1.

Storitve splošnega gospodarskega pomena imajo osrednjo vlogo pri spodbujanju socialne in teritorialne kohezije. Pogodbenice sporazuma EGP morajo v skladu s svojimi pristojnostmi zagotoviti, da se tovrstne storitve opravljajo na podlagi takšnih načel in pogojev, da lahko izpolnijo svoje naloge.

2.

Nekatere storitve splošnega gospodarskega pomena lahko opravljajo javna ali zasebna podjetja (2) brez posebne finančne podpore organov držav Efte. Druge storitve se lahko opravljajo le, če zadevni organ izvajalcu ponuja finančno nadomestilo. Države Efte lahko praviloma po svoji presoji določajo organiziranost in financiranje svojih storitev splošnega gospodarskega pomena, saj v zvezi s tem ni posebnih pravil EGP.

3.

Namen tega poglavja je pojasniti ključne pojme, ki se upoštevajo pri uporabi pravil o državni pomoči glede nadomestil za javne storitve (3). Zato se bo osredotočilo na tiste zahteve glede državne pomoči, ki so najpomembnejše za nadomestilo za javne storitve.

4.

Evropska komisija (v nadaljnjem besedilu: Komisija) je 20. decembra 2011 objavila Sklep Komisije 2012/21/EU o uporabi člena 106(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljenega nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (4) (v nadaljnjem besedilu: Sklep 2012/21/EU), na podlagi katerega so nekatere vrste nadomestil za storitve splošnega gospodarskega pomena, ki pomenijo državno pomoč, združljive s Pogodbo o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Pogodba) v skladu s členom 106(2) Pogodbe ter izvzete iz obveznosti priglasitve v skladu s členom 108(3) Pogodbe. Sklep 2012/21/EU naj bi bil v Sporazum EGP vključen v najkrajšem možnem času. Nadzorni organ Efte (v nadaljnjem besedilu: Nadzorni organ) je hkrati s tem poglavjem sprejel okvir za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve (v nadaljnjem besedilu: okvir), v katerem so določeni pogoji, v skladu s katerimi se državna pomoč za storitve splošnega gospodarskega pomena, ki ni zajeta s Sklepom 2012/21/EU, lahko razglasi za združljivo na podlagi člena 59(2) Sporazuma EGP. Komisija predvideva tudi sprejetje posebne uredbe o pomoči de minimis za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, v kateri bo pojasnjeno, da nekateri ukrepi nadomestil ne pomenijo državne pomoči v smislu člena 107 Pogodbe (v nadaljnjem besedilu: Uredba) (5). Uredba bo po sprejetju vključena v Sporazum EGP.

5.

To poglavje ne posega v uporabo drugih določb prava EGP, zlasti tistih, ki se nanašajo na javna naročila in zahteve, ki izhajajo iz Sporazuma EGP, vključno s sektorsko zakonodajo, ki je vključena v navedeni sporazum. Kadar se javni organ odloči, da bo za opravljanje storitve pooblastil tretjo osebo, mora delovati v skladu s pravom EGP, ki ureja javna naročila in je vsebovano v Prilogi XVI k Sporazumu EGP. Tudi kadar se direktivi o javnih naročilih ne uporabljata ali se samo delno uporabljata (na primer za koncesije za javne storitve in naročila storitev, navedene v Prilogi IIB k Direktivi 2004/18/ES (6), vključno z več vrstami socialnih storitev), bo pri oddaji naročil kljub temu verjetno treba upoštevati zahteve iz Sporazuma EGP glede preglednosti, enakega obravnavanja, sorazmernosti in vzajemnega priznavanja (7).

6.

Nadzorni organ bo poleg vprašanj, obravnavanih v tem poglavju, Sklepu 2012/21/EU in okviru, odgovarjal na posamezna vprašanja, ki se bodo pojavila pri uporabi pravil o državni pomoči za storitve splošnega gospodarskega pomena (8).

7.

To poglavje ne posega v ustrezno sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) in Sodišča Efte.

8.

V skladu s členom 61(1) Sporazuma EGP se pravila o državni pomoči na splošno uporabljajo le, kadar je prejemnik „podjetje“. Zato je vprašanje, ali se izvajalca storitve splošnega gospodarskega pomena obravnava kot podjetje ali ne, temeljnega pomena za uporabo pravil o državni pomoči.

9.

Sodišče je dosledno obravnavalo podjetja kot subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihov pravni status in način financiranja (9). Razvrstitev posameznega subjekta med podjetja je torej v celoti odvisna od njegovih dejavnosti. Iz tega splošnega načela izhajajo tri pomembne posledice:

10.

Ločena pravna subjekta se lahko pri uporabi pravil o državni pomoči obravnavata kot ena gospodarska enota. Ta gospodarska enota se nato obravnava kot zadevno podjetje. Pri tem Sodišče prouči obstoj nadzornega deleža ali funkcionalne, gospodarske in strukturne povezave (11). Po drugi strani pa subjekt, ki sam ne dobavlja blaga na trg ali na njem ne opravlja storitev, ni podjetje zgolj zaradi imetništva deležev, čeprav so večinski, če mu to imetništvo daje le pravice, povezane s statusom delničarja ali člana in, kadar je ustrezno, s prejemom dividend, ki so le posledica lastništva sredstev (12).

11.

Da bi Sodišče razjasnilo razliko med gospodarskimi in negospodarskimi dejavnostmi, je dosledno zastopalo stališče, da je kakršna koli dejavnost, v okviru katere se na trgu ponujajo blago in storitve, gospodarska dejavnost (13).

12.

Obstoj trga za nekatere storitve je lahko odvisen od tega, kako so v zadevni državi Efte organizirane (14). Pravila o državni pomoči se uporabljajo le, kadar se določena dejavnost opravlja v tržnem okolju. Zato se lahko gospodarska narava nekaterih storitev med državami Efte razlikuje. Poleg tega se lahko zaradi politične izbire ali gospodarskega razvoja razvrstitev zadevne storitve sčasoma spremeni. Današnje netržne dejavnosti lahko v prihodnosti postanejo tržne in obratno.

13.

Odločitev organa, da tretjim osebam ne bo omogočil opravljanja določene storitve (na primer ker želi storitev opravljati interno), ne izključuje obstoja gospodarske dejavnosti. Četudi je trg s tem zaprt, gre za gospodarsko dejavnost, kadar so drugi subjekti pripravljeni opravljati storitev na zadevnem trgu in bi jo tudi lahko opravljali. Dejstvo, da se določena storitev opravlja interno (15), na splošno ni pomembno za gospodarsko naravo dejavnosti (16).

14.

Ker je razlikovanje med gospodarskimi in negospodarskimi storitvami odvisno od političnih in gospodarskih razmer v zadevni državi Efte, ni mogoče pripraviti izčrpnega seznama dejavnosti, za katere bi lahko vnaprej trdili, da niso gospodarske. Takšen seznam ne bi zagotavljal resnične pravne varnosti in bi bil le malo uporaben. V naslednjih točkah je zato pojasnjena razlika med dejavnostmi po številnih pomembnih področjih.

15.

Ker v Sporazumu EGP gospodarske dejavnosti niso opredeljene, lahko v sodni praksi najdemo različna merila za uporabo pravil notranjega trga in za uporabo konkurenčnega prava (17).

16.

Iz sodne prakse Sodišča je razvidno, da se člen 107 Pogodbe, ki ustreza členu 61 Sporazuma EGP, ne uporablja, kadar država „izvaja javna pooblastila“ (18) ali kadar organi, ki izvirajo iz države, „svoje dejavnosti opravljajo kot javni organi“ (19). Za subjekt je mogoče sklepati, da izvaja javna pooblastila, kadar je njegova dejavnost naloga, ki je del bistvenih nalog države ali je povezana z navedenimi nalogami po svoji naravi, namenu in pravilih, ki jih mora upoštevati (20). Na splošno dejavnosti, ki so neločljivo povezane s posebnimi pravicami uradnega organa in jih izvaja država, niso gospodarske dejavnosti, razen če se zadevna država Efte odloči uvesti tržne mehanizme. Kot primere je mogoče navesti dejavnosti, povezane z:

17.

Razvrstitev shem na področju socialne varnosti med sheme, ki vključujejo gospodarske dejavnosti, je odvisna od njihove organiziranosti in strukture. Sodišče in Splošno sodišče v osnovi razlikujeta med shemami, ki temeljijo na načelu solidarnosti, in gospodarskimi shemami.

18.

Sodišče in Splošno sodišče sta uporabili vrsto meril za določitev, da shema socialne varnosti temelji na solidarnosti in torej ne vključuje gospodarske dejavnosti. V tem pogledu je lahko pomembnih več dejavnikov, in sicer:

19.

Take sheme, ki temeljijo na solidarnosti, je treba razlikovati od gospodarskih shem (31). V nasprotju s shemami, ki temeljijo na solidarnosti, je za gospodarske sheme pogosto značilno:

20.

Nekatere sheme združujejo značilnosti obeh kategorij. V takih primerih je razvrstitev sheme odvisna od analize več elementov in njihove pomembnosti v shemi (36).

21.

V EGP imajo države zelo različne sisteme zdravstvenega varstva. Stopnja konkurence med izvajalci zdravstvenih storitev v tržnem okolju je v veliki meri odvisna od naslednjih nacionalnih posebnosti.

22.

V nekaterih nacionalnih sistemih so javne bolnišnice sestavni del nacionalnega sistema zdravstvenega varstva in skoraj v celoti temeljijo na načelu solidarnosti (37). Takšne bolnišnice se financirajo neposredno iz prispevkov za socialno varnost in drugih državnih virov, za člane sheme pa storitve opravljajo zastonj na podlagi splošne pokritosti (38). Sodišče in Splošno sodišče sta potrdili, da v državah s tako strukturo zadevne organizacije ne delujejo kot podjetja (39).

23.

Kadar obstaja navedena struktura, tudi dejavnosti, ki bi same po sebi lahko bile gospodarske narave, vendar se opravljajo le za zagotavljanje druge negospodarske storitve, ne razvrščamo med gospodarske. Organizacija, ki kupuje blago, četudi v velikih količinah, da bi opravljala negospodarsko storitev, ne deluje kot podjetje samo zato, ker je kupec na zadevnem trgu (40).

24.

V drugih nacionalnih sistemih bolnišnice in drugi izvajalci zdravstvenih storitev svoje storitve opravljajo v zameno za plačilo, bodisi neposredno od bolnikov ali prek njihovega zavarovanja (41). V takšnih sistemih obstaja med bolnišnicami določena stopnja konkurence v zvezi z opravljanjem zdravstvenih storitev. Zgolj dejstvo, da zdravstvene storitve opravlja javna bolnišnica, v tovrstnih primerih ni dovolj, da bi se lahko dejavnost razvrstila med negospodarske dejavnosti.

25.

Sodišče in Splošno sodišče sta prav tako pojasnili, da je treba zdravstvene storitve, ki jih na lastno odgovornost in v zameno za plačilo izvajajo neodvisni zdravniki in drugi zasebni izvajalci, obravnavati kot gospodarsko dejavnost (42). Enako načelo se uporablja v zvezi z neodvisnimi lekarnami.

26.

Sodna praksa je določila, da se lahko sistem javnega izobraževanja, ki se organizira v okviru nacionalnega sistema izobraževanja ter ga financira in nadzira država, lahko obravnava kot negospodarska dejavnost. V zvezi s tem je Sodišče navedlo, da država,

„z vzpostavitvijo in ohranjanjem takega sistema javnega izobraževanja, načeloma financiranega iz javnega proračuna in ne iz prispevkov učencev ali njihovih staršev, namreč nima namena sodelovati v pridobitnih dejavnostih, temveč izpolnjuje naloge, ki jih ima do svojih prebivalcev na socialnem, kulturnem in izobraževalnem področju“ (43).

27.

V skladu z isto sodno prakso dejstvo, da morajo učenci ali njihovi starši včasih plačati določen znesek za poučevanje ali vpis, ki je namenjen kritju operativnih stroškov sistema, načeloma ne vpliva na negospodarsko naravo sistema javnega izobraževanja. Takšni finančni prispevki pogosto krijejo le majhen del dejanskih stroškov storitve in jih zato ni mogoče obravnavati kot plačilo za opravljeno storitev. Zato tovrstni prispevki ne spreminjajo negospodarske narave splošnih izobraževanih storitev, ki se v glavnem financirajo iz državne blagajne (44). Ta načela lahko zajemajo javne izobraževalne storitve, kot je poklicno usposabljanje (45), zasebne in javne osnovne šole (46) in vrtce (47), poučevanje na univerzah (48), ki se opravlja postransko, ter univerzitetno izobraževanje (49).

28.

Takšno javno opravljanje izobraževalnih storitev je treba razlikovati od storitev, ki jih v glavnem financirajo starši ali učenci ali pa imajo komercialne prihodke. V slednjo kategorijo spadajo na primer komercialna podjetja, ki organizirajo visokošolsko izobraževanje, ki ga v celoti financirajo študenti. V nekaterih sistemih lahko javne institucije zagotavljajo tudi izobraževalne storitve, ki jih je treba zaradi njihovih značilnosti, strukture financiranja in obstoja konkurenčnih zasebnih organizacij obravnavati kot gospodarske.

29.

Nadzorni organ je v okviru smernic o državni pomoči za raziskave in razvoj ter inovacije (50) pojasnil, da nekatere dejavnosti univerz in raziskovalnih organizacij ne spadajo v področje uporabe pravil o državni pomoči. Gre za osnovne dejavnosti raziskovalnih organizacij, in sicer:

30.

Nadzorni organ je tudi pojasnil, da so dejavnosti prenosa tehnologij (licenciranje, ustvarjanje „oddaljenih podjetij“ ali druge oblike upravljanja znanja, ki so jih oblikovale raziskovalne organizacije) negospodarske narave, če so interne narave (51) in je ves dohodek ponovno vložen v osnovne dejavnosti zadevnih raziskovalnih organizacij (52).

31.

Državno pomoč v smislu člena 61 Sporazuma EGP lahko pomenijo samo ugodnosti, ki se dodelijo neposredno ali posredno iz državnih sredstev (53). Ugodnosti, ki jih financirajo zasebni viri, lahko okrepijo položaj nekaterih podjetij, vendar ne spadajo v področje uporabe člena 61 Sporazuma EGP.

32.

Tak prenos državnih sredstev lahko poteka v veliko oblikah, kot so neposredna nepovratna sredstva, davčne olajšave in plačila v naravi. Zlasti dejstvo, da država ne zaračunava tržnih cen za nekatere storitve, pomeni, da se odreka državnim sredstvom. Sodišče je v svoji sodbi v zadevi C-482/99, Francija proti Komisiji (54), potrdilo, da so sredstva javnega podjetja državna sredstva v smislu člena 107 Pogodbe, ki ustreza členu 61 Sporazuma EGP, saj lahko javni organi ta sredstva nadzorujejo. Kadar sredstva za financiranje podjetja, pooblaščenega za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, zagotavlja javno podjetje in se lahko pripišejo državi, lahko to financiranje pomeni državno pomoč.

33.

Dodelitev dovoljenj za zasedbo ali uporabo javnega prostora ali drugih posebnih ali izključnih pravic, ki imajo ekonomsko vrednost, brez javnega razpisa lahko pomeni odrekanje državnim sredstvom in ustvarjanje ugodnosti za upravičence (55).

34.

Države Efte lahko v nekaterih primerih financirajo storitve splošnega gospodarskega pomena iz dajatev ali prispevkov, ki jih plačujejo nekatera podjetja ali uporabniki, zadevni prihodki pa se prenesejo na podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena. Tovrstno ureditev financiranja je Sodišče proučilo zlasti v svoji sodbi v zadevi 173/73, Italija proti Komisiji (56), v kateri je navedlo:

„Ker se zadevna sredstva financirajo prek obveznih prispevkov, ki jih nalaga državna zakonodaja, in ker se, kakor je razvidno iz te zadeve, upravljajo in porazdelijo v skladu z določbami navedene zakonodaje, jih je treba obravnavati kot državna sredstva v smislu člena 107 Pogodbe, tudi če jih upravljajo institucije, ki so ločene od javnih organov.“

35.

Podobno je Sodišče v sodbi v združenih zadevah C-78/90 do C-83/90, Compagnie Commerciale de l’Ouest (57), potrdilo, da ukrepi, ki se financirajo iz davkom podobnih dajatev, pomenijo ukrepe, ki se financirajo iz državnih sredstev.

36.

V skladu z navedenim so nadomestila za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ki se financirajo iz davkom podobnih dajatev ali obveznih prispevkov, ki jih nalaga država, pri čemer se sredstva upravljajo in porazdelijo v skladu z zakonodajo, nadomestila iz državnih sredstev.

37.

Da bi nadomestilo za javne storitve spadalo v področje uporabe člena 61 Sporazuma EGP, mora vplivati na trgovino med pogodbenicami ali groziti, da bo nanjo vplivalo. Takšen učinek praviloma predpostavlja obstoj trga, ki je odprt za konkurenco. Zato se v primerih, ko se trgi odprejo za konkurenco na podlagi Sporazuma EGP ali nacionalne zakonodaje ali dejanskega gospodarskega razvoja, uporabljajo pravila o državni pomoči. V takih primerih države Efte obdržijo svojo diskrecijsko pravico glede načina opredelitve, organizacije in financiranja storitev splošnega gospodarskega pomena, za katere velja nadzor državne pomoči, kadar se nadomestilo dodeli zasebnemu ali javnemu ponudniku storitve splošnega gospodarskega pomena (vključno z notranjim ponudnikom). Kadar je bil trg rezerviran za eno podjetje (vključno z notranjim ponudnikom), za nadomestilo temu podjetju prav tako velja nadzor državne pomoči. Kadar se gospodarska dejavnost odpre za konkurenco, odločitev o zagotovitvi storitve splošnega gospodarskega pomena z metodami, ki niso postopki oddaje javnih naročil in zagotavljajo najnižje stroške za skupnost, lahko privede do izkrivljanja v obliki preprečevanja vstopa konkurentom ali olajšanja razširitve dejavnosti upravičenca na drugih trgih. Izkrivljanje se lahko pojavi tudi na trgih proizvodnih dejavnikov. Pomoč, dodeljena podjetju, ki deluje na neliberaliziranem trgu, lahko vpliva na trgovino, če je podjetje, ki prejme pomoč, hkrati dejavno še na liberaliziranih trgih (58).

38.

Ukrepi pomoči lahko vplivajo na trgovino tudi, kadar podjetje, ki prejme pomoč, samo ne sodeluje pri čezmejnih dejavnostih. V takih primerih se lahko domača ponudba ohranja ali povečuje, zaradi tega pa je manj priložnosti za podjetja s sedežem v drugih pogodbenicah, da bi ponudila svoje storitve v zadevni državi Efte (59).

39.

V skladu s sodno prakso Sodišča ni praga ali odstotka, pod katerim bi se lahko štelo, da ni vpliva na trgovino med pogodbenicami (60). Sorazmerno majhen znesek pomoči ali sorazmerno majhna velikost podjetja, ki prejme pomoč, ne pomeni samodejno, da vpliv na trgovino med pogodbenicami ni mogoč.

40.

Po drugi strani je Komisija v več zadevah ugotovila, da so bile dejavnosti v celoti lokalne in niso vplivale na trgovino med pogodbenicami. Takšni primeri so:

41.

Nadzornemu organu ni treba proučiti vse finančne podpore, ki jo dodelijo države Efte. Uredba (ES) št. 1998/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri pomoči de minimis  (65) določa, da pomoč, ki ne presega 200 000 EUR na podjetje v katerem koli obdobju treh proračunskih let, ne spada na področje uporabe člena 61(1) Sporazuma EGP. Posebne zgornje meje za pomoč de minimis se uporabljajo v transportnem sektorju (66), pri čemer namerava Komisija sprejeti uredbo s posebno zgornjo mejo za pomoč de minimis za lokalne storitve splošnega gospodarskega pomena, ki bo vključena v Sporazum EGP.

42.

Sodišče je v svoji sodbi v zadevi Altmark  (67) nadalje pojasnilo pogoje, pod katerimi nadomestilo za javne storitve ne pomeni državne pomoči, če ni bilo dodeljenih nobenih ugodnosti.

43.

Sodišče je navedlo,

„da se za državno intervencijo ne uporablja člen [107(1) Pogodbe], če jo je treba šteti za nadomestilo, ki pomeni plačilo za storitve, ki so jih opravila podjetja, ki prejemajo nadomestilo za izpolnjevanje obveznosti javne službe, tako da ta podjetja dejansko ne pridobijo nobene finančne koristi in da torej učinek omenjene intervencije ni, da se ta podjetja postavijo v ugodnejši konkurenčni položaj v primerjavi s konkurenčnimi podjetji. Da pa v konkretnem primeru takega nadomestila ne bi bilo treba šteti za državno pomoč, mora biti izpolnjenih več pogojev.

[…] Prvič, podjetje, ki prejema nadomestilo, mora dejansko izpolnjevati obveznosti javne službe, te obveznosti pa morajo biti jasno opredeljene. …

[…] Drugič, merila, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, morajo biti določena vnaprej ter objektivno in pregledno, da bi se preprečila ekonomska ugodnost, ki bi prejemniku dajala prednost v primerjavi konkurenčnimi podjetji. […] Če država članica izravna izgube nekega podjetja, ne da bi bila pred tem predhodno določena merila za tako nadomestilo, in če se naknadno izkaže, da opravljanje nekaterih storitev v okviru izpolnjevanja obveznosti javne službe ni bilo ekonomsko učinkovito, se to šteje za finančno intervencijo, ki spada v pojem državne pomoči v smislu člena [107(1) Pogodbe].

[…] Tretjič, nadomestilo ne sme presegati tistega, kar je potrebno za kritje vseh ali dela stroškov, ki so nastali z izpolnjevanjem obveznosti javne službe ob upoštevanju realiziranih prejemkov in razumnega dobička […].

[…] Četrtič, če podjetje, ki se mu naloži izpolnjevanje obveznosti javne službe, v konkretnem primeru ni izbrano s postopkom oddaje javnega naročila, ki omogoča, da se izbere tisti ponudnik, ki lahko te storitve opravlja z najnižjimi stroški za skupnost, se mora raven potrebnega nadomestila določiti na podlagi analize stroškov, ki bi jih povprečno, dobro vodeno podjetje, ki je ustrezno opremljeno s prevoznimi sredstvi, zato da lahko zadosti zahtevam javne službe, imelo pri izpolnjevanju teh obveznosti ob upoštevanju realiziranih prejemkov in razumnega dobička zaradi izpolnjevanja teh obveznosti.“ (68).

44.

V oddelkih 3.2 do 3.6 spodaj so obravnavane različne zahteve, določene v sodni praksi v zadevi Altmark, in sicer pojem storitev splošnega gospodarskega pomena za namene člena 61 Sporazuma EGP (69), potreba po aktu o pooblastitvi (70), obveznost določitve meril za nadomestila (71), načela glede izogibanja prekomernim nadomestilom (72) in načela glede izbire izvajalca (73).

45.

Pojem storitve splošnega gospodarskega pomena ni statičen, ampak se spreminja, med drugim glede na potrebe državljanov, tehnološkega in tržnega razvoja ter socialne in politične izbire v zadevni državi Efte. Sodišče je določilo, da je storitev splošnega gospodarskega pomena storitev, ki ima v primerjavi z drugimi gospodarskimi dejavnostmi posebne značilnosti (74).

46.

Ker ni posebnih pravil na ravni EGP, ki bi opredeljevala obseg za obstoj storitev splošnega gospodarskega pomena, imajo države Efte visoko stopnjo diskrecije pri uvrščanju storitev med storitve splošnega gospodarskega pomena in dodeljevanju nadomestil izvajalcem zadevnih storitev. Pristojnost Nadzornega organa na tem področju je omejena na preverjanje, ali je država Efte naredila očitno napako pri uvrščanju storitve med storitve splošnega gospodarskega pomena (75), in na ocenjevanje, ali gre pri dodelitvi nadomestila za državno pomoč. Če obstajajo specifična pravila EGP, mora država Efte pri izvajanju diskrecijske pravice upoštevati tudi ta pravila, kar pa ne vpliva na dolžnost Nadzornega organa, da opravi oceno, ali je bila storitev splošnega gospodarskega pomena za namene nadzora državne pomoči pravilno uvrščena.

47.

Prvo merilo sodbe v zadevi Altmark zahteva opredelitev naloge izvajanja storitve splošnega gospodarskega pomena. Ta zahteva sovpada z zahtevo iz člena 59(2) Sporazuma EGP (76). Iz člena 59(2) Sporazuma EGP izhaja, da so podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, podjetja, ki jim je zaupana „posebna naloga“ (77). Pooblastitev podjetja za izvajanje „posebne naloge opravljanja javnih storitev“ pomeni zagotavljanje storitev, ki jih podjetje, če bi upoštevalo le lasten poslovni interes, ne bi opravljalo ali jih ne bi opravljalo v istem obsegu ali pod istimi pogoji (78). Države Efte ali Sporazum EGP lahko na podlagi merila splošnega pomena za opravljanje teh storitev določijo posebne obveznosti.

48.

Nadzorni organ zato meni, da ni ustrezno s posebnimi zahtevami opravljanja javne storitve pogojevati dejavnosti, ki jo podjetja, ki poslujejo pod običajnimi tržnimi pogoji, že opravljajo oziroma bi jo lahko opravljala zadovoljivo in pod pogoji, kot so cena, objektivne kakovostne lastnosti, kontinuiteta in dostop do storitve, ki so skladni z javnim interesom, kakor ga opredeli država (79). V zvezi z vprašanjem, ali lahko trg omogoča opravljanje storitve, je ocena Nadzornega organa omejena na preverjanje, ali je država Efte naredila očitno napako.

49.

Dober primer za to načelo je sektor širokopasovnih povezav, za katerega je Nadzorni organ že jasno navedel, katere vrste dejavnosti se lahko obravnavajo kot storitve splošnega gospodarskega pomena. Nadzorni organ zlasti poudarja dejstvo, da se postavitev vzporedne širokopasovne infrastrukture na območjih, na katerih so zasebni vlagatelji že opravili naložbe v širokopasovno omrežno infrastrukturo (ali dodatno večajo svojo omrežno infrastrukturo) in že zagotavljajo konkurenčne širokopasovne storitve z zadostno pokritostjo, ne bi smela obravnavati kot storitev splošnega gospodarskega pomena. V nasprotnem primeru, tj. kadar vlagatelji ne morejo zagotoviti ustrezne pokritosti s širokopasovnim dostopom, se nadomestilo za storitve splošnega gospodarskega pomena lahko dodeli pod določenimi pogoji (80).

50.

Nadzorni organ je tudi mnenja, da morajo biti storitve, uvrščene med storitve splošnega gospodarskega pomena, namenjene državljanom ali biti v interesu celotne družbe.

51.

Člen 59(2) Sporazuma EGP se uporablja, če je za izvajanje storitve splošnega gospodarskega pomena pooblaščeno eno ali več podjetij. Torej mora država zadevna podjetja pooblastiti za opravljanje posebne naloge (81). Prvo merilo sodbe v zadevi Altmark določa tudi, da mora biti podjetju naložena obveznost opravljanja javne storitve. Da bi se upoštevala sodna praksa iz zadeve Altmark, morajo biti z dodelitvijo javne storitve določene tudi obveznosti zadevnih podjetij in organa.

52.

Nalogo opravljanja javnih storitev je treba dodeliti z aktom, ki ima lahko glede na zakonodajo posamezne države Efte obliko zakona ali podzakonskega akta ali pogodbe. Lahko se določi tudi v več aktih. Komisija in Nadzorni organ v takih primerih običajno zahtevata, da mora akt ali vrsta aktov določati vsaj:

53.

Udeležba izvajalca storitve v postopku, s katerim se mu dodeli naloga javne storitve, ne pomeni, da naloga ne izhaja iz akta javnega organa. To drži tudi v primeru, če se pooblastitev izda na zahtevo izvajalca storitve (82). V nekaterih nacionalnih sistemih ni neobičajno, da organi financirajo storitve, ki jih je zasnoval in predlagal izvajalec sam. Vendar se mora nacionalni organ odločiti glede odobritve izvajalčevega predloga pred dodelitvijo kakršnih koli nadomestil. Obvezni sestavni deli akta o pooblastitvi se lahko vstavijo neposredno v sklep o sprejetju predloga izvajalca ali pa se sprejme ločen pravni akt, npr. pogodba z izvajalcem.

54.

Merila, ki so podlaga za izračun nadomestila, morajo biti objektivno in pregledno določena vnaprej, da podjetja, ki prejmejo nadomestilo, ne bi imela gospodarske prednosti pred konkurenčnimi podjetji.

55.

Vnaprejšnja določitev meril za nadomestilo ne pomeni, da mora biti nadomestilo izračunano na podlagi posebne formule (npr. cene na dan, obrok, potnika ali število uporabnikov). Pomembno je samo, da je od začetka jasno, kako se bo nadomestilo določilo.

56.

Kadar se nacionalni organ odloči, da bo dodelil nadomestilo za kritje vseh stroškov izvajalca, mora že na začetku določiti, kako se bodo ti stroški določili in izračunali. V navedenem okviru se lahko upoštevajo samo stroški, ki so neposredno povezani z opravljanjem storitve splošnega gospodarskega pomena. Odbiti se morajo vsi prihodki, ki jih ima podjetje z opravljanjem storitve splošnega gospodarskega pomena.

57.

Kadar se podjetju v okviru nadomestila ponudi tudi zmerni dobiček, je treba v aktu o pooblastitvi prav tako določiti merila za izračun tega dobička.

58.

Kadar je predviden pregled zneska nadomestila med obdobjem pooblastitve, morata biti v aktu o pooblastitvi določena način izvedbe tega pregleda in morebiten učinek, ki ga lahko ima na celotni znesek nadomestila.

59.

Če se storitev splošnega gospodarskega pomena dodeli s postopkom javnega razpisa, je treba način izračuna nadomestila vključiti v dokumentacijo, ki se zagotovi vsem podjetjem, ki si želijo sodelovati v postopku.

60.

V skladu s tretjim merilom iz sodbe v zadevi Altmark nadomestilo ne sme presegati tistega, kar je potrebno za kritje vseh ali dela stroškov, ki so nastali z izpolnjevanjem obveznosti javne storitve, ob upoštevanju realiziranih prejemkov in zmernega dobička. Zato se mora kakršen koli mehanizem v zvezi z izbiro izvajalca storitve določiti tako, da je stopnja nadomestila določena na podlagi teh elementov.

61.

Zmerni dobiček pomeni stopnjo donosa kapitala (83), ki bi jo v celotnem obdobju pooblastitve potrebovalo povprečno podjetje, ki razmišlja o tem, ali naj opravlja storitev splošnega gospodarskega pomena, pri čemer bi upoštevalo stopnjo tveganja. Stopnja tveganja je odvisna od zadevnega sektorja ter vrste storitve in mehanizma nadomestila. Stopnjo bi bilo treba, kadar je to možno, določiti s sklicevanjem na stopnjo donosa kapitala pri podobnih vrstah pogodb o javnih storitvah, ki se izvajajo v konkurenčnih pogojih (npr. pogodbe, dodeljene na podlagi javnega razpisa). Kadar v sektorju ni podjetja, primerljivega s podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena, je možno sklicevanje na primerljiva podjetja, ki imajo sedež v drugih pogodbenicah, ali po potrebi na podjetja iz drugih sektorjev, pod pogojem, da se upoštevajo posebne značilnosti posameznega sektorja. Pri določanju zmernega dobička lahko države Efte uvedejo merila, iz katerih izhajajo spodbude, ki se zlasti nanašajo na kakovost opravljene storitve in povečanje učinkovitosti proizvodnje. Povečanja učinkovitosti ni mogoče doseči na račun kakovosti opravljene storitve.

62.

V skladu s četrtim merilom iz sodbe v zadevi Altmark se mora ponujeno nadomestilo dodeliti na podlagi postopka oddaje javnega naročila, ki omogoča izbiro ponudnika, ki lahko te storitve zagotavlja po najnižjih stroških za skupnost, ali na podlagi primerjave s povprečnim dobro vodenim podjetjem, ki razpolaga z ustreznimi viri.

63.

Najlažji način, da lahko javni organi izpolnijo četrto merilo iz sodbe v zadevi Altmark, je izvedba odprtega, preglednega in nediskriminatornega postopka oddaje javnega naročila v skladu z Direktivo 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev (84) in Direktivo 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (85), kot je navedeno v nadaljevanju. Kot je navedeno v odstavku 5, je v skladu z veljavnimi pravili EGP izvedba takšnega postopka oddaje javnega naročila pogosto obvezna.

64.

Tudi v primerih, ko se to po pravu ne zahteva, je izvedba odprtega, preglednega in nediskriminatornega postopka oddaje javnega naročila primeren način primerjave različnih morebitnih ponudb in določitve višine nadomestila, tako da se izključi pomoč.

65.

Na podlagi sodne prakse Sodišča je mogoče s postopkom oddaje javnega naročila izločiti državno pomoč le, če postopek omogoča, da se izbere tisti ponudnik, ki lahko te storitve opravlja z „najnižjimi stroški za skupnost“.

66.

Glede na značilnosti razpisa je odprti (86) postopek, ki je v skladu z zahtevo iz pravil na področju javnih naročil, vsekakor sprejemljiv, vendar lahko za izpolnjevanje četrtega merila iz sodbe v zadevi Altmark zadostuje tudi omejeni (87) postopek, razen če je zainteresiranim izvajalcem onemogočeno sodelovanje v razpisu brez utemeljenih razlogov. Po drugi strani konkurenčni dialog (88) ali postopek s pogajanji po predhodni objavi (89) pritožbenemu organu podeljuje široko diskrecijsko pravico in lahko omejuje sodelovanje zainteresiranih subjektov. Zato se lahko le v izjemnih primerih šteje za zadostnega za izpolnjevanje četrtega merila iz sodbe v zadevi Altmark. Postopek s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu (90) ne more zagotoviti, da se v postopku izbere ponudnik, ki lahko navedene storitve opravlja z najnižjimi stroški za skupnost.

67.

V zvezi z merili za dodelitev storitve, „najnižja cena“ (91) očitno izpolnjuje četrto merilo iz sodbe v zadevi Altmark. Kot zadostna se šteje tudi „ekonomsko najugodnejša ponudba“ (92), če so merila za dodelitev, vključno z okoljskimi (93) ali socialnimi merili, dovolj tesno povezana z vsebino storitve, ki se izvaja, in omogočajo ujemanje zneska ekonomsko najugodnejše ponudbe s tržno vrednostjo (94). V takih okoliščinah je lahko primerna uporaba mehanizma za vračanje sredstev, da se vnaprej omeji tveganje prekomernega nadomestila. Naročnik lahko določi standarde kakovosti, ki jih morajo izpolnjevati vsi ponudniki, prav tako pa lahko pri oddaji naročila upošteva kakovostne vidike v zvezi z različnimi predlogi.

68.

Nazadnje lahko obstajajo okoliščine, v katerih se s postopkom oddaje naročila ne morejo zagotoviti najnižji stroški za skupnost, saj ne omogoča dovolj odprte in resnične konkurence. To bi lahko, na primer zaradi posebnih značilnosti zadevne storitve, veljalo za obstoječe pravice intelektualne lastnine ali potrebno infrastrukturo v lasti posameznega izvajalca storitev. Podobno v primeru postopkov, v katerih je predložena samo ena ponudba, razpisa ni mogoče šteti za zadostnega, da se zagotovijo najnižji stroški za skupnost.

69.

Kadar za dano storitev obstaja splošno sprejeto tržno nadomestilo, je to najboljše merilo za nadomestilo, če se ne izvede javni razpis (95).

70.

Kadar takšno tržno nadomestilo ne obstaja, je treba znesek nadomestila določiti na podlagi analize stroškov, ki bi jih imelo povprečno dobro vodeno podjetje, ki razpolaga z ustreznimi materialnimi viri, ki mu omogočajo izpolnjevanje potrebnih zahtev za opravljanje javne storitve, pri izpolnjevanju teh obveznosti, pri čemer se upoštevajo realizirani prejemki in zmerni dobiček za izpolnjevanje teh obveznosti. Taka določitev nadomestila preprečuje, da bi se kot merilo uporabili visoki stroški neučinkovitega podjetja.

71.

Ker pojem „dobro vodenega podjetja“ ni uradno določen, bi morale države Efte uporabiti objektivna merila, ki so v gospodarstvu reprezentativna za zadovoljivo upravljanje. Nadzorni organ meni, da samo ustvarjanje dobička ni dovolj, da bi se podjetje uvrščalo med „dobro vodena podjetja“. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da so lahko finančni rezultati podjetij, zlasti v sektorjih, v katerih se najpogosteje opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena, močno odvisni od njihove tržne moči ali sektorskih pravil.

72.

Nadzorni organ je mnenja, da pojem „dobro vodenega podjetja“ vključuje upoštevanje veljavnih nacionalnih ali mednarodnih računovodskih standardov ali računovodskih standardov. Države Efte lahko svoje analize med drugim opravijo na podlagi analitičnih razmerij, ki so reprezentativna za produktivnost (na primer promet v razmerju do vloženega kapitala, skupni stroški v razmerju do prometa, promet na zaposlenega, dodana vrednost na zaposlenega ali stroški za zaposlene v razmerju do dodane vrednosti). Države Efte lahko uporabijo tudi analitična razmerja, ki se nanašajo na kakovost ponudbe v primerjavi s pričakovanji uporabnikov. Če podjetje, pooblaščeno za opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena, ne izpolnjuje meril kakovosti, ki jih je določila zadevna država Efte, ni dobro vodeno podjetje, tudi če posluje z nizkimi stroški.

73.

Podjetja s takšnimi analitičnimi razmerji, ki so reprezentativna za učinkovito upravljanje, se lahko obravnavajo kot reprezentativna povprečna podjetja. Vendar je treba pri analizi in primerjavi stroškovnih struktur upoštevati velikost zadevnega podjetja in dejstvo, da lahko v nekaterih sektorjih soobstajajo podjetja z zelo različnimi stroškovnimi strukturami.

74.

Sklicevanje na stroške „povprečnega“ podjetja v zadevnem sektorju pomeni, da obstaja zadostno število podjetij, katerih stroški se lahko upoštevajo. Ta podjetja lahko delujejo v isti državi Efte ali drugi pogodbenici. Vendar Nadzorni organ meni, da se ni mogoče sklicevati na stroške podjetja, ki ima monopolni položaj ali prejema nadomestilo za javne storitve, dodeljeno pod pogoji, ki niso v skladu z zakonodajo EGP, saj bi bili lahko stroški v obeh primerih višji od običajnih. Upoštevati je treba vse stroške, ki se nanašajo na storitve splošnega gospodarskega pomena, tj. neposredni stroški, ki so potrebni za izvajanje storitve splošnega gospodarskega pomena, in ustrezni prispevek k posrednim stroškom, ki so skupni izvajanju storitve splošnega gospodarskega pomena in drugim dejavnostim.

75.

Če lahko država Efte pokaže, da stroškovna struktura podjetja, pooblaščenega za opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena, ustreza povprečni stroškovni strukturi učinkovitih in primerljivih podjetij v zadevnem sektorju, se za znesek nadomestila, s katerim bo podjetje pokrilo svoje stroške, vključno z zmernim dobičkom, šteje, da izpolnjuje četrto merilo iz sodbe v zadevi Altmark.

76.

Pojem „podjetje, ki razpolaga z ustreznimi materialnimi viri“ pomeni podjetje, ki ima na voljo potrebne vire, da lahko nemudoma začne izpolnjevati obveznosti javne storitve, ki jih mora izpolnjevati podjetje, pooblaščeno za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena.

77.

„Zmerni dobiček“ pomeni stopnjo donosa kapitala (96), ki bi jo v celotnem obdobju pooblastitve potrebovalo povprečno podjetje, ki razmišlja o tem, ali naj opravlja storitev splošnega gospodarskega pomena, pri čemer bi upoštevalo stopnjo tveganja, kot je opisano v oddelku 3.5.

1.

Da bi se nekatere storitve splošnega gospodarskega pomena lahko opravljale na podlagi načel in pogojev, ki omogočajo izpolnjevanje njihovih nalog, se lahko izkaže, da je potrebna finančna podpora javnih organov, kadar prihodki iz opravljanja storitve ne omogočajo kritja stroškov, ki izhajajo iz izpolnjevanja obveznosti javne storitve.

2.

Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (2) je razvidno, da nadomestilo za javne storitve ne pomeni državne pomoči v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP, če so izpolnjeni nekateri pogoji (3). Kadar so navedeni pogoji izpolnjeni, se člen 1 dela I Protokola 3 k Sporazumu med državami Efte o ustanovitvi nadzornega organa in sodišča (v nadaljnjem besedilu: Sporazum o nadzornem organu in sodišču) ne uporablja.

3.

Če nadomestilo za javne storitve ne izpolnjuje navedenih pogojev in če so izpolnjena splošna merila za uporabo člena 61(1) Sporazuma EGP, tako nadomestilo pomeni državno pomoč in se zanj uporabljata člena 59 in 61 Sporazuma EGP ter člen 1 dela I Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču.

4.

Nadzorni organ Efte (v nadaljnjem besedilu: Nadzorni organ) je v svojem poglavju o uporabi pravil o državni pomoči za nadomestilo, dodeljeno za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (4), pojasnil pogoje, pod katerimi se nadomestilo za javne storitve šteje za državno pomoč. Poleg tega bo v uredbi o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije pri pomoči de minimis za podjetja, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena (5), ki bo vključena v Sporazum EGP, določil pogoje, pod katerimi za majhne zneske nadomestila za javne storitve velja, da ne vplivajo na trgovino med državami Efte in/ali ne povzročajo izkrivljanja konkurence oziroma nevarnosti za tako izkrivljanje. V teh okoliščinah nadomestilo ni zajeto v člen 61(1) Sporazuma EGP in se zato zanj ne uporablja postopek priglasitve iz člena 1(3) dela I Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču.

5.

Člen 59(2) Sporazuma EGP določa pravno podlago za oceno združljivosti državne pomoči na področju storitev splošnega gospodarskega pomena. V tem členu je navedeno, da morajo podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, oziroma podjetja, ki imajo značaj dohodkovnega monopola, ravnati po pravilih iz Sporazuma EGP, zlasti po pravilih o konkurenci. Vendar je v členu 59(2) Sporazuma EGP določena izjema od pravil iz Sporazuma EGP, če bi uporaba pravil o konkurenci pravno ali dejansko ovirala izvajanje nalog, ki so takim podjetjem dodeljene. Ta izjema se uporablja le, kadar ni vpliva na razvoj trgovine v obsegu, ki bi bil v nasprotju z interesi pogodbenic.

6.

Ob vključitvi v Sporazum EGP bo Sklep Komisije 2012/21/EU o uporabi člena 106(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljenega nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (v nadaljnjem besedilu: Sklep 2012/21/EU) (6) določal pogoje, pod katerimi se nekatere vrste nadomestila za javne storitve obravnavajo kot združljive z notranjim trgom v skladu s členom 59(2) Sporazuma EGP in so izvzete iz zahteve po predhodni priglasitvi iz člena 1(3) dela I Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču (7).

7.

Načela iz tega okvira se uporabljajo za nadomestila za javne storitve, ki pomenijo državno pomoč, za katero se ne uporablja Sklep 2012/21/EU. Za tovrstna nadomestila velja zahteva po predhodni priglasitvi iz člena 1(3) dela I Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču. Ta okvir podrobno določa pogoje, pod katerimi se taka državna pomoč lahko obravnava kot združljiva z notranjim trgom na podlagi člena 59(2) Sporazuma EGP. Nadomešča poglavje iz smernic Nadzornega organa o državni pomoči v obliki nadomestila z javne storitve (8).

8.

Načela iz tega okvira se uporabljajo za nadomestila za javne storitve na področju zračnega in pomorskega prometa, brez poseganja v strožje posebne določbe iz sektorske zakonodaje EGP. Ne uporabljajo se niti za sektor kopenskega prometa niti za sektor storitev javne radiotelevizije iz poglavja v smernicah Nadzornega organa o uporabi pravil o državni pomoči za storitve javne radiotelevizije (9).

9.

Pomoč za izvajalce storitev splošnega gospodarskega pomena, ki so v težavah, bo ocenjena na podlagi poglavja iz smernic Nadzornega organa o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (10).

10.

Načela iz tega okvira se uporabljajo brez poseganja v:

11.

Na trenutni stopnji razvoja notranjega trga je mogoče državno pomoč, ki ni zajeta v Sklepu 2012/21/EU, razglasiti za združljivo s členom 59(2) Sporazuma EGP, če je potrebna za opravljanje zadevne storitve splošnega gospodarskega pomena in ne vpliva na razvoj trgovine v obsegu, ki je v nasprotju z interesi EGP. Za dosego takšnega ravnovesja morajo biti izpolnjeni pogoji iz oddelkov 2.2 do 2.10.

12.

Pomoč mora biti dodeljena resnični in pravilno opredeljeni storitvi splošnega gospodarskega pomena, kakor je navedena v členu 59(2) Sporazuma EGP.

13.

Nadzorni organ je dal usmeritve glede zahtev v zvezi z opredelitvijo storitve splošnega gospodarskega pomena v poglavju o uporabi pravil o državni pomoči za nadomestilo, dodeljeno za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena. Države Efte zlasti ne morejo določiti posebnih obveznosti javne storitve za storitve, ki jih podjetja, ki poslujejo v običajnih tržnih razmerah, že opravljajo oziroma bi jih lahko opravljala zadovoljivo in pod pogoji, kot so cena, objektivne kakovostne lastnosti, kontinuiteta in dostop do storitve, ki so skladni z javnim interesom, kakor ga opredeli država. V zvezi s vprašanjem, ali lahko trg omogoča opravljanje storitve, je ocena Nadzornega organa omejena na preverjanje, ali je država Efte pri opredelitvi naredila očitno napako, razen če določbe prava EGP določajo strožji standard.

14.

Da bi države Efte lahko uporabile načela iz tega okvira, morajo dokazati, da so ustrezno proučile potrebe po javnih storitvah in pri tem opravile javna posvetovanja ali uporabile druge primerne instrumente, da bi upoštevale interese uporabnikov in izvajalcev storitev. To ne velja, kadar je jasno, da novo posvetovanje ne bo znatno prispevalo k nedavnemu posvetovanju.

15.

Zadevno podjetje mora biti pooblaščeno za opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena z enim ali več akti, katerih obliko lahko določi vsaka država Efte. Izraz „država Efte“ zajema centralne, regionalne in lokalne javne organe.

16.

Akt oziroma akti morajo vključevati zlasti:

17.

Trajanje obdobja pooblastitve mora biti utemeljeno z navedbo objektivnih meril, kot je potreba po amortizaciji neprenosljivih stalnih sredstev. Trajanje obdobja pooblastitve načeloma ne sme biti daljše od obdobja, potrebnega za amortizacijo najpomembnejših sredstev, ki so potrebna za opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena.

18.

Pomoč bo veljala za združljivo z notranjim trgom na podlagi člena 59(2) Sporazuma EGP samo, kadar podjetje, če je primerno, spoštuje Direktivo 2006/111/ES (12). Za pomoč, ki ni skladna z navedeno direktivo, velja, da vpliva na razvoj trgovine v obsegu, ki bi bil v nasprotju z interesi EGP v smislu člena 59(2) Sporazuma EGP.

19.

Pomoč bo veljala za združljivo z notranjim trgom na podlagi člena 59(2) Sporazuma EGP samo, če je pristojni organ ob pooblastitvi zadevnega podjetja za opravljanje storitve spoštoval veljavna pravila EGP na področju javnih naročil oziroma se je zavezal, da jih bo spoštoval. To vključuje morebitne zahteve glede preglednosti, enakega obravnavanja in nediskriminiranja, ki izhajajo neposredno iz Sporazuma EGP in iz sekundarnega prava EGP, če se uporablja. Za pomoč, ki ni skladna s takimi pravili in zahtevami, velja, da vpliva na razvoj trgovine v obsegu, ki bi bil v nasprotju z interesi EGP v smislu člena 59(2) Sporazuma EGP.

20.

Kadar organ dodeli eno storitev splošnega gospodarskega pomena v izvajanje več podjetjem, se nadomestilo izračuna po enaki metodi za vsako podjetje.

21.

Znesek nadomestila ne sme presegati zneska, ki je nujen za kritje neto stroškov (13) izpolnjevanja obveznosti javne storitve, vključno z zmernim dobičkom.

22.

Znesek nadomestila se lahko določi na podlagi pričakovanih stroškov in prihodkov ali dejansko nastalih stroškov in prihodkov ali pa se uporabi kombinacija obojega, odvisno od spodbud za učinkovitost, ki jih želi država Efte zagotavljati že od začetka v skladu z odstavkoma 40 in 41.

23.

Če nadomestilo v celoti ali delno temelji na pričakovanih stroških in prihodkih, se ti pričakovani stroški in prihodki morajo določiti v aktu o pooblastitvi. Temeljiti morajo na prepričljivih in merljivih parametrih v zvezi z gospodarskim okoljem, v katerem se opravlja storitev splošnega gospodarskega pomena. Po potrebi morajo temeljiti na strokovnem znanju in izkušnjah sektorskih regulativnih organov ali drugih od podjetja neodvisnih subjektov. Države Efte morajo navesti vire, na katerih so osnovana ta pričakovanja (14). Pri oceni stroškov se mora upoštevati pričakovano povečanje učinkovitosti, ki naj bi ga dosegel izvajalec storitve splošnega gospodarskega pomena v času pooblastitve.

24.

Dejanske ali pričakovane neto stroške, potrebne za izpolnjevanje obveznosti javne storitve, bi bilo treba izračunati na podlagi metodologije NAC, kadar to zahteva zakonodaja EGP ali nacionalna zakonodaja in v drugih primerih, kadar je to mogoče.

25.

V skladu z metodologijo NAC se dejanski ali pričakovani neto stroški, potrebni za izpolnjevanje obveznosti javne storitve, izračunajo kot razlika med neto stroški izbranega izvajalca javne storitve, če deluje z obveznostmi izvajanja javne storitve, ter njegovimi neto stroški ali dobičkom, če deluje brez navedenih obveznosti. Ustrezno pozornost je treba nameniti pravilni oceni stroškov, ki bi se jim izvajalec storitve po pričakovanju izognil, in prihodkov, ki jih ne bi imel, če ne bi izpolnjeval obveznosti javne storitve. Pri izračunu neto stroškov je treba oceniti koristi, vključno z nematerialnimi koristmi, v kolikor je to mogoče, za izvajalca storitve splošnega gospodarskega pomena.

26.

Podrobnejša navodila o uporabi metodologije NAC so v Prilogi IV k Direktivi 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (15) ter Prilogi I k Direktivi 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve (16).

27.

Čeprav je metodologija NAC po mnenju Nadzornega organa najbolj natančna metoda za določanje stroškov izpolnjevanja obveznosti javne storitve, je lahko uporaba navedene metodologije v nekaterih primerih neizvedljiva ali neprimerna. Nadzorni organ lahko v takih ustrezno utemeljenih primerih sprejme druge metode za izračun neto stroškov, potrebnih za izpolnjevanje obveznosti javne storitve, kot je metodologija na podlagi razporeditve stroškov.

28.

V skladu z metodologijo razporeditve stroškov se lahko neto stroški, potrebni za izpolnjevanje obveznosti javne storitve, izračunajo kot razlika med stroški in prihodki izbranega izvajalca pri izpolnjevanju obveznosti javne storitve, kakor so določeni in ocenjeni v aktu o pooblastitvi.

29.

Stroški, ki se upoštevajo, vključujejo vse stroške, potrebne za opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena.

30.

Kadar so dejavnosti zadevnega podjetja omejene na storitev splošnega gospodarskega pomena, se lahko upoštevajo vsi njegovi stroški.

31.

Če podjetje opravlja tudi dejavnosti zunaj obsega storitve splošnega gospodarskega pomena, lahko stroški, ki se upoštevajo, zajemajo vse neposredne stroške, potrebne za izpolnjevanje obveznosti javne storitve, in ustrezen prispevek k posrednim stroškom, ki so skupni storitvi splošnega gospodarskega pomena in drugim dejavnostim. Stroški, povezani s katero koli dejavnostjo, ki se opravlja zunaj obsega storitve splošnega gospodarskega pomena, morajo zajemati vse neposredne stroške in ustrezen prispevek k skupnim stroškom. Za določitev ustreznega prispevka k skupnim stroškom se lahko kot referenčno merilo uporabijo tržne cene uporabe virov, če so na voljo (17). Če takih tržnih cen ni na voljo, se lahko ustrezni prispevek k skupnim stroškom določi z navedbo stopnje zmernega dobička (18), ki naj bi ga podjetje po pričakovanjih ustvarilo z dejavnostmi zunaj obsega storitve splošnega gospodarskega pomena, ali z drugimi metodami, če so ustreznejše.

32.

Prihodek, ki se upošteva, mora vključevati vsaj celotni prihodek, ki ga je ustvarila storitev splošnega gospodarskega pomena, kakor je določen v aktu o pooblastitvi, in prekomerne dobičke, ustvarjene iz naslova posebnih ali izključnih pravic, tudi če so povezane z drugimi dejavnostmi, kakor je opisano v odstavku 45, ne glede na to, ali so ti prekomerni dobički uvrščeni med državne pomoči v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP.

33.

Zmerni dobiček pomeni stopnjo donosa kapitala (19), ki bi jo v celotnem obdobju pooblastitve potrebovalo povprečno podjetje, ki razmišlja o tem, ali naj opravlja storitev splošnega gospodarskega pomena, pri čemer bi upoštevalo pripadajočo stopnjo tveganja. Stopnja tveganja je odvisna od zadevnega sektorja ter vrste storitve in mehanizma nadomestila.

34.

Za določitev zmernega dobička se lahko, kadar je to ustrezno utemeljeno, poleg stopnje donosa kapitala uporabljajo tudi drugi kazalniki dobičkonosnosti, kot so povprečni donos lastniškega kapitala (20) v obdobju pooblastitve, donos sredstev ali donos prodaje).

35.

Država Efte ne glede na izbrani kazalnik mora predložiti Nadzornemu organu dokaze, da napovedani dobiček ne presega tistega, ki bi ga potrebovalo povprečno podjetje, ki razmišlja, ali bi opravljalo storitev, na primer s sklicevanjem na donosnost, doseženo pri podobnih vrstah pogodb o javnih storitvah, ki se izvajajo pod konkurenčnimi pogoji.

36.

Stopnja donosa kapitala, ki ne presega seštevka ustrezne menjalne obrestne mere (21) in premije 100 baznih točk (22), se obravnava kot zmerna v vseh okoliščinah. Ustrezna menjalna obrestna mera je obrestna mera, pri kateri zapadlost in valuta ustrezata trajanju in valuti akta o pooblastitvi.

37.

Kadar je opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena povezano z velikim poslovnim ali pogodbenim tveganjem, na primer ker je nadomestilo v obliki fiksnega pavšalnega plačila, ki krije pričakovane neto stroške in zmerni dobiček, podjetje pa posluje v konkurenčnem okolju, zmerni dobiček ne sme presegati ravni, ki ustreza stopnji donosa kapitala, ki je sorazmerna s stopnjo tveganja. Navedeno stopnjo bi bilo treba, kadar je možno, določiti z navedbo stopnje donosa kapitala pri podobnih vrstah pogodb o javnih storitvah, dodeljenih v konkurenčnih pogojih (na primer pogodbe, dodeljene na podlagi javnega razpisa). Če navedene metode ni mogoče uporabiti, se lahko uporabijo druge metode za določanje stopnje donosa kapitala, kadar je to utemeljeno (23).

38.

Kadar opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena ni povezano z velikim poslovnim ali pogodbenim tveganjem, na primer ker so neto stroški, ki nastanejo pri opravljanju storitve splošnega gospodarskega pomena, večinoma v celoti naknadno povrnjeni, zmerni dobiček ne sme presegati ravni, ki ustreza ravni iz odstavka 36. Mehanizem nadomestila v takih primerih ne spodbuja izvajalca javne storitve k povečanju učinkovitosti. Zato je njegova uporaba strogo omejena na primere, v katerih lahko država Efte utemelji, da upoštevanje proizvodne učinkovitosti in oblikovanje pogodbe tako, da bi spodbujala povečanje učinkovitosti, ni izvedljivo ali primerno.

39.

Države Efte morajo pri oblikovanju metode za izračun nadomestila uvesti spodbude za učinkovito zagotavljanje visokokakovostnih storitev splošnega gospodarskega pomena, razen če lahko ustrezno utemeljijo, da take spodbude niso izvedljive ali primerne.

40.

Spodbude za učinkovitost so lahko oblikovane tako, da ustrezajo posebnostim vsakega primera ali sektorja. Države Efte lahko tako vnaprej določijo fiksno višino nadomestila, v kateri je predvideno in upoštevano povečanje učinkovitosti, ki naj bi ga podjetje po pričakovanjih doseglo v času trajanja akta o pooblastitvi.

41.

Namesto navedenega lahko države Efte v aktu o pooblastitvi določijo cilje za proizvodno učinkovitost, pri čemer višino nadomestila pogojijo z ravnjo doseganja ciljev. Če podjetje ne doseže ciljev, bi bilo treba nadomestilo zmanjšati na podlagi metode izračuna, ki se določi v aktu o pooblastitvi. Če pa v nasprotju s tem podjetje preseže cilje, bi bilo treba nadomestilo povečati na podlagi metode izračuna, ki je določena v aktu o pooblastitvi. Premije, povezane s povečanjem proizvodne učinkovitosti, se določijo na ravni, ki omogoča uravnovešeno porazdelitev koristi med podjetjem in državo Efte in/ali uporabniki.

42.

Vsak tak mehanizem za spodbujanje izboljšanja učinkovitosti mora temeljiti na objektivnih in merljivih merilih, kakor so določena v aktu o pooblastitvi in so predmet naknadne ocene, ki jo ob upoštevanju načela preglednosti izvede subjekt, ki je neodvisen od izvajalca storitve splošnega gospodarskega pomena.

43.

Povečanje učinkovitosti ne bi smela vplivati na kakovost opravljene storitve in bi morala spoštovati standarde iz zakonodaje EGP.

44.

Kadar podjetje opravlja dejavnosti znotraj in zunaj obsega storitve splošnega gospodarskega pomena, se v internih računovodskih izkazih stroški in prejemki, povezani s storitvijo splošnega gospodarskega pomena, prikazujejo ločeno od tistih, ki so povezani z drugimi storitvami, v skladu z načeli iz odstavka 31. Kadar je podjetje pooblaščeno za opravljanje več storitev splošnega gospodarskega pomena, ki so jih podelili različni organi ali pa gre za različne storitve splošnega gospodarskega pomena, morajo interni računovodski izkazi podjetja omogočati preverjanje, ali je morda prišlo do prekomernega nadomestila na ravni posamezne storitve splošnega gospodarskega pomena.

45.

Če ima zadevno podjetje posebne ali izključne pravice, povezane z dejavnostmi, ki ne sodijo v obseg storitve splošnega gospodarskega pomena, za katero je bila dodeljena pomoč, in katerih dobiček presega zmerni dobiček, ali ima to podjetje koristi zaradi drugih prednosti, ki jih dodeli država, se te upoštevajo in vključijo v njegov prihodek, ne glede na njihovo razvrstitev za namene člena 61(1) Sporazuma EGP. Zmerni dobiček od dejavnosti, v zvezi s katerimi ima podjetje posebne ali izključne pravice, je treba predhodno oceniti glede na tveganje, nastalo zaradi zadevnega podjetja, ali odsotnost tveganja. Navedena ocena mora upoštevati tudi spodbude za učinkovitost, ki jih je država Efte uvedla v zvezi z opravljanjem zadevnih storitev.

46.

Država Efte se lahko odloči, da je treba dobičke iz naslova drugih dejavnosti, ki se opravljajo zunaj obsega storitev splošnega gospodarskega pomena, zlasti tistih, pri katerih se uporablja infrastruktura, ki je potrebna za opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena, v celoti ali delno dodeliti za financiranje storitev splošnega gospodarskega pomena.

47.

Prekomerno nadomestilo pomeni nadomestilo, ki ga podjetje prejme nad zneskom pomoči, kakor je opredeljen v odstavku 21, za celotno trajanje pogodbe. Kot je navedeno v odstavkih 39 do 42, lahko podjetje presežek, ki je posledica večjega povečanja učinkovitosti od pričakovanega, zadrži kot dodaten zmerni dobiček, kakor je določeno v aktu o pooblastitvi (24).

48.

Ker prekomerno nadomestilo ni potrebno za opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena, pomeni nezdružljivo državno pomoč.

49.

Države Efte morajo zagotoviti, da nadomestilo, ki ga podelijo za upravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena, izpolnjuje zahteve iz tega okvira in zlasti da podjetja na prejemajo nadomestila, ki presega znesek, določen v skladu z zahtevami iz tega oddelka. Države Efte morajo na zahtevo Nadzornega organa zagotoviti dokaze. Izvajati morajo redna preverjanja ali zagotovijo izvajanje takih preverjanj ob koncu obdobja pooblastitve, vsekakor pa največ vsaka tri leta. Za pomoč, ki je dodeljena drugače kot s postopkom oddaje javnega naročila z objavo (25), je treba preverjanja običajno izvajati vsaj vsaki dve leti.

50.

Če je država Efte vnaprej določila fiksno višino nadomestila, v kateri je ustrezno predvideno in upoštevano povečanje učinkovitosti, ki naj bi ga izvajalec javne storitve po pričakovanjih dosegel v obdobju pooblastitve na podlagi pravilne razporeditve stroškov in prihodkov ter zmernih pričakovanjih, kot so opisana v tem oddelku, je preverjanje prekomernega nadomestila načeloma omejeno na preverjanje, ali je stopnja dobička, do katere je izvajalec upravičen v skladu z aktom o pooblastitvi, dejansko zmerna v skladu s predhodno oceno.

51.

Zahteve iz oddelkov 2.1 do 2.8 običajno zadostujejo za zagotovitev, da pomoč ne izkrivlja konkurence v obsegu, ki bi bil v nasprotju z interesi EGP.

52.

Vendar je možno, da bi lahko v nekaterih izjemnih okoliščinah hujše izkrivljanje konkurence na notranjem trgu ostalo nerešeno in da bi lahko pomoč vplivala na trgovino v obsegu, ki bi bil v nasprotju z interesi EGP.

53.

Nadzorni organ bo v takem primeru proučil, ali bi bilo takšno izkrivljanje mogoče ublažiti z uvedbo pogojev ali zavez za državo Efte.

54.

Razen v izjemnih okoliščinah se ne pričakuje, da bi prišlo do hujšega izkrivljanja konkurence v obsegu, ki bi bil v nasprotju z interesi Sporazuma EGP. Nadzorni organ bo omejil svojo pozornost na tisto izkrivljanje, pri katerem pomoč znatno škodi drugim državam EGP in delovanju EGP, ker na primer podjetjem iz pomembnih gospodarskih sektorjev onemogoča doseganje obsega poslovanja, potrebnega za učinkovito delovanje.

55.

Do takšnega izkrivljanja lahko na primer pride, če trajanja pooblastitve ni mogoče utemeljiti z navedbo objektivnih meril (kot je potreba po amortizaciji neprenosljivih stalnih sredstev) ali če je v pooblastitvi zajet sklop nalog (za katere običajno velja več ločenih pooblastitev brez izgube socialnih ugodnosti in dodatnih stroškov v smislu učinkovitosti in uspešnosti opravljanja storitev). Nadzorni organ bi v takem primeru proučil, ali bi bilo mogoče enako javno storitev enakovredno opravljati na manj izkrivljajoč način, na primer z bolj omejeno pooblastitvijo v zvezi s trajanjem ali obsegom, ali prek ločenih pooblastitev.

56.

Druga situacija, v kateri je lahko potrebna podrobnejša ocena, je, kadar država Efte izvajalca javne storitve brez konkurenčnega izbirnega postopka pooblasti za opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena na nerezerviranem trgu, na katerem se že opravljajo zelo podobne storitve ali na katerem se ob odsotnosti storitve splošnega gospodarskega pomena lahko pričakuje, da se bodo zelo podobne storitve opravljale v bližnji prihodnosti. Navedeni škodljivi učinki na razvoj trgovine so lahko izrazitejši, kadar naj bi se storitev splošnega gospodarskega pomena ponujala po ceni, ki je nižja od stroškov katerega koli dejanskega ali potencialnega izvajalca, z namenom omejevanja dostopa do trga. Zato lahko Nadzorni organ, ob siceršnjem celovitem upoštevanju široke diskrecijske pravice države Efte glede opredelitve storitve splošnega gospodarskega pomena, zahteva spremembe, na primer pri dodelitvi pomoči, kadar lahko utemelji, da bi bilo mogoče enako storitev splošnega gospodarskega pomena opravljati pod enakovrednimi pogoji za uporabnike na manj izkrivljajoč način in z nižjimi stroški za državo.

57.

Podrobnejši pregled je potreben tudi, kadar je pooblastitev za izpolnjevanje obveznosti storitve povezana s posebnimi ali izključnimi pravicami, ki močno ovirajo konkurenco na notranjem trgu v obsegu, ki je v nasprotju z interesi Sporazuma EGP. Medtem ko je glavni temelj za razumevanje takega primera še naprej člen 59(1) Sporazuma EGP, državne pomoči ni mogoče obravnavati kot združljive, kadar izključna pravica zagotavlja prednosti, ki jih ni bilo mogoče ustrezno oceniti, količinsko opredeliti ali razumeti na podlagi metod za izračun neto stroškov storitve splošnega gospodarskega pomena, opisanih v oddelku 2.8.

58.

Nadzorni organ bo pozoren tudi na primere, ko pomoč omogoča podjetju, da financira razvoj ali uporabo infrastrukture, ki je ni mogoče reproducirati in omogoča preprečevanje dostopa do trga, na katerem se opravlja splošna storitev gospodarskega pomena, ali do povezanih ustreznih trgov. V tem primeru je lahko ustrezno zahtevati pravičen in nediskriminatoren dostop konkurentov do infrastrukture pod ustreznimi pogoji.

59.

Če je izkrivljanje konkurence posledica pooblastitve, ki ovira učinkovito izvrševanje zakonodaje EGP, namenjene ohranjanju nemotenega delovanja notranjega trga, bo Nadzorni organ proučil, ali bi bilo mogoče javno storitev enakovredno opravljati na manj izkrivljajoč način, na primer s celovitim izvajanjem sektorske zakonodaje EGP.

60.

Zadevna država Efte mora za vsako nadomestilo za storitev splošnega gospodarskega pomena, ki ga podeli na podlagi tega okvira, v internetu ali na drug primeren način objaviti naslednje informacije:

61.

Načela iz odstavkov 14, 19, 20, 24, 39, 51 do 59 in odstavka 60(a) se ne uporabljajo za pomoč, ki izpolnjuje pogoje iz člena 2(1) Sklepa 2012/21/EU.

62.

Države Efte vsaki dve leti poročajo Nadzornemu organu o izpolnjevanju zahtev iz tega okvira. Poročila morajo vsebovati pregled uporabe tega okvira za različne sektorje izvajalcev storitev, vključno z:

Prvo poročilo se predloži do 30. junija 2014.

63.

Poleg tega morajo države Efte v skladu z zahtevami iz dela II Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču in Odločbo Nadzornega organa št. 195/04/COL z dne 14. julija 2004 o izvedbenih določbah iz člena 27 dela II Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču (26) Nadzornemu organu predložiti letna poročila o pomoči, dodeljeni v skladu z odločbo Nadzornega organa na podlagi tega okvira.

64.

Poročila bodo objavljena na spletni strani Nadzornega organa.

65.

Nadzorni organ namerava izvesti pregled tega okvira do 31. januarja 2017.

66.

V skladu s členom 7(4) dela II Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču lahko Nadzorni organ pozitivni odločitvi priloži pogoje, na podlagi katerih se pomoč lahko šteje kot združljiva z notranjim trgom, in lahko določi obveznosti, da zagotovi nadzor skladnosti z odločitvijo. Na področju storitev splošnega gospodarskega pomena se pogoji in obveznosti lahko izkažejo za potrebne zlasti za zagotovitev, da pomoč, dodeljena zadevnim podjetjem, ne povzroči neupravičenega izkrivljanja konkurence in trgovine na notranjem trgu. V tem okviru se lahko redna poročila ali druge obveznosti izkažejo za potrebne glede na posebni položaj vsake storitve splošnega gospodarskega pomena.

67.

Nadzorni organ bo določbe tega okvira začel uporabljati 31. januarja 2012.

68.

Nadzorni organ bo načela iz tega okvira uporabljal za vse projekte pomoči, ki mu bodo priglašeni, in sprejel odločitev v zvezi z navedenimi projekti v skladu z navedenimi načeli, tudi če bodo projekti priglašeni pred 31. januarjem 2012.

69.

Nadzorni organ bo načela iz tega okvira uporabljal za nezakonito pomoč, v zvezi s katero bo sprejel odločitev po 31. januarju 2012, tudi če je bila pomoč dodeljena pred tem datumom. Vendar se v primeru, da je bila pomoč dodeljena pred 31. januarjem 2012, načela iz odstavkov 14, 19, 20, 24, 39 in 60 ne uporabljajo.

70.

Nadzorni organ kot ustrezne ukrepe v skladu s členom 1(1) dela I Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču predlaga, naj države Efte objavijo seznam obstoječih shem pomoči v zvezi z nadomestilom za javne storitve, ki jih je treba uskladiti s tem okvirom do 31. januarja 2013, in naj navedene sheme pomoči uskladijo s tem okvirom do 31. januarja 2014.

71.

Države Efte bi morale do 29. februarja 2012 potrditi Nadzornemu organu, da se strinjajo s predlaganimi ustreznimi ukrepi. Če Nadzorni organ ne bo prejel nobenega odgovora, bo to razumel, kakor da se zadevna država Efte ne strinja.