1.

Dokončne prepovedi prebivanja načeloma niso v nasprotju s pravom EGP, če izpolnjujejo pogoje iz členov 27 in 28 Direktive 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ter se lahko odpravijo v skladu s členom 32 Direktive. Ukrep izgona mora temeljiti na preučitvi posameznega primera. Kar zadeva državljane EGP, ki so v državi gostiteljici zakonito prebivali več kot deset let, se lahko v skladu s členoma 27 in 28(3) Direktive 2004/38/ES izgon uporabi le iz nujnih razlogov javne varnosti, kadar osebno obnašanje zadevnega posameznika pomeni tako izjemno resno grožnjo, da je ukrep izgona potreben za zaščito enega od temeljnih interesov družbe. To velja pod pogojem, da take zaščite ni mogoče doseči z manj strogimi ukrepi, ob upoštevanju trajanja prebivanja državljana EGP v državi gostiteljici in zlasti hudih posledic, ki jih tak ukrep lahko povzroči za državljana EGP, ki se je resnično vključil v državo članico gostiteljico. Vsaka poznejša prepoved prebivanja mora biti omejena na to, kar je potrebno za zaščito temeljnega interesa, ki se je ščitil z izgonom. Prepoved prebivanja mora biti v skladu z načelom sorazmernosti.

2.

Socialna rehabilitacija državljana EGP v državi, v katero se je resnično vključil, je v interesu družbe v splošnem. Lepo vedenje zadevnega posameznika med prestajanjem zaporne kazni in nato v poskusni dobi ob drugih dokazih o ponovni vključitvi v družbo zmanjšuje sedanjo grožnjo javni varnosti. Družina in otroci posameznika, vključno s pastorki, so pomemben dejavnik pri presojanju nujnosti omejevalnega ukrepa iz poglavja VI Direktive 2004/38/ES ob upoštevanju načela sorazmernosti, največje koristi otroka in temeljnih pravic. V okviru celovite presoje nujnosti izgona je treba preučiti morebitne alternative izgonu.

3.

Pomembna sprememba v smislu člena 32 Direktive 2004/38/ES je sprememba, zaradi katere ni več utemeljena prvotna odločitev v skladu s poglavjem VI te direktive o omejitvi prostega gibanja na podlagi vedenja posameznika. Ni mogoče domnevati, da ne bo prišlo do bistvene spremembe osebnega vedenja, in vsako vlogo je treba presojati za vsak primer posebej. Upoštevati je treba vse dejavnike, ki bi lahko dokazovali pomembno spremembo osebnega vedenja. To bo odvisno od narave vedenja posameznika in grožnje, ki jo predstavlja za družbo. Upoštevati je treba vse dokaze, ki kažejo, da se je posameznik udeleževal pozitivnih in zakonitih dejavnosti, tako da ni verjetno, da bi spet začel z vedenjem, ki je privedlo do izgona. Ti dejavniki bi lahko med drugim vključevali dokaze, da se je oseba vzdržala nadaljnjih kriminalnih dejavnosti, dokaze o ponovnem vključevanju v družbo gostiteljico, začetek in nadaljnje opravljanje gospodarske dejavnosti, rezultate psiholoških ocen, verodostojne izraze obžalovanja, dokaze o pozitivnem in konstruktivnem sodelovanju v družbi ter zlasti socialno rehabilitacijo državljana EGP v državi, v katero se je resnično vključil.