES – Organizacija delovnega časa – Člen 17(1) − Odstopanje − Člena 3 in 5 – Pravica do minimalnega časa dnevnega in tedenskega počitka“

V zadevi C‑484/04,

zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES, vložene 23. novembra 2004,

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopata G. Rozet, zastopnik, in N. Yerrell, zastopnica, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka,

proti

Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska, ki ga je najprej zastopal M. Bethell, zastopnik, nato E. O’Neill, zastopnica, skupaj s K. Smithom, barrister,

tožena stranka,

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi A. Rosas, predsednik senata, S. von Bahr, A. Borg Barthet, U. Lõhmus in A. Ó Caoimh (poročevalec), sodniki,

generalna pravobranilka: J. Kokott,

sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 26. januarja 2006,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 9. marca 2006

izreka naslednjo

Sodbo

1        Komisija Evropskih skupnosti s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska s tem, da je za delavce, pri katerih dolžina delovnega časa ni odmerjena in/ali vnaprej določena ali jo lahko določijo delavci sami, uporabilo odstopanje, predvideno v členu 17(1) Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL L 307, str. 18), kot je bila spremenjena z Direktivo 2000/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 2000 (UL L 195, str. 41, v nadaljevanju: Direktiva 93/104), in ni sprejelo ukrepov, potrebnih za izvajanje pravic do dnevnega in tedenskega počitka delavcev, ni izpolnilo obveznosti iz navedenega člena 17(1) in člena 249 ES.

 Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

2        V skladu s členom 1(1) Direktive 93/104 ta direktiva določa minimalne varnostne in zdravstvene zahteve pri organizaciji delovnega časa.

3        Člena 3 in 5 navedene direktive iz oddelka II te direktive urejata minimalni čas dnevnega in tedenskega počitka delavcev. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, ki vsakemu delavcu zagotovijo pravico do minimalnega dnevnega počitka enajst zaporednih ur v vsakem 24-urnem obdobju (člen 3) in v sedemdnevnem obdobju pravico do minimalno 24 ur neprekinjenega počitka in do 11 ur dnevnega počitka iz člena 3 (člen 5, prvi odstavek).

4        Na podlagi člena 17(1) Direktive 93/104:

„Države članice lahko, ob primernem upoštevanju splošnih načel zaščite varnosti in zdravja delavcev, določijo odstopanja od členov 3, 4, 5, 6, 8 ali 16, če zaradi posebnih značilnosti izvajane dejavnosti dolžina delovnega časa ni odmerjena in/ali vnaprej določena ali jo lahko določijo delavci sami […]“

5        V skladu s členom 18(1)(a) te direktive države članice sprejmejo zakone, podzakonske in upravne akte, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 23. novembra 1996.

6        Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL L 299, str. 9) je 2. avgusta 2004 nadomestila Direktivo 93/104. Vendar je predmet neizpolnitve, ki jo zatrjuje Komisija, zadnje navedena direktiva, ki je veljala ob izteku roka, predpisanega v obrazloženem mnenju.

 Nacionalna ureditev

7        Uredba o delovnem času iz leta 1998 (Working Time Regulations 1998), kot je veljala leta 1999 (v nadaljevanju: WTR), v členu 10, ki je prenesel člen 3 Direktive 93/104, določa, da ima vsak odrasli delavec pravico do minimalnega dnevnega počitka 11 zaporednih ur v 24-urnem obdobju.

8        Člen 11 WTR, ki je prenesel člen 5 navedene direktive, določa, da ima odrasli delavec, z izjemo določb odstavka 2 navedenega člena 5, v sedemdnevnem obdobju pravico do najmanj 24 ur neprekinjenega počitka.

9        Člen 20(2) WTR določa:

„Če je del delovnega časa odmerjen ali vnaprej določen, ali ga lahko določi delavec sam, vendar posebne značilnosti izvajane dejavnosti omogočajo, da lahko delavec, ne da bi to zahteval delodajalec, opravi tudi delo, katerega dolžina ni odmerjena ali vnaprej določena, ali jo lahko določi sam, se člen 4(1) in (2) ter člen 6(1), (2) in (7) uporabljajo le za del njegovega dela, ki je odmerjen ali vnaprej določen, ali ga delavec ne more določiti sam.“

10      Department of Trade and Industry (ministrstvo za trgovino in industrijo) je z namenom, da delodajalcem in delavcem olajša razumevanje WTR, objavilo vodnik s smernicami, ki se nanašajo na različne določbe omenjene uredbe (v nadaljevanju: smernice).

11      Na podlagi nekaterih odstavkov oddelkov 5 in 6 smernic „delodajalci pazijo na to, da je delavcem zagotovljen počitek, vendar niso dolžni preverjati, ali ga delavci dejansko izkoristijo“.

 Predhodni postopek

12      Komisija je 21. marca 2002 na podlagi člena 226 ES na Združeno kraljestvo naslovila pisni opomin, v katerem mu je očitala, da je nepravilno preneslo člene 3, 5, 8 in 17(1) Direktive 93/104. Organi Združenega kraljestva so odgovorili z dopisom z dne 31. maja 2002.

13      Ker Komisija s tem odgovorom ni bila zadovoljna, je 2. maja 2003 Združenemu kraljestvu poslala obrazloženo mnenje, v katerem je to državo članico pozvala, naj v roku dveh mesecev po vročitvi tega mnenja sprejme potrebne ukrepe za uskladitev s svojimi obveznostmi, ki izhajajo iz Direktive 93/104.

14      Organi omenjene države članice so odgovorili na obrazloženo mnenje z dopisom z dne 30. junija 2003, v katerem so navedli, da je bila sprememba v skladu s členom 8 Direktive 93/104 o izračunu ur delavcev, ki delajo ponoči, objavljena, in vztrajali, da so nacionalni ukrepi, skupaj s smernicami, za prenos členov 17(1), 3 in 5 navedene direktive v skladu s to direktivo.

15      V teh okoliščinah se je Komisija odločila, da vloži to tožbo.

 Tožba

 Prvi očitek, ki se nanaša na odstopanje iz člena 17(1) Direktive 93/104

16      Komisija v prvem očitku navaja, da člen 20(2) WTR presega okvir odstopanja iz člena 17(1) Direktive 93/104. Dejansko se tako odstopanje uporablja samo za delavce, katerih delovni čas v celoti ni odmerjen ali vnaprej določen, ali ga lahko določijo delavci sami. Vendar Komisija ugotavlja, da WTR določa, da se v primerih, ko je delovni čas delavca samo delno odmerjen, vnaprej določen, ali ga delavec določi sam, določbe o tedenskem delovnem času in o nočnem delu uporabljajo samo za tisti del dela, ki je odmerjen, vnaprej določen, ali ga delavec ne more določiti sam.

17      Združeno kraljestvo v odgovoru na tožbo navaja, da ne izpodbija več tega očitka in da se zavezuje, da bo razveljavilo sporno določbo WTR. Na obravnavi je navedlo, da bo uredba o spremembi člena 20(2) WTR začela veljati 6. aprila 2006.

18      Komisija v repliki zatrjuje, da Združeno kraljestvo še ni sprejelo potrebnih ukrepov za uskladitev nacionalnih predpisov s členom 17(1) Direktive 93/104 in da predmet njene tožbe ostaja nespremenjen.

19      Treba je poudariti, da se neizpolnitev obveznosti v skladu z ustaljeno sodno prakso presoja glede na stanje v državi članici, kot se je pokazalo ob poteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, in da Sodišče ne sme upoštevati pozneje nastalih sprememb (glej zlasti sodbi z dne 18. novembra 2004 v zadevi Komisija proti Grčiji, C-420/02, ZOdl., str. I-11175, točka 23, in z dne 14. julija 2005 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C‑433/03, ZOdl., str. I-6985, točka 32).

20      Glede obsega odstopanja iz člena 17(1) Direktive 93/104 izhaja iz besedila te iste določbe, kakor je to upravičeno navedla Komisija, da se to odstopanje uporablja samo za delavce, katerih delovni čas v celoti ni odmerjen ali vnaprej določen, ali ga delavci lahko določijo sami zaradi posebnih značilnosti izvajane dejavnosti.

21      V obravnavani zadevi je jasno, da Združeno kraljestvo ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, ni sprejelo potrebnih ukrepov za uskladitev z omenjeno določbo, tako da je prvi očitek Komisije utemeljen.

 Drugi očitek, ki se nanaša na smernice in na čas počitka iz členov 3 in 5 Direktive  93/104

 Dopustnost

22      Združeno kraljestvo meni, da je treba drugi očitek Komisije zavreči kot nedopustnega. Po eni strani v obrazloženem mnenju navaja, da je Komisija svojo kritiko omejila izključno na smernice, medtem ko tožba ni tako omejena, ker navaja neobstoj primernih ukrepov za zagotovitev celovitega in učinkovitega prenosa Direktive 93/104, in s tem presega obseg obrazloženega mnenja.

23      Po drugi strani meni, da je sklicevanje na kršitev splošne obveznosti držav članic na podlagi člena 249, tretji odstavek, ES nezadostna trditev v primerih, ko bi se bilo treba sklicevati na nepravilen prenos zadevne direktive. Komisija bi morala jasno in po točkah opredeliti vsako področje, na katerem ukrepi, ki so jih sprejele države članice, ne zadoščajo za zagotovitev pravilnega prenosa zadevne direktive.

24      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso namen predhodnega postopka ta, da se zadevni državi da možnost, da se po eni strani uskladi s svojimi obveznostmi na podlagi prava Skupnosti in da po drugi strani zoper očitke Komisije učinkovito uveljavi obrambna sredstva (glej zlasti sodbi z dne 10. maja 2001 v zadevi Komisija proti Nizozemski, C-152/98, ZOdl., str. I‑3463, točka 23, in z dne 10. novembra 2005 v zadevi Komisija proti Avstriji, C‑29/04, ZOdl., str. I-9705, točka 25).

25      Prvič, iz tega izhaja, da je predmet tožbe, vložene na podlagi člena 226 ES, omejen s predhodnim postopkom iz te določbe, in da morata obrazloženo mnenje in tožba posledično temeljiti na enakih očitkih (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Avstriji, točka 26). Vendar ta zahteva ne sme v vsakem primeru naložiti popolne skladnosti med očitki, navedenimi v izreku obrazloženega mnenja, in predlogi tožbe, če predmet spora, kot je bil opredeljen v obrazloženem mnenju, ni bil razširjen ali spremenjen (glej sodbo z dne 7. julija 2005 v zadevi Komisija proti Avstriji, C‑147/03, ZOdl., str. I-5969, točka 24).

26      Drugič, obrazloženo mnenje mora vsebovati skladen in podroben prikaz razlogov, ki so Komisijo prepričali, da zadevna država ni izpolnila obveznosti na podlagi prava Skupnosti (glej zlasti sodbo z dne 15. januarja 2002 v zadevi Komisija proti Italiji, C‑439/99, Recueil, str. I-305, točka 12, in zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Avstriji z dne 10. novembra 2005, točka 27).

27      V obravnavani zadevi tako iz obrazloženega mnenja kakor iz vloge Komisije jasno izhaja, da se drugi očitek, ki ga navaja Komisija, nanaša na ohranitev izrecnega navodila v obliki smernic, naslovljenega na delodajalce, ki jim sporoča, da niso dolžni paziti na to, da delavci dejansko izkoristijo svoj čas počitka. V teh okoliščinah Komisija meni, da Združeno kraljestvo ni sprejelo vseh potrebnih ukrepov za to, da bi se dosegel namen Direktive 93/104.

28      Predmet tožbe, ki je bil jasno določen, se med postopkom ni spremenil, torej je treba prvi ugovor nedopustnosti, ki ga je navedlo Združeno kraljestvo, zavrniti.

29      Glede trditve Združenega kraljestva, da sklicevanje na člen 249, tretji odstavek, ES ne zadošča za ugotovitev nepravilnega prenosa Direktive 93/104, je treba poudariti, da se drugi očitek Komisije ne nanaša na sam nepravilen prenos členov 3 in 5 te direktive, temveč bolj na obstoj nacionalnih ukrepov v obliki smernic, ki lahko spodbudijo prakso, ki ne bi bila skladna z določbami te direktive v zvezi s pravico do dnevnega in tedenskega počitka delavcev. Takšen očitek jasno izhaja iz besedila obrazloženega mnenja in tožbe.

30      Vendar v obravnavani zadevi tako iz predhodnega postopka kot iz postopka pred Sodiščem izhaja, da se je bilo Združeno kraljestvo popolnoma sposobno braniti pred očitki Komisije v zvezi s tem, saj so bili ti predstavljeni dovolj podrobno, da so tej državi članici omogočili koristen odgovor. Dejstvo, da se je Komisija odločila svoj drugi očitek utemeljiti zgolj s členom 249, tretji odstavek, ES, ne pa s členoma 3 in 5 Direktive 93/104, ki sta posredno prizadeti določbi, vendar formalni prenos teh določb v WTR kot tak ni predmet tožbe Komisije, v teh okoliščinah ne more povzročiti nedopustnosti drugega očitka Komisije.

31      Drugi ugovor nedopustnosti, ki ga je navedlo Združeno kraljestvo, se torej zavrne. V teh okoliščinah je drugi očitek Komisije dopusten.

 Temelj

32      Komisija meni, da smernice potrjujejo in spodbujajo prakso neizpolnjevanja obveznosti iz Direktive 93/104. Delodajalci naj bi bili obveščeni, da niso dolžni paziti na to, da delavci zaprosijo in dejansko izkoristijo čas počitka, do katerega imajo pravico, ampak naj bi ravnali tako, da tistim, ki želijo ta čas izkoristiti, tega ne preprečijo. Komisija trdi, da to izrecno navodilo, naslovljeno na delodajalce s pomočjo smernic, te odvrača od tega, da bi pazili na to, da delavci izkoristijo minimalne obveznosti dnevnega in tedenskega počitka, ki jih predpisuje omenjena direktiva.

33      Združeno kraljestvo meni, da smernice nikakor ne spodbujajo nespoštovanja nacionalnih pravil o prenosu in da vztrajajo pri dolžnosti delodajalcev, da ravnajo tako, da delavci lahko koristijo čas počitka, do katerega so upravičeni, in v tem pogledu priznavajo očitne omejitve odgovornosti teh delodajalcev. Ti ne bi smeli ravnati tako, da bi delavce ovirali pri koriščenju počitka, do katerega imajo pravico, na primer tako, da bi jim nalagali delovne obveznosti, ki so nezdružljive s takim počitkom.

34      Združeno kraljestvo navaja, da razlaga Direktive 93/104, v skladu s katero ta direktiva zahteva, naj delodajalci dovolijo delavcem, da izkoristijo predvideni počitek, in zavezuje tudi delavce, da to storijo, ne izhaja iz nobene od jezikovnih različic te direktive, in da je ob upoštevanju negotovosti, ki se pojavijo v zvezi z obsegom ukrepov, ki naj bi jih sprejeli delodajalci, in okoliščin, glede na katere bi bilo mogoče meniti, da je bil počitek primerno izkoriščen, neizvedljiva in nejasna.

35      Treba je poudariti, da namen Direktive 93/104 izhaja iz člena 118 A Pogodbe ES (člene od 117 do 120 Pogodbe ES so nadomestili členi od 136 do 143 ES), ki je pravna podlaga navedene direktive, iz prve, četrte, sedme in osme uvodne izjave te direktive, iz Listine Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev, sprejete na zasedanju Evropskega sveta 9. decembra 1989 v Strasbourgu, ki je navedena v členu 136 ES in katere odstavka 8 in 19, prvi pododstavek, omenja četrta uvodna izjava navedene direktive, ter iz člena 1(1) te direktive, katere namen je določitev minimalnih zahtev, namenjenih izboljšanju življenjskih razmer in razmer dela za delavce s približevanjem nacionalnih določb, ki se nanašajo predvsem na delovni čas (glej sodbi z dne 26. junija 2001 v zadevi BECTU, C-173/99, Recueil, str. I‑4881, točka 37, ter z dne 1. decembra 2005 v zadevi Dellas in drugi, C‑14/04, ZOdl., str. I-10253, točka 40).

36      Na podlagi teh določb je namen usklajevanja na ravni Skupnosti na področju organizacije delovnega časa zagotavljanje boljše zaščite varnosti in zdravja delavcev s tem, da se jim zagotavlja pravica do minimalnega počitka, predvsem dnevnega in tedenskega, in do primernih odmorov, ter da se določi najvišje število 48 ur za povprečni tedenski delovni čas, kar je zgornja meja, za katero je izrecno določeno, da vključuje nadure (glej zgoraj navedeni sodbi BECTU, točka 38, ter Dellas in drugi, točka 41).

37      V skladu z določbami členov 3 in 5 Direktive 93/104 morajo države članice sprejeti potrebne ukrepe, ki zagotovijo vsakemu delavcu pravico do minimalnega dnevnega počitka 11 zaporednih ur v 24-urnem obdobju, v sedemdnevnem obdobju pa pravico do minimalno 24 ur neprekinjenega počitka in do 11 ur dnevnega počitka iz člena 3. Te določbe nalagajo državam članicam jasne in natančne obveznosti rezultata glede koriščenja takih pravic do počitka.

38      Poleg tega so tako glede besedila navedene direktive kot glede njenega namena in strukture različne določbe, ki jih določa za minimalne počitke, pravila socialnega prava Skupnosti posebnega pomena, ki jih mora uživati vsak delavec kot minimalne zahteve, potrebne za zagotavljanje njegove varnosti in zdravja (glej zgoraj navedeno sodbo BECTU, točki 43 in 47; sodbo z dne 5. oktobra 2004 v zadevi Pfeiffer in drugi, od C‑397/01 do C‑403/01, ZOdl., str. I-8835, točka 100, ter zgoraj navedeno sodbo Dellas in drugi, točka 49).

39      Potemtakem iz besedila členov 3 in 5 Direktive 93/104 in iz osme uvodne izjave te direktive, v skladu s katero je treba delavcem zagotoviti minimalni počitek, iz ciljev te direktive, na katere so opozorile točke od 35 do 38 te sodbe, in iz ureditve, ki jo je uvedla ta direktiva, izhaja, da morata biti delavcem dejansko zagotovljena dnevni in tedenski počitek, ki ju predpisuje navedena direktiva.

40      Dejansko je pomembno, da se v celoti zagotovi polni učinek pravic, ki jih delavcem podeljuje Direktiva 93/104, kar nujno obsega obveznost držav članic, da zagotovijo spoštovanje vsake minimalne zahteve, ki jo odreja ta direktiva, skupaj s pravico do dejanskega počitka (zgoraj navedena sodba Dellas in drugi, točka 53). Ta razlaga je dejansko edina, ki je skladna z namenom omenjene direktive, ki je zagotoviti učinkovito zaščito varnosti in zdravja delavcev tako, da se jim dejansko zagotovi minimalni počitek, do katerega imajo pravico (glej sodbo z dne 9. septembra 2003 v zadevi Jaeger, C‑151/02, Recueil, str. I-8389, točka 70).

41      Kot je Sodišče že presodilo ob upoštevanju bistvenega cilja Direktive 93/104, katere namen je učinkovita zaščita varnosti in zdravja delavcev, mora biti vsakemu delavcu zagotovljen primerni čas za počitek, ki mora biti učinkovit, tako da se zadevnim osebam omogoči obnova moči po utrujenosti, ki je posledica dela, in mora biti tudi preventiven, tako da kar se da zmanjša nevarnost poslabšanja varnosti in zdravja delavcev, ki ga lahko pomeni kopičenje delovnega časa brez počitka (zgoraj navedena sodba Jaeger, točka 92).

42      Država članica, ki v nacionalnem ukrepu prenosa Direktive 93/104 določa, da lahko delavci izkoristijo omenjene pravice do počitka, in ki v smernicah v zvezi z uresničevanjem omenjenih pravic, naslovljenih na delodajalce in delavce, navaja, da delodajalec vendarle ni dolžan paziti na to, da delavci dejansko uživajo te pravice, ne zagotavlja spoštovanja minimalnih pravil iz členov 3 in 5 omenjene direktive in bistvenega cilja te direktive.

43      Kot je generalna pravobranilka pravilno poudarila v točki 67 sklepnih predlogov in kot je poleg tega Komisija priznala na obravnavi, spoštovanje obveznosti iz Direktive 93/104 na splošno ne sme prisiliti delodajalca, naj delavcem naloži, naj dejansko izkoristijo počitek, do katerega imajo pravico. Odgovornost delodajalca v zvezi s spoštovanjem časa počitka, določenega z navedeno direktivo, ne more biti neomejena.

44      Vendar lahko smernice v obravnavani zadevi s tem, da so omejile obveznosti delodajalcev glede pravice delavcev do minimalnega časa dejanskega počitka iz členov 3 in 5 Direktive 93/104, in zlasti s tem, da dopuščajo razlago, da čeprav delodajalci delavcem ne morejo preprečiti tega počitka, niso zavezani ukrepati v smeri, da bi delavci tako pravico dejansko izvršili, pravicam, ki jih določata člena 3 in 5 navedene direktive, odvzamejo bistvo. Te smernice niso skladne z namenom te direktive, v skladu s katero je minimalni čas počitka nujno potreben za zaščito varnosti in zdravja delavcev (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo BECTU, točka 49).

45      V zvezi s trditvijo Združenega kraljestva, da iz besedila Direktive 93/104 izhaja, da obstaja očitna razlika med njenimi členi 3, 4, 5 in 7, ki se nanašajo na pravice posameznega delavca in določajo zgolj možnost, ter členoma 6 in 8 te direktive, ki jasno določata natančno obveznost rezultata glede omejitve delovnega časa, zadostuje navedba, da taka razlaga ni podkrepljena ne z različnimi jezikovnimi različicami te direktive ne s sodno prakso Sodišča, ki se nanaša na to direktivo, njen namen in značaj pravic do počitka.

46      Dejansko je Sodišče v točki 44 zgoraj navedene sodbe BECTU v zvezi s členom 7(1) Direktive 93/104, ki z enakimi izrazi kot jih uporabljata člena 3 in 5 te direktive, določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, ki zagotovijo vsakemu delavcu pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, ravno tako odločilo, da mora biti delavcu v skladu s to določbo zagotovljen dejanski počitek v skrbi za učinkovito zaščito njegove varnosti in zdravja.

47      Glede na zgornje ugotovitve je treba zaključiti, da Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska s tem, da je za delavce, katerih del delovnega časa ni odmerjen ali vnaprej določen ali ga lahko določi delavec sam, uporabilo odstopanje iz člena 17(1) Direktive 93/104 in da ni sprejelo ukrepov, potrebnih za izvajanje pravic do dnevnega in tedenskega počitka delavcev, ni izpolnilo obveznosti iz členov 17(1), 3 in 5 te direktive.

 Stroški

48      V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili priglašeni. Komisija je predlagala, naj se Združenemu kraljestvu naloži plačilo stroškov, in ker to s predlogi ni uspelo, se mu naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

1)      Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska s tem, da je za delavce, katerih del delovnega časa ni odmerjen ali vnaprej določen ali ga lahko določi delavec sam, uporabilo odstopanje iz člena 17(1) Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, kakor je bila spremenjena z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2000/34/ES z dne 22. junija 2000, in da ni sprejelo ukrepov, potrebnih za izvajanje pravic do dnevnega in tedenskega počitka delavcev, ni izpolnilo obveznosti iz členov 17(1), 3 in 5 te direktive.

2)      Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska se naloži plačilo stroškov.

Podpisi

---

* Jezik postopka: angleščina.