6.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 117/1

A.

ker bi bilo treba države članice Združenih narodov po štirih letih spomniti na njihovo zavezo, da bodo izpolnile ambiciozne cilje, določene v zaključnem dokumentu Svetovnega vrha 2005, sprejetem v New Yorku 16. septembra 2005,

B.

ker lahko samo globalen, učinkovit in vključujoč multilateralni sistem obravnava številne in medsebojno povezane izzive in grožnje, s katerimi se soočajo države, družbe in državljani, kot so grožnja miru, stabilnosti in varnosti ljudi, izzivi, ki jih predstavljajo revščina, podnebne spremembe in zanesljiva oskrba z energijo ter posledice globalne gospodarske in finančne krize,

C.

ker je 63. Generalna skupščina Združenih narodov sprejela pomembne odločitve o številnih zadevah, povezanih s programom reform, vključno z izboljšanjem upravljanja človeških virov in delovanja pravosodja, delno krepitvijo oddelka za politične zadeve in začetkom medvladnih pogajanj o reformi Varnostnega sveta,

D.

ker je Generalna skupščina Združenih narodov na predlog svojega tretjega odbora sprejela več pomembnih resolucij o številnih zadevah s področja človekovih pravic ter o socialnih in humanitarnih zadevah, vključno s tremi resolucijami o državah, ter izbirni protokol k Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah,

E.

ker je bil zaradi pobude „ukrepajmo združeni“ in dela dveh spodbujevalcev pragmatično dosežen znaten napredek pri uresničevanju reform za skladnost celotnega sistema Združenih narodov; ker je treba utrditi dosežke in dodatno napredovati na področjih, ki jih je opredelila 63. Generalna skupščina Združenih narodov,

F.

ker bi zaradi neuspeha reforme organov, kot sta Varnostni svet Združenih narodov in Ekonomsko-socialni svet, lahko neformalne skupine, kot sta G8 ali G20, poskušale nastopiti kot nadomestilo za globalno institucionalno ureditev,

G.

ker mora Evropska unija spodbujati vrednote, za katere je trdno prepričana, da so univerzalne, pri tem pa si mora prizadevati za preprečevanje polarizacija stališč,

H.

ker sicer sodelovanje med sekretariatom Združenih narodov in institucijami EU doslej še ni bilo tako tesno in ker izraža skupne vrednote, cilje in interese dveh organizacij,

I.

ker je treba dodatno okrepiti operativne zmogljivosti Združenih narodov za dejavnosti ohranjanja miru in varnosti in ker je sodelovanja med EU in Združenimi narodi pri ohranjanju miru temelj globalnega miru in varnosti,

J.

ker je med pripadniki mirovnih sil Združenih narodov vedno več smrtnih žrtev in ker je treba sprejeti vse mogoče ukrepe za njihovo zaščito,

K.

ker sta EU in ZDA strateški partnerici in je v njunem skupnem interesu, da se skupaj soočata s grožnjami in izzivi v novem globalnem scenariju, ki so jima skupni, in sicer na osnovi mednarodnega prava in večstranskih institucij, zlasti Združenih narodov; ker se zdi, da je nova stalna predstavnica ZDA v Združenih narodih, Susana Rice, s svojo izjavo nakazal obnovljeno zavezo za konstruktivno sodelovanje z Združenimi narodi,

L.

ker je Evropska unija v svoji izjavi Svetu Združenih narodov za človekove pravice z dne 19. septembra 2008 navedla, da bi bili nesprejemljivi naslednji štirje elementi končnega dokumenta revizijske konference v Durbanu (tako imenovane rdeče vrstice EU): (1) posebno izpostavljanje ene regije v svetu; (2) ponovna odprtje razprave o deklaraciji iz Durbana z vključitvijo prepovedi „klevetanja veroizpovedi“, ki je namenjena omejevanju svobode govora in uveljavitvi cenzure, ki jo vključujejo islamski zakoni proti bogoskrunstvu; (3) oblikovanje prednostnega vrstnega reda med žrtvami; in (4) politiziranje ali polarizacija razprave,

M.

ker bi v okoliščinah vedno globlje svetovne recesije države v razvoju lahko zaostale za več desetletij zaradi padanja cen surovin, manjšega toka naložb, finančne nestabilnost in manjših nakazil izseljencev in ker se bo vrednost sedanjih zavez pomoči EU zmanjšala za skoraj 12 milijard ameriških dolarjev na leto, saj se izraža v odstotkih BDP držav članic,

1.

naslovi naslednja priporočila na Svet:

2.

naroči svojemu predsedniku, naj to priporočilo posreduje Svetu in v vednost Komisiji.

6.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 117/7

A.

ker mora cilj izkoreninjenja revščine ostati v središču skupne strategije,

B.

ker polovica prebivalstva Afrike živi v revščini in ker je Afrika edina celina, ki ne napreduje pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja, zlasti kar zadeva zmanjšanje revščine, umrljivost otrok, zdravje mater ter boj proti virusu HIV/AIDS in malariji,

C.

ker je cilj skupne strategije preseči razvoj, preseči Afriko in preseči institucije, da bi zajela več afriških in svetovnih vprašanj kot v preteklosti, na primer energijo, podnebne spremembe in varnost, ter vključila širši spekter neinstitucionalnih akterjev,

D.

ker je bil v zadnjem letu vzpostavljen večji del institucionalne strukture in inovativnih delovnih metod skupne strategije, vendar je bilo doseženega le malo dejanskega napredka,

E.

ker je treba vseafriški in Evropski parlament kljub temu, da je v skupni strategiji izrecno priznana njuna vloga pri pregledovanju napredka in zagotavljanju političnih smernic partnerstvu, na vsak strukturen in smiseln način vključiti tudi v oblikovanje, sprejetje in spremljanje skupne strategije,

F.

ker so civilna družba in lokalni organi, zlasti afriški, minimalno udeleženi pri izvajanju skupne strategije,

G.

ker je za izvajanje skupne strategije dodeljenih zelo malo novih sredstev, ustrezni viri financiranja pa so že bili dokončno načrtovani, preden je ta bila sprejeta,

H.

ker bi vključitev Evropskega razvojnega sklada v proračun EU, k čemur je Parlament že večkrat pozval, omogočila večjo skladnost politik in parlamentarni nadzor nad izdatki za razvoj,

I.

ker afriški delež svetovne trgovine upada, Afrika pa je izključena tudi iz priložnosti, ki jih nudi globalizacija,

J.

ker zaradi bega kapitala, zlasti nezakonitega, afriška gospodarstva vsako leto izgubijo več milijard evrov, beg možganov pa celino stane veliko intelektualne zmogljivosti, ki je bistvena za njen prihodnji razvoj,

K.

ker sta proizvodnja hrane in varnost preskrbe s hrano v Afriki vse manj pomembni politični prednostni nalogi, v zadnjem desetletju pa sta ostali tudi brez naložb, kar ima lahko – kot se je izkazalo v sedanji krizi cen hrane – pogubne posledice,

L.

ker je Afrika premalo zastopana v mednarodnih organizacijah in večstranskih forumih, ki odločajo o številnih vprašanjih, pomembnih za prihodnost celine,

M.

ker s pojavom netradicionalnih donatorjev dolgotrajen odnos med EU in Afriko dobiva nov pomen, saj njihovi načrti in prednostne naloge za Afriko pomenijo nova tveganja in izzive,

N.

ker je bistveno najti sinergije med institucijami skupne strategije in institucijami obstoječih odnosov, kot so sporazum iz Cotonouja, evro-sredozemska strategija in strateško partnerstvo Južna Afrika–EU, in se izogniti prekrivanju med njimi,

O.

ker bodo ob reviziji sporazuma iz Cotonouja leta 2009 skušali razjasniti prihodnji odnos med državami AKP in Afriško unijo,

P.

ker je raven osveščenosti glede ciljev in ukrepov skupne strategije zaskrbljujoče nizka in ker je – zlasti v Afriki – osveščenost javnosti o strateškem partnerstvu Afrika-EU in o pripadnosti temu partnerstvu neposredno povezana z zmožnostjo skupne strategije, da takoj doseže oprijemljive rezultate, ki bodo izboljšali življenjski standard Afričanov,

Q.

ker mora partnerstvo upoštevati, da je treba – četudi „enakovredno partnerstvo“ pomeni enakovrednost EU in Afriške unije z vidika udeležbe v razpravah in oblikovanja politike – obravnavati tudi kruto realnost, da celini in njune institucije še zdaleč nista enakovredni z vidika institucionalnega razvoja, zmožnosti odločanja in virov,

1.

pozdravlja, da so leto po tem, ko je bila sprejeta skupna strategija, glavni sestavni deli institucionalne strukture za njeno izvajanje končno pripravljeni in so začeli delovati, podprti pa so tudi z akcijskim načrtom, ki predvideva rezultate in časovni razpored, ter da je bilo doseženega nekaj napredka v smeri izvajanja skupne strategije in njenih tematskih partnerstev; vendar obžaluje, da so po prvem letu izvajanja nekatera partnerstva še vedno v postopku opredeljevanja delovnih metod in še niso določila želenih rezultatov, časovnega razporeda in proračunskih sredstev;

2.

pozdravlja, da sta se EU in Afriška unija v prvem letu po podpisu skupne strategije srečali večkrat kot kdajkoli prej;

3.

poziva Komisijo in komisijo Afriške unije ter njune države članice, naj kot prednostno nalogo zaključijo oblikovanje te institucionalne strukture z razvojem parlamentarnih in družbenih komponent ter komponent lokalnih oblasti, ki naj bi vodile in podpirale proces z zagotavljanjem njegove preglednosti, prevzemanja odgovornosti in demokratične legitimnosti;

4.

pozdravlja ustanovitev izvajalskih skupin EU z udeležbo zainteresiranih držav članic, ne samo, ker je financiranje skupne strategije v precejšnji meri odvisno od prispevkov držav članic, ampak tudi, ker bo neposredna udeležba držav članic prispevala k večji osveščenosti, kontinuiteti in trajnosti ukrepov, predvidenih v akcijskem načrtu;

5.

poziva institucije skupne strategije, naj se popolnoma osredotočijo na potrebne rezultate, glede na to, da se bo prvi akcijski načrt izvajal manj kot tri leta (2008–2010);

6.

ponovno poziva Komisijo in komisijo Afriške unije, naj Evropski parlament in vseafriški parlament dejavno vključita v izvajanje in zagotavljanje političnih smernic za skupno strategijo v skladu svojim statusom ključnih komponent te institucionalne strukture;

7.

poudarja vlogo medparlamentarnih organov med Evropskim parlamentom in afriškimi parlamenti, kot sta skupna parlamentarna skupščina AKP-EU in skupna parlamentarna skupščina Euromed, pri krepitvi miru in varnosti, odgovornega vodenja države in demokracije, poleg tega pa sta to tudi učinkoviti platformi za sodelovanje in obravnavanje vprašanj skupnega pomena;

8.

ugotavlja, da je bilo na enajstem srečanju ministrske trojke Afrike in EU sprejeto letno poročilo o napredku pri izvajanju skupne strategije in njen prvi akcijski načrt, zgoraj omenjeno sporočilo Komisije pa je prispevek EU k temu poročilu;

9.

vendar obžaluje, da je bilo poročilo napisano brez posvetovanja z Evropskim parlamentom ali vseafriškim parlamentom oz. brez njunega prispevka;

10.

predlaga, naj se predsednika vseafriškega parlamenta in Evropskega parlamenta sistematično udeležujeta vrhunskih srečanj med EU in Afriko z namenom predstavitve sklepov navedenih parlamentov o izvajanju akcijskega načrta in predloge za prihodnje usmeritve skupne strategije;

11.

poziva, naj člani ministrske trojke neposredno pred svojim pomladnim srečanjem izmenjajo mnenja s predstavniki pristojnih organov vseafriškega parlamenta in Evropskega parlamenta, ko lahko parlamenta predstavita svoje predloge in priporočila o najnovejšem letnem poročilu o napredku; predlaga, naj se na srečanju ministrske trojke razpravlja tudi o predlogih in priporočilih parlamentov; pričakuje, da bo prihodnje skupno letno poročilo, ki bo sprejeto na naslednjem jesenskem srečanju ministrske trojke, pokazalo, kako so se ti predlogi in priporočila upoštevali; poziva, naj se tudi predstavniki Parlamenta srečajo z ministri trojke v okviru jesenskega srečanja trojke;

12.

meni, da morata vseafriški in Evropski parlament na ustrezni ravni sodelovati v skupnih strokovnih skupinah in delovni skupini Afriške unije in EU;

13.

pozdravlja, da je Evropska komisija za povečanje zmogljivosti institucij Afriške unije v okviru devetega Evropskega razvojnega sklada določila podporni program v znesku 55 milijonov EUR; ponovno vztraja, da je treba del teh sredstev dati na razpolago za okrepitev upravne in izvedbene zmogljivosti vseafriškega parlamenta, ter poziva Komisijo, naj pripravi akcijske načrte za uporabo teh proračunov ob tesnem posvetovanju z vseafriškim parlamentom in ob sodelovanju z Evropskim parlamentom;

14.

priporoča, naj z delom proračuna, namenjenim vseafriškemu parlamentu, ta neposredno upravlja, ko bo Parlament za to vzpostavil potrebno upravno zmogljivost in izpolnil zahteve iz Finančne uredbe (zlasti iz člena 56) (6), ki Komisiji omogoča izvrševanje proračuna s posrednim centraliziranim upravljanjem;

15.

poziva Komisijo in komisijo Afriške unije, naj poenostavita postopke, da bi zagotovili neposreden in učinkovit dialog s parlamentoma, da bi se izognili nesprejemljivim zamudam, pri tem pa ustrezno upoštevata njune postopkovne posebnosti;

16.

ponovno poziva k vključitvi Evropskega razvojnega sklada v proračun, obenem pa poziva Komisijo, naj Evropski in vseafriški parlament obvešča o vseh fazah proračunskega postopka;

17.

meni, da mora skupna strategija, če želi biti resnično obsežno in daljnosežno na ljudi usmerjeno partnerstvo, dejansko vključevati civilno družbo in lokalne organe ter omogočiti njihovo učinkovito udeležbo pri delu njenih izvajalskih organov;

18.

obžaluje, da so v akcijskem načrtu pretirano poudarjeni državni ukrepi, čeprav je v njem navedeno, da je vsako partnerstvo med Afriko in EU odprto za številne ukrepe; poudarja, da je treba prispevek in udeležbo parlamentov in nedržavnih akterjev, na primer organizacij civilne družbe, lokalnih oblasti in drugih nedržavnih akterjev poglobiti in dodatno pojasniti;

19.

pozdravlja Ekonomski, socialni in kulturni svet Afriške unije (Ecosocc) kot gonilno silo za izgradnjo partnerstva med afriškimi vladami in civilno družbo; vendar je zaskrbljen zaradi nizke ravni udeležbe afriške civilne družbe pri izvajanju skupne strategije in poziva k takojšnjim prizadevanjem, zlasti na strani Afrike, za oblikovanje postopkov za identifikacijo, načrtovanje in učinkovito udeležbo predstavnikov afriških nedržavnih akterjev v tesnem sodelovanju z zainteresiranimi stranmi;

20.

poziva Evropsko komisijo, naj razvije ustrezna orodja za krepitev zmogljivosti organizacij afriške civilne družbe, posebej usmerjena na povečanje njihove sposobnosti, da se spoprimejo z izvajanjem skupne strategije;

21.

opozarja, da mora skupna strategija obravnavati tudi vprašanja, ki – čeprav uradno pripadajo drugi institucionalni strukturi – globoko vplivajo na prihodnost Afrike in oblikujejo odnose med celinama, na primer gospodarski partnerski sporazumi ter odnosi med regionalnimi skupinami v okviru sporazumov o gospodarskem partnerstvu in drugimi obstoječimi regionalnimi skupinami v Afriki (vključno z regionalnimi gospodarskimi skupnostmi), druga revizija sporazuma iz Cotonouja, evro-sredozemska strategija, strateško partnerstvo Afrike in EU ter afriški odnosi z novimi svetovnimi akterji, na primer Kitajsko in Brazilijo;

22.

meni, da je trajnostni gospodarski, socialni in okoljski razvoj možen le v državah, ki lahko zagotovijo mir, demokracijo in spoštovanje človekovih pravic;

23.

poziva Komisijo, Svet in afriško stran, naj zagotovijo skladnost med strategijo in drugimi evropskimi politikami, ki lahko škodljivo vplivajo na spodbujanje novega strateškega partnerstva med EU in Afriko, zlasti trgovinsko, okoljsko, migracijsko in kmetijsko politiko; poudarja, da bi moral politični dialog med EU in Afriko vključevati ta vprašanja;

24.

poudarja, da mora – da bo boj proti revščini, ki mora ostati v središču skupne strategije, uspešen – strateško partnerstvo Afrike in EU pomagati spodbujati trajnostni gospodarski in socialni razvoj, privabiti tuje naložbe, spodbujati pravično mednarodno trgovino in prispevati k ustvarjanju razmer, v katerih bodo afriške države lahko postopno zavzele svoje mesto v svetovnem gospodarstvu;

25.

pozdravlja napredek, dosežen pri partnerstvu za mir in varnost; je seznanjen s političnim dialogom med Afriško unijo in EU o kriznih razmerah v Afriki in drugod; poudarja, da mora ta dialog obravnavati vsa vprašanja, povezana z mirom in varnostjo, od preprečevanja in reševanja konfliktov do pokonfliktne obnove in vzpostavljanja miru, vključno s poglobljenim dialogom o izvajanju načela odgovornosti za zaščito;

26.

poziva, naj se ustrezno prednost nameni izvajanju afriške strukture za mir in varnost; ponovno poudarja, da Evropski razvojni sklad ni ustrezen finančni vir za prihodnje dopolnjevanje mirovne pomoči za Afriko; meni, da morajo biti izdatki Evropskega razvojnega sklada v skladu z merili Odbora za razvojno pomoč Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD/DAC) za uradno razvojno pomoč; ponovno poziva k dokončni rešitvi za financiranje mirovne pomoči za Afriko;

27.

pozdravlja, da je septembra 2008 generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun ustanovil odbor uglednih oseb Afriške unije in Združenih narodov, ki bo opredelil, kako lahko mednarodna skupnost podpre operacije Afriške unije za ohranjanje miru, ustanovljene okviru mandata Združenih narodov;

28.

poudarja, da mora biti pojem upravljanja merilo za to, kako dobro deluje neka družba prek reda in miru, spoštovanja in dejavnega spodbujanja človekovih pravic, boja proti korupciji, ustvarjanja bogastva ter pregledne in pravične porazdelitve bogastva ter osnovnih zdravstvenih in socialnih storitev; poudarja, da zunanji akterji ne smejo ocenjevati upravljanja samo z zunaj določenimi merili, ampak na podlagi skupaj dogovorjenih in skupnih vrednot ter standardov;

29.

poudarja pomen trajnostne demokracije, vključno z odgovornim upravljanjem in demokratičnimi volitvami, kar mora zajemati pomoč za izgradnjo parlamentarnih zmogljivosti, udeležbo civilne družbe in lokalnih oblasti v političnem dialogu;

30.

poudarja, da morata obe strani izboljšati upravljanje: to ni prednostna naloga le v Afriki, ampak tudi na evropski strani, ki mora izboljšati upravljanje in odgovornost glede obveznosti za pomoč ter usklajevanje donatorjev, da bi bolje upoštevali vprašanje t. i. „sirot pomoči“; ugotavlja, da imajo nacionalni in celinski parlamenti, nedržavni akterji in lokalni organi pomembno vlogo na tem področju;

31.

poziva k večji podpori obstoječim afriškim pobudam, kot je afriški mehanizem medsebojnega pregleda (APRM), ki je do zdaj najresnejša pobuda afriških držav za izboljšanje upravljanja na celini, in različni instrumenti Afriške unije, s katerimi se bo povečala afriška odgovornost za proces;

32.

je resno zaskrbljen, ker „profili upravljanja“, ki jih je razvila Komisija za vsako od držav AKP in ki bodo usmerjali načrtovanje razvojne pomoči iz dodatnega sklada 2,7 milijard EUR iz desetega Evropskega razvojnega sklada, niso bili pripravljeni participativno; ugotavlja, da je bila upravičenost do dodatnih sredstev v državah prejemnicah obravnavana na podlagi meril, od katerih je samo eno neposredno povezano z razvojnimi cilji tisočletja; izraža zaskrbljenost, ker Komisija „profilira“ tveganje, ki spodkopava postopek afriškega mehanizma medsebojnega pregleda; poziva Komisijo, naj se posvetuje z Evropskim parlamentom in Svetom ter ju obvešča o spremljanju in porabi teh sredstev za zagotovitev, da bodo le-ta namenjena pobudam za upravljanje, v podporo agendi Afriške unije za upravljanje in postopku afriškega mehanizma medsebojnega pregleda;

33.

poziva, naj dialog v okviru partnerstva za upravljanje in človekove pravice obravnava nekaznovanost za zlorabe človekovih pravic, ob upoštevanju najboljše prakse v nacionalnem in mednarodnem pravu, vključno z delom mednarodnih kazenskih sodišč, ustanovljenih v Sierri Leone in Ruandi;

34.

meni, da je, kar zadeva partnerstvo o trgovini in regionalnem povezovanju, pod pravimi pogoji, povečanje trgovine bistveno gonilo za gospodarsko rast, če so trgovinske politike skladne z razvojnimi cilji; zato pozdravlja cilje tega partnerstva za podporo afriškega regionalnega povezovanja in za okrepitev trgovinskih zmogljivosti celine;

35.

pričakuje hitro sklenitev pogajalskega kroga Svetovne trgovinske organizacije iz Dohe, vendar vztraja, da mora biti poudarek predvsem na razvoju, s podpiranjem vključevanja afriških narodov v svetovno gospodarstvo, učinkovitim zmanjšanjem kmetijskih subvencij, ki izkrivljajo trgovino, in odpravo izvoznih subvencij v kmetijstvu;

36.

meni, da mora EU pomagati afriškim državam zagotoviti, da bo njihovo kmetijstvo samozadostno, ter podpirati osnovne storitve in občutljive domače industrijske panoge;

37.

vztraja, da morajo biti končni sporazumi o gospodarskem partnerstvu, podpisani z afriškimi državami, predvsem orodje za razvoj, ki bo spoštovalo različne zmogljivosti in ravni razvoja posameznih upravičencev;

38.

poudarja, da morajo sporazumi o gospodarskem partnerstvu spodbujati afriško regionalno povezovanje, ne pa ga ovirati; podpira prizadevanja Afriške unije, da bi okrepila regionalne gospodarske skupnosti kot bistvene elemente za regionalno povezovanje celine;

39.

vztraja, naj Komisija in države članice spoštujejo svojo zavezo, da bodo do leta 2010 vsako leto zagotovile vsaj 2 milijardi EUR dejanske pomoči za trgovino, od katere bo največji delež pripadel Afriki; poziva, naj se hitro določi in zagotovi delež virov pomoči za trgovino; poudarja, da morajo biti ta sredstva dodatni viri, ne pa le sredstva iz Evropskega razvojnega sklada v drugi obliki;

40.

poziva partnerstvo, naj obravnava širšo agendo za pomoč za trgovino, tudi razvoj infrastruktur, spodbujanje poslovnega razvoja in boljše predpise, vključno s preprostejšimi in uporabnikom prijaznimi pravili o poreklu;

41.

poziva partnerstvo, naj obravnava tudi gospodarske vidike, ki četudi niso nujno povezani s trgovino, pomembno vplivajo na afriška gospodarstva, na primer potrebo po ukrepih za ustavitev nezakonitega bega kapitala in po spodbujanju mednarodne ureditve davčnih oaz;

42.

poziva, naj skupna strategija prizna in podpre vlogo migrantov in diaspor za razvoj njihovih matičnih držav, tako da omogoči njihove naložbe v teh državah in zmanjša stroške transferja;

43.

vztraja, da bo v zvezi s partnerstvom za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja tudi z večjo in boljšo pomočjo težko doseči te cilje ter zato poziva države članice EU, naj spoštujejo zaveze, ki so jih nedavno ponovno potrdile na konferenci v Dohi o financiranju razvoja in na forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči v Akri, zlasti kar zadeva njen obseg, skladnost politik, odgovornost, preglednost in porazdelitev dela med donatorji;

44.

opozarja, da so osnovno zdravstvo ter osnovno in srednje izobraževanje bistveni katalizatorji za uresničitev razvojnih ciljev novega tisočletja; posledično spodbuja afriške države, naj poskrbijo, da bodo ta področja glavne prednostne naloge njihovih strategij za zmanjšanje revščine; poziva partnerstvo, naj spodbuja tak razvoj, glede na to, da se je Evropska komisija obvezala, da bo vsaj 20 % svojega proračuna za pomoč porabila za te sektorje; poziva Komisijo, naj razširi to obvezo na Evropski razvojni sklad; opominja, da morajo vsa prizadevanja v zvezi s tem vključevati invalidne osebe; v zvezi s tem pozdravlja izid prvega srečanja skupne strokovne skupine in poziva vpletene stranke, naj zagotovijo, da bo v prihodnjem letu dosežen napredek;

45.

poziva Evropsko komisijo, naj nujno sprejme ukrepe, da bo izpolnila svoje obveze na področju zdravja, kar zadeva sklepe in priporočila Evropskega računskega sodišča z januarja 2009 o razvojni pomoči ES za zdravstvene storitve v podsaharski Afriki; poudarja, da je pri desetem vmesnem pregledu Evropskega razvojnega sklada pomembno povečati pomoč Komisije za zdravstveni sektor v podsaharski Afriki, da bi podprli njeno zavezanost razvojnim ciljem tisočletja na področju zdravja;

46.

spodbuja države članice EU in Afriške unije, naj dajo večji pomen zanesljivosti in neodvisnosti pri oskrbi s hrano v Afriki ter podpirajo ukrepe za povečanje produktivnosti in konkurenčnosti afriškega kmetijstva, zlasti proizvodnje hrane za lokalne trge, ter spodbujanju zelenih pasov okoli mest;

47.

poziva države članice, naj v svoje razprave – v okviru skupne strategije in zunaj nje – vključijo vprašanje pravične porazdelitve bogastva, pridobljenega z izkoriščanjem naravnih virov; vztraja, da morajo biti nacionalni prihodki iz naravnih virov prednostno namenjeni zadovoljevanju osnovnih potreb zadevnih narodov, zlasti na področju zdravja, izobraževanja, ohranjanja naravnih virov in okolja, kar bo pripomoglo k uresničitvi razvojnih ciljev tisočletja;

48.

je zaskrbljen, da se bo rekordna rast v Afriki zaustavila zaradi upočasnitve svetovne gospodarske rasti, ter poudarja, da se utegne zaradi padca cen proizvodov, manjših naložbenih tokov, finančne nestabilnosti in zmanjšanja prilivov celina vrniti na stanje izpred desetih let;

49.

opozarja, da so, za podnebne spremembe v prvi vrsti odgovorne razvite države, njihov negativni vpliv pa je večji v državah v razvoju; zato vztraja, da so potrebna nova sredstva, če želimo preprečiti, da bi bile afriške države prisiljene plačati prekomerno ceno za prilagoditev učinkom teh sprememb in za njihovo ublažitev; poleg tega podpira skupno deklaracijo EU in Afrike o podnebnih spremembah, ki je bila v Poznanju decembra 2008 na konferenci pogodbenic okvirne Konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah;

50.

v okviru partnerstva za migracije in zaposlovanje zahteva pravično in izvedljivo rešitev za beg možganov, zaradi katerega veliko afriških narodov ostaja brez številnih kvalificiranih delavcev, zlasti v zdravstvenem sektorju;

51.

poziva k novemu sistemu evropske modre karte, s katerim bi kvalificirane delavce iz sektorjev držav v razvoju, kjer primanjkuje delovne sile, zlasti na področju zdravstva in izobraževanja, spodbujali, da ne zapustijo matične države;

52.

poziva Komisijo, naj uporabi partnerstvo EU-Afrika, da bo pomagala afriškim državam izkoristiti prožnosti, ki so zagotovljene v deklaraciji iz Dohe o sporazumu o trgovniskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS) in javnem zdravju, da bi omogočili lažji dostop do dostopnih osnovnih zdravil v Afriki;

53.

kar zadeva partnerstvo za znanost in tehnologijo spodbuja obe strani, naj si prizadevata premostiti vrzel s spodbujanjem sodelovanja na področju razvoja in prenosa tehnologije, zlasti v zvezi s telefonijo in internetom;

54.

pričakuje, da bodo v okviru skupne strategije sprejeti posebni ukrepi za izboljšanje priložnosti žensk, otrok in invalidnih oseb v Afriki, saj se te skupine v državah v razvoju soočajo s posebno resnimi težavami;

55.

poudarja, da če naj bi skupna strategija presegla Afriko z večjim sodelovanjem EU in Afrike z mednarodnimi organi ter v večstranskih pogajanjih o vprašanjih, kot so trgovina, človekove pravice ali podnebne spremembe, si morata EU in Afrika prizadevati, da bodo mednarodne institucije, na primer Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in Svetovna trgovinska organizacija, bolj demokratične in bolj reprezentativne ter bodo zagotovile, da bo Afrika končno lahko imela vpliv, ki bo skladen z njeno velikostjo in statusom;

56.

ponovno poziva institucije EU, naj oblikujejo specifičen finančni instrument za izvajanje skupne strategije, s centralizacijo vseh obstoječih virov financiranja, na jasen, predvidljiv način, ki ga je mogoče programirati; se sprašuje, do kakšne mere bo lahko skupna strategija dosegla svoje visoke cilje ali ponudila resnično dodano vrednost brez vsakršnih novih sredstev ali celo brez reprogramiranja obstoječega financiranja;

57.

poziva vlade EU in Afrike, naj učinkoviteje in bolj sistematično obveščajo ljudi o ukrepih in dosežkih skupne strategije ter si prizadevajo za širšo medijsko pokritost;

58.

glede na izkušnjo vrhunskega srečanja EU in Afrike v Lizboni dne 8. in 9. decembra 2007 pričakuje resno sodelovanje Evropskega in vseafriškega parlamenta in organizacij civilne družbe ter lokalnih organov v pripravah na tretji vrh Afrika-EU leta 2010 in njuno dejavno udeležbo na vrhu samem;

59.

poziva Komisijo in komisijo Afriške unije ter predsedstvi, naj se dogovorita glede zgoraj izpostavljenih predlogov, katerih cilj je okrepiti udeležbo parlamenta pri izvajanju in spremljanju skupne strategije;

60.

namerava v Evropskem parlamentu doseči ustrezno usklajenost in sinergijo med vsemi njegovimi organi, da bi podprl izvajanje in spremljanje skupne strategije; v zvezi s tem ponavlja svoj namen preoblikovati svojo ad hoc delegacijo za odnose z vseafriškim parlamentom v samostojno medparlamentarno delegacijo;

61.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Ekonomsko-socialnemu odboru EU, Gospodarskemu, socialnemu in kulturnemu svetu Afriške unije, komisiji in izvršnemu svetu Afriške unije, vseafriškemu parlamentu, Svetu ministrov AKP in Skupni parlamentarni skupščini AKP-EU.

6.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 117/15

A.

ker se je Evropska unija pridružila deklaraciji tisočletja za razvoj iz leta 2000 in se je z vso mednarodno skupnostjo obvezala, da bo do leta 2015 skrajno revščino zmanjšala za polovico, pri čemer bo svoja prizadevanja osredotočila na osem razvojnih ciljev tisočletja,

B.

ker po nedavnih ocenah 1,4 milijarde ljudi še vedno živi pod pragom revščine (z 1,25 USD na dan), kar je več kot četrtina prebivalcev sveta v razvoju,

C

ker so Komisija in države članice Evropske unije leta 2007 sprejele nove obveznosti, z izvajanjem katerih bodo občutno prispevale k odpravljanju zamude pri uresničevanju teh ciljev,

D.

ker zaradi pomanjkljivega dostopa do zdravstvenega varstva in osnovnih storitev umre na milijone ljudi, začarani krog revščine pa se nadaljuje, čeprav je dostop do takšnih storitev in do osnovnega izobraževanja človekova pravica, za katero morajo vlade zagotoviti, da se bo spoštovala in uresničevala,

E.

ker bi pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja lahko bile eden od instrumentov za spoprijemanje z izzivi, s katerimi se soočajo države v razvoju zaradi svetovne prehrambene krize, zlasti v kmetijskem sektorju,

F.

ker večina držav v razvoju kljub dosedanjim številnim prizadevanjem nima potrebnih sredstev, da bi se lahko spoprijela z izzivi na področju zdravstvenega varstva in izobraževanja, zato je nujna zunanja pomoč,

G.

ker mora Parlament podati razrešnico v zvezi z Evropskim razvojnim skladom,

H.

ker namerava Komisija občutno povečati uporabo proračunske pomoči v obdobju veljavnosti desetega Evropskega razvojnega sklada, da bi bila njena pomoč učinkovitejša in da bi uresničila zastavljene cilje,

I.

ker učitelji in zdravstveni delavci v državah v razvoju delajo v zelo slabih pogojih, za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja pa je potrebnih približno dva milijona učiteljev in več kot štiri milijone zdravstvenih delavcev, ki bi jih lahko z zagotovitvijo ustrezne proračunske pomoči v okviru pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja zaposlili in usposobili,

J.

ker stalno pomanjkanje zdravstvenih delavcev in učiteljev povečuje beg možganov, ki ga organizirajo bogate države,

K.

ker namerava Unija povečevati izdatke proračunske pomoči, zlasti z občutnim povečanjem sektorske proračunske pomoči za zdravstveno varstvo in izobraževanje, še posebej v afriških državah,

L.

ker so v pogodbah o razvojnih ciljih tisočletja opredeljeni konkretni cilji, ki jih je treba doseči na področju zdravstvenega varstva in osnovnega izobraževanja, lahko pa se v njih obravnavajo tudi druga prednostna področja,

M.

ker mora količinsko povečanje pomoči v skladu z uradnim stališčem Parlamenta o razvojni pomoči, kot je določeno v odstavku 6 zgoraj omenjene resolucije z dne 16. februarja 2006 o novih finančnih instrumentih za razvoj v zvezi s cilji novega tisočletja, „potekati vzporedno z izboljšanjem kakovosti oziroma je treba učinkovitost pomoči povečati s pomočjo treh dejavnikov – usklajevanjem, dopolnjevanjem, skladnostjo – pa tudi z zmanjšanjem transakcijskih stroškov pomoči, izboljšanjem predvidljivosti in trajnosti mehanizmov pomoči, povečanjem hitrosti pri dodeljevanju pomoči, nadaljnjo sprostitvijo pomoči, iskanjem rešitev za nevzdržno breme dolgov, spodbujanjem dobrega upravljanja in bojem proti korupciji ter povečanjem zmogljivosti prejemnikov pomoči za črpanje“,

N.

ker lahko pretok predvidljive in dolgoročne pomoči neposredno in učinkovito prispeva h konkretnemu izvajanju strategij za odpravo revščine, opredeljenih v razvojnih ciljih tisočletja,

O.

ker veliko držav članic Evropske unije, kljub temu da so se v Monterreyu (2002), Gleneaglesu (2005), Parizu (2005) in Akri (2008) obvezale, da bodo izboljšale količino in kakovost razvojne pomoči, še vedno ne dodeljuje vse pomoči, za katero so se obvezale, ko pa jo dodelijo, je del te pomoči neustrezen,

P.

ker je v 30 % primerov proračunska pomoč Komisije izplačana z zamudo zaradi pretiranih upravnih postopkov,

Q.

ker je razlog za nepredvidljivost proračunske pomoči zlasti letni značaj večine pogojev za njeno dodelitev in ker so jo zaradi njene nepredvidljivosti države upravičenke včasih primorane porabiti, še preden jim je dejansko dodeljena ter ne da bi bile prepričane, da jo bodo resnično prejele,

R.

ker nepredvidljivost evropske razvojne pomoči zadeva tudi države prejemnice, ki so pravno varne in imajo stabilno zakonodajno okolje,

S.

ker je Komisija največja večstranska donatorka razvojne pomoči in ena od prvih donatork proračunske pomoči, tovrstno pomoč pa dodeljuje vedno pogosteje in znaša petino pomoči, ki jo je dodelila v zadnjih letih,

T.

ker bi bila proračunska pomoč, ki je že eden od instrumentov za izboljšanje pomoči Unije, še učinkovitejša, če bi bila predvidljivejša in dodeljena za daljše obdobje,

U.

ker se sedanja proračunska pomoč Komisije običajno načrtuje za obdobje treh let, z nekaterimi agencijami pa za obdobje enega leta,

V.

ker predlog pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja ne vpliva na proračun in ker pogodba o razvojnih ciljih tisočletja ni nov instrument, temveč oblika izvajanja obstoječih instrumentov,

W.

ker status dokumenta Komisije o pogodbah o razvojnih ciljih tisočletja trenutno ni jasen,

X.

ker Komisija meni, da je čas za oblikovanje pogodbe na podlagi oprijemljivih rezultatov v zvezi z razvojnimi cilji tisočletja namesto letnega preverjanja tradicionalnih pogojev posameznih donatorjev,

Y.

ker je beseda pogodba povezana s finančno obveznostjo, ki zagotavlja, da država donatorica bolje načrtuje, država upravičenka pa se močneje obveže, da bo dosegla konkretne rezultate,

Z.

ker je Komisija predvidela, da bo za obdobje šestih let – to je do konca obdobja veljavnosti desetega Evropskega razvojnega sklada – sklenila prvi niz pogodb o razvojnih ciljih tisočletja,

AA.

ker je predlog Komisije za sprejetje šestletnih pogodb daljnosežnejši od sedanje prakse drugih donatorjev na svetovni ravni,

AB.

ker je Komisija pozvala države članice, naj sofinancirajo pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja prek dodatnih prostovoljnih prispevkov v Evropski razvojni sklad,

AC.

ker pogodb o razvojnih ciljih tisočletja, ki so del instrumenta splošne proračunske pomoči, oblikovanega na podlagi meril iz sporazuma iz Cotonouja, ni treba spreminjati, kar zadeva odločitve o tekočih programih in različne oblike izvajanja splošne proračunske pomoči, in ker zaradi njih ni treba oblikovati novega finančnega instrumenta, ker še naprej temeljijo na določbah o proračunski pomoči iz sporazuma iz Cotonouja, prav tako pa so združljive z notranjimi smernicami, ki so bile nedavno opredeljene v zvezi s splošno proračunsko pomočjo,

AD.

ker merila upravičenosti za sklenitev pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja vključujejo spoštovanje člena 9 sporazuma iz Cotonouja o človekovih pravicah, demokratična načela in pravno državo,

AE.

ker bi morala učinkovita proračunska pomoč njenim upravičencem omogočiti, da bi financirali lastne strategije in konkretne programe za izboljšanje dostopa do učinkovitih javnih storitev na področju zdravstvenega varstva in izobraževanja,

AF.

ker Komisija ni izpolnila sprejetih obvez, da bo v svoje dialoge z vladami držav v razvoju sistematično vključila poslance in predstavnike organizacij civilne družbe, in ker se danes jasno priznava, da morajo biti zaradi učinkovitosti za razvoj pristojne ne le vlade, temveč tudi parlamenti in organizacije civilne družbe držav v razvoju,

AG.

ker je Komisija predvidela, da bodo države upravičenke tiste, ki bodo pri izvajanju proračunske pomoči dosegle zadovoljive rezultate na makroekonomski ravni in ravni proračunskega upravljanja, in ker se pri tem Komisija razlikuje od drugih donatorjev, kot sta Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, ki svojo pomoč močno pogojujejo, kar je v nasprotju z načelom, da odgovornost prevzame država upravičenka,

AH.

ker veliko držav, ki nujno potrebujejo večjo in učinkovitejšo pomoč za pospešitev napredka pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja, ne izpolnjuje meril Komisije za sklenitev pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja,

AI.

ker se pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja v sedanji obliki nanašajo le na države AKP,

AJ.

ker je proračunska pomoč Komisije slabo pregledna ter revnim državam daje premalo odgovornosti, sporazumi o financiranju pa so le redko javni,

AK.

ker je temeljno načelo razvojne pomoči dodeljevanje pomoči tistim, ki jo najbolj potrebujejo in tja, kjer se lahko najkoristneje uporabi,

AL.

ker na primer v Burkina Fasu nihče ni vedel, da potekajo pogajanja o pogodbi o razvojnih ciljih tisočletja med to državo in Komisijo, in ker na spletnem mestu delegacije Komisije v Burkina Fasu o tem ni na voljo nobene informacije,

AM.

ker se je Unija v evropskem soglasju za razvoj obvezala, da bo sprejela pristop, ki bo temeljil na rezultatih in uporabi kazalcev uspešnosti,

AN.

ker mora Komisija dodeljevanje proračunske pomoči še naprej vezati na dosežene rezultate v državah upravičenkah na področju enakosti med ženskami in moškimi in spodbujanja pravic žensk,

AO.

ker so bili sporazumi o proračunski pomoči že sklenjeni med Komisijo in Burkina Fasom (2005–2008), Etiopijo (2003–2006), Gano (2007–2009), Kenijo (2004–2006), Madagaskarjem (2005–2007), Malavijem (2006–2008), Malijem (2003–2007), Mozambikom (2006–2008), Tanzanijo (2006–2008), Ugando (2005–2007) in Zambijo (2007–2008),

AP.

ker je invalidnih 650 milijonov ljudi, od katerih 80 % živi v državah v razvoju, vsak peti pa v skrajni revščini; ker so ena od največjih skupin izključenih in revnih, ki se spoprijema z večplastno diskriminacijo ter ima redko dostop do izobraževanja in zdravstvene oskrbe,

AQ.

ker imajo podpisnice prej omenjene Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov obveznost v okviru splošnih obveznosti in zlasti člena 32 navedene konvencije obveznost, da pri razvojnem sodelovanju upoštevajo invalidnost,

AR.

ker brez zadostnega upoštevanja vključevanja in sodelovanja invalidov razvojni cilji tisočletja ne bodo doseženi do leta 2015,

AS.

ker je v poročilu o izvajanju partnerstva med Afriko in Evropsko unijo z dne 22. novembra 2008, zlasti v odstavku 37, poudarjeno, da je v okviru prizadevanj za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja sprejetih odločno premalo ukrepov za invalide,

1.

ponovno poudarja, da bi morala razvojna pomoč temeljiti na potrebah in rezultatih ter da bi morala biti politika razvojne pomoči oblikovana skupaj z državami prejemnicami;

2.

ponovno poudarja, da morajo države donatorke za dosego razvojnih ciljev tisočletja spoštovati vse svoje obveznosti in izboljšati kakovost pomoči, ki jo zagotavljajo;

3.

vztraja, da je treba ustvariti nove mehanizme za zagotovitev predvidljivejše in trdnejše pomoči;

4.

opozarja na cilj v deklaraciji iz Abuje, po katerem se 15 % državnega proračuna nameni zdravstvu, in cilj svetovne kampanje za izobraževanje, po katerem se 20 % državnega proračuna nameni izobraževanju;

5.

poziva Komisijo, naj pri dodeljevanju pomoči zdravstvu in izobraževanju še naprej upošteva rezultate na teh področjih, zlasti pri osnovni zdravstveni oskrbi in osnovnem izobraževanju; poziva jo tudi, naj pojasni, kako se bo dosežen napredek na teh področjih upošteval glede na ostale kazalce in kako ga namerava ocenjevati;

6.

poziva Komisijo, naj z izvajanjem pogodb o razvojnih ciljih tisočletja in razširitvijo njihovih načel na večje število držav ter s sektorsko proračunsko pomočjo zagotovi predvidljivejšo proračunsko pomoč;

7.

poziva Komisijo, naj občutno skrajša nepotrebne roke zaradi pretiranih upravnih postopkov;

8.

poziva vlade držav v razvoju, naj izdatke državnega proračuna za zdravstvo povečajo za 15 % (v skladu s priporočili deklaracije iz Abuje) in za izobraževanje za 20 % (v skladu z zahtevo svetovne kampanje za izobraževanje);

9.

poziva Komisijo, naj zagotovi visoko raven izdatkov v obliki proračunske pomoči, pri čemer naj zlasti občutno poveča proračunsko pomoč na socialnem področju držav AKP in zviša sektorsko proračunsko pomoč v drugih regijah;

10.

z zanimanjem ugotavlja, da predlog pogodb o razvojnih ciljih tisočletja, ki ga je pripravila Komisija, državam upravičenkam zagotavlja minimalno raven pomoči (70 % skupnega zneska pomoči);

11.

vendar je razočaran, da v dokumentu o pogodbah o razvojnih ciljih tisočletja ni navedenega časovnega razporeda za izvajanje teh pogodb, ki so bile oblikovane predvsem za obdobje šestih let desetega Evropskega razvojnega sklada, in zato poziva Komisijo, naj predloži natančno določen časovni razpored;

12.

ugotavlja, da je glavni cilj pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja prispevati k večji učinkovitosti pomoči in pospeševanju napredka pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja v državah, kjer so takšne potrebe največje;

13.

poziva Komisijo, naj sprejme sporočilo, v katerem bo opredelila pobudo za oblikovanje pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja, ter to pobudo razširi na države, ki niso države AKP in izpolnjujejo merila upravičenosti;

14.

poziva Komisijo in države upravičenke, naj zagotovijo udeležbo svojih parlamentov in civilne družbe, tudi organizacij invalidov, v vseh fazah dialoga o proračunski pomoči, vključno s pripravo, izvajanjem in oceno programa, opredeljenega v pogodbah o razvojnih ciljih tisočletja;

15.

poudarja, da bi si morali donatorji z uporabo preglednih meril, določenih v partnerstvu z državami prejemnicami, prizadevati spodbujati dobro upravljanje, demokracijo in stabilnost v teh državah in jim ne postavljati enostranskih pogojev;

16.

meni, da bi morali pogoji za izplačilo spremenljivega zneska pomoči zaradi preglednosti temeljiti na rezultatih pod pogojem, da bi to spodbujalo donatorje in upravičence, da bi analizirali dejanski učinek porabljenega denarja in da bi se povečala preglednost uporabe javnih sredstev;

17.

poziva Komisijo, naj redno nadzira rezultate svojih programov in jih posreduje Parlamentu;

18.

priporoča Komisiji, da okrepi dialog med donatorji in upravičenci, zlasti za opredelitev dejanskih potreb in področij, na katerih je pomoč potrebna;

19.

zahteva, da mora imeti Skupna parlamentarna skupščina AKP-EU dejavnejšo vlogo pri opredeljevanju prednostnih nalog in pogajanju o pogodbah o razvojnih ciljih tisočletja ter v vseh drugih fazah procesa;

20.

poziva Komisijo, naj proračunsko pomoč pogojuje z doseženimi rezultati na področju dobrega upravljanja in preglednosti, pa tudi na področju varstva in spoštovanja človekovih pravic, zlasti najrevnejših in marginaliziranih, kot so invalidi, manjšine, ženske in otroci, ter zagotovi, da se proračunska pomoč ne bo porabila za področja, ki niso opredeljena v pogodbi o razvojnih ciljih tisočletja;

21.

ponovno poudarja, da bi bilo treba oblikovati nacionalne okvirne programe v sodelovanju s parlamenti zadevnih držav, skupno parlamentarno skupščino in civilno družbo;

22.

ugotavlja, da v predlogu o pogodbah o razvojnih ciljih tisočletja ni omenjeno, katere države bodo zajete v prvem krogu teh pogodb; ugotavlja tudi, da se pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja v sedanji obliki nanašajo le na države AKP;

23.

obžaluje, da je politika proračunske pomoči Unije državam v razvoju vedno bolj odvisna od pogojev, ki jih določa Mednarodni denarni sklad za pridobitev razvojne pomoči Unije; poleg tega meni, da je takšno pogojevanje v nasprotju s politiko držav upravičenk, kar zadeva načelo prevzemanja odgovornosti;

24.

poudarja, da je treba oblikovati drugačne pristope glede proračunske pomoči za države, ki niso upravičene do pogodb o razvojnih ciljih tisočletja, zlasti za države, v katerih so razmere nestabilne; poudarja tudi, da je očitno, da države, v katerih so razmere skrajno nestabilne, ne morejo izpolnjevati sedanjih meril upravičenosti;

25.

priporoča, da se pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja dajo na volj tudi državam, ki prejemajo sredstva iz instrumenta za razvojno sodelovanje;

26.

poziva Komisijo, naj pojasni, kako naj bi se predlagane pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja dopolnjevale z drugimi oblikami pomoči;

27.

opozarja na nevarnost neselektivne in pretirane uporabe pogodb o razvojnih ciljih tisočletja, ki bi veljale za edini resnično učinkovit način dodeljevanja pomoči, in poziva Komisijo, naj izbere mehanizme dodeljevanja pomoči, ki bodo najbolje prilagojeni posameznim razmeram;

28.

poziva Komisijo, naj okrepi zmogljivosti parlamentov držav prejemnic, da sodelujejo v proračunskem postopku, ter parlamentov in civilne družbe pri pripravi nacionalnih politik, pri čemer naj zagotavlja večjo finančno podporo, spodbuja njihovo sodelovanje v političnih dialogih s temi državami in se osredotoča na kazalce upravljanja javnih financ, namenjenih izboljšanju odgovornosti vlad do svojih državljanov;

29.

poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami partnericami vsako pogodbo o razvojnih ciljih tisočletja dopolni z vrsto kazalcev uspešnosti, da bi ocenila napredek pri izvajanju pogodbe; s temi kazalci bi se moralo meriti tudi vključevanje invalidnih odraslih in otrok;

30.

opozarja Komisijo, da bi morala še naprej obvezno pogojevati dodeljevanje svoje proračunske pomoči z rezultati v državah upravičenkah glede na spol, ter spodbujanjem pravic žensk, in poziva, naj se kazalci uspešnosti za to področje v pogodbah o razvojnih ciljih tisočletja okrepijo in razširijo na druga področja, kot so pravice žensk in invalidov; poziva jo, naj okrepi kazalce uspešnosti glede na spol, povezane s proračunsko pomočjo, in jih razširi na druga področja, kot so pravice invalidov in žensk, zlasti spodbujanje dostopa vseh žensk do informacij o spolnem in reproduktivnem zdravju ter do splošnih storitev na področju spolnega in reproduktivnega zdravja, izboljšanje dostopa do programov za načrtovanje družine in njihova okrepitev, trajno spodbujanje izobraževanja in emancipacije žensk ter boj proti diskriminaciji in za enakost med spoloma;

31.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Svetu AKP ter vladam in parlamentom držav članic in držav AKP.

6.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 117/23

A.

ker mora Evropska unija z izražanjem svojega gesla „Združena v raznolikosti“ priznavati svojo skupno zgodovino, kar lahko stori na podlagi evropske zgodovine umetnosti zaradi njene resnične univerzalnosti,

B.

ker bi morale šole znova postati glavni kraj za demokratizacijo dostopa do kulture,

C.

ker je izobraževanje o umetnosti in kulturi, kamor sodi tudi izobraževanje z vizualnega področja, bistven del izobraževalnih sistemov držav članic,

D.

ker je izobraževanje o umetnosti in kulturi bistven del izobraževanja otrok in mladih, saj prispeva k razvoju svobodne volje, rahločutnosti in odprtosti v odnosu do drugih; ker je to ključno vprašanje pri enakih možnostih in osnovni pogoj za resnično demokratizacijo dostopa do kulture,

E.

ker je za izpolnitev izziva demokratizacije dostopa do kulture nujno treba spodbujati občutek za umetnost na vseh ravneh in za vse starosti, da bi priznali pomen skupinskih in ljubiteljskih umetniških dejavnosti in spodbujali dostopnost izobraževanja o umetnosti,

F.

ker države članice zaradi gospodarskih razlogov na žalost vse prepogosto omejujejo prostor, ki ga ima umetnost v splošni izobraževalni politiki,

G.

ker je umetnostno izobraževanje temelj strokovnega usposabljanja na področju umetnosti, spodbuja ustvarjalnost, fizični in intelektualni razvoj na tem področju ter s tem omogoča tesnejšo in plodnejšo povezavo med izobraževanjem, kulturo in umetnostjo,

H.

ker šole in centri za umetnostno in likovno izobraževanje pomagajo razvijati filozofije, ustvarjati nove umetniške sloge in gibanja ter odpirajo nove kulturne svetove, kar krepi podobo Evropske unije v svetu,

I.

ker je usposabljanje zelo pomembno za uspeh delavcev v umetniškem in ustvarjalnem sektorju,

J.

ker umetnostni študiji, ki se poleg razvoja talenta osredotočajo tudi na razvoj poklica in kariere, od učečega zahtevajo solidno kulturno razgledanost, kakršno je mogoče pridobiti samo z večdisciplinarnim in sistematičnim usposabljanjem, ki povečuje možnosti za vključevanje na trg dela v tem sektorju, s tem da zagotavlja splošno razgledanost, raziskovalno metodologijo, podjetniške sposobnosti in poslovno znanje ter sposobnosti za različna področja dejavnosti, ki so pomembna v sodobni umetnosti,

K.

ker gospodarski potencial in možnosti zaposlovanja, ki jih nudijo družbe s področja ustvarjalne, kulturne in umetnostne industrije v Evropski uniji, v veliki meri vplivajo na razvoj umetniškega sektorja,

L.

ker se je zaradi tehnološke revolucije povečala konkurenčnost v državah in med njimi, intelektualne sposobnosti pa zaradi tega zasedajo prednostno mesto v okviru lizbonske strategije,

M.

ker hitre in nenehne spremembe v naših družbah zahtevajo večjo prilagodljivost, prožnost, ustvarjalnost, inovativnost in komunikacijo med ljudmi na delovnem področju in ker je treba te sposobnosti spodbujati v šolskih sistemih in sistemih usposabljanja držav članic, tudi v skladu s cilji omenjenega programa Izobraževanje in usposabljanje 2010,

N.

ker je treba upoštevati, da obstajajo velike razlike v modelih umetnostnega izobraževanja v različnih državah članicah,

O.

ker je treba upoštevati, da je zaradi globalizacije in večje mobilnosti državljanov ter več zaporednih širitev Evropske unije izobraževanje na področju kulture in kulturne raznolikosti pomemben dejavnik za ohranjanje identitete in spodbujanje medkulturnega in medverskega razumevanja; ker je treba cilje evropskega leta medkulturnega dialoga – dvigovanje kulturne ozaveščenosti in spodbujanje kulture – ohraniti po letu 2008,

1.

meni, da bi moralo biti umetnostno izobraževanje obvezen sestavni del izobraževalnih programov na vseh stopnjah šolanja, da bi spodbujali demokratizacijo dostopa do kulture;

2.

poudarja, da bi morali tako učni programi in programi poklicnega usposabljanja kot programi vseživljenjskega učenja vsebovati predmete, ki bi spodbujali razvoj ustvarjalnosti v vseh starostih kot del procesa vseživljenjskega učenja;

3.

poudarja, da je eden od ciljev izobraževanja o umetnosti in kulturi prispevati k državljanski vzgoji ter da je ena od njegovih vlog okrepiti sposobnost razmišljanja in prispevati k osebnemu razvoju v intelektualnem, čustvenem in fizičnem smislu;

4.

priznava vlogo, ki jo ima umetnost v okviru Evropskega leta ustvarjalnosti in inovativnosti 2009, saj pomembno prispeva k inovacijam v družbi in gospodarstvu;

5.

poziva Svet in države članice, naj svojo pozornost usmerijo na vlogo evropske kulture in njene raznolikosti kot dejavnika povezovanja in na pomen izobraževanja na področju umetnosti in kulture na evropski ravni, vključno z varovanjem tradicionalnih kulturnih vrednot v različnih regijah;

6.

ugotavlja, da je iz dneva v dan več študentov umetnostnih smeri zainteresiranih za študij v drugih državah članicah, in zato poziva države članice, naj uskladijo svoje politike na področju umetnostnega izobraževanja na ravni Evropske unije, izmenjajo najboljše prakse ter povečajo mobilnost učencev in učiteljev na tem področju;

7.

predlaga izboljšanje mobilnosti delavcev v umetniškem sektorju s pomočjo večjega poudarka na priznavanju kvalifikacij; to bi bilo treba storiti s spodbujanjem zavodov za poklicno usposabljanje in delodajalcev k uporabi evropskega ogrodja kvalifikacij, zato da bi lahko sposobnosti in kvalifikacije v sektorju primerjali na evropski ravni;

8.

v zvezi s tem poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami vzpostavi okvir mobilnosti za Evropejce, ki se ukvarjajo z umetniško in ustvarjalno dejavnostjo, s posebnim poudarkom na mobilnosti mladih umetnikov in študentov umetnosti;

9.

čeprav priznava, da so za to pristojne države članice, meni, da bi bilo treba politike umetnostnega izobraževanja usklajevati na ravni EU, še zlasti kar zadeva:

10.

poziva Komisijo, Svet in države članice, naj:

11.

vztraja, da bi morali biti v pouk umetnostne zgodovine vključeni tudi pogovori z umetniki in obiski kulturnih krajev, da bi pri učencih spodbudili radovednost in izzvali razmislek;

12.

poudarja pomen uporabe sredstev, ki jih nudijo nove komunikacijske in informacijske tehnologije ter internet, kot načinov sodobnega, novim časom prilagojenega poučevanja, pri vključevanju umetnostne razsežnosti v šolske učne programe;

13.

v zvezi s tem poudarja bistven prispevek projektov, kot je evropska digitalna knjižnica Europeana;

14.

priporoča razvoj evropskega portala za umetnostno in kulturno izobraževanje ter vključitev umetnostnega izobraževanja v izobraževalne programe držav članic, da bi se tako zagotovila razvoj in spodbujanje evropskega kulturnega modela, ki je še posebej cenjen na mednarodni ravni;

15.

poziva Svet, Komisijo in države članice, naj spremljajo napredek pri uvajanju umetnostnega izobraževanja v šolske učne programe; predvsem Komisiji priporoča, naj spodbuja izvedbo raziskav, potrebnih za pridobitev zanesljivih informacij o učinku tega poučevanja na stopnjo izobrazbe in znanje študentov v Evropski uniji;

16.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

6.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 117/27

A.

ker je za zagotovitev demokratične in pregledne Evropske unije potreben okrepljen dialog med državljani in evropskimi institucijami, tudi Parlamentom, potrebna pa je tudi nenehna razprava o Evropi na evropski, državni in lokalni ravni,

B.

ker je po zavrnitvi Pogodbe o Ustavi za Evropo v Franciji in na Nizozemskem na referendumu proti ratifikaciji Lizbonske pogodbe glasovalo 53,4 % Ircev in ker je bolj verjetno, da politikam Evropske unije oziroma pogodbam nasprotujejo ljudje, ki jih ne dovolj poznajo,

C.

ker je raziskava Eurobarometer 69 pokazala, da 52 % državljanov Unije meni, da je članstvo njihove matične države v EU pozitivno, samo 14 % pa jih meni nasprotno,

D.

ker je poznavanje Evropske unije, njenih politik in delovanja ter pravic, ki jih zagotavljajo Pogodbe, osnova za ponovno pridobitev zaupanja državljanov v evropske institucije,

E.

ker je bil leta 2004 prvič imenovan poseben komisar za komunikacijsko strategijo, čeprav še ni bila sprejeta komunikacijska politika, ker v Pogodbah ni ustrezne pravne podlage,

1.

opozarja, da so raziskave pokazale, da manj kot so državljani Unije izobraženi in premožni, bolj verjetneje nasprotujejo nadaljnjemu evropskemu povezovanju, kar kaže, da je evropska ideja kljub vsem prejšnjim prizadevanjem v glavnem dosegla izobražen, bogat segment evropske družbe; meni, da je aktiven dialog med Evropsko unijo in njenimi državljani bistven za uresničevanje načel in vrednot projekta EU, vendar priznava, da komunikacija doslej ni bila zelo uspešna;

2.

obžaluje, da je bil kljub prizadevanjem in dobrim idejam Komisije uspeh, dosežen pri povečevanju ravni poznavanja evropskih zadev in zanimanja zanje med državljani Unije zelo omejen, kar se je na žalost izkazalo na irskem referendumu;

3.

poudarja posebno pomembnost vzpostavitve povezovalnih komunikacijskih vezi z usmerjeno vsebino tako med EU in regijami s posebnimi značilnostmi kot med EU in posameznimi družbenimi skupinami;

4.

ugotavlja, da je po nedavnih raziskavah velika večina Evropejcev naklonjena Evropski uniji, ki nastopa z enotnim stališčem o zunanjepolitičnih vprašanjih; poudarja, da je bila izjava v zvezi s tem na zahtevo državljanov Unije vključena v odprto pismo / priporočila udeležencev sklepne konference o šestih projektih državljanov v okviru načrta D, ki je potekala 9. decembra 2007; poudarja, da so udeleženci te konference v 27 priporočilih v omenjenem odprtem pismu Unijo pozvali k učinkovitejšemu delovanju na področju socialne politike in socialne kohezije, zlasti za odpravo razlik v plačah in pospeševanje enakosti med ženskami in moškimi ter splošneje, da bi se namenila posebna pozornost pogosto zapostavljenim vprašanjem o enakosti; zato meni, da je treba upoštevati tudi vsebino, ki jo sporočajo dejanja, in primerjati, ali je v nasprotju s sporočilom, ki ga želi EU posredovati svojim državljanom;

5.

poudarja, da so na zadnjih referendumih o Evropski uniji ženske večinoma glasovale proti: 56 % v Franciji (Flash Eurobarometer 171), 63 % na Nizozemskem (Flash Eurobarometer 172) in 56 % na Irskem (Flash Eurobarometer 245); meni, da je razlog za to med drugim v šibkem delovanju evropskih institucij na političnih področjih, ki neposredno zadevajo ženske in so izvor dolgotrajne neenakosti med moškimi in ženskami, na primer na področju usklajevanja poklicnega in družinskega življenja ali pomoči za vzdrževane osebe;

6.

poudarja, da je treba dokončati postopek ratifikacije Lizbonske pogodbe, s čimer se bo povečala preglednost EU in vključevanje državljanov v postopke odločanja; pri tem poudarja, da bi Lizbonska pogodba zagotovila nove priložnosti za participativno demokracijo, zlasti državljansko pobudo;

7.

poudarja, da morajo vse institucije EU in države članice uskladiti prizadevanja in skupno delovati za obveščanje državljanov Unije o evropskih zadevah; pozdravlja in je seznanjen z omenjeno skupno izjavo z dne 22. oktobra 2008, v kateri so določeni jasni cilji za izboljšanje komunikacije EU s strani Parlamenta, Sveta, Komisije in držav članic; meni, da bi lahko biti ti cilji zastavljeni višje, saj je pozval k medinstitucionalnem sporazumu o komunikacijski politiki med vsemi institucijami;

8.

meni, da bi morale institucije EU nadaljevati razprave o Evropi in nemudoma udejanjiti zamisli iz omenjene skupne izjave v sporočilu Komisije z dne 1. februarja 2006 in delovnem dokumentu Komisije z dne 3. oktobra 2007;

9.

se strinja z mnenjem Komisije, da lahko participativna demokracija koristno dopolnjuje predstavniško demokracijo; poudarja pa, da participativna demokracija ne pomeni le prisluhniti državljanom, ampak jim tudi ponuditi realne možnosti, da vplivajo na evropsko politiko; poudarja, da se morajo institucije za doseganje omenjenih ciljev precej bolj odpreti in sprejeti morajo potrebne pristope, s katerimi bi državljanom in njihovim organizacijam omogočile dejansko sodelovanje na vseh stopnjah razprav o vprašanjih EU; opozarja tudi, da je treba zagotoviti čim boljši dostop javnosti do dokumentov, ki jih pripravljajo institucije, saj je to predpogoj za izvajanje vpliva;

10.

poudarja, da je postopek posvetovanja pomembno, dragoceno in učinkovito orodje za državljane, saj lahko prek njega neposredno sodelujejo pri oblikovanju politike na ravni EU; poziva Komisijo, naj sprejme nadaljnje ukrepe, s katerimi bo javnost prek medijev in drugih ustreznih forumov na nacionalni, regionalni in lokalni ravni pravočasno obveščala o prihodnjih posvetovanjih EU, da bi v posvetovanjih o zakonodaji ES svoje mnenje izrazilo čim več zainteresiranih strani in da bi se spletna posvetovanja o politikah in pobudah EU bolj oglaševala, s čimer bi zagotovila, da bodo v razpravi sodelovali vsi akterji, zlasti mala in srednje velika podjetja ter lokalne nevladne organizacije; poudarja pomembno vlogo predstavnikov civilne družbe, kot so strokovna in potrošniška združenja, na vseh ravneh (od nadnacionalne do lokalne), ki zagotavljajo platforme za izmenjavo mnenj o politikah EU in tako prispevajo k boljši kakovosti zakonodaje EU; priznava, da pri izvajanju in izvrševanju zakonodaje nastajajo težave, ter spodbuja potrošnike in podjetja, naj uveljavljajo svoje pravice in o težavah obveščajo institucije EU;

11.

meni, da bi morale institucije EU in države članice uskladiti svoje komunikacijske dejavnosti in vzpostaviti partnerstvo s civilno družbo, da bi izrabile morebitne koristi vzajemnega sodelovanja; poudarja, da morajo institucije delovati usklajeno in da bi bilo zaželeno vzpostaviti povezavo med televizijskima kanaloma Komisije in Parlamenta; poziva Komisijo, naj izboljša sodelovanje in usklajevanje med svojimi predstavništvi v državah članicah ter informacijskimi pisarnami Parlamenta; poziva predstavništva Komisije in svoja predstavništva v državah članicah, naj bolje sodelujejo pri posvetovanju z državljani ter posredovanju informacij, znanja in idej o EU državljanom ter naj volivcem omogočijo, da se srečajo z izvoljenimi poslanci Evropskega parlamenta iz različnih držav in z uradniki EU;

12.

izraža zadovoljstvo nad tem, da Komisija podpira vlogo Parlamenta in evropskih političnih strank, ter priznava, da je treba odpraviti prepad med politikami držav članic ter evropskimi politikami, zlasti v času evropskih volilnih kampanj;

13.

poziva tri glavne institucije, naj preučijo možnost priprave skupnih odprtih razprav, ki bi dopolnile odprte razprave Parlamenta in naslovile teme, ki zadevajo potrošnike in njihov vsakdan, da bi tako okrepili njihovo zaupanje v notranji trg in njihovo varstvo; poudarja, da medskupine Parlamenta v celoti izpolnjujejo vlogo povezovalnega člena z državljani; ta vloga resnično povezuje politični svet in civilno družbo;

14.

z zadovoljstvom ugotavlja, da je Komisija upoštevala številne ideje, ki jih je pred tem predložil Parlament, kot so forumi državljanov na evropski in nacionalni ravni, vidnejša vloga organizacij civilne družbe ter inovativna raba novih medijev;

15.

poziva Komisijo, naj svoj dialog razširi na vse ravni s tem, da svoje sporočilo prilagodi različnim ciljnim skupinam glede na njihovo družbeno ozadje; zato predlaga okrepitev dialoga med Evropsko unijo in njenimi državljani tako, da se vsem zagotavljajo enake informacije, prikrojene posameznim ciljnim skupinam, ter da se omogoči razprava z obveščenimi državljani in med njimi; meni, da bi morale institucije EU v svoje politike vključiti sklepe lokalnih razprav, organiziranih pod okriljem načrta D, in upoštevati pričakovanja državljanov do EU, ko odločajo o novi zakonodaji;

16.

poziva države članice, naj organizirajo učinkovite komunikacijske kampanje EU na vseh ravneh – nacionalni, regionalni in lokalni; poziva Komisijo, naj razširja zglede najboljše prakse, ki bo ugotovljena v teh kampanjah, ter predlaga vzpostavitev trajnega sistema interaktivne komunikacije med institucijami EU in državljani, s prireditvijo rednih kampanj EU na lokalni in regionalni ravni, pomočjo regionalnih medijev ter aktivnim sodelovanjem civilne družbe, nevladnih organizacij, trgovinskih zbornic, sindikatov in strokovnih združenj;

17.

poudarja, da je kohezijska politika EU temelj evropske integracije in socialne solidarnosti; zato meni, da bi morali državljane seznaniti s prizadevanji in vplivom politike EU na njihovo vsakdanje življenje, pri čemer bi poudarili prispevek EU in prednosti skupnega Evropskega projekta; pri tem poziva lokalne organe, naj poskrbijo za večjo obveščenost o pomoči, ki jo zagotavlja Evropska unija; poudarja tudi, da je udejstvovanje izvoljenih lokalnih in regionalnih predstavnikov bistveno za razvijanje obveščanja in usposabljanja, v zvezi s tem pozdravlja ustanovitev programa Erasmus za izvoljene lokalne in regionalne predstavnike;

18.

poudarja, da vključevanje partnerjev v pripravo in izvajanje operativnih programov v skladu s členom 11 Splošne uredbe o strukturnih skladih za obdobje 2007–2013 pomembno prispeva k uveljavljanju kohezijske politike EU ter njenemu približevanju državljanom; poudarja, da imajo ti partnerji edinstveno priložnost, da se neposredno seznanijo z vprašanji, ki so bistvena za državljane; zato poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bo načelo partnerstva pravilno izvajalo na nacionalni, regionalni in lokalni ravni; poudarja, da morajo nacionalni in regionalni organi izkoristiti obstoječe možnosti za financiranje iz Evropskega socialnega sklada, da partnerji s tem izboljšali svoje znanje in spretnosti, zlasti na področju usposabljanja; poudarja, da imajo strukturni skladi pomembno vlogo pri spodbujanju čezmejnega sodelovanja prek projektov in programov skupnosti, kar prispeva k razvoju aktivnega državljanstva in participativne demokracije; poziva Komisijo, naj še naprej podpira tovrstne projekte in programe ter sodeluje v partnerstvu z njimi;

19.

ob bližajočih se evropskih volitvah poudarja, da je treba državljane, zlasti mlade, obveščati na lokalni in regionalni ravni, še posebej tiste, ki bodo volili prvič; v širšem kontekstu pa poudarja, da se morajo poslanci Evropskega parlamenta v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi izvoljenimi predstavniki udejstvovati v procesu posvetovanja z državljani v njihovih regijah, saj so glas ljudstva v EU; podpira prizadevanja Odbora regij za okrepitev posvetovanj na regionalni ravni in za vključitev regionalnih mrež ter ključnih lokalnih in regionalnih akterjev v ta proces, da bi spodbudili razpravo, ki bi bila čim bliže državljanov, da bi se seznanili z njihovim mnenjem in pomisleki;

20.

poudarja, da se morajo poslanci Parlamenta bolj zavzemati za komunikacijo z državljani EU ter da je treba spremeniti organizacijo dela Parlamenta, na primer z vzpostavitvijo dialoga med poslanci in državljani na čim bolj lokalni ravni; izraža upanje, da bodo evropski poslanci sodelovali ne le v kampanjah političnih strank, temveč da bodo obenem tesno sodelovali tudi v evropski volilni kampanji na terenu;

21.

poziva Komisijo, naj izvede lokalne obveščevalne kampanje manjšega obsega, v katerih bodo sodelovali lokalni akterji, ter naj spodbuja dejavnosti, da bodo državljani bolje seznanjeni o državi porekla priseljencev, priseljenci pa o pravicah in dolžnostih, ki izhajajo iz državljanstva Unije, saj je to najučinkovitejši in najkoristnejši način za izpolnitev ciljev obveščanja, pa tudi naj nadaljuje dejavnosti v okviru evropskega leta medkulturnega dialoga 2008;

22.

poudarja, da je treba v šolske učne načrte v vseh državah članicah uvesti poučevanje o evropski politiki in zgodovini, s čimer bi okrepili evropske vrednote, v okviru univerzitetnih programov pa ustanoviti oddelke za evropske študije; poziva Komisijo, naj zagotovi finančno podporo za spodbujanje teh projektov; poziva države članice, naj spodbujajo uvedbo šolskega predmeta o zgodovini evropskega povezovanja in delovanju EU, s čimer bi se oblikoval temelj skupnega evropskega znanja;

23.

poudarja pomembno vlogo državljanske vzgoje kot temeljne gonilne sile aktivnega državljanstva; poudarja, da je treba podpirati aktivni model državljanske vzgoje, ki bo mladim omogočal neposredno vključevanje v javno življenje z njihovimi političnimi predstavniki na nacionalni, lokalni in evropski ravni, s predstavniki nevladnih organizacij ter z državljanskimi pobudami; predlaga, naj Komisija podpira pilotne projekte, ki spodbujajo takšen model državljanske vzgoje v državah članicah;

24.

priporoča, da se s širšim obveščanjem javnost učinkoviteje seznanja s programi, kot so Erasmus, Leonardo da Vinci, Grundtvig in Comenius, ter da se jih tudi učinkoviteje organizira, da se k sodelovanju privabi čim večje število oseb, poleg tega več manj premožnih, ter da se jim olajša mobilnost v EU; poudarja, da dosegajo ravno ti programi zelo pozitiven odziv pri mladih in pomembno prispevajo k uspehu evropskega povezovanja;

25.

pozdravlja zgoraj omenjeno sporočilo Komisije z dne 21. decembra 2007, ki določa jasne cilje o tem, kako bi lahko spletno stran Europa spremenili v storitveno naravnano spletno stran 2.0; odločno poziva Komisijo, naj dokonča oblikovanje nove spletne v letu 2009, ter meni, da bi morala ta nova spletna stran služiti kot forum, na katerem bi lahko državljani izmenjavali mnenja in sodelovali v spletnih raziskavah, nevladne organizacije, javne ustanove in zasebniki pa izmenjavali izkušnje o svojih obveščevalnih projektih EU; poziva Komisijo, naj zbere in na tej spletni strani objavi izkušnje koristnikov dejavnosti, ki se financirajo po načrtu D;

26.

pozdravlja zamisel o EU Tube, ki je s skoraj 1,7 milijona gledalcev edinstveno orodje za obveščanje uporabnikov interneta o politikah EU; poziva Komisijo, naj pripravi smernice za učinkovite internetne kampanje in jih posreduje drugim institucijam EU;

27.

poziva Komisijo, naj bolje izkoristi avdiovizualno gradivo, ki je na voljo prek programa Evropa prek satelita, in sicer z vzpostavitvijo povezav med lokalnimi televizijskimi kanali in mediji Skupnosti, ki želijo pridobiti tovrstno gradivo za razširjanje programskih vsebin, da bi dosegli širše občinstvo;

28.

meni, da je mreža Europe Direct pomembno orodje za odgovore na vprašanja državljanov po elektronski pošti ali z brezplačnim telefonskim klicem kjer koli v EU, ki bi ga bilo treba še bolj oglaševati;

29.

meni, da sta politika varstva potrošnikov in notranjega trga izredno pomembni pri komuniciranju s potrošniki in podjetji o Evropi; poziva države članice, naj okrepijo dejavnosti, da bi na državni, regionalni in lokalni ravni javnost obveščale o ugodnostih enotnega trga; poziva Komisijo in države članice, naj prek različnih elektronskih medijev z najnovejšo tehnologijo spodbujajo in krepijo interaktivno sporazumevanje in obveščanje, da bi vzpostavile učinkovit dialog med potrošniki, podjetji in ustanovami ter prispevale k razvoju elektronske trgovine;

30.

poziva Komisijo, naj okrepi svoja prizadevanja za usklajevanje na področjih izobraževanja in obveščanja o pravicah in dolžnostih potrošnikov, tako da poveča finančna sredstva in človeške vire; poziva države članice, naj Evropski mreži centrov za varstvo potrošnikov namenijo večja finančna sredstva in človeške vire, da bi zagotovile njeno boljšo razpoznavnost in uveljavljanje pravic potrošnikov EU; poziva države članice, naj si ob upoštevanju trenutne svetovne finančne krize in vse večje zadolženosti potrošnikov prizadevajo za izboljšanje finančne pismenosti potrošnikov, zlasti v zvezi z njihovimi pravicami in obveznostmi, pa tudi s pravnimi sredstvi v zvezi z varčevanjem in krediti;

31.

poziva države članice, naj namenijo več človeških virov in finančnih sredstev omrežju SOLVIT, ki omogoča brezplačno reševanje težav, ki nastanejo zaradi slabega izvajanja ali neizvajanja zakonodaje Skupnosti; poziva Komisijo, naj pospeši poenostavitev različnih služb, ki zagotavljajo informacije in svetovanje o enotnem trgu; zato odločno podpira zamisel iz sporočila Komisije z 20. novembra 2007 z naslovom „Enotni trg za Evropo 21. stoletja“ (KOM(2007)0724) o celostnem pristopu k zagotavljanju podpornih storitev enotnega trga z uvedbo enotne spletne dostopne točke; je seznanjen s pobudami Komisije za zmanjšanje upravnih bremen in boljšo zakonodajo; poziva zlasti k boljši podpori za mala in srednje velika podjetja, ki so pomemben vir delovnih mest v Evropi;

32.

ugotavlja, da bi bilo Evropsko leto prostovoljstva idealna priložnost za institucije EU, da stopijo v stik z državljani; poudarja, da je v Evropski uniji več kot 100 milijonov prostovoljcev ter poziva Komisijo, naj pripravi vse potrebno, da bo leto 2011 razglašeno za Evropsko leto prostovoljstva, in za to čim prej predloži ustrezen zakonodajni predlog;

33.

poudarja, da je pomembno upoštevati mnenja državljanov o Evropi kot svetovnem akterju, zlasti pa upoštevati vse pomembnejšo vlogo Evropskega parlamenta pri tem; zato spodbuja sodelovanje poslancev Evropskega parlamenta in članov Sveta pri obiskih članov Komisije v okviru načrta D, saj imajo pomembno vlogo pri vzpostavljanju stika z nacionalnimi parlamenti, civilno družbo, vodji podjetij in sindikatov ter regionalnimi in lokalnimi organi v državah članicah;

34.

izraža zadovoljstvo nad tem, da se svet na splošno vedno bolj zanima za Evropski projekt ter da se Evropska unija in njeni državljani vedno bolj zavedajo prednosti izmenjave nadnacionalnih izkušenj z drugimi državami in regijami, zlasti s sosedami EU; zato poziva Komisijo, naj prek svojih delegacij v tretjih državah razvije načine, s katerimi bi dosegli državljanke in državljane v teh državah ter jih obvestili o možnostih v Evropski uniji, na primer prek medijev in drugih oblik kulture, izobraževanja, učenja jezikov in mobilnosti ali programov izmenjave, kot je Erasmus Mundus;

35.

ugotavlja, da bi si bilo treba zlasti glede na povečanje števila državljanov tretjih držav v EU in pojava večkulturnih družb, h katerim prav tako prispevajo, bolj prizadevati za zagotovitev vključevanja priseljencev v EU ter jim zagotoviti resničen dostop do informacij o tem, kaj vključuje državljanstvo Unije, na primer s krepitvijo partnerstev med različnimi ravnmi vlade (lokalno, regionalno in nacionalno) in nevladnimi akterji (na primer delodajalci, civilno družbo in združenji migrantov, mediji ter nevladnimi organizacijami, ki podpirajo migrante); meni, da bo uspešna integracija spodbudila nadaljnji razvoj večkulturne evropske zavesti, ki bo temeljila na strpnosti, dialogu in enakosti;

36.

poziva Komisijo, naj podpira programe in kampanje (na primer Svet skozi oči žensk), ki spodbujajo ženske, da postanejo družbeno, politično in kulturno bolj dejavne ob upoštevanju njihove vloge v medgeneracijskem dialogu ter pri zagotavljanju družbene trajnosti in blaginje; zato poziva, da se dekleta in ženske bolje obvešča o konceptu evropskega državljanstva in pravic, ki iz njega izhajajo, zlasti v socialno in geografsko izoliranih regijah; poudarja, da mora biti cilj obveščevalnih kampanj večja udeležba žensk v političnem življenju in postopkih sprejemanja odločitev; poudarja, da je treba spodbuditi ukrepe za odpravo digitalnega razkoraka zaradi spola, da bi ženskam pod istimi pogoji omogočili uporabo orodij za sodelovanje v dialogu o Evropi; čestita Komisiji za izbiro projektov, ki jih bodo v okviru načrta D sofinancirala njena predstavništva, med njimi pa je veliko projektov ženskih organizacij ter projektov, v katere so vključene ženske; vztraja, da je treba državljane spodbujati k udeležbi projektov na področjih, kot sta nasilje na podlagi spola ali trgovina z ljudmi, kjer je vključevanje družbe bistveno za doseganje napredka pri reševanju problematike; priznava, da imajo ženske posebno znanje in spretnosti za reševanje težav in sporov, ter poziva Komisijo, naj okrepi sodelovanje žensk v projektnih in delovnih skupinah, dejavnih na področju družinskega življenja, varstva otrok, izobraževanja itd.;

37.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu svetu, Komisiji, Svetu, Sodišču Evropskih skupnosti, Računskemu sodišču, Odboru regij, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru ter vladam in parlamentom držav članic.

6.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 117/33

—

o družbenih in okoljskih posledicah programov za strukturno prilagajanje (7),

—

o izkušnjah evropskega regionalnega postopka povezovanja glede držav AKP (8),

—

o varnosti pri preskrbi s hrano v državah AKP in vlogi sodelovanja AKP-EU (9),

—

o razmerah v Keniji (10),

—

o varstvu civilistov med mirovnimi operacijami ZN in regionalnih organizacij (11),

—

o učinkovitosti pomoči in opredelitev uradne pomoči za razvoj (12),

—

o družbenih posledicah dela otrok in strategiji za boj proti njemu (13),

—

o razmerah v Mavretaniji (14),

—

o razmerah v Zimbabveju (15),

A.

ker so bili leta 2008 podpisani sporazumi o gospodarskem partnerstvu z nekaterimi regijami ali državami AKP, razprave o napredku pogajanj glede sporazumov o gospodarskem partnerstvu v okviru SPS pa so potekale marca 2008 v Ljubljani in novembra 2008 v Port Moresbyju,

B.

ker je bila sprejeta zgoraj omenjena Uredbo (ES) št. 1905/2006, ki predvideva tematske programe, ki bodo veljali tudi za države AKP, ter program spremljevalnih ukrepov za države AKP, ki so podpisnice protokola o sladkorju,

C.

ker se je komisar, pristojen za razvoj in humanitarno pomoč, med zasedanjem SPS v Wiesbadnu (Nemčija) junija 2007 zavezal, da bo nacionalne in regionalne strateške dokumente za države AKP (za obdobje 2008–2013) predložil parlamentom v demokratičen pregled, Parlament pa izraža zadovoljstvo, da je bila ta zaveza izpolnjena,

D.

ker je nova revizija sporazuma iz Cotonouja, predvidena za leto 2010, pomembna priložnost za razvoj regionalne razsežnosti SPS in parlamentarnega nadzora na ravni regij AKP, pa tudi za okrepitev vloge in dejavnosti same institucije SPS,

E.

ker sta bili regionalni srečanji SPS, ki sta leta 2008 potekali v Namibiji in Vanuatuju ter na podlagi katerih sta bili sprejeti zgoraj navedeni sporočili iz Windhoeka in Port Vila, zelo uspešni,

F.

ker so se razmere v Zimbabveju kljub izvedbi volitev julija 2008 v tem letu še poslabšale; ker je dosežen sporazum o sprejetju resolucije o Zimbabveju na šestnajstem zasedanju SPS v Port Moresbyju kljub temu dobrodošel,

G.

ker konflikt v Demokratični republiki Kongo še traja ter tam nenehno prihaja do hudih kršitev človekovih pravic, mednarodna skupnost pa mora zagotavljati učinkovito humanitarno pomoč ter pokazati večjo zavezanost,

H.

ob upoštevanju delovanja vseafriškega parlamenta (PAP) in vzpostavitve uradnih odnosov med Evropskim parlamentom in PAP; ker je predsednik Evropskega parlamenta med govorom na desetem zasedanju PAP 28. oktobra 2008 izrazil namero, da se v naslednjem mandatu ustanovi medparlamentarna delegacija,

I.

ker sta 16. zasedanje SPS v Port Moresbyju in mednarodna konferenca o financiranju razvojne pomoči v Dohi potekali skoraj da istočasno, kar je nekatere poslance Evropskega parlamenta prisililo v težko odločitev,

J.

ker sta slovensko predsedstvo EU (od januarja do junija 2008) in papuanska vlada, ki sta vodila zgoraj navedeni zasedanji SPS v Ljubljani oziroma Port Moresbyju, pomembno prispevala k zasedanjem te skupščine,

K.

ker je predsedstvo SPS v letu 2008 opravilo študijske obiske:

1.

izraža zadovoljstvo, da je SPS v letu 2008 še naprej zagotavljala okvir za odprt, demokratičen in poglobljen dialog o pogajanjih za sporazume o gospodarskem partnerstvu med EU in državami AKP;

2.

poudarja, da se zaskrbljenost, ki jo je skupna parlamentarna skupščina izrazila o nekaterih vidikih pogajanj, nanaša tako na obliko kot na vsebino; opozarja, da se razprava nadaljuje tudi po sprejetju sporazuma o gospodarskem partnerstvu s karibskim forumom držav AKP (Cariforum) in začasnih sporazumov z nekaterimi državami iz drugih regij;

3.

pozdravlja pozitiven odziv komisarja za trgovino na zahteve mnogih držav in regij AKP po ponovnem pogajanju v skladu z izjavami predsednika Komisije;

4.

poudarja, da je treba med pogajanji ter izvajanjem sporazumov o gospodarskem partnerstvu izvajati temeljit parlamentarni nadzor; obžaluje, da sta delovanje in vloga SPS ogrožena zaradi morebitne ustanovitve novega organa v okviru sporazumov o gospodarskem partnerstvu, namreč parlamentarnega odbora, katerega povezava s skupno parlamentarno skupščino je nejasna; poziva parlamentarni odbor, naj deluje v okviru SPS, da ne bi bilo stroškov in zapletov zaradi prevelikega števila srečanj, pri tem pa naj uporabi sistem regionalnih srečanj SPS in njene izkušnje ter spodbuja sinergijo med vsemi regijami, s katerimi so sklenjeni sporazumi o gospodarskem partnerstvu; poudarja, da je zaželeno, da bi ta odbor deloval prožno, da bi lahko uporabil strokovna znanja poslancev Evropskega parlamenta, ki sodelujejo pri preučevanju sporazumov o gospodarskem partnerstvu, s področja trgovine in razvojnih vprašanj;

5.

posebej poudarja, da imajo pri spremljanju in upravljanju sporazumov o gospodarskem sodelovanju bistveno vlogo parlamenti držav AKP, nevladni akterji in lokalni organi, ter poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo sodelovali v potekajočih pogajanjih, kar pomeni, da je potreben jasen program pogajanj, ki ga morajo potrditi države AKP in Unija, osnovan pa mora biti na načelu soudeležbe;

6.

poudarja, da je SPS zaskrbljena zaradi posledic sedanje finančne krize, pozdravlja sprejetje izjave SPS iz Port Moresbyja o svetovni finančni in prehrambeni krizi ter poziva SPS, naj redno razpravlja o tej temi;

7.

z zadovoljstvom ugotavlja, da se je komisar, pristojen za razvoj in humanitarno pomoč, med zasedanjem v Kigaliju zavezal, da bo strateške dokumente držav in regij AKP (za obdobje 2008–2013) predložil parlamentom v demokratično preučitev, ter izraža zadovoljstvo nad tem, da so nekateri parlamenti držav AKP te dokumente že začeli preučevati;

8.

v zvezi s tem opozarja, da morajo biti parlamenti tesno vključeni v demokratični postopek in nacionalne razvojne strategije; poudarja, da imajo bistveno vlogo pri oblikovanju, spremljanju in nadzorovanju razvojnih politik;

9.

poziva parlamente držav AKP, naj vztrajajo pri tem, da jih njihove vlade in Komisija vključijo v proces priprave in izvajanja nacionalnih in regionalnih strateških dokumentov, ki se nanašajo na sodelovanje med EU in njihovimi državami (za obdobje 2008–2013);

10.

poziva Komisijo, naj parlamentom držav AKP zagotovi vse razpoložljive informacije ter pomoč pri izvajanju tega demokratičnega nadzora, zlasti s podpiranjem njihovih zmogljivostih;

11.

podpira vključitev Evropskega razvojnega sklada v proračun Evropske unije za boljšo skladnost, preglednost in učinkovitost politike razvojnega sodelovanja ter za zagotovitev demokratičnega nadzora nad njim; poudarja, da vključitev tega sklada v proračun EU pomeni tudi ustrezen odziv na težave pri izvajanju in ratifikaciji evropskih razvojnih skladov v prihodnosti;

12.

poziva parlamente, naj temeljito nadzorujejo izvajanje Evropskega razvojnega sklada; poudarja, da ima SPS v tej razpravi prednostni položaj, ter poziva SPS in parlamente držav AKP, naj zlasti med revizijo sporazuma iz Cotonouja, predvideno za leto 2010, dejavno sodelujejo v tej razpravi; vztraja, da mora biti SPS vključena v celotni postopek pogajanj za revizijo tega sporazuma;

13.

z zadovoljstvom ugotavlja, da je SPS vedno bolj parlamentarne, torej tudi politične narave, da njene članice izkazujejo vedno večjo zavezanost, razprave pa so vedno bolj kakovostne, kar odločilno prispeva k partnerstvu med državami AKP in EU;

14.

meni, da sta omenjeni resoluciji SPS o razmerah v Keniji in Zimbabveju pomembna zgleda tega okrepljenega dialoga;

15.

poziva SPS, naj še naprej razpravlja o razmerah v Sudanu, zlasti v Darfurju, in sicer z ocenjevanjem stališča EU in držav AKP glede obtožnic Mednarodnega kazenskega sodišča;

16.

poziva SPS, naj še naprej obravnava razmere v Somaliji, ki ogrožajo življenja Somalcev in varnost v tej regiji ter povzročajo svetovno nestabilnost zaradi čedalje večje brezpravnosti, ekstremizma in piratstva;

17.

poziva SPS, naj še naprej razpravlja o alarmantnih razmerah v Zimbabveju, saj volitve v tej državi julija 2008 niso ponovno vzpostavile demokracije, zaradi gospodarskega položaja v Zimbabveju pa je resno ogroženo zdravje in življenje milijonov državljanov ter stabilnost cele regije;

18.

poziva SPS, naj si še naprej prizadeva za osveščanje mednarodne skupnosti o konfliktih, ki divjajo na vzhodu Demokratične republike Kongo, spodbuja politično rešitev te krize, doseženo s pogajanji, in podpira vse ukrepe, ki temeljijo na rešitvah na podlagi pogajanj;

19.

poziva SPS, naj nadaljuje in poglobi dialog z vseafriškim parlamentom in parlamenti regionalnih organizacij, saj je regionalno povezovanje pomembno za mir in razvoj držav AKP;

20.

obžaluje, da se pri oblikovanju skupne strategije EU in Afrike ni dovolj posvetovalo s SPS, ter upa, da se jo bo aktivno vključilo v izvajanje te strategije;

21.

pozdravlja začetek regionalnih srečanj v letu 2008, kot je predvideno v sporazumu iz Cotonouja in poslovniku SPS; meni, da ta srečanja omogočajo resnično izmenjavo stališč o regionalnih izzivih, vključno s preprečevanjem in reševanjem konfliktov, ter da bodo evropske politike prispevale k poglabljanju regionalnih vezi; poudarja, da ta srečanja potekajo v izredno ustreznem času za pogajanja, sklepanje in izvajanje sporazumov o gospodarskem partnerstvu ter da mora biti to prednostna naloga; čestita organizatorjem nadvse uspešnih srečanj v Namibiji in Vanuatuju ter podpira pripravo srečanj v karibski in zahodnoafriški regiji v letu 2009;

22.

spodbuja SPS, naj okrepi vlogo svojega odbora za politične zadeve, da bi postal resničen forum za preprečevanje in reševanje konfliktov v okviru partnerstva med državami AKP in EU, ter naj v ta namen organizira več razprav o izrednih razmerah v posameznih državah; pozdravlja dosežke glede zaščite civilistov med mirovnimi operacijami ter načrtovane dejavnosti na področju upravljanja v državah AKP;

23.

pozdravlja poročilo odbora za politične zadeve SPS o izkušnjah procesa evropskega regionalnega povezovanja, ki so pomembne za države AKP, ki je bilo sprejeto v Ljubljani marca 2008 in v katerem so poudarjene ključne koristi povezovanja – mir in varnost, preprečevanje izbruha oboroženih sporov iz morebitnih konfliktov, blaginja, dobro počutje, demokracija ter spoštovanje človekovih pravic;

24.

z zadovoljstvom ugotavlja, da bo začel odbor SPS za gospodarski razvoj, finance in trgovino preučevati strateške regionalne dokumente za regije AKP;

25.

poudarja vlogo odbora SPS za socialne zadeve in okolje na področju dela otrok ter njegovo namero, da še naprej preučuje socialni položaj mladih v državah AKP;

26.

pozdravlja tudi sprejetje poročila odbora za socialne zadeve in okolje o družbenih ter okoljskih posledicah programov za strukturno prilagajanje v Ljubljani, po katerem ima pogojevanje posojil Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada z elementi gospodarske politike katastrofalne družbene in okoljske posledice za države AKP ter bi ga bilo treba nadomestiti s specifično posojilno politiko za vsako državo posebej, ki bo usmerjena v zmanjševanje revščine;

27.

poziva SPS, naj vztraja, da se jo vključi v revizijo sporazuma iz Cotonouja leta 2009, ter tako zagotovi okrepitev vloge in dejavnosti SPS v prihodnje;

28.

z zadovoljstvom ugotavlja, da nevladni akterji vedno pogosteje sodelujejo na zasedanjih SPS, kar se je izkazalo v razpravi, ob zaključku katere je bila sprejeta omenjena izjava iz Port Moresbyja iz novembra 2008 o sedanji svetovni prehrambeni in finačni krizi, kakor tudi s poročili gospodarskih in socialnih partnerjev o sporazumih o gospodarskem partnerstvu, predstavljenih na zasedanju SPS v Ljubljani marca 2008;

29.

želi, da bi sekretariat držav AKP in Evropski parlament poleg omenjenega letnega poročila o delovanju SPS pripravila tudi skupno stališče o pogojih delovanja SPS, zlasti v zvezi z ločenim glasovanjem, enakim obravnavanjem poslancev ter skupnimi informativnimi obiski in misijami za spremljanje volitev;

30.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, svetu AKP, predsedstvu SPS ter vladama in parlamentoma Slovenije in Papue Nove Gvineje.

6.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 117/38

A.

ker sodi kohezijska politika v Evropski uniji med najpomembnejša področja politike, ne le v smislu finančnih sredstev, ampak predvsem zato, ker je ključni steber v procesu evropskega povezovanja, ter zaradi njenega pomena za socialno, ekonomsko in teritorialno kohezijo Evropske unije ter za razvoj skupno 268 regij, s čimer se zmanjšujejo razvojni zaostanki in razlike ter izboljšuje življenje vseh državljanov EU,

B.

ker se regije v Evropski uniji soočajo z dokaj podobnimi izzivi, čeprav se njihov vpliv od regije do regije močno razlikuje glede na posebnosti v zvezi z njihovimi značilnostmi (npr. otoške ali gorske regije) in prebivalstvom: soočajo se z globalizacijo in z njo povezanim pospešenim gospodarskim prestrukturiranjem, odpiranjem trgovinskih odnosov, posledicami tehnološke revolucije in podnebnih sprememb, razvojem na znanju temelječega gospodarstva, demografskimi spremembami, upadanjem prebivalstva ter povečanim priseljevanjem,

C.

ker se najboljši rezultati, ki povečujejo obseg znanja in izboljšujejo konkurenčnost, pri projektih pogosto dosežejo s sodelovanjem med javnim sektorjem, podjetji, izobraževalnim sektorjem in lokalnimi interesnimi skupinami,

D.

ker kohezijska politika spričo izzivov ne more v polnosti razviti svojega potenciala, da bi premagala te izzive, saj se potencialni prosilci za pomoč srečujejo z velikimi ovirami pri uporabi strukturnih sredstev Evropske unije, kot so:

E.

ker kar nekaj sedanjih nepravilnosti na področju kohezijske politike izhaja iz teh obstoječih ovir,

F.

ker so zamude pri izvajanju strukturne politike delno nastale zaradi prestrogih postopkov in bi bilo zato treba razmisliti o njihovi poenostavitvi ter jasni razdelitvi odgovornosti in pristojnosti med Evropsko unijo, državami članicami ter regionalnimi in lokalnimi oblastmi,

1.

poudarja, da je sicer treba upoštevati dodano vrednost obveščanja širše javnosti o najboljši praksi v smislu izboljšane komunikacije in razmerja med stroški in koristmi, vendar je treba poskuse, da bi to prakso uvedli v regionalno politiko EU, usmeriti predvsem k organom upravljanja in jih voditi pri pripravi pravil o dostopu do strukturnih virov, da bi z izmenjavo informacij in izkušenj prispevali k znatnemu izboljšanju kakovosti projektov z reševanjem skupnih težav in z izbiranjem učinkovitejših in bolj ciljno usmerjenih posegov;

2.

poudarja potrebo po poenostavitvi postopkov, ki urejajo izvajanje projektov in programov strukturnih skladov, še posebej glede upravljavskih in kontrolnih sistemov; zato v zvezi s tem pozdravlja revizijo zakonodajnega svežnja o strukturnih skladih kot odgovor na sedanjo finančno krizo; nestrpno pričakuje nadaljnje predloge Komisije na tem področju, ki jih bo objavila v naslednjih nekaj mesecih;

3.

poziva Komisijo, naj za odpravo naštetih ovir med drugim:

4.

v zvezi s tem priporoča Komisiji, naj naredi korak naprej in razvije usklajen, splošno dostopen pristop do medregionalne izmenjave najboljše prakse z namenom, da bi akterji na področju kohezijske politike lahko črpali iz izkušenj drugih;

5.

izrecno poudarja, da določanje najboljših praks ne sme voditi do dodatne birokracije za prijavitelje in nosilce projektov;

6.

poziva, naj se upravni postopki pri uporabi strukturnih skladov kar najbolj omejijo in se po nepotrebnem ne povečujejo zaradi različnih pogojev, ki jih postavljajo države članice;

7.

ponovno izraža podporo praksi, da vsaka država članica letno poda izjavo zanesljivosti za sredstva Skupnosti v deljenem upravljanju, in poziva, naj to postane splošna praksa;

8.

odobrava pristop iz pobude Regije za gospodarsko spremembo, da bi prvič ugotovili, kaj je najboljša praksa, in to javno potrdili z vsakoletnim podeljevanjem nagrade RegioStars, ter drugič, da bi pripravili spletno stran za najboljšo prakso; opozarja na omejeno učinkovitost samo spletne strani;

9.

kritizira pomanjkanje preglednosti v zvezi z objektivno podlago Komisije za ugotavljanje najboljše prakse;

10.

poziva Komisijo, naj glede na zelo različno rabo pojma „najboljše prakse“ ter pogosto vzporedno uporabljenih pojmov „dobre prakse“ in „zgodbe o uspehu“ pripravi jasen seznam meril, posebej prilagojenih kohezijski politiki, na podlagi katerih bi najboljšo prakso na tem področju razlikovali od tiste pri drugih projektih;

11.

priporoča Komisiji, naj pri ugotavljanju najboljših praks upošteva naslednje točke:

12.

poudarja, da morajo biti vsa merila za izpostavljanje najboljših praks jasno merljiva in zanesljiva, da se preprečijo trenja, neželeni učinki in subjektivne presoje, ki bi lahko škodovali celotnemu postopku ocenjevanja projektov glede na ta merila; zato poziva Komisijo, da jasno opiše vsebino teh meril in način za njihovo uporabo;

13.

priporoča, da se na podlagi analize številnih projektov iz številnih regij Evropske unije določijo dodatni dejavniki za ugotavljanje najboljše prakse na področju kohezijske politike, ki so posebej pomembni za nadaljnji razvoj posameznih regij kot tudi celotne Evropske unije, zanje pa je značilna tudi velika raznolikost na ravni izvajanja;

14.

za področje raziskav in razvoja/inovacij priporoča naslednje dejavnike:

15.

za področje varstva okolja, varstva podnebja in trajnostne energetske politike priporoča naslednje dejavnike:

16.

za področje ustvarjanja kakovostnih delovnih mest priporoča naslednje dejavnike:

17.

za področje vseživljenjskega učenja priporoča naslednje dejavnike:

18.

za področje integriranega razvoja mest priporoča naslednje dejavnike:

19.

za področje demografskega razvoja priporoča naslednje dejavnike:

20.

za področje čezmejnega sodelovanja priporoča naslednje dejavnike:

21.

za področje javno-zasebnih partnerstev priporoča naslednje dejavnike:

22.

poziva Komisijo, naj upošteva, da je treba spodbujati najboljšo prakso na področju finančnih shem, zlasti tistih, ki se nanašajo na javno-zasebna partnerstva, in tistih, ki jih podpirata Evropska investicijska banka in Evropski investicijski sklad;

23.

se zaveda, da je izjemno težko, da bi projekt izpolnjeval vsa zgornja merila; zato poziva Komisijo, naj ta merila, preden jih bo uporabila, razvrsti po pomembnosti in določi tista prednostna, da bo pomembne projekte laže opredeliti kot najboljšo prakso; poudarja, da je treba skupno dogovorjena pravila o najboljši praksi uporabljati odprto in pregledno, s čimer bi dosegli boljše upravljanje, sprejetost in primerljivost najboljših praks ter preprečili zamenjevanje z drugimi podobnimi izrazi;

24.

v zvezi s prihodnjo uporabo pojmov „najboljša praksa“, „dobra praksa“ ter „zgodba o uspehu“ poziva Komisijo, naj s pomočjo dejavnikov izdela jasno in pregledno razdelitev oz. členitev za namene opisa projektov, ki bo skladna z zgornjimi označbami;

25.

poziva Komisijo, naj organizira in usklajuje izmenjavo najboljše prakse prek mreže regij ter v ta namen ustvari javno spletno stran z bistvenimi informacijami o projektih v vseh jezikih Skupnosti;

26.

priporoča Komisiji, da ob upoštevanju sedanjega upravnega okvira vzpostavi ustrezno službo znotraj generalnega direktorata za regionalno politiko, ki bi za doseganje dolgoročne, neprekinjene, zanesljive in uspešne izmenjave najboljše prakse na področju kohezijske politike v sodelovanju z mrežo regij poskrbela za ocenjevanje, zbiranje ter izmenjavo najboljše prakse ter kot stalna kontaktna točka bila na razpolago tako za stran ponudbe kot povpraševanja; poziva Komisijo, naj razširi to kulturo dobrih praks na vse svoje oddelke;

27.

v okviru tega predlaga, da bi mehanizmi ocenjevanja preučili in upoštevali preizkušene in priznane metodologije, ki se že izvajajo; meni, da je posebno pozornost treba nameniti sodelovanju z mrežo regionalnih oblasti in specializiranih agencij, ki so glavni vir osnovnega materiala o najboljših praksa za ocenjevanje;

28.

poudarja, da Evropska unija zagotavlja finančna sredstva in dobre prakse, nacionalni, regionalni in lokalni nosilci javne funkcije pa so dolžni to izkoristiti; v povezavi s tem pozdravlja ustanovitev programa Erasmus za lokalno in regionalno izvoljene predstavnike;

29.

svetuje, da Komisija uporabi razpoložljiva orodja Odbora regij, še posebej platformo za spremljanje lizbonske strategije in mrežo za spremljanje uporabe načela subsidiarnosti, za izmenjavo najboljših praks med regijami in državami članicami, da bi ugotovili in skupaj določili cilje, nato načrtovali dejavnosti in na koncu opravili primerljivo ocenjevanje rezultatov kohezijske politike;

30.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

6.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 117/46

A.

ker je pojem podeželsko območje opredelila Organizacija za mednarodno sodelovanje in razvoj, opredelitev pa vključuje značilnosti, kot sta majhna gostota prebivalstva in pomanjkljiv dostop do storitev, in ker Komisija to opredelitev uporablja pri opredeljevanju in opisovanju razvojnih ciljev za ta območja,

B.

ker se podeželska območja v različnih državah članicah zelo razlikujejo in ker medtem, ko je v nekaterih regijah in državah članicah za ta območja značilna demografska in gospodarska rast, se drugje pogosto soočajo z begom prebivalstva s podeželja, ki v urbanih območjih išče možnosti prekvalifikacije, kar ustvarja ogromne izzive za podeželska območja,

C.

ker podeželska območja predstavljajo do 80 % ozemlja EU,

D.

ker se potrebe prehodnih območij med mestom in podeželjem z značilno gospodarsko strukturo, ki je podobna strukturi urbanih območij, zraven katerih se nahajajo, razlikujejo od območij, ki so pretežno podeželska, obrobna ali izolirana,

E.

ker je eden od ciljev Unije spodbujanje gospodarskega in družbenega napredka in višje stopnje zaposlenosti ter uravnotežen in trajnostni razvoj,

F.

ker se ekonomska, socialna in teritorialna kohezija lahko okrepijo z gospodarskim razvojem, spodbujanjem zaposlitvenih možnosti na podeželskih in urbanih območjih ter zagotovljenim enakim dostopom do javnih storitev,

G.

ker je reforma strukturne politike za obdobje 2007–2013 prinesla spremembe strukture skladov in načel za dodeljevanje pomoči iz njih ter oblikovanje novega Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, povezanega s skupno kmetijsko politiko in ločenega od kohezijske politike,

H.

ker so programi LEADER v preteklosti že pokazali, da je razvoj podeželja mogoče uspešno spodbujati z instrumenti regionalne politike,

I.

ker je za Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja pomembno zagotoviti vzajemno skladnost med dejavnostmi, ki se financirajo iz njega, in dejavnostmi, ki se financirajo iz strukturnih skladov, in sicer je treba vzpostaviti ustrezno usklajevanje pomoči iz različnih skladov, zlasti iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, Kohezijskega sklada in Evropskega socialnega sklada, ter njihovo medsebojno dopolnjevanje,

J.

ker oblikovanje Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in ločitev financiranja razvoja podeželja od področja uporabe kohezijske politike in širše perspektive regionalnega razvoja ne smeta povzročiti podvojitve istih ciljev (na primer varstvo okolja, promet ali izobraževanje) ali njihovo opustitev,

K.

ker lahko stalen pretok sredstev med Evropskim kmetijskim jamstvenim skladom in Evropskim kmetijskim skladom za razvoj podeželja povzroči negotovost pri načrtovanju tako za kmete kot tudi za nosilce projektov za razvoj podeželja,

L.

ker zaradi proračunskih omejitev obstaja tveganje, da bo velik del sredstev, ki so na voljo v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj, uporabljen za krepitev gospodarske konkurenčnosti v največjih urbanih središčih ali v najbolj dinamičnih regijah, medtem ko so sredstva iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja v glavnem namenjena izboljšanju konkurenčnosti kmetijstva, ki je še vedno gonilna sila podeželskih območij, in osredotočena na podporo nekmetijskim dejavnostim ter razvoju malih in srednje velikih podjetij na podeželju, zaradi katerih obstaja potreba po tesnejšem usklajevanju, s katerim bi zagotovili, da nobeno območje ne ostane nepokrito,

M.

ker imajo mala in srednje velika podjetja, zlasti mikro podjetja in obrtna podjetja, bistveno vlogo pri ohranjanju gospodarskega in družbenega življenja ter stabilnosti na podeželju,

N.

ker cilji politike razvoja podeželja ne smejo biti v nasprotju s cilji lizbonske strategije, če ta razvoj temelji na uporabi mehanizma relativne konkurenčnosti (večja donosnost in sorazmerno nizki stroški), zlasti v lokalni živilsko-predelovalni industriji ter v zvezi z razvojem malih in srednje velikih podjetij ter infrastrukture in storitev, kot so turizem, izobraževanje ali varstvo okolja,

O.

ker je treba priznati naravno vez med kmetijsko politiko in politiko razvoja podeželja ter njuno medsebojno dopolnjevanje,

1.

meni, da običajna merila, ki se uporabljajo za ločevanje podeželskih območij od urbanih (manjša gostota prebivalstva in stopnja urbanizacije) ne zadostujejo vedno in dajejo samo delno podobo stanja; zato meni, da bi bilo treba preučiti možnost, da bi se dodala dodatna merila, ter poziva Komisijo, naj opravi analizo in poda konkretne predloge na tem področju;

2.

meni, da je treba zaradi velikih razlik med podeželskimi območji v različnih državah članicah in glede na to, da ta območja predstavljajo približno 80 % ozemlja EU, sprejeti in izvajati celovit pristop za njihov trajnostni razvoj, da bi izravnali obstoječa neravnovesja in spodbujali gospodarsko dinamiko urbanih in podeželskih območij; poudarja, da je treba s tem povezane ukrepe ustrezno financirati;

3.

v tej zvezi opozarja, da morajo imeti vse regije po vsej Uniji, vključno s podeželskimi in oddaljenimi območji, enake razvojne priložnosti, da bi tako preprečili nadaljnje ozemeljsko pogojeno izključevanje najbolj prikrajšanih območij;

4.

poudarja, da na številnih podeželskih območjih razvojne možnosti, zlasti za mlade in ženske, zmanjšujejo težave pri dostopu do javnih storitev, pomanjkanje delovnih mest in starostna piramida;

5.

poudarja, da na določenih območjih ni nikakršne alternative za določene oblike kmetijske proizvodnje, ki jo je iz razlogov okoljske in regionalne politike treba za vsako ceno ohraniti, še posebej na oddaljenih in višinskih kmetijskih območjih, izpostavljenih širjenju puščave;

6.

opozarja, da je Evropski svet v Göteborgu 15. in 16. junija 2001 razširil lizbonske cilje s pojmi trajnosti in kohezije ter da si politika razvoja podeželja prizadeva za trajnostno kmetijstvo, ohranitev nekmetijskih dejavnosti na podeželju, povečanje potencialov lokalnega razvoja, varovanje okolja, uravnoteženo prostorsko načrtovanje in razvoj malih in srednje velikih podjetij;

7.

je prepričan, da je za dobro izvajanje politike razvoja podeželja, katere cilj je zagotoviti dolgoročen trajnosti razvoj podeželskih območij, treba upoštevati naravne vire in posebnosti regij, vključno z varovanjem, spodbujanjem in upravljanjem podeželske dediščine, ter razvoj povezav in odnosov z urbanimi območji;

8.

poudarja tudi, da je pomembno ovrednotiti območja alternativnih gospodarskih dejavnosti in priložnosti za diverzifikacijo poklicnih dejavnosti prebivalstva, ki se porajajo na takih območjih;

9.

meni, da terjajo bodoča vprašanja, s katerimi se bo srečevalo podeželje, uravnoteženo razvojno politiko, ki naj vključuje vse družbene in gospodarske subjekte, vključno z malimi in mikro podjetji v proizvodnem in storitvenem sektorju, glede na njihovo vlogo v celostnem lokalnem razvoju;

10.

meni, da mora biti politika razvoja podeželja v novih državah članicah osredotočena na izboljšanje učinkovitosti kmetijstva in zmanjševanje gospodarske razvojne vrzeli med podeželjem in mestom, med drugim s podpiranjem nekmetijskih dejavnosti, kar je cilj, ki ga je mogoče doseči tudi z uporabo strukturnih skladov;

11.

pozdravlja ambicije, ki so bile izražene na drugi evropski konferenci o razvoju podeželja v Salzburgu leta 2003, vendar obžaluje, da se je z zadnjimi finančnimi perspektivami odobreno financiranje iz drugega stebra skupne kmetijske politike občutno zmanjšalo, kar lahko povzroči neučinkovitost ter razhajanje med kmetom in prebivalcem podeželja;

12.

poudarja, da obstaja potreba po skladni, dolgoročni strategiji za razvoj podeželja, da bi tako olajšali najuspešnejšo in najučinkovitejšo uporabo vseh razpoložljivih virov financiranja;

13.

poziva države članice in regionalne organe, naj v sodelovanju s Komisijo ter v partnerstvu z vsemi pristojnimi oblastmi in organi, ki predstavljajo civilno družbo, pripravijo pregledno in dolgoročno strategijo za trajnosten razvoj podeželja na nacionalni in regionalni ravni, da se jasno opredelijo prednostne naloge in cilji pri razvoju podeželja ter se zagotovi prilagajanje, usklajevanje in dopolnjevanje pomoči iz različnih razpoložljivih virov;

14.

poziva Komisijo, države članice in regionalne organe, naj zagotovijo, da bodo pri opredelitvi teh prednostnih nalog neposredno sodelovale organizacije, ki predstavljajo mala in srednje velika podjetja, mikro podjetja in obrtna podjetja, da bi se bolje odzvali na potrebe in pričakovanja teh podjetij;

15.

priznava, da ima politika razvoja podeželja zelo pomembno vlogo pri določanju in obravnavanju posebnih problemov na podeželskih območjih, ter meni, da oblikovanje Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja za drugi steber skupne kmetijske politike predstavlja poskus bolj prožnega, strateškega, tematskega in celovitega pristopa k odzivanju na raznolikost razmer in obseg izzivov, s katerimi se soočajo podeželska območja EU, ter poenostavitve postopkov financiranja in zagotavljanja, da bodo sredstva usmerjena na ta območja;

16.

opozarja, da so bile države članice pozvane, naj za to programsko obdobje pripravijo dva strateška dokumenta: nacionalni strateški načrt za razvoj podeželja in nacionalni strateški referenčni okvir za regionalno politiko (strukturni skladi); hkrati opozarja, da so bile države članice naprošene, naj med različnimi skladi sprožijo sinergijo in vzpostavijo delujoče usklajevalne mehanizme; obžaluje pa, da je bila pozornost v tem procesu namenjena predvsem razmejevanju različnih skladov in programov, ne pa ustvarjanju sinergije med njimi;

17.

meni, da je politika razvoja podeželja lahko učinkovita le, če so ukrepi, ki se izvajajo v okviru Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, in politika regionalnega razvoja usklajeni in dopolnjujoči, da bi se izognili dvojnemu financiranju in vrzelim; z zaskrbljenostjo ugotavlja nezadostno usklajenost med temi ukrepi v posameznih državah članicah v sedanjem programskem obdobju; zato poziva Komisijo, naj predlaga reforme, s katerimi bo zagotovila boljše usklajevanje pri načrtovanju in izvajanju ukrepov, ki se sofinancirajo v sklopu kohezijske in skupne kmetijske politike; priznava, da bodo reforma skupne kmetijske politike po letu 2013 in strukturni skladi EU priložnost za ponovno preučitev odnosov med razvojem podeželja na eni strani ter kmetijsko in kohezijsko politiko na drugi;

18.

priznava, da je prvotna vloga politike razvoja podeželja še naprej ohranjati prebivalstvo na podeželju in mu zagotoviti dostojen življenjski standard;

19.

meni, da je treba pristop ločevanja politike razvoja podeželja od kohezijske politike z oblikovanjem Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja strogo nadzorovati, da bi ocenili njegov resnični vpliv na razvoj podeželskih območij; ugotavlja, da je bil nov sistem uveden leta 2007, zato je še prezgodaj za sklepanje o prihodnosti te politike Skupnosti;

20.

poudarja, da je ena od prednostnih nalog politike razvoja podeželja predlagati ukrepe, ki nimajo za posledico, da mora podeželsko prebivalstvo opustiti kmetijstvo, in ki med drugim tudi spodbujajo konkurenčne kmetije, pridelavo bioloških izdelkov, visokokakovostne tradicionalne hrane in pijače;

21.

z zanimanjem ugotavlja, da osi 3 in 4 (LEADER) iz drugega stebra skupne kmetijske politike (politika razvoja podeželja), ki predstavljata 15 % vseh izdatkov Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, zadevata nekmetijske dejavnosti, ki se osredotočajo predvsem na diverzifikacijo podeželskih gospodarstev; meni, da glede na naravo posegov, ki so financirani v okviru teh osi in so podobni nekaterim ukrepom, financiranim iz strukturnih skladov, obstaja nevarnost prekrivanja;

22.

poudarja pa, da je treba upoštevati predvsem možnosti prebivalstva, zaposlenega v kmetijstvu, ki bi mu moralo biti pri podpornih ukrepih v sklopu politike razvoja podeželja posvečene največ pozornosti;

23.

poudarja, da je pomembno podpirati mlade kmete, da bi ostali na kmetiji, četudi se ne bi ukvarjali zgolj s kmetijsko proizvodnjo, in jim omogočiti razvojne spodbude in tudi druge dejavnosti, kot so kmečki turizem ter okrepitev malih in srednje velikih podjetij na podeželju;

24.

meni, da se glavni cilji politike razvoja podeželja lahko dosežejo le z zagotovitvijo ustreznih sredstev, ki se bodo uporabljala v skladu s prednostnimi nalogami, in da bi bilo treba sredstva, zbrana prek modulacije, porazdeliti med dejavne kmetijske skupnosti;

25.

meni, da usklajevanje strukturne politike in ukrepov za razvoj podeželja omogoča projekte z večjo evropsko dodano vrednostjo; v tem vidi priložnost za trajno povečanje vrednosti podeželja, na primer z infrastrukturnimi ukrepi ali ukrepi za varovanje okolja;

26.

poziva Komisijo, naj predloži natančne podatke in napovedi o uporabi sredstev iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja na podeželskih območjih in naj preuči možnosti sodelovanja med Evropskim kmetijskim skladom za razvoj podeželja in strukturnimi skladi v smislu financiranja, ki je na voljo na podeželskih območjih;

27.

poziva Komisijo, naj preuči, ali bi programi regionalne politike lahko pripomogli k temu, da bi kmetom omogočili zanesljiv prihodek, na primer z izvajanjem dejavnosti za varovanje okolja in narave ter za ohranjanje kmetijstva;

28.

poudarja, da so med največjimi izzivi kohezijske politike trajnostni razvoj, višina prihodka na prebivalca, dostopnost, dostop do javnih dobrin in storitev ter zmanjševanje števila prebivalstva na podeželju in da je podpora gospodarskim dejavnostim v podeželskih regijah eden od najučinkovitejših načinov za uresničitev teh ciljev;

29.

poziva Komisijo in države članice, naj sistematično upoštevajo podeželje v vseh politikah EU in ustrezno podprejo projekte za razvoj človeškega kapitala, pri čemer naj zlasti zagotovijo možnosti za usposabljanje kmetijskih in nekmetijskih podjetnikov na podeželskih območjih ter posebno pozornost posvetijo mladim ženskam z namenom spodbuditi zaposlovanje in ustvarjanje novih delovnih mest;

30.

poudarja, da je treba pri razvoju podeželskih območjih več pozornosti in podpore posvetiti ohranjanju naravne in obdelovalne krajine, ekološkemu turizmu, proizvodnji in rabi obnovljivih virov energije ter lokalnim pobudam, kot so lokalni programi zagotavljanja kakovosti hrane in lokalne kmečke tržnice;

31.

poudarja vlogo malih in srednje velikih podjetij v razvoju podeželja in njihov prispevek h konvergenci na regionalni in lokalni ravni; poziva Komisijo, države članice ter regionalne in lokalne organe, naj dajo poudarek na krepitev konkurenčnosti, tudi s pomočjo drugim proizvodnim sektorjem, in spodbujajo podjetniški duh na podeželskih območjih, zlasti z odpravo upravnih, pravnih in načrtovalnih ovir ter s povečanjem spodbud za začetek nove podjetniške dejavnosti, pa tudi z zagotavljanjem večje podpore nekmetijskim dejavnostim in s spodbujanjem gospodarske diverzifikacije na teh območjih;

32.

ponovno opozarja Svet, Komisijo, države članice in lokalne organe, da je pričakovano izginotje več milijonov malih podjetij na podeželju zelo pomembno ter bo močno vplivalo na zaposlovanje, s tem pa tudi na stabilnost podeželja; poziva, da se na vseh ravneh vsi potrebni ukrepi sprejmejo v tesnem sodelovanju z gospodarskimi in socialnimi partnerji;

33.

priznava, da težave pri izvajanju politike razvoja podeželja obstajajo zaradi prepletanja med sektorskimi politikami in politiko teritorialne kohezije ter med njihovimi gospodarskimi in družbenimi razsežnostmi, zaradi številnih organizacijskih modelov porazdelitve pristojnosti in zaradi usklajevanja ukrepov na ravni držav članic; v tej zvezi ponovno poudarja potrebo po ustvarjanju sinergij med Evropskim kmetijskim skladom ter strukturnimi skladi in kohezijskim skladom in poziva Komisijo, naj nacionalnim, regionalnim in lokalnim organom pomaga pri razumevanju možnosti, ki jih nudijo ti finančni instrumenti; poziva države članice, naj zagotovijo dialog med organi upravljanja, da bi ustvarili sinergije med ukrepi različnih skladov ter povečali njihovo učinkovitost;

34.

meni, da je za reformo financiranja razvoja podeželja potrebno, da Komisija najprej pripravi poglobljeno oceno vseh sektorskih politik, ki vplivajo na podeželska območja, predvsem skupne kmetijske politike in regionalne politike, v okviru kohezijske politike in da se opredeli vrsta dobrih praks, ki izhajajo iz politike razvoja podeželja kot celote;

35.

poziva Svet, naj skliče skupno neformalno srečanje ministrov za kmetijstvo in razvoj podeželja, na katerem bodo izmenjali mnenja o najboljših načinih za uskladitev kohezijske politike in ukrepov za razvoj podeželja, in naj povabi tudi posvetovalne organe EU (Odbor regij in Evropski ekonomsko-socialni odbor) ter predstavnike regionalnih in lokalnih organov;

36.

zahteva, da Komisija do leta 2011 oblikuje delovno skupino na visoki ravni kot del zdravstvenega pregleda skupne kmetijske politike, ki bo pripravila predloge za zaščito prihodnosti podeželskega gospodarstva in vsega podeželskega prebivalstva po letu 2013;

37.

poziva Komisijo, naj vzpostavi ali okrepi dejansko upravljanje in partnerstvo na vseh ravneh in pri tem neposredno vključi različne akterje, vključno z malimi in srednje velikimi podjetji in mikro podjetji ter gospodarskimi in socialnimi partnerji, da bi skupaj opredelili prednostne akcijske ukrepe, ki bodo čim bolj prilagojeni potrebam razvoja podeželja;

38.

ugotavlja, da je treba proces razvoja podeželja povezati z interesi urbanih območij in ga dobro uskladiti s spodbujanjem razvoja urbanih območij, ter poudarja, da vzajemno delovanje med politiko razvoja podeželskih in urbanih območij ni niti zadostno niti učinkovito;

39.

priznava potencial podeželskih skupnosti za pozitiven prispevek k okolju prek njihovega udejstvovanja v okolju prijaznih dejavnostih in pri razvoju alternativnih virov energije, kot so biogoriva, pri tem pa posebej upošteva štiri nove izzive, ki so izpostavljeni v pregledu politike razvoja podeželja, kot so biotska raznovrstnost in obnovljivi viri energije;

40.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

6.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 117/52

A.

ker je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije od 100 do 140 milijonov žensk in deklic na svetu doživelo pohabljenje spolnih organov in ker je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije in Sklada združenih narodov za prebivalstvo vsako leto približno dva do tri milijone žensk v nevarnosti, da bodo izpostavljene temu postopku, ki povzroča hudo invalidnost,

B.

ker se vsako leto pohabijo ženski spolni organi približno 180 000 priseljenkam v Evropi, ali so v nevarnosti, da bodo pohabljene,

C.

ker je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije pohabljanje ženskih spolnih organov razširjeno v najmanj 28 afriških državah, v nekaterih azijskih državah ter na Bližnjem vzhodu,

D.

ker nasilje nad ženskami, vključno s pohabljanjem ženskih spolnih organov, izvira iz družbenih sistemov, osnovanih na neenakosti med spoloma ter neuravnoteženih odnosih moči, prevlade in nadzora, v katerih je pritisk družbe in družine osnovni vzrok za kršitev temeljne pravice do osebne nedotakljivosti,

E.

ker spolno pohabljanje deklic zasluži najodločnejšo obsodbo ter pomeni očitno kršenje mednarodne in nacionalne zakonodaje, ki varuje otroke in njihove pravice,

F.

ker je Svetovna zdravstvena organizacija opredelila štiri vrste pohabljanja ženskih spolnih organov, ki segajo od klitoridektomije (delne ali popolne odstranitve klitorisa) do izrezanja (odstranitve klitorisa in malih sramnih ustnic), ki predstavljata približno 85 % pohabljanja ženskih spolnih organov, pa do skrajne oblike, infibulacije (popolne odstranitve klitorisa in malih sramnih ustnic, notranje površine velikih sramnih ustnic ter zašitje zunanjega ženskega spolovila z izjemo ozke nožnične odprtine), ter vrezovanja (prebadanje ali prediranje klitorisa oziroma sramnih ustnic ter vrezi vanje),