(1)

Potreba po oblikovanju pravil za obmejni promet za utrditev pravnega okvira Skupnosti glede zunanjih meja je bila poudarjena v Sporočilu Komisije z naslovom „K integriranemu sistemu upravljanja zunanjih meja držav članic Evropske unije“. To potrebo je Svet potrdil dne 13. junija 2002 z odobritvijo „Načrta upravljanja zunanjih meja držav članic Evropske unije“, ki ga je nato odobril Evropski svet v Sevilli dne 21. in 22. junija 2002.

(2)

V interesu razširjene Skupnosti je zagotoviti, da meje z njenimi sosedami ne ovirajo trgovine, socialne in kulturne izmenjave ali regionalnega sodelovanja. Zaradi tega bi bilo treba razviti učinkovit sistem za obmejni promet.

(3)

Režim obmejnega prometa predstavlja odstopanje od splošnih pravil za mejno kontrolo oseb, ki prehajajo zunanje meje držav članic Evropske unije, ki so določena z Uredbo (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah) (2).

(4)

Skupnost bi morala določiti merila in pogoje, ki jih je treba izpolniti za olajšanje prehoda zunanjih kopenskih meja obmejnim prebivalcem v skladu z režimom obmejnega prometa. Ta pravila in pogoji bi morali zagotoviti ravnotežje med olajšanjem prehoda meje dobrovernim obmejnim prebivalcem, ki imajo legitimne razloge za pogosto prehajanje zunanje kopenske meje na eni strani, in potrebo, da se prepreči nezakonito priseljevanje ter morebitno ogrožanje varnosti, ki ga predstavljajo kriminalne dejavnosti, na drugi strani.

(5)

Zaradi preprečevanja zlorab bi se moralo dovoljenje za obmejni promet praviloma izdati samo osebam, ki že vsaj eno leto zakonito prebivajo na obmejnem območju. V dvostranskih sporazumih, sklenjenih med državami članicami in sosednjimi tretjimi državami je lahko predvideno daljše obdobje prebivanja. V izjemnih in ustrezno utemeljenih primerih, kakor na primer pri mladoletnikih, spremembah zakonskega stanu ali dedovanju zemlje, lahko ti dvostranski sporazumi predvidijo tudi krajše obdobje prebivanja.

(6)

Obmejnim prebivalcem bi se moralo izdati dovoljenje za obmejni promet ne glede na to, ali morajo imeti vizum ali ne, v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 539/2001 z dne 15. marca 2001 o tretjih državah, katerih državljani morajo imeti ob prehodu zunanjih meja vizum, in tretjih državah, katerih državljani so izvzeti iz vizumske obveznosti (3). Zato bi bilo treba to uredbo razlagati v povezavi z Uredbo Sveta (ES) št. 1932/2006 (4) o spremembi Uredbe (ES) št. 539/2001, s katero bi obmejne prebivalce, za katere velja režim obmejnega prometa, vzpostavljen s to uredbo, izvzeli iz vizumske obveznosti. Posledično lahko začne ta uredba veljati le vzporedno z navedeno uredbo o spremembi.

(7)

Skupnost bi morala določiti posebna merila in pogoje za izdajanje dovoljenj za obmejni promet obmejnim prebivalcem. Ta merila in pogoji bi morali biti v skladu s pogoji za vstop, določenimi za obmejne prebivalce, ki prehajajo zunanjo kopensko mejo v skladu z režimom obmejnega prometa.

(8)

Določitev pravil za obmejni promet na ravni Skupnosti ne bi smela vplivati na pravico do prostega gibanja, ki jo imajo državljani Unije in njihovi družinski člani ter na enakovredne pravice, ki jih uživajo državljani tretjih držav in njihovi družinski člani, ki imajo na podlagi sporazumov med Skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter temi tretjimi državami na drugi strani enako pravico do prostega gibanja kot državljani Unije. Vendar pa bi bilo treba tam, kjer olajšanje prehoda meje, ki je z režimom obmejnega prometa podeljeno obmejnim prebivalcem, vključuje manj sistematično kontrolo, takšno olajšanje samodejno razširiti na vse osebe, ki uživajo pravico Skupnosti do prostega gibanja in živijo na zadevnem obmejnem območju.

(9)

Za izvajanje režima obmejnega prometa bi bilo treba državam članicam dovoliti, da po potrebi ohranijo ali sklenejo dvostranske sporazume s sosednjimi tretjimi državami, pod pogojem, da izpolnjujejo pravila, določena v tej uredbi.

(10)

Ta uredba ne vpliva na posebne režime, ki se uporabljajo v Ceuti in Melilli, kakor je navedeno v Izjavi Kraljevine Španije o mestih Ceuta in Melilla v Sklepni listini k Sporazumu o pristopu Kraljevine Španije h Konvenciji o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluksa, Federativne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na njihovih skupnih mejah, podpisani v Schengenu dne 19. junija 1990 (5).

(11)

Kazni, predpisane v nacionalni zakonodaji, bi morale države članice uporabiti zoper obmejne prebivalce v primeru zlorabe režima obmejnega prometa, uvedenega s to uredbo.

(12)

Komisija bi morala Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo o uporabi te uredbe. Poročilu bi morali biti priloženi zakonodajni predlogi, kadar je to potrebno.

(13)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in svoboščine ter upošteva načela, priznana zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.

(14)

Ker cilj te uredbe, in sicer določitev meril in pogojev za vzpostavitev režima obmejnega prometa na zunanjih kopenskih mejah neposredno vpliva na pravni red Skupnosti glede zunanjih meja in ga države članice same ne morejo zadovoljivo doseči, in ga glede na obseg in učinke te uredbe laže doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena, ta uredba ne prekoračuje tistega, kar je potrebno za dosego tega cilja.

(15)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe in ta zanjo ni zavezujoča in se zanjo ne uporablja. Glede na to, da ta uredba predstavlja nadgradnjo schengenskega pravnega reda v skladu z določbami naslova IV tretjega dela Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, se mora Danska v skladu s členom 5 navedenega protokola v roku šestih mesecev od datuma sprejetja te uredbe, odločiti, ali jo bo prenesla v svojo nacionalno zakonodajo.

(16)

Glede Islandije in Norveške, predstavlja ta uredba razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (6), kar sodi v področje iz člena 1, točke A Sklepa Sveta 1999/437/ES z dne 17. maja 1999 (7) o nekaterih izvedbenih predpisih za uporabo tega sporazuma.

(17)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri izvajanju katerega Združeno kraljestvo ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2000/365/ES z dne 29. maja 2000 o prošnji Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske za sodelovanje pri izvajanju nekaterih določb schengenskega pravnega reda (8). Združeno kraljestvo zato ne sodeluje pri njenem sprejetju in uredba zanj ni zavezujoča in se ne uporablja.

(18)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri izvajanju katerega Irska ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2002/192/ES z dne 28. februarja 2002 o prošnji Irske, da sodeluje pri izvajanju nekaterih določb schengenskega pravnega reda (9). Irska zato ne sodeluje pri njenem sprejetju in Uredba zanjo ni zavezujoča in se ne uporablja.

(19)

Glede Švice predstavlja ta uredba razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma, ki so ga podpisale Evropska unija, Evropska skupnost in Švicarska konfederacija v zvezi s pridružitvijo Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda, kar sodi v področje iz člena 1, točke A Sklepa 1999/437/ES, ki ga je treba razlagati v povezavi s členom 4(1) Sklepa Sveta 2004/849/ES (10) in s členom 4(1) Sklepa Sveta 2004/860/ES (11).

(20)

Člena 4(b) in 9(c) te uredbe predstavljata določbe, ki temeljijo na schengenskem pravnem redu ali so z njim kako drugače povezane v smislu člena 3(2) Akta o pristopu iz leta 2003 –

(a)

dolgotrajnim prebivanjem;

(b)

dostopom do gospodarske dejavnosti in njenim izvajanjem;

(c)

carinami in obdavčevanjem.

1.

„zunanja kopenska meja“ pomeni skupno kopensko mejo med državo članico in sosednjo tretjo državo;

2.

„obmejno območje“ pomeni območje, ki se ne razteza več kakor 30 kilometrov od meje. Zadevne države določijo lokalna upravna območja, ki se v njihovih dvostranskih sporazumih iz člena 13 štejejo za obmejna območja. Če se del takšnega lokalnega upravnega območja nahaja več kakor 30 kilometrov, vendar ne več kakor 50 kilometrov od mejne črte, se ne glede na to šteje kakor del obmejnega območja;

3.

„obmejni promet“ pomeni redno prehajanje zunanje kopenske meje s strani obmejnih prebivalcev na primer zaradi bivanja na obmejnem območju iz socialnih, kulturnih ali gospodarskih razlogov ali zaradi družinskih vezi, za obdobje, ki ne presega roka, določenega v tej uredbi;

4.

„osebe, ki uživajo pravico Skupnosti do prostega gibanja“ pomeni:

5.

„državljan tretje države“ pomeni vsako osebo, ki ni državljan Unije v smislu člena 17(1) Pogodbe o ustanovitvi Evropske Skupnosti in ki ni zajet v točki 4;

6.

„obmejni prebivalec“ pomeni državljana tretje države, ki zakonito prebiva na obmejnem območju države, ki je soseda države članice; za obdobje, določeno v dvostranskih sporazumih iz člena 13, kar je najmanj eno leto. V izjemnih in ustrezno utemeljenih primerih, ki so določeni v dvostranskih sporazumih, je obdobje prebivanja lahko krajše od enega leta;

7.

„dovoljenje za obmejni promet“ pomeni posebni dokument, ki ga uvaja poglavje III in ki obmejnim prebivalcem dovoljuje prehod zunanje kopenske meje v skladu z režimom obmejnega prometa;

8.

„Schengenska konvencija“ pomeni konvencijo o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluksa, Federativne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na njihovih skupnih mejah (13).

(a)

imajo dovoljenje za obmejni promet in veljavno potno listino ali listine, če tako zahtevajo ustrezni dvostranski sporazumi iz člena 13;

(b)

niso osebe, za katere je bil razpisan ukrep zavrnitve vstopa v schengenskem informacijskem sistemu (SIS);

(c)

ne predstavljajo grožnje javnemu redu, notranji varnosti, javnemu zdravju ali mednarodnim odnosom katere koli države članice in zlasti kadar v nacionalnih zbirkah podatkov držav članic ni bil razpisan ukrep za zavrnitev vstopa zaradi enakih razlogov.

(a)

ime(-na), priimek(-ke), datum rojstva, državljanstvo in kraj stalnega prebivališča imetnika dovoljenja;

(b)

organ izdajatelj, datum izdaje in obdobje veljavnosti;

(c)

obmejno območje, znotraj katerega se imetnik dovoljenja lahko giblje;

(d)

številko(-ke) veljavne potne listine ali listin, ki imetniku dovoljujejo prehod zunanjih mej, kakor je predvideno v členu 9(a).

(a)

imajo veljavno listino ali listine, ki jim dovoljuje(-jo) prehod zunanjih mej, kakor je opredeljeno v členu 17(3)(a) Schengenske konvencije;

(b)

predložijo dokumente, ki dokazujejo njihov status obmejnega prebivalca in obstoj legitimnih razlogov za pogosto prehajanje zunanje kopenske meje v skladu z režimom obmejnega prometa;

(c)

niso osebe, za katere je bil v SIS razpisan ukrep za zavrnitev vstopa;

(d)

ne predstavljajo grožnje javnemu redu, notranji varnosti, javnemu zdravju ali mednarodnim odnosom katere koli države članice, in zlasti kadar v nacionalnih zbirkah podatkov držav članic ni bil razpisan ukrep za zavrnitev vstopa zaradi enakih razlogov.

(a)

odprejo posebne mejne prehode le za obmejne prebivalce;

(b)

rezervirajo posebne steze za obmejne prebivalce na navadnih mejnih prehodih; ali

(c)

ob upoštevanju lokalnih okoliščin in kadar izjemoma obstaja zahteva posebne narave, dovolijo obmejnim prebivalcem prehod njihove zunanje kopenske meje na določenih drugih mestih izven odobrenih mejnih prehodov in izven njihovega delovnega časa.

(a)

vsebuje dovoljenje za obmejni promet poleg podatkov iz člena 7(3) tudi podrobnosti o mestu in okoliščinah, v katerih se zunanja kopenska meja lahko prestopa;

(b)

izvaja zadevna država članica naključne kontrole in opravlja redni nadzor, da bi preprečila nedovoljene prehode meje.