1. 

V tej zadevi se ima Sodišče priložnost izreči o možnosti uporabe posebnih pravil o določanju sodne pristojnosti iz člena 18 in naslednjih („individualne pogodbe o zaposlitvi“) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( 2 ) (v nadaljevanju: Uredba) v primeru, v katerem družba toži osebo, ker je ne samo kot direktor navedene družbe, s katero je imela ta oseba sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ampak tudi kot poslovodja te družbe z vidika prava družb nepravilno opravljala svoje naloge.

2. 

Konkretneje, treba je ugotoviti, ali se morebitno delovno razmerje med direktorjem družbe in to družbo spremeni v svojem obsegu za namene določitve mednarodne sodne pristojnosti v okviru navedene uredbe, ker poleg tega obstaja gospodarsko razmerje, ki ga kot poslovodjo povezuje z navedeno družbo, če se uveljavlja njegova odgovornost kot direktorja in kot poslovodje.

3.

V uvodni izjavi 11 Uredbe je navedeno, da morajo biti „pravila o pristojnosti […] čimbolj predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca, pri čemer mora taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta pravde ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina […]“, k temu pa uvodna izjava 12 doda, da mora „[p]oleg stalnega prebivališča toženca […] obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom, ali ki je v interesu ustreznosti sodnega varstva“.

4.

V uvodni izjavi 13 te uredbe je navedeno, da mora biti „[š]ibkejša stranka […] v zvezi z […] zaposlitvijo zaščitena s pravili o pristojnosti, ki so za varstvo njenih pravic ugodnejša od splošnih pravil“.

5.

V okviru oddelka 1, poglavja II („Pristojnost“), te uredbe z naslovom „Splošne določbe“, člen 2(1) določa:

„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

6.

Člen 5 Uredbe, ki je v oddelku 2 poglavja II, z naslovom „Posebne pristojnosti“ določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

7.

Oddelek 5 poglavja II Uredbe nosi naslov „Pristojnost za individualne pogodbe o zaposlitvi“. V njem sta tako člen 18 kot tudi člen 20. Člen 18(1) določa, da se „[v] zadevah v zvezi z individualnimi pogodbami o zaposlitvi […] pristojnost določa v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člen 4 in v peto točko člena 5“, medtem ko člen 20(1) določa, da lahko „[d]elodajalec […] sproži postopek samo pred sodišči države članice, kjer ima delavec stalno prebivališče“.

8.

Člen 2(9) nizozemskega civilnega zakonika (Burgerlijk Wetboek) določa obveznost poslovodje družbe, da pravilno opravlja svoje naloge.

9.

Če ima ta oseba poleg tega sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s to družbo kot direktor te družbe – kar je po nizozemskem pravu mogoče ( 3 ) – je njegova odgovornost kot delavca, če pri izpolnjevanju pogodbe o zaposlitvi ravna namerno ali iz hude malomarnosti, urejena v členu 7:661, odstavek 1, nizozemskega civilnega zakonika (v povezavi z njegovim členom 6:74) takole: „Delavec, ki pri izpolnjevanju svoje pogodbe povzroči škodo delodajalcu ali tretji osebi, ki ji mora delodajalec povrniti škodo, v razmerju do delodajalca ni odgovoren, razen če je škodo povzročil namerno ali zaradi hude malomarnosti […].“

10.

Poleg tega lahko postane poslovodja/direktor odgovoren za delikt, kar je urejeno v členu 6:162 nizozemskega civilnega zakonika.

11.

Družba Holterman Ferho Exploitatie BV (v nadaljevanju: Holterman Ferho) je holding, ki ima sedež na Nizozemskem. Ima tri nemške hčerinske družbe, Ferho Bewehrungsstahl GmbH, Ferho Vechta GmbH in Ferho Frankfurt GmbH, ki imajo vse sedež v Nemčiji.

12.

Aprila 2001 je tožena stranka v postopku na prvi stopnji, F. L. Freiherr Spies von Büllesheim (v nadaljevanju: g. Spies), nemški državljan s stalnim prebivališčem v Nemčiji, začela delati za družbo Holterman Ferho kot direktor na podlagi pogodbe, ki jo je pritožbeno sodišče opredelilo kot „pogodbo o zaposlitvi“, ki je bila sestavljena v nemščini. Prav tako je opravljal naloge poslovodje (v smislu prava družb) navedene družbe, ki so bile omejene – kakor je pojasnil g. Spies na obravnavi – na vodenje nemških hčerinskih družb družbe Holterman Ferho, v katerih je bil hkrati poslovodja in prokurist. V skladu s tem, kar je g. Spies navedel v točki 8 svojih stališč in potrdil na obravnavi, je bil pri družbi Holterman Ferho zaposlen samo on in je delo vsekakor opravljal izključno v Nemčiji, česar družba Holterman Ferho v svojih stališčih ni izpodbijala. Po drugi strani, kakor je priznal g. Spies na obravnavi v odgovor na vprašanja Sodišča, je bil poleg tega, da je bil poslovodja in direktor družbe Holterman Ferho, tudi družbenik te družbe. ( 4 )

13.

Razmerje g. Spiesa z družbo Ferho Frankfurt je prenehalo 31. decembra 2005, razmerja z drugimi tremi družbami pa 31. decembra 2006. Štiri družbe so proti g. Spiesu vložile ugotovitveno tožbo in odškodninsko tožbo pri Rechtbank Almelo (Nizozemska). Primarno so navedle, da naj bi g. Spies svoje naloge poslovodje opravljal nepravilno, zaradi česar odgovarja tem družbam na podlagi člena 2:9 nizozemskega civilnega zakonika. Poleg tega so štiri družbe navajale, da je ne glede na svoj položaj poslovodje g. Spies pri izpolnjevanju svoje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z družbo Holterman Ferho, ravnal namenoma ali iz malomarnosti, zaradi česar odgovarja v skladu s členom 7:661 nizozemskega civilnega zakonika. Podredno družba Holterman Ferho in njene tri hčerinske družbe trdijo, da gre glede na hude nepravilnosti, ki jih je g. Spies storil pri opravljanju svojih nalog, vsekakor za delikt v smislu člena 6:162 nizozemskega civilnega zakonika.

14.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da, kot je trdil g. Spies, ni mednarodno pristojno za odločanje v zadevi. Gerechtshof te Arnhem je na pritožbeni stopnji potrdilo sodbo Rechtbank Almelo. Gerechtshof je ugotovilo, da obstaja razlika med:

15.

Zoper sodbo Gerechtshof so štiri družbe vložile kasacijsko pritožbo pri predložitvenem sodišču samo v zvezi z zahtevki družbe Holterman Ferho proti g. Spiesu.

16.

Hoge Raad der Nederlanden je prekinilo odločanje in Sodišču v odločanje predložilo ta vprašanja za predhodno odločanje:

17.

V obravnavani zadevi so pisna stališča predložili g. Spies, družba Holterman Ferho (tudi v imenu svojih hčerinskih družb), nemška vlada in Evropska komisija. Obravnave 20. januarja 2015 sta se udeležila g. Speis in Komisija, ki sta na poziv Sodišča svoje trditve osredotočila na prvo vprašanje za predhodno odločanje.

18.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali v primeru, v katerem družba uveljavlja odgovornost osebe v vlogi poslovodje te družbe zaradi nepravilnega opravljanja njenih nalog ali zaradi delikta in hkrati v vlogi direktorja zaradi naklepa ali hude malomarnosti pri izvrševanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med njo in družbo, s katero je bila imenovana za direktorja te družbe, veljajo merila za določitev sodne pristojnosti iz oddelka 5, poglavja II (Pristojnost za individualne pogodbe o zaposlitvi, členi od 18 do 21), Uredbe.

19.

G. Spies meni, da členi od 18 do 21 Uredbe nasprotujejo temu, da se v okoliščinah obravnavanega primera uporabi člen 5 te uredbe, čeprav so naloge, ki so dodeljene direktorju na podlagi pogodbe o zaposlitvi, omejene na izpolnitev nalog, povezanih s položajem poslovodje v smislu prava družb: če je direktor zaposlen pri isti družbi tudi kot poslovodja, je treba uporabiti posebna pravila členov od 18 do 21 navedene uredbe.

20.

Nemška vlada, ki svoja stališča osredotoči izključno na to prvo vprašanje za predhodno odločanje, predlaga, naj se nanj odgovori, da določbe členov od 18 do 21 Uredbe nasprotujejo temu, da sodišče uporabi člen 5, točki 1(a) ali 3, navedene uredbe v primeru, kot je obravnavani. Nemška vlada meni, da je besedilo navedene uredbe glede tega vprašanja dovolj jasno in da je treba zaradi obstoja pogodbe o zaposlitvi – ne glede na to, da morda poleg tega obstaja tudi razmerje, ki temelji na pravu družb – uporabiti merilo določitve pristojnosti iz njenega člena 20(1) (kraj stalnega prebivališča toženega delavca), kar poleg tega ustreza cilju varstva šibkejše stranke pogodbe, ki mu sledijo navedena posebna pravila za določitev sodne pristojnosti.

21.

Družba Holterman Ferho (prav tako v imenu svojih hčerinskih družb) v svojih pisnih stališčih zgolj ponovi odlomke sklepnih predlogov nizozemskega pravobranilca pri Hoge Raad, predstavljenih v postopku a quo. Meni, da se v zvezi z dejanji, povezanimi z neizpolnitvijo obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, uporabijo posebna pravila o določitvi pristojnosti iz členov od 18 do 21 Uredbe, vendar pa je treba za odločanje o ravnanju, povezanem z neizpolnitvijo nalog g. Spiesa kot poslovodje družbe Holterman Ferho, uporabiti člen 5, točka 1, te uredbe, tako da bodo za to pristojna nizozemska sodišča, saj ima navedena družba sedež na Nizozemskem (po njenem mnenju je kraj, kjer je sedež družbe, kraj, v katerem bi se morala izpolniti obveznost, ki je podlaga za tožbo, v smislu člena 5, točka 1(a), navedene uredbe).

22.

Nazadnje Komisija meni, da je treba ugotoviti, ali je „pogodba“ (v smislu Uredbe) med strankama „individualna pogodba o zaposlitvi“ v smislu navedene uredbe – s čimer bi se določila obvezna uporaba pravil o določitvi pristojnosti iz člena 18 in naslednjih te uredbe – ali pa je pogodba druge vrste – zaradi česar bi bilo mogoče uporabiti člen 5, točka 1, skupaj s splošnim pravilom člena 2 navedene uredbe. V ta namen Komisija našteje vrsto elementov, ki morajo obstajati, da bi bilo mogoče skleniti, da gre za pogodbo o zaposlitvi, med drugim podrejeno razmerje med delavcem in delodajalcem, po njenem mnenju pa podrejenosti v razmerju med poslovodjo družbe in navedeno družbo ni. ( 5 )

23.

Predložitveno sodišče meni, da sta stranki 7. maja 2001 sklenili „pogodbo o zaposlitvi“, na podlagi katere je g. Spies prevzel položaj direktorja družbe Holterman Ferho. Torej glede na to, da Uredba zahteva samostojno razlago pojma „individualna pogodba o zaposlitvi“, ( 6 ) za določitev vrste te pogodbe v smislu navedene uredbe ni odločilno poimenovanje, ki sta ji ga dali stranki, niti poimenovanje, ki ji ga da nacionalno pravo. Kot je razglasilo Sodišče, je treba pojme Uredbe št. 44/2001 razlagati samostojno, opirajoč se predvsem na sistematiko in cilje te uredbe, ( 7 ) zato da se zagotovi enotna uporaba te uredbe v vseh državah članicah. ( 8 )

24.

Sodišče je že imelo priložnost razložiti pojem „pogodba o zaposlitvi“ v posebnem okviru Uredbe. Zgolj v sodbi Shenavai ( 9 ) je v zvezi z uporabo člena 5, točka 1, Bruseljske konvencije, ki je določba, ki je prav tako zajemala navedene pogodbe, razglasilo, da „pogodbe o zaposlitvi, tako kot druge pogodbe o delu za tuj račun, vsebujejo določene posebnosti v primerjavi z ostalimi pogodbami, čeprav se te zadnje nanašajo na opravljanje storitev, v smislu, da se z njimi ustvari trajno razmerje, v okviru katerega je delavec vključen v določeno organizacijo poslovanja podjetja ali delodajalca“.

25.

Pravkar navedeno je edini element, ki je naveden v sodni praksi Sodišča v zvezi z opredelitvijo tega pojma v smislu Uredbe. Res je, da je sodna praksa Sodišča v primeru razlage pojma „delavec“ v pravu Unije bogata, zlasti v zvezi s trenutno veljavnim členom 45 PDEU, ( 10 ) vendar tudi v zvezi s konkretnimi akti sekundarnega prava. ( 11 ) Niti ni dvoma, da lahko ta sodna praksa ponudi elemente razlage, ki bi jih bilo mogoče upravičeno uporabiti na drugih področjih. ( 12 ) Vendarle velja tudi, da se razlaga istega pojma na področju temeljnih svoboščin iz Pogodbe DEU ali instrumentov sekundarnega prava, ki sledijo specifičnim ciljem, nujno ne ujema z razumevanjem tega pojma na drugih področjih sekundarnega prava. ( 13 )

26.

Uredba v oddelku 5 ureja „pristojnost za individualne pogodbe o zaposlitvi“ in v členu 18 določa, da se „[v] zadevah v zvezi z individualnimi pogodbami o zaposlitvi […] pristojnost določa v skladu s tem oddelkom […]“. Kot bo prikazano v nadaljevanju, je nemška različica nekoliko bolj specifična, saj določa, da „če je predmet postopka individualna pogodba o zaposlitvi ali zahtevki, ki izhajajo iz individualne pogodbe o zaposlitvi, se pristojnost določa v skladu s tem oddelkom“. ( 14 ) Zato menim, da je za uporabo oddelka 5 Uredbe odločilno, da je tožena stranka tožena kot stranka „individualne pogodbe o zaposlitvi“ v smislu navedene Uredbe (načeloma ne glede na to, da je lahko poleg tega s tožečo stranko še v pravnem razmerju druge vrste) in da – kot je mogoče še posebej jasno razvidno iz nemške različice – zahtevek, ki je predmet postopka, izhaja iz navedene pogodbe.

27.

Kot izhodiščna točka za samostojno razlago pojma „individualna pogodba o zaposlitvi“ v smislu Uredbe, menim, da je načeloma jasno, da se oseba s pogodbo o zaposlitvi zaveže drugi osebi, da bo opravila določeno delo v zameno za plačilo. Vendar je treba temu dodati še en element, ki nam omogoča ločiti „individualno pogodbo o zaposlitvi“ iz člena 18 in naslednjih Uredbe od ostalega „opravljanja storitev“, za katero velja člen 5, točka 1, te uredbe. Pri tem je treba paziti na sistematiko in cilje navedene uredbe in je treba imeti namen, ki je zaščititi šibkejšo stranko v razmerju in ki je podlaga za posebna merila za določitev sodne pristojnosti iz člena 18 in naslednjih, ki jih je uvedel zakonodajalec, stalno pred očmi.

28.

Menim, da do tega razlikovalnega elementa, ki loči pogodbo o zaposlitvi od opravljanja storitev v smislu Uredbe, pride zaradi dejstva, da je v primeru pogodbe o zaposlitvi oseba, ki opravlja storitev, bolj ali manj podvržena vodstvu in navodilom druge stranke v pogodbenem razmerju, kar jo postavi v podrejen položaj v razmerju do zadnjenavedene. Zaradi tega podrejenega položaja je načeloma potrebno posebno varstvo šibkejše stranke in utemeljuje posebno pravilo iz člena 20(1) navedene uredbe, ki določa, da če je tožena stranka „delavec“, jo je mogoče tožiti samo pred sodišči države članice, kjer ima stalno prebivališče. ( 15 )

29.

Ta presoja ustreza presoji, in sicer na posebnem področju razlage Rimske konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, ( 16 ) generalne pravobranilke V. Trstenjak v sklepnih predlogih, predstavljenih v zadevi Voogsgeerd. ( 17 ) Prav tako se na element „odvisnosti“ („relationship of subordination“ v angleški različici) posebej sklicuje poročilo Jenard/Möller o Luganski konvenciji iz leta 1988, ki je veljala vzporedno z Bruseljsko konvencijo, predhodnico Uredbe, v katerem je navedeno, da „čeprav zaenkrat ne obstaja samostojen pojem pogodbe o zaposlitvi [v smislu navedene konvencije], je mogoče šteti, da predpostavlja razmerje odvisnosti med delavcem in delodajalcem“. ( 18 )

30.

Dejstvo, da so bile s pogodbo o zaposlitvi osebi dodeljene naloge vodenja družbe, ne izključuje nujno elementa podrejenosti, čeprav se morda zdi, da je ta element v določenih okoliščinah zmanjšan ali oslabljen v primeru vodstvenega kadra. Menim, da je navedeni element podan, če je oseba, ki prevzame vodstveno funkcijo, vezana na navodila druge pogodbene stranke ali katerega od njenih organov, čeprav zaposleni uživa samostojnost pri presoji ali ima celo širok manevrski prostor pri odločanju v okviru vsakodnevnega opravljanja svojih nalog in njegovo delo ni predmet običajnega neposrednega nadzora delodajalca. ( 19 )

31.

Poleg tega v posebnem primeru direktorja, ki je vezan na navodila skupščine družbenikov družbe, ki jo vodi, menim, da dejstvo, da ima direktor delež v tej družbi, ne izključuje samodejno tega, da bi bilo mogoče razmerje, ki ju veže, opredeliti kot „pogodbo o zaposlitvi“ v smislu Uredbe. Vendar če bi bil navedeni delež tako velik, da bi ta oseba lahko odločilno vplivala na oblikovanje navodil, ki mu jih skupščina družbenikov da kot direktorju te družbe, bi to torej v praksi dejansko pomenilo, da bi bil vezan na lastna navodila in na lastna merila za delovanje. Menim, da v takem primeru skupščina družbenikov nima več vodstvene vloge v razmerju do njega in s tem izgine tudi razmerje podrejenosti. ( 20 )

32.

Vprašanje, ali obstaja „pogodba o zaposlitvi“ v smislu Uredbe ali ne, mora v vsakem posamičnem primeru dobiti odgovor glede na vsa dejstva in okoliščine, ki so značilne za obstoječa razmerja med strankami, ( 21 ) to je presoja, ki je načeloma v domeni predložitvenega sodišča. Zato je treba poleg dejstev v obravnavani zadevi preučiti v glavnem dva pravna akta: statut družbe Holterman Ferho in pogodbo, ki sta jo sklenili ta družba in g. Spies. Z vidika obeh elementov je treba ugotoviti, ali je g. Spies svoje naloge izvajal pod vodstvom drugega organa družbe, ki ga on ni nadziral, ali ne, z drugimi besedami, ali je obstajalo razmerje podrejenosti. V ta namen se lahko med drugim tudi preuči, ali so bili v pogodbi urejeni vidiki, ki so značilni za delovno razmerje (plača, dopust itd.), ( 22 ) od koga je g. Spies prejemal navodila, kakšen je bil obseg teh navodil in koliko so ga zavezovala, kdo je nadziral upoštevanje teh navodil in kakšne posledice bi imelo morebitno neupoštevanje, zlasti ali je bil zaradi neupoštevanja navodil lahko odpoklican. V tem okviru mora nacionalno sodišče prav tako odločiti, koliko se razmerje podrejenosti, ki lahko obstaja, spremeni zaradi dejstva, da je direktor tudi družbenik zadevne družbe, kakor je v obravnavani zadevi g. Spies, kar je odvisno predvsem od njegove zmožnosti, da kot družbenik vpliva na voljo organa, od katerega prejema navodila.

33.

Kot sem že poudaril, za uporabo oddelka 5 Uredbe ni odločilno le, da je tožena stranka tožena kot stranka „individualne pogodbe o zaposlitvi“. Logična posledica pravkar navedenega je, da zahtevek, ki je predmet postopka, izhaja ravno iz te pogodbe, kar je pogoj, ki ga je na obravnavi poudarila tudi Komisija.

34.

Da bi se ugotovilo, ali zahtevek, ki je predmet postopka, izhaja iz „individualne pogodbe o zaposlitvi“ v smislu Uredbe, se mi zdi koristno na to zadevo prenesti odločitev Sodišča v sodbi Brogsitter, v kateri je ugotavljalo, ali tožba iz naslova civilne odgovornosti spada med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, navedene uredbe ali ne: taka tožba spada med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1(a), Uredbe – oziroma v tej zadevi zahtevek, ki izhaja iz „individualne pogodbe o zaposlitvi“ – samo, če se očitano ravnanje lahko šteje za neizpolnitev pogodbenih obveznosti, kot jih je mogoče opredeliti glede na predmet pogodbe – v tej zadevi glede na konkretno pogodbo o zaposlitvi. Tako bo a priori v primeru, kadar je razlaga pogodbe, ki toženo stranko povezuje s tožečo stranko, očitno nujna za ugotovitev zakonitosti ali pa nezakonitosti ravnanja, ki ga druga očita prvi, ( 23 ) kar pa mora ugotoviti nacionalno sodišče.

35.

Nazadnje menim, da samo dejstvo, da obstaja pogodba o zaposlitvi med strankama, ni dovolj za uporabo posebnih pravil o določitvi mednarodne sodne pristojnosti iz oddelka 5 Uredbe, če zahtevek, ki se uveljavlja, ne izhaja iz „pogodbe o zaposlitvi“ tako, kakor sem ravnokar pojasnil.

36.

Predložitveno sodišče mora v tej zadevi ugotoviti, upoštevajoč pojasnila iz zgornjih točk, ali je tožena stranka tožena kot stranka „individualne pogodbe o zaposlitvi“ v smislu Uredbe. V ta namen bo moralo upoštevati, da dejstvo, da se osebi dodelijo naloge vodenja družbe, ne izključuje nujno elementa podrejenosti, ki je značilen za delovno razmerje, in da niti dejstvo, da ima direktor delež v družbi, ki jo vodi, ne izključuje samodejno, da je mogoče njuno razmerje opredeliti kot „pogodbo o zaposlitvi“ v smislu Uredbe. Prav tako mora predložitveno sodišče ugotoviti, ali uveljavljani zahtevek izhaja iz „individualne pogodbe o zaposlitvi“, povedano drugače, ali je mogoče šteti, da je očitano ravnanje neizpolnitev pogodbenih obveznosti, kot jih je mogoče določiti glede na predmet konkretne pogodbe o zaposlitvi. Če sta podana oba elementa, se bodo uporabila posebna pravila določitve sodne pristojnosti iz oddelka 5 Uredbe ne glede na druge vrste razmerij, ki lahko obstajajo med strankami (ki izhajajo na primer iz dejstva, da je z vidika prava družb tožena stranka tudi poslovodja družbe).

37.

Glede na zgornje premisleke Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da se določbe oddelka 5 poglavja II (členi od 18 do 21) Uredbe uporabijo:

pri čemer mora predložitveno sodišče preveriti, ali sta izpolnjena oba pogoja.

38.

Zaradi zgoraj navedenega predloga bi bil odgovor na drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje nepotreben. Vendar če bi Sodišče sklenilo, da se v zadevi, kot je obravnavana, ne uporabijo določbe oddelka 5 poglavja II (členi od 18 do 21) Uredbe, bom preučil drugo vprašanje za predhodno odločanje.

39.

Hoge Raad der Nederlanden s svojim drugim in svojim tretjim vprašanjem za predhodno odločanje želi razjasniti, ali je treba pojma „v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji“ in „v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ iz člena 5, točka 1(a) oziroma točka 3, Uredbe razlagati tako, da zajemata prav tako primer, v katerem družba toži osebo kot poslovodjo navedene družbe zaradi neizpolnitve njene obveznosti, da pravilno opravlja svoje naloge, ki izhajajo iz prava družb, ali zaradi delikta. Če je tako, še sprašuje, ali „kraj […] izpolnitve zadevne obveznosti“ v smislu člena 5, točka 1(a), navedene uredbe ali „kraj […], kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek“ v smislu njenega člena 5, točka 3, pomeni kraj, kjer je poslovodja opravljal ali je moral opravljati naloge, ki mu jih podeljuje statut družbe in/ali pravo družb.

40.

G. Spies meni, da je mogoče uporabiti samo točko 1 člena 5 Uredbe („zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“) glede na to, da gre za zaveze, ki so jih stranke svobodno prevzele, kar po njegovem mnenju izključuje, da bi bilo zadevo mogoče opredeliti kot „delikt ali kvazidelikt“. Za določitev v tem primeru, v katerem kraju je bila izpolnjena obveznost, ki je podlaga za tožbo, v smislu člena 5, točka 1(a), navedene uredbe, se osredotoči na kraj, kjer je prišlo do domnevnih neizpolnitev, to je Nemčija, saj so bile navedene neizpolnitve povezane z upravljanjem nemških hčerinskih družb družbe Holterman Ferho. Poleg tega trdi, da na Nizozemskem ni izvajal nobene naloge upravljanja.

41.

Komisija trdi, da je razmerje med poslovodjo družbe in družbo pogodbeno v smislu sodne prakse Sodišča, ker obstajajo zaveze, ki sta jih stranki prostovoljno prevzeli. V zvezi z uporabo pravila iz člena 5, točka 1, Uredbe Komisija meni, da je treba predvsem ugotoviti, ali se v tej zadevi uporabi točka (a), kot meni predložitveno sodišče, ali pa se uporabi točka (b), k čemur se nagiba Komisija, če se šteje, da se spor nanaša na pogodbo o opravljanju storitev. Po njenem mnenju je kraj v državi članici, kjer so bile v skladu s pogodbo opravljene storitve, kraj, od koder se je vodila družba, ki ga Komisija opredeli kot kraj, kjer ima ta družba glavno upravo v smislu člena 60(1)(b) navedene uredbe.

42.

Kot sem spomnil v točki 23 teh sklepnih predlogov, je treba pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ in „zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ v smislu člena 5, točka 1 oziroma točka 3, Uredbe razlagati samostojno, pri čemer se je treba opreti predvsem na sistematiko in cilje navedene uredbe, zato da se zagotovi enotna uporaba te uredbe v vseh državah članicah. Zato ni treba napotiti na opredelitev, ki jo nacionalno pravo, ki se uporabi, da pravnemu razmerju, o katerem se mora izreči sodišče, ki bo pristojno.

43.

Poleg tega in kot je bilo navedeno prej, v obsegu, v katerem Uredba v razmerjih med državami članicami nadomesti Bruseljsko konvencijo, razlaga, ki jo je Sodišče podalo glede določb te konvencije, velja tudi za določbe navedene uredbe, kadar je mogoče določbe teh instrumentov Skupnosti šteti za enakovredne. Tako je v primeru člena 5, točki 1(a) in 3, Uredbe glede na člen 5, točki 1 oziroma 3, Bruseljske konvencije. ( 24 )

44.

Iz ustaljene sodne prakse je mogoče sklepati, da „zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ v smislu člena 5, točka 3, Uredbe zajemajo vsak zahtevek, ki se nanaša na odgovornost tožene stranke in se ne navezuje na „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1(a), te uredbe, ( 25 ) tako da to, da se zadeva opredeli kot „zadeva v zvezi s pogodbenimi razmerji“, izključuje to, da bi se opredelila kot „zadeva v zvezi z delikti ali kvazidelikti“, če zahtevki za ugotovitev odgovornosti izhajajo iz „pogodbe“ v smislu Uredbe. ( 26 )

45.

Zato je najprej treba preveriti, ali gre ne glede na njeno kvalifikacijo v nacionalnem pravu v tej zadevi za „pogodbo“ v smislu Uredbe. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v zvezi s členom 5, točka 1, Bruseljske konvencije pojem „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ predpostavlja obstoj zaveze, ki jo je ena stranka svobodno prevzela v razmerju do druge. ( 27 )

46.

Po mojem mnenju sta g. Spies in družba Holterman Ferho dejansko svobodno prevzela medsebojne zaveze (g. Spies se je zavezal, da bo vodil in upravljal družbo, medtem ko se je ta zavezala, da mu bo za to plačala), na podlagi katerih je mogoče šteti, da je njuno razmerje – ne samo razmerje, ki izhaja iz pogodbe, s katero je prevzel funkcijo direktorja, ampak tudi razmerje, ki izhaja iz prava družb, na podlagi katerega je prevzel funkcijo poslovodje – pogodbeno v smislu Uredbe. ( 28 )

47.

Vendar kot je že razglasilo Sodišče v sodbi Brogsitter, zgolj okoliščina, da ena od pogodbenih strank vloži tožbo za ugotovitev civilne odgovornosti zoper drugo pogodbeno stranko, ne zadostuje za to, da bi ta tožba spadala v „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe. Tako je samo, če se očitano ravnanje lahko šteje za neizpolnitev pogodbenih obveznosti, kot jih je mogoče opredeliti glede na predmet pogodbe. Tako bo a priori v primeru, kadar je razlaga „pogodbe“ (v smislu Uredbe), ki toženo stranko povezuje s tožečimi strankami, očitno nujna za ugotovitev pravne skladnosti ali pa protipravnosti očitanega ravnanja. ( 29 )

48.

Predložitveno sodišče mora ugotoviti, ali tožeča stranka s tožbami, ki jih je vložila v postopku v glavni stvari, uveljavlja zahtevek za ugotovitev odgovornosti, za katero je razumno mogoče šteti, da je nastala zaradi nespoštovanja pravic in obveznosti iz „pogodbe“ (v smislu Uredbe), ki povezuje stranke v postopku a quo, tako da je za odločitev o tožbi nujno upoštevati navedeno „pogodbo“. Če je tako, se take tožbe nanašajo na „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe. ( 30 ) V nasprotnem primeru bo treba šteti, da spadajo med „zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ v smislu člena 5, točka 3, navedene uredbe. V ta namen bo treba razlagati dogovore med družbo Holterman Ferho in g. Spiesom, ki niso nujno vsi pisni, ter pravila prava družb, ki določajo vsebino njegove funkcije, ki jo je svobodno prevzel.

49.

Če bi bilo treba uporabiti člen 5, točka 1, Uredbe, je treba nato ugotoviti, katero sodišče je glede na svoj sedež pristojno za odločanje v zadevi. Čeprav se drugo vprašanje predložitvenega sodišča nanaša samo na člen 5, točka 1(a), Uredbe, je obvezno ugotoviti, kot je poudarila Komisija v svojih stališčih, ali ni primerneje uporabiti točke (b), konkretneje drugo alineo, ki se še posebej nanaša na pogodbe o opravljanju storitev. ( 31 ) V takem primeru so lahko osebe s stalnim prebivališčem v državi članici tožene v drugi državi članici, kjer so bile v skladu s pogodbo storitve opravljene ali bi morale biti opravljene.

50.

Glede tega, ali je mogoče delo, ki ga je g. Spies opravljal za družbo Holterman Ferho, opredeliti kot „opravljanje storitev“ v smislu člena 5, točka 1(b), druga alinea, Uredbe, je treba izraz „storitve“, ki ga vsebuje (vendar ga ne opredeli) Uredba, razlagati samostojno in ne upoštevati pomena, ki mu ga pripisujejo pravni redi držav članic, zato da se zagotavlja enotna uporaba tega pojma v vseh državah članicah.

51.

Čeprav je Sodišče že navedlo, da noben element v zvezi z zasnovo ali sistematiko Uredbe št. 44/2001 ne zahteva, da se pojem „opravljanje storitev“, naveden v členu 5, točka 1(b), druga alinea, navedene uredbe, razlaga glede na rešitve, ki jih je Sodišče sprejelo v zvezi s svobodo opravljanja storitev v smislu člena 56 PDEU, ( 32 ) pa je mogoče nekatere elemente, ki so značilni za „opravljanje storitev“, iz primarnega prava uporabiti za „opravljanje storitev“ iz člena 5, točka 1(b), druga alinea, konkretneje, za delo, ki ga opravlja tožena stranka, in plačilo, ki ga prejme za opravljanje tega dela. ( 33 )

52.

Vendar kot je poudarila generalna pravobranilka Trstenjak v sklepnih predlogih, predstavljenih v zadevi Falco Privatstiftung in Rabitsch, ( 34 ) se z abstraktno opredelitvijo pojma, ki se obravnava, določi samo okvir tega pojma. V vsakem sporu je treba rešiti v vsakem posameznem primeru vprašanje, ali določeno delo spada pod pojem „storitev“ ali ne.

53.

V tej zadevi s nagibam k stališču Komisije v smislu, da je mogoče delo poslovodje družbe opredeliti kot „opravljanje storitev“ v smislu člena 5, točka 1(b), druga alinea, Uredbe. S tako opredelitvijo bi bila v obravnavanem primeru izključena uporaba pravila o pristojnosti iz točke (a) navedenega člena 5, točka 1.

54.

Na podlagi člena 5, točka 1(b), so za odločanje o vseh tožbah, ki temeljijo na pogodbi o opravljanju storitev, pristojna sodišča v kraju v državi članici, kjer so bile v skladu s pogodbo storitve opravljene ali bi morale biti opravljene.

55.

Po mnenju Komisije ( 35 ) – ki izhajajoč iz tega, kako je vprašanje za predhodno odločanje postavilo predložitveno sodišče, navezuje svoj odgovor na člen 60 Uredbe – se storitve poslovodje opravljajo v kraju, kjer ta vodi družbo, ki po njenem mnenju ustreza kraju, kjer je glavna uprava te družbe, to je pa pojem, ki kaže na kraj, kjer se vodi in upravlja družba in ki ni nujno kraj njenega „statutarnega sedeža“ (člen 60(1)(a) Uredbe), ki je določen v statutu ali družbeni pogodbi, niti njena „glavna poslovna enota“ (člen 60(1)(c) Uredbe).

56.

Vendar se strinjam s pojasnili g. Spiesa v točki 38 njegovih stališč v tem smislu, da odgovor na vprašanje predložitvenega sodišča ne temelji nujno na razlagi člena 60 Uredbe. ( 36 ) Menim, nasprotno, da je treba upoštevati merila, ki jih je določilo Sodišče v svoji sodni praksi, v kateri je razlagalo člen 5, točka 1(b), druga alinea, Uredbe, kadar se storitve opravljajo na več krajih. ( 37 )

57.

V tem smislu mora predložitveno sodišče predvsem raziskati, ali je v „pogodbi“ (v smislu Uredbe), sklenjeni med družbo Holterman Ferho in g. Spiesom, ( 38 ) navedeno, kje se opravlja glavna dejavnost (vodenje holdinga Holterman Ferho). ( 39 ) Če to ni navedeno, je treba ugotoviti, kje je g. Spies dejansko in pretežno opravljal svoje delo v skladu s pogodbo ( 40 ) (če opravljanje storitev na tem kraju ni v nasprotju z voljo strank glede na to, kaj sta se dogovorili). V tem smislu je mogoče zlasti upoštevati čas, ki ga je preživel v teh krajih, in pomembnost dela, ki ga je tam opravljal, nacionalno sodišče pa mora ugotoviti, ali je pristojno, glede na dokaze, ki so mu predloženi. ( 41 )

58.

Glede na zgoraj navedene premisleke podredno menim, da pojem „v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji“ iz člena 5(1)(a) Uredbe zajema tudi primer, v katerem družba uveljavlja odgovornost osebe v vlogi poslovodje te družbe zaradi kršenja obveznosti pravilnega opravljanja svojih nalog, ki jih ima v skladu s pravom družb. Predložitveno sodišče mora ugotoviti kraj, kjer so bile v skladu s pogodbo storitve opravljene ali bi morale biti opravljene v smislu člena 5, točka 1(b), Uredbe, ki je kraj izpolnitve glavne storitve, ki jo določa „pogodba“ (v smislu navedene uredbe), ali, če tega ni, kraj, kjer je poslovodja družbe dejansko in pretežno opravljal delo vodenja, če opravljanje storitev v tem kraju ni bilo v nasprotju z voljo strank glede na njun dogovor.

59.

Glede na zgoraj navedeno in z namenom, da bi bil izčrpen, bom jedrnato odgovoril na tretje vprašanje za predhodno odločanje.

60.

V zvezi s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje, če bo Sodišče nanj odgovorilo, g. Spies, ki meni, da člena 5, točka 3, Uredbe ni mogoče uporabiti v tej zadevi, meni, da za odgovor na to vprašanje ni treba uporabiti – kot se zdi, da je storilo predložitveno sodišče – člena 60 Uredbe: z uporabo meril v zvezi s krajem nastanka škode, ki jih je razvilo Sodišče v zvezi s členom 5, točka 3, Uredbe, bi bila tudi v takem primeru pristojna nemška sodišča.

61.

Družba Holterman Ferho meni, da člena 5, točka 3, navedene uredbe („zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti“) ni mogoče uporabiti v tej zadevi.

62.

Komisija ne izključi, da bi bilo mogoče vložiti tožbo za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti, če jo dopušča nacionalno pravo. Na podlagi sodne prakse Sodišča lahko tožeča stranka v postopku v glavni stvari v takem primeru izbira med vložitvijo tožbe v kraju, kjer je prišlo do škode, ali pa jo vloži v kraju, v katerem je vzrok za nastanek škode, ki v tej zadevi po mnenju Komisije ustrezata kraju, kjer ima družba Holterman Ferho glavno upravo.

63.

Podredno, če bi predložitveno sodišče, ko bi preučilo zahtevek za uveljavljanje odgovornosti v smislu pojasnil v točkah 47 in 48 teh sklepnih predlogov, menilo, da ta zahtevek spada med „zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ v smislu člena 5, točka 3, Uredbe, bi bilo v skladu z navedeno določbo pristojno sodišče „kraja, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek“. Vendar, kot je že razsodilo Sodišče, se navedeni kraj „nanaša tako na kraj, v katerem je nastala škoda, kot tudi na kraj vzročnega dogodka, zaradi katerega je ta škoda nastala, tako da je tožena stranka lahko po izbiri tožeče stranke tožena pred sodiščem enega ali drugega kraja“. ( 42 )

64.

Predložitveno sodišče mora na koncu ugotoviti glede na vse dejanske okoliščine te zadeve, kje je kraj vzročnega dogodka, zaradi katerega je ta škoda nastala, in kje je kraj, v katerem je škoda nastala.

65.

Kar zadeva kraj vzročnega dogodka, je treba šteti, da gre za kraj, kjer je g. Spies običajno opravljal svoje naloge kot poslovodja za holding Holterman Ferho (to pa je bilo glede na izjavo g. Spiesa pred Sodiščem, ki je družba Holterman Ferho ni izpodbijala, v Nemčiji).

66.

Kar zadeva kraj, kjer je škoda nastala, v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, pa so pristojna nizozemska sodišča, če je dogodek v Nemčiji povzročil ali bi lahko povzročil škodo na Nizozemskem. S tega vidika mora sodišče, ki odloča o zadevi, presoditi glede na podatke, ki jih ima na voljo, v kakšnem obsegu je delikt, ki ga je storil g. Spies pri opravljanju svojih nalog poslovodje družbe Holterman Ferho, lahko povzročil škodo v navedeni državi članici. Vendar je treba v ta namen upoštevati, da – kot je že razglasilo Sodišče – pojma „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ ni mogoče razlagati široko, tako da bi zajemal kateri koli kraj, kjer bi lahko nastale škodne posledice dogodka, ki je že povzročil škodo, do katere je dejansko prišlo v drugem kraju. Zlasti navedenega pojma ni mogoče razlagati tako, da vključuje kraj, kjer naj bi oškodovanec po svojem zatrjevanju utrpel premoženjsko škodo, ki je sledila prvotni škodi, ki je nastala in ki jo je ta oseba utrpela v drugi državi članici. ( 43 ) Kot je navedlo Sodišče v sodbi Kronhofer, ( 44 ) bi ta razlaga, zaradi katere bi bila določitev pristojnih sodišč odvisna od kraja, kjer je „središče premoženja“ oškodovanca, v večini primerov pripeljala do tega, da bi se priznala pristojnost sodišč stalnega prebivališča tožeče stranke, čemur pa, kakor je Sodišče ugotovilo v točki 14 te sodbe, Uredba ( 45 ) z izjemo primerov, ki jih izrecno določa, ni naklonjena.

67.

Na podlagi zgornjih premislekov Sodišču predlagam, naj Hoge Raad der Nederlanden odgovori tako: