Združeni zadevi C-392/04 in C-422/04

i-21 Germany GmbH

in

Arcor AG & Co. KG, nekdanja ISIS Multimedia Net GmbH & Co. KG

proti

Zvezni republiki Nemčiji

(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Bundesverwaltungsgericht)

„Telekomunikacijske storitve – Direktiva 97/13/ES – Člen 11(1) – Dajatve in pristojbine za posamična dovoljenja – Člen 10 ES – Primarnost prava Skupnosti – Pravna varnost – Dokončna upravna odločba“

Povzetek sodbe

1.        Približevanje zakonodaj – Sektor za telekomunikacije

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/13, člen 11(1))

2.        Države članice – Obveznosti – Obveznost sodelovanja

(člen 10 ES; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/13, člen 11(1))

1.        Člen 11(1) Direktive 97/13 o skupnem okviru za splošne avtorizacije in posamična dovoljenja na področju telekomunikacijskih storitev nasprotuje uporabi dajatve, ki se iz naslova posamičnih dovoljenj izračuna za obdobje 30 let ob upoštevanju splošnih upravnih stroškov regulativnega organa, vezanih na pripravo teh dovoljenj.

Iz te določbe je namreč razvidno, da je edini namen dajatev, ki jih države članice naložijo podjetjem imetnikom posamičnih dovoljenj kritje upravnih stroškov, vezanih na delo, ki je potrebno za pripravo teh dovoljenj. Čeprav je pojem upravnih stroškov dovolj širok, da obsega tudi t. i. „splošne“ upravne stroške, pa morajo biti ti kljub temu povezani le s štirimi dejavnostmi, izrecno navedenimi v členu 11(1) Direktive 97/13. Poleg tega mora biti dajatev v sorazmerju z obsegom zahtevanega dela ter objavljena ustrezno in dovolj podrobno, da so informacije lahko dostopne. Vendar pa izračun teh stroškov za obdobje 30 let pomeni ekstrapolacijo izdatkov, ki bi lahko nastali v prihodnosti, ki pa po definiciji ne pomeni dejansko nastalih izdatkov. Pri neobstoju mehanizma ponovne preveritve zneska zahtevane dajatve ta znesek ne more biti popolnoma sorazmeren z zahtevanim delom, kot to izrecno zahteva člen 11(1) Direktive 97/13.

(Glej točke 28, 29, 32, 33, 39, 42 in točko 1 izreka.)

2.        Po pravu Skupnosti se ne zahteva, da je upravni organ načeloma dolžen odpraviti upravno odločbo, ki je postala dokončna po izteku razumnih rokov za vložitev pravnih sredstev ali z njihovim izčrpanjem. Spoštovanje tega načela omogoča izognitev neomejenemu izpodbijanju upravnih aktov, ki ustvarjajo pravne učinke. Kljub temu pa je v nekaterih primerih to načelo lahko omejeno. Upravni organ, odgovoren za sprejetje upravne odločbe, je namreč v skladu z načelom sodelovanja iz člena 10 ES dolžen to odločbo ponovno preučiti in jo morebiti odpraviti, če so izpolnjeni štirje pogoji. Prvič, če je upravni organ po nacionalnem pravu pristojen za odpravo te odločbe. Drugič, če je sporna odločba postala pravnomočna na podlagi sodbe nacionalnega sodišča, ki je odločalo na zadnji stopnji. Tretjič, če ob upoštevanju sodne prakse Sodišča, ki je poznejša od navedene sodbe, ta temelji na napačni razlagi prava Skupnosti, ki je bila podana, ne da bi bilo Sodišču predloženo vprašanje za predhodno odločanje v skladu z določbami člena 234(3) ES. Četrtič, če se je zadevna oseba obrnila na upravni organ takoj po tem, ko se je seznanila z navedeno sodno prakso. Pomembno je torej, da je podjetje izčrpalo vsa pravna sredstva, ki jih je imelo na voljo.

Poleg tega načelo enakovrednosti zahteva, da se vsa pravila glede pravnih sredstev, skupaj s predpisanimi roki, brez razlikovanja uporabljajo za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava Skupnosti, in tista, ki temeljijo na nespoštovanju nacionalnega prava. Iz tega sledi, da mora, če nacionalna pravila, ki se uporabljajo za pravna sredstva, določajo obveznost odprave upravnega akta, ki je – čeprav je postal dokončen – nezakonit v skladu z nacionalnim pravom, če bi bila ohranitev tega akta „preprosto nevzdržna“, ista obveznost odprave pod enakovrednimi pogoji veljati za upravni akt, ki ni v skladu s pravom Skupnosti.

Če je tako upravni organ ob uporabi pravil nacionalnega prava dolžen odpraviti upravno odločbo, ki je postala dokončna, če je očitno nezdružljiva z nacionalnim pravom, mora enaka obveznost obstajati tudi, če je ta odločba očitno nezdružljiva s pravom Skupnosti. V zvezi s tem mora nacionalno sodišče na podlagi člena 10 ES v povezavi s členom 11(1) Direktive 97/13 presoditi, ali ureditev, ki je očitno nezdružljiva s pravom Skupnosti – kot je naložitev dajatve v zelo visokem znesku, ki pokriva oceno splošnih stroškov za obdobje 30 let – pomeni očitno nezakonitost v smislu zadevnega nacionalnega prava. Če je tako, mora navedeno sodišče storiti vse, kar glede odprave teh odločb določa njegovo nacionalno pravo.

(Glej točke od 51 do 53, 62, 63, in od 69 do 72 ter točko 2 izreka.)

SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 19. septembra 2006(*)

„Telekomunikacijske storitve – Direktiva 97/13/ES – Člen 11(1) – Dajatve in pristojbine za posamična dovoljenja – Člen 10 ES – Primarnost prava Skupnosti – Pravna varnost – Dokončna upravna odločba“

V združenih zadevah C-392/04 in C-422/04,

katere predmet sta predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ju je vložilo Bundesverwaltungsgericht (Nemčija) z odločbama z dne 7. julija 2004, ki sta prispeli na Sodišče 16. septembra in 4. oktobra 2004, v postopkih

i-21 Germany GmbH (C-392/04),

Arcor AG & Co. KG (C-422/04), nekdanja ISIS Multimedia Net GmbH & Co. KG,

proti

Zvezni republiki Nemčiji,

SODIŠČE (veliki senat),

v sestavi V. Skouris, predsednik, P. Jann, C. W. A. Timmermans, A. Rosas in J. Malenovský, predsedniki senatov, S. von Bahr (poročevalec), J. N. Cunha Rodrigues, sodnik, R. Silva de Lapuerta, sodnica, K. Lenaerts, E. Juhász, G. Arestis, A. Borg Barthet in M. Ilešič, sodniki,

generalni pravobranilec: D. Ruiz-Jarabo Colomer,

sodni tajnik: B. Fülöp, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 1. februarja 2006,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za i-21 Germany GmbH M. Geppert, M. Schütze in B. Kemper, odvetniki,

–        za Arcor AG & Co. KG N. Nolte in J. Tiedemann, odvetnika,

–        za Zvezno republiko Nemčijo S. Prömper, zastopnik,

–        za nizozemsko vlado H. G. Sevenster in C. ten Dam, zastopnici,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti M. Shotter in S. Grünheid, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 16. marca 2006

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 11(1) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 97/13/ES z dne 10. aprila 1997 o skupnem okviru za splošne avtorizacije in posamična dovoljenja na področju telekomunikacijskih storitev (UL L 117, str. 15) ter člena 10 ES.

2        Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov med družbo i‑21 Germany GmbH (v nadaljevanju: i‑21) na eni strani in na drugi strani družbo Arcor AG & Co. KG, nekdanjo ISIS Multimedia Net GmbH & Co. KG (v nadaljevanju: Arcor) ter Zvezno republiko Nemčijo zaradi dajatev, ki sta jih ti družbi plačali za pridobitev telekomunikacijskega dovoljenja.

 Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

3        Člen 11(1) Direktive 97/13 določa:

„Države članice zagotovijo, da je namen dajatev, naloženih podjetjem iz naslova postopkov za izdajo dovoljenj, zgolj pokritje upravnih stroškov, povezanih z izdajo, vodenjem, nadzorom in uporabo posamičnih dovoljenj, ki se uporabljajo. Dajatve za posamično dovoljenje so v sorazmerju z obsegom zahtevanega dela in se objavijo ustrezno in dovolj podrobno, da so informacije lahko dostopne.“

4        Direktiva 97/13 je bila razveljavljena z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (UL L 108, str. 33).

 Nacionalna ureditev

5        Člen 11(1) Direktive 97/13 je bil v nemško pravo prenesen z zakonom o telekomunikacijah (Telekommunikationsgesetz) z dne 25. julija 1996 (BGBl. 1996 I, str. 1120, v nadaljevanju: TKG) in na njegovi podlagi sprejeto Uredbo o dajatvah za telekomunikacijska dovoljenja (Telekommunikations-Lizenzgebührenverordnung) z dne 28. julija 1997 (BGBl. 1997 I, str. 1936, v nadaljevanju: TKLGebV), ki jo je sprejel zvezni minister za pošto in telekomunikacije na podlagi TKG.

6        Člen 48(1) zakona o upravnem postopku (Verwaltungsverfahrensgesetz) z dne 25. maja 1976 (BGBl. 1976 I, str. 1253), v različici, ki je bila objavljena 21. septembra 1998 (BGBl. 1998 I, str. 3050), določa:

„Odprava nezakonitega upravnega akta

Tudi po tem, ko je nezakoniti upravni akt postal dokončen, se ga lahko v celoti ali deloma odpravi z učinkom ex nunc ali ex tunc. Upravni akt, na podlagi katerega se pridobi ali ugotovi obstoj pravice ali pravne koristi (upravni akt, ki ustvarja pravice), se lahko odpravi samo ob upoštevanju določb odstavkov od 2 do 4.

[…]“

7        V zvezi z odločbo o odmeri dajatve iz naslova telekomunikacijskega dovoljenja Bundesverwaltungsgericht navaja, da bi imela na podlagi člena 21 zakona o upravnih stroških (Verwaltungskostengesetz) z dne 23. junija 1970 (BGBl. 1970 I, str. 821) zadevna podjetja v primeru odprave te odločbe pravico do vračila nezakonito plačanih zneskov.

8        Iz predložitvenih odločb izhaja, da ima v skladu z nemško sodno prakso upravni organ na podlagi člena 48 zakona o upravnem postopku načeloma diskrecijsko pravico, da odpravi nezakoniti upravni akt, ki je postal dokončen. Ta diskrecijska pravica pa je lahko izničena, če je ohranitev zadevnega akta „preprosto nevzdržna“ glede na pojme javnega reda, dobre vere, pravičnosti, enakega obravnavanja ali očitne nezakonitosti.

 Spora o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

9        Družbi i-21 in Arcor sta telekomunikacijski podjetji. Z odločbama z dne 14. junija 2000 in 18. maja 2001 je bila iz naslova posamičnega telekomunikacijskega dovoljenja prvi naložena dajatev v znesku okoli 5.420.000 EUR, drugi pa okoli 67.000 EUR. Ti dajatvi sta plačali, ne da bi zoper odločbi o odmeri dajatve v roku enega meseca od njune vročitve vložili ugovor.

10      V skladu s TKLGebV temelji znesek dajatve na vnaprejšnjem plačilu splošnih upravnih stroškov regulativnega organa za obdobje 30 let.

11      V okviru tožbe za razglasitev ničnosti odločbe o odmeri dajatve, ki je bila izpodbijana v predpisanih rokih, je Bundesverwaltungsgericht s sodbo z dne 19. septembra 2001 razsodilo, da TKLGebV ni v skladu z nadrejenimi pravnimi določbami, in sicer TKG in nemškim ustavnim zakonom, in je potrdilo ničnost zadevne odločbe, ki jo je prej razglasilo pritožbeno sodišče.

12      Na podlagi te sodbe sta družbi i‑21 in Arcor zahtevali vračilo plačanih dajatev. Njunima zahtevkoma pa ni bilo ugodeno. Zato sta vsaka posebej vložili tožbo na Verwaltungsgericht, ki je obe tožbi zavrnilo, ker sta njuni odločbi o odmeri dajatve postali dokončni in ker v obravnavanem primeru zavrnitve upravnega organa glede odprave teh odločb ni treba postaviti pod vprašaj.

13      Družbi i-21 in Arcor sta menili, da je Verwaltungsgericht nepravilno uporabilo ne samo nacionalno pravo, temveč tudi pravo Skupnosti, in sta vložili revizijo na Bundesverwaltungsgericht. Družba i‑21 zatrjuje, da je po zgoraj navedeni sodbi z dne 19. septembra 2001 morala plačati dajatev v znesku, ki je več kot tisočkrat višji od zneska, ki velja za telekomunikacijska podjetja.

14      Bundesverwaltungsgericht v predložitvenih odločbah navaja, da reviziji ne more biti ugodeno samo na podlagi nacionalnega prava. Po mnenju tega sodišča ne gre za primer, ko bi bila ohranitev odločbe o odmeri dajatve „preprosto nevzdržna“ in ko bi bila diskrecijska pravica uprave tako zmanjšana, da bi lahko odločbi le odpravila. Bundesverwaltungsgericht namreč meni, da ohranitev odločb o odmeri dajatve ne posega ne v pojma dobre vere ali enakega obravnavanja ne v pojma javnega reda ali pravičnosti, in da zadevni odločbi tudi ne temeljita na očitno nezakoniti ureditvi.

15      Predložitveno sodišče pa se sprašuje o vsebini prava Skupnosti. Po njegovem mnenju se zdi, da člen 11(1) Direktive 97/13 nasprotuje taki ureditvi, kot je predmet obravnave v postopkih v glavni stvari. Ob predpostavki, da bi bila njegova razlaga te določbe pravilna, se Bundesverwaltungsgericht nato sprašuje, ali ta določba, v povezavi s členom 10 ES, ki se nanaša na dolžnost lojalnega sodelovanja, omejuje diskrecijsko pravico regulativnega organa, med drugim glede na sodbo z dne 13. janaurja 2004 v zadevi Kühne & Heitz (C‑453/00, Recueil, str. I‑837).

16      Bundesverwaltungsgericht se zlasti sprašuje, ali je treba člen 11(1) Direktive 97/13 razlagati tako, da državam članicam nalaga dolžnost, da pri izračunu pristojbin spoštujejo cilje Direktive in zagotavljajo njihovo spoštovanje. Eden izmed teh naj bi bil cilj znatnega olajšanja vstopa na trg za nove konkurente. Ohranitev zadevnih odločb o odmeri dajatve pa naj bi pomenilo omejevanje konkurence za zadevna podjetja, ki naj bi bila postavljena v slabši položaj zlasti v primerjavi s podjetji, ki so odločbe, katerih naslovniki so bila, izpodbijala v predpisanih rokih in tako dosegla, da so bile razglašene za nične. Če bi bilo treba ta člen razlagati tako, da prepoveduje tako omejitev na področju konkurence, bi po mnenju Bundesverwaltungsgericht načelo sodelovanja iz člena 10 ES lahko povzročilo nastanek obveznosti odprave zadevnih odločb o odmeri dajatve na podlagi nacionalnega prava, brez proste presoje upravnega organa.

17      V teh okoliščinah je Bundesverwaltungsgericht prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.      Ali je treba člen 11(1) Direktive 97/13 [...] razlagati tako, da nasprotuje plačilu licenčnine, ki temelji na vnaprejšnjem izračunu splošnih upravnih stroškov nacionalnega regulativnega organa za obdobje 30 let?

V primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje:

2.       Ali je treba člen 10 ES in člen 11 Direktive [97/13] razlagati tako, da je treba odločbo o odmeri dajatve, ki določa licenčnino v smislu prvega vprašanja in ni bila izpodbijana, kljub temu da nacionalno pravo to omogoča, razglasiti za nično, če nacionalno pravo to dopušča, vendar ne zahteva?“

18      S sklepom z dne 6. decembra 2004 sta bili zadevi C‑392/04 in C‑422/04 združeni za namene ustnega postopka in izdaje sodbe.

 Prvo vprašanje

 Stališča strank

19      Družbi i-21 in Arcor ter Komisija Evropskih skupnosti zatrjujejo, da člen 11(1) Direktive 97/13 nasprotuje dajatvi, kot je ta, ki jo določa nemška ureditev, ki je predmet obravnave v postopkih v glavni stvari.

20      Nemška vlada nasprotno navaja, da se ta člen ne uporablja v obravnavanih primerih, saj je bila Direktiva 97/13 razveljavljena z Direktivo 2002/21, slednja pa ne vsebuje nobene prehodne določbe o uporabi tega člena.

21      Nemška vlada zatrjuje, da člen 11(1) Direktive 97/13 v nobenem primeru ne nasprotuje naložitvi dajatve, kot je ta, ki jo določa nemška zakonodaja. Po eni strani naj bi upravni stroški iz tega člena vsebovali splošne upravne stroške. Po drugi strani naj ta člen ne bi posebej določal, da so lahko v dajatev vključeni le dejansko nastali upravni stroški, ne pa prihodnji upravni stroški. Upoštevanje slednjih naj bi pomenilo zaščito podjetij, ki naj bi jim bilo zagotovljeno, da jim v prihodnosti ne bo naložena nobena druga dajatev iz naslova dovoljenja.

 Odgovor Sodišča

22      Najprej je treba preučiti trditev nemške vlade, po kateri naj se člen 11 Direktive 97/13 ne bi uporabljal v sporih o glavni stvari, ker je to direktivo razveljavila poznejša direktiva.

23      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je bila Direktiva 97/13 razveljavljena s členom 26 Direktive 2002/21 z učinkom od 25. julija 2003, in sicer v skladu z določbami člena 28(1), drugi pododstavek, slednje direktive.

24      Kljub temu iz navedenih členov 26 in 28(1), drugi pododstavek, izhaja, da zakonodajalec ni želel posegati v pravice in obveznosti, ki jih je uvedla Direktiva 97/13 in da se Direktiva 2002/21 uporablja samo za pravne položaje, ki so nastali od 25. julija 2003 dalje.

25      Zato je treba kljub dejstvu, da je Direktiva 2002/21 razveljavila Direktivo 97/13, šteti, da je treba veljavnost dajatve, kot je ta, ki je bila z odločbama o odmeri dajatve z dne 14. junija 2000 in 18. maja 2001 naložena družbi i‑21 oziroma družbi Arcor, v obdobju, ko Direktiva 2002/21 še ni veljala, preučiti glede na člen 11(1) Direktive 97/13.

26      Ugotoviti je treba tudi, ali pojem „upravni stroški“ iz tega člena vsebuje splošne upravne stroške, ki so vezani na sisteme posamičnih dovoljenj in so izračunani za obdobje 30 let.

27      Sodišče je že preučevalo vsebino člena 11(1) Direktive 97/13.

28      V sodbi z dne 18. septembra 2003 v združenih zadevah Albacom in Infostrada (C‑292/01 in C‑293/01, Recueil, str. I‑9449, točka 25) je Sodišče opozorilo, da člen 11(1) Direktive 97/13 določa, da je edini namen dajatev, ki jih države članice naložijo podjetjem, ki so imetniki posamičnih dovoljenj, kritje upravnih stroškov, vezanih na delo, ki je potrebno za pripravo teh dovoljenj.

29      Iz besedila te določbe, kot jo je Sodišče razložilo v točki 25 zgoraj navedene sodbe Albacom in Infostrada, izhaja, da to delo lahko zajema le štiri dejavnosti, in sicer izdajo, vodenje, nadzor in uporabo posamičnih dovoljenj. Poleg tega mora biti dajatev v sorazmerju z obsegom zahtevanega dela ter objavljena ustrezno in dovolj podrobno, da so informacije lahko dostopne.

30      Te zahteve so v skladu s cilji sorazmernosti, preglednosti in prepovedi diskriminacije sistemov posamičnih dovoljenj iz druge uvodne izjave Direktive 97/13.

31      Zato je treba preveriti, ali način izračuna dajatve, ki je predmet obravnave v postopkih v glavni stvari, v skladu s katerim se upoštevajo upravni stroški za obdobje 30 let, ki nastanejo zaradi priprave posamičnih dovoljenj, spoštuje določbe člena 11(1) Direktive 97/13, obravnavane ob upoštevanju teh ciljev.

32      V tem pogledu je treba najprej poudariti, da je pojem upravnih stroškov dovolj širok, da obsega tudi t. i. „splošne“ upravne stroške.

33      Ti upravni stroški pa morajo biti kljub temu povezani le s štirimi dejavnostmi, ki so izrecno navedene v členu 11(1) Direktive 97/13 in je nanje opozorjeno v točki 29 te sodbe.

34      V skladu s podatki, ki so bili predloženi Sodišču, pa naj bi izračun dajatve, ki je predmet obravnave v postopkih v glavni stvari, vseboval izdatke, vezane na druge naloge, kot sta splošna dejavnost nadzora regulativnega organa in zlasti nadzor nad morebitnimi zlorabami prevladujočega položaja.

35      Ta vrsta nadzora presega delo, ki je nujno potrebno za pripravo posamičnih dovoljenj, zato je upoštevanje izdatkov, ki so nanj vezani, v nasprotju z določbami člena 11(1) Direktive 97/13.

36      Nato se je treba prepričati, ali je splošne upravne stroške, ki so vezani na štiri dejavnosti iz člena 11(1), mogoče oceniti za obdobje 30 let in vključiti v izračun dajatve.

37      Iz stališč, ki so jih Sodišču predložile družbi i‑21 in Arcor in Komisija izhaja, da ocena za tako dolgo obdobje odpira problem zanesljivosti ob upoštevanju značilnosti sektorja telekomunikacij. Ker je ta sektor v polnem razvoju, je namreč težko predvideti položaj na trgu in število telekomunikacijskih podjetij za več let vnaprej, še toliko bolj za obdobje 30 let. Tako sta število posamičnih dovoljenj, ki jih bo treba voditi v prihodnosti, in posledično znesek splošnih stroškov, vezanih na to vodenje, negotova. Poleg tega je bila ureditev, ki se uporablja, že močno spremenjena, kot to potrjujejo nove direktive, ki so bile sprejete v letu 2002, med katerimi je Direktiva 2002/21, ki je razveljavila Direktivo 97/13. Te spremembe predpisov pa lahko tudi vplivajo na obseg upravnih stroškov, ki nastanejo v sistemih posamičnih dovoljenj.

38      Nezanesljivost ocene in njeni učinki na izračun dajatve vplivajo na združljivost te dajatve z zahtevami sorazmernosti, preglednosti in prepovedi diskriminacije.

39      Izračun splošnih stroškov za obdobje 30 let predvsem pomeni ekstrapolacijo izdatkov, ki bi lahko nastali v prihodnosti, ki pa po definiciji ne pomeni dejansko nastalih izdatkov. Ob neobstoju mehanizma ponovne preveritve zneska zahtevane dajatve ta znesek ne more biti popolnoma sorazmeren z zahtevanim delom, kot to izrecno zahteva člen 11(1) Direktive 97/13.

40      Nato lahko tak sistem izračuna, glede na to da ne temelji na dejansko nastalih izdatkih, posega v izpolnjevanje zahteve podrobne objave informacij v zvezi z dajatvijo, ki je določena v členu 11(1) Direktive 97/13, in hkrati v doseganje cilja preglednosti.

41      Končno obveznost, ki je naložena vsem telekomunikacijskim podjetjem, da plačajo znesek, ki pomeni splošne stroške za obdobje 30 let, ne upošteva dejstva, da bodo morda nekatera podjetja na trgu delovala le nekaj let in torej lahko povzroči diskriminatorno obravnavanje.

42      Iz navedenega izhaja, da člen 11(1) Direktive 97/13 nasprotuje uporabi dajatve, ki se iz naslova posamičnih dovoljenj izračuna za obdobje 30 let ob upoštevanju splošnih upravnih stroškov regulativnega organa, vezanih na pripravo teh dovoljenj.

 Drugo vprašanje

 Stališča strank

43      Družbi i-21 in Arcor ter Komisija zatrjujejo, vendar vsaka zaradi svojih razlogov, da določbe člena 10 ES v povezavi z določbami člena 11(1) Direktive 97/13 nasprotujejo ohranitvi nezakonitega upravnega akta, kot sta odločbi o odmeri dajatve, ki sta predmet obravnave v postopkih v glavni stvari, in zahtevajo, naj država članica vrne nezakonito prejete zneske.

44      Družba i-21 zatrjuje, da je ohranitev takega upravnega akta v nasprotju z načelom primarnosti prava Skupnosti in potrebo po obvarovanju njegovega polnega učinka. Po mnenju te družbe načelo pravne varnosti – tudi če Sodišče priznava njegovo pomembnost – ne more v vseh primerih prevladati nad načelom zakonitosti. Družba i-21 poudarja, da je v zgoraj navedeni sodbi Kühne & Heitz Sodišče ugotovilo, da se upravni akt, ki je postal pravnomočen na podlagi sodbe, zoper katero ni mogoča pritožba, pod določenimi pogoji lahko razglasi za ničnega, če je v nasprotju s pravom Skupnosti. Družba i‑21 meni, da mora biti to še bolj mogoče, kadar gre za upravni akt, ki ni bil predmet sodne odločbe in je postal dokončen le na podlagi izteka roka, predpisanega za njegovo izpodbijanje.

45      Družba Arcor meni, da zgoraj navedene sodne prakse iz sodbe Kühne & Heitz, ni mogoče uporabiti, saj se ta nanaša na posredno kolizijo med nacionalnim postopkovnim pravilom in pravilom materialnega prava Skupnosti, pri čemer prvi onemogoča uporabo drugega. Družba Arcor meni, da je treba spor o glavni stvari šteti za neposredno kolizijo med dvema praviloma materialnega prava. Člen 11(1) Direktive 97/13 glede na člen 10 ES naj bi zahteval vračilo dajatev, ki so bile prejete zaradi kršitve navedenega člena 11, medtem ko naj bi nacionalna ureditev prepovedovala to vračilo. Družba Arcor meni, da bi moralo pravo Skupnosti v takem primeru prevladati nad nasprotujočim nacionalnim pravom.

46      Komisija pa meni, da je zgoraj navedena sodba Kühne & Heitz primerno izhodišče in opozarja, da se upravnega akta, ki ni bil izpodbijan v predpisanem roku, načeloma ne sme odpraviti. Komisija nato navaja, da je treba v obravnavanem primeru preveriti, ali ne bi bilo morda treba ohranitve nezakonitih odločb o odmeri dajatve šteti za „preprosto nevzdržno“ glede na člen 11(1) Direktive 97/13, pri čemer se ta preizkus opravi glede na načela enakovrednosti in učinkovitosti.

47      Kar zadeva načelo enakovrednosti Komisija zatrjuje, da v skladu z nemškim pravom upravnega akta, ki je očitno nezakonit v skladu z nacionalnim pravom, ni mogoče ohraniti. Če bi tak preizkus opravili tudi v skladu s pravom Skupnosti, bi iz tega po mnenju Komisije izhajalo, da bi bilo treba odločbi o odmeri dajatve, ki sta predmet obravnavanja v postopkih v glavni stvari, in ureditev, na kateri temeljita, šteti za očitno nezakonite glede na člen 11(1) Direktive 97/13.

48      Komisija pride do istega sklepa, kar zadeva načelo učinkovitosti. Meni, da je zaradi ohranitve odločb o odmeri dajatve izvajanje pravic iz navedenega člena 11(1) praktično nemogoče, saj omogoča čezmerno nadomestilo, katerega posledica je omejevanje konkurence v obdobju 30 let.

 Odgovor Sodišča

49      Pojasniti je treba okvir, v katerem je bilo postavljeno vprašanje. V nasprotju s tem, kar zatrjuje družba Arcor, se drugo vprašanje ne nanaša na kolizijo med dvema normama materialnega prava o vračilu nezakonito plačanih dajatev. Ne določbe člena 11(1) Direktive 97/13 ne določbe TKG in TKLGebV, kot sta bila ta zakon in uredba predstavljena v spisu, ki je bil predložen Sodišču, namreč ne določata takega vračila.

50      Nasprotno pa se vprašanje nanaša na razmerje med členom 11(1) Direktive 97/13 in členom 48 zakona o upravnem postopku, kot ga razlaga Bundesverwaltungsgericht. V skladu z zadnjenavedenim členom postanejo odločbe o odmeri dajatve po izteku določenega roka dokončne, njihovi naslovniki pa nimajo na voljo nobenega pravnega sredstva več, s katerim bi lahko uveljavljali pravico, ki jo imajo na podlagi tega člena 11(1), ob upoštevanju obveznosti pristojnega upravnega organa, da odpravi nezakoniti upravni akt, katerega ohranitev je „preprosto nevzdržna“.

51      V skladu z načelom pravne varnosti se po pravu Skupnosti ne zahteva, da je upravni organ načeloma dolžen odpraviti upravno odločbo, ki je postala dokončna po izteku razumnih rokov za vložitev pravnih sredstev ali z izčrpanjem teh (glej zgoraj navedeno sodbo Kühne & Heitz, točka 24). Spoštovanje tega načela omogoča izognitev neomejenemu izpodbijanju upravnih aktov, ki ustvarjajo pravne učinke (glej po analogiji sodbo z dne 14. septembra 1999 v zadevi Komisija proti AssiDomän Kraft Products in drugim, C‑310/97 P, Recueil, str. I‑5363, točka 61).

52      Sodišče je kljub temu priznalo, da je v nekaterih primerih to načelo lahko omejeno. Tako je v točki 28 zgoraj navedene sodbe Kühne & Heitz razsodilo, da je upravni organ, ki je odgovoren za sprejetje upravne odločbe, v skladu z načelom sodelovanja iz člena 10 ES dolžen ponovno preučiti to odločbo in jo morebiti odpraviti, če so izpolnjeni štirje pogoji. Prvič, če je upravni organ po nacionalnem pravu pristojen za odpravo te odločbe. Drugič, če je sporna odločba postala pravnomočna na podlagi sodbe nacionalnega sodišča, ki je odločalo na zadnji stopnji. Tretjič, če ob upoštevanju sodne prakse Sodišča, ki je poznejša od navedene sodbe, le-ta temelji na napačni razlagi prava Skupnosti, ki je bila podana, ne da bi bilo Sodišču predloženo vprašanje za predhodno odločanje v skladu z določbami člena 234(3) ES. Četrtič, če se je zadevna oseba obrnila na upravni organ takoj po tem, ko se je seznanila z navedeno sodno prakso.

53      Zadeva, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Kühne & Heitz, pa je popolnoma drugačna od zadev, v katerih tečeta postopka v glavni stvari. Podjetje Kühne & Heitz NV je namreč izčrpalo vsa pravna sredstva, ki jih je imelo na voljo, medtem ko v postopkih v glavni stvari družbi i‑21 in Arcor nista uporabili pravice do vložitve ugovora zoper odločbi o odmeri dajatve, katerih naslovnici sta bili.

54      Zato in v nasprotju s stališčem, ki ga zagovarja družba i‑21, zgoraj navedene sodbe Kühne & Heitz ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju, ali je v okoliščinah, kot so te, ki so predmet obravnave v postopkih v glavni stvari, upravni organ dolžen ponovno preučiti odločbe, ki so postale dokončne.

55      Namen pravnih sredstev, ki sta bili vloženi na predložitveno sodišče, je vračilo dajatev, ki so bile plačane na podlagi odločb o odmeri dajatev, ki so postale dokončne, z obrazložitvijo, da je v skladu s členom 48 zakona o upravnem postopku, kot ga razlaga Bundesverwaltungsgericht, pristojni upravni organ dolžen odpraviti ti odločbi.

56      Postavi se torej vprašanje, ali se nacionalno sodišče, ki odloča o takih pravnih sredstvih, da bi zaščitilo pravice, ki jih imajo osebe na podlagi prava Skupnosti, lahko znajde v položaju, ko mora ugotoviti obstoj take dolžnosti upravnega organa.

57      V zvezi s tem je treba opozoriti, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso in kadar ni pravil Skupnosti s tega področja natančna postopkovna pravila za zaščito pravic, ki jih imajo osebe na podlagi prava Skupnosti, določena v notranjem pravnem sistemu vsake države članice v skladu z načelom postopkovne avtonomije držav članic, vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna kot tista, ki urejajo podobne notranje položaje (načelo enakovrednosti), in da praktično ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo izvajanja pravic, ki jih nudi pravni red Skupnosti (načelo učinkovitosti) (glej zlasti sodbi z dne 16. maja 2000 v zadevi Preston in drugi, C‑78/98, Recueil, str. I‑3201, točka 31, in z dne 7. januarja 2004 v zadevi Wells, C‑201/02, Recueil, str. I-723, točka 67).

58      Kar zadeva najprej načelo učinkovitosti, to zahteva, naj pravila, ki se uporabljajo za obravnavo odločb o odmeri dajatev, ki temeljijo na ureditvi, ki ni združljiva s členom 11(1) Direktive 97/13, ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo izvajanja pravic, ki jih nudi ta direktiva.

59      Tako je pomembno, da lahko zadevna podjetja v razumnem roku od vročitve teh odločb zoper te vložijo pravno sredstvo in tako uveljavijo pravice, ki jih imajo na podlagi prava Skupnosti, zlasti člena 11(1) Direktive 97/13.

60      V zadevah, v katerih tečeta postopka v glavni stvari, nihče ni navajal, da bi bila pravila glede vložitve ugovora in zlasti glede roka enega meseca, ki je za to določen, nerazumna.

61      Poleg tega je treba opozoriti, da je v skladu s členom 48(1) zakona o upravnem postopku, nezakonit upravni akt mogoče odpraviti, tudi če je postal dokončen.

62      Kar zadeva nato načelo enakovrednosti, to zahteva, da se vsa pravila glede pravnih sredstev, skupaj s predpisanimi roki, brez razlikovanja uporabljajo za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava Skupnosti, in tista, ki temeljijo na nespoštovanju nacionalnega prava.

63      Iz tega izhaja, da mora, če nacionalna pravila, ki se uporabljajo za pravna sredstva, določajo obveznost odprave upravnega akta, ki je – četudi je postal dokončen – nezakonit v skladu z nacionalnim pravom, če bi bila ohranitev tega akta „preprosto nevzdržna“, ista obveznost odprave pod enakovrednimi pogoji veljati za upravni akt, ki ni v skladu s pravom Skupnosti.

64      Iz navedb predložitvenega sodišča izhaja, da je nacionalno sodišče z namenom presoje pojma „preprosto nevzdržno“ preizkusilo, ali ohranitev odločb o odmeri dajatve, ki sta predmet obravnave v postopkih v glavni stvari, krši načela nacionalnega prava enakega obravnavanja, pravičnosti, javnega reda ali dobre vere, oziroma ali je nezdružljivost odločb o odmeri dajatve z nadrejenimi pravnimi določbami očitna.

65      Kar zadeva načelo enakega obravnavanja po mnenju Bundesverwaltungsgericht to načelo ni bilo kršeno, saj podjetji, kot sta družbi i‑21 in Arcor, katerih odločbi o odmeri dajatve sta bili ohranjeni, nista uporabili možnosti izpodbijanja teh odločb. Ti podjetji torej nista v položaju, ki bi bil primerljiv s položajem podjetij, ki so zato, ker so uporabila to možnost, dosegla odpravo odločb o odmeri dajatve, katerih naslovniki so bila.

66      Taka uporaba načela enakega obravnavanja, ki ga določa ureditev, ki je predmet obravnavanja v postopku v glavni stvari, se ne razlikuje glede na to, ali se spor nanaša na položaj, ki izhaja iz nacionalnega prava, ali na položaj, ki izhaja iz prava Skupnosti, in se torej ne kaže kot uporaba, ki bi kršila načelo enakovrednosti.

67      Poleg tega ni bilo zatrjevano, da bi se načela javnega reda, dobre vere ali pravičnosti uporabljala različno glede na naravo spora.

68      Nasprotno pa je bilo postavljeno vprašanje, ali je bil enakovredno uporabljen pojem očitne nezakonitosti. Po mnenju Komisije naj bi nacionalno sodišče preizkusilo, ali odločbe o odmeri dajatev temeljijo na očitno nezakoniti ureditvi glede na nadrejene prepise, in sicer TKG in nemškega ustavnega zakona, tega preizkusa pa naj ne bi ali ne bi pravilno opravilo glede na pravo Skupnosti. Komisija zatrjuje, da je ureditev očitno nezakonita glede na določbe člena 11(1) Direktive 97/13 in da torej načelo enakovrednosti ni bilo spoštovano.

69      Če je upravni organ ob uporabi pravil nacionalnega prava dolžen odpraviti upravno odločbo, ki je postala dokončna, če je očitno nezdružljiva z nacionalnim pravom, mora enaka obveznost obstajati tudi, če je ta odločba očitno nezdružljiva s pravom Skupnosti.

70      Za presojo jasnosti člena 11(1) Direktive 97/13 in presojo, ali je nezdružljivost nacionalnega prava s tem členom očitna ali ne, je treba upoštevati cilje navedene direktive, ki spada med ukrepe za popolno liberalizacijo telekomunikacijskih storitev in infrastruktur ter katere cilj je olajšanje vstopa na trg za nove operaterje (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Albacom in Infostrada, točka 35). V tem pogledu lahko naložitev dajatve v zelo visokem znesku, ki pokriva oceno splošnih stroškov za obdobje 30 let hudo omeji konkurenco – tako kot to poudarja predložitveno sodišče v vprašanjih za predhodno odločanje – in je pomemben element v okviru te presoje.

71      Ob upoštevanju zgoraj navedenega mora nacionalno sodišče presoditi, ali ureditev, ki je očitno nezdružljiva s pravom Skupnosti, kot je ta, na kateri temeljita odločbi o odmeri dajatve, ki sta predmet obravnave v postopkih v glavni stvari, pomeni očitno nezakonitost v smislu zadevnega nacionalnega prava.

72      Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da člen 10 ES, v povezavi s členom 11(1) Direktive 97/13, nacionalnemu sodišču nalaga, naj presodi, ali ureditev, ki je očitno nezdružljiva s pravom Skupnosti, kot je ta, na kateri temeljita odločbi o odmeri dajatve, ki sta predmet obravnave v postopkih v glavni stvari, pomeni očitno nezakonitost v smislu zadevnega nacionalnega prava. Če je tako, mora to sodišče storiti vse, kar glede odprave teh odločb določa njegovo nacionalno pravo.

 Stroški

73      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

1)      Člen 11(1) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 97/13/ES z dne 10. aprila 1997 o skupnem okviru za splošne avtorizacije in posamična dovoljenja na področju telekomunikacijskih storitev nasprotuje uporabi dajatve, ki se iz naslova posamičnih dovoljenj izračuna za obdobje 30 let ob upoštevanju splošnih upravnih stroškov regulativnega organa, vezanih na pripravo teh dovoljenj.

2)      Člen 10 ES, v povezavi s členom 11(1) Direktive 97/13, nacionalnemu sodišču nalaga, naj presodi, ali ureditev, ki je očitno nezdružljiva s pravom Skupnosti, kot je ta, na kateri temeljita odločbi o odmeri dajatve, ki sta predmet obravnave v postopkih v glavni stvari, pomeni očitno nezakonitost v smislu zadevnega nacionalnega prava. Če je tako, mora to sodišče storiti vse, kar glede odprave teh odločb določa njegovo nacionalno pravo.

Podpisi

---

* Jezik postopka: nemščina.