EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 19.1.2018

COM(2018) 6 final

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU

o izvajanju s strani držav članic Direktive Sveta 2006/117/Euratom o nadzorovanju in kontroli pošiljk radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva
Drugo poročilo

{SWD(2018) 4 final}

Kazalo

1.Uvod

1.1.Pravni okvir

1.2.Splošna načela za nadzor in kontrolo pošiljk

2.Izvajanje splošnih določb

2.1.Prenos direktive

2.2.Standardna listina za nadzor in kontrolo pošiljk

2.3.Pristojni organi

3.Ugotovitve in trendi v zvezi s pošiljkami izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov

3.1.Skupno število pošiljk

3.2 Uvoz, izvoz in tranzit prek Skupnosti

3.3Nadaljnje spremljanje po prvem poročilu Komisije

4.Sklepi

1.Uvod

Direktiva Sveta 2006/117/Euratom 1 določa sistem Skupnosti za nadzorovanje in kontrolo čezmejnih pošiljk radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva, da se zagotovi ustrezno varstvo prebivalstva. Direktiva zagotavlja, da so zadevne države članice obveščene o pošiljkah radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva, ki potujejo na ali čez njihovo ozemlje, pri tem pa morajo dati soglasje glede pošiljk ali njihovo obrazloženo zavrnitev. Direktiva dopolnjuje Direktivo Sveta 2011/70/Euratom 2 , ki je osredotočena na politiko in odgovornosti v zvezi z dolgoročnim ravnanjem z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom.

To je drugo poročilo Komisije o izvajanju Direktive Sveta 2006/117/Euratom, ki vsebuje pregled ustreznih pošiljk in s tem povezanih vidikov. V njem so zagotovljene dopolnilne informacije k poročilu Komisije o izvajanju Direktive Sveta 2011/70/Euratom 3 .

Vse države članice v EU proizvajajo radioaktivne odpadke, ki nastajajo v različnih obratih (npr. jedrskih elektrarnah, raziskovalnih reaktorjih) in pri različnih dejavnostih, kot je uporaba radioaktivnih izotopov v medicini, industriji, kmetijstvu, raziskavah in izobraževanju. Radioaktivni odpadki so opredeljeni kot radioaktivni material v plinastem, tekočem ali trdnem stanju, za katerega države izvora in namembne države ali fizične ali pravne osebe, katerih odločitve te države sprejemajo, ne predvidevajo nadaljnje uporabe ter ki ga upravni organ v skladu z zakoni in predpisi držav izvora in namembnih držav nadzoruje kot radioaktivni odpadek.

Poleg tega pri obratovanju jedrskih in raziskovalnih reaktorjev nastaja tudi izrabljeno gorivo. Izrabljeno gorivo je opredeljeno kot jedrsko gorivo, ki je bilo obsevano v reaktorski sredici in trajno odstranjeno iz nje. Lahko se šteje za vir, ki se lahko uporabi v ponovni predelavi, ali pa se nameni za končno odlaganje brez predvidene nadaljnje uporabe in se obravnava kot radioaktiven odpadek.

Ko nastanejo izrabljeno gorivo in radioaktivni odpadki, se uskladiščijo do morebitne obdelave ali predelave in odlaganja. Izrabljeno gorivo in radioaktivni odpadki se z mest, kjer nastanejo ali kjer se z njimi ravna, prevažajo predvsem po cesti, železnici ali morju, v omejenih primerih pa tudi z letalskim prevozom.

Uvoz, izvoz in tranzit radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva prek držav članic so v EU redne prakse. Premiki takega materiala, imenovani tudi pošiljke, se izvajajo v večini držav članic, ne glede na obseg njihovih jedrskih programov.

Jedrski reaktorji so trenutno na ozemljih 16 držav članic 4 , v 14 državah članicah pa ti reaktorji obratujejo. Poleg tega je 20 držav članic 5 upravljalo ali še vedno upravlja raziskovalne reaktorje v EU. Nekatere države članice pošiljajo izrabljeno gorivo v predelavo v EU ali tretje države. Večina držav članic z raziskovalnimi reaktorji predvideva, da bo izrabljeno gorivo pred letom 2020 vrnjeno dobavitelju (Združenim državam ali Ruski federaciji), za več reaktorjev za usposabljanje in raziskave pa še ni bila opredeljena dolgoročna pot ravnanja z izrabljenim gorivom (npr. odlaganje). Poleg tega so se radioaktivni odpadki v številnih primerih pošiljali po EU ali v države zunaj EU, da bi se njihova količina pred uskladiščenjem in/ali odlaganjem čim bolj zmanjšala z obdelavo (npr. taljenjem ali sežiganjem).

V skladu s členom 20(1) Direktive Sveta 2006/117/Euratom morajo države članice od 25. decembra 2011 Komisiji vsaka tri leta poročati o izvajanju direktive. Rok za predložitev drugega poročila je bil torej 25. december 2014.

6 7 8 Vse države članice so predložile svoje drugo nacionalno poročilo o pošiljkah radioaktivnih odpadkov ali izrabljenega goriva na svojih ozemljih za obdobje 2012–2014, Hrvaška pa je poročala prvič. V tem drugem krogu poročanja so bile ugotovljene pomembne zamude, saj so samo tri države članice poročila predložile pravočasno (druge pa z različnimi zamudami).

9 10 Na podlagi nacionalnih poročil je Komisija po izmenjavi mnenj s svetovalnim odborom, ki je poročilo pozneje sprejel, v skladu s členom 20(2) direktive pripravila to poročilo ter ga predložila Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru. Poročilo temelji na uradnih obvestilih vseh držav članic in predstavlja nadaljnje spremljanje po prvem poročilu Komisije za obdobje 2008–2011, izdanem leta 2013.

Namen poročanja je zagotoviti pregled pošiljk izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov v Skupnosti, najnovejših trendov in izzivov v zvezi z uvozom, izvozom in tranzitom izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov, sporočenih zavrnitev, neuspelih pošiljk ter tudi predlaganih ukrepov.

Podrobnejše informacije o izvajanju direktive v posameznih državah članicah so na voljo v delovnem dokumentu služb Komisije SWD(2018) 4. Na koncu tega poročila so poudarjene teme, ki jim je treba nameniti dodatno pozornost.

1.1.Pravni okvir 

Varno in odgovorno ravnanje z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom, vključno z varnim prevažanjem pošiljk teh materialov na ozemljih držav članic in zunaj njih, je predpisano z zakonom. Ta zahteva izhaja iz mednarodnega prava in prava EU.

Na mednarodni ravni je Skupna konvencija o varnosti ravnanja z izrabljenim gorivom in varnosti ravnanja z radioaktivnimi odpadki (v nadaljnjem besedilu: Skupna konvencija) 11 glavni referenčni dokument na tem področju. Skupna konvencija pogodbenicam med drugim nalaga obveznost v zvezi z varnostjo čezmejnih premikov (uvoza, izvoza in tranzita) izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov. V njenem členu 27 je določeno, da mora vsaka pogodbenica, vključena v čezmejne premike, sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev, da se taki premiki izvedejo v skladu z določbami Konvencije in ustreznimi zavezujočimi mednarodnimi instrumenti. Po prvem poročilu Komisije o izvajanju Direktive 2006/117/Euratom je Malta postala pogodbenica Skupne konvencije, kar pomeni, da je zdaj vseh 28 držav članic EU pogodbenic te konvencije 12 , kar kaže zavezanost držav članic zagotavljanju visoke ravni varnosti izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov od njihovega nastanka do odlaganja.

Na ravni EU je bila Direktiva Sveta 96/29/Euratom o določitvi temeljnih varnostnih standardov po prvem poročilu Komisije o izvajanju Direktive 2006/117/Euratom leta 2013 revidirana, pri čemer je bil ohranjen splošni cilj izboljšanja varstva pred nevarnostmi zaradi izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju, tudi med prevozom izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov. Z revidirano Direktivo 96/29/Euratom (novo Direktivo 2013/59/Euratom 13 ) so bile z enim aktom razveljavljene in konsolidirane določbe petih direktiv EU, vključno z Direktivo 2003/122/Euratom o visokoaktivnih zaprtih virih 14 . Z novo direktivo, ki jo bodo države članice prenesle do 6. februarja 2018, so opredeljeni tudi harmonizirana merila za odpravo nadzora in splošni nivoji za izvzetje materiala iz regulativnega nadzora. Kar zadeva naravno prisotne radioaktivne materiale, je bilo področje uporabe Direktive 2013/59/Euratom razširjeno na človekove aktivnosti, ki vključujejo prisotnost naravnih virov sevanja, vključno s predelavo materialov, ki vsebujejo naravno prisotne radionuklide. Direktiva zahteva, da se varstvo pred naravnimi viri sevanja v celoti vključi v splošne zahteve, namesto da se obravnava v posebnem naslovu. Zlasti bi moral za industrijske panoge, v katerih se predelujejo materiali, ki vsebujejo naravno prisotne radionuklide, ki zahtevajo regulativni nadzor, veljati isti regulativni okvir kot za druge dejavnosti 15 . Direktiva (člen 23) od držav članic zahteva, da zagotovijo identifikacijo razredov ali vrst dejavnosti, ki vključujejo naravno prisoten radioaktivni material in povzročajo izpostavljenost delavcev ali posameznikov iz prebivalstva, ki je ni mogoče zanemariti z vidika varstva pred sevanjem. Priloga VI k Direktivi 2013/59/Euratom vsebuje seznam industrijskih sektorjev, ki vključujejo naravno prisotne radioaktivne materiale ter jih je treba poleg industrije rudarjenja in mletja urana upoštevati v postopku identifikacije. Če država članica odpadke naravno prisotnega radioaktivnega materiala prijavi kot radioaktivne odpadke, mora pošiljko teh odpadkov sporočiti v skladu s členom 20 Direktive 2006/117/Euratom.

Direktiva 2006/117/Euratom v tem celovitem okviru EU za jedrsko varnost in varstvo pred sevanjem posebej obravnava uradna dovoljenja in postopkovne vidike čezmejnih pošiljk radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva, ki nastajajo v civilnih objektih in pri civilnih dejavnostih. Direktiva se uporablja, kadar:

·je država izvora, namembna država ali morebitna država tranzita izrabljenega goriva ali radioaktivnih odpadkov država članica EU;

·količina in koncentracija izrabljenega goriva ali radioaktivnih odpadkov v pošiljki presegata ravni, določene v točkah (a) in (b) člena 3(2) Direktive 96/29/Euratom 16 , ki jo je pred kratkim nadomestila Direktiva Sveta 2013/59/Euratom.

1.2.Splošna načela za nadzor in kontrolo pošiljk 

V skladu z Direktivo 2011/70/Euratom je vsaka država članica v celoti odgovorna, da sama izbere svojo politiko ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom, ki so pod njeno jurisdikcijo; te politike lahko vključujejo izvoz izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov ali uvoz takih materialov (npr. za obdelavo ali predelavo) na njihovo ozemlje.

17 Člen 17(1) Direktive 2006/117/Euratom določa, da morajo države članice uporabljati standardno listino za nadzorovanje in kontrolo pošiljk radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva. Kadar so taki materiali namenjeni pošiljanju v tretje države, morajo države članice uporabljati tudi merila iz člena 16(2) direktive in priporočila Komisije.

Kadar pošiljke ni mogoče izvesti do konca ali če pogoji za pošiljko v skladu s to direktivo niso izpolnjeni, pristojni organi države članice izvora zagotovijo, da zadevne radioaktivne odpadke ali izrabljeno gorivo njihov imetnik ponovno prevzame, razen če je mogoče doseči varen alternativen dogovor. Ti pristojni organi prav tako zagotovijo, da oseba, odgovorna za pošiljko, po potrebi sprejme potrebne prilagoditvene varnostne ukrepe. V tem primeru stroške, ki nastanejo, kadar pošiljke ni mogoče ali ni dovoljeno izvesti do konca, krije imetnik 18 (člen 12 direktive).

Vsaka zavrnitev izdaje dovoljenja za pošiljko izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov (i) mora biti upravičena na podlagi meril iz direktive; (ii) ne bi smela biti samovoljna in (iii) bi morala temeljiti na ustreznih nacionalnih predpisih, predpisih Skupnosti ali mednarodnih predpisih. Odločitve držav članic glede izvoza ali zavrnitve morajo biti v skladu z določbami Skupne konvencije in člena 16 direktive, ki prepovedujejo izvoz radioaktivnih odpadkov ali izrabljenega goriva v namembne kraje južno od 60° južne zemljepisne širine, v afriške, karibske ali pacifiške države ali v tretjo državo, ki nima sredstev za varno ravnanje z radioaktivnimi odpadki ali izrabljenim gorivom.

Poleg predložitve triletnih poročil Komisiji (v skladu s členom 20(1) Direktive 2006/117/Euratom) države članice:

·Komisiji in svetovalnemu odboru vsako leto uradno sporočijo vse neodobrene pošiljke v tretje države, ki se zavrnejo zaradi neizpolnjevanja zahteve glede tehničnih ali upravnih zmogljivosti ter regulativne strukture za varno ravnanje z izrabljenim gorivom in/ali radioaktivnimi odpadki (člen 16(1)(c) direktive);

·Komisiji pošljejo kontaktne podatke pristojnih organov in vse potrebne informacije za hitro komuniciranje z njimi (člen 18 direktive).

2.Izvajanje splošnih določb 

2.1.Prenos direktive

Hrvaška se je v obdobju poročanja 2012–2014 pridružila EU (1. julija 2013) in prenesla direktivo.

Na tej podlagi se šteje, da je prenos te direktive zaključen v vseh 28 državah članicah.

2.2.Standardna listina za nadzor in kontrolo pošiljk

19 Standardna listina (določena z odločbo Komisije iz leta 2008 in spremenjena leta 2011) vključuje obrazce za:

·vlogo za pridobitev dovoljenja za pošiljko izrabljenega goriva ali radioaktivnih odpadkov;

·potrdilo o prejemu vloge – zahtevek po manjkajočih podatkih o izrabljenem gorivu in radioaktivnih odpadkih;

·zavrnitev pošiljke radioaktivnih odpadkov ali izrabljenega goriva ali soglasje zanjo s strani zadevnih pristojnih organov;

·opis pošiljke radioaktivnih odpadkov in seznam tovorkov;

·potrdilo o prejemu radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva;

·dovoljenje za pošiljko izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov.

Nekatere države članice so predložile predloge za nadaljnje izboljšanje standardne listine. Predlagano je bilo na primer, da se razjasnijo pojasnila, standardni listini pa doda poseben razdelek, ki omogoča navzkrižno sklicevanje na prejšnje dovoljenje/soglasje, kadar je vloga za pošiljko povezana z repatriacijo ostankov, ki izvirajo iz prejšnje pošiljke. To bi olajšalo spremljanje in zagotovilo revizijsko sled med odhajajočo pošiljko za obdelavo/predelavo ter pošiljkami odpadkov in stranskih proizvodov, ki nastanejo pri tej obdelavi/predelavi. Poleg tega je bila poudarjena potreba po večji usklajenosti informacij, ki jih je treba navesti v razdelku B-1 „Vloga za pridobitev dovoljenja za pošiljko(-e) izrabljenega goriva“, ki ne vključuje stopenj radioaktivnosti izrabljenega goriva, ter informacij v razdelku B-5 „Opis pošiljke izrabljenega goriva in seznam tovorkov“ (v katerem je treba navesti stopnje radioaktivnosti) standardne listine.

Komisija bo nadalje obravnavala te predloge.

2.3.Pristojni organi

20 Od julija 2017 so vse države članice predložile posodobljene informacije o svojih pristojnih organih v smislu člena 5(13) direktive, te informacije pa so navedene v delovnem dokumentu služb Komisije SWD(2018) 4.

21 Posodobljen seznam pristojnih organov v državah članicah je v skladu z zahtevo iz člena 19 Direktive 2006/117/Euratom ter priporočilom o varnem in učinkovitem sistemu posredovanja listin in informacij v zvezi z določbami direktive na voljo na spletišču Komisije: .

3.Ugotovitve in trendi v zvezi s pošiljkami izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov

Večina držav članic je za sporočanje podatkov o pošiljkah izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov na njihovih ozemljih za obdobje 2012–2014 uporabljala nezavezujočo predlogo, ki vsebuje informacije o (i) izvajanju direktive ter (ii) uvozu, izvozu in tranzitu izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov.

Na splošno so bile ugotovljene razlike med oblikami poročanja, ravnmi podrobnosti in kakovostjo informacij, ki so jih države članice Komisiji predložile v svojih poročilih. Na primer:

·terminologija, uporabljena v poročilih držav članic v zvezi s pošiljkami izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov, ni bila vedno v skladu s terminologijo, opredeljeno v direktivi in Odločbi Komisije 2008/312/Euratom (npr. uvoz v Skupnost, izvoz iz nje in tranzit prek Skupnosti ter dovoljenje in soglasje);

·podobno informacije, navedene v poročilih držav članic, niso vedno vključevale podrobnosti o pošiljkah ali pa se v poročilih ni razlikovalo med pošiljkami izrabljenega goriva in pošiljkami radioaktivnih odpadkov;

·poročili dveh držav članic, ki zajemata 48 % vseh dovoljenj za pošiljke izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov, sta bili do določene mere predstavljeni le kot povzetka, saj nista vsebovali dovolj podrobnosti o pošiljkah, ki jih je treba navesti v predlogi za poročanje;

·neskladnosti v nacionalnih poročilih nekaterih držav članic v zvezi z dovoljenji za pošiljke.

Kar zadeva to drugo poročilo, Komisija ni bila obveščena o vračanju pošiljk v primeru nedovoljenih pošiljk neprijavljenih radioaktivnih odpadkov (v skladu s členom 4), o neuspelih pošiljkah (v skladu s členom 12) ali prepovedanem izvozu, ki spada na področje uporabe določb člena 16(1)(c) direktive. Sporočeni sta bili samo dve zavrnitvi izdaje dovoljenja, ena zaradi kontaminiranih kovinskih odpadkov in ena zaradi nepopolnih informacij o pošiljki. Vse primere zavrnitev so rešile zadevne države članice.

Dodatne informacije o pošiljkah držav članic so navedene v priloženem delovnem dokumentu služb Komisije SWD(2018) 4. 

3.1.Skupno število pošiljk

Direktiva 2006/117/Euratom zagotavlja okvir za pošiljke radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva med državami članicami, ki se lahko pošljejo le s soglasjem po predhodnem obveščanju, ki ga izrazijo pristojni organi vseh udeleženih držav članic (vključno z državami članicami tranzita).

V poročilih za obdobje 2012–2014 je 20 držav članic poročalo o odobrenih pošiljkah, ki spadajo na področje uporabe direktive. Države članice so sporočile 400 izdanih odobritev 22 , ki vključujejo 192 dovoljenj države članice izvora ter 208 soglasij 23 za pošiljke izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov. Pet 24 od 20 držav članic, ki so poročale, je izdalo 74 % vseh 192 sporočenih dovoljenj, izdanih v obdobju 2012–2014.

Poleg tega je 81 % (157) vseh izdanih dovoljenj povezanih s pošiljkami radioaktivnih odpadkov; 17 % (32) s pošiljkami izrabljenega goriva, 2 % pa jih je bilo izdanih za materiale, ki niso radioaktivni odpadki in izrabljeno gorivo. V prejšnjem obdobju poročanja je bilo 74 % dovoljenj povezanih s pošiljkami radioaktivnih odpadkov, preostalih 26 % pa s pošiljkami izrabljenega goriva.

Komisija ugotavlja, da se je skupno število dovoljenj v primerjavi s prejšnjim obdobjem poročanja (2008–2011), ko je 14 držav članic izdalo 161 dovoljenj, ki spadajo na področje uporabe direktive, povečalo (za 15 %).

3.2     Uvoz, izvoz in tranzit prek Skupnosti

V obdobju poročanja 2012–2014 je bila večina pošiljk izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov poslana med državami članicami, samo približno 17 % vseh čezmejnih premikov pa je bilo povezanih z uvozom v Skupnost in izvozom iz nje.

Natančneje, 11 držav članic 25 je poročalo, da so izdale 30 dovoljenj za izvoz radioaktivnih odpadkov in/ali izrabljenega goriva v tretje države – Rusijo (47 %), Združene države Amerike (30 %), Švico in na Japonsko (vsaka 10 %) ter na Norveško (3 %).

Dvajset od 30 dovoljenj za izvoz iz Skupnosti (tj. 67 %) se je nanašalo na pošiljke izrabljenega goriva. Vse te pošiljke izrabljenega goriva za izvoz razen ene so bile glede na poročila namenjene za predelavo, ena pošiljka izrabljenega goriva za izvoz pa je bila namenjena za raziskovalne dejavnosti.

V prejšnjem obdobju poročanja (2008–2011) je devet držav članic izdalo 29 dovoljenj za izvoz, 59 % dovoljenj za izvoz iz Skupnosti pa je bilo povezanih z izvozom izrabljenega goriva, kar kaže, da se je število držav članic, ki izvažajo izrabljeno gorivo in/ali radioaktivne odpadke, povečalo. Medtem ko se je skupno število dovoljenj za izvoz izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov nekoliko povečalo, Komisija ugotavlja, da se je število dovoljenj za izvoz izrabljenega goriva od leta 2011 na splošno zmanjšalo.

Pet držav članic je poročalo o izvozu radioaktivnih odpadkov za vrnitev v tretje države ali za obdelavo v tretjih državah, kar skupaj pomeni devet dovoljenj za izvoz iz Skupnosti.

Tri države članice (Francija, Švedska in Združeno kraljestvo) so poročale o uvozu radioaktivnih odpadkov/izrabljenega goriva, medtem ko v tem obdobju ni bilo sporočenih nobenih tranzitov izrabljenega goriva in/ali radioaktivnih odpadkov prek Skupnosti.

3.3    Nadaljnje spremljanje po prvem poročilu Komisije

Na podlagi prvih poročil držav članic o izvajanju Direktive 2006/117/Euratom sta bili opredeljeni dve vprašanji, ki zahtevata pozornost, kot je bilo navedeno v poročilu Komisije COM(2013) 240 final: 

·ugotovljeno je bilo, da stopnje za odpravo nadzora radioaktivnih odpadkov v EU niso harmonizirane, zaradi česar se lahko zgodi, da se materiali, ki vsebujejo radioaktivne snovi, v eni državi članici izpustijo iz uradnega nadzora, medtem ko se lahko v drugi državi članici še vedno obravnavajo kot radioaktivni odpadki.

Pričakuje se, da bodo splošna merila za odpravo nadzora in sklop harmoniziranih splošnih vrednosti za odpravo nadzora v državah članicah po prenosu Direktive 2013/59/Euratom o temeljnih varnostnih standardih, ki jo morajo države članice prenesti do februarja 2018, postala bolj usklajena. Vendar je treba opozoriti, da lahko države članice opredelijo posebne stopnje za odpravo nadzora v skladu z merili za odpravo nadzora v tej direktivi.

·Čezmejne pošiljke odpadkov, ki vsebujejo naravno prisoten radioaktiven material, ki ne izvira iz dovoljenih „dejavnosti“, kot so opredeljene z Direktivo 96/29/Euratom, so bile izključene s področja uporabe Direktive 2006/117/Euratom 26 in Direktive 2006/21/ES 27 o ravnanju z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti.

Področje uporabe Direktive 2013/59/Euratom je bilo razširjeno na vse človekove aktivnosti, ki vključujejo prisotnost naravnih virov sevanja, vključno s predelavo materialov, ki vsebujejo naravno prisotne radionuklide. Zato s pravnega vidika vsi odpadki, ki vsebujejo naravno prisoten radioaktiven material, zahtevajo regulativni nadzor in so opredeljeni kot radioaktivni odpadki 28 , spadajo na področje uporabe Direktive 2006/117/Euratom.

Komisija je za zagotovitev nemotenega izvajanja Direktive 2006/117/Euratom in Direktive 2013/59/Euratom ter obravnavo zgoraj navedenih vprašanj leta 2016 začela študijo 29 . Namen študije je pregledati sedanje prakse držav članic na področju uporabe stopenj za odpravo nadzora in pošiljk radioaktivnih odpadkov, ki vsebujejo naravno prisotne radioaktivne materiale, s čimer bi se lahko zagotovilo boljše razumevanje praks držav članic, izzivov, dobrih primerov v zvezi s pošiljkami takih materialov v novem pravnem okviru EU ter potreb po zakonodaji EU in/ali pobudah na tem področju.

4.Sklepi

Sedanji pravni okvir EU, ki vključuje Direktivo 2006/117/Euratom, novo Direktivo 2013/59/Euratom in Direktivo 2011/70/Euratom, zagotavlja celovito pravno podlago za zagotovitev varstva zdravja delavcev in prebivalstva pred tveganji zaradi ionizirajočega sevanja, tudi med prevozom pošiljk izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov.

Države članice so poročale o pošiljkah na podlagi nacionalnih okvirov za nadzorovanje in kontrolo pošiljk izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov. S temi okviri se zahteva, da se čezmejni premiki radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva izvedejo le s soglasjem po predhodnem obveščanju, ki ga izrazijo pristojni organi vseh udeleženih držav članic, ter da se uporablja standardna listina za uvoz v Skupnost, izvoz iz nje in tranzit prek Skupnosti.

Države članice v sedanjem obdobju poročanja niso sporočile nobenih neuspelih pošiljk, ki bi vključevale čezmejne premike radioaktivnih odpadkov ali izrabljenega goriva. Sporočeni sta bili dve zavrnitvi zaradi dejstva, da radioaktivni material ni bil prijavljen kot radioaktivni odpadki, in zaradi nepopolnih informacij, vendar so zadevne države članice to rešile.

Večina nacionalnih poročil držav članic za to obdobje je bila predložena z zamudo, ugotovljene pa so bile razlike v ravneh podrobnosti informacij ter pristopih k poročanju o pošiljkah izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov.

Komisija bo ustrezno upoštevala ugotovitve, predstavljene v tem poročilu, in začela razmišljanja ali sprejela potrebne ukrepe za:

·izboljšanje standardne listine za nadzorovanje in kontrolo pošiljk radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva iz Direktive Sveta 2006/117/Euratom ob upoštevanju povratnih informacij držav članic in priporočil svetovalnega odbora;

·zagotovitev podpore državam članicam za harmonizacijo njihovega poročanja o pošiljkah izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov (člen 20 direktive), s čimer se bo nazadnje izboljšala tudi raven doslednosti in podrobnosti prihodnjega poročanja Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru.

Poleg tega bo Komisija na podlagi ugotovitev študije o pregledu trenutnega stanja v zvezi s prevozom radioaktivnih materialov v državah članicah EU, ki se izvaja, sprejela ustrezne ukrepe. Študija vključuje pošiljke odpadkov, ki vsebujejo naravno prisotne radionuklide, in uporabo stopenj za odpravo nadzora, da bi se opredelili posebni ukrepi, potrebni za izboljšanje prevoza na ravni EU in nacionalni ravni ter za povečanje preglednosti in zaupanja javnosti.

Komisija bo skrbno spremljala izvajanje direktive in opredeljenih ukrepov, da bi v tesnem sodelovanju z državami članicami EU zagotovila pravočasno poročanje za prihodnje obdobje poročanja 2015–2017 (države članice bodo poročila predložile do 25. decembra 2017).

(1)

     Direktiva Sveta 2006/117/Euratom z dne 20. novembra 2006 o nadzorovanju in kontroli pošiljk radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva (UL L 337, 5.12.2006, str. 21–32).

(2)      Direktiva Sveta 2011/70/Euratom z dne 19. julija 2011 o vzpostavitvi okvira Skupnosti za odgovorno in varno ravnanje z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki (UL L 199, 2.8.2011, str. 48–56).

(3)      Poročilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o napredku pri izvajanju Direktive Sveta 2011/70/EURATOM, popis radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva na ozemlju Skupnosti ter napovedi za prihodnost (COM(2017) 236 final z dne 15. maja 2017).

(4)      Belgija, Bolgarija, Češka, Finska, Francija, Nemčija, Madžarska, Nizozemska, Romunija, Španija, Švedska, Slovenija, Slovaška in Združeno kraljestvo (Litva in Italija sta zaustavili energijske reaktorje).

(5)      Avstrija, Belgija, Bolgarija, Češka, Finska, Francija, Nemčija, Danska, Grčija, Madžarska, Italija, Latvija, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Španija, Švedska, Slovenija in Združeno kraljestvo.

(6)      Hrvaška se je EU pridružila 1. julija 2013.

(7)      Danska, Litva in Romunija.

(8)      V šestih mesecih: Bolgarija, Češka, Grčija, Estonija, Finska, Latvija, Luksemburg, Poljska, Portugalska, Slovenija, Slovaška, Švedska in Združeno kraljestvo; v 6–12 mesecih: Avstrija, Belgija, Hrvaška, Ciper, Francija, Nemčija, Madžarska, Irska, Malta, Nizozemska in Španija; po več kot enem letu: Italija.

(9)      Svetovalni odbor je bil ustanovljen leta 2007 v skladu s členom 21 direktive.

(10)

     Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o izvajanju s strani držav članic Direktive Sveta 2006/117 EURATOM o nadzorovanju in kontroli pošiljk radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva, COM(2013) 240 final z dne 25. aprila 2013 in SWD(2013) 150 final.

(11)      Skupna konvencija je začela veljati 18. junija 2001. Uporablja se za izrabljeno gorivo in radioaktivne odpadke, ki nastajajo v civilnih jedrskih reaktorjih in pri uporabi v civilne namene, ter za izrabljeno gorivo in radioaktivne odpadke, ki nastajajo v okviru vojaških ali obrambnih programov, če in kadar se taki materiali trajno prenesejo v izključno civilne programe in se upravljajo v okviru teh programov ali kadar jih pogodbenica za namene Konvencije prijavi kot izrabljeno gorivo ali radioaktivne odpadke. Konvencija se uporablja tudi za načrtovane in nadzorovane izpuste tekočih ali plinastih radioaktivnih snovi v okolje iz reguliranih jedrskih objektov.

(12)      Od 26. septembra 2016 je pogodbenic te konvencije 73 (http://www.iaea.org/Publications/Documents/Conventions/jointconv_status.pdf).

(13)      Direktiva Sveta 2013/59/Euratom z dne 5. decembra 2013 o določitvi temeljnih varnostnih standardov za varstvo pred nevarnostmi zaradi ionizirajočega sevanja in o razveljavitvi direktiv 89/618/Euratom, 90/641/Euratom, 96/29/Euratom, 97/43/Euratom in 2003/122/Euratom (UL L 13, 17.1.2014, str. 1–73).

(14)

     Direktiva Sveta 2003/122/Euratom z dne 22. decembra 2003 o nadzoru visokoaktivnih zaprtih radioaktivnih virov in virov neznanega izvora (UL L 346, 31.12.2003, str. 57–64).

(15)      Pojem „dejavnost“ je v uvodni izjavi členu 4(65) opredeljen, kot sledi: „človekov[a] aktivnost, zaradi katere se lahko poveča izpostavljenost posameznikov sevanju iz vira sevanja ter se obravnava kot načrtovana izpostavljenost“.

(16)

     Direktiva Sveta 96/29/Euratom z dne 13. maja 1996 o določitvi temeljnih varnostnih standardov za varstvo zdravja delavcev in prebivalstva pred nevarnostmi zaradi ionizirajočega sevanja (UL L 159, 29.6.1996, str. 1–114).

(17)

     Priporočilo Komisije z dne 4. decembra 2008 o merilih za izvoz radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva v tretje države (notificirano pod dokumentarno številko C(2008) 7570) (2008/956/Euratom).

(18)

     „Imetnik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je, preden odpremi pošiljko radioaktivnih odpadkov ali izrabljenega goriva, v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo odgovorna za takšne materiale in načrtuje odpošiljanje pošiljke prejemniku.

(19)

     Odločba Komisije z dne 5. marca 2008 o določitvi standardne listine za nadzorovanje in kontrolo pošiljk radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva iz Direktive Sveta 2006/117/Euratom (notificirano pod dokumentarno številko C(2008) 793) (2008/312/EURATOM) (UL L 107, 17.4.2008, str. 32–59).

(20)      V členu 5(13) Direktive 2006/117/Euratom so „pristojni organi“ opredeljeni kot „organi, ki so po zakonu ali drugih predpisih držav izvora, tranzita ali namembnih držav pristojni za izvajanje sistema nadzora in kontrole pošiljk radioaktivnih odpadkov ali izrabljenega goriva“.

(21)

     Priporočilo Komisije z dne 7. julija 2009 o varnem in učinkovitem sistemu posredovanja listin in informacij v zvezi z določbami Direktive Sveta 2006/117/Euratom (UL L 177, 8.7.2009, str. 5–6).

(22)      Čeprav pojem „odobritev“ v direktivi ni opredeljen ter se v njej jasno omenjajo le „dovoljenje“ države članice izvora in „soglasje“ in „zavrnitev“ držav članic tranzita in namembnih držav članic, države članice v nacionalnih poročilih ne razlikujejo vedno med dovoljenji in soglasji. Zato pojem „odobritev“ v tem poročilu Komisije vključuje „dovoljenja“ in „soglasja“.

(23)

     V skladu s členom 9 pristojni organi vseh zadevnih držav članic najpozneje v dveh mesecih po datumu na potrdilu o prejemu uradno obvestijo pristojne organe države članice izvora o svojem soglasju ali pogojih, ki so po njihovem mnenju potrebni za soglasje, ali o zavrnitvi soglasja.

(24)      Belgija, Nemčija, Francija, Švedska in Združeno kraljestvo.

(25)      Avstrija, Bolgarija, Češka, Nemčija, Francija, Madžarska, Italija, Poljska, Romunija, Švedska in Združeno kraljestvo.

(26)      Glej člen 1(5) Direktive 2006/117/Euratom.

(27)

     Direktiva 2006/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o ravnanju z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti ter o spremembi Direktive 2004/35/ES (UL L 102, 11.4.2006, str. 15–33).

(28)

     „Radioaktivni odpadek“ pomeni radioaktivni material v plinastem, tekočem ali trdnem stanju, za katerega države izvora in namembne države ali fizične ali pravne osebe, katerih odločitve te države sprejemajo, ne predvidevajo nadaljnje uporabe in ki ga upravni organ v skladu z zakoni in predpisi držav izvora in namembnih držav nadzoruje kot radioaktivni odpadek (člen 5(1) Direktive 2006/117/Euratom).

(29)      Review of the Current Situation Regarding Transport of Radioactive Material in EU Member States (Pregled trenutnega stanja v zvezi s prevozom radioaktivnih materialov v državah članicah EU).