—

za Saatgut-Treuhandverwaltungs GmbH K. von Gierke in E. Trauernicht, odvetnika,

—

za Gerhard und Jürgen Vogel GbR ter G. in J. Vogla J. Beismann in M. Miersch, odvetnika,

—

za špansko vlado A. Gavela Llopis, agentka,

—

za nizozemsko vlado M. Bulterman in C. Schillemans ter J. Langer, agenti,

—

za Evropsko komisijo G. von Rintelen in I. Galindo Martín, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago nekaterih določb Uredbe Sveta (ES) št. 2100/94 z dne 27. julija 1994 o žlahtniteljskih pravicah v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 16, str. 390) in Uredbe Komisije (ES) št. 1768/95 z dne 24. julija 1995 o izvajanju pravil o kmetijski izjemi, predvideni v členu 14(3) Uredbe Sveta (ES) št. 2100/94 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 18, str. 63).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Saatgut‑Treuhandverwaltungs GmbH (v nadaljevanju: družba STV), ki zastopa interese imetnika žlahtniteljske pravice v Skupnosti za sorto ozimnega ječmena finita na eni strani ter kmetijsko družbo civilnega prava Gerhard in Jürgen Vogel GbR ter G. in J. Voglom, osebno odgovornima družbenikoma te družbe, (v nadaljevanju: skupaj: tožene stranke Vogel) na drugi strani, ker so slednji posejali zadevno sorto.

3

Člen 13 uredbe 2100/94, naslovljen, „Pravice imetnika žlahtniteljske pravice v Skupnosti in prepovedana dejanja“ določa:

„1.   Žlahtniteljska pravica v Skupnosti velja tako, da je imetnik ali imetniki žlahtniteljske pravice v Skupnosti, v nadaljnjem besedilu ‚imetnik‘, upravičen do opravljanja dejanj iz odstavka 2.

2.   Ne glede na določbe členov 15 in 16 je potrebna odobritev imetnika za naslednja dejanja, ki zadevajo sestavine sorte ali pridelan material zavarovane sorte, v nadaljnjem besedilu ,material’:

[…]

Imetnik lahko svojo odobritev pogojuje in omejuje.

[…]“

4

Člen 14 te uredbe, naslovljen „Odstop od žlahtniteljske pravice v Skupnosti“, določa:

„1.   Ne glede na člen 13(2) in za namene zaščite kmetijske pridelave smejo kmetje za razmnoževanje na polju na svojem posestvu uporabljati svoje pridelke, pridobljene na svojem posestvu s sajenjem materiala sorte zavarovane z žlahtniteljsko pravico v Skupnosti, ki ni hibridna ali sintetična sorta.

2.   Določbe odstavka 1 se uporabljajo le za kmetijske rastline:

[…]

[…]

Hordeum vulgare L. – navadni ječmen

[…]

3.   Za uveljavitev odstopa iz odstavka 1 in za varovanje zakonitih interesov žlahtnitelja in kmeta bodo pred začetkom veljavnosti te uredbe in izvedbenih pravil v skladu s členom 114 oblikovani pogoji, in sicer na osnovi naslednjih meril:

[…]

5

Člen 94 te uredbe, ki se nanaša na zahtevke po civilnem pravu v primeru uporabe rastlinske sorte, ki pomeni kršitev, določa:

„1.   Kdor:

ga imetnik lahko toži na prenehanje take kršitve, plačilo primernega nadomestila ali obojega.

2.   Kdor krši določbe naklepno ali iz malomarnosti, je razen tega dolžan nadomestiti imetniku vsako nadaljnjo škodo, ki je posledica tega dejanja. Če gre za majhno malomarnost, se te zahteve lahko zmanjšajo v skladu z obsegom malomarnosti, vendar ne smejo biti manjše od koristi, ki jih je kršitelj iz tega pridobil.“

6

Člen 1(1) Uredbe št. 1768/95 določa, da ta uredba določa pravila o pogojih, ki urejajo odstopanje, predvideno v členu 14(1) Uredbe št. 2100/94.

7

Člen 2 te uredbe določa:

„1.   Pogoje iz člena 1 izvajata oba, imetnik, ki predstavlja žlahtnitelja, in kmet, tako da ščitita zakonite interese drug drugega.

2.   Za zakonite interese se šteje, da niso zaščiteni, če je eden ali več interesov stvar navzkrižnih vplivov, ne da bi se upoštevale potrebe po vzpostavitvi ustreznega ravnotežja med vsemi interesi ali potrebe po sorazmernosti med namenom zadevnega pogoja in dejanskim učinkom njegove izvedbe.“

8

Člen 6 te uredbe z naslovom „Individualna obveznost plačila“ v odstavku 1 določa:

„Brez poseganja v določbe odstavka 2 postane individualna obveznost kmeta, da plača primerno nadomestilo, veljavna v času, ko se dejansko uporablja proizvod [pridelek] za razmnoževanje na polju.

Imetnik lahko določi dan in način plačila. Vendar pa ne določi dneva plačila, ki je predhoden dnevu, na katerega začne veljati obveznost.“

9

Člen 7 te uredbe, naslovljen „Mali kmeti“, v odstavku 2 določa:

„Površine na kmetijskem gospodarstvu kmeta, na katerih so rasle rastline, vendar so zemljišča začasno ali stalno v prahi v tržnem letu, ki se začne 1. julija in konča 30. junija naslednje koledarsko leto (‚tržno leto‘), v katerem zapade plačilo za nadomestilo, veljajo za površine, na katerih se še vedno pridelujejo rastline, če Skupnost ali država članica podeli subvencije ali nadomestila za zemljišča v prahi.“

10

Člen 17 Uredbe št. 1768/95, naslovljen „Kršitve“, določa:

„Imetnik se lahko sklicuje na pravice, ki jih vsebuje žlahtniteljska pravica v Skupnosti, proti osebi, ki krši katere koli od pogojev ali omejitev v navezi z odstopanjem v skladu s členom 14 temeljne uredbe, kakor je opredeljeno v tej uredbi.“

11

STV je združenje imetnikov žlahtniteljskih pravic, ki med drugim upravlja s pravicami imetnika žlahtniteljske pravice za ozimni ječmen sorte finita, ki je varovana na podlagi Uredbe št. 2100/94. STV na svoji spletni strani objavlja seznam, na katerem so navedene vse zavarovane rastlinske sorte, za katere mu je bilo zaupano upravljanje pravic v različnih tržnih letih, in znesek, ki ga je treba plačati za sajenje teh sort. Poleg tega STV vsako leto od kmetov, brez navedbe specifične sorte, zahteva, da ga obvestijo o morebitnem sajenju zavarovanih rastlinskih sort, za katere upravlja s pravicami, ter jim v ta namen pošlje obrazce za prijavo setve skupaj z vodnikom, v katerem so naštete vse zavarovane sorte, s pravicami katerih upravlja v zadevnem tržnem letu, ter njihovi imetniki in imetniki pravice izkoriščanja. Tožene stranke Vogel, ki niso v nikakršnem pogodbenem razmerju z družbo STV, niso odgovorile na te zahteve za informacije.

12

Družba STV je 16. decembra 2011 od predelovalca izvedela, da so tožene stranke Vogel v tržnem letu 2010/2011 med drugim naročile pripravo 350 kg semenskega materiala ozimnega ječmena sorte finita.

13

Družba STV je z dopisom z dne 31. maja 2012 tožene stranke Vogel pozvala, naj preverijo informacije glede setve ozimnega ječmena sorte finita, za katero je izvedela od omenjenega predelovalca in naj ji informacije v zvezi s to setvijo pošljejo najpozneje do 20. junija 2012. Tožene stranke Vogel se na ta dopis niso odzvale.

14

Družba STV je z dopisom z dne 27. julija 2012 od toženih strank Vogel zahtevala plačilo zneska v višini 262,50 EUR, ki ustreza vsem zneskom, ki naj bi jih te dolgovale za licenčno uporabo semen ozimne sorte ječmena finita in se imenujejo „licenčnine C“, kot nadomestilo škode, nastale zaradi prikrite setve te zavarovane sorte. Ker plačila ni bilo, je družba STV 18. marca 2013 vložila tožbo zaradi plačila te škode na podlagi člena 94(1) in (2) Uredbe št. 2100/94.

15

Družba STV v utemeljitev svoje tožbe trdi, da ji morajo tožene stranke Vogel plačati primerno nadomestilo na podlagi člena 94(1) Uredbe št. 2100/94 v znesku, ki ustreza polni licenčnini C, ker so izvedle „neupravičeno“ setev v smislu te določbe, in da se ne morejo sklicevati na izjemo iz člena 14(1) iste uredbe, ker niso izpolnile obveznosti plačila nadomestila iz člena 14(3), četrta alinea, te uredbe. Družba STV poleg tega trdi, da ta obveznost plačila ni odvisna od tega, ali je imetnik žlahtniteljske pravice za zadevno sorto zahteval informacije, in da jo mora kmet izpolniti pred setvijo, vsekakor pa pred koncem tržnega leta, v katerem je bila setev opravljena. Poleg tega meni, da opisi na njeni spletni strani in vodnik, v katerem so naštete vse zavarovane sorte, s pravicami katerih upravlja, in ki se vsako leto pošlje kmetom, tem omogočajo enostaven izračun zneska, ki ga morajo plačati za setev teh sort.

16

Tožene stranke Vogel menijo, da iz naslova škode niso dolžne plačati zneska, ki ustreza polni licenčnini C. Menijo, da morajo plačati kvečjemu znesek, ki bi moral biti znižan zaradi „odobrene“ setve v smislu člena 14(1) Uredbe št. 2100/94. Poleg tega trdijo,da niso bile dolžne odgovoriti na zahtevo za informacije z dne 31. maja 2012, saj se ni nanašala na tekoče tržno leto. Za to, da bi bilo mogoče šteti, da so pogoji za pravico do odškodnine izpolnjeni, pa bi po mnenju toženih strank Vogel morala biti podana neizpolnitev obveznosti informiranja.

17

Predložitveno sodišče poudarja, da trditev STV, da mora kmet na lastno pobudo plačati nadomestilo iz člena 14(3), četrta alinea, Uredbe št. 2100/94 pred setvijo, poraja dvome zlasti glede na člen 6(1) Uredbe št. 1768/95. Navaja, da ta zadnjenavedena določba nasprotuje stališču, da bi moral kmet pred setvijo plačati to nadomestilo. Poleg tega to sodišče poudarja, da če je to nadomestilo mogoče plačati po setvi zavarovane sorte, se zastavlja vprašanje, do kdaj ga mora kmet plačati, da bi se zanj lahko uporabila izjema iz člena 14 Uredbe št. 2100/94 in torej zanj ne bi veljale določbe člena 94 te uredbe, ki zadevajo kršitve. To sodišče pa meni, da določbe uredb št. 2100/94 in 1768/95 ne podajajo jasnega in natančnega odgovora na to vprašanje, poleg tega pa tudi Sodišče nanj še ni imelo priložnosti odgovoriti.

18

V teh okoliščinah je Landgericht Mannheim prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

19

Z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, v kakšnem roku mora kmet, ki je uporabil semenski material zavarovane rastlinske sorte, pridobljen s setvijo (semena s kmetije), ne da bi za to z imetnikom zadevne žlahtniteljske pravice sklenil pogodbo, izpolniti obveznost plačila primernega nadomestila, ki jo nalaga člen 14(3), četrta alinea, Uredbe št. 2100/94, (v nadaljevanju: primerno nadomestilo iz naslova izjeme), da se zanj lahko uporabi izjema iz tega člena 14 od obveznosti pridobitve odobritve tega imetnika.

20

Najprej je treba spomniti, da se na podlagi člena 13(2) Uredbe št. 2100/94 zahteva odobritev imetnika žlahtniteljske pravice v Skupnosti glede sestavine sorte ali pridelanega materiala zavarovane sorte med drugim za pridelavo ali razmnoževanje (povečevanje). V tem kontekstu člen 14(1) te uredbe pomeni odstopanje od tega načela, ker smejo kmetje za razmnoževanje na polju uporabljati pridelke, pridobljene na svojem posestvu, brez dovoljenja imetnika žlahtniteljske pravice, če izpolnjujejo nekatere pogoje, ki so izrecno navedeni v členu 14(3) te uredbe (glej sodbo Geistbeck, C‑509/10, EU:C:2012:416, točki 21 in 22).

21

Eden izmed teh pogojev, ki je v členu 14(3), četrta alinea, Uredbe št. 2100/94, je plačilo primernega nadomestila iz naslova izjeme, zaradi te uporabe, imetniku zadevne žlahtniteljske pravice.

22

Kmet, ki temu imetniku ni plačal takega nadomestila, ko je uporabil pridelke, pridobljene s sajenjem semenskega materiala zavarovane sorte, se ne more sklicevati na člen 14(1) Uredbe št. 2100/94 in je zato treba šteti, da je brez odobritve storil eno od dejanj iz člena 13(2) te uredbe. Zato iz člena 94 iste uredbe izhaja, da lahko navedeni imetnik tega kmeta toži na prenehanje kršitve ali plačilo primernega nadomestila ali oboje. Če kmet krši določbe naklepno ali iz malomarnosti, je poleg tega dolžan nadomestiti temu imetniku vsako nadaljnjo škodo (sodba Schulin, C‑305/00, EU:C:2003:218, točka 71).

23

Predložitveno sodišče se najprej sprašuje, ali mora zadevni kmet plačati primerno nadomestilo iz naslova izjeme pred dejansko uporabo pridelka za razmnoževanje na polju.

24

Glede tega člen 6(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 1768/95, ki določa podrobna pravila za izvajanje obveznosti plačila ustreznega nadomestila iz naslova izjeme, določa, da čeprav imetnik zadevne žlahtniteljske pravice lahko določi dan in način plačila, pa to plačilo ne zapade pred dnevom, na katerega začne veljati obveznost plačila tega primernega nadomestila. V skladu s členom 6(1), prvi pododstavek, te uredbe postane ta obveznost veljavna, ko kmet dejansko uporablja pridelek zavarovane rastlinske sorte za razmnoževanje na polju. Iz tega izhaja, da ta kmet lahko izpolni to obveznost še po tem, ko je posadil pridelek zavarovane rastlinske sorte, saj čas dejanske uporabe tega pridelka za razmnoževanje na polju ne pomeni konec roka za plačilo ustreznega nadomestila iz naslova izjeme, temveč čas, v katerem obveznost plačila tega nadomestila zapade.

25

Čeprav ta določba potrjuje stališče, da kmet še vedno lahko izpolni obveznost plačila ustreznega nadomestila iz naslova izjeme po tem, ko je dejansko posejal pridelek zavarovane sorte, pa nikakor ne določa roka, v katerem je ta kmet dolžan plačati to nadomestilo, kadar mu ta imetnik ni določil nobenega roka v skladu s členom 6(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 1768/95.

26

V zvezi s tem tožene stranke Vogel in španska vlada v bistvu navajajo, da je lahko ta rok neomejen. Opirajo se ravno na člen 6(1) Uredbe št. 1768/95 in glede tega poudarjajo, da čeprav ta določba ureja nastanek te obveznosti plačila, pa zanj ne določa roka.

27

Vendar take razlage ni mogoče sprejeti.

28

Prvič, kot je v točki 39 sklepnih predlogov poudaril generalni pravobranilec, to, da bi se kmetu, ki je uporabil semenski material zaščitene rastlinske sorte, ki ga je pridobil s setvijo (semena s kmetije), omogočil neomejen čas za plačilo primernega nadomestila iz naslova izjeme in da bi se torej lahko neomejeno dolgo skliceval na izjemo iz člena 14 Uredbe št. 2100/94, bi odvzelo učinek tožbam, ki jih ureja člen 94 te uredbe. Poleg tega člen 94 z ureditvijo tožb zoper vsakega kršitelja, ki ni izpolnil te obveznosti plačila, nasprotuje temu, da bi kmet lahko vedno uredil svoj položaj, tudi po tem, ko bi imetnik žlahtniteljske pravice odkril prikrito uporabo. Iz tega izhaja, da le obstoj roka za plačilo lahko zagotovi učinkovitost izvrševanja teh tožb.

29

Drugič, spomniti je treba, da so imetniki žlahtniteljske pravice edini odgovorni za nadzor in preverjanje uporabe zavarovanih sort v okviru dovoljene saditve in so zato odvisni od dobre vere in sodelovanja zadevnih kmetov (sodba Geistbeck, C‑509/10, EU:C:2012:416, točka 42). Tako bi neobstoj določenega roka, v katerem bi moral kmet plačati primerno nadomestilo iz naslova izjeme, lahko spodbudil kmete, da za nedoločen čas odložijo to plačilo v upanju, da se mu izognejo. To, da bi se kmetom dopustilo tako neizpolnjevanje obveznosti v razmerju do imetnikov, pa bi bilo v nasprotju s ciljem iz člena 2 Uredbe št. 1768/95, da se ohrani ustrezno ravnotežje med vzajemnimi zakonitimi interesi zadevnih kmetov in imetnikov.

30

V okviru preizkusa, ali je rok za plačilo dejansko določen v upoštevnih določbah, je treba poudariti, da je iz člena 7(2) Uredbe št. 1768/95 razvidno, da plačilo za nadomestilo zapade v tržnem letu, ki se začne 1. julija in konča 30. junija naslednje koledarsko leto. Čeprav se ta določba nanaša na opredelitev površin malih kmetov, na katerih so rasle rastline, kaže na to, da je institucija, ki je avtor te uredbe, tržno leto, v katerem je bil uporabljen semenski material zavarovane rastlinske sorte, pridobljen s setvijo (semena s kmetije), pri določitvi podrobnih pravil za izvajanje člena 14(3) Uredbe št. 2100/94 štela za upošteven rok, v katerem je treba plačati ustrezno nadomestilo iz naslova izjeme.

31

Zato je treba šteti, da je kmet, ki ne plača ustreznega nadomestila iz naslova izjeme v roku, ki se izteče ob koncu tržnega leta, v katerem je bil uporabljen semenski material zavarovane rastlinske sorte, pridobljen z nadaljnjo setvijo, in ki v zvezi s tem ni sklenil pogodbe z imetnikom žlahtniteljske pravice, brez dovoljenja storil eno od dejanj iz člena 13(2) Uredbe št. 2100/94, kar imetniku omogoči vložitev tožb iz člena 94 te uredbe.

32

Glede na preudarke je odgovor na zastavljeni vprašanji tak, da mora kmet, ki je uporabil semenski material zavarovane rastlinske sorte, pridobljen s setvijo (semena s kmetije), ne da bi za to z imetnikom žlahtniteljske pravice za zadevno sorto sklenil pogodbo, zato da bi se zanj lahko uporabila izjema iz člena 14 Uredbe št. 2100/94 od obveznosti pridobitve odobritve tega imetnika, plačati primerno nadomestilo iz naslova izjeme v roku, ki se izteče ob koncu tržnega leta, v katerem je bila storjena ta uporaba, in sicer najpozneje 30. junija, ki nastopi po nadaljnji setvi.

33

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Kmet, ki je uporabil semenski material zavarovane rastlinske sorte, pridobljen s setvijo (semena s kmetije), ne da bi za to z imetnikom žlahtniteljske pravice za zadevno sorto sklenil pogodbo, mora, zato da bi se zanj lahko uporabila izjema iz člena 14 Uredbe Sveta (ES) št. 2100/94 z dne 27. julija 1994 o žlahtniteljskih pravicah v Skupnosti od obveznosti pridobitve odobritve tega imetnika, plačati primerno nadomestilo iz naslova tega člena 14(3), četrta alinea, v roku, ki se izteče ob koncu tržnega leta, v katerem je bila storjena ta uporaba, in sicer najpozneje 30. junija, ki nastopi po nadaljnji setvi.