Upravno sodelovanje na področju obdavčevanja

 

POVZETEK:

Direktiva 2011/16/EU o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja

KAJ JE NAMEN TE DIREKTIVE?

Direktiva 2011/16/EU (Direktiva o upravnem sodelovanju – DAC) določa pravila za:

• varno upravno sodelovanje med nacionalnimi davčnimi organi;
• elektronsko izmenjavo davčnih informacij;
• usklajevanje in vrednotenje sodelovanja med državami članicami Evropske unije (EU) in Evropsko komisijo.

Direktiva o spremembi (EU) 2023/2226 (znana kot DAC8) spreminja nekatere vidike Direktive 2011/16/EU. Zlasti uvaja obvezno samodejno izmenjavo informacij za ponudnike storitev kriptosredstev.

KLJUČNE TOČKE

Direktiva 2011/16/EU se uporablja za vse vrste davkov, razen za:

• davek na dodano vrednost (DDV) ali carine;
• trošarine, zajete v drugi zakonodaji EU;
• obvezne prispevke za socialno varnost;
• pristojbine za potrdila in dokumente, ki jih izdajajo javni organi;
• plačila javnim službam.

Direktiva o spremembi (EU) 2021/514 pojasnjuje, da DDV in drugi posredni davki spadajo v področje uporabe Direktive 2011/16/EU. Tako se lahko informacije, posredovane med državami članicami, uporabijo tudi za odmero, upravljanje in izterjavo DDV in drugih posrednih davkov.

Države članice imenujejo organ za nadzor direktive. S tem se ustanovi centralni organ za zvezo, katerega naloga je:

• vzdržuje stike s Komisijo in nacionalnimi partnerji;
• obdelati zaprosila za informacije.

Izmenjava informacij na zahtevo

Postopek zahteva, da:

• organ, s katerim je stopil v stik drug (organ prosilec), deli vse informacije, ki jih ima v posesti ali jih pozneje razkrije;
• kadar je to mogoče, se uporabljajo standardni računalniški obrazci, ki jih pripravi Komisija;
• organ prosilec določi:
  • davčne razloge za njegovo zahtevo,
  • podatke, ki jih zahteva;
• zaprošeni organ:
  • v 7 delovnih dneh elektronsko potrdi, da je prejel zahtevo,
  • zbira podatke, tudi če jih ne potrebuje za lastne davčne namene,
  • posreduje podatke čim hitreje, najkasneje v treh mesecih oziroma v dveh mesecih, če podatke že ima,
  • odgovori v enem mesecu, če zahteva dodatne podrobnosti, nima informacij ali jih noče deliti zaradi razlogov, kot je poslovna skrivnost ali javni red, ali ker se nanaša na davke pred januarjem 2011.

Organi ene države članice vsako leto samodejno izmenjajo informacije z enakovrednimi organi v drugi državi članici o državljanih slednje, ki prebivajo na ozemlju prve. Te informacije se nanašajo na naslednje kategorije:

• dohodek iz zaposlitve,
• plačila direktorjem,
• dohodek iz shem življenjskega zavarovanja,
• pokojnine,
• lastništvo nepremičnin in iz njih izhajajoči dohodek,
• licenčnine (uvedeno v DAC7),
• neskrbniški dohodek iz dividend (uveden v DAC8).

Države članice:

• nameravajo od 1. januarja 2024 poleg zgornjih informacij vključiti tudi davčno identifikacijsko številko posameznika (TIN);
• vsako leto obveščajo Komisijo o izmenjanih informacijah, ki sprva zajemajo dve od zgornjih kategorij, od 1. januarja 2026 pa jih bodo zajemale najmanj pet;
• zahtevajo, da nacionalni organ, ki zagotavlja informacije v skladu z DAC2 („poročevalska finančna institucija“), izvaja podrobno finančno in osebno poročanje ter pravila o potrebni skrbnosti, določena v Prilogah I in II, ter samodejno izmenjuje:
  • informacije o vnaprejšnjih čezmejnih odločitvah in vnaprejšnjih cenovnih dogovorih v skladu z DAC3,
  • poročila skupine večnacionalnih podjetij po državah, vključno s podatki o vsaki davčni pristojnosti, v kateri je dejavna, in o dobičku pred obdavčitvijo (Priloga III navaja zahtevane podrobnosti) v skladu z DAC4,
  • čezmejne dogovore, o katerih se poroča, ki vključujejo več kot eno državo članico ali državo članico in državo zunaj EU v skladu z DAC6;
• zahtevajo, da digitalne platforme („upravljavci platform“) v skladu z DAC7 poročajo v državi članici ter izvajajo pravila poročanja in o potrebni skrbnosti iz Priloge V o prodajalcih, ki uporabljajo njihove storitve za:
  • najem stanovanjskih in poslovnih nepremičnin,
  • osebne storitve,
  • prodajo blaga,
  • najem prevoza;
• Komisiji letno posredujejo statistične podatke o samodejni izmenjavi informacij;
• hranijo evidenco informacij, prejetih prek samodejnih izmenjav najmanj pet let;
• spremljajo in ocenjujejo upravno sodelovanje ter vsako leto delijo svoje ugotovitve s Komisijo;
• določajo kazni za kršitve zakonodaje.

Spontana izmenjava informacij

Nacionalni organi morajo spontano posredovati informacije pristojnim organom čim prej in v največ enem mesecu, če menijo, da:

• ima druga država članica lahko davčno izgubo;
• nekdo prejme davčno ugodnost v eni državi članici, ki bi povečala njegovo obveznost v drugi državi članici;
• bi lahko poslovne transakcije med osebama v različnih državah članicah imele za posledico prihranek davka za eno od oseb ali obe osebi;
• davčni prihranki temeljijo na umetnih transferjih dobička znotraj skupin podjetij;
• informacije, ki jih prejmejo od drugega organa, bi lahko bile pomembne pri odmeri davčne obveznosti v državi članici.

Dodatno administrativno sodelovanje

Nacionalni organi lahko:

• zahtevajo, da njihovi uradniki sodelujejo pri preiskavah, ki se izvajajo v drugi državi članici;
• soglašajo z izvajanjem hkratnih pregledov posameznikov skupnega interesa v dveh ali več državah članicah;
• prosijo za povratne informacije o informacijah, ki so jih posredovali, in dajo letne povratne informacije o avtomatični izmenjavi informacij svojim partnerjem.

Informacije

• sporočeno med državami članicami je zajeto s predpisi o uradni tajnosti;
• se lahko uporabljajo za:
  • uveljavljanje nacionalne zakonodaje o DDV, druge posredne davke, carine, preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma,
  • ocenjevanje drugih davkov in dajatev, zajetih v sporazumih o medsebojni pomoči,
  • podporo sodnim in upravnim postopkom, ki lahko vodijo do kazni;
• se lahko delijo z državo zunaj EU, če se država članica, ki jih je prvotno zagotovila, strinja s tem;
• prejete iz države zunaj EU, se lahko z njenim soglasjem posredujejo drugi državi članici, če se presodi, da je to koristno.

Komisija državam članicam zagotavlja elektronska in avtomatizirana sredstva za preverjanje, ali je davčna identifikacijska številka TIN posameznika pravilna.

Direktiva je razveljavila Direktivo 77/799/EGS z dne 1. januarja 2013.

Direktiva (EU) o spremembi 2023/2226 razširja upravno davčno sodelovanje na kriptosredstva z zahtevo, da:

• ponudniki storitev kriptosredstev izpolnjujejo obveznosti podrobnega poročanja in skrbnega pregleda iz Priloge VI;
• nacionalni organi samodejno delijo informacije, ki jih prejmejo od ponudnikov storitev, s svojimi ustreznimi organi v EU v devetih mesecih po koncu koledarskega leta – prva izmenjava bo potekala 1. januarja 2026.

Prav tako zahteva, da nacionalni organi za vsakega sporočijo naslednje informacije:

• oseba, za katero velja zakonodaja („oseba, o kateri se poroča“) – ime, naslov, država članica stalnega prebivališča, davčna identifikacijska številka ter datum in kraj rojstva;
• ponudnik storitev kriptosredstev – ime, naslov, davčna identifikacijska številka in, če je na voljo, individualna identifikacijska številka, navedena ob registraciji;
• transakcije s kriptosredstvi – podrobnosti, kot so plačani znesek, vključene enote in tržna vrednost.

Zahteva, da Komisija:

• standardizira računalniški obrazec, ki se bo uporabljal za izmenjavo informacij;
• določi praktične in tehnične ureditve za registracijo in identifikacijo upravljavcev kriptosredstev;
• do 31. decembra 2025 vzpostavi register kriptosredstev;
• državam članicam do 31. decembra 2026 zagotovi dostop do varnega centralnega imenika.

OD KDAJ SE TA PRAVILA UPORABLJAJO?

Direktivo 2011/16/EU je bilo treba v nacionalno zakonodajo prenesti do 1. januarja 2013, razen določb 8. člena, ki jih je bilo treba prenesti do 1. januarja 2015.

Direktiva (EU) 2023/2226 o spremembi se uporablja od 1. januarja 2026, čeprav se nekateri njeni členi ne bodo uporabljali do 1. januarja 2030.

OZADJE

• Zaradi vse večje mobilnosti davkoplačevalcev, večjega števila čezmejnih transakcij in novih finančnih instrumentov morajo nacionalne davčne uprave okrepiti upravno sodelovanje, da zagotovijo izpolnjevanje davčnih obveznosti in zmanjšajo davčne utaje, izogibanje plačil davkov in davčne goljufije.
• Več informacij je na voljo na strani:
  • Upravno sodelovanje pri (neposrednem) obdavčevanju v EU (Evropska komisija)

GLAVNI DOKUMENT

Direktiva Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS (UL L 64, 11.3.2011, str. 1–12).

Nadaljnje spremembe Direktive 2011/16/EU so vključene v izvirni dokument. Ta prečiščena različica ima samo dokumentarno vrednost.

POVEZANI DOKUMENTI

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2023/823 z dne 13. aprila 2023 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Direktive Sveta 2011/16/EU v zvezi z ocenjevanjem in ugotavljanjem enakovrednosti informacij v sporazumu med pristojnimi organi države članice in jurisdikcijo zunaj Unije (UL L 103, 18.4.2023, str. 1–4).

Uredba (EU) 2023/1113 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. maja 2023 o informacijah, ki spremljajo prenose sredstev in nekaterih kriptosredstev, in spremembi Direktive (EU) 2015/849 (UL L 150, 9.6.2023, str. 1–39).

Uredba (EU) 2023/1114 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. maja 2023 o trgih kriptosredstev in spremembi uredb (EU) št. 1093/2010 in (EU) št. 1095/2010 ter direktiv 2013/36/ EU in (EU) 2019/1937 (UL L 150, 9.6.2023, str. 40–205).

Glej prečiščeno različico.

Direktiva Sveta (EU) 2023/2226 z dne 17. oktobra 2023 o spremembi Direktive 2011/16/EU o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja (UL L, 2023/2226, 24.10.2023).

Direktiva Sveta (EU) 2022/2523 z dne 14. decembra 2022 o zagotavljanju globalne minimalne davčne stopnje za mednarodne skupine podjetij in velike domače skupine v Uniji (UL L 328, 22.12.2022, str. 1–58).

Glej prečiščeno različico.

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2015/2378 z dne 15. decembra 2015 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Direktive Sveta 2011/16/EU o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 1156/2012 (UL L 332, 18.12.2015, str. 19–45).

Glej prečiščeno različico.

Zadnja posodobitev 24.01.2024