SODBA SODIŠČA

z dne 9. septembra 2003(*)

„Uredba (ES) št. 40/94 – Člen 115 – Veljavna jezikovna ureditev Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) – Ugovor nezakonitosti – Načelo prepovedi diskriminacije“

V zadevi C-361/01 P,

Christina Kik, ki jo zastopata E. H. Pijnacker Hordijk in S. B. Noë, odvetnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka,

zaradi pritožbe, vložene zoper sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (četrti razširjeni senat) z dne 12. julija 2001 v zadevi Kik proti UUNT (T-120/99, Recueil, str. II-2235) zaradi razveljavitve te sodbe,

druge stranke v postopku so

Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopajo A. von Mühlendahl, O. Montalto in J. Miranda de Sousa, zastopniki,

tožena stranka na prvi stopnji,

ob intervenciji

Komisije Evropskih skupnosti, ki jo zastopata W. Wils in N. Rasmussen, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

intervenientka v pritožbi,

Helenske republike, ki jo zastopata A. Samoni-Rantou in S. Vodina, zastopnici, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

Kraljevine Španije, ki jo zastopa S. Ortiz Vaamonde, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

in

Sveta Evropske unije, ki ga zastopata G. Houttuin in A. Lo Monaco, zastopnika,

intervenienti na prvi stopnji,

SODIŠČE,

v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, J.-P. Puissochet, M. Wathelet, R. Schintgen in C. W. A. Timmermans, predsedniki senata, C. Gulmann, D. A. O. Edward, A. La Pergola, P. Jann in V. Skouris, sodniki, F. Macken in N. Colneric, sodnici, S. von Bahr, J. N. Cunha Rodrigues in A. Rosas (poročevalec), sodniki,

generalni pravobranilec: F. G. Jacobs,

sodni tajnik: H. A. Rühl, glavni administrator,

na podlagi poročila za obravnavo,

na podlagi ustnih navedb strank na obravnavi 26. novembra 2002, na kateri je C. Kik zastopal E. H. Pijnacker Hordijk, Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) so zastopali A. von Mühlendahl, J. Miranda de Sousa in S. Bonne, zastopniki, Svet sta zastopala G. Houttuin in A. Lo Monaco, Komisijo pa je zastopal W. Wils,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 20. marca 2003

izreka naslednjo

Sodbo

1        C. Kik je 21. septembra 2001 na podlagi člena 49 Statuta Sodišča v sodnem tajništvu Sodišča vložila pritožbo zoper sodbo Sodišča prve stopnje z dne 12. julija 2001 v zadevi Kik proti UUNT (T-120/99, Recueil, str. II-2235, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti odločbe tretjega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (v nadaljevanju: Urad) z dne 19. marca 1999, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo preizkuševalca o zavrnitvi registracije besede KIK kot znamke Skupnosti (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

 Pravni okvir

2        Člen 217 Pogodbe ES (postal člen 290 ES) določa:

„Ureditev glede jezikov v institucijah Skupnosti določi Svet soglasno, ne da bi posegal v določbe, ki jih vsebuje poslovnik Sodišča.“

3        Člen 1 Uredbe Sveta št. 1 z dne 15. aprila 1958 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti (UL 1958, 17, str. 385), kakor je bila spremenjena z različnimi pogodbami o pristopu, nazadnje z Aktom o pogojih pristopa Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske ter prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL 1994, C 241, str. 21, in UL 1995, L 1, str. 1), določa:

„Uradni jeziki in delovni jeziki institucij Unije so nemščina, angleščina, danščina, španščina, finščina, francoščina, grščina, italijanščina, nizozemščina, portugalščina in švedščina.“

4        Člen 2 iste uredbe določa:

„Dokumenti, ki jih država članica ali oseba, za katero velja zakonodaja države članice, pošlje institucijam Skupnosti, se lahko sestavijo v katerem koli uradnem jeziku, ki ga izbere pošiljatelj. Odgovor se sestavi v istem jeziku.“

5        Člen 4 navedene uredbe določa:

„Uredbe in drugi dokumenti, ki se splošno uporabljajo, se sestavljajo v enajstih uradnih jezikih.“

6        Člen 5 Uredbe št. 1 določa:

„Uradni list Evropskih skupnosti izhaja v enajstih uradnih jezikih.“

Z začetkom veljavnosti Pogodbe iz Nice se je njegovo ime v skladu s členom 2(38) te pogodbe spremenilo v Uradni list Evropske unije.

7        Urad je bil ustanovljen z Uredbo Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1). Člen 115 te uredbe ureja uporabo jezikov v postopkih pred Uradom. Ta člen se glasi:

„1.      Prijava znamke Skupnosti se vloži v enem od uradnih jezikov Evropske skupnosti.

2.      Jeziki Urada so angleščina, francoščina, nemščina, italijanščina in španščina.

3.      Prijavitelj mora navesti drugi jezik, ki je jezik Urada in katerega rabo sprejema kot možni jezik postopka pri postopkih za ugovor, razveljavitev ali ničnost.

Če je bila prijava vložena v jeziku, ki ni eden jezikov Urada, Urad poskrbi za prevod prijave v jezik, ki ga navede prijavitelj, v skladu s členom 26(1).

4.      Če je prijavitelj znamke Skupnosti edina stranka v postopku pred Uradom, je jezik postopka tisti, ki se uporablja pri vložitvi prijave znamke Skupnosti. Če je bila prijava vložena v jeziku, ki ni jezik Urada, lahko Urad pošlje pisna obvestila prijavitelju v drugem jeziku, ki ga prijavitelj navede v svoji prijavi.

5.      Ugovor in tožba za razveljavitev ali ničnost se vložita v enem jezikov Urada.

6.      Če je v skladu z odstavkom 5 izbrani jezik za ugovor ali tožbo za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti jezik prijave znamke ali drugi jezik, določen ob vložitvi prijave, ta jezik postane jezik postopka.

Če v skladu z odstavkom 5 izbrani jezik za ugovor ali tožbo na razveljavitev ali ugotovitev ničnosti ni niti jezik prijave znamke niti drugi jezik, naveden ob vložitvi prijave, se od stranke, ki ugovarja, ali stranke, ki zahteva razveljavitev ali ugotovitev ničnosti, zahteva, da na lastne stroške priskrbi prevod svoje prijave bodisi v jezik prijave znamke, pod pogojem, da gre za jezik Urada, bodisi v drugi jezik, naveden ob vložitvi; prevod se predloži v roku, določenem v izvedbeni uredbi. Jezik, v katerega je bila prijava prevedena, nato postane jezik postopka.

7.      Stranke v postopkih ugovarjanja, razveljavitve, ugotavljanja ničnosti ali pritožbe se lahko sporazumejo o tem, da jezik postopka postane drug uradni jezik Evropske skupnosti.“

8        V členu 1, naslov I, Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe št. 40/94 (UL L 303, str. 1) je navedena vrsta „pravil“. V odstavku 1(j) pravila 1 je povzeta obveznost iz člena 115(3) Uredbe št. 40/94, v skladu s katero je treba v prijavi za registracijo znamke Skupnosti navesti „drugi jezik“.

 Dejansko stanje spora

9        Dejansko stanje spora je v izpodbijani sodbi opisano tako:

„3      Tožeča stranka, ki je odvetnica in zastopnica za znamke na Nizozemskem v družbi, specializirani na področju industrijske lastnine, je 15. maja 1996 na podlagi Uredbe št. 40/94 pri Uradu vložila prijavo besedne znamke.

4      Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je beseda KIK.

5      Storitev, za katero je bila zahtevana registracija, spada v razred 42 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen.

6      Tožeča stranka je v prijavi, ki je bila napisana v nizozemščini, kot ,drugi jezik‘ navedla nizozemščino.

7      Preizkuševalec je z odločbo z dne 20. marca 1998 zavrnil prijavo, ker ni bil izpolnjen pogoj obličnosti, v skladu s katerim mora prijavitelj kot ,drugi jezik‘ navesti angleščino, francoščino, nemščino, italijanščino ali španščino.

8      Tožeča stranka je 4. maja 1998 vložila pritožbo zoper to odločbo, v kateri je trdila zlasti, da je odločba, s katero je preizkuševalec zavrnil njeno prijavo za registracijo, nezakonita, ker temelji na nezakonitih zakonodajnih predpisih. Pritožbo je vložila v nizozemščini in za vsak primer tudi v angleščini.

9      Pritožba je bila 2. junija 1998 posredovana odboru za pritožbe Urada.

10      Pritožba je bila zavrnjena z odločbo z dne 19. marca 1999 […], ker je tožeča stranka kot ,drugi jezik‘ navedla isti jezik, kot je bil uporabljen za vložitev prijave za registracijo, zaradi česar je bila pri prijavi storjena formalna nepravilnost, in to neodvisno od druge nepravilnosti, ki jo je storila tožeča stranka, ker kot ,drugega jezika‘ ni navedla enega od petih jezikov Urada […]“

 Postopek pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba

10      Ničnostna tožba je bila v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložena 19. maja 1999.

11      Helenska republika je intervenirala v podporo predlogom tožeče stranke.

12      Kraljevina Španija in Svet Evropske unije sta intervenirala v podporo predlogom Urada, tožene stranke pred Sodiščem prve stopnje.

13      Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi, prvič, preizkusilo ugovor nedopustnosti, ki ga je zoper tožbo uveljavljal Urad. Urad je trdil, da je tožba, katere cilj je prek ugovora razglasiti nezakonitost člena 115 Uredbe št. 40/94, nedopustna, ker ni pravne povezave med izpodbijano odločbo in določbo, zoper katero se uveljavlja ugovor nezakonitosti, to je odstavkom 3 tega člena. Urad je namreč prijavo tožeče stranke zavrnil, ker ni izbrala nobenega „drugega jezika“, kot to zahteva ta določba, in ne zato, ker kot „drugega jezika“ ni navedla enega od jezikov Urada.

14      Sodišče prve stopnje je v točki 24 izpodbijane sodbe opozorilo, da je tožeča stranka kot „drugi jezik“ navedla nizozemščino, in menilo, da se vprašanje zakonitosti pravila, ki določa, da se kot „drugi jezik“ navede jezik, ki ni bil uporabljen za vložitev prijave za registracijo, ne razlikuje od vprašanja, ali je izključitev nizozemščine in nekaterih drugih uradnih jezikov Skupnosti kot „drugega jezika“ zakonita. V točki 25 izpodbijane sodbe je zato menilo, da je zakonitost pravila, izraženega s členom 115(3) Uredbe št. 40/94, v skladu s katerim mora prijavitelj sprejeti, da nima samodejno pravice sodelovati v vseh postopkih pred Uradom v jeziku prijave, tista, ki je neposredna podlaga za izpodbijano odločbo in ki se izpodbija z ugovorom nezakonitosti, ki ga uveljavlja tožeča stranka.

15      Sodišče prve stopnje je ob koncu svojega preizkusa ugovora nedopustnosti, ki ga je uveljavljal Urad, v točkah 32 in 33 izpodbijane sodbe razsodilo:

„32      Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je ugovor nezakonitosti, ki ga tožeča stranka uveljavlja v podporo svoji tožbi za razglasitev ničnosti ali za spremembo izpodbijane odločbe, v delu, ki se nanaša na obveznost iz člena 115(3) Uredbe št. 40/94 in člena 1, pravilo 1(1)(j), Uredbe št. 2868/95, dopusten. V tem okviru predmet ugovora nezakonitosti obsega obveznost, določeno z navedenima določbama, kakor je bila glede njenega obsega in njenih pravnih učinkov pojasnjena z nekaterimi drugimi odstavki člena 115 Uredbe št. 40/94.

33      Nasprotno je ugovor nezakonitosti, ki ga uveljavlja tožeča stranka, v delu, ki se nanaša na preostali del člena 115 Uredbe št. 40/94, nedopusten. Določbe iz preostalega dela člena 115 namreč nikakor niso bile podlaga za izpodbijano odločbo, saj se je ta nanašala samo na prijavo za registracijo in obveznost prijavitelja, da navede drugi jezik, ki ga sprejema kot morebitni jezik postopka pri postopkih z ugovorom, za razveljavitev ali za ugotovitev ničnosti, ki bodo lahko uvedeni zoper njega.“

16      Drugič, Sodišče prve stopnje je pri odločanju po temelju po eni strani preučilo, ali obstaja načelo prava Skupnosti, ki prepoveduje diskriminacijo uradnih jezikov Evropskih skupnosti. V točkah 58 in 59 izpodbijane sodbe je razsodilo:

„58      V zvezi s tem je treba, prvič, ugotoviti, da je Uredba št. 1 samo akt sekundarne zakonodaje, katerega pravna podlaga je člen 217 Pogodbe. Trditi, tako kot tožeča stranka, da Uredba št. 1 izraža prav načelo prava Skupnosti glede enakosti jezikov, od katerega se ne sme odstopati, niti s poznejšo uredbo Sveta, bi pomenilo prezreti njeno naravo sekundarne zakonodaje. Drugič, poudariti je treba, da države članice v Pogodbi niso določile jezikovne ureditve za institucije in organe Skupnosti, ampak da člen 217 Pogodbe Svetu pušča možnost, da soglasno določi in spremeni jezikovno ureditev v institucijah ter določi različne jezikovne ureditve. Ta člen ne določa, da ureditve, ki jo je sprejel Svet, pozneje ni več mogoče spremeniti. Iz tega sledi, da jezikovne ureditve, določene z Uredbo št. 1, ni mogoče enačiti z načelom prava Skupnosti.

59      Iz tega izhaja, da se tožeča stranka ne more sklicevati na člen 6 Pogodbe (ES, po spremembi postal člen 12 ES) v povezavi z Uredbo št. 1, da bi dokazala nezakonitost člena 115 Uredbe št. 40/94.“

17      Sodišče prve stopnje je po drugi strani preučilo, ali je člen 115(3) Uredbe št. 40/94 v nasprotju z načelom prepovedi diskriminacije. V zvezi s tem je razsodilo:

„60      Kar zadeva obveznost, ki je prijavitelju znamke Skupnosti naložena s členom 115(3) Uredbe št. 40/94 in členom 1, pravilo 1(1)(j), Uredbe št. 2868/95, da navede ,drugi jezik, ki je jezik Urada in katerega rabo sprejema kot možni jezik postopka pri postopkih za ugovor, razveljavitev ali ničnost‘, je očitno, da v nasprotju s trditvami tožeče stranke in grške vlade ne vključuje nikakršne kršitve načela prepovedi diskriminacije.

61      Najprej, kot izhaja iz samega besedila člena 115(3) Uredbe št. 40/94, prijavitelj z navedbo drugega jezika sprejme morebitno uporabo tega jezika kot jezika postopka samo glede postopkov za ugovor, razveljavitev ali ničnost. Iz tega sledi, kot je sicer potrjeno s členom 115(4), prvi stavek, Uredbe št. 40/94, da dokler je prijavitelj edina stranka v postopkih pred Uradom, je jezik postopka jezik vložitve prijave za registracijo. Zato v teh postopkih Uredba št. 40/94 sama po sebi nikakor ne more pomeniti različnega obravnavanja jezikov, ker zagotavlja prav uporabo jezika vložene prijave kot jezika postopka in s tem kot jezika, v katerem morajo biti sestavljeni postopkovni akti odločitvene narave.

62      Nato, ker člen 115(3) Uredbe št. 40/94 prijavitelju nalaga, da navede drugi jezik zaradi morebitne uporabe tega jezika kot jezika postopka pri postopkih za ugovor, razveljavitev in ničnost, je treba ugotoviti, da je bilo to pravilo sprejeto z upravičenim namenom najti jezikovno rešitev za primere, ko postopek ugovora, razveljavitve ali ničnosti poteka med strankami, ki niso dale prednosti istemu jeziku in ki se jim samim ne uspe dogovoriti, kateri bo jezik postopka. V zvezi z zadnjim je treba ugotoviti, da lahko v skladu s členom 115(7) Uredbe št. 40/94 stranke v postopkih za ugovor, razveljavitev in ničnost kot jezik postopka sporazumno navedejo kateri koli drugi uradni jezik Evropske skupnosti, kar lahko ustreza zlasti strankam, ki so dale prednost istemu jeziku.

63      Oceniti je treba, da je bila izbira Sveta pri uresničevanju cilja, da opredeli, kateri bo jezik postopka, kadar ni soglasja med strankami, ki ne dajejo prednosti istemu jeziku, ustrezna in sorazmerna, čeprav je uradne jezike Skupnosti obravnaval različno. Po eni strani daje člen 115(3) Uredbe št. 40/94 prijavitelju znamke priložnost, da med jeziki, katerih znanje je najbolj razširjeno v Evropski skupnosti, določi tistega, ki bo jezik postopka pri ugovoru, razveljavitvi ali ugotavljanju ničnosti, če prvi jezik, ki ga je izbral, ni jezik, ki ga želi druga stranka v postopku. Po drugi strani je Svet, s tem da je to izbiro omejil na jezike, katerih znanje je najbolj razširjeno v Evropski skupnosti, in tako preprečil, da bi bil jezik postopka popolnoma neznan drugim strankam v postopku, ostal v mejah tega, kar je potrebno za uresničitev zastavljenega cilja (sodbi Sodišča z dne 15. maja 1986 v zadevi Johnston, 222/84, Recueil, str. 1651, točka 38, in z dne 11. januarja 2000 v zadevi Kreil, C-285/98, Recueil, str. I-69, točka 23).

64      Nazadnje, tožeča stranka in grška vlada se ne moreta sklicevati na odstavek, dodan z Amsterdamsko pogodbo členu 8d Pogodbe [ES] (po spremembi postal člen 21 ES), v skladu s katerim ima ,vsak državljan Unije […] pravico pisati kateri koli instituciji ali organu iz tega člena ali člena 7 [ES] v enem od jezikov, omenjenih v členu 314 [ES], in prejeti odgovor v istem jeziku‘. Člen 21 ES se nanaša na Parlament in varuha človekovih pravic, člen 7 ES pa na Parlament, Svet, Komisijo, Sodišče in Računsko sodišče ter Ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij. Če se zadevni odstavek uporablja ratione temporis za obravnavani primer, Urada nikakor ni med institucijami in organi iz člena 7 ES in člena 21 ES.“

18      Sodišče prve stopnje je zato tožbo zavrnilo.

 Postopek pred Sodiščem in predlogi strank

19      Odvetnik C. Kik je z dopisom z dne 25. januarja 2002 Sodišče obvestil, da je njegova stranka umrla in da se bo postopek nadaljeval v imenu njenih dedičev in legatarjev. Navedel je, da je v nizozemskem civilnem pravu prijava za registracijo besedne znamke Skupnosti premoženjska pravica, ki je del zapuščine C. Kik, in da ga je izvršitelj oporoke, ki zastopa navedene dediče in legatarje, pooblastil za nadaljevanje postopka. V nadaljevanju te sodbe izraz „tožeča stranka“ označuje te dediče in legatarje.

20      Komisija je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča 18. decembra 2001, zaprosila za dovoljenje za intervencijo v pritožbi v podporo predlogom Urada. Tej prošnji je bilo ugodeno s sklepom predsednika Sodišča z dne 18. marca 2002.

21      Tožeča stranka predlaga, naj se izpodbijana sodba razveljavi, naj se sprejmejo predlogi, ki jih je predložila na prvi stopnji za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, in naj se Uradu naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.

22      Helenska republika prav tako predlaga, naj se izpodbijana sodba razveljavi in naj se ugodi vsem predlogom tožeče stranke.

23      Urad, Kraljevina Španija in Komisija predlagajo, naj se pritožba zavrne in naj se potrdi izpodbijana sodba.

24      Svet predlaga, primarno, naj se pritožba razglasi za nedopustno in, podredno, naj se zavrne kot neutemeljena ter naj se v obeh primerih tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pritožba

25      Tožeča stranka v utemeljitev pritožbe uveljavlja dva pritožbena razloga. Prvi se nanaša na napačno razlago Sodišča prve stopnje glede člena 115 Uredbe št. 40/94. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na kršitev prava Skupnosti in, natančneje, člena 6 Pogodbe, ker Sodišča prve stopnje ni ugotovilo nezakonitosti člena 115 Uredbe št. 40/94.

 Prvi pritožbeni razlog: napačna razlaga člena 115 Uredbe št. 40/94

 Trditve strank

26      Tožeča stranka trdi, da je Sodišče prve stopnje kršilo pravo Skupnosti, ko je napačno razložilo člen 115 Uredbe št. 40/94, ki določa jezikovno ureditev Urada. Sodišče prve stopnje pri razlagi ni upoštevalo obstoja drugega stavka odstavka 4 tega člena, ki se glasi: „Če je bila prijava vložena v jeziku, ki ni jezik Urada, lahko Urad pošlje pisna obvestila prijavitelju v drugem jeziku, ki ga prijavitelj navede v svoji prijavi.“ Ker je izpodbijana sodba temeljila na taki napačni razlagi, bi jo bilo zaradi tega treba razveljaviti.

27      Tožeča stranka trdi, da Urad, kot je priznal predstavnik Urada na obravnavi pred Sodiščem prve stopnje, med celotnim postopkom, skupaj s preučitvijo absolutnih in relativnih razlogov za zavrnitev registracije znamke Skupnosti, vedno izkoristi možnost uporabe drugega jezika, navedenega pri vložitvi prijave, kadar ta ni sestavljena v enem od jezikov Urada. Prijavitelj v jeziku, v katerem je vložil prijavo, prejme samo potrdilo o vpisu znamke v register znamk Skupnosti po koncu postopka registracije.

28      Po mnenju tožeče stranke je glede na pravilno razlago člena 115 Uredbe št. 40/94 ugotovitev Sodišča prve stopnje v točki 61 izpodbijane sodbe, da ta uredba sama po sebi nikakor ne more pomeniti različnega obravnavanja jezikov, ker je v postopkih, v katerih je prijavitelj edina stranka pred Uradom, jezik postopka jezik, v katerem je bila vložena prijava znamke Skupnosti, očitno napačna.

29      Urad, Kraljevina Španija in Svet izpodbijajo dopustnost prvega pritožbenega razloga v delu, v katerem se nanaša na člen 115(4), drugi stavek, Uredbe št. 40/94, ker je Sodišče prve stopnje v točki 32 izpodbijane sodbe ugovor nezakonitosti razglasilo za dopusten samo v delu, v katerem se nanaša na člen 115(3) ali na nekatere druge odstavke tega člena, ki pojasnjujejo obveznost iz odstavka 3. Po eni strani po mnenju Urada in Kraljevine Španije tožeča stranka ni izpodbijala točke 32 izpodbijane sodbe. Po drugi strani po mnenju Sveta člena 115(4), drugi stavek, Uredbe št. 40/94 ni mogoče šteti za določbo, ki pojasnjuje obseg ali pravne učinke obveznosti, da se na obrazcu za prijavo znamke Skupnosti navede drugi jezik, kot je jezik prijave.

30      Kar zadeva vsebino, Urad, Svet in Komisija trdijo, da iz besedila točke 61 izpodbijane sodbe izhaja, da je Sodišče prve stopnje pravno analiziralo celoten odstavek 4 člena 115 Uredbe št. 40/94, skupaj z drugim stavkom tega odstavka.

31      Urad meni, da tožeča stranka precenjuje obseg in praktične posledice uporabe člena 115(4), drugi stavek, Uredbe št. 40/94 za prijavitelje znamk Skupnosti. V nasprotju s trditvijo tožeče stranke možnost, da Urad prijavitelju pisna obvestila pošlje v drugem jeziku, ki ga je izbral prijavitelj, ne pomeni, da bo celoten nadaljnji postopek potekal v drugem jeziku niti da bo prijavitelj v jeziku prijave prejel samo potrdilo o vpisu znamke v register znamk Skupnosti.

32      Po mnenju Urada pri takih trditvah ni upoštevano dejstvo, da več kot 98 % fizičnih in pravnih oseb, ki zaprosijo za registracijo znamke Skupnosti, to stori prek poklicnega zastopnika, ki ga lahko svobodno izberejo med zastopniki s sedežem na celotnem ozemlju Skupnosti. Poleg tega opozarja, da osebe, ki prijavo za registracijo vložijo v jeziku, ki ni jezik Urada, ohranijo pravico, da jezik vložitve prijave uporabljajo v pisnem in ustnem komuniciranju z Uradom, dokler so edina stranka v postopku.

33      Urad poudarja, da je njegova možnost, da pisna obvestila pošilja v drugem jeziku, ki ga izbere prijavitelj znamke Skupnosti, samo možnost in da če prijavitelj želi, da se mu, dokler je edina stranka v postopku, vsa pisna obvestila pošiljajo v jeziku vložene prijave, lahko Urad to zahtevo zavrne samo na podlagi resnih in prisilnih razlogov.

34      V zvezi s tem Urad trdi, da člena 115(4) Uredbe št. 40/94 ne razlaga enako kot Sodišče prve stopnje. Iz točke 61, tretji stavek, izpodbijane sodbe namreč izhaja, da bi bilo treba jezik vložene prijave uporabljati kot jezik postopka in s tem kot jezik, v katerem morajo biti sestavljeni postopkovni akti odločitvene narave. Urad pa meni, da izraz „pisna obvestila“ iz člena 115(4), drugi stavek, Uredbe št. 40/94 obsega vse vrste pisnih aktov, ki jih sprejme, skupaj z akti odločitvene narave.

35      Urad opozarja na težavo pri opredelitvi tega, kar je treba razumeti z izrazom „postopkovni akti odločitvene narave“, in kot primer navaja dopis, s katerim prijavitelja znamke Skupnosti v skladu s pravilom 9(3) Uredbe št. 2868/95 pozove, naj odpravi nekatere pomanjkljivosti. Zoper tak dopis ni pritožbe, toda če prijavitelj ne odpravi pomanjkljivosti, na katere je bil opozorjen, bo Urad sprejel odločbo o zavrženju prijave, zoper katero pa se lahko vloži pritožba. Razlaga Sodišče prve stopnje glede člena 115 bi lahko povzročila zmedo med prijavitelji, ker bi enkrat prejemali akte, napisane v jeziku vložene prijave, drugič pa v drugem jeziku.

36      Urad tudi poudarja, da tako ravna z molčečim soglasjem prijavitelja znamke Skupnosti in da se kljub številnim vloženim prijavam zdaj prvič izpodbija jezikovna ureditev. Navaja, da bi po potrebi v prihodnosti lahko zaprosil za izrecno soglasje prijavitelja v zvezi z uporabo drugega jezika za pisna obvestila, kakor jih razume Urad.

37      Svet meni, da razlaga člena 115(4), drugi stavek, Uredbe št. 40/94, ki se kaže v uporabi te določbe na določen način, nikakor ne more učinkovati na zakonitost tega člena.

 Presoja Sodišča

38      Najprej je treba opozoriti, da v nasprotju s tem, kar predpostavlja ugovor nedopustnosti, ki ga uveljavljajo Urad, Svet in Kraljevina Španija, tožeča stranka s prvim pritožbenim razlogom izpodbija razlago člena 115 Uredbe št. 40/94, ki jo je Sodišče prve stopnje opravilo v točki 61 izpodbijane sodbe, ker ni upoštevalo obstoja drugega stavka odstavka 4 tega člena, vendar pa ne izpodbija zakonitosti te zadnje določbe kot take.

39      Kakor koli, iz besedila točk 32 in 33 izpodbijane sodbe izhaja, da je Sodišče prve stopnje ugovor nezakonitosti razglasilo za dopusten v delu, v katerem se nanaša na obveznost, naloženo s členom 115(3) Uredbe št. 40/94, da se navede drugi jezik, pa tudi v delu, v katerem to obveznost glede njenega obsega in pravnih učinkov pojasnjujejo nekateri drugi odstavki navedenega člena.

40      Sodišče prve stopnje torej ni izključilo izpodbijanja zakonitosti člena 115(4), drugi stavek, Uredbe št. 40/94, ki je del določb, ki opredeljujejo obseg in pravne učinke izbire drugega jezika, ker ta določba določa, da „[č]e je bila prijava vložena v jeziku, ki ni jezik Urada, lahko Urad pošlje pisna obvestila prijavitelju v drugem jeziku, ki ga prijavitelj navede v svoji prijavi“.

41      Iz tega sledi, da je prvi pritožbeni razlog dopusten.

42      Preučitev tega pritožbenega razloga po temelju se nanaša predvsem na to, kako Urad razlaga in uporablja člen 115(4), drugi stavek, Uredbe št. 40/94, česar naj Sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo pri sklepanju v točki 61 izpodbijane sodbe.

43      Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da Urad skoraj celotni postopek v zvezi s prijavo znamke Skupnosti opravi v drugem jeziku, ki ga navede prijavitelj. Urad te trditve ne izpodbija, ampak, nasprotno, navaja, da se ne strinja z razlago Sodišča prve stopnje glede člena 115(4), drugi stavek, Uredbe št. 40/94, pri čemer meni, da ni nujno, da so vsi postopkovni akti odločitvene narave napisani v jeziku postopka, in da nekateri od teh aktov spadajo v kategorijo „pisnih obvestil“ iz navedene določbe.

44      Najprej je treba določiti, kako je treba razlagati člen 115(4) Uredbe št. 40/94.

45      V skladu s to določbo je jezik postopka pred Uradom jezik, uporabljen za vložitev prijave znamke Skupnosti, vendar pa lahko Urad drugi jezik, ki ga je izbral prijavitelj, uporabi, da mu pošlje pisna obvestila. Iz navedene določbe izhaja, da je možnost uporabe drugega jezika za pisna obvestila izjema od načela uporabe jezika postopka in da je pojem pisna obvestila torej treba razlagati ozko.

46      Ker postopek sestavljajo vsa dejanja, ki jih je treba opraviti pri obravnavi prijave, iz tega izhaja, da pojem „postopkovni akti“ zajema vse akte, ki se zahtevajo ali so določeni z zakonodajo Skupnosti za obravnavo prijave znamke Skupnosti, in tudi akte, ki so potrebni za to obravnavo, naj bodo to obvestila, zahteve za popravek, pojasnila ali drugi akti. V nasprotju s trditvijo Urada mora ta torej vse te akte sestaviti v jeziku, uporabljenem za vložitev prijave.

47      V nasprotju s postopkovnimi akti so „pisna obvestila“ iz člena 115(4), drugi stavek, Uredbe št. 40/94 vsa obvestila, katerih vsebine ni mogoče izenačiti s postopkovnim aktom, kot so dokumenti, s katerimi Urad pošlje postopkovne akte ali s katerimi obvešča prijavitelje.

48      Glede na razlago, ki jo je treba uporabiti za člen 115(4) Uredbe št. 40/94, je treba ugotoviti, da je Sodišče prve stopnje v točki 61 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da „Uredba št. 40/94 sama po sebi nikakor ne more pomeniti različnega obravnavanja jezikov, ker zagotavlja prav uporabo jezika vložene prijave kot jezika postopka […]“

49      Iz tega sledi, da je treba pritožbeni razlog, da je Sodišče prve stopnje pri razlagi te določbe napačno uporabilo pravo, zavrniti.

 Drugi pritožbeni razlog: kršitev prava Skupnosti, zlasti člena 6 Pogodbe

 Trditve strank

50      Tožeča stranka meni, da je Sodišče prve stopnje kršilo pravo Skupnosti, zlasti člen 6 Pogodbe, ko je zavrnilo njeno tožbo, ker se je ta sklicevala na nezakonitost celotne jezikovne ureditve iz člena 115, od (2) do (6), Uredbe št. 40/94.

51      Tožeča stranka najprej trdi, da ta ureditev krši temeljno načelo enakosti jezikov. Po njenem mnenju je to načelo večkrat izraženo v pravu Skupnosti. Tako je tak izraz člen 248 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 314 ES), v skladu s katerim so vsi jeziki Pogodbe verodostojni. Enako velja za Uredbo št. 1, ki določa uradne jezike Skupnosti in v kateri je navedeno, da lahko vsak državljan države članice piše instituciji v enem od uradnih jezikov in v njem prejme odgovor ter da Uradni list Evropskih skupnosti izhaja v enajstih uradnih jezikih. Tretji odstavek člena 8d Pogodbe, ki je bil tej določbi dodan z Amsterdamsko pogodbo, potrjuje pravico vsakega državljana Unije, da piše kateri koli instituciji ali organu iz tega člena ali člena 4 Pogodbe ES (postal člen 7 ES) v enem od jezikov iz člena 248 Pogodbe in prejme odgovor v istem jeziku. Tožeča stranka se sklicuje tudi na ustaljeno sodno prakso Sodišča v zvezi z načelom enakosti, izraz katerega je prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva, navedena v členu 6 Pogodbe. V skladu s to sodno prakso se poseben pomen pripisuje varstvu pravic in možnostim oseb na jezikovnem področju.

52      Tožeča stranka dalje trdi, da jezikovna ureditev, vzpostavljena s členom 115 Uredbe št. 40/94, krši člen 6 Pogodbe. Ta ureditev pomeni diskriminacijo na podlagi jezika in s tem posredno na podlagi državljanstva, kar ni združljivo s prepovedjo diskriminacije, določeno v členu 6.

53      Po mnenju tožeče stranke so namreč zaradi te jezikovne ureditve državljani držav članic, katerih jezik ni eden delovnih jezikov Urada, v očitno manj ugodnem položaju kot državljani držav članic, katerih jezik je med temi jeziki. To se nanaša predvsem na obravnavo prijav znamke Skupnosti, kajti v praksi Urad te prijave vedno obravnava v drugem jeziku, kadar jezik, v katerem so te prijave vložene, ni eden od jezikov Urada. Vendar se nanaša tudi na postopke za ugovor, razveljavitev in ničnost, kajti razen ob soglasju strank, navedenem v členu 115(7) Uredbe št. 40/94, ti postopki vedno potekajo v jezikih Urada.

54      Posledica tega je izkrivljanje konkurence na notranjem trgu, ker so zato, ker prijavitelj znamke Skupnosti raje uporabi storitve zastopnika za znamke, katerega materni jezik je eden delovnih jezikov Urada, zastopniki za znamke, katerih materni jezik ni eden teh jezikov, v manj ugodnem konkurenčnem položaju.

55      Tožeča stranka nazadnje meni, da glede na temeljno naravo načela enakega obravnavanja v pravu Skupnosti njegove kršitve ni mogoče upravičiti z razmisleki iz čiste preračunljivosti. Če bi bilo rešitev, ki jo je v tem primeru izbral zakonodajalec Skupnosti, mogoče utemeljiti, naj ta ne bi pomenila niti ustrezne niti sorazmerne izbire.

56      V zvezi s tem trdi, da se institucije ne morejo sklicevati na popolnoma ekonomski dejavnik, kot so stroški dodatnih prevajalcev, da bi upravičile omejitev temeljnih načel prava Skupnosti. Svet nikakor ni dokazal, da bi nediskriminacijska jezikovna ureditev nesorazmerno vplivala na finančna sredstva Skupnosti. Poudarja še, da so institucije in drugi organi Unije že leta sposobni z državljani komunicirati v vseh uradnih jezikih, naj gre za obravnavo postopkov koncentracije ali priglasitev ukrepov pomoči. Kot primer navaja Urad Skupnosti za rastlinske sorte, ustanovljen z Uredbo Sveta (ES) št. 2100/94 z dne 27. julija 1994 o žlahtniteljskih pravicah v Skupnosti (UL L 227, str. 1), ki brez težav deluje v vseh uradnih jezikih.

57      Tudi če bi odstopanje od načela enakega obravnavanja lahko upravičevali praktični in finančni razlogi, pa jezikovna ureditev Uredbe št. 40/94 vseeno ni sorazmerna, ker bi bila izbira enega samega drugega jezika, kot je angleščina, manj diskriminatorna in bi manj izkrivljala konkurenco.

58      Podredno tožeča stranka poudarja, da dejstvo, da je Svet Uredbo št. 40/94 sprejel soglasno, ni upošteven element, ker je tudi zakonodajalec Skupnosti zavezan pravu.

59      Če bo Sodišče priznalo, da jezikovna ureditev Urada, vzpostavljena s členom 115 Uredbe št. 40/94, ni popolnoma nezakonita, tožeča stranka Sodišču podredno predlaga, naj ugotovi vsaj, da je Sodišče prve stopnje kršilo pravo, ko ni ugotovilo nezakonitosti odstavka 4, drugi stavek, navedene določbe. Po njenih trditvah poleg tega, da ta stavek ni združljiv s prepovedjo diskriminacije, tudi ni združljiv z načelom, na katerem temelji člen 115(1) in (4), prvi stavek, in sicer da je jezik postopka jezik, v katerem je vložena prijava znamke Skupnosti. Drugi stavek odstavka 4 to načelo prikrajša za njegov pomen, kot to dokazuje ustaljena praksa Urada. Različne določbe člena 115 torej medsebojno niso združljive.

60      Helenska republika, ki je intervenirala na prvi stopnji v podporo predlogom tožeče stranke, navaja, da se strinja z večino stališč, ki jih je tožeča stranka izrazila v pritožbi, zlasti v zvezi z načelom enakosti in prepovedi diskriminacije. Poudarja, da je večjezičnost nepogrešljiv element za to, da se pravo Skupnosti dejansko izvaja, ker se številni predpisi primarne in sekundarne zakonodaje neposredno uporabljajo v notranjem pravnem redu držav članic.

61      Sodišče prve stopnje je torej napačno menilo, da je Uredba št. 1 „povsem jasen in samostojen izraz veljavnega prava“, in tako prezrlo temeljna načela primarne zakonodaje, s katerimi so prepredena vsa pravila Skupnosti.

62      Helenska republika opozarja, kako pomembno je za državljana, da se lahko z določbami, ki ga zadevajo, seznani v maternem jeziku, glede na načelo „nepoznavanje prava škoduje“. Poudarja tudi pomen upoštevanja jezika državljanov v Skupnosti, ki si prizadeva za to, da bi se odločitve sprejemale „v kar najtesnejši povezavi z državljani“ in da bi njene institucije delovale na podlagi načela preglednosti.

63      Helenska republika ugotavlja protislovje, ki obstaja med načrtovanim zmanjšanjem števila jezikov, na eni strani, in cilji, ki si jih Skupnost prizadeva doseči v skladu s členom 126 Pogodbe ES (postal člen 149 ES), v skladu s katerim Skupnost upošteva jezikovno raznolikost držav članic, na drugi strani. Opozarja, da je Sodišče v sodni praksi v zvezi z razlago prava Skupnosti vedno odločilo v prid enakosti jezikov.

64      Helenska republika tudi trdi, da bi moralo biti mogoče za Urad po analogiji uporabiti člena 4 in 8d Pogodbe, saj je Urad organ Skupnosti.

65      Nobena od drugih strank se ne strinja s tožečo stranko in iz različnih razlogov trdijo, da drugi pritožbeni razlog v celoti ali deloma ni dopusten. Prva trditev se nanaša na neobstoj interesa tožeče stranke, da zahteva ugotovitev nezakonitosti člena 115(4), drugi stavek, Uredbe št. 40/94. Urad poudarja, da morebitna nezakonitost te določbe ne more povzročiti nezakonitosti izpodbijane odločbe, ker ta ne temelji na navedeni določbi. Kraljevina Španija in Urad poleg tega trdita, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je z uporabo te določbe v obravnavani zadevi nastala kakršna koli škoda. Urad v zvezi s tem pojasnjuje, da je – ker je tožeča stranka izrazila željo, da bi obvestila prejemala v jeziku, v katerem je bila vložena njena prijava znamke Skupnosti, in ker Urad ni imel resnih in prisilnih razlogov, da ne bi upošteval te želje – nizozemščino, to je jezik, v katerem je bila vložena prijava, uporabil za sestavo vseh postopkovnih aktov, skupaj z akti odločitvene narave.

66      Poleg tega Urad in Komisija menita, da glavni del pritožbenega razloga ni dopusten v delu, v katerem gre za preprosto ponavljanje trditev, predstavljenih na prvi stopnji. Po mnenju Sveta pa ta del pritožbenega razloga ni dopusten, ker tožeča stranka v njem ni navedla odlomkov izpodbijane sodbe, v katerih je Sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s pravnimi pravili, ki bi jih moralo upoštevati.

67      Kar zadeva podredni del pritožbenega razloga, Svet trdi, da se prekriva s prvim pritožbenim razlogom. Komisija pa trdi, da ni dopusten, ker tožeča stranka ni izpodbijala točke 33 izpodbijane sodbe, v kateri je Sodišče prve stopnje za nedopusten razglasilo ugovor nezakonitosti zoper druge določbe člena 115 Uredbe št. 40/94, razen zoper njegov odstavek 3.

68      Glede temelja Svet trdi, da tožeča stranka ni dokazala, kako naj bi Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ko je jezikovno ureditev Urada štelo za potrebno, ustrezno in sorazmerno sredstvo za dosego legitimnega cilja. Poudarja, da so trditve, predstavljene v utemeljitev pritožbe, vsebinsko zožene v primerjavi s trditvami, ki jih je tožeča stranka zagovarjala na prvi stopnji, ker ta zdaj trdi, da bi zakonodajalec Skupnosti lahko določil en sam uradni jezik za vse postopke pred Uradom.

69      Svet se sklicuje na sklepanje Sodišča prve stopnje v točkah od 57 do 64 izpodbijane sodbe. Kar zadeva jezikovno ureditev Urada Skupnosti za rastlinske sorte, poudarja, da se je pri njeni določitvi upoštevalo dejstvo, da je postopek inter partes izjemen na področju žlahtniteljske pravice Skupnosti.

70      Kar zadeva načelo enakosti, ki prepoveduje različno obravnavanje enakih položajev, razen če obstaja upravičen objektiven razlog, po mnenju Kraljevine Španije ni sporno, da obstajajo razlike pri številu državljanov v Skupnosti in zunaj nje, ki govorijo posamezen jezik.

71      Kraljevina Španija priznava, da se v jezikovni ureditvi Urada nekateri jeziki obravnavajo različno, vendar meni, da ta razlika pri obravnavi ni takšna, kot trdi tožeča stranka. Urad lahko prijavitelja nagovori v drugem jeziku, navedenem v prijavi znamke Skupnosti, vendar je skoraj gotovo, da zastopnik za znamke pozna enega od jezikov Urada. Redko je torej treba zagotoviti prevoda dokumentov Urada. Prevodi so potrebni samo pri postopku, v katerega je vključena še druga stranka, vendar pa so v tem primeru potrebni tudi za to drugo stranko.

72      Pri različnem obravnavanju torej obstajajo odtenki, tožeča stranka pa ni predstavila trditev, s katerimi bi lahko izpodbila ugotovitve Sodišča prve stopnje v zvezi z objektivnim razlogom, ki upravičuje to razliko. Kraljevina Španija poudarja, da je Svet ravnal v okviru svojih pristojnosti in da je izbrano merilo, to je pet najbolj govorjenih jezikov v Skupnosti in zunaj nje, razumno.

73      Kraljevina Španija poudarja, da tožeča stranka ni navedla, kakšen naj bi po njenem mnenju bil ustrezen in sorazmeren sistem, ki bi omogočal delovanje Urada. Poleg tega so bile njene trditve nasprotne tistim, ki jih je predstavila na prvi stopnji, ker zdaj zagovarja izbiro enega samega jezika, to je angleščine. S to trditvijo izpodbija vse svoje navedbe v zvezi s kršitvijo načela enakosti jezikov.

74      Tudi Komisija trdi, da pritožbeni razlog ni utemeljen. Kot je Sodišče prve stopnje ugotovilo v točki 58 izpodbijane sodbe, Uredbe št. 1 ni mogoče izenačiti z načelom prava Skupnosti. Glede domnevne kršitve načela prepovedi diskriminacije je Sodišče prve stopnje v točkah od 60 do 63 izpodbijane sodbe prepričljivo ugotovilo, da je bila izbira Sveta ustrezna in sorazmerna.

 Presoja Sodišča

75      Najprej je treba preučiti trditve za ugotovitev nedopustnosti drugega pritožbenega razloga.

76      Glede neobstoja interesa tožeče stranke, da zahteva ugotovitev nezakonitosti člena 115(4), drugi stavek, Uredbe št. 40/94, ker naj ne bi bilo pravne povezave med to določbo in izpodbijano odločbo, je treba poudariti, da je tak ugovor nedopustnosti tožbe v delu, v katerem se je nanašala na nezakonitost člena 115 Uredbe št. 40/94, Urad že uveljavljal pred Sodiščem prve stopnje in ga je to strnilo v točkah od 15 do 17 izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je to trditev zavrnilo v točkah 24 in 25 navedene sodbe, v točkah 32 in 33 iste sodbe pa omejilo dopustnost ugovora nezakonitosti. Kot je bilo poudarjeno v točkah 39 in 40 te sodbe, je člen 115(4), drugi stavek, Uredbe št. 40/94 del določb, ki opredeljujejo obseg in pravne učinke izbire drugega jezika in za katere je Sodišče prve stopnje v točki 32, drugi stavek, izpodbijane sodbe razglasilo dopustnost ugovora nezakonitosti. Ker Urad ne izpodbija teh elementov in ne navaja, zakaj naj bi bilo sklepanje Sodišča prve stopnje, da obstaja neposredna pravna povezava med izpodbijano odločbo in obveznostjo, katere zakonitost izpodbija tožeča stranka, v nasprotju s pravom Skupnosti, je treba zavrniti trditev, ki se nanaša na neobstoj interesa tožeče stranke, da zahteva ugotovitev nezakonitosti navedene določbe Uredbe št. 40/94.

77      Prav tako je treba zavrniti trditev, ki se nanaša na neobstoj dokaza škode za tožečo stranko zaradi načina, kako je Urad v obravnavani zadevi uporabil člen 115(4), drugi stavek, Uredbe št. 40/94. Namen te trditve namreč ni dokazati nedopustnost pritožbe ali enega od pritožbenih razlogov, navedenih v podporo pritožbi, ampak dokazati nedopustnost tožbe, ki jo je vložila tožeča stranka. Vendar ta trditev ni bila navedena pred Sodiščem prve stopnje, ampak je prvič predstavljena pred Sodiščem. Zato jo je treba razglasiti za nedopustno, saj se prvič uveljavlja na stopnji pritožbe in njen namen ni dokazati, da je Sodišče prve stopnje pri presoji tega ugovora nedopustnosti tožbe napačno uporabilo pravo.

78      V nasprotju s trditvami Urada in Komisije pritožba ni preprosto ponavljanje trditev, ki jih je tožeča stranka predstavila na prvi stopnji. Tožeča stranka namreč ne predlaga ponovne preučitve svojega prvotnega predloga za razglasitev ničnosti, ampak izrecno kritizira izpodbijano sodbo. Glede elementov te sodbe, zoper katere je usmerjena pritožba, iz slednje jasno izhaja, da se v nasprotju s trditvami Sveta ta pritožba nanaša na točke od 61 do 64 sodbe, ki so sicer povzete v pritožbi. Trditev Sveta, da je pritožba preveč nejasna, da bi Sodišče lahko odločilo, torej ni utemeljena.

79      Prav tako v nasprotju s trditvami Sveta se podredni del drugega pritožbenega razloga, s katerim tožeča stranka izpodbija zakonitost člena 115(4), drugi stavek, Uredbe št. 40/94, ne prekriva s prvim pritožbenim razlogom, v katerem se je omejila na izpodbijanje razlage Sodišča prve stopnje glede te določbe.

80      Kar nazadnje zadeva trditev v zvezi z nedopustnostjo podrednega dela pritožbenega razloga, ker naj tožeča stranka ne bi izpodbijala točke 33 izpodbijane sodbe, zadostuje napotiti na točki 39 in 40 te sodbe in ugotoviti, da je ta del dopusten, ker tožeča stranka izpodbija pravne učinke, povezane z obveznostjo iz člena 115(3) Uredbe št. 40/94, da se ob vložitvi prijave znamke Skupnosti navede drugi jezik.

81      Glede preučitve pritožbenega razloga po temelju je treba najprej poudariti, da je glede na to, kar je bilo v tej sodbi pojasnjeno v zvezi s prvim pritožbenim razlogom, obseg tega drugega pritožbenega razloga omejen na presojo zakonitosti jezikovne ureditve Urada, ki določa izbiro drugega jezika kot morebitnega jezika postopka pri postopkih za ugovor, razveljavitev in ničnost ter pri „pisnih obvestilih“ v smislu člena 115(4), drugi stavek, Uredbe št. 40/94. Treba je preveriti, ali ta ureditev krši domnevno načelo enakosti jezikov, kakor ga opisuje tožeča stranka.

82      Kot poudarja tožeča stranka, se Pogodba na več mestih sklicuje na uporabo jezikov v Evropski uniji. Vendar pa ni mogoče šteti, da so ta sklicevanja izraz splošnega načela prava Skupnosti, ki vsakemu državljanu zagotavlja pravico, da bo vse, kar bi lahko vplivalo na njegove interese, v vseh okoliščinah sestavljeno v njegovem jeziku.

83      Kar zadeva razmerja med državljani ter institucijami in organi Skupnosti, člen 8d Pogodbe v različici iz Amsterdamske pogodbe institucijam in nekaterim organom nalaga, da z državljani Unije komunicirajo v enem od jezikov iz člena 248 Pogodbe. Ta določba, ki ob sprejetju izpodbijane odločbe še ni veljala, se nikakor ne uporablja splošno za vse navedene organe Unije. Zlasti se ne uporablja za Urad, kot je Sodišče prve stopnje pravilno poudarilo v točki 64 izpodbijane sodbe.

84      Poleg tega člen 217 Pogodbe Svet pooblašča, naj soglasno določi jezikovno ureditev institucij Skupnosti. Na podlagi te določbe je sprejel Uredbo št. 1, katere člen 1 določa uradne jezike in delovne jezike institucij Skupnosti. Treba je ugotoviti, da se ti uradni jeziki ne ujemajo popolnoma z jeziki, navedenimi v členih 8d in 248 Pogodbe.

85      Poleg tega Uredba št. 1, zlasti v svojem členu 4, določa, da se uredbe in drugi dokumenti, ki se splošno uporabljajo, sestavljajo v uradnih jezikih Unije. Iz te zadnje določbe in člena 191 Pogodbe ES (postal člen 254 ES), ki določa, da se uredbe, direktive in odločbe, sprejete v skladu s postopkom iz člena 189b Pogodbe ES (po spremembi postal člen 251 ES), objavijo v Uradnem listu Evropskih skupnosti, v povezavi s členom 5 Uredbe št. 1, ki določa objavo navedenega uradnega lista v uradnih jezikih, izhaja, da posamezne odločbe ni nujno treba sestaviti v vseh uradnih jezikih, čeprav bi lahko vplivala na pravice drugega državljana Unije, kot je naslovnik te odločbe, na primer konkurenčnega gospodarskega subjekta.

86      Dejstvo, da institucija nagovarja državljana v njegovem jeziku, torej ne reši vseh jezikovnih težav, na katere državljani naletijo v okviru dejavnosti institucij in organov Unije. Taka težava je dejansko izpostavljena v obravnavanem primeru, kajti – razen „pisnih obvestil“ iz člena 115(4), drugi stavek, Uredbe št. 40/94, ki bodo obravnavana v točki 98 te sodbe – jezikovne ureditve Urada ni mogoče izpodbijati zaradi načina, kako Urad neposredno komunicira s prijaviteljem, ker mora biti postopek opravljen v jeziku, izbranem za vložitev prijave znamke Skupnosti. Ta ureditev se nasprotno graja zaradi načina, kako v okviru postopkov za ugovor, razveljavitev in ničnost ureja odnose med več osebami, ki morebiti govorijo različne jezike.

87      V podporo domnevnemu načelu enakosti jezikov se tudi ni mogoče sklicevati na člen 248, drugi odstavek, Pogodbe v različici iz Amsterdamske pogodbe in sodno prakso Sodišča v zvezi z razlago prava Skupnosti. Čeprav je namreč pri razlagi besedila treba enako upoštevati vse verodostojne jezikovne različice tega besedila, to velja samo, če take različice obstajajo in so verodostojne. Tudi če je posamezna odločba objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti in je torej prevedena v vse jezike zaradi obvestitve državljanov, bo tako samo jezik, uporabljen v zadevnem postopku, verodostojen in uporabljen za razlago te odločbe.

88      Upoštevati je treba še dejstvo, da je bila znamka Skupnosti oblikovana v korist gospodarskih subjektov, in ne vseh državljanov, in da je tem gospodarskim subjektom ni treba uporabljati.

89      Čeprav namreč pravico do monopola nad uporabo znamke prizna javni organ, je znamka kot pravica predvsem sredstvo, ki ga gospodarski subjekti uporabljajo pri svoji poslovni dejavnosti za ustvarjanje dobičkov. Zakonodajalec bi torej lahko svobodno tem zadnjim naložil, da prevzamejo celotne ali vsaj delne stroške delovanja organa, ustanovljenega za registracijo znamk Skupnosti.

90      V skladu s peto uvodno izjavo Uredbe št. 40/94 „zakonodaja Skupnosti v zvezi z znamkami kljub temu ne nadomesti zakonov držav članic o znamkah; […] dejansko [se] ne bi zdelo upravičeno zahtevati od podjetij, naj zahtevajo registracijo svojih znamk kot znamk Skupnosti; […] nacionalne znamke [so] še naprej potrebne za podjetja, ki ne želijo zaščititi svojih znamk na ravni Skupnosti.“

91      Gospodarski subjekti imajo kljub temu interes za instrument, kot je znamka Skupnosti, ki jim ga je dal na voljo zakonodajalec Skupnosti in s katerim se izognejo vlaganju številnih prijav nacionalnih znamk in stroškom prevoda, ki jih to vključuje (glej v zvezi s tem po analogiji trditve družbe BASF AG v zvezi s stroški prevoda evropskih patentnih spisov, povzete v točki 12 sodbe z dne 21. septembra 1999 v zadevi BASF, C-44/98, Recueil, str. I-6269). Za prepričljiv dokaz tega interesa zadostuje omemba velikega števila, višjega od prvotnih napovedi, prijav znamk Skupnosti, vloženih od ustanovitve Urada.

92      Iz vseh teh elementov izhaja, da je jezikovna ureditev organa, kot je Urad, rezultat zahtevnega iskanja potrebnega ravnotežja med interesi gospodarskih subjektov in interesi skupnosti glede stroškov postopka, pa tudi med interesi prijaviteljev znamk Skupnosti in interesi drugih gospodarskih subjektov glede dostopa do prevodov dokumentov, ki podeljujejo pravice, ali postopkov, ki vključujejo več gospodarskih subjektov, kot so postopki za ugovor, razveljavitev in ničnost iz Uredbe št. 40/94.

93      Sodišče prve stopnje je zato v točki 62 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je Svet z opredelitvijo uradnih jezikov Skupnosti, ki se lahko uporabijo kot jeziki postopka v postopkih za ugovor, razveljavitev in ničnost, kadar se stranke ne sporazumejo o jeziku, ki se bo uporabljal, sledil legitimnemu cilju, ki je bil najti ustrezno jezikovno rešitev za težavo zaradi takega nesoglasja.

94      Sodišče prve stopnje je v točki 63 izpodbijane sodbe prav tako pravilno menilo, da je izbira Sveta, ki je omejena na jezike, katerih znanje je najbolj razširjeno v Evropski skupnosti, ustrezna in sorazmerna, čeprav je uradne jezike obravnaval različno.

95      V teh okoliščinah trditev tožeče stranke, ki se nanaša na domnevno manj diskriminacijsko naravo izbire enega samega jezika v primerjavi s petimi jeziki, ni upoštevna.

96      Kar nazadnje zadeva pisna obvestila iz člena 115(4), drugi stavek, Uredbe št. 40/94, je treba opozoriti, da je treba ta pojem, kot je bilo navedeno v točkah 45 in 47 te sodbe, razlagati omejevalno in se lahko nanaša samo na obvestila, katerih vsebine ni mogoče izenačiti s postopkovnim aktom. Ker uporaba drugega jezika v tem okviru ne more posegati v pravne interese prijavitelja znamke, lahko sklepamo, da bi bila razlika pri obravnavi, ki bi lahko obstajala zaradi uporabe drugonavedenega jezika, zanemarljiva in vsekakor upravičena zaradi potreb po delovanju Urada.

97      Iz vseh teh ugotovitev izhaja, da je treba tudi drugi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

 Podredni pritožbeni razlog: nezadostna obrazložitev

 Trditev Helenske republike

98      Helenska republika uveljavlja podredni razveljavitveni razlog, s katerim trdi, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ker ni upoštevalo tožbenega razloga v zvezi z nezadostno obrazložitvijo določbe, katere nezakonitost se zatrjuje, to je člena 115 Uredbe št. 40/94, vsekakor pa zato, ker tega tožbenega razloga ni obravnavalo po uradni dolžnosti.

99      Opozarja, da je v svoji intervenciji pred Sodiščem prve stopnje že poudarila, da omejitev uporabe jezikov, določena v Uredbi št. 40/94, ni ustrezno obrazložena in da ni mogoče določiti meril, ki so narekovala to omejitev, niti pojasniti prednosti nekaterih jezikov pred drugimi. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo očitkov Helenske republike niti si ni po uradni dolžnosti zastavilo vprašanja obrazložitve Uredbe št. 40/94, čeprav je to v obravnavanem primeru vprašanje javnega reda, ki ga sodišče Skupnosti lahko oziroma celo mora preizkusiti po uradni dolžnosti.

100    Nasprotno, Sodišče prve stopnje s tem, da je v točkah 62 in 63 izpodbijane sodbe razvilo utemeljitev, ki temelji na ciljih zakonodajalca, ni preverilo razlogov za Uredbo, katere nezakonitost se zatrjuje, ampak je dodalo obrazložitev, čeprav je v obravnavanem primeru sploh ni bilo, kar je Sodišče v preteklosti že kaznovalo (sodba Sodišča z dne 27. januarja 2000 v zadevi DIR International Film in drugi proti Komisiji, C-164/98 P, Recueil, str. I-447).

 Presoja Sodišča

101    Sodišče prve stopnje sicer ni izrecno odgovorilo na trditev v zvezi z nezadostno obrazložitvijo zakonodajne določbe, katere nezakonitost se zatrjuje. Vendar pa je treba navesti, da je bila ta trditev vključena v tožbeni razlog, ki bi ga bilo mogoče razložiti tako, da se nanaša na kršitev načela sorazmernosti. Ker je to razlog, ki se nanaša le na pravo, je vsekakor mogoče, da Sodišče popravi opustitev Sodišča prve stopnje.

102    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso obseg obveznosti obrazložitve odvisen od narave zadevnega akta in da je pri aktih, ki se uporabljajo splošno, obrazložitev lahko omejena na navedbo splošnega položaja, ki je privedel do sprejetja akta, po eni strani in splošnih ciljev, ki naj bi jih dosegel, po drugi strani. Če iz izpodbijanega akta izhaja bistvo cilja, ki si ga prizadeva uresničiti institucija, bi bilo pretirano zahtevati posebno obrazložitev za različne tehnične odločitve (sodbi z dne 19. novembra 1998 v zadevi Združeno kraljestvo proti Svetu, C-150/94, Recueil, str. I-7235, točki 25 in 26, in z dne 7. novembra 2000 v zadevi Luksemburg proti Parlamentu in Svetu, C-168/98, Recueil, str. I-9131, točka 62).

103    Ugotoviti je treba, da v obravnavanem primeru določbe Uredbe št. 40/94 o jezikovni ureditvi Urada omogočajo zadostno seznanjenost z utemeljitvami, ki so njihova podlaga, in njihov nadzor.

104    V zvezi s točkama 62 in 63 izpodbijane sodbe je treba navesti, da ne gre za poskus Sodišča prve stopnje, da bi popravilo domnevno neobstoječo obrazložitev sporne določbe, ampak za preučitev njene sorazmernosti, ki neizogibno vključuje preučitev domnevnega cilja zakonodajalca Skupnosti.

105    Iz teh elementov izhaja, da podredni pritožbeni razlog, ki ga uveljavlja Helenska republika, ni utemeljen.

 Stroški

106    V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 istega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Urad je predlagal, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

107    V skladu s členom 69(4), prvi pododstavek, navedenega poslovnika Helenska republika, Kraljevina Španija, Svet in Komisija nosijo svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

razsodilo:

1)      Pritožba se zavrne.

2)      C. Kik se naloži plačilo stroškov.

3)      Helenska republika, Kraljevina Španija, Svet Evropske unije in Komisija Evropskih skupnosti nosijo svoje stroške.

Rodríguez Iglesias

Puissochet

Wathelet

Schintgen

Timmermans

Gulmann

Edward

La Pergola

Jann

Skouris

Macken

Colneric

von Bahr

Cunha Rodrigues

Rosas

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 9. septembra 2003.

Sodni tajnik

Predsednik

R. Grass

G. C. Rodríguez Iglesias

---

* Jezik postopka: nizozemščina.