28.1.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 23/1

1.

Namen tega osnutka uredbe je prilagoditev okvirne finančne uredbe za organe iz člena 185 Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 o finančni uredbi za splošni proračun Evropskih skupnosti (v nadaljevanju „splošna finančna uredba“) v skladu z najnovejšimi spremembami splošne finančne uredbe, sprejetimi z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 1995/2006 z dne 13. decembra 2006.

2.

Sodišče nima pripomb k osnutku Komisije.

28.1.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 23/3

1

2–11

2

3

4

5–6

7–9

10

11

12–33

12

13–14

15–20

21

22

23–24

25–27

28–30

31–33

1.

Sodišče ugotavlja, da je bilo za pripravo tega mnenja na voljo zelo malo časa. Dejansko je treba finančno uredbo, ki se uporablja za deseti ERS, sprejeti pred koncem leta 2007, da se jo lahko začne izvajati v začetku leta 2008. Svet je že na zaključni stopnji zakonodajnih postopkov za sprejetje te uredbe. Zato se to mnenje osredotoča na bistvene vsebinske zadeve, ne da bi jih po nepotrebnem združevalo s predlogi za drugačno besedilo.

2.

Sodišče ugotavlja, da so v osnutek finančne uredbe uspešno zajete spremembe, ki so nastale med preoblikovanjem finančne uredbe, ki se uporablja za splošni proračun, in bi jih lahko uporabili v kontekstu ERS. Sodišče pozdravlja dejstvo, da je časovni razpored za izjavo o zanesljivosti in letno poročilo, ki ju poda Sodišče, skladen z ustreznimi datumi v splošni finančni uredbi.

3.

Sodišče pozdravlja dejstvo, da osnutek finančne uredbe v skladu s priporočili, ki jih je podalo v svojem Mnenju št. 12/2002, zagotavlja jasno in nezapleteno zakonodajo, osredotočeno na določbe, ki so bistvene in potrebne za izvajanje ERS, ne da bi se po nepotrebnem ponavljale določbe, določene v Prilogi IV k Sporazumu o partnerstvu AKP-ES, v Notranjem sporazumu ali podrobnih pravilih za izvajanje splošne finančne uredbe.

4.

Sodišče obžaluje, da kljub predlogu, ki ga je podalo v svojih mnenjih št. 12/2002 in 2/2007, v osnutku finančne uredbe ni bila izkoriščena priložnost za uvedbo enotne finančne uredbe, ki bi se uporabljala za vse sedanje in prihodnje Evropske razvojne sklade ter bi se lahko podobno kot splošna finančna uredba spreminjala, kadar bi se čutila potreba po tem. S tovrstnim ukrepom bi se zagotovil kontinuiran pristop brez tveganja prekinitve izvrševanja Evropskih razvojnih skladov in precej poenostavilo upravljanje.

5.

Po členu 11 Notranjega sporazuma člena 2 in 3 osnutka finančne uredbe predvidevata, da se glavne odgovornosti za izvrševanje ERS porazdelijo med Komisijo in Evropsko investicijsko banko (EIB) z oblikovanjem dveh ločenih področij upravljanja (z enim za vsakega od obeh organov). To ohranja kategorijo odhodkov, ki so sicer predmet revizije Sodišča (v okviru tristranskega sporazuma med EIB, Sodiščem in Komisijo iz člena 134 osnutka finančne uredbe), vendar niso predmet razrešnice s strani pristojnih organov.

6.

Upravljanje Sklada za spodbujanje naložb, ki ga izvaja EIB, je po členih v zvezi z razrešnico in zlasti členom 143(1) izvzeto iz podeljevanja razrešnice s strani Parlamenta. Sodišče obžaluje, da po Notranjem sporazumu (člen 11(8) in (9)), dejavnosti, ki jih upravlja EIB, niso predmet postopka razrešnice, pri katerem sodelujeta Svet in Parlament, čeprav EIB dejavnosti izvaja v imenu Skupnosti in na njeno odgovornost (člen 11(2) Notranjega sporazuma), pri čemer uporablja sredstva ERS. Sodišče ugotavlja, da ta sredstva prispevajo evropski davkoplačevalci in ne finančni trg.

7.

Členi 48 do 50 uvajajo novega finančnega udeleženca, upravitelja plačil, ki je odgovoren za izvrševanje plačil v nacionalnih valutah držav AKP ali v lokalnih valutah čezmorskih držav in ozemelj z računov plačilnih zastopnikov. Uvodne izjave osnutka finančne uredbe ne pojasnjujejo, zakaj se čuti potreba po oblikovanju tega novega finančnega udeleženca, osnutek določb pa ni jasen glede določitve njegovih/njenih odgovornosti in obveznosti, predvsem glede odredbodajalca in računovodje. Sodišče zlasti skrbi dejstvo, da bi bila po členu 49(1) odločitev računovodje o imenovanju upravitelja plačil sprejeta na podlagi predloga odgovornega odredbodajalca in bi določala odgovornosti in obveznosti tako upravitelja plačil kot odredbodajalca. Ker poleg tega upravitelj plačil v členu 31 ni omenjen, ni jasno, ali je načelo ločitve nalog zagotovljeno.

8.

Sodišče opaža, da lahko pri izvrševanju devetega ERS takšna plačila izvršuje računovodja na podlagi prenosa (člen 66(1) finančne uredbe v zvezi z devetim ERS), in zato meni, da ni razloga, zaradi katerega podobne določbe niso predlagane v osnutku finančne uredbe. Sodišče ugotavlja tudi, da upravitelj plačil nima ustreznika v splošni finančni uredbi, ki poleg odredbodajalcev in računovodij predvideva samo vodjo blagajne predplačil. Vodje blagajne predplačil odobri samo računovodja brez kakršnega koli sodelovanja odredbodajalca (člen 63).

9.

Zato Sodišče predlaga, da se iz osnutka finančne uredbe izbrišejo vsi sklici na upravitelja plačil.

10.

Člena 74(2) in 79(a) določata, da se lahko dodatne klavzule k obstoječim pogodbam sklenejo po treh letih od datuma sklenitve sporazuma o financiranju. To se razlikuje od primerljivih določb splošne finančne uredbe (člen 166(2)), ki to možnost omogoča samo za sklepanje pogodb in sporazumov v zvezi z revidiranjem in ocenjevanjem. Razširitev tega odstopanja na sklepanje dodatnih klavzul bi v vsakem primeru izničilo splošno pravilo, po katerem se lahko posamezne pogodbe in sporazumi sklepajo največ tri leta po datumu sklenitve sporazuma o financiranju.

11.

V zvezi s členoma 124 in 125 Sodišče opozarja na svoje Mnenje št. 2/2002 (odstavka 20 in 21), v katerem je predlagalo, da se črtajo vsi sklici na „začasne“ računovodske izkaze. Računovodski izkazi, ki jih je treba za revizijo predstaviti 31. marca, bi morali biti popolni in ustrezno pripravljeni, potrditi pa jih mora Komisija. V finančni uredbi ne sme biti zmede glede vlog revidiranca in revizorja v zvezi s pripravo računovodskih izkazov. Naloga Sodišča ne more v nobenih okoliščinah zajemati pomoči Komisiji pri pripravi računovodskih izkazov. To odgovornost, ki je upravne in računovodske narave, nosi samo Komisija in ni združljiva z odgovornostjo Sodišča za zunanjo kontrolo.

12.

Koristno bi bilo dodati kazalo, kot je to storjeno pri finančni uredbi.

13.

Naslov III prvega dela osnutka finančne uredbe vsebuje samo eno poglavje, ki obravnava sestavo sredstev ERS. Potrebno je dodatno poglavje o določbah v zvezi z določitvijo letnih prispevkov držav članic.

14.

Člen 16 ni jasen glede tega, ali bodo finančni prispevki držav članic, drugih držav donatork ali mednarodnih organizacij pri določenih projektih ali programih, ki jih bo v njihovem imenu upravljala Komisija, sredstva ERS v ožjem pomenu besede in bodo upravljana po pravilih, ki se uporabljajo za ERS.

15.

Člen 26 določa, da lahko Komisija v primeru posrednega centraliziranega upravljanja sprejme, da so sistemi revizije, računovodstva, javnih naročil in dodeljevanja donacij subjektov, ki jim zaupa izvrševanje, „enakovredni njenim, ob primernem upoštevanju mednarodno sprejetih standardov“ (po tem, ko je najprej dobila dokaze o njihovem obstoju in pravilnem delovanju). Kot je Sodišče navedlo v svojem Mnenju št. 4/2006 (odstavek 9), subjekti, ki jim Komisija v takšnih primerih zaupa izvrševanje proračuna, niso omejeni z določbami finančne uredbe. Poleg tega je določba o upoštevanju mednarodno sprejetih standardov nesmiselna, saj ti ne obstajajo na področjih sistemov javnih naročil in revizije skladnosti. Enako velja za sisteme dodeljevanja donacij.

16.

Kot odstopanje od tega pravila bi moral člen 35 zaradi celovitosti omenjati tudi primere skupnega upravljanja z mednarodnimi organizacijami.

17.

Člen 36 prenaša prvi pododstavek člena 23 finančne uredbe v zvezi z devetim ERS, izpušča pa drugi pododstavek. Po mnenju Sodišča je treba to določbo ohraniti, da se jasno navede, da je kakršen koli ukrep, ki ga v skladu s tem členom sprejme odredbodajalec na podlagi prenosa, sprejet v imenu zadevnega nacionalnega ali regionalnega odredbodajalca.

18.

Če se koncept upravitelja plačil kljub pripombam Sodišča iz odstavkov 7 do 9 ohrani, bi moral člen 52(2) določati tudi, da za upravitelje plačil veljajo disciplinski ukrepi in plačilo odškodnine, kot je določeno v kadrovskih predpisih.

19.

Sodišče v zvezi s členoma 76 in 80 ponavlja predlog iz svojega Mnenja št. 12/2002 (odstavek 15(f)), da je treba te določbe pregledati, da bi se ohranila zamisel o odprtem računovodstvu, dokler transakcija ni dokončno potrjena, vendar brez uvedbe zamisli, da se lahko sprostitev sredstev odloži, čeprav so na voljo informacije, ki omogočajo prilagoditev (pogosto z zmanjšanjem) ravni ustreznih obveznosti Skupnosti. Pomembno se je izogniti nepotrebnemu blokiranju sredstev, kadar se ta lahko uporabijo za druge programe ali projekte.

20.

V členu 78(1) se uporablja izraz „odobrena proračunska sredstva“, ki v kontekstu neproračunskih sredstev ni pravilen.

21.

Člen 92(2) bi se moral sklicevati tudi na odločbe o donacijah. Kot je Sodišče predlagalo v svojem Mnenju št. 12/2002 (odstavek 17), bi bilo poleg tega priporočljivo vključiti poglavje o „Garancijah in nadzoru“, kot določa člen 103 splošne finančne uredbe.

22.

V angleški jezikovni različici sta nepravilno oštevilčena naslov VII „Uporaba lastne delovne sile in posredne decentralizirane dejavnosti“ ter Naslov VI „Donacije“.

23.

V zvezi s členoma 105 in 107 želi Sodišče opozoriti na svoji mnenji št. 10/2005 (odstavki 41 do 48) in 4/2006 (odstavki 14 do 16), v katerih je navedeno, da nekatere od izjem pri načelih neprofitnosti in nekumulacije ter nekatera odstopanja od njiju v resnici niso utemeljena, ker:

24.

Kot velja v primeru splošne finančne uredbe (člen 120(2)), bi moral člen 116(2) natančno določati, da bodo za namen točke (c) najvišji znesek finančne podpore, ki jo lahko upravičenec plača tretji stranki, določala podrobna pravila za izvajanje splošne finančne uredbe.

25.

Za zagotovitev doslednosti s finančno uredbo v zvezi z devetim ERS (člen 97) in splošno finančno uredbo (člen 123) je treba v členu 119 v angleški jezikovni različici izraz „shall“ nadomestiti z izrazom „must“.

26.

V členu 124 je enomesečna razlika med datumom pošiljanja poročila o finančnem poslovodenju in datumom pošiljanja začasnih računovodskih izkazov, ki naj bi jim bilo po členu 118(2) priloženo poročilo. Kot je Sodišče predlagalo v svojem Mnenju št. 12/2002 (odstavek 21(a)), bi bilo treba za skladnost z ustreznimi določbami splošne finančne uredbe (člen 128) poročilo z računovodskimi izkazi poslati 31. marca.

27.

V členu 129(2) bi bilo Računskemu sodišču poslanemu kontnemu načrtu koristno priložiti veljavna pravila in metode, predvidena v odstavku 1.

28.

V členu 135(1) je treba izraz „čim prej“ nadomestiti z izrazom „v največ 15 delovnih dneh“.

29.

V členu 136(1) je treba besedno zvezo „Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti“ vstaviti pred „Sporazum AKP-ES“. Kot je Sodišče navedlo v svojem Mnenju št. 12/2002 (odstavek 22(a)), Pogodba dejansko predstavlja pravno podlago za Sklep o čezmorski pridružitvi, pa tudi za finančne uredbe, ki se uporabljajo za sam ERS (13). Priporočljivo bi bilo omeniti tudi Notranji sporazum, ki prav tako predstavlja pravno podlago za finančno uredbo za deseti ERS (14).

30.

Člen 136(2) se napačno sklicuje na „odstavek 6“. Pravilen sklic je sklic na „člen 138(4) in (5)“.

31.

Člen 149(1) navaja, da EIB sestavi ustrezna računovodska pravila in metode v skladu z mednarodnimi standardi ter o tem obvesti Komisijo in države članice. Ta člen se razlikuje od ustreznih določb finančne uredbe v zvezi z devetim ERS (člen 125(1)), ki določa, da EIB in Komisija sporazumno sestavita ta računovodska pravila in metode ter o tem obvestita države članice. Kot je navedeno v odstavkih 5 in 6, Sodišče obžaluje oblikovanje dveh ločenih področij upravljanja, kar omejuje pristojnosti Parlamenta pri podeljevanju razrešnice.

32.

V členu 149(2) je enomesečna razlika med datumom za pošiljanje poročila o izvajanju dejavnosti, ki se financirajo iz sredstev ERS, ki jih upravlja EIB, in datumom za pošiljanje računovodskih izkazov. Kot je Sodišče predlagalo v svojem Mnenju št. 12/2002 (odstavek 21(b)), bi bilo treba poročilo z računovodskimi izkazi poslati najpozneje do 28. februarja.

33.

Člen 150 bi moral navajati, da bi morala biti lastna „pravila EIB“ za pogodbe skladna s splošnimi pravili za upravljanje ERS ter zlasti s pravili Sporazuma o partnerstvu AKP-ES, Notranjega sporazuma in finančne uredbe (15).