EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 28.5.2018

COM(2018) 337 final

2018/0169(COD)

Predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o minimalnih zahtevah za ponovno uporabo vode

(Besedilo velja za EGP)

{SEC(2018) 249 final}
{SWD(2018) 249 final}
{SWD(2018) 250 final}

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1.OZADJE PREDLOGA

•Razlogi za predlog in njegovi cilji

Voda je v EU omejen vir, pri čemer se ena tretjina ozemlja EU sooča z motnjami pri oskrbi z vodo. Zaradi naraščajočih potreb prebivalstva in podnebnih sprememb bo razpoložljivost zadostne količine vode ustrezne kakovosti v Evropi v prihodnosti postala še večji izziv. Čezmerni odvzem vode, zlasti za namakanje v kmetijstvu 1 , pa tudi za industrijsko uporabo in razvoj mest, je ena od glavnih groženj za vodno okolje EU, medtem ko je razpoložljivost vode ustrezne kakovosti bistveni pogoj za rast v gospodarskih sektorjih, ki so odvisni od vode, in družbi na splošno. Skupne posledice suše iz leta 2003 za gospodarstvo so bile ocenjene na najmanj 8,7 milijarde EUR (predvsem v zvezi s sredozemskimi državami, Francijo in Združenim kraljestvom), pri čemer so bile te posledice izmerjene kot ocenjene izgube, ki so nastale neposredno zaradi suše (EK, 2007). Resne gospodarske posledice imajo lahko tudi neposredni učinki suše, kot je škoda v kmetijstvu in na infrastrukturi, ter bolj posredni učinki, kot je nenaklonjenost vlaganju na ogroženem območju.

Zaradi podnebnih sprememb so se pogostost in intenzivnost suš ter z njimi povezana okoljska in gospodarska škoda v zadnjih tridesetih letih občutno povečale: med letoma 1976 in 2006 se je število območij in ljudi, ki so jih prizadele suše, povečalo za skoraj 20 %, skupni stroški suš pa so znašali 100 milijard EUR (EK, 2012). Suša poleti 2017 je še en primer, ki prikazuje razsežnosti gospodarskih izgub, saj je samo italijanski kmetijski sektor napovedal izgube v višini 2 milijard EUR 2 . Pričakuje se, da se bo ta trend nadaljeval, saj pomanjkanje vode ni več omejeno na nekaj koncev Evrope, ampak zaradi pomembnih okoljskih in gospodarskih posledic že povzroča zaskrbljenost po vsej EU. To pa lahko vpliva na konkurenčnost in učinkovito delovanje notranjega trga. Za odziv na to težavo bi bilo treba evropske vodne vire učinkoviteje upravljati. V sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o pomanjkanju vode in suši 3 je določena hierarhija ukrepov, ki bi jo morale države članice upoštevati pri obvladovanju pomanjkanja vode in suš, pri čemer je poudarjeno, da mora varčevanje z vodo postati prednostna naloga in da bi bilo treba preučiti vse možnosti za izboljšanje učinkovitosti rabe vode. V okviru celostnega pristopa k upravljanju voda očiščena odpadna voda iz komunalnih čistilnih naprav poleg varčevanja z vodo zagotavlja zanesljivo alternativno oskrbo z vodo za različne namene. Od teh namenov namakanje v kmetijstvu ponuja največ možnosti za večje uvajanje ponovne uporabe vode in prispevek k zmanjšanju pomanjkanja vode v Evropi. Ponovna uporaba očiščene odpadne vode ima na splošno manjši vpliv na okolje kot na primer prenosi vode ali razsoljevanje ter ponuja vrsto okoljskih, gospodarskih in družbenih koristi. Poleg tega podaljšuje življenjski cikel vode, s čimer pomaga ohranjati vodne vire, in je v celoti v skladu s cilji krožnega gospodarstva. Čeprav je jasno, da ponovna uporaba vode v EU sama po sebi ne bi mogla nikoli rešiti težav s pomanjkanjem vode, so prakse ponovne uporabe vode danes bistveno preslabo izkoriščene in se med državami članicami zelo razlikujejo.

V sporočilu Komisije iz leta 2012 z naslovom „Načrt za varovanje evropskih vodnih virov“ (COM(2012) 673 final) je priznana potreba po obravnavi te težave na ravni EU. V delovnem dokumentu o preverjanju ustreznosti politike EU na področju sladkih voda (SWD(2012) 393), ki je bil objavljen novembra 2012 kot gradnik navedenega načrta, je bilo sklenjeno, da se je treba za odpravo pomanjkanja vode dodatno opreti na alternativne možnosti za oskrbo z vodo z majhnim vplivom na okolje. V sporočilo Komisije z naslovom „Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo“ (COM(2015) 614 final) je vključenih več ukrepov za spodbujanje ponovne uporabe vode, vključno z ukrepom za pripravo zakonodajnega predloga o minimalnih zahtevah za ponovno uporabo vode za namakanje in obnavljanje podzemne vode. Ta predlog je bil vključen v delovni program Evropske komisije za leti 2017 in 2018, saj prispeva k političnim prednostnim nalogam, ki jih je Komisija določila za spodbujanje bolj krožnega gospodarstva. Poleg tega lahko dopolni načrtovano prihodnjo posodobitev skupne kmetijske politike 4 . Nazadnje, predlagana uredba prispeva k izvajanju ciljev trajnostnega razvoja v EU, zlasti cilja trajnostnega razvoja št. 6 o čisti vodi in sanitarnih storitvah, v skladu s katerim se morata do leta 2030 po vsem svetu bistveno povečati recikliranje in varna ponovna uporaba vode.

Svet je v sklepih o sporočilih Komisije o načrtu in krožnem gospodarstvu ter sklepih o trajnostnem gospodarjenju z vodo (11902/16) z zanimanjem pozdravil namero, da se bo ponovna uporaba vode obravnavala z novim zakonodajnim predlogom. Poleg tega sta Evropski parlament v resoluciji iz septembra 2015 o nadaljnji obravnavi evropske državljanske pobude „Pravica do vode“ in Odbor regij v mnenju iz decembra 2016 z naslovom „Učinkovit sistem gospodarjenja z vodnimi viri: poudarek na inovativnih rešitvah“ Komisijo pozvala, naj pripravi zakonodajni okvir o ponovni uporabi vode.

•Skladnost z veljavnimi predpisi s področja zadevne politike

Ponovna uporaba vode je trenutno že opredeljena in se spodbuja v določbah dveh obstoječih instrumentov EU, ki pa ne določata pogojev za ponovno uporabo:

·okvirni direktivi o vodah (2000/60/ES): v delu B Priloge VI je ponovna uporaba vode omenjena kot eden od morebitnih dopolnilnih ukrepov;

·direktivi o čiščenju komunalne odpadne vode (91/271/EGS): v členu 12 je kot del pogoja za odvajanje odpadne vode določeno, da se „[o]čiščena voda [...], če je mogoče, ponovno uporabi. Poti odstranjevanja odpadne vode so take, da bo škodljiv vpliv na okolje čim manjši.“

V okvirni direktivi o vodah je obravnavanje pomanjkanja vode eden od ključnih vidikov upravljanja vode. Ta zakonodaja med drugim določa osrednji cilj do leta 2015 doseči dobro stanje evropskih voda. Z njo se od držav članic zahteva, naj opredelijo stanje svojih voda v smislu obremenitev zaradi človekovih dejavnosti in določijo „programe ukrepov“ za doseganje cilja dobrega stanja. Navedeni programi so del načrtov upravljanja povodij, ki se vsakih šest let pregledajo, rezultati pa se sporočijo Evropski komisiji. Leta 2007 je bila v politiki EU o pomanjkanju vode in suši (COM(2007) 414 final) obravnavana vključitev načrtovanja v zvezi s pomanjkanjem vode v načrte upravljanja povodij, vključno z uporabo ustreznega določanja cen vode in okoljskih zahtev za tokove rek. V njej je opredeljena hierarhija ukrepov, ki bi jo morale države članice upoštevati pri obvladovanju pomanjkanja vode in suše, pri čemer imajo prednost ukrepi za varčevanje z vodo in učinkovito rabo vode, dodatne infrastrukture za oskrbo z vodo pa bi se morale kot možnost preučiti le, če so bile druge možnosti izčrpane. V okviru takšnega celostnega pristopa k upravljanju voda je treba obravnavati predlagano uredbo o ponovni uporabi vode. Poleg tega bo ta dopolnjevala direktivo o čiščenju komunalne odpadne vode.

Predlog uredbe bi bil v skladu z obstoječim zakonodajnim okvirom EU o vodi in bi ga dopolnjeval, ne da bi znižal veljavne ravni varstva okolja, in sicer bi bil v skladu zlasti z:

·okvirno direktivo o vodah, direktivo o podzemni vodi, direktivo o okoljskih standardih kakovosti, direktivo o čiščenju komunalne odpadne vode, direktivo o blatu iz čistilnih naprav, okvirno direktivo o odpadkih, uredbo o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij ter direktivo o nitratih;

·zakonodajo o varnosti hrane, zlasti uredbo o higieni živil.

•Skladnost z drugimi politikami Unije

Splošni cilj predloga je v celoti v skladu s sedmim okoljskim akcijskim programom 5 , na svetovni ravni pa z agendo Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030 in doseganjem cilja trajnostnega razvoja št. 6, tj. „vsem zagotoviti dostop do vode in sanitarne ureditve“, zlasti kar zadeva naslednja dva cilja:

·do leta 2030 izboljšati kakovost vode z zmanjšanjem onesnaževanja, odpravo odlaganja nevarnih kemikalij in materialov ter zmanjšanjem njihovega sproščanja, zmanjšanjem deleža neobdelane odpadne vode za polovico ter bistvenim povečanjem recikliranja in varne ponovne uporabe po vsem svetu;

·do leta 2030 bistveno povečati učinkovitost rabe vode v vseh sektorjih ter zagotoviti trajnostne odvzeme in oskrbo s sladko vodo, da se odpravi pomanjkanje vode in bistveno zmanjša število ljudi, ki trpijo zaradi pomanjkanja vode.

Predlog bi prispeval k izvajanju več drugih politik EU, zlasti politik EU za prilagajanje podnebnim spremembam in preprečevanje nesreč, ter vodilne pobude „Evropa, gospodarna z viri“, iz strategije Evropa 2020.

2.PRAVNA PODLAGA, SUBSIDIARNOST IN SORAZMERNOST

•Pravna podlaga

Predlog temelji na členu 192(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (prejšnji člen 175 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti), saj so glavni cilji ohranjati, varovati in izboljšati kakovost okolja, varovati zdravje ljudi, prispevati k skrbni in preudarni rabi naravnih virov ter spodbujanju ukrepov na mednarodni ravni za reševanje regionalnih ali globalnih okoljskih problemov, zlasti v boju proti podnebnim spremembam. Pričakuje se tudi, da bo predlog prispeval k delovanju notranjega trga.

•Subsidiarnost (za neizključno pristojnost)

EU ima pri urejanju okolja in zdravja na področju vode deljeno pristojnost z državami članicami. To pomeni, da lahko EU sprejema zakonodajo le, kolikor to dopuščata Pogodbi, ter ob ustreznem upoštevanju načel nujnosti, subsidiarnosti in sorazmernosti.

Cilji te uredbe, in sicer varovati okolje in zdravje ljudi pred škodljivimi učinki morebitne kontaminacije predelane vode, bodo doseženi z določitvijo minimalnih zahtev za kakovost vode, spremljanje in preventivne ukrepe ter ključnih nalog obvladovanja tveganja na ravni Unije.

Kar zadeva varstvo okolja, je ukrepanje na ravni EU v zvezi z upravljanjem voda upravičeno tudi, ker je 60 % povodij EU mednarodnih in si jih deli od 2 do 19 držav (Donava); zato ukrepanje ene ali nekaj držav članic ne zadostuje, na primer v zvezi s kvantitativnimi vidiki upravljanja voda in čezmejnim onesnaževanjem vode. Poleg tega bi bile tehnične ovire za ponovno uporabo vode verjetno nepotrebno velike in povezani stroški nepotrebno visoki, če bi države članice ukrepale same.

Ukrepanje EU v zvezi s ponovno uporabo vode za namakanje v kmetijstvu je upravičeno za preprečitev, da bi različne zahteve v posameznih jurisdikcijah negativno vplivale na enake konkurenčne pogoje (npr. med kmeti in pridelovalci) in ustvarile ovire na notranjem trgu, zlasti za primarne kmetijske proizvode. Poleg tega se lahko različne zahteve uporabijo tudi kot argument za omejitev uvoza živilskih proizvodov iz držav članic, za katere se sumi, da uporabljajo manj stroge zahteve, kot se je zgodilo v primeru izbruha bakterije E. coli leta 2011 6 . Sedanje stanje ne zagotavlja enakih konkurenčnih pogojev za proizvajalce živil v različnih državah, saj v veljavnem regulativnem okviru EU še niso obravnavani posebni postopki za kmetijske proizvode, ki se namakajo z očiščeno odpadno vodo. Odpravljanje takih ovir je ustrezen odziv na ravni EU, ki upošteva politike EU na področju varnosti hrane, zdravja, kmetijstva, podnebja in energije.

Ukrepanje EU je upravičeno tudi, ker so različne in spreminjajoče se zahteve v posameznih jurisdikcijah ovira za vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev za naložbe v inovacije in za ponovno uporabo vode. Ni verjetno, da bi lahko nacionalni regulativni organi usklajevali harmonizacijo svojih regulativnih zahtev, saj je število vključenih držav članic preveliko in se še povečuje.

•Sorazmernost

Očiščena odpadna voda se lahko uporablja za številne namene. Leta 2015 je bilo namakanje v kmetijstvu v sporočilu Komisije z naslovom „Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo“ (COM(2015) 614 final) in oceni učinka opredeljeno kot glavni možni vir povpraševanja po ponovno uporabljeni vodi, saj ima največji potencial v smislu večjega uvajanja ponovne uporabe vode, zmanjšanja pomanjkanja in pomembnosti za EU.

•Izbira instrumenta

V oceni učinka za ta predlog je bila preučena cela vrsta pravnih instrumentov, in sicer sprememba ene od obstoječih direktiv, nova direktiva ali uredba ali smernice.

Pri preučevanju nove zakonodaje o ponovni uporabi vode je bila ena od možnosti sprememba veljavnega okvira, v katerem je ponovna uporaba vode že omenjena, zlasti direktive o čiščenju komunalne odpadne vode. Vendar bi spremenjena ali nova direktiva zahtevala prenos v nacionalno zakonodajo vseh držav članic. Medtem ko je ponovna uporaba vode zagotovo obetavna možnost za številne države članice, je treba upoštevati, da ima trenutno le šest držav članic (Ciper, Grčija, Španija, Francija, Italija in Portugalska) vzpostavljene zahteve o ponovni uporabi vode (v zakonodaji ali nacionalnih neregulativnih standardih). Spremenjena ali nova direktiva bi pomenila prenos za vse države članice in bi nujno omogočala prožnost pri prenosu zahtev. Medtem ko bi to omogočilo razlike v EU, bi pomenilo resno omejitev pri doseganju ciljev, zlasti v zvezi z minimalno uskladitvijo zahtev za predelano vodo in metodologijo za obvladovanje tveganja, ter pri določitvi enakih skupnih konkurenčnih pogojev. Ta omejitev je bila že opredeljena v oceni učinka za „načrt za varovanje evropskih vodnih virov“, v kateri je bila uredba na koncu edina regulativna možnost politike, ki je bila podrobno preučena. Prožnost za prilagajanje lokalnim okoliščinam, za katero se zdi, da je glavni argument v podporo direktivi ali spremembi direktive, je mogoče doseči z drugimi orodji, zlasti s predlagano uvedbo skupnega obvladovanja tveganj.

Kar zadeva obliko pravnega instrumenta, je v oceni učinka ocenjeno, da bi bili lahko ustrezni direktiva in uredba, od katerih ima vsaka nekatere prednosti in slabosti. Uredba bi bolj ustrezala omogočitveni naravi pobude, zlasti za tiste države članice, v katerih se ponovna uporaba vode šteje za koristno ali v katerih obstajajo močni poslovni interesi za razvoj tehnologij za ponovno uporabo vode. Direktiva bi lahko omogočila lažje prilagajanje v smislu določitve strožjih nacionalnih zahtev, hkrati pa bi vsem državam članicam naložila večje breme prenosa, čeprav ponovna uporaba vode v vseh trenutno ni relevantna.

Uredba je bila na koncu kot najustreznejši pravni instrument za dosego ciljev izbrana iz naslednjih razlogov:

·uporabljala bi se neposredno za nosilce dejavnosti (in države članice), zato bi spodbujala uveljavljanje na trgu, morda celo v tistih državah članicah, ki trenutno nimajo težav s pomanjkanjem vode, vendar se v njih proizvajajo dobre „zelene“ tehnologije. To bi lahko pozitivno vplivalo na raziskave in inovacije, razvoj najboljših tehnologij in pojav novih poslovnih priložnosti na notranjem trgu;

·uredba bi začela veljati veliko prej kot morebitna prihodnja sprememba direktive o čiščenju komunalne odpadne vode (za katero je predvideno, da bo njena ocena, ki se trenutno izvaja, končana do leta 2019; morebitni naknadni zakonodajni predlog za spremembo bi bil mogoč šele po postopku ocene učinka), zato bi se prej začel uresničevati glavni cilj, ki je odpravljanje pomanjkanja vode.

3.REZULTATI NAKNADNIH OCEN, POSVETOVANJ Z ZAINTERESIRANIMI STRANMI IN OCEN UČINKA

•Naknadne ocene/preverjanja ustreznosti obstoječe zakonodaje

V sporočilu Komisije iz leta 2012 z naslovom „Načrt za varovanje evropskih vodnih virov“ (COM(2012) 673 final) je priznana potreba po obravnavi te težave na ravni EU. V delovnem dokumentu o preverjanju ustreznosti politike EU na področju sladkih voda (SWD(2012) 393), ki je bil objavljen novembra 2012 kot gradnik navedenega načrta, je bila ocenjena uspešnost sprejetih ukrepov na okoljskem področju in drugih področjih politike pri doseganju že dogovorjenih ciljev v zvezi z vodno politiko. V njem so opredeljene tudi večje vrzeli, ki jih je treba zapolniti za učinkovitejše doseganje okoljskih ciljev. V zvezi s ponovno uporabo odpadne vode je bilo v delovnem dokumentu o preverjanju ustreznosti politike sklenjeno, da se je treba za odpravo pomanjkanja vode dodatno opreti na alternativne možnosti za oskrbo z vodo z majhnim vplivom na okolje.

•Posvetovanja z zainteresiranimi stranmi

Postopek posvetovanja za morebitno novo pobudo EU v zvezi s ponovno uporabo vode se je začel leta 2012 ter se je v različnih oblikah organizirano in priložnostno nadaljeval do julija 2017. Izvajanje strategije posvetovanja je vključevalo zbiranje in analizo prispevkov številnih zainteresiranih strani ter dve spletni javni posvetovanji.

Prvo spletno javno posvetovanje je potekalo od 30. julija do 7. novembra 2014 , zbranih je bilo 506 prispevkov. Drugo spletno javno posvetovanje je potekalo od 28. oktobra 2016 do 27. januarja 2017 , osredotočeno pa je bilo na podrobnejše možnosti politike za določitev minimalnih zahtev za ponovno uporabljeno vodo za namakanje in obnavljanje podzemne vode. Skupno je bilo zbranih 344 prispevkov. Med 60 % in 80 % vseh udeležencev spletnih javnih posvetovanj v letih 2016 in 2014 je podprlo regulativni okvir EU. Poleg tega je več kot 80 % udeležencev spletnega javnega posvetovanja leta 2014 menilo, da so pravno zavezujoči minimalni standardi EU učinkovito sredstvo za zagotovitev varnosti praks ponovne uporabe vode za okolje in zdravje. V obeh primerih so udeleženci, ki so večinoma naklonjeni instrumentu v obliki uredbe EU, predstavniki zasebnih podjetij iz sektorjev sanitarnih storitev, pitne vode, živilske industrije in okoljskega sektorja ter/ali iz južnih držav članic EU.

Udeleženci na splošno poznajo prednosti ponovne uporabe vode za namakanje ali polnjenje vodonosnikov v zvezi z razpoložljivostjo vodnih virov, motnjami pri oskrbi z vodo ali pomanjkanjem vode, netrajnostnimi odvzemi vode in podnebnimi spremembami (pozna jih več kot 70 % udeležencev iz vseh kategorij udeležencev na splošno in v okviru različnih kategorij). Številni udeleženci poznajo tudi potencialni prispevek ponovne uporabe vode h kakovosti vodnih teles z varovanjem podzemne vode pred zaslanjevanjem. Poleg tega jih veliko ponovno uporabo vode razume kot sredstvo za povečanje učinkovitosti rabe virov, spodbujanje inovacij in prispevanje h gnojenju tal, čeprav so se te prednosti štele za skromnejše v primerjavi z zgoraj navedenimi.

Po drugi strani veliko manj udeležencev med prednosti ponovne uporabe vode šteje prihranke stroškov organov, večje prihodke ali prihranke energije in zmanjšanja emisij ogljika. Analiza po kategorijah udeležencev kaže zlasti, da države, ki so redno izpostavljene motnjam pri oskrbi z vodo, in južne države članice EU vidijo veliko več koristi in večje koristi kot druge kategorije udeležencev. Med udeleženci iz sektorjev sanitarnih storitev, pitne vode, okolja in ekonomije je bilo ugotovljeno široko soglasje glede teh koristi.

Različni prispevki, ki so jih poslale ciljne zainteresiranih strani 7 , so povzeti v Prilogi II – Zbirno poročilo o dejavnostih posvetovanja k poročilu o oceni učinka. Prejeti prispevki in ugotovitve so se uporabili pri pripravi ocene učinka in posodobitvi znanstvene podlage za sedanji predlog (poročilo Skupnega raziskovalnega središča (JRC) v Prilogi 7 k poročilu o oceni učinka), upoštevali pa so se tudi v postopku odločanja glede predloga uredbe o ponovni uporabi vode na ravni EU.

Posvetovanje s strokovnjaki držav članic in organizacijami zainteresiranih strani

Posvetovanje je potekalo v okviru skupne strategije izvajanja okvirne direktive o vodah. Ponovna uporaba vode je bila obravnavana na šestih srečanjih nekdanje delovne skupine za programe ukrepov (septembra in novembra 2013, marca in oktobra 2014 ter marca in oktobra 2015). Namenska dejavnost v zvezi s ponovno uporabo vode in ad hoc delovna skupina sta bili vključeni v delovni program skupne strategije izvajanja za obdobje 2016–2018, da bi se spremljal razvoj povezanih ukrepov; skupina se je redno sestajala 8 .

•Zbiranje in uporaba strokovnih mnenj

Pravni predlog in ocena učinka temeljita na obsežnem naboru podpornih dokazov, kot je navedeno v delovnem dokumentu služb Komisije o oceni učinka. Glavni viri informacij za oceno učinka predlagane uredbe so bili ocena učinka za načrt iz leta 2012 in poznejše podporne študije ter znanstvena podlaga, ki jo je pripravilo JRC (minimalne zahteve glede kakovosti), in njegovo hidrološko modeliranje. Poleg tega so bili ocenjeni posebni vidiki, in sicer učinki na inovacije ter teritorialni učinki.

Za namene priprave tega predloga je JRC najprej pregledalo razpoložljivo znanstveno, tehnično in pravno znanje o ponovni uporabi vode za namakanje v kmetijstvu in polnjenje vodonosnikov. Dokumenti, ki so bili podlaga za pripravo predloga za minimalne zahteve glede kakovosti, so vključevali:

·regulativni okvir na ravni EU na področju varovanja zdravja in varstva okolja;

·veljavne zakonodaje in smernice držav članic o ponovni uporabi vode ter njihove izkušnje s sistemi za ponovno uporabo vode;

·referenčne smernice in predpise o ponovni uporabi vode iz drugih držav po svetu;

·dodatne znanstvene vire, ki se štejejo za pomembne za to temo.

JRC je med pripravo znanstvene podlage za ta predlog uporabilo stopenjski pristop k posvetovanju. Na prvi stopnji je skupino izbranih strokovnjakov iz akademske skupnosti, vodnega sektorja in SZO pozvalo, naj zagotovi prispevke in pripombe glede dela za pripravo osnutka. Na drugi stopnji so bile države članice uradno obveščene prek ad hoc skupine za ponovno uporabo vode, v kateri je JRC ob treh priložnostih predstavilo ustrezne različice. Pisne pripombe, ki so jih poslale države članice, so bile dokumentirane, odgovori JRC pa posredovani zadevnim stranem. Poleg tega je JRC na več javnih dogodkih in znanstvenih srečanjih predstavilo napredek pri delu. Te predstavitve so med drugim vključevale skupino Evropskega parlamenta za vodo, akcijsko skupino EIP za ponovno uporabo vode, 11. mednarodno konferenco IWA o predelavi in ponovni uporabi vode ter ukrep NEREUS – „Action on New and Emerging Challenges and Opportunities in Wastewater Reuse“ (Ukrep za nove in nastajajoče izzive in priložnosti na področju ponovne uporabe odpadne vode) evropskega sodelovanja v znanosti in tehnologiji (COST). Glede na občutljivost vprašanja zdravja in okolja ter zaupanje javnosti v prakso ponovne uporabe vode sta bila na tretji stopnji neodvisni Znanstveni odbor za zdravstvena, okoljska in nastajajoča tveganja (SCHEER) ter Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) zaprošena za znanstveno mnenje, ki se je upoštevalo pri dokončanju dokumenta, če pa se ni upoštevalo, je bila predložena utemeljitev. Da bi se med procesom s kritičnimi razpravami o dokumentu pridobile pripombe in prispevki, so bila opravljena posvetovanja s strokovnjaki, ki smo jim zelo hvaležni za prispevke.

•Ocena učinka

•Ustreznost in poenostavitev ureditve

•Temeljne pravice

Ta predlog bi prispeval k uporabi člena 37 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah o varstvu okolja.

4.PRORAČUNSKE POSLEDICE

Predlog se večinoma nanaša na regulativne ukrepe brez neposrednega vpliva na odhodke iz poslovanja. Med dejanskim izvajanjem, ki naj bi se začelo šele leta 2021, se lahko pojavi omejen vpliv na sredstva za Evropsko agencijo za okolje (EEA). Vendar se bo ta vpliv vsekakor pokril z dodeljenimi finančnimi sredstvi in osebjem za EEA v naslednjem večletnem finančnem okviru za obdobje po letu 2020.

5.DRUGI ELEMENTI

•Načrti za izvedbo ter ureditev spremljanja, ocenjevanja in poročanja

Preglednost in dostop do informacij sta ključni vidik za spodbujanje zaupanja uporabnikov in širše javnosti v varnost predelane vode. Zato je poudarek na zagotavljanju informacij javnosti namesto na tradicionalnih obveznostih poročanja. Zahteve glede spremljanja bodo naložene zlasti upravljavcem obratov za predelavo vode, države članice pa zagotovijo, da so informacije javno objavljene na spletu.

Predlagana uredba vključuje dodatne zahteve glede spremljanja kakovosti predelane vode. Države članice na podlagi podatkov o spremljanju, pridobljenih v skladu s predlagano uredbo, okvirno direktivo o vodah in direktivo o čiščenju komunalne odpadne vode, ter drugih ustreznih informacij preverijo skladnost s pogoji iz dovoljenja. Rezultate preverjanja skladnosti objavijo in zagotovijo, da ima Komisija dostop do ustreznih podatkov.

Komisija bo določila podrobna pravila glede oblike in predstavitve informacij, ki bi morale biti javnosti na voljo na spletu. Zahteve bodo oblikovane ob posvetovanju s strokovnjaki iz držav članic in ob upoštevanju sklepne ugotovitve preverjanja ustreznosti spremljanja okoljske politike EU in poročanja o njej ter nadaljnjih ukrepov, zlasti kar zadeva uporabo naprednih informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT).

Glede na pričakovani razvoj znanja in okvira politike v zvezi z onesnaževali, ki vzbujajo vse večjo skrb, predlog vključuje klavzulo o prilagoditvi prilog tehničnemu in znanstvenemu napredku ter zahtevo glede vrednotenja.

•Natančnejša pojasnitev posameznih določb predloga

Člen 1 – Predmet urejanja in namen

V tem členu so določeni cilji predloga, in sicer določiti minimalne zahteve za kakovost vode in spremljanje ter ključne naloge obvladovanja tveganja, da se zagotovi, da je ponovna uporaba očiščene odpadne vode varna, odpravlja težavo pomanjkanja vode in prispeva k učinkovitemu delovanju notranjega trga.

Člen 2 – Področje uporabe

V tem členu je določena uporaba predlagane uredbe za predelano vodo, namenjeno za posebne uporabe iz oddelka 1 Priloge I, tj. za namakanje v kmetijstvu.

Člen 3 – Opredelitev pojmov

V tem členu je navedena opredelitev pojmov, uporabljenih v predlagani uredbi.

Člen 4 – Obveznosti upravljavcev obratov za predelavo vode v zvezi s kakovostjo vode

V tem členu so opredeljene minimalne zahteve, ki jih je treba izpolniti, preden se lahko predelana voda uporabi za namakanje v kmetijstvu. Člen vsebuje sklic na Prilogo I, v kateri so določene minimalne zahteve za kakovost in spremljanje predelane vode ter dodatne zahteve, kot so navedene v členu 7, na podlagi uporabe obvladovanja tveganja, kot je opredeljeno v členu 5.

Člen 5 – Obvladovanje tveganja

V tem členu je opredeljen postopek obvladovanja tveganja, ki bi ga moral izvajati upravljavec obrata za predelavo vode v sodelovanju z ustreznimi stranmi (končnim uporabnikom predelane vode, upravljavcem komunalne čistilne naprave, ki obrat za predelavo vode oskrbuje z vodo, itd.). Upravljavec obrata za predelavo vode pripravi načrt obvladovanja tveganja v zvezi s ponovno uporabo vode in v njem opredeli dodatne zahteve za nadaljnje zmanjšanje tveganj, ki bi bile del dovoljenja, ki ga izda pristojni organ. Načrt obvladovanja tveganja v zvezi s ponovno uporabo vode mora temeljiti na ključnih načelih obvladovanja tveganja, kot so opredeljena v Prilogi II k predlogu. Predvideno je sprejetje delegiranega akta, s katerim se bodo določile tehnične specifikacije, ki lahko dopolnijo ključne naloge obvladovanja tveganja, kot so opredeljene v Prilogi II.

Člen 6 – Vloga za izdajo dovoljenja za oskrbo s predelano vodo

V tem členu je določen postopek vložitve vloge za izdajo dovoljenja za oskrbo s predelano vodo, vključno s seznamom dokumentov, ki jih mora predložiti vložnik.

Člen 7 – Izdaja dovoljenja

V tem členu so določene obveznosti zadevnih akterjev v postopku izdaje dovoljenj. Poleg tega so v njem opredeljeni pogoji, ki jih je treba vključiti v dovoljenje, in zahteva, da se dovoljenje pregleda vsaj vsakih pet let.

Člen 8 – Preverjanje skladnosti

V tem členu je opredeljena obveznost pristojnih organov, da preverjajo skladnost predelane vode s pogoji iz dovoljenja. V njem so poleg tega določena pravila, ki jih je treba upoštevati v primeru neskladnosti ali incidentov, ki povzročijo neskladnost s predlagano uredbo.

Člen 9 – Sodelovanje med državami članicami

V tem členu so določeni načini izmenjave informacij med pristojnimi organi držav članic, kjer je ustrezno, pred izdajo dovoljenja za ponovno uporabo vode.

Člen 10 – Obveščanje javnosti

V skladu s sklepnimi ugotovitvami preverjanja ustreznosti poročanja so v tem členu določene informacije, ki jih morajo države članice zagotoviti javnosti. Namen je povečati preglednost, s čimer bi se izboljšali zaupanje potrošnikov v ponovno uporabo vode in razumevanje vpliva te uredbe na večje uvajanje ponovne uporabe vode. Predvideno je sprejetje izvedbenega akta, s katerim se bodo določila podrobna pravila glede oblike in predstavitve informacij, ki jih je treba zagotoviti.

Člen 11 – Informacije o spremljanju izvajanja

V skladu s sklepnimi ugotovitvami preverjanja ustreznosti poročanja je v tem členu določen postopek za zbiranje ustreznih podatkov o izvajanju predlagane uredbe, katerega cilj je zmanjšati upravno breme (z uporabo sodobnih orodij IKT in osredotočanjem na poročila, ki temeljijo na kazalnikih) ter zagotoviti preglednost in odgovornost do državljanov. V tem členu je predvideno, da bi morale države članice vzpostaviti zbirke podatkov, ki vsebujejo informacije o ponovni uporabi vode, pri čemer bi uporabile podatke iz sedanjih tokov poročanja na podlagi direktive o čiščenju komunalne odpadne vode in okvirne direktive o vodah, kolikor je to izvedljivo. Zbirke podatkov bi bilo treba vzpostaviti v skladu z direktivo INSPIRE. V ta namen je predvidena podpora Evropske agencije za okolje, ki bo tudi redno dostopala do podatkov in Komisiji zagotavljala preglede nad izvajanjem uredbe na ravni Unije, ki se bodo uporabili tudi pri prihodnjih vrednotenjih uredbe (člen 13). Predvideno je sprejetje izvedbenega akta, s katerim se bodo določila podrobna pravila glede oblike in predstavitve informacij, ki jih je treba zagotoviti.

Člen 12 – Dostop do pravnega varstva

Ta člen je v skladu s členom 47 Listine o temeljnih pravicah, poleg tega se z njim izvaja Aarhuška konvencija v zvezi z dostopom do pravnega varstva. Državljani in nevladne organizacije bi morali imeti možnost, da zakonito pregledajo odločitve, ki jih države članice sprejmejo na podlagi te uredbe.

Člen 13 – Vrednotenje

Ta člen določa okvir za prihodnja vrednotenja (v smislu smernic Komisije o boljšem pravnem urejanju) uredbe. Prvo vrednotenje je predvideno šest let po začetku veljavnosti uredbe.

Člen 14 – Izvajanje prenosa pooblastila

To je standardni člen za sprejemanje delegiranih aktov.

Člen 15 – Postopek v odboru

To je standardni člen za sprejemanje izvedbenih aktov.

Člen 16 – Kazni

To je standardni člen o kaznih.

Člen 17 – Začetek veljavnosti in uporaba

V tem členu je določen datum začetka veljavnosti in datum začetka uporabe, tj. eno leto po datumu začetka veljavnosti, da se državam članicam zagotovi dovolj časa za prilagoditev uredbi in da se pripravi izvedbeni akt, s katerim bo zagotovljena enotna uporaba obvladovanja tveganja.

Priloga I – Uporabe in minimalne zahteve

Oddelek 1 – Uporabe predelane vode

V tem oddelku so določene uporabe predelane vode, in sicer namakanje v kmetijstvu.

Oddelek 2 – Minimalne zahteve

V tem delu so določeni razredi kakovosti predelane vode in povezana uporaba v kmetijstvu (preglednica 1). V delu (a) so določene minimalne zahteve za kakovost vode, kot jih je JRC opredelilo na podlagi praks držav članic in mednarodnih praks (preglednica 2).

V delu (b) so določene zahteve glede spremljanja za predelano vodo (preglednica 3) in validacijsko spremljanje za najstrožji razred A (preglednica 4).

Priloga II – Ključne naloge obvladovanja tveganja

V tej prilogi so določene podrobnosti o nalogah, ki jih mora upoštevati upravljavec obrata za predelavo vode, da pripravi načrt obvladovanja tveganja v zvezi s ponovno uporabo vode in določi dodatne zahteve, ki jih je treba vključiti v dovoljenje, ter podrobnosti o izvajanju sistema za ponovno uporabo vode.

2018/0169 (COD)

Predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o minimalnih zahtevah za ponovno uporabo vode

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 192(1) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora 13 ,

ob upoštevanju mnenja Odbora regij 14 ,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)Vodni viri v Uniji so izpostavljeni vse večjemu pritisku, kar povzroča pomanjkanje vode in slabšanje njene kakovosti. Zlasti podnebne spremembe in suša pomembno prispevajo k pritisku na razpoložljivost sladke vode, ki je posledica razvoja mest in kmetijstva. 

(2)Zmožnost Unije za odzivanje na vse večji pritisk na vodne vire bi se lahko izboljšala s širšo ponovno uporabo očiščene odpadne vode. V Direktivi 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta 15 je ponovna uporaba vode omenjena kot eden od dopolnilnih ukrepov, ki jih lahko države članice uporabljajo za dosego ciljev Direktive, tj. dobrega kakovostnega in količinskega stanja površinskih in podzemnih voda. V skladu z Direktivo Sveta 91/271/EGS 16 je treba očiščeno odpadno vodo znova uporabiti, kadar koli je mogoče.

(3)V sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Načrt za varovanje evropskih vodnih virov“ 17 je bila ponovna uporaba vode za namakanje ali industrijske namene poudarjena kot alternativna možnost oskrbe z vodo, ki zahteva pozornost Unije.

(4)Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom „Obravnavanje izziva pomanjkanja vode in suše v Evropski uniji“ 18 določa hierarhijo ukrepov, ki bi jo morale države članice upoštevati pri obvladovanju pomanjkanja vode in suše. V sporočilu je navedeno, da se lahko v regijah, kjer so bili v skladu s hierarhijo možnih rešitev problemov z vodo izvedeni vsi preventivni ukrepi in kjer povpraševanje po vodi še vedno presega njeno razpoložljivost, dodatna infrastruktura za oskrbo z vodo v nekaterih okoliščinah ter ob upoštevanju vidika stroškov in koristi uporabi kot alternativni pristop k blažitvi posledic hude suše.

(5)Komisija se je v akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo 19 zavezala, da bo sprejela vrsto ukrepov za spodbujanje ponovne uporabe očiščene odpadne vode, vključno s pripravo zakonodajnega predloga o minimalnih zahtevah za ponovno uporabo vode. 

(6)Za ponovno uporabo ustrezno očiščene odpadne vode, na primer iz komunalnih čistilnih naprav ali industrijskih naprav, se šteje, da ima manjši vpliv na okolje kot drugi alternativni načini oskrbe z vodo, kot so prenosi vode ali razsoljevanje, vendar je taka ponovna uporaba v Uniji omejena. Zdi se, da je to delno posledica neobstoja skupnih okoljskih ali zdravstvenih standardov Unije za ponovno uporabo vode, ter kar zadeva zlasti kmetijske proizvode, morebitnih ovir za prosti pretok takih proizvodov, ki so se namakali s predelano vodo.

(7)Zdravstvene standarde v zvezi s higieno živil za kmetijske proizvode, ki so se namakali s predelano vodo, je mogoče doseči le, če se zahteve glede kakovosti predelane vode, namenjene za namakanje v kmetijstvu, med državami članicami ne razlikujejo bistveno. Uskladitev zahtev bo prispevala tudi k učinkovitemu delovanju notranjega trga v zvezi s takimi proizvodi. Zato je z določitvijo minimalnih zahtev za kakovost vode in spremljanje primerno uvesti minimalno uskladitev. Navedene minimalne zahteve bi morale vključevati minimalne parametre za predelano vodo in druge strožje ali dodatne zahteve glede kakovosti, ki bi jih pristojni organi po potrebi naložili skupaj z morebitnimi ustreznimi preventivnimi ukrepi. Za določitev strožjih ali dodatnih zahtev za kakovost vode bi morali upravljavci obratov za predelavo vode izvesti ključne naloge obvladovanja tveganja. Parametri temeljijo na tehničnem poročilu Skupnega raziskovalnega središča Komisije in upoštevajo mednarodne standarde na področju ponovne uporabe vode.

(8)Izpolnjevanje minimalnih zahtev za ponovno uporabo vode bi moralo pomagati podpreti doseganje ciljev trajnostnega razvoja iz agende Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030, zlasti cilja št. 6, da bi se zagotovili dostop do vode in sanitarne ureditve za vse, trajnostno gospodarjenje z vodnimi viri ter bistveno povečanje recikliranja in varne ponovne uporabe vode po vsem svetu. Poleg tega je namen te uredbe zagotoviti uporabo člena 37 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah o varstvu okolja.

(9)Obvladovanje tveganja bi moralo zajemati opredelitev in proaktivno obvladovanje tveganj ter vključevati koncept proizvodnje predelane vode take kakovosti, kot se zahteva za določene namene. Ocena tveganja bi morala temeljiti na ključnih nalogah obvladovanja tveganja, v njej pa bi bilo treba opredeliti morebitne dodatne zahteve za kakovost vode, potrebne za zagotovitev ustreznega varstva okolja ter varovanja zdravja ljudi in živali. 

(10)Da bi se učinkovito zavarovala okolje in zdravje ljudi, bi morali imeti upravljavci obratov za predelavo vode glavno odgovornost za kakovost predelane vode. Zaradi izpolnjevanja minimalnih zahtev in morebitnih dodatnih pogojev, ki jih določi pristojni organ, bi morali upravljavci obratov za predelavo vode spremljati kakovost predelane vode. Zato je primerno določiti minimalne zahteve za spremljanje, ki vključujejo pogostost rutinskega spremljanja ter čas in cilje uspešnosti za validacijsko spremljanje. Nekatere zahteve za rutinsko spremljanje so določene v skladu z Direktivo 91/271/EGS.

(11)Zagotoviti je treba varno uporabo predelane vode ter s tem spodbuditi ponovno uporabo vode na ravni Unije in povečati zaupanje javnosti vanjo. Zato bi bilo treba oskrbo s predelano vodo za posebne namene dovoliti samo na podlagi dovoljenja, ki ga izdajo pristojni organi držav članic. Za zagotovitev usklajenega pristopa na ravni Unije, sledljivosti in preglednosti bi bilo treba na ravni Unije določiti pravila materialnega prava za navedeno dovoljenje. Podrobnosti o postopkih za izdajo dovoljenj pa bi morale določiti države članice. Te bi morale imeti možnost, da uporabijo obstoječe postopke za izdajo dovoljenj, ki bi jih bilo treba prilagoditi, da bi se upoštevale zahteve, uvedene s to uredbo.

(12)Določbe te uredbe dopolnjujejo zahteve drugih zakonodajnih aktov Unije, zlasti v zvezi z morebitnimi tveganji za zdravje in okolje. Da bi se zagotovil celovit pristop k obravnavi morebitnih tveganj za zdravje ljudi in živali ter okolje, bi morali upravljavci obratov za predelavo vode in pristojni organi upoštevati zahteve iz drugih ustreznih zakonodajnih aktov Unije, zlasti direktiv Sveta 86/278/EGS, 91/676/EGS 20 in 98/83/ES 21 , direktiv 91/271/EGS in 2000/60/ES, uredb (ES) št. 178/2002 22 , (ES) št. 852/2004 23 , (ES) št. 183/2005 24 , (ES) št. 396/2005 25 in (ES) št. 1069/2009 26 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 2006/7/ES 27 , 2006/118/ES 28 , 2008/105/ES 29 in 2011/92/EU 30 Evropskega parlamenta in Sveta ter uredb Komisije (ES) št. 2073/2005 31 , (ES) št. 1881/2006 32 in (ES) št. 142/2011 33 .

(13)Uredba (ES) št. 852/2004 določa splošna pravila za nosilce živilske dejavnosti ter zajema proizvodnjo, predelavo, distribucijo in dajanje v promet hrane, namenjene za prehrano ljudi. Navedena uredba obravnava zdravstveno ustreznost hrane in eno od njenih glavnih načel je, da je za varnost hrane odgovoren predvsem nosilec živilske dejavnosti. Za navedeno uredbo so bile pripravljene tudi podrobne smernice, od katerih je zlasti pomembno Obvestilo Komisije o Smernicah za odpravo mikrobioloških tveganj pri svežem sadju in zelenjavi v primarni proizvodnji z dobro higieno (2017/C 163/01). Cilji uspešnosti za predelano vodo, ki so določeni v tej uredbi, nosilcem živilske dejavnosti ne preprečujejo, da kakovost vode, ki je potrebna za skladnost z Uredbo (ES) št. 852/2004, dosežejo tako, da na naslednji stopnji uporabijo več možnosti čiščenja vode samih ali v kombinaciji z drugimi možnostmi, ki ne vključujejo čiščenja.

(14)Da bi se spodbudilo zaupanje v ponovno uporabo vode, bi bilo treba javnosti zagotoviti informacije. Zagotavljanje dostopa do informacij o ponovni uporabi vode bi moralo omogočiti večjo preglednost in sledljivost, poleg tega bi bilo lahko posebej zanimivo za druge zadevne organe, za katere ima določena ponovna uporaba vode posledice.

(15)Cilj Direktive 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta 34 je zagotoviti pravico do dostopa do informacij o okolju v državah članicah v skladu s Konvencijo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah 35  (Aarhuška konvencija). V navedeni direktivi so določene obsežne obveznosti v zvezi z dajanjem informacij o okolju na voljo na zahtevo in dejavnim razširjanjem takih informacij. Direktiva 2007/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta 36 zajema izmenjavo prostorskih informacij, vključno s podatkovnimi nizi o različnih okoljskih temah. Pomembno je, da določbe te uredbe v zvezi z dostopom do informacij in ureditvami izmenjave podatkov dopolnjujejo navedeni direktivi in ne vzpostavljajo ločene pravne ureditve. Zato določbe te uredbe o obveščanju javnosti in informacijah o spremljanju izvajanja ne bi smele posegati v direktivi 2003/4/ES in 2007/2/ES.

(16)Da bi se obstoječe minimalne zahteve in ključne naloge obvladovanja tveganja prilagodile znanstvenemu in tehničnemu napredku, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije, da bo lahko spremenila minimalne zahteve in ključne naloge obvladovanja tveganja. Poleg tega bi bilo treba za zagotovitev visoke ravni varstva okolja in varovanja zdravja ljudi Komisiji omogočiti, da sprejema delegirane akte, ki z določitvijo tehničnih specifikacij dopolnjujejo ključne naloge obvladovanja tveganja. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje 37 z dne 13. aprila 2016. Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se lahko sistematično udeležujejo srečanj strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(17)Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za sprejetje podrobnih pravil o obliki in predstavitvi informacij, ki jih morajo države članice zagotoviti javnosti, obliki in predstavitvi informacij o spremljanju izvajanja te uredbe, ki jih morajo zagotoviti države članice, ter obliki in predstavitvi informacij v zvezi s pregledom na ravni Unije, ki ga pripravi Evropska agencija za okolje. Navedena pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta 38 .

(18)Pristojni organi bi morali preverjati skladnost predelane vode s pogoji iz dovoljenja. V primeru neskladnosti bi morali od upravljavca obrata za predelavo vode zahtevati, naj sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev skladnosti. Upravljavci obratov za predelavo vode bi morali takoj prekiniti oskrbo s predelano vodo, če neskladnost povzroči znatno tveganje za okolje ali zdravje ljudi.

(19)Pristojni organi bi morali z izmenjavo informacij sodelovati z drugimi ustreznimi organi, da bi zagotovili skladnost z ustreznimi zahtevami Unije in nacionalnimi zahtevami.

(20)Podatki, ki jih zagotovijo države članice, so bistveni, saj Komisiji omogočajo spremljanje in ocenjevanje uspešnosti zakonodaje glede na njene cilje.

(21)Komisija bi morala v skladu z odstavkom 22 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016 opraviti vrednotenje te uredbe. Vrednotenje bi moralo temeljiti na petih merilih, tj. uspešnosti, učinkovitosti, ustreznosti, skladnosti in dodani vrednosti EU, ter zagotavljati podlago za ocene učinka morebitnih prihodnjih ukrepov.

(22)V skladu z Aarhuško konvencijo bi morali imeti člani zadevne javnosti dostop do pravnega varstva, da bi prispevali k varovanju pravice do življenja v okolju, ki je primerno za zdravje in dobro počutje posameznikov.

(23)Države članice bi morale določiti pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve določb te uredbe, in zagotoviti njihovo izvajanje. Kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(24)Ker ciljev te uredbe, in sicer varstva okolja in varovanja zdravja ljudi, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ali učinkov ukrepa lažje dosežeta na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti, kot je določeno v navedenem členu, ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(25)Državam članicam je treba zagotoviti dovolj časa za vzpostavitev upravne infrastrukture, potrebne za uporabo te uredbe, upravljavcem pa dovolj časa za pripravo na uporabo novih pravil –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Predmet urejanja in namen

1.Ta uredba določa minimalne zahteve za kakovost vode in spremljanje ter obveznost izvajanja določenih ključnih nalog obvladovanja tveganja, da se v okviru celostnega upravljanja voda zagotovi varna ponovna uporaba očiščene komunalne odpadne vode.

2.Namen te uredbe je zagotoviti, da je predelana voda varna za predvideno uporabo, s čimer se zagotovi visoka raven varovanja zdravja ljudi in živali ter varstva okolja kot tudi usklajeno obravnavanje pomanjkanja vode in posledičnega pritiska na vodne vire po vsej Uniji, kar prispeva tudi k učinkovitemu delovanju notranjega trga.

Člen 2

Področje uporabe

Ta uredba se uporablja za predelano vodo, ki je namenjena za uporabo, določeno v oddelku 1 Priloge I.

Člen 3

Opredelitev pojmov

V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

1.„pristojni organ“ pomeni organ ali telo, ki ga država članica imenuje za izpolnjevanje obveznosti iz te uredbe;

2.„organ, pristojen za vodo“, pomeni organ ali organe, opredeljene v skladu s členom 3(2) ali (3) Direktive 2000/60/ES; 

3.„končni uporabnik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki uporablja predelano vodo;

4.„komunalna odpadna voda“ pomeni komunalno odpadno vodo, kot je opredeljena v členu 2(1) Direktive 91/271/EGS;

5.„predelana voda“ pomeni komunalno odpadno vodo, ki je bila očiščena v skladu z zahtevami iz Direktive 91/271/EGS in ki nastane ob dodatnem čiščenju v obratu za predelavo vode;

6.„obrat za predelavo vode“ pomeni komunalno čistilno napravo ali drug obrat, v katerem se komunalna odpadna voda, ki izpolnjuje zahteve iz Direktive 91/271/EGS, dodatno očisti, s čimer se proizvede voda, ki je primerna za uporabo, določeno v oddelku 1 Priloge I k tej uredbi;

7.„upravljavec obrata za predelavo vode“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki upravlja ali nadzoruje obrat za predelavo vode;

8.„nevarnost“ pomeni biološko, kemično, fizično ali radiološko sredstvo, ki lahko škoduje ljudem, živalim, posevkom ali rastlinam, drugim kopenskim organizmom, vodnim organizmom, tlem ali okolju na splošno; 

9.„tveganje“ pomeni verjetnost, da bodo opredeljene nevarnosti v določenem časovnem okviru povzročile škodo, vključno z resnostjo posledic;

10.„obvladovanje tveganja“ pomeni sistematično obvladovanje, ki dosledno zagotavlja varnost ponovne uporabe vode v določenih okoliščinah;

11.„preventivni ukrep“ pomeni vsak ukrep ali dejavnost, ki se lahko uporabi za preprečitev ali odpravo tveganja za zdravje in okolje ali njegovo zmanjšanje na sprejemljivo raven.

Člen 4

Obveznosti upravljavcev obratov za predelavo vode v zvezi s kakovostjo vode

1.Upravljavci obratov za predelavo vode zagotovijo, da predelana voda, ki je namenjena za uporabo, določeno v oddelku 1 Priloge I, na izhodu iz obrata za predelavo vode (mesto ustrezanja) izpolnjuje:

(a)minimalne zahteve za kakovost vode iz oddelka 2 Priloge I;

(b)vse dodatne pogoje glede kakovosti vode, ki jih je pristojni organ določil v ustreznem dovoljenju v skladu s točkama (b) in (c) člena 7(3).

2.Za zagotovitev izpolnjevanja zahtev in pogojev iz odstavka 1 upravljavec obrata za predelavo vode spremlja kakovost vode v skladu z:

(a)oddelkom 2 Priloge I;

(b)vsemi dodatnimi pogoji glede spremljanja, ki jih je pristojni organ določil v ustreznem dovoljenju v skladu s točkama (b) in (c) člena 7(3).

3.Komisija je pooblaščena, da v skladu s členom 14 sprejme delegirane akte o spremembi te uredbe za prilagoditev minimalnih zahtev iz oddelka 2 Priloge I tehničnemu in znanstvenemu napredku.

Člen 5

Obvladovanje tveganja

1.Za namene proizvodnje predelane vode in oskrbe z njo upravljavec obrata za predelavo vode izvaja obvladovanje tveganja ob posvetovanju z naslednjimi akterji:

(a)upravljavcem komunalne čistilne naprave ali naprav, ki obrat za predelavo vode oskrbujejo z vodo, če ta upravljavec ni upravljavec obrata za predelavo vode;

(b)končnimi uporabniki;

(c)vsemi drugimi stranmi, za katere upravljavec obrata za predelavo vode meni, da jih to zadeva.

2.Upravljavec obrata za predelavo vode na podlagi ključnih nalog obvladovanja tveganja iz Priloge II pripravi načrt obvladovanja tveganja v zvezi s ponovno uporabo vode. V tem načrtu predlaga morebitne dodatne zahteve, ki dopolnjujejo zahteve iz Priloge I in so potrebne za nadaljnje zmanjšanje morebitnih tveganj, poleg tega pa med drugim opredeli nevarnosti, tveganja in ustrezne preventivne ukrepe.

3.Komisija je pooblaščena, da v skladu s členom 14 sprejme delegirane akte o spremembi te uredbe za prilagoditev ključnih nalog obvladovanja tveganja iz Priloge II tehničnemu in znanstvenemu napredku.

Komisija je pooblaščena tudi, da v skladu s členom 14 sprejme delegirane akte o dopolnitvi te uredbe, da določi tehnične specifikacije za ključne naloge obvladovanja tveganja iz Priloge II.

Člen 6

Vloga za izdajo dovoljenja za oskrbo s predelano vodo

1.Za vsako oskrbo s predelano vodo, ki je namenjena za uporabo, določeno v oddelku 1 Priloge I, je potrebno dovoljenje.

2.Upravljavec pri pristojnem organu države članice, v kateri deluje obrat za predelavo vode ali v kateri se načrtuje njegovo delovanje, vloži vlogo za izdajo dovoljenja iz odstavka 1 ali za spremembo obstoječega dovoljenja.

3.Vloga vsebuje:

(a)načrt obvladovanja tveganja v zvezi s ponovno uporabo vode, pripravljen skladu s členom 5(2);

(b)opis, kako bo upravljavec obrata za predelavo vode izpolnjeval minimalne zahteve za kakovost vode in spremljanje iz oddelka 2 Priloge I;

(c)opis, kako bo upravljavec obrata za predelavo vode izpolnjeval dodatne zahteve, predlagane v načrtu obvladovanja tveganja v zvezi s ponovno uporabo vode.

Člen 7

Izdaja dovoljenja

1.Pristojni organ se za namene ocenjevanja vloge po potrebi posvetuje in izmenja ustrezne informacije z:

(a)drugimi ustreznimi organi iste države članice, zlasti z organom, pristojnim za vodo, če ta ni pristojni organ;

(b)kontaktnimi točkami v potencialno prizadetih državah članicah, imenovanimi v skladu s členom 9(1).

2.Pristojni organ v treh mesecih od prejema popolne vloge iz točke (a) člena 6(3) odloči, ali bo izdal dovoljenje. Če zaradi zapletenosti vloge potrebuje več časa, o tem obvesti vložnika ter navede pričakovani datum izdaje dovoljenja in razloge za podaljšanje roka.

3.Če se pristojni organ odloči izdati dovoljenje, določi veljavne pogoje, ki po potrebi vključujejo:

(a)pogoje v zvezi z minimalnimi zahtevami za kakovost vode in spremljanje, določenimi v oddelku 2 Priloge I;

(b)pogoje v zvezi z dodatnimi zahtevami, predlaganimi v načrtu obvladovanja tveganja v zvezi s ponovno uporabo vode;

(c)vse druge pogoje, potrebne za nadaljnje zmanjšanje vseh nesprejemljivih tveganj za zdravje ljudi in živali ali okolje.

4.Dovoljenje se redno pregleduje, in sicer vsaj vsakih pet let, ter se po potrebi spremeni.

Člen 8

Preverjanje skladnosti

1.Pristojni organ na mestu ustrezanja preverja skladnost predelane vode s pogoji iz dovoljenja. Preverjanje skladnosti se izvaja z naslednjimi sredstvi:

(a)pregledi na kraju samem;

(b)uporabo podatkov o spremljanju, pridobljenih v skladu s to uredbo ter direktivama 91/271/EGS in 2000/60/ES;

(c)vsemi drugimi ustreznimi sredstvi.

2.Pristojni organ v primeru neskladnosti od upravljavca obrata za predelavo vode zahteva, naj brez odlašanja sprejme vse potrebne ukrepe za ponovno vzpostavitev skladnosti.

3.Če neskladnost povzroči znatno tveganje za okolje ali zdravje ljudi, upravljavec obrata za predelavo vode takoj prekine nadaljnjo oskrbo s predelano vodo, dokler pristojni organ ne ugotovi, da je bila skladnost ponovno vzpostavljena.

4.Če se zgodi incident, ki vpliva na izpolnjevanje pogojev iz dovoljenja, upravljavec obrata za predelavo vode takoj obvesti pristojni organ in končne uporabnike, na katere bi lahko to vplivalo, pri čemer pristojnemu organu sporoči informacije, potrebne za oceno učinkov tega incidenta.

Člen 9

Sodelovanje med državami članicami

1.Države članice imenujejo kontaktno točko za ustrezno sodelovanje s kontaktnimi točkami in pristojnimi organi drugih držav članic. Vloga kontaktnih točk je, da na zahtevo zagotavljajo pomoč in usklajujejo komunikacijo med pristojnimi organi. Kontaktne točke predvsem prejemajo in posredujejo prošnje za pomoč.

2.Države članice brez nepotrebnega odlašanja odgovorijo na prošnje za pomoč.

Člen 10

Obveščanje javnosti

1.Države članice brez poseganja v direktivi 2003/4/ES in 2007/2/ES zagotovijo, da so javnosti na spletu na voljo ustrezne posodobljene informacije o ponovni uporabi vode. Navedene informacije vključujejo:

(a)količino in kakovost predelane vode, dobavljene v skladu s to uredbo;

(b)delež predelane vode v državi članici, dobavljene v skladu s to uredbo, v primerjavi s skupno količino očiščene komunalne odpadne vode;

(c)dovoljenja, izdana ali spremenjena v skladu s to uredbo, vključno s pogoji, ki so jih pristojni organi določili v skladu s členom 7(3);

(d)rezultat preverjanja skladnosti, izvedenega v skladu s členom 8(1);

(e)kontaktne točke, imenovane v skladu s členom 9(1).

2.Informacije iz odstavka 1 se posodobijo vsaj enkrat na leto.

3.Komisija lahko z izvedbenimi akti določi podrobna pravila glede oblike in predstavitve informacij, ki jih je treba zagotoviti v skladu z odstavkom 1. Zadevni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 15.

Člen 11

Informacije o spremljanju izvajanja

1.Vsaka država članica brez poseganja v direktivi 2003/4/ES in 2007/2/ES ob pomoči Evropske agencije za okolje:

(a)do ... [tri leta po datumu začetka veljavnosti te uredbe] vzpostavi in objavi, nato pa vsakih šest let posodobi zbirko podatkov, ki vsebuje informacije o rezultatih preverjanja skladnosti, izvedenega v skladu s členom 8(1), in druge informacije, ki jih je treba v skladu s členom 10 javno objaviti na spletu;

(b)vzpostavi, objavi in nato vsako leto posodablja zbirko podatkov, ki vsebuje informacije o primerih neskladnosti s pogoji iz dovoljenja, zbrane v skladu s členom 8(1), ter informacije o ukrepih, sprejetih v skladu s členom 8(2) in (3).

2.Države članice zagotovijo, da imajo Komisija, Evropska agencija za okolje ter Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni dostop do zbirk podatkov iz odstavka 1.

3.Evropska agencija za okolje na podlagi podatkov iz odstavka 1 redno ali na zahtevo Komisije pripravi, objavi in posodablja pregled na ravni Unije, ki po potrebi vključuje kazalnike izložkov, rezultatov in učinkov te uredbe, zemljevide ter poročila držav članic.

4.Komisija lahko z izvedbenimi akti določi podrobna pravila glede oblike in predstavitve informacij, ki jih je treba zagotoviti v skladu z odstavkom 1, ter podrobna pravila glede oblike in predstavitve pregleda na ravni Unije iz odstavka 3. Zadevni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 15.

Člen 12

Dostop do pravnega varstva

1.Države članice v skladu z nacionalno zakonodajo ali prakso fizičnim ali pravnim osebam ali njihovim združenjem, organizacijam ali skupinam zagotovijo dostop do revizijskega postopka pred sodiščem ali drugim neodvisnim in nepristranskim organom, vzpostavljenim z zakonom, da izpodbijajo vsebinsko ali postopkovno zakonitost odločitev, dejanj ali opustitev, povezanih z izvajanjem členov od 4 do 8, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

(a)imajo zadosten interes;

(b)uveljavljajo kršeno pravico, kadar jo upravno postopkovno pravo zadevne države članice zahteva kot osnovni pogoj.

2.Države članice določijo, na kateri stopnji se lahko izpodbijajo odločitve, dejanja ali opustitve.

3.Države članice skladno s ciljem omogočiti zadevni javnosti širok dostop do pravnega varstva določijo, kaj predstavlja zadosten interes in kršitev pravice.

V ta namen se interes katere koli nevladne organizacije, ki spodbuja varstvo okolja in izpolnjuje zahteve v okviru nacionalnega prava, šteje za zadosten za namene odstavka 1(a).

Za take organizacije se tudi šteje, da imajo pravice, ki so lahko kršene za namene odstavka 1(b).

4.Odstavki 1, 2 in 3 ne izključujejo možnosti predhodnega revizijskega postopka pred upravnim organom in ne vplivajo na zahtevo, da je treba izčrpati vse upravne revizijske postopke, preden se je mogoče zateči k sodnim revizijskim postopkom, če je taka zahteva predvidena po notranjem pravu.

5.Vsak revizijski postopek iz odstavkov 1 in 4 je pošten, nepristranski, pravočasen in ne pretirano drag.

6.Države članice zagotovijo, da so javnosti dostopne informacije o dostopu do upravnih in sodnih revizijskih postopkov.

Člen 13

Vrednotenje

1.Komisija do ... [šest let po datumu začetka veljavnosti te uredbe] izvede vrednotenje te uredbe. Vrednotenje temelji vsaj na naslednjih elementih:

(a)izkušnjah, pridobljenih pri izvajanju te uredbe;

(b)zbirkah podatkov, ki jih države članice vzpostavijo v skladu s členom 11(1), in pregledu na ravni Unije, ki ga v skladu s členom 11(3) pripravi Evropska agencija za okolje;

(c)ustreznih znanstvenih, analitičnih in epidemioloških podatkih;

(d)tehničnem in znanstvenem znanju;

(e)priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije, če so na voljo.

2.Komisija v okviru vrednotenja iz odstavka 1 posebno pozornost nameni naslednjim vidikom:

(a)minimalnim zahtevam iz Priloge I;

(b)ključnim nalogam obvladovanja tveganja iz Priloge II;

(c)dodatnim zahtevam, ki so jih pristojni organi določili v skladu s točkama (b) in (c) člena 7(3);

(d)vplivom ponovne uporabe vode na okolje in zdravje ljudi.

Člen 14

Izvajanje prenosa pooblastila

1.Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov se prenese na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 4(3) in člena 5(3) se na Komisijo prenese za nedoločen čas od datuma začetka veljavnosti te uredbe.

3.Prenos pooblastila iz člena 4(3) in člena 5(3) lahko Evropski parlament ali Svet kadar koli prekliče. S sklepom o preklicu preneha veljati pooblastilo iz navedenega sklepa. Sklep začne veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši datum, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.Pred sprejetjem delegiranega akta se Komisija posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenuje vsaka država članica v skladu z načeli iz Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016.

5.Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

6.Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 4(3) in členom 5(3), začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotujeta v dveh mesecih od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka Evropski parlament in Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Navedeni rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 15

Postopek v odboru

1.Komisiji pomaga odbor, ustanovljen z Direktivo 2000/60/ES. Navedeni odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 16

Kazni

Države članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve te uredbe, in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da se te kazni izvajajo. Te kazni so učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice do ... [tri leta po začetku veljavnosti te uredbe] Komisijo obvestijo o navedenih pravilih in ukrepih, pozneje pa o morebitnih spremembah, ki nanje vplivajo.

Člen 17

Začetek veljavnosti in uporaba

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od... [eno leto po datumu začetka veljavnosti te uredbe].

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju,

(1)    Zanj se na splošno porabi približno četrtina vse odvzete sladke vode. V južni in jugovzhodni Evropi se za namakanje porabi približno 60 % skupne odvzete sladke vode, na nekaterih vodnih območjih pa do 80 %.

(2)     http://www.bbc.com/news/world-europe-40803619.

(3)    COM(2007) 414 final.

(4)    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je ponovna uporaba vode v delovnem dokumentu služb Komisije o kmetijstvu in trajnostnem upravljanju voda v EU (SWD(2017) 153 final) navedena kot eden od več ukrepov, ki lahko zmanjšajo negativne učinke, povezane s čezmernim odvzemom vode.

(5)

   Splošni okoljski akcijski program Unije do leta 2020 (Sklep št. 1386/2013/EU) in zlasti njegova naslednja cilja:

·„varovanje, ohranjanje in izboljšanje naravnega kapitala Unije“ z ukrepi, s katerimi se do leta 2020 zagotovi naslednje:

„(b) učinek pritiska na somornice, obalno morje in sladkovodne vire (vključno s površinsko in podzemno vodo) se znatno zmanjša, da se doseže, ohrani ali izboljša dobro stanje, kot je določeno v okvirni direktivi o vodah;

(f) cikel hranil (dušika in fosforja) se upravlja na bolj trajen in z viri gospodaren način;“;

·„spreminjanje Unije v z viri gospodarno, zeleno in konkurenčno nizkoogljično gospodarstvo“ z ukrepi za zagotovitev, da bo do leta 2020:

„(b) splošen vpliv vseh večjih sektorjev gospodarstva Unije na okolje bistveno zmanjšan, učinkovitost virov povečana in da so vzpostavljene metodologije določanja ciljev in merjenja. Sprejete so tržne in politične spodbude, ki pospešujejo poslovne naložbe v učinkovito rabo virov, medtem ko se zelena rast spodbuja z ukrepi za pospeševanje inovacij;

(c) strukturne spremembe v proizvodnji, tehnologiji in inovacijah ter vzorcih potrošnje in življenjskem slogu zmanjšale splošen vpliv proizvodnje in potrošnje na okolje, zlasti v živilskem in stanovanjskem sektorju ter sektorju mobilnosti;“.

(6)    Primer takih razmer so izbruhi E.coli, ki so leta 2011 prizadeli 16 držav v Evropi in Severni Ameriki, pri čemer je bilo v Nemčiji več kot 4 000 sporočenih primerov in 53 smrtnih žrtev. Krivda za izbruh je bila pripisana kumaram, ki so bile namakane z očiščeno odpadno vodo in uvožene iz Španije, več držav članic, vključno z Avstrijo, Belgijo, Češko, Dansko, Nemčijo in Združenim kraljestvom, pa je ustavilo ali omejilo uvoz španskih proizvodov zaradi pomislekov, da bi se lahko med namakanjem okužili. Pozneje je bilo dokazano, da vir kontaminacije z E.coli niso bile kumare, ampak kaleča semena triplata (božje rutice) z nemške kmetije, ki so izvirala iz Egipta. Ocenjeno je bilo, da je Španija zaradi tega izgubila 200 milijonov EUR na teden, saj so bila naročila preklicana, to pa je v rastni sezoni 2010–2011 prispevalo k 11,3-odstotnemu zmanjšanju kmetijskega dohodka iz regije Murcia. To odvrača od naložb v predelavo živilskih proizvodov, ki so se namakali s ponovno uporabljeno vodo.

(7)     http://ec.europa.eu/environment/water/reuse.htm.

(8)    Zbrane so bile informacije o stanju ponovne uporabe vode v državah članicah EU, udeleženci pa so bili pozvani, naj zagotovijo povratne informacije o osnutkih študij, ki so jih pripravili svetovalci in na katerih temelji ocena učinka. Generalni direktorat za okolje (GD ENV) in JRC sta junija 2015 organizirala tehnično delavnico o morebitnih minimalnih zahtevah glede kakovosti za ponovno uporabo vode na ravni EU. Marca 2016, oktobra 2016 in junija 2017 so bila organizirana srečanja, da bi se posebej obravnavali osnutki tehničnega poročila JRC. Predstavljeni so bili tudi osnutki elementov ocene učinka, da bi se zbrale povratne in dodatne informacije. Opravljena so bila tudi posvetovanja s strokovnimi skupinami za direktivo o podzemni vodi, direktivo o okoljskih standardih kakovosti, direktivo o čiščenju komunalne odpadne vode in direktivo o pitni vodi.

(9)    Mnenje odbora SEC(2018) 249, Ocena učinka SWD(2018) 249 in Povzetek SWD(2018) 250.

(10)    SWD(2017) 230.

(11)    COM(2017) 312 final.

(12)    COM(2017) 753.

(13)    UL C , , str. .

(14)    UL C , , str. .

(15)    Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL L 327, 22.12.2000, str. 1).

(16)    Direktiva Sveta 91/271/EGS z dne 21. maja 1991 o čiščenju komunalne odpadne vode (UL L 135, 30.5.1991, str. 40).

(17)    COM(2012) 673 final.

(18)    COM(2007) 414 final.

(19)    COM(2015) 614 final.

(20)    Direktiva Sveta 91/676/EGS z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (UL L 375, 31.12.1991, str. 1–8).

(21)    Direktiva Sveta 98/83/ES z dne 3. novembra 1998 o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (UL L 330, 5.12.1998, str. 32).

(22)    Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (UL L 31, 1.2.2002, str. 1).

(23)    Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 852/2004 z dne 29. aprila 2004 o higieni živil (UL L 139, 30.4.2004, str. 1).

(24)    Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 183/2005 z dne 12. januarja 2005 o zahtevah glede higiene krme (UL L 35, 8.2.2005, str. 1).

(25)    Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 396/2005 z dne 23. februarja 2005 o mejnih vrednostih ostankov pesticidov v ali na hrani in krmi rastlinskega in živalskega izvora ter o spremembi Direktive Sveta 91/414/EGS (UL L 70, 16.3.2005, str. 1).

(26)    Uredba (ES) št. 1069/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o določitvi zdravstvenih pravil za živalske stranske proizvode in pridobljene proizvode, ki niso namenjeni prehrani ljudi, ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1774/2002 (Uredba o živalskih stranskih proizvodih) (UL L 300, 14.11.2009, str. 1).

(27)    Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2006/7/ES z dne 15. februarja 2006 o upravljanju kakovosti kopalnih voda in razveljavitvi Direktive 76/160/EGS (UL L 64, 4.3.2006, str. 37).

(28)    Direktiva 2006/118/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o varstvu podzemne vode pred onesnaževanjem in poslabšanjem (UL L 372, 27.12.2006, str. 19).

(29)    Direktiva 2008/105/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o okoljskih standardih kakovosti na področju vodne politike, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv Sveta 82/176/EGS, 83/513/EGS, 84/156/EGS, 84/491/EGS, 86/280/EGS ter spremembi Direktive 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 348, 24.12.2008, str. 84).

(30)    Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (UL L 26, 28.1.2012, str. 1).

(31)    Uredba Komisije (ES) št. 2073/2005 z dne 15. novembra 2005 o mikrobioloških merilih za živila (UL L 338, 22.12.2005, str. 1).

(32)    Uredba Komisije (ES) št. 1881/2006 z dne 19. decembra 2006 o določitvi mejnih vrednosti nekaterih onesnaževal v živilih (UL L 364, 20.12.2006, str. 5).

(33)    Uredba Komisije (EU) št. 142/2011 z dne 25. februarja 2011 o izvajanju Uredbe (ES) št. 1069/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi zdravstvenih pravil za živalske stranske proizvode in pridobljene proizvode, ki niso namenjeni prehrani ljudi, ter o izvajanju Direktive Sveta 97/78/ES glede nekaterih vzorcev in predmetov, ki so izvzeti iz veterinarskih pregledov na meji v skladu z navedeno direktivo (UL L 54, 26.2.2011, str. 1).

(34)    Direktiva 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS (UL L 41, 14.2.2003, str. 26).

(35)    UL L 124, 17.5.2005, str. 4.

(36)    Direktiva 2007/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2007 o vzpostavitvi infrastrukture za prostorske informacije v Evropski skupnosti (INSPIRE) (UL L 108, 25.4.2007, str. 1).

(37)    UL L 123, 12.5.2016, str. 1.

(38)    Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).

EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj,28.5.2018

COM(2018) 337 final

PRILOGI

k

predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta

o minimalnih zahtevah za ponovno uporabo vode

{SEC(2018) 249 final}
{SWD(2018) 249 final}
{SWD(2018) 250 final}

PRILOGA I

UPORABE IN MINIMALNE ZAHTEVE

Oddelek 1:    Uporabe predelane vode iz člena 2

(a)Namakanje v kmetijstvu

Namakanje v kmetijstvu pomeni namakanje naslednjih vrst poljščin:

·prehrambnih poljščin, ki se zaužijejo surove, kar pomeni poljščine, ki so namenjene za prehrano ljudi in se zaužijejo surove ali nepredelane;

·predelanih prehrambnih poljščin, kar pomeni poljščine, ki so namenjene za prehrano ljudi in se ne zaužijejo surove, ampak po postopku predelave (tj. skuhane, industrijsko predelane);

·neprehrambnih poljščin, kar pomeni poljščine, ki niso namenjene za prehrano ljudi (npr. pašniki, krma, vlakna, okrasne poljščine, semenski posevki, energijske in travniške poljščine).

Oddelek 2:    Minimalne zahteve

2.1 Minimalne zahteve, ki se uporabljajo za predelano vodo, namenjeno za namakanje v kmetijstvu 

Razredi kakovosti predelane vode ter dovoljena uporaba in metode namakanja za vsak razred so določeni v preglednici 1. Minimalne zahteve za kakovost vode so določene v preglednici 2 v točki (a). Najmanjša pogostost spremljanja in cilji uspešnosti za spremljanje predelane vode so določeni v preglednicah 3 (rutinsko spremljanje) in 4 (validacijsko spremljanje) v točki (b).

Preglednica 1: Razredi kakovosti predelane vode ter dovoljena uporaba v kmetijstvu in metoda namakanja

(*) Kapljično namakanje je sistem za mikronamakanje, ki lahko rastlinam dovaja vodo v obliki kapljic ali šibkih curkov ter vključuje zelo počasno (2–20 litrov/uro) kapljanje vode na tla ali neposredno pod površino tal iz sistema plastičnih cevi z majhnim premerom, ki imajo izhodne odprtine, imenovane kapljalniki.

(a)Minimalne zahteve za kakovost vode

Preglednica 2: Zahteve glede kakovosti predelane vode za namakanje v kmetijstvu

Predelana voda se šteje za skladno z zahtevami iz preglednice 2, če meritve izpolnjujejo vsa naslednja merila:

·90 % ali več vzorcev ne presega navedenih vrednosti za bakteriji E. coli in Legionella spp. ter črevesne ogorčice. Nobena vrednost vzorcev ne sme presegati najvišje meje odstopanja za eno logaritemsko enoto od navedene vrednosti za bakteriji E. coli in Legionella ter 100 % navedene vrednosti za črevesne ogorčice;

·90 % ali več vzorcev ne presega navedenih vrednosti za BOD5, skupne suspendirane trdne snovi in motnost v razredu A. Nobena vrednost vzorcev ne sme presegati najvišje meje odstopanja, ki je 100 % navedene vrednosti.

(b)Minimalne zahteve za spremljanje

Upravljavci obratov za predelavo vode izvajajo rutinsko spremljanje, s katerim preverjajo, ali predelana voda izpolnjuje minimalne zahteve za kakovost vode iz točke (a). Rutinsko spremljanje je vključeno v postopke preverjanja sistema za ponovno uporabo vode.

Preglednica 3: Najmanjša pogostost rutinskega spremljanja predelane vode za namakanje v kmetijstvu

Validacijsko spremljanje je treba izvesti, preden obrat za predelavo vode začne obratovati, kadar se oprema nadgradi in kadar se dodajo nova oprema ali postopki.

Validacijsko spremljanje se izvede za najstrožji razred kakovosti predelane vode, tj. razred A, da se oceni, ali so cilji uspešnosti (zmanjšanje log10) doseženi. Validacijsko spremljanje vključuje spremljanje indikatorskih mikroorganizmov, povezanih s posamezno skupino patogenov (bakterije, virusi in protozoji). Izbrani indikatorski mikroorganizmi so E. coli za patogene bakterije, F-specifični kolifagi, somatski kolifagi ali kolifagi za patogene viruse ter spore Clostridium perfringens ali bakterije, ki tvorijo spore in zmanjšujejo sulfate, za protozoje. Cilji uspešnosti (zmanjšanje log10) za validacijsko spremljanje za izbrane indikatorske mikroorganizme so določeni v preglednici 4 in morajo biti doseženi na izhodu iz obrata za predelavo vode (mesto ustrezanja), pri čemer se upoštevajo koncentracije v odplakah neobdelane odpadne vode, ki vstopajo v komunalno čistilno napravo.

Preglednica 4: Validacijsko spremljanje predelane vode za namakanje v kmetijstvu

(*) Za namene validacijskega spremljanja se namesto predlaganih indikatorskih mikroorganizmov lahko uporabijo tudi referenčni patogeni mikroorganizmi Campylobacter, rotavirus in Cryptosporidium. V tem primeru se uporabijo naslednji cilji uspešnosti (zmanjšanje log10): Campylobacter (≥ 5,0), rotavirus (≥ 6,0) in Cryptosporidium (≥ 5,0).

(**) Kazalnik „kolifagi skupaj“ je izbran kot najprimernejši kazalnik za viruse. Če pa analiza kolifagov skupaj ni izvedljiva, je treba analizirati vsaj enega od njih (F-specifične ali somatske kolifage).

(***) Spore Clostridium perfringens so izbrane kot najprimernejši kazalnik za protozoje. Druga možnost pa so bakterije, ki tvorijo spore in zmanjšujejo sulfate, če koncentracija spor Clostridium perfringens ne omogoča potrditve zahtevanega zmanjšanja log10.

Upravljavec potrdi in dokumentira metode analize za spremljanje v skladu s standardom EN ISO/IEC-17025 ali drugimi nacionalnimi ali mednarodnimi standardi, ki zagotavljajo enako kakovost.

Priloga II

Ključne naloge obvladovanja tveganja

1.Opišite sistem ponovne uporabe vode od vstopa odpadne vode v komunalno čistilno napravo do mesta uporabe, vključno z viri odpadne vode, fazami in tehnologijami čiščenja v obratu za predelavo vode, infrastrukturo za oskrbo in shranjevanje, predvideno uporabo, mestom uporabe ter količinami predelane vode, ki bodo dobavljene. Namen te naloge je zagotoviti podroben opis celotnega sistema ponovne uporabe vode.

2.Opredelite morebitne nevarnosti, zlasti prisotnost onesnaževal in patogenov, ter možnost za nevarne dogodke, kot so neuspešno čiščenje vode, nenamerna uhajanja ali kontaminacija v opisanem sistemu ponovne uporabe vode.

3.Opredelite okolja, populacije in posameznike, ki jih ogroža neposredna ali posredna izpostavljenost opredeljenim morebitnim nevarnostim, pri čemer se upoštevajo posebni okoljski dejavniki, kot so lokalna hidrogeologija, topologija, tip tal in ekologija, ter dejavniki, povezani z vrsto poljščin in kmetijskimi praksami. Upoštevati je treba tudi morebitne nepopravljive ali dolgoročne negativne učinke dejavnosti predelovanja vode.

4.Izvedite oceno tveganja, ki zajema okoljska tveganja ter tveganja za zdravje ljudi in živali, pri čemer se upoštevajo narava opredeljenih morebitnih nevarnosti, opredeljenih okolij, populacij in posameznikov, ki jih ogroža izpostavljenost navedenim nevarnostim, resnost morebitnih učinkov teh nevarnosti ter ustrezna zakonodaja Unije in nacionalna zakonodaja, smernice in minimalne zahteve v zvezi z živili, krmo in varnostjo delavcev. Znanstvena negotovost pri opredelitvi tveganja se obravnava v skladu s previdnostnim načelom.

Ocena tveganja vsebuje naslednje elemente:

(c)oceno okoljskih tveganj, vključno z vsemi naslednjimi elementi:

(`)potrditvijo narave nevarnosti, po potrebi vključno s predvideno ravnjo brez učinka;

(a)oceno morebitnega razpona izpostavljenosti;

(b)opredelitvijo tveganja;

(`)oceno tveganj za zdravje ljudi, vključno z vsemi naslednjimi elementi:

(`)potrditvijo narave nevarnosti, po potrebi vključno z razmerjem med odmerkom in odzivom;

(a)oceno morebitnega razpona odmerka ali izpostavljenosti;

(b)opredelitvijo tveganja.

Pri oceni tveganja se upoštevajo vsaj naslednje zahteve in obveznosti:

(a)zahteva, da se v skladu z Direktivo Sveta 91/676/EGS 2 zmanjša in prepreči onesnaževanje vode z nitrati;

(b)obveznost, da zavarovana območja pitne vode izpolnjujejo zahteve iz Direktive Sveta 98/83/ES 3 ;

(c)zahteva, da se dosežejo okoljski cilji iz Direktive 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta 4 ;

(d)zahteva, da se v skladu z Direktivo 2006/118/ES Evropskega parlamenta in Sveta 5 prepreči onesnaževanje podzemne vode;

(e)zahteva, da se dosežejo okoljski standardi kakovosti za prednostne snovi in nekatera druga onesnaževala iz Direktive 2008/105/ES Evropskega parlamenta in Sveta 6 ;

(f)zahteva, da se dosežejo okoljski standardi kakovosti za onesnaževala, ki vzbujajo zaskrbljenost na nacionalni ravni (tj. posebna onesnaževala povodij), iz Direktive 2000/60/ES;

(g)zahteva, da se dosežejo standardi kakovosti za kopalne vode iz Direktive 2006/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta 7 ;

(h)zahteve iz Direktive Sveta 86/278/EGS 8 glede varstva okolja, zlasti tal, kadar se blato iz čistilnih naprav uporablja v kmetijstvu;

(i)zahteve glede higiene živil iz Uredbe (ES) št. 852/2004 Evropskega parlamenta in Sveta 9 ter smernice iz Obvestila Komisije o Smernicah za odpravljanje mikrobioloških tveganj pri svežem sadju in zelenjavi v primarni proizvodnji z dobro higieno;

(j)zahteve glede higiene krme iz Uredbe (ES) št. 183/2005 Evropskega parlamenta in Sveta 10 ;

(k)zahteva, da se izpolnijo ustrezna mikrobiološka merila iz Uredbe Komisije (ES) št. 2073/2005 11 ;

(l)zahteve glede mejnih vrednosti nekaterih onesnaževal v živilih iz Uredbe Komisije (ES) št. 1881/2006 12 ;

(m)zahteve glede mejnih vrednosti ostankov pesticidov v ali na hrani in krmi iz Uredbe (ES) št. 396/2005 Evropskega parlamenta in Sveta 13 ;

(n)zahteve glede zdravja živali iz Uredbe (ES) št. 1069/2009 Evropskega parlamenta in Sveta 14 ter Uredbe Komisije (ES) št. 142/2011 15 .

5.Kadar je potrebno in primerno za zagotovitev ustreznega varstva okolja in varovanja zdravja ljudi, določite zahteve za kakovost vode in spremljanje, ki so strožje od zahtev iz Priloge I in/ali jih dopolnjujejo.

Glede na rezultate ocene tveganja iz točke 4 se lahko take dodatne zahteve nanašajo zlasti na:

(a)težke kovine;

(b)pesticide;

(c)stranske proizvode dezinfekcije;

(d)farmacevtske izdelke;

(e)druge snovi, za katere se porajajo pomisleki;

(f)protimikrobno odpornost.

6.Opredelite preventivne ukrepe, ki so že vzpostavljeni ali bi jih bilo treba sprejeti za omejitev tveganj, da bi bilo mogoče učinkovito obvladovati vsa opredeljena tveganja.

Taki preventivni ukrepi lahko vključujejo:

(a)nadzor dostopa;

(b)dodatne ukrepe za dezinfekcijo ali odstranjevanje onesnaževal;

(c)posebno namakalno tehnologijo, ki zmanjšuje tveganje nastajanja aerosolov (npr. kapljično namakanje);

(d)spodbujanje odmiranja patogenov pred spravilom pridelka;

(e)določitev najmanjših varnostnih razdalj.

Posebni preventivni ukrepi, ki so lahko pomembni, so navedeni v preglednici 1.

Preglednica 1: Posebni preventivni ukrepi

7.Zagotovite, da so vzpostavljeni ustrezni sistemi in postopki za nadzor kakovosti, vključno s spremljanjem ustreznih parametrov za predelano vodo, ter da so določeni ustrezni programi vzdrževanja opreme.

8.Zagotovite, da so vzpostavljeni sistemi za spremljanje stanja okolja, ki bodo zaznali kakršne koli negativne učinke ponovne uporabe vode, da so zagotovljene povratne informacije, pridobljene s spremljanjem, ter da so vsi procesi in postopki ustrezno potrjeni in dokumentirani.

Priporočljivo je, da upravljavec obrata za predelavo vode vzpostavi in vzdržuje sistem upravljanja kakovosti, certificiran v skladu z ISO 9001 ali enakovrednim standardom.

9.Zagotovite, da je vzpostavljen ustrezen sistem za obvladovanje incidentov in izrednih razmer, vključno s postopki za ustrezno obveščanje vseh zadevnih strani o takšnih dogodkih, ter hranite načrt za odzivanje na izredne razmere, ki naj se redno posodablja.

(1)    Direktiva Sveta 91/271/EGS z dne 21. maja 1991 o čiščenju komunalne odpadne vode (UL L 135, 30.5.1991, str. 40).

(2)    Direktiva Sveta 91/676/EGS z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (UL L 375, 31.12.1991, str. 1–8).

(3)    Direktiva Sveta 98/83/ES z dne 3. novembra 1998 o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (UL L 330, 5.12.1998, str. 32).

(4)    Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL L 327, 22.12.2000, str. 1).

(5)    Direktiva 2006/118/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o varstvu podzemne vode pred onesnaževanjem in poslabšanjem (UL L 372, 27.12.2006, str. 19).

(6)    Direktiva 2008/105/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o okoljskih standardih kakovosti na področju vodne politike, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv Sveta 82/176/EGS, 83/513/EGS, 84/156/EGS, 84/491/EGS, 86/280/EGS ter spremembi Direktive 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 348, 24.12.2008, str. 84).

(7)    Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2006/7/ES z dne 15. februarja 2006 o upravljanju kakovosti kopalnih voda in razveljavitvi Direktive 76/160/EGS (UL L 64, 4.3.2006, str. 37).

(8)    Direktiva Sveta 86/278/EGS z dne 12. junija 1986 o varstvu okolja, zlasti tal, kadar se blato iz čistilnih naprav uporablja v kmetijstvu (UL L 181, 4.7.1986, str. 6).

(9)    Uredba (ES) št. 852/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o higieni živil (UL L 139, 30.4.2004, str. 1).

(10)    Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 183/2005 z dne 12. januarja 2005 o zahtevah glede higiene krme (UL L 35, 8.2.2005, str. 1).

(11)    Uredba Komisije (ES) št. 2073/2005 z dne 15. novembra 2005 o mikrobioloških merilih za živila (UL L 338, 22.12.2005, str. 1).

(12)    Uredba Komisije (ES) št. 1881/2006 z dne 19. decembra 2006 o določitvi mejnih vrednosti nekaterih onesnaževal v živilih (UL L 364, 20.12.2006, str. 5).

(13)    Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 396/2005 z dne 23. februarja 2005 o mejnih vrednostih ostankov pesticidov v ali na hrani in krmi rastlinskega in živalskega izvora ter o spremembi Direktive Sveta 91/414/EGS (UL L 70, 16.3.2005, str. 1).

(14)    Uredba (ES) št. 1069/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o določitvi zdravstvenih pravil za živalske stranske proizvode in pridobljene proizvode, ki niso namenjeni prehrani ljudi, ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1774/2002 (Uredba o živalskih stranskih proizvodih) (UL L 300, 14.11.2009, str. 1).

(15)    Uredba Komisije (EU) št. 142/2011 z dne 25. februarja 2011 o izvajanju Uredbe (ES) št. 1069/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi zdravstvenih pravil za živalske stranske proizvode in pridobljene proizvode, ki niso namenjeni prehrani ljudi, ter o izvajanju Direktive Sveta 97/78/ES glede nekaterih vzorcev in predmetov, ki so izvzeti iz veterinarskih pregledov na meji v skladu z navedeno direktivo (UL L 54, 26.2.2011, str. 1).