1.

Leta 1994 je Nadzorni organ Efte (v nadaljnjem besedilu: Nadzorni organ) sprejel smernice o državni pomoči za varstvo okolja. Leta 2001 je Nadzorni organ sprejel nove smernice (UL L 21, 24.1.2002, str. 32. Dopolnilo EGP št. 6), ki so sprva ostale v veljavi do konca leta 2007, nato pa je bila njihova veljavnost podaljšana do sprejetja novih smernic.

2.

Cilje okoljske politike je treba upoštevati pri oceni združljivosti državne pomoči v okoljskem sektorju, da se zlasti spodbuja trajnostni razvoj, glej člene 73–75 in deveto uvodno izjavo Preambule k Sporazumu EGP. Konkurenčna politika in okoljska politika si zato ne nasprotujeta, le zahteve za varstvo okolja je treba vključiti v opredelitev in izvajanje konkurenčne politike, predvsem za pospeševanje trajnostnega razvoja.

3.

Evropska komisija je sprejela nove Smernice Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja. Smernice Skupnosti so instrumenti za izvajanje (i) sklepov s spomladanskega zasedanja Evropskega sveta leta 2007, ki so pozivali k iskanju ukrepov za razvoj trajnostne in celovite energetske politike za Evropo, ter (ii) ‚energetskega akcijskega načrta‘, ki je del energetske politike za Evropo.

Svet je med drugim izjavil: ‚Ker sta proizvodnja in raba energije glavna vira emisij toplogrednih plinov, je za uresničitev tega cilja potreben celostni pristop k podnebni in energetski politiki. Povezovanje bi moralo potekati z vzajemno podporo. Ob upoštevanju tega in popolnem spoštovanju izbire držav članic glede nabora energetskih virov in njihove suverenosti nad primarnimi energetskimi viri ter v duhu solidarnosti med državami članicami si bo energetska politika za Evropo (EPE) prizadevala za uresničitev naslednjih treh ciljev:

Evropski svet je tudi podprl vseobsežni energetski akcijski načrt za obdobje 2007–2009 in pozval Komisijo, naj med drugim predloži predlog za pregled Smernic Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja.

4.

Države Efte so uvedle številne ukrepe za okrepitev varstva okolja. Vključujejo se v Evropski sistem trgovanja z emisijami Skupnosti in med drugim so sprejele samostojno in trdno zavezo za dosego določenega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v skladu s Kjotskim protokolom do leta 2012. Prav tako se odvijajo pogajanja v okviru Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja z namenom oblikovanja nadaljnjih ciljev v skladu s Kjotskim protokolom.

5.

Ukrepi državne pomoči so lahko včasih učinkovito orodje za dosego ciljev skupnega interesa in s tem za popravljanje tržne nepopolnosti, kar izboljšuje delovanje trgov in spodbuja konkurenčnost. ‚Akcijski načrt državnih pomoči – Manjša in bolje usmerjena državna pomoč: časovni načrt za reformo državnih pomoči 2005–2009‘ (2) razlaga, da lahko državna pomoč vodi k cilju varstva okolja, ki lahko z učinkovitostjo virov in novimi priložnostmi za naložbe zagotovi možnosti za inovacije, ustvari nove trge in poveča konkurenčnost. Ker so smernice Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja osnovane na ‚Akcijskem načrtu državnih pomoči‘, se bo upoštevalo tudi takšne vidike, ko bo Nadzorni organ ocenjeval združljivost državne pomoči z delovanjem Sporazuma EGP.

Politično ozadje za trenutne smernice zajema tudi Sklep št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. julija 2002 o šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti (3) (v nadaljnjem besedilu: šesti okoljski akcijski program), ki je vključen v Sporazum EGP s členom 3, točko 7(d) Protokola 31 in določa prednostna področja ukrepov za varstvo okolja (4).

6.

Glavni cilj nadzora državne pomoči na področju varstva okolja je zagotoviti, da bo posledica ukrepov državne pomoči višja stopnja varstva okolja, kot bi bila dosežena brez pomoči, in zagotoviti, da pozitivni učinki pomoči prevladajo nad negativnimi v smislu izkrivljanja konkurence, pri čemer se upošteva načelo ‚onesnaževalec plača‘, določeno v členu 73 Sporazuma EGP.

7.

Gospodarske dejavnosti lahko škodujejo okolju nenazadnje tudi z onesnaževanjem. Če ni vladnih ukrepov, se lahko v določenih primerih podjetja izognejo kritju celotnih stroškov okoljske škode, ki jo povzročijo s svojimi dejavnostmi. Posledično trg ne more učinkovito razporejati sredstev, saj proizvajalec ne upošteva (negativnih) zunanjih učinkov proizvodnje, temveč jih krije družba kot celota.

8.

V skladu z načelom ‚onesnaževalec plača‘ se lahko ti negativni zunanji učinki rešujejo tako, da se zagotovi, da onesnaževalec plača za povzročeno onesnaženje, kar pomeni, da onesnaževalec v celoti internalizira okoljevarstvene stroške. To naj bi zagotovilo, da zasebni stroški (ki jih krije podjetje) izražajo resnične družbene stroške gospodarske dejavnosti. Polno izvajanje načela ‚onesnaževalec plača‘ bi tako pripeljalo do popravka tržne nepopolnosti. Načelo ‚onesnaževalec plača‘ je mogoče izvajati bodisi z določitvijo obveznih okoljskih standardov bodisi s tržnimi instrumenti (5). Nekateri tržni instrumenti lahko vključujejo dodelitev državne pomoči vsem ali nekaterim podjetjem, za katera veljajo.

9.

Čeprav je trenutna uporaba načela ‚onesnaževalec plača‘ omejena, te nepopolnosti v ureditvi ne smejo preprečiti državam Efte, da uvedejo zahteve za varstvo okolja, ki presegajo zahteve Skupnosti (6), in čim bolj zmanjšajo negativne zunanje učinke.

10.

Za zvišanje ravni varstva okolja lahko države Efte uporabijo državno pomoč za oblikovanje spodbud na posamični ravni (na ravni podjetja), da s tem dosežejo višjo stopnjo varstva okolja, kot jo zahtevajo standardi Skupnosti, ali da povečajo varstvo okolja v odsotnosti standardov Skupnosti. Prav tako lahko določijo nacionalne standarde ali okoljske dajatve, ki so višje kot tiste, ki jih zahteva zakonodaja Skupnosti, ali pa v odsotnosti zakonodaje Skupnosti uporabljajo okoljske dajatve za enostransko izvajanje načela ‚onesnaževalec plača‘.

V skladu s smernicami Skupnosti o pomoči za varstvo okolja se lahko pomoč podjetjem, ki presegajo standarde Skupnosti, razglasi za združljivo s skupnim trgom pod določenimi pogoji. Podobno se pomoč v obliki znižanja in oprostitve usklajenih dajatev Skupnosti pod določenimi pogoji šteje za združljivo s skupnim trgom. Določena zakonodaja, ki določa tovrstne standarde Skupnosti, morda ni vključena v Sporazum EGP. Nadalje, zakonodaja Skupnosti o davčnem usklajevanju kot taka ne spada na področje Sporazuma EGP. Da pa bi Nadzorni organ zagotovil enotno uporabo določb o državni pomoči in enake pogoje konkurence po vsem Ekonomskem gospodarskem prostoru (EGP), bo na splošno uporabil enake referenčne točke, kot so v smernicah Skupnosti, ko bo ocenjeval skladnost okoljske pomoči z delovanjem Sporazuma EGP ob upoštevanju posebnega zakonodajnega položaja držav Efte. To pomeni, da so te smernice referenca za ustrezne standarde Skupnosti in ukrepe Skupnosti za davčno harmonizacijo, če so ti bili sprejeti. Nadzorni organ poudarja, da tovrstne reference za zakonodajo Skupnosti ne pomenijo, da morajo države Efte upoštevati zakonodajo Skupnosti, če ta ni bila vključena v Sporazum EGP (7). Služijo samo kot osnova za ocenjevanje skladnosti ukrepov pomoči z delovanjem Sporazuma EGP v smislu člena 61(3) Sporazuma.

11.

Nadzorni organ meni, da je treba revidirati Smernice o državni pomoči za varstvo okolja za dosego podobnih ciljev, kot so določeni v Akcijskem načrtu državnih pomoči, zlasti da se zagotovijo bolj usmerjena pomoč, boljša gospodarsko analiza in učinkovitejši postopki. Nadzorni organ poleg tega meni, da je treba upoštevati razvoj okoljske politike in okoljskih tehnologij ter prilagoditi predpise glede na izkušnje.

12.

Nadzorni organ bo te smernice uporabljal pri ocenjevanju okoljske pomoči, s čimer bo povečal pravno varnost in preglednost sprejemanja odločitev. Pomoč za varstvo okolja bo zlasti upravičena na podlagi člena 61(3)(c) Sporazuma EGP. Te smernice nadomeščajo smernice o državni pomoči za varstvo okolja, ki so začele veljati leta 2001 (8).

13.

Smernice so namenjene dvema vrstama ocen: standardni oceni za ukrepe, ki vključujejo pomoč pod določenim pragom ali pomoč, dodeljeno napravam s proizvodno zmogljivostjo pod določenim pragom (poglavje 3), in podrobni oceni za ukrepe, ki vključujejo pomoč nad tem pragom ali pomoč, dodeljeno napravam s proizvodno zmogljivostjo nad tem pragom, kot tudi za pomoč, namenjeno novim obratom za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, kadar višina pomoči temelji na izračunih zunanjih stroškov, do katerih ni prišlo (poglavje 5).

14.

Te smernice se bodo uporabljale za vse ukrepe, ki se priglasijo Nadzornemu organu (bodisi zato, ker ukrep ni zajet v uredbi o skupinski izjemi ali ker uredba o skupinski izjemi zahteva, da se pomoči priglasijo posamično, bodisi zato, ker se zadevna država Efte odloči priglasiti ukrep, ki bi ga bilo na podlagi uredbe o skupinski izjemi načeloma mogoče uvrstiti v izjemo), ter v oceni vseh nepriglašenih pomoči po sprejetju teh smernic.

15.

V zgoraj navedenem Akcijskem načrtu državnih pomoči je Komisija naznanila, da bo, ‚če je to primerno, okrepila svoj gospodarski pristop k analizi državnih pomoči‘.

16.

Pri oceni tega, ali je mogoče ukrep pomoči šteti za združljiv z delovanjem Sporazuma EGP, Nadzorni organ tehta pozitiven učinek ukrepa pomoči pri doseganju cilja skupnega interesa in stranske učinke, ki so lahko negativni, kot je izkrivljanje trgovine in konkurence. Akcijski načrt državnih pomoči, ki gradi na obstoječih praksah, je to tehtanje formaliziral z izrazom ‚test tehtanja‘ (9). Deluje v treh korakih; prva dva koraka obravnavata pozitivne učinke državne pomoči, tretji pa negativne učinke ter posledično tehtanje pozitivnih in negativnih učinkov. Test tehtanja je sestavljen na naslednji način:

17.

Ta test tehtanja se uporablja za oblikovanje pravil o državni pomoči ter za oceno primerov.

18.

Deveta uvodna izjava Preambule Sporazuma EGP navaja odločenost držav Efte, da ohranijo, zaščitijo in izboljšajo kakovost okolja, in določa, da je trajnostni razvoj eden od njihovih ciljev. Spodbujanje varstva okolja je zato pomemben cilj skupnega interesa. Poleg tega je v členu 73(2) Sporazuma EGP omenjena potreba po vključitvi varstva okolja v druge politike držav Efte in navedeno, da mora okoljska politika temeljiti na načelih preprečevanja, odpravljanja onesnaževanja pri viru (10) in ‚onesnaževalec plača‘.

19.

Te smernice določajo pogoje za odobritev dodelitve državne pomoči za obravnavo tistih tržnih nepopolnosti, ki vodijo k nezadostni stopnji varstva okolja.

20.

Najpogostejša tržna nepopolnost na področju varstva okolja je povezana z negativnimi zunanjimi učinki. Podjetij, ki delujejo v lastnem interesu, nič ne spodbuja k upoštevanju negativnih zunanjih učinkov, ki izhajajo iz proizvodnje, niti kadar se odločajo o določeni proizvodni tehnologiji niti kadar se odločajo o ravni proizvodnje. Z drugimi besedami, stroški proizvodnje, ki jih krije podjetje, so nižji od stroškov, ki jih krije družba. Zato podjetij nič ne spodbuja k znižanju njihove ravni onesnaževanja ali k lastnim ukrepom za varstvo okolja.

21.

Vlade, ki se spopadajo s tovrstno tržno nepopolnostjo, običajno uporabljajo ureditev, s katero želijo zagotoviti, da se upoštevajo negativni zunanji učinki, ki izhajajo iz proizvodnje. Prek uvedbe standardov, obdavčenja, ekonomskih instrumentov in drugih predpisov morajo podjetja, ki povzročajo onesnaževanje, družbi plačati za stroške onesnaževanja v skladu z načelom ‚onesnaževalec plača‘. Internalizacija teh negativnih zunanjih učinkov bo posledično zvišala zasebne stroške, ki jih krijejo navedena podjetja, ter s tem negativno vplivala na njihove prihodke. Poleg tega se glede na to, da je ustvarjanje onesnaževanja med gospodarskimi panogami in podjetji neenakomerno porazdeljeno, stroški vseh okolju prijaznih predpisov običajno razlikujejo ne samo po podjetjih, temveč tudi med državami EGP. Nadalje lahko države EGP različno ocenjujejo potrebo po uvedbi visokih okoljskih ciljev.

22.

Ker ne obstajajo standardi in tržni instrumenti Skupnosti, ki bi v celoti izražali raven načela ‚onesnaževalec plača‘ (nepopolnost v ureditvi), se lahko države Efte tako enostransko odločijo za uveljavitev višje stopnje varstva okolja. To pa lahko podjetjem, dejavnim na njihovem ozemlju, prinese dodatne stroške. Zato lahko države Efte poleg urejanja s predpisi uporabijo državno pomoč kot pozitivno spodbudo za dosego višjih ravni varstva okolja. To lahko naredijo na dva načina:

23.

Namen posredovanja države je zagotoviti primernejše varstvo okolja. Najpomembnejši orodji za dosego okoljskih ciljev sta urejanje s predpisi in tržni instrumenti. Tudi mehki instrumenti, kot so prostovoljni znaki za okolje, in razširjanje okolju prijaznih tehnologij imajo lahko pomembno vlogo. Čeprav je iskanje optimalne kombinacije političnih instrumentov lahko zapleteno, pa obstoj tržnih nepopolnosti ali političnih ciljev sam po sebi ne upravičuje uporabe državnih pomoči.

24.

V skladu z načelom ‚onesnaževalec plača‘ mora onesnaževalec plačati vse stroške povzročenega onesnaženja, vključno s posrednimi stroški, ki jih krije družba. V ta namen je lahko okoljska ureditev koristen instrument za povečanje obremenitve onesnaževalca. Spoštovanje načela ‚onesnaževalec plača‘ teoretično zagotavlja, da bo odpravljena tržna nepopolnost, povezana z negativnimi zunanjimi učinki. Zato ne bi bili potrebni dodatni ukrepi države za zagotovitev tržno učinkovitega izida, če bi se načelo ‚onesnaževalec plača‘ v celoti izvajalo. Načelo ‚onesnaževalec plača‘ ostaja glavno pravilo, državna pomoč pa je dejansko druga najboljša možnost. Uporaba državne pomoči v okviru načela ‚onesnaževalec plača‘ bi onesnaževalca razbremenila kritja stroškov povzročenega onesnaženja. Zato državna pomoč v takih primerih ne more biti ustrezen instrument.

25.

Vendar pa se zlasti zaradi nepopolnega izvajanja načela ‚onesnaževalec plača‘ pogosto šteje, da je sedanja stopnja varstva okolja nezadovoljiva iz naslednjih razlogov:

26.

Državne pomoči lahko v okviru nezadovoljive stopnje varstva okolja in kljub temu, da ne rešujejo vseh zgoraj navedenih težav, zagotovijo pozitivne spodbude za podjetja za izvajanje dejavnosti ali naložb, ki niso obvezne in ki jih drugače podjetja, ki iščejo dobiček, ne bi izvajala. Poleg tega je lahko državna pomoč primeren instrument, ki državam Efte omogoča, da sprejmejo nacionalne okoljske predpise, ki presegajo standarde Skupnosti, s tem da zmanjšajo obremenitev podjetij, ki jih navedeni predpisi najbolj prizadenejo, ter tako omogočijo sprejem predpisov.

27.

Državna pomoč za varstvo okolja mora pri prejemniku pomoči povzročiti spremembo ravnanja, tako da bo raven varstva okolja višja, kot bi bila, če pomoč ne bi bila dodeljena. Toda naložbe, ki povečajo stopnjo varstva okolja, lahko hkrati zvišajo prihodke (12) in/ali znižajo stroške (13) ter so s tem že same po sebi gospodarsko privlačne. Zato je treba preveriti, ali se zadevna naložba res ne bi izvedla brez državne pomoči.

28.

Cilj je zagotoviti, da se podjetja brez pomoči ne bi odločala za opravljanje iste dejavnosti zaradi koristi, ki jih ima ta sama po sebi. Spodbujevalni učinek opredeljuje analiza obratnih hipotetičnih scenarijev, ki primerja ravni načrtovanih dejavnosti s pomočjo in brez nje. Pravilna opredelitev scenarija nasprotnih dejstev je ključna za določitev, ali ima državna pomoč spodbujevalni učinek ali ne. Prav tako je bistvena za izračun dodatno nastalih naložbenih ali proizvodnih stroškov za dosego višje ravni varstva okolja.

29.

Za izpolnitev obveznih standardov Skupnosti bo morda potrebna naložba. Ker bi moralo podjetje v vsakem primeru spoštovati te standarde, državne pomoči za izpolnitev obveznih standardov Skupnosti, ki so že v veljavi, ni mogoče upravičiti.

30.

Za pomoč se šteje, da je sorazmerna samo, če ne bi bilo mogoče doseči istega rezultata z manj pomoči. Poleg tega je lahko sorazmernost odvisna tudi od stopnje selektivnosti ukrepa.

31.

Zlasti je treba znesek pomoči omejiti na najmanjšega, ki je potreben za dosego želene stopnje varstva okolja. Zato upravičeni stroški za pomoč za naložbe temeljijo na pojmu dodatnih (neto) stroškov, ki so potrebni za izpolnitev okoljskih ciljev. Ta koncept pomeni, da je treba za določitev višine pomoči, ki se lahko dodeli, od dodatnih stroškov naložbe načeloma odšteti gospodarske koristi, ki jih naložba prinaša podjetju.

32.

Toda težko je v celoti upoštevati vse gospodarske koristi, ki jih podjetje pridobi od dodatne naložbe. Na primer, v skladu z metodologijo za izračun upravičenih stroškov, določeno v točkah 80 do 84, se stroški poslovanja ne upoštevajo dlje kot v določenem začetnem obdobju po naložbi. Poleg tega se nekatere koristi, ki jih ni vedno lahko izmeriti – kot na primer ‚zelena podoba‘, ki jo poudari okoljska naložba – prav tako ne upoštevajo v tej zvezi. Zato Nadzorni organ meni, da mora biti znesek pomoči običajno nižji od upravičenih stroškov naložbe, da bi bila pomoč sorazmerna (glej Prilogo). Samo v primerih, ko je naložbena pomoč odobrena v resnično konkurenčnih postopkih zbiranja ponudb na podlagi jasnih, preglednih in nediskriminatornih meril – kar dejansko zagotavlja, da je pomoč omejena na najmanjši znesek, ki je potreben, da se doseže korist za okolje – lahko znesek pomoči doseže 100 % upravičenih stroškov naložbe. To je zato, ker se v teh okoliščinah lahko predvideva, da zadevna zbiranja ponudb izražajo vse možne koristi, do katerih bi lahko prišlo zaradi dodatnih naložb.

33.

Poleg tega za nekatere ukrepe zneska pomoči ni mogoče izračunati na podlagi dodatnih stroškov; to velja za pomoč v obliki oprostitev ali znižanj okoljskih dajatev in pomoč v obliki shem trgovanja z dovoljenji. V teh primerih je treba sorazmernost zagotoviti s pogoji in merili za odobritev oprostitev in znižanj dajatev, ki zagotavljajo, da upravičenec ne prejme prevelikih ugodnosti in da je selektivnost ukrepa omejena na strogi minimum.

34.

Stroški doseganja varstva okolja so pogosto relativno višji za mala in srednja podjetja v primerjavi z obsegom njihove dejavnosti. Poleg tega sposobnost malih in srednjih podjetij, da krijejo take stroške, pogosto omejujejo pomanjkljivosti kapitalskega trga. Zaradi tega in glede na zmanjšano tveganje hujših izkrivljanj konkurence v primerih, ko je upravičenec malo ali srednje podjetje, je za takšna podjetja za določene vrste pomoči lahko upravičljiv bonus.

35.

Poleg tega se države Efte spodbujajo k zagotavljanju stroškovne učinkovitosti pri doseganju okoljskih koristi, na primer z izbiranjem ukrepov, za katere so zunanji stroški, ki se preprečijo, znatni v primerjavi z zneskom pomoči. Ker pa ne obstaja neposredna povezava med zunanjimi stroški, do katerih ni prišlo, in stroški, ki jih ima podjetje, se lahko samo v izjemnih primerih zunanji stroški, do katerih ni prišlo, uporabljajo kot podlaga za določitev zneskov državnih pomoči. Za zagotovitev primerne spodbude za podjetje, da spremeni svoje ravnanje, je treba ponavadi znesek pomoči neposredno povezati s stroški, ki jih nosi podjetje.

36.

Če so ukrepi državne pomoči za okolje dobro usmerjeni in so protiutež samo dejanskim dodatnim stroškom, povezanim z višjo stopnjo varstva okolja, je tveganje, da bo pomoč neupravičeno izkrivljala konkurenco, ponavadi dokaj omejeno. Zato je bistveno, da so ukrepi državne pomoči za okolje dobro usmerjeni. Kadar pomoč ni potrebna ali sorazmerna za dosego predvidenega cilja, bo škodila konkurenci. To se lahko zgodi zlasti, če pomoč pripelje do:

37.

V nekaterih primerih je zaradi skupne koristi za okolje cilj ukrepa posredovati pri delovanju trga za spodbuditev določenih okolju prijaznejših proizvodenj na račun drugih, ki bolj onesnažujejo. Taki ukrepi povzročijo, da lahko proizvajalci zadevnih okolju prijaznih proizvodov izboljšajo svoj tržni položaj glede na konkurente, ki nudijo okolju manj koristne proizvode. V takih primerih bo Nadzorni organ upošteval splošen okoljski učinek ukrepa pri njegovem negativnem vplivu na tržni položaj in s tem na dobiček podjetij, ki ne dobivajo pomoči. Manjši kot je pričakovani okoljski učinek zadevnega ukrepa, pomembnejše je preverjanje njegovega učinka na tržne deleže in dobiček konkurenčnih proizvodov.

38.

Brez poseganja v člene 4 do 7 dela II Protokola 3 k Sporazumu med članicami Efte o ustanovitvi nadzornega organa in sodišča (v nadaljnjem besedilu: Sporazum o nadzornem organu in sodišču) se pravne domneve, ki jih uporablja Nadzorni organ Efte, razlikujejo glede na vrsto priglašenega ukrepa državne pomoči.

39.

V poglavju 3 teh smernic je Nadzorni organ opredelil vrsto ukrepov, v zvezi s katerimi vnaprej meni, da bo državna pomoč obravnavala tržno nepopolnost, ki ovira varstvo okolja, ali izboljšala raven varstva okolja. Nadzorni organ poleg tega določa vrsto pogojev in parametrov, katerih namen je zagotoviti, da državna pomoč dejansko ima spodbujevalni učinek, je sorazmerna in ima omejen negativen učinek na konkurenco in trgovino. Poglavje 3 torej vsebuje parametre v zvezi z dejavnostjo, ki prejema pomoč, intenzivnostjo pomoči in pogojev, ki so povezani z združljivostjo.

40.

Za zneske pomoči, ki so nad določenim pragom, in za določene posebne primere pa je potreben dodaten pregled zaradi večjih tveganj izkrivljanja konkurence in trgovine. Dodaten pregled bo navadno sestavljen iz dodatne in podrobnejše analize dejstev ukrepa v skladu s poglavjem 5. Ti ukrepi se bodo razglasili za združljive, če je ocena testa tehtanja na podlagi poglavja 5 na splošno pozitivna. V okviru te analize se ne domneva, da so na začetku izpolnjena merila združljivosti. Za opustitve dajatev in znižanja okoljskih dajatev bo veljala le ocena, določena v poglavju 4 (14).

41.

Kot rezultat te podrobne ocene lahko Nadzorni organ odobri pomoč, jo razglasi za nezdružljivo z delovanjem Sporazuma EGP ali na podlagi pogojev sprejme sklep o združljivosti.

42.

Nadzorni organ je opredelil vrsto ukrepov, v zvezi s katerimi je lahko državna pomoč v skladu s posebnimi pogoji združljiva s členom 61(3)(c) Sporazuma EGP.

43.

Ta vrsta pomoči zagotavlja posamične spodbude podjetjem za doseganje višje stopnje varstva okolja. Podjetje ponavadi ni spodbujeno k preseganju obveznih standardov, če strošek takega početja presega korist, ki bi jo imelo. V takih primerih je mogoče dodeliti državno pomoč za zagotovitev spodbude podjetjem za izboljšanje varstva okolja. V skladu s ciljem Skupnosti za podporo ekološke inovativnosti je mogoče sprejeti ugodnejšo obravnavo za projekte ekološke inovativnosti, ki obravnavajo dvojno tržno nepopolnost, povezano z večjimi tveganji inovativnosti in okoljskimi vidiki projekta. Cilj pomoči za ekološko inovativnost je tako pospešiti tržno razširjanje ekološke inovativnosti.

44.

Promet je odgovoren za velik delež skupnih emisij toplogrednih plinov (približno 30 %) ter lokalno onesnaževanje s prahom, delci, NOx in SOx. Zato je pomembno spodbujati čiste vrste prevoza za boj proti globalnim podnebnim spremembam in za zmanjšanje lokalnega onesnaževanja, zlasti v mestih. V tem okviru je še zlasti pomembno spodbujati nakup čistih prevoznih sredstev (vključno s čistimi ladjami).

45.

Te smernice ne dovoljujejo pomoči za pomoč podjetjem pri izpolnjevanju že veljavnih standardov Skupnosti, saj taka pomoč ne bi vodila do višje ravni varstva okolja. Toda državna pomoč lahko zagotovi bistveno hitrejše izvajanje na novo sprejetih standardov Skupnosti, ki še ne veljajo, in tako prispeva k hitrejšemu zmanjšanju onesnaževanja, kot če ne bi bilo pomoči. V takih razmerah lahko državna pomoč ustvari posamezne spodbude za podjetja za izravnavo posledic negativnih zunanjih učinkov, povezanih z onesnaževanjem.

46.

Tržne nepopolnosti, povezane z nesimetričnimi informacijami, obravnava pomoč podjetjem za študije o naložbah, ki so namenjene doseganju stopnje varstva okolja, ki presega standarde Skupnosti ali ki izboljšujejo varstvo okolja v odsotnosti standardov Skupnosti, ter za študije o varčevanju z energijo in proizvodnji energije iz obnovljivih virov. Podjetja pogosto podcenjujejo možnosti in koristi, povezane z varčevanjem z energijo in energijo iz obnovljivih virov, kar vodi v premajhne naložbe.

47.

Ta vrsta pomoči obravnava tržne nepopolnosti, povezane z negativnimi zunanjimi učinki, z oblikovanjem posameznih spodbud za dosego okoljskih ciljev za varčevanje z energijo in zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Državna pomoč je lahko primerna, če naložbe, ki imajo za posledico prihranke energije, niso obvezne v skladu z veljavnimi standardi Skupnosti in če niso donosne, to je, če je strošek prihranka energije višji od s tem povezane zasebne gospodarske koristi. V primeru malih in srednjih podjetij je lahko potrebna ugodnejša podpora, da se upošteva dejstvo, da ta podjetja pogosto podcenjujejo koristi, povezane s prihranki energije v dolgih obdobjih, in zato premalo vlagajo v ukrepe za varčevanje z energijo.

48.

Ta vrsta pomoči obravnava tržne nepopolnosti, povezane z negativnimi zunanjimi učinki, z oblikovanjem posameznih spodbud za povečanje deleža obnovljivih energetskih virov v celotni proizvodnji energije. Povečana uporaba obnovljivih energetskih virov bo po pričakovanjih imela pomembno vlogo pri doseganju ciljev za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Državna pomoč je lahko upravičena, če je strošek proizvodnje obnovljive energije višji od stroška proizvodnje, ki temelji na manj okolju prijaznih virih, in če ne obstaja obvezen standard Skupnosti glede deleža energije iz obnovljivih virov za posamezna podjetja. Visok strošek proizvodnje nekaterih vrst obnovljive energije podjetjem ne omogoča zaračunavanja konkurenčnih cen na trgu, s čimer ustvarja oviro pri dostopu na trg za obnovljivo energijo. Zaradi tehnološkega razvoja na področju obnovljive energije in postopne vedno večje internalizacije okoljskih zunanjih učinkov (kar je na primer posledica Direktive 2008/1/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2008 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (15), zakonodaje o kakovosti zraka in sistema trgovanja z emisijami) pa stroškovna razlika v zadnjih letih kaže trend zmanjševanja, kar zmanjšuje potrebo po pomoči.

49.

Poleg tega morata imeti od spodbujanja biogoriv (16) korist varnost oskrbe in politika na področju podnebnih sprememb, in sicer na trajnosten način. Zato je državna pomoč lahko ustrezen instrument samo za tiste primere uporabe virov obnovljive energije, pri katerih sta korist za okolje in okoljska trajnost vidna. Natančneje, biogoriva, ki ne izpolnjujejo meril trajnosti, določenih v členu 15 predloga Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (17), se ne bodo štela za upravičena do državne pomoči. Države Efte lahko pri oblikovanju svojih podpornih sistemov spodbujajo uporabo biogoriv, ki prinašajo dodatne koristi – vključno s koristmi diverzifikacije, ki jo nudijo biogoriva iz odpadkov, ostankov, celuloznega in lignoceluloznega materiala – tako da na eni strani ustrezno upoštevajo različne stroške proizvodnje energije iz tradicionalnih biogoriv in na drugi strani tista biogoriva, ki imajo dodatne prednosti.

50.

V zvezi z obrati vodne energije je treba opozoriti, da je njihov okoljski vpliv lahko dvojen. Gotovo lahko veliko pripomorejo k nižjim emisijam toplogrednih plinov. Zato imajo lahko pomembno vlogo pri celotnem naboru energetskih virov. Po drugi strani imajo lahko ti obrati tudi negativen vpliv, na primer na vodne sisteme in biotsko raznovrstnost (18).

51.

Ti vrsti pomoči obravnavata tržne nepopolnosti, povezane z negativnimi zunanjimi učinki, z oblikovanjem posameznih spodbud za izpolnitev okoljskih ciljev na področju varčevanja z energijo. Soproizvodnja toplote in električne energije (v nadaljnjem besedilu: SPTE) je najučinkovitejši način hkratnega proizvajanja električne energije in toplote. S soproizvodnjo električne energije in toplote se pri proizvodnji izgubi manj energije. Pomen SPTE za energetsko strategijo EU je bil poudarjen s sprejetjem Direktive 2004/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o spodbujanju soproizvodnje, ki temelji na rabi koristne toplote, na notranjem trgu z energijo in o spremembi Direktive 92/42/EGS (19). Sklicevati se je mogoče tudi na poglavje o soproizvodnji v Akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost: uresničitev možnosti (20) Evropske komisije. Slednji dokument opozarja tudi na potencial odpadne toplote, na primer iz industrije ali javnih služb, za koristno uporabo, na primer za daljinsko ogrevanje. Poleg tega je lahko daljinsko ogrevanje energetsko učinkovitejše kot individualno ogrevanje in lahko zagotavlja bistveno izboljšanje kakovosti zraka v mestih. Zato je mogoče dodeliti državno pomoč za zagotovitev spodbud za dosego okoljskih ciljev, če se dokaže, da daljinsko ogrevanje manj onesnažuje ter da je v proizvodnem procesu in distribuciji toplote energetsko učinkovitejše, vendar dražje od individualnega ogrevanja. Kot v primeru obnovljive energije pa je mogoče pričakovati, da bo postopna internalizacija okoljskih zunanjih učinkov v stroške drugih tehnologij zmanjšala potrebo po pomoči s postopno konvergenco teh stroškov s stroški SPTE in daljinskega ogrevanja.

52.

Ta vrsta pomoči je namenjena zagotavljanju posameznih spodbud za dosego okoljskih ciljev, povezanih z ravnanjem z odpadki (21). Šesti okoljski akcijski program (22) opredeljuje preprečevanje nastajanja odpadkov in ravnanje z njimi kot eno izmed štirih glavnih prednostnih nalog. Njegov glavni cilj je ločiti nastajanje odpadkov od gospodarske dejavnosti, da rast EU ne po pripeljala do nastanka še več odpadkov. V tem okviru je mogoče državno pomoč dodeliti proizvajalcu odpadkov (oddelek 3.1.1) in podjetjem, ki ravnajo z odpadki ali reciklirajo odpadke, ki jih proizvajajo druga podjetja (oddelek 3.1.9). Vendar pa morajo biti zagotovljeni pozitivni vplivi na okolje, upoštevati je treba načelo ‚onesnaževalec plača‘ in ne sme se izkrivljati običajno delovanje trgov s sekundarnimi materiali.

53.

Ta vrsta pomoči je namenjena oblikovanju posameznih spodbud za izenačitev posledic negativnih zunanjih učinkov, če ni mogoče določiti onesnaževalca in mu naložiti plačila za popravilo okoljske škode, ki jo je povzročil. V takih primerih je državna pomoč lahko upravičena, če je strošek sanacije višji od posledičnega povečanja vrednosti območja.

54.

Ta tip naložbene pomoči je namenjen oblikovanju posameznih spodbud za zmanjšanje negativnih zunanjih učinkov s preselitvijo podjetij, ki močno onesnažujejo, na območja, kjer bo imelo tako onesnaževanje manj škodljiv učinek, kar bo zmanjšalo zunanje stroške. V skladu s previdnostnim načelom te smernice uvajajo možnost za dodelitev pomoči za preselitev obratov visokega tveganja na podlagi Direktive Sveta 96/82/ES z dne 9. decembra 1996 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi (23) (v nadaljnjem besedilu: Direktiva Seveso II) (24). Nezgode v preteklosti so pokazale, da je pri preprečevanju nezgod in omejevanju posledic nezgod za ljudi ter okolje bistvena lokacija obrata, ki ga zajema Direktiva Seveso II. Državna pomoč je tako lahko upravičena, če se preselitev izvede iz okoljskih razlogov. Za zagotovitev, da za preselitev iz drugih namenov ne bo dodeljena pomoč, bi bila potrebna upravna ali sodna odločba pristojnega javnega organa ali dogovor med pristojnim javnim organom in podjetjem o preselitvi podjetja. V upravičenih stroških je treba upoštevati vse ugodnosti, ki jih lahko pridobi podjetje zaradi preselitve.

55.

Sheme trgovanja z dovoljenji lahko vključujejo državno pomoč na različne načine, na primer kadar države Efte dodelijo dovoljenja in pravice pod njihovo tržno vrednostjo ter je to pripisano državam Efte. Ta vrsta pomoči se lahko uporablja za obravnavanje negativnih zunanjih učinkov z dopuščanjem uvedbe tržno usmerjenih instrumentov, ki so osredotočeni na okoljske cilje. Če je skupni znesek dovoljenj, ki jih država članica dodeli, nižji od skupnih pričakovanih potreb podjetij, bo splošen učinek na raven varstva okolja pozitiven. Če na ravni posameznega podjetja odobrene pravice ne krijejo vseh pričakovanih potreb podjetja, mora to bodisi zmanjšati svoje onesnaževanje in tako prispevati k povečanju stopnje varstva okolja ali kupiti dopolnilne pravice na trgu in tako plačati nadomestilo za svoje onesnaževanje. Zaradi omejitve izkrivljanja konkurence ni mogoče upravičiti nobene prekomerne dodelitve pravic, poleg tega pa je treba zagotoviti, da se preprečijo nepotrebne ovire za dostop.

56.

Merila iz točke 55 so osnova za oceno Nadzornega organa o razmerah, ki bodo nastale ob koncu obdobja trgovanja 31. decembra 2012. V zvezi z razmerami, ki bodo nastale v obdobju trgovanja po tem datumu, bo Nadzorni organ ocenil ukrepe glede na to, ali so potrebni in hkrati sorazmerni.

57.

Z znižanji ali oprostitvami okoljskih dajatev v zvezi z določenimi sektorji ali kategorijami podjetij lahko postane izvedljivo sprejetje višjih dajatev za druga podjetja, posledica česar bi bilo splošno izboljšanje internalizacije stroškov in ustvarjanje dodatnih spodbud za izboljšanje varstva okolja. V skladu s tem je ta vrsta pomoči lahko nujna za posredno obravnavanje negativnih zunanjih učinkov, tako da olajša uvedbo ali ohranitev razmeroma visoke stopnje nacionalnih okoljskih dajatev. Da bi bila pomoč združljiva, je treba dokazati, da so oprostitve ali znižanja potrebna za vse predlagane kategorije upravičencev ter da so sorazmerni. Predvideva se, da je tako le v primeru, če upravičenci plačujejo vsaj najnižjo davčno raven Skupnosti, ki jo določa morebitna veljavna direktiva (25). Sicer bo potreba odvisna od tega, kakšen vpliv ima nacionalna dajatev na proizvodne stroške, ter od možnosti prenosa dajatve na potrošnike in zmanjšanja stopnje dobička. Sorazmernost bo odvisna od tega, v kolikšni meri lahko upravičenci dodatno znižajo svojo porabo ali svoje emisije, plačajo del nacionalne dajatve ali sklenejo okoljske dogovore za zmanjšanje onesnaževanja (26).

58.

Te smernice se uporabljajo za državno pomoč za varstvo okolja. Uporabljale se bodo v skladu z drugimi politikami EGP o državni pomoči, drugimi določbami Sporazuma EGP in zakonodajo, sprejeto v skladu s Sporazumom EGP. Te smernice se bodo nanašale tudi na zakonodajo, ki ni vključena v Sporazum EGP (27).

59.

Te smernice veljajo za pomoč (28) za podporo varstva okolja v vseh sektorjih, ki jih ureja Sporazum EGP. Prav tako se uporabljajo za tiste sektorje, za katere veljajo posebna pravila EGP o državni pomoči (predelava jekla, ladjedelstvo, motorna vozila, sintetična vlakna, promet in premogovništvo), razen če tovrstna posebna pravila določajo drugače.

60.

Te smernice ne zajemajo zasnove in izdelave okolju prijaznih proizvodov, strojev ali prevoznih sredstev, katerih cilj je obratovanje z manjšo količino naravnih virov, ter ukrepov, ki so bili sprejeti v obratih ali drugih proizvodnih enotah z namenom izboljšanja varnosti ali higiene.

61.

Trgovina s kmetijskimi proizvodi, ribjimi in drugimi morskimi proizvodi v veliki meri ne spada na področje Sporazuma EGP (29). Ker Nadzorni organ ni pristojen za revizijo ukrepov pomoči za varstvo okolja, ki na tej podlagi ne spadajo na področje Sporazuma EGP, jih te smernice ne bodo zajele.

62.

Financiranje okoljevarstvenih ukrepov, povezanih z infrastrukturo v zračnem, cestnem in železniškem prometu ter prometu po celinskih plovnih poteh in pomorskem prometu, vključno z vsemi projekti skupnega interesa, kakor so opredeljeni v Odločbi št. 1692/96/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 1996 o smernicah Skupnosti za razvoj vseevropskega prometnega omrežja (30), ni zajeto v teh smernicah.

63.

Za državno pomoč za raziskave, razvoj in inovacije na področju okolja veljajo predpisi iz Smernic o državni pomoči za raziskave in razvoj ter inovacije (31) Nadzornega organa. Faza tržnega razširjanja ekoloških inovacij (nakup ekološko inovativnega sredstva) pa je zajeta v teh smernicah.

64.

Značilnosti pomoči za dejavnosti okoljskega usposabljanja ne upravičujejo ločenih predpisov od splošnih predpisov o pomoči za dejavnosti usposabljanja in zato bo Nadzorni organ proučil tako pomoč v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 68/2001 z dne 12. januarja 2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri pomoči za usposabljanje (32).

65.

Storitve svetovanja imajo pomembno vlogo pri pomoči malim in srednjim podjetjem pri doseganju napredka na področju varstva okolja. Uporabne so lahko zlasti za izvedbo okoljskih presoj ali za oceno gospodarskih koristi okolju prijazne naložbe za podjetje ter tako navedena podjetja spodbujajo k naložbam v podporo varstvu okolja. Pomoč malim in srednjim podjetjem za storitve svetovanja/posvetovanja na področju okolja se lahko dodeli na podlagi Uredbe Komisije (ES) št. 70/2001 z dne 12. januarja 2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri pomoči za majhna in srednje velika podjetja (33).

66.

Te smernice se ne uporabljajo za nasedle stroške, kakor so opredeljeni v Smernicah o državni pomoči v zvezi z metodologijo za analizo državne pomoči, povezane z nasedlimi stroški (34).

67.

Poleg tega se, če ne veljajo določbe o varčevanju energije iz oddelka 3.1.5, te smernice ne uporabljajo za državno pomoč za naložbe v infrastrukturo v zvezi z daljinskim ogrevanjem, ki bo ocenjena v skladu s členom 61(3)(c) Sporazuma EGP.

68.

V nekaterih državah Efte podjetja plačujejo okoljske dajatve in hkrati sodelujejo v shemah trgovanja z dovoljenji. Nadzorni organ nima zadostnih izkušenj v zvezi z ocenjevanjem združljivosti znižanj okoljskih dajatev v takšnih primerih. Zato je prezgodaj, da bi Nadzorni organ o tem pripravil splošna navodila. Namesto tega bo ocena takih zadev, če bodo pomenile državno pomoč v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP, izvedena na podlagi člena 61(3)(c) Sporazuma EGP.

69.

Nazadnje bi lahko nekatera izmed sredstev za podporo elektrarn na fosilna goriva ali drugih industrijskih obratov, opremljenih z zmogljivostmi za zajem, prevoz in shranjevanje CO2, ali posameznih elementov verige zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida, ki jih predvidevajo države Efte, lahko pomenila državno pomoč, vendar je glede na pomanjkanje izkušenj še prezgodaj za določitev smernic v zvezi z odobritvijo kakršne koli tovrstne pomoči. Upoštevati je treba strateški pomen te tehnologije za EGP v smislu varnosti oskrbe z energijo in zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Sklicevati se je mogoče tudi na dolgoročni cilj Skupnosti glede omejitve podnebne spremembe na 2 °C v primerjavi s predindustrijsko ravnjo ter podporo, ki jo je Komisija izrazila izgradnji industrijskih demonstracijskih obratov do leta 2015 (35), če so varni za okolje in prispevajo k varstvu okolja. Nadzorni organ bo na tej podlagi imel pozitivni odnos do državne pomoči za tovrstne projekte. Projekti bi se lahko ocenjevali na podlagi člena 61(3)(c) Sporazuma EGP ali bi bili upravičeni kot pomembni projekti splošnega evropskega interesa v skladu s pogoji iz člena 61(3)(b) Sporazuma in točke 147 teh smernic.

70.

Za te smernice se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

71.

Državna pomoč za varstvo okolja je združljiva z delovanjem Sporazuma EGP v smislu člena 61(3)(c) Sporazuma EGP, če na podlagi testa tehtanja vodi k povečanju dejavnosti varstva okolja, ne da bi škodljivo vplivala na pogoje trgovanja do mere, ki je v nasprotju s skupnim interesom. V tej zvezi morajo za trajanje shem pomoči veljati razumni roki brez vplivanja na možnost, da država Efte ponovno priglasi ukrep po preteku roka, ki ga je določil Nadzorni organ. Države Efte lahko priglasitve ukrepov pomoči podprejo s strogimi ocenami podobnih predhodnih ukrepov pomoči, ki prikazujejo spodbujevalni učinek pomoči.

72.

Ukrepi, opisani v točkah 73 do 146, so lahko združljivi na podlagi člena 61(3)(c).

73.

Pomoč za naložbe, ki podjetjem omogoča preseganje standardov Skupnosti za varstvo okolja ali povečanje varstva okolja v odsotnosti standardov Skupnosti, se bo štela za združljivo z delovanjem Sporazuma EGP v smislu člena 61(3)(c) Sporazuma EGP, če so izpolnjeni pogoji iz točk 74 do 84 in oddelka 3.2.

74.

Naložbe, ki prejemajo pomoč, morajo izpolnjevati enega izmed naslednjih dveh pogojev:

75.

Pomoči ni mogoče dodeliti, če takšna izboljšanja privedejo le do tega, da podjetja izpolnjujejo standarde Skupnosti, ki so že sprejeti, vendar še ne veljajo (46).

76.

Intenzivnost pomoči ne sme presegati 50 % upravičenih stroškov naložbe, kakor so opredeljeni v točkah 80 do 84.

77.

Če je naložbena pomoč odobrena v resnično konkurenčnih postopkih zbiranja ponudb na podlagi jasnih, preglednih in nediskriminatornih meril, kar dejansko zagotavlja, da je pomoč omejena na najmanjši znesek, ki je potreben, da se doseže korist za okolje, lahko intenzivnost pomoči znaša do 100 % upravičenih stroškov naložbe, kakor je opredeljeno v točkah 80 do 84. Tak postopek zbiranja ponudb mora biti nediskriminatoren in mora omogočati sodelovanje zadostnega števila podjetij. Poleg tega mora biti proračun v zvezi s postopkom zbiranja ponudb zavezujoča obremenitev v smislu, da vsi upravičenci ne morejo prejeti pomoči. Končno, pomoč je treba odobriti na podlagi prve ponudbe, ki jo predloži ponudnik, ter s tem preprečiti nadaljnja pogajanja.

78.

Če se naložba nanaša na nakup ekološko inovativnega sredstva ali začetek ekološko inovativnega projekta, se lahko intenzivnost pomoči poveča za 10 odstotnih točk, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

79.

Če bo pomoč za naložbe za podjetja, ki presegajo standarde Skupnosti ali povečujejo stopnjo varstva okolja v odsotnosti takih standardov, dodeljena malim in srednjim podjetjem, se lahko intenzivnost pomoči poveča za 10 odstotnih točk za srednja podjetja in 20 odstotnih točk za mala podjetja, kot je določeno v razpredelnici.

80.

Upravičeni stroški morajo biti omejeni na dodatne stroške naložbe, ki so nujni za dosego višje stopnje varstva okolja, kot jo zahtevajo standardi Skupnosti, in bodo izračunani v dveh korakih. Najprej se bodo, kadar bo to primerno, stroški naložbe, neposredno povezani z varstvom okolja, določili glede na obratne hipotetične razmere. Nato se bodo odštele ugodnosti poslovanja in prišteli stroški poslovanja.

81.

Določitev dela naložbe, ki je neposredno povezan z varstvom okolja:

82.

Določitev ugodnosti/stroškov poslovanja: upravičene stroške je treba, razen če je v tem poglavju določeno drugače, izračunati neto brez katerih koli ugodnosti poslovanja in stroškov poslovanja, ki so povezani z dodatno naložbo za varstvo okolja in so nastali v prvih petih letih življenjske dobe zadevne naložbe. To pomeni, da je treba tovrstne ugodnosti poslovanja odšteti in se lahko tovrstni stroški prištejejo k dodatnim stroškom naložbe.

83.

Upravičena naložba ima lahko obliko naložbe v opredmetena in/ali neopredmetena sredstva.

84.

V primeru naložb, usmerjenih v dosego ravni varstva okolja, ki je višja od standardov Skupnosti, bi bilo treba obratne hipotetične razmere izbrati takole:

85.

Splošna pravila, določena v točkah 73 do 84, se uporabljajo za pomoč za podjetja, ki presegajo standarde Skupnosti ali izboljšujejo varstvo okolja v odsotnosti standardov Skupnosti v prometnem sektorju. Z odstopanjem od točke 75 je dovoljena pomoč za nakup novih prevoznih sredstev za cestni in železniški promet ter promet po celinskih plovnih poteh in pomorski promet, ki izpolnjujejo sprejete standarde Skupnosti, če je bil nakup izveden pred njihovim začetkom veljavnosti in kadar se novi standardi Skupnosti, ko bodo obvezni, ne bodo uporabljali z veljavnostjo za nazaj za že kupljena prevozna sredstva.

86.

Upravičeni stroški v primerih posodabljanja z okoljevarstvenim ciljem v prometnem sektorju so skupni dodatni neto stroški, vključeni v skladu z metodologijo izračuna upravičenih stroškov, določeno v točkah 80 do 84, če so obstoječa prevozna sredstva posodobljena v skladu z okoljskimi standardi, ki na dan začetka obratovanja teh prevoznih sredstev še niso bili veljavni, ali če za obstoječa prevozna sredstva ne veljajo nobeni okoljski standardi.

87.

Pomoč za izpolnjevanje novih standardov Skupnosti, ki povečujejo varstvo okolja in še ne veljajo, se bo štela za združljivo z delovanjem Sporazuma EGP v smislu člena 61(3)(c) Sporazuma EGP, če so bili sprejeti standardi Skupnosti, pod pogojem, da se bo naložba izvedla in zaključila vsaj eno leto pred začetkom veljavnosti standarda.

88.

Največje intenzivnosti pomoči so 25 % za mala podjetja, 20 % za srednja podjetja in 15 % za velika podjetja, če se naložba izvede in zaključi več kot tri leta pred obveznim datumom prenosa ali dnevom začetka veljavnosti. Največje intenzivnosti pomoči so 20 % za mala podjetja, 15 % za srednja podjetja in 10 % za velika podjetja, če se naložba izvede in zaključi med enim in tremi leti pred obveznim datumom prenosa ali dnevom začetka veljavnosti.

89.

Upravičeni stroški morajo biti omejeni na dodatne stroške naložbe, ki so potrebni za dosego stopnje varstva okolja, ki jo zahteva standard Skupnosti, v primerjavi s trenutno stopnjo varstva okolja, ki se zahteva pred začetkom veljavnosti tega standarda.

90.

Upravičene stroške je treba izračunati neto brez katerih koli ugodnosti poslovanja in stroškov poslovanja, ki so povezani z dodatno naložbo in so nastali v prvih petih letih življenjske dobe te naložbe, kakor je določeno v točkah 81, 82 in 83.

91.

Pomoč podjetjem za študije, neposredno povezane z naložbami za namene doseganja standardov v skladu s pogoji, določenimi v oddelku 3.1.1, za doseganje varčevanja z energijo v skladu s pogoji, določenimi v oddelku 3.1.5, za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov v skladu s pogoji, določenimi v oddelku 3.1.6, se bo štela za združljivo z delovanjem Sporazuma EGP v smislu člena 61(3)(c) Sporazuma EGP, če bodo izpolnjeni pogoji iz tega poglavja. To bo veljalo tudi v primerih, kadar se po pripravljalni študiji proučena naložba na koncu ne bo izvedla.

92.

Intenzivnost pomoči ne sme preseči 50 % stroškov študije.

93.

Kadar se študija izvede v imenu malega ali srednjega podjetja, je mogoče intenzivnost pomoči povečati za 10 odstotnih točk za srednja podjetja in 20 odstotnih točk za mala podjetja, kakor je določeno v razpredelnici.

94.

Naložbe in/ali pomoč za tekoče poslovanje, ki podjetjem omogočajo uresničevanje varčevanja z energijo, se bodo štele za združljive z delovanjem Sporazuma EGP v smislu člena 61(3)(c) Sporazuma EGP, če bodo izpolnjeni naslednji pogoji:

95.

Intenzivnost pomoči ne sme presegati 60 % upravičenih stroškov naložbe.

96.

Če se bo pomoč za naložbe za varčevanje z energijo dodelila malim in srednjim podjetjem, je mogoče intenzivnost pomoči povečati za 10 odstotnih točk za srednja podjetja in za 20 odstotnih točk za mala podjetja, kot je določeno v razpredelnici.

97.

Če je naložbena pomoč odobrena v resnično konkurenčnih postopkih zbiranja ponudb na podlagi jasnih, preglednih in nediskriminatornih meril, kar dejansko zagotavlja, da je pomoč omejena na najmanjši znesek, ki je potreben, da se doseže največji možen prihranek energije, lahko intenzivnost pomoči doseže 100 % upravičenih stroškov naložbe, kakor so opredeljeni v točki 98. Tak postopek zbiranja ponudb mora biti nediskriminatoren in mora omogočati sodelovanje zadostnega števila podjetij. Poleg tega mora biti proračun v zvezi s postopkom zbiranja ponudb zavezujoča obremenitev v smislu, da vsi upravičenci ne morejo prejeti pomoči. Končno, pomoč je treba odobriti na podlagi prve ponudbe, ki jo predloži ponudnik, ter s tem preprečiti nadaljnja pogajanja.

98.

Upravičeni stroški morajo biti omejeni na dodatne stroške naložbe, ki so potrebni za uresničitev varčevanja z energijo nad stopnjo, ki jo zahtevajo standardi Skupnosti.

Pri izračunavanju dodatnih stroškov je treba upoštevati naslednja pravila:

99.

Pomoč za tekoče poslovanje za varčevanje z energijo se dodeli samo, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

100.

V primeru pomoči, ki se postopoma zmanjšuje, intenzivnost pomoči ne sme presegati 100 % dodatnih stroškov prvo leto, vendar mora linearno upadati na nič do konca petega leta. V primeru pomoči, ki se ne zmanjšuje postopoma, intenzivnost pomoči ne sme presegati 50 % dodatnih stroškov.

101.

Okoljske naložbe in/ali pomoč za tekoče poslovanje za spodbujanje energije iz obnovljivih virov se bodo štele za združljive z delovanjem Sporazuma EGP v smislu člena 61(3)(c) Sporazuma EGP, če bodo izpolnjeni pogoji iz točk 102 do 111. Državna pomoč je lahko upravičena, če ni obveznih standardov Skupnosti v zvezi z deležem energije iz obnovljivih virov za posamezna podjetja. Pomoč za naložbe in/ali pomoč za tekoče poslovanje za proizvodnjo biogoriv sta dovoljeni le za trajnostna biogoriva.

102.

Intenzivnost pomoči ne sme presegati 60 % upravičenih stroškov naložbe.

103.

Če se bo pomoč za obnovljive vire energije dodelila malim in srednjim podjetjem, se lahko intenzivnost pomoči poveča za 10 odstotnih točk za srednja podjetja in 20 odstotnih točk za mala podjetja, kot je določeno v razpredelnici.

104.

Če je naložbena pomoč odobrena v resnično konkurenčnih postopkih zbiranja ponudb na podlagi jasnih, preglednih in nediskriminatornih meril, kar dejansko zagotavlja, da je pomoč omejena na najmanjši znesek, ki je potreben, da se doseže največja možna obnovljiva energija, lahko intenzivnost pomoči doseže do 100 % upravičenih stroškov naložbe, kakor so opredeljeni v točkah 105 in 106. Tak postopek zbiranja ponudb mora biti nediskriminatoren in mora omogočati sodelovanje zadostnega števila podjetij. Poleg tega mora biti proračun v zvezi s postopkom zbiranja ponudb zavezujoča obremenitev v smislu, da vsi upravičenci ne morejo prejeti pomoči. Končno, pomoč je treba odobriti na podlagi prve ponudbe, ki jo predloži ponudnik, ter s tem preprečiti nadaljnja pogajanja.

105.

Za energijo iz obnovljivih virov morajo biti upravičeni stroški naložbe omejeni na dodatne stroške naložbe, ki jih krije upravičenec, v primerjavi s klasično elektrarno ali klasičnim sistemom ogrevanja enake zmogljivosti v smislu učinkovite proizvodnje energije.

106.

Upravičene stroške je treba izračunati neto brez katerih koli ugodnosti poslovanja in stroškov poslovanja, ki so povezani z dodatno naložbo za energijo iz obnovljivih virov in so nastali v prvih petih letih življenjske dobe te naložbe, kakor je določeno v točkah 81, 82 in 83.

107.

Pomoč za tekoče poslovanje za proizvodnjo obnovljive energije je lahko upravičena za pokritje razlike med stroški proizvodnje energije iz obnovljivih virov energije in tržno ceno zadevne oblike energije. To velja za proizvodnjo obnovljive energije za namene naknadne prodaje na trgu ter za namene lastne porabe podjetja.

108.

Države Efte lahko dodelijo pomoč za obnovljive vire energije, kakor sledi:

109.

Možnost 1

110.

Možnost 2

111.

Možnost 3

Poleg tega lahko države Efte odobrijo pomoč za tekoče poslovanje v skladu z določbami iz točke 100.

112.

Okoljske naložbe in pomoč za tekoče poslovanje za soproizvodnjo se bodo štele za združljive z delovanjem Sporazuma EGP v smislu člena 61(3)(c) Sporazuma EGP, če bo obrat za soproizvodnjo ustrezal opredelitvi soproizvodnje z visokim izkoristkom iz točke 70(11) in če bo v primeru pomoči za naložbe:

113.

V primeru pomoči za tekoče poslovanje mora obstoječi obrat za soproizvodnjo ustrezati opredelitvi soproizvodnje z visokim izkoristkom iz točke 70(11) in zahtevi, da obstaja splošen prihranek primarne energije v primerjavi z ločeno proizvodnjo, kot je opredeljena v Direktivi 2004/8/ES (51) in Odločbi 2007/74/ES.

114.

Intenzivnost pomoči ne sme presegati 60 % upravičenih stroškov naložbe.

115.

Če bo pomoč za naložbe za soproizvodnjo dodeljena malim in srednjim podjetjem, je mogoče intenzivnost pomoči povečati za 10 odstotnih točk za srednja podjetja in 20 odstotnih točk za mala podjetja, kot je določeno v razpredelnici.

116.

Če je naložbena pomoč odobrena v resnično konkurenčnih postopkih zbiranja ponudb na podlagi jasnih, preglednih in nediskriminatornih meril, kar dejansko zagotavlja, da je pomoč omejena na najmanjši znesek, ki je potreben, da se doseže največji možen prihranek energije, lahko intenzivnost pomoči doseže 100 % upravičenih stroškov naložbe, kakor je opredeljeno v točkah 117 in 118. Tak postopek zbiranja ponudb mora biti nediskriminatoren in mora omogočati sodelovanje zadostnega števila podjetij. Poleg tega mora biti proračun v zvezi s postopkom zbiranja ponudb zavezujoča obremenitev v smislu, da vsi upravičenci ne morejo prejeti pomoči. Končno, pomoč je treba odobriti na podlagi prve ponudbe, ki jo predloži ponudnik, ter s tem preprečiti nadaljnja pogajanja.

117.

Upravičeni stroški naložbe morajo biti omejeni na dodatne stroške naložbe, ki so potrebni za vzpostavitev obrata za soproizvodnjo z visokim izkoristkom, v primerjavi z referenčno naložbo.

118.

Upravičene stroške je treba izračunati neto brez kakršnih koli ugodnosti in stroškov poslovanja, ki so povezani z dodatno naložbo in so nastali v prvih petih letih življenjske dobe te naložbe, kakor je določeno v točkah 81 do 83.

119.

Pomoč za tekoče poslovanje za soproizvodnjo z visokim izkoristkom je mogoče dodeliti v skladu s predpisi za pomoč za poslovanje za obnovljivo energijo iz oddelka 3.1.6.2:

120.

Pomoč za okoljske naložbe v energetsko učinkovite toplarne za daljinsko ogrevanje (52) je združljiva z delovanjem Sporazuma EGP v smislu člena 61(3)(c) Sporazuma EGP, če privede do prihrankov primarne energije in če upravičena toplarna za daljinsko ogrevanje ustreza opredelitvi energetsko učinkovitega daljinskega ogrevanja iz točke 70(13) ter če:

121.

Intenzivnost pomoči za toplarne za daljinsko ogrevanje ne sme presegati 50 % upravičenih stroškov naložbe. Če je pomoč namenjena samo proizvodnemu delu toplarne za daljinsko ogrevanje, bodo za energetsko učinkovite toplarne za daljinsko ogrevanje, ki uporabljajo energijo iz obnovljivih virov, veljala pravila iz oddelka 3.1.6, in za tiste, ki uporabljajo soproizvodnjo, pravila iz oddelka 3.1.7.

122.

Če se bo pomoč za naložbe za energetsko učinkovito daljinsko ogrevanje dodelila malim in srednjim podjetjem, je mogoče intenzivnost pomoči povečati za 10 odstotnih točk za srednja podjetja in 20 odstotnih točk za mala podjetja, kot je določeno v razpredelnici.

123.

Če je naložbena pomoč odobrena v resnično konkurenčnih postopkih zbiranja ponudb na podlagi jasnih, preglednih in nediskriminatornih meril, kar dejansko zagotavlja, da je pomoč omejena na najmanjši znesek, ki je potreben, da se doseže največji možen prihranek energije, lahko intenzivnost pomoči doseže 100 % upravičenih stroškov naložbe, kakor je opredeljeno v točkah 124 in 125. Tak postopek zbiranja ponudb mora biti nediskriminatoren in mora omogočati sodelovanje zadostnega števila podjetij. Poleg tega mora biti proračun v zvezi s postopkom zbiranja ponudb zavezujoča obremenitev v smislu, da vsi upravičenci ne morejo prejeti pomoči. Končno, pomoč je treba odobriti na podlagi prve ponudbe, ki jo predloži ponudnik, ter s tem preprečiti nadaljnja pogajanja.

124.

Upravičeni stroški morajo biti omejeni na dodatne stroške naložbe, ki so potrebni za izvedbo naložbe v energetsko učinkovito daljinsko ogrevanje v primerjavi z referenčno naložbo.

125.

Upravičene stroške je treba izračunati neto brez katerih koli ugodnosti in stroškov poslovanja, ki so povezani z dodatno naložbo in so nastali v prvih petih letih življenjske dobe te naložbe, kakor je določeno v točkah 81 do 83.

126.

Pomoč za okoljske naložbe za ravnanje z odpadki drugih podjetij, vključno z dejavnostmi ponovne uporabe, reciklaže in predelave, se bo štela za združljivo z delovanjem Sporazuma EGP v smislu člena 61(3)(c) Sporazuma EGP, če bo tako ravnanje skladno s hierarhično razvrstitvijo načel ravnanja z odpadki (53) in skladno s pogoji iz točke 127.

127.

Pomoč za naložbe za ravnanje z odpadki se dodeli samo, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

128.

Intenzivnost pomoči ne sme presegati 50 % upravičenih stroškov naložbe.

129.

Če se bo pomoč za naložbe za ravnanje z odpadki dodelila malim in srednjim podjetjem, je mogoče intenzivnost pomoči povečati za 10 odstotnih točk za srednja podjetja in 20 odstotnih točk za mala podjetja, kot je določeno v razpredelnici.

130.

V primerjavi z referenčno naložbo, to je klasično proizvodnjo, ki ne vključuje ravnanja z odpadki enake zmogljivosti, morajo biti upravičeni stroški omejeni na dodatne stroške naložbe, ki so potrebni za izvedbo naložbe v ravnanje z odpadki in jih mora kriti upravičenec. Strošek take referenčne naložbe je treba odšteti od upravičenih stroškov.

131.

Upravičene stroške je treba izračunati neto brez kakršnih koli ugodnosti poslovanja in stroškov poslovanja, ki so povezani z dodatno naložbo v ravnanje z odpadki in so nastali v prvih petih letih življenjske dobe te naložbe (55), kakor je določeno v točkah 81 do 83.

132.

Naložbena pomoč za podjetja, ki popravljajo okoljsko škodo s sanacijo onesnaženih območij, se bo štela za združljivo z delovanjem Sporazuma EGP v smislu člena 61(3)(c) Sporazuma EGP (56), če privede do povečanja varstva okolja. Zadevna okoljska škoda zajema poslabšanje kakovosti tal ali površinske vode ali podtalnice.

Če je onesnaževalec natančno določen, mora ta oseba financirati sanacijo skladno z načelom ‚onesnaževalec plača‘, državne pomoči pa ni mogoče dodeliti. V tej zvezi se izraz ‚onesnaževalec‘ nanaša na osebo, ki je odgovorna po veljavni zakonodaji v državi Efte, ne glede na pravila Skupnosti, ki se sprejmejo za to področje.

Če onesnaževalec ni določen ali mu ni mogoče naložiti stroškov, lahko oseba, odgovorna za delo, prejme pomoč.

133.

Pomoč za sanacijo onesnaženih območij lahko znaša do 100 % upravičenih stroškov.

Skupni znesek pomoči v nobenem primeru ne sme presegati dejanskih stroškov, ki jih je imelo podjetje.

134.

Upravičeni stroški so enaki stroškom sanacijskih del brez povečanja vrednosti zemljišča. Vsi stroški, ki jih ima podjetje pri sanaciji svojega območja, ne glede na to, ali je takšen izdatek mogoče prikazati kot osnovno sredstvo v bilanci stanja, se pri sanaciji onesnaženih območij štejejo kot upravičene naložbe.

135.

Naložbena pomoč za preselitev podjetij na nove lokacije zaradi okoljevarstvenih razlogov se bo štela za združljivo z delovanjem Sporazuma EGP v smislu člena 61(3)(c) Sporazuma EGP, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

136.

Upravičenec je lahko:

137.

Intenzivnost pomoči ne sme presegati 50 % upravičenih stroškov naložbe. Intenzivnost pomoči se lahko poveča za 10 odstotnih točk za srednja podjetja in 20 odstotnih točk za mala podjetja, kot je določeno v razpredelnici.

138.

Za določitev višine upravičenih stroškov v primeru pomoči za preselitev bo Nadzorni organ Efte upošteval zlasti:

139.

Sistemi trgovanja z dovoljenji lahko vključujejo državno pomoč na več načinov, na primer če so dovoljenja in pravice dodeljene pod njihovo tržno vrednostjo ter je takšno dodeljevanje pripisano državam Efte.

140.

Državno pomoč, vključeno v sisteme trgovanja z dovoljenji, je mogoče razglasiti za združljivo z delovanjem Sporazuma EGP v smislu člena 61(3)(c) Sporazuma EGP, če so izpolnjeni pogoji iz točk (a) do (d) te točke in točke 141. Z odstopanjem točka 141 ne velja za obdobje trgovanja, ki se zaključi 31. decembra 2012 za sheme trgovanja z dovoljenji v skladu z Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES (59) (v nadaljnjem besedilu: evropski sistem trgovanja z emisijami):

141.

Nadzorni organ bo ocenil potrebo po državni pomoči, zajeti v shemi trgovanja z dovoljenji, in njeno sorazmernost v skladu z naslednjimi merili:

142.

Državna pomoč mora imeti spodbujevalni učinek. Državna pomoč za varstvo okolja mora povzročiti, da prejemnik pomoči spremeni svoje ravnanje, tako da se zviša stopnja varstva okolja.

143.

Nadzorni organ meni, da pomoč ne pomeni spodbude za upravičenca v vseh primerih, v katerih se je projekt začel že pred predložitvijo vloge upravičenca za pomoč nacionalnim organom.

144.

Če se projekt, ki prejema pomoč, ni začel pred oddajo prošnje za pomoč, se šteje, da je zahteva po spodbujevalnem učinku samodejno izpolnjena za vse kategorije pomoči, dodeljene malim in srednjim podjetjem, razen kadar mora biti pomoč ocenjena v skladu s podrobno oceno iz poglavja 5.

145.

Za vse druge projekte, ki prejemajo pomoč, bo Nadzorni organ Efte od države Efte, ki priglasi pomoč, zahteval prikaz spodbujevalnega učinka.

146.

Za prikaz spodbujevalnega učinka morajo zadevne države Efte dokazati, da se brez pomoči, to je v obratnih hipotetičnih razmerah, ne bi ohranila okolju prijaznejša alternativa. V ta namen mora zadevna država Efte predložiti podatke, ki izkazujejo:

147.

Pomoč za spodbujanje izvajanja pomembnih projektov skupnega evropskega interesa, ki so okoljska prednostna naloga, se lahko šteje za združljivo z delovanjem Sporazuma EGP v skladu s členom 61(3)(b) Sporazuma EGP, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

148.

Da bi Nadzorni organ lahko pravilno ocenil take projekte, je treba v praktičnem smislu dokazati skupen evropski interes: na primer, dokazati je treba, da projekt omogoča znaten napredek pri doseganju posebnih okoljskih ciljev EGP ali Skupnosti.

149.

Nadzorni organ bo ugodneje obravnaval priglašene projekte, če bodo vključevali znaten lasten prispevek upravičenca k projektu. Prav tako bo ugodneje obravnaval priglašene projekte, ki vključujejo podjetja iz več držav Efte.

150.

Če se pomoč šteje za združljivo z delovanjem Sporazuma EGP v skladu s členom 61(3)(b) Sporazuma EGP, lahko Nadzorni organ odobri pomoč po stopnjah, višjih od stopenj, ki so drugače določene v teh smernicah.

151.

Pomoč v obliki znižanj ali oprostitev okoljskih dajatev se šteje za združljivo z delovanjem Sporazuma EGP v smislu člena 61(3)(c) Sporazuma EGP, če vsaj posredno prispeva k izboljšanju stopnje varstva okolja ter če znižanja in oprostitve dajatev ne škodujejo zastavljenemu splošnemu cilju.

152.

Da bi bili znižanja in oprostitve dajatev, ki ustrezajo dajatvam, usklajenim v Skupnosti, zlasti tistih, ki so usklajene prek Direktive 2003/96/ES, odobreni v skladu s členom 61 Sporazuma EGS, morajo biti združljivi z ustrezno veljavno zakonodajo Skupnosti ter izpolnjevati omejitve in pogoje, določene v Sporazumu (60).

153.

Pomoč v obliki znižanj ali oprostitev dajatev, ki ustrezajo okoljskim dajatvam, usklajenim v Skupnosti, se šteje za združljivo z delovanjem Sporazuma EGP v smislu člena 61(3)(c) Sporazuma EGP za obdobje 10 let, pod pogojem, da upravičenci plačujejo vsaj stopnjo, ki ustreza najnižji davčni stopnji Skupnosti, ki jo določa veljavna zadevna direktiva (61).

154.

Pomoč v obliki znižanj ali oprostitev okoljskih dajatev, razen tistih, ki so omenjeni v točki 153 (62), se šteje za združljivo z delovanjem Sporazuma EGP v smislu člena 61(3)(c) Sporazuma EGP za obdobje 10 let, pod pogojem, da so izpolnjeni pogoji iz točk 155 do 159.

155.

Pri analizi davčnih shem, ki vključujejo elemente državne pomoči v obliki znižanj ali oprostitev takšnih dajatev, bo Nadzorni organ zlasti analiziral potrebo po pomoči in njeno sorazmernost ter njen vpliv na ravni zadevnih gospodarskih sektorjev.

156.

V ta namen se bo Nadzorni organ zanašal na podatke, ki jih bodo predložile države Efte. Podatki morajo vključevati ustrezne sektorje ali kategorije upravičencev, ki jih zajemajo oprostitve/znižanja, na eni strani ter stanje glavnih upravičencev v vsakem zadevnem sektorju in kako bi lahko obdavčenje pripomoglo k varovanju okolja na drugi strani. Oproščeni sektorji morajo biti primerno opisani in treba je predložiti seznam največjih upravičencev za vsak sektor (zlasti ob upoštevanju prometa, tržnih deležev in velikosti davčne osnove). Za vsak sektor je treba zagotoviti podatke o najučinkovitejših tehnikah v EGP v zvezi z zmanjšanjem okoljske škode, na katero je dajatev usmerjena.

157.

Poleg tega mora biti pomoč v obliki znižanj in oprostitev okoljskih dajatev potrebna in sorazmerna.

158.

Nadzorni organ bo štel pomoč za potrebno, če bodo izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji:

159.

Nadzorni organ bo štel pomoč za sorazmerno, če bo izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

160.

Da države Efte Nadzornemu organu omogočijo izvedbo podrobnejše ocene vseh znatnih zneskov pomoči, dodeljenih na podlagi odobrenih shem, in sprejetje odločitve, ali je takšna pomoč skladna z delovanjem Sporazuma EGP, morajo pomoč priglasiti vnaprej za vsak posamezen primer pomoči za naložbe ali pomoči za tekoče poslovanje, dodeljene na podlagi odobrene sheme ali posamično, če pomoč izpolnjuje naslednje pogoje (67):

(a)   za ukrepe, ki jih zajema USI: vsi primeri, priglašeni Nadzornemu organu v skladu z obveznostjo posamične priglasitve pomoči, kot predpisuje USI;

(b)   za posamezne ukrepe, ki jih zajemajo te smernice (68): vsi naslednji primeri:

(i)   pomoč za naložbe: če znesek pomoči presega 7,5 milijona EUR za eno podjetje (čeprav je del odobrene sheme pomoči);

(ii)   pomoč za tekoče poslovanje za varčevanje z energijo: če znesek pomoči presega 5 milijonov EUR za eno podjetje za pet let;

(iii)   pomoč za tekoče poslovanje za proizvodnjo obnovljive energije in/ali kombinirane proizvodnje obnovljive toplote: če je pomoč dodeljena obratom za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov na lokacijah, kjer zmogljivost proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov na podlagi pomoči presega 125 MW;

(iv)   pomoč za tekoče poslovanje za proizvodnjo biogoriva: če je pomoč dodeljena obratom za proizvodnjo biogoriv na lokacijah, kjer proizvodnja na podlagi pomoči presega 150 000 ton na leto;

(v)   pomoč za tekoče poslovanje za soproizvodnjo: če je pomoč dodeljena obratu za soproizvodnjo z zmogljivostjo soproizvodnje električne energije na podlagi pomoči, ki presega 200 MW. Pomoč za proizvodnjo toplote s soproizvodnjo bo ocenjena v okviru priglasitve na podlagi električne zmogljivosti.

161.

Države Efte lahko dodelijo pomoč za tekoče poslovanje novim obratom za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov na podlagi izračuna zunanjih stroškov, katerim so se izognili. Če se ta metoda uporabi za določitev zneska pomoči, je treba ukrep priglasiti in podrobno oceniti, ne glede na pragove v točki 160(b)(iii). Zunanji stroški, do katerih ni prišlo, so denarno izražena vrednost dodatne družbeno-okoljske škode, ki bi jo družba izkusila, če bi enako količino energije proizvedel proizvodni obrat s klasičnimi oblikami energije. Izračunajo se na podlagi razlike med zunanjimi stroški, ki so jih proizvedli in jih niso plačali proizvajalci energije iz obnovljivih virov, ter zunanjimi stroški, ki so jih proizvedli in jih niso plačali proizvajalci energije iz neobnovljivih virov. Za takšen izračun morajo države Efte uporabiti mednarodno priznan postopek računanja, ki ga je Nadzorni organ potrdil. Med drugim morajo z njim zagotoviti utemeljeno in količinsko opredeljeno primerjalno analizo stroškov, skupaj z oceno zunanjih stroškov konkurenčnih proizvajalcev energije, da lahko dokažejo, da pomoč resnično nadomešča zunanje stroške, katerim so se izognili.

162.

V vsakem primeru morajo znesek dodeljene pomoči proizvajalcem, ki presega znesek pomoči, ki izhaja iz možnosti 1, določene v točki 109 za pomoč za tekoče poslovanje za energijo iz obnovljivih virov, podjetja ponovno vložiti v energijo iz obnovljivih virov v skladu z oddelkom 3.1.6.1.

163.

Če države Efte zagotovijo polno sodelovanje in pravočasno predložijo ustrezne podatke, si bo Nadzorni organ po najboljših močeh prizadeval pravočasno opraviti preiskavo. Države Efte so pozvane, da posredujejo vse elemente, za katere menijo, da so uporabni za oceno primera. Države Efte lahko zlasti upoštevajo ocene preteklih shem ali ukrepov državne pomoči, ocene učinka, ki jih je opravil organ, ki dodeljuje pomoč, in druge študije, povezane z varstvom okolja.

164.

Podrobna ocena je sorazmerna ocena, ki je odvisna od možnosti izkrivljanja primera. Zato dejstvo, da se bo izvedla podrobna ocena, ne pomeni nujno potrebe po sprožitvi formalnega postopka preiskave, čeprav je to lahko potrebno za določene ukrepe.

165.

Podrobna ocena se bo izvedla na podlagi pozitivnih in negativnih elementov, ki so opredeljeni v oddelkih 5.2.1 in 5.2.2 ter se bodo uporabljali poleg meril iz poglavja 3. Intenzivnosti pomoči, določene v njih, se nikakor ne smejo preseči. Poleg tega bo izvedena podrobna ocena na podlagi posebnih pozitivnih in negativnih elementov, kadar bodo pomembni za vrsto ali obliko pomoči.

166.

Dejstvo, da pomoč podjetja napeljuje k izvajanju varstva okolja, ki ga sicer ne bi izvajala, pomeni glavni pozitivni element, ki ga je treba upoštevati pri oceni združljivosti pomoči.

167.

Nadzorni organ na splošno ne bo dvomil, ali obstajajo negativni zunanji učinki, povezani z določeno vrsto vedenja ali uporabo določenega blaga, ki ima škodljive vplive na okolje. Toda Nadzorni organ se bo prepričal, ali je državna pomoč usmerjena na to tržno nepopolnost, tako da ima znaten vpliv na varstvo okolja. Nadzorni organ bo v tej zvezi zlasti pozoren na pričakovani prispevek ukrepa k varstvu okolja (v količinsko opredeljivem smislu) in na stopnjo varstva okolja, na katero je ukrep usmerjen, v primerjavi z obstoječimi standardi Skupnosti in/ali standardi drugih držav EGP.

168.

Nadzorni organ bo proučil tudi vidike, ki lahko upravičijo pomoč za prilagoditev nacionalnim standardom, ki presegajo standarde Skupnosti. Nadzorni organ bo zlasti upošteval naravo, vrsto in lokacijo glavnih konkurentov upravičenca do pomoči, strošek izvajanja nacionalnega standarda (ali sheme trgovanja z dovoljenji) za upravičenca do pomoči, če ne bi bila dodeljena pomoč, in primerjalne stroške za izvajanje navedenih standardov za glavne konkurente upravičenca do pomoči.

169.

Proučeno bo, ali je državna pomoč ustrezen instrument za dosego cilja varstva okolja, glede na to, da se lahko z drugimi, manj izkrivljajočimi instrumenti, dosežejo enaki rezultati in da lahko državna pomoč krši načelo ‚onesnaževalec plača‘.

170.

Nadzorni organ bo v analizi združljivosti posebej upošteval vsako oceno učinka predlaganega ukrepa, ki jo je lahko naredila država Efte, vključno s premisleki o uporabi drugih možnosti politik, kot je državna pomoč, in upošteval dokaze, da se bo načelo ‚onesnaževalec plača‘ spoštovalo.

171.

Kadar se državna pomoč dodeli za okoljske namene, mora zmeraj imeti spodbujevalni učinek, to je, povzročiti mora spremembo ravnanja upravičenca za povečanje stopnje varstva okolja. Pomoči ni mogoče šteti za potrebno zgolj zato, ker se poveča stopnja varstva okolja. Ugodnosti novih naložb ali proizvodnih metod ponavadi niso omejene na njihove okoljske učinke.

172.

Poleg izračuna dodatnih stroškov, opisanih v poglavju 3, bo Nadzorni organ v svoji analizi upošteval naslednje elemente:

(a)   obratne hipotetične razmere: predložiti je treba dokaze o posameznem ukrepu (posameznih ukrepih), ki ga (jih) podjetje ne bi izvedlo brez pomoči, na primer nova naložba, okolju prijaznejši proizvodni postopek in/ali nov proizvod, ki je okolju prijaznejši;

(b)   pričakovan okoljski vpliv, povezan s spremembo ravnanja: prisoten mora biti vsaj eden od naslednjih elementov:

(i)   povečanje stopnje varstva okolja: zmanjšanje posebne vrste onesnaževanja, ki se ne bi zmanjšalo brez pomoči;

(ii)   pospešitev izvajanja prihodnjih standardov: zmanjšanje onesnaževanja, ki se zaradi pomoči začne časovno prej;

(c)   proizvodne ugodnosti: če obstajajo druge ugodnosti, povezane z naložbo, v smislu večje zmogljivosti, produktivnosti, znižanj stroškov ali kakovosti, je spodbujevalni učinek običajno nižji. To velja zlasti, če so ugodnosti v življenjski dobi naložbe precejšnje, morda do te mere, da se lahko dodatni okoljski stroški povrnejo brez pomoči;

(d)   tržne okoliščine: na nekaterih trgih lahko zlasti zaradi podobe izdelka in zaradi označevanja proizvodnih metod obstaja konkurenčni pritisk za ohranitev visoke stopnje varstva okolja. Če obstajajo dokazi, da stopnja varstva okolja, ki je rezultat pomoči, presega običajno ravnanje na trgu, je večja verjetnost, da ima pomoč spodbujevalni učinek;

(e)   možni prihodnji obvezni standardi: če na ravni Skupnosti potekajo posvetovanja za uvedbo novih ali višjih obveznih standardov, na katere bi bil zadevni ukrep usmerjen, je spodbujevalni učinek pomoči ponavadi nižji;

(f)   stopnja tveganja: če obstaja posebno tveganje, da bo naložba manj produktivna, kot se pričakuje, je spodbujevalni učinek pomoči ponavadi višji;

(g)   raven donosnosti: če je stopnja donosnosti ukrepa, ki se izvaja, negativna v časovnem roku, do katerega je naložba v celoti amortizirana ali do katerega naj bi bila pomoč za tekoče poslovanje veljavna, ob upoštevanju vseh ugodnosti in tveganj, opredeljenih v tej točki, ima pomoč ponavadi spodbujevalni učinek.

173.

Če se podjetje prilagaja nacionalnemu standardu, ki presega standarde Skupnosti ali je sprejet v odsotnosti standardov Skupnosti, bo Nadzorni organ preveril, ali bi bil upravičenec do pomoči bistveno prizadet v zvezi z zvišanimi stroški in ne bi bil sposoben kriti stroškov, povezanih s takojšnjim izvajanjem nacionalnih standardov.

174.

Država Efte mora predložiti dokaze, da je pomoč potrebna, da je znesek omejen na najmanjši možni in da je izbirni postopek sorazmeren. Nadzorni organ bo v svoji analizi upošteval naslednje elemente:

(a)   točen izračun upravičenih stroškov: dokazi, da so upravičeni stroški zares omejeni na dodatne stroške, potrebne za dosego stopnje varstva okolja;

(b)   izbirni postopek: izbirni postopek je treba izvesti na nediskriminatoren, pregleden in odprt način, brez nepotrebne izključitve podjetij, ki lahko tekmujejo s projekti za obravnavo enakega okoljskega cilja. Izbirni postopek mora pripeljati do izbire upravičencev, ki lahko obravnavajo okoljski cilj z uporabo najnižjega zneska pomoči ali na najbolj stroškovno učinkovit način;

(c)   pomoč, omejeno na najnižjo stopnjo: dokazi, da znesek pomoči ne presega pričakovanega izpada dobička, vključno z običajnim donosom kapitala v časovnem roku, do katerega je naložba v celoti amortizirana.

175.

Pri oceni negativnih učinkov ukrepa pomoči bo Nadzorni organ svojo analizo izkrivljanja konkurence osredotočil na predvidljivi učinek, ki ga ima okoljska pomoč na konkurenco med podjetji na prizadetih proizvodnih trgih (69).

176.

Če je pomoč sorazmerna, predvsem če so se v izračunu dodatnih naložbenih ali operativnih stroškov upoštevale vse koristi za podjetje, je negativen učinek pomoči verjetno omejen. Toda, kakor je bilo omenjeno v oddelku 1.3.6, lahko pomoč povzroči spremembo v vedenju upravičenca, ki izkrivlja konkurenco, čeprav je pomoč potrebna in sorazmerna, da določeno podjetje izboljša varstvo okolja. Podjetje, ki si prizadeva doseči dobiček, pa bo običajno zvišalo stopnjo varstva okolja nad obvezne zahteve samo, če meni, da bo to imelo za posledico vsaj malo korist za podjetje.

177.

Nadzorni organ bo za začetek ocenil verjetnost, da bi upravičenec lahko zaradi pomoči povečal prodajo ali jo obdržal na isti ravni. Nadzorni organ bo upošteval zlasti naslednje elemente:

(a)   zmanjšanje ali nadomestilo stroškov proizvodnih enot: če bo nova oprema (70) privedla do manjših stroškov na proizvedeno enoto v primerjavi s stanjem brez pomoči ali če pomoč nadomešča del stroškov poslovanja, bo upravičenec verjetno zvišal svojo prodajo. Večja kot je cenovna elastičnost proizvoda, večje je izkrivljanje konkurence;

(b)   okolju prijaznejši proizvodni postopek: če upravičenec pridobi okolju prijaznejši proizvodni postopek in če je običajno, da potrošnik z označevanjem ali podobo razlikuje med proizvodi na podlagi stopnje varstva okolja, obstaja verjetnost, da lahko upravičenec zviša svojo prodajo. Večja kot je prednostna izbira, ki jo potrošnik nameni proizvodom z okoljevarstvenimi značilnostmi, večje bo izkrivljanje konkurence;

(c)   nov proizvod: če upravičenec pridobi nov ali bolj kakovosten proizvod, obstaja verjetnost, da bo zvišal svojo prodajo in morebiti pridobil prednost ‚prve poteze‘. Večja kot je prednostna izbira, ki jo potrošnik nameni proizvodom z okoljevarstvenimi značilnostmi, večje bo izkrivljanje konkurence.

178.

Državna pomoč za varstvo okolja se lahko uporablja strateško za spodbujanje inovativnih, okolju prijaznih tehnologij z namenom, da imajo domači proizvajalci prednost ‚prve poteze‘. Posledično lahko pomoč izkrivlja dinamične spodbude in izrinja naložbe v določeno tehnologijo v drugih državah EGP ter vodi v kopičenje te tehnologije v eni državi EGP. Manj kot si konkurenti prizadevajo za inovacije v primerjavi z obratnimi hipotetičnimi razmerami, če ne bi bilo pomoči, večji je ta vpliv.

179.

Nadzorni organ bo v svoji analizi upošteval naslednje elemente:

(a)   znesek pomoči: višji kot je znesek pomoči, večja je verjetnost, da se del pomoči lahko uporabi za izkrivljanje konkurence. To še zlasti drži, če je znesek pomoči visok v primerjavi z obsegom splošne dejavnosti upravičenca;

(b)   pogostnost pomoči: če podjetje prejema pomoč vedno znova, obstaja večja verjetnost, da bo to izkrivilo dinamične spodbude;

(c)   trajanje pomoči: če se pomoč za tekoče poslovanje dodeli za daljše obdobje, obstaja večja verjetnost, da bo to izkrivilo konkurenco;

(d)   postopno zmanjšanje pomoči: če se pomoč za tekoče poslovanje skozi čas zmanjšuje, bo imelo podjetje spodbudo za izboljšanje učinkovitosti, zato se bo izkrivljanje dinamičnih spodbud sčasoma zmanjšalo;

(e)   pripravljenost izpolnjevati prihodnje standarde: če bo pomoč zadevnemu podjetju omogočila izpolnjevanje standardov Skupnosti, za katere se pričakuje, da bodo sprejeti v bližnji prihodnosti, bo naložba, ki prejema pomoč, zmanjšala stroške naložb, ki bi jih podjetje moralo opraviti v vsakem primeru;

(f)   stopnjo ureditvenih standardov v zvezi z okoljskimi cilji: nižja kot je stopnja obveznih zahtev, večje je tveganje, da pomoč za preseganje obveznih zahtev ni potrebna in bo izrinila naložbe ali se bo uporabila na način, ki izkrivlja dinamične spodbude;

(g)   tveganje za navzkrižno subvencioniranje: če podjetje proizvaja široko vrsto proizvodov ali proizvaja enak proizvod z uporabo klasičnega in okolju prijaznega postopka, je tveganje za navzkrižno subvencioniranje večje;

(h)   tehnološko nevtralnost: če je ukrep osredotočen samo na eno tehnologijo, je tveganje izkrivljanja dinamičnih spodbud večje;

(i)   konkurenčne inovacije: če tuji konkurenti razvijejo konkurenčne tehnologije (inovacijska konkurenca), obstaja večja verjetnost, da bo pomoč izkrivljala dinamične spodbude.

180.

Državna pomoč za varstvo okolja je lahko upravičena kot prehodni mehanizem za premik k polni dodelitvi okoljsko negativnih zunanjih učinkov. Ne sme se uporabljati za dodeljevanje nepotrebne podpore podjetjem, ki se zaradi svoje nizke učinkovitosti niso sposobna prilagoditi na bolj okolju prijazne standarde in tehnologije. Nadzorni organ bo v svoji analizi upošteval naslednje elemente:

(a)   vrsto upravičencev: če ima upravičenec sorazmerno nizko stopnjo produktivnosti in je njegov finančni položaj slab, obstaja večja verjetnost, da bo pomoč prispevala k umetnemu ohranjanju podjetja na trgu;

(b)   presežne zmogljivosti v sektorju, na katerega je pomoč usmerjena: v sektorjih, v katerih obstajajo presežne zmogljivosti, je večje tveganje, da bo pomoč za naložbe podpirala presežne zmogljivosti in ohranjala neučinkovite tržne strukture;

(c)   običajno ravnanje v sektorju, na katerega je pomoč usmerjena: če so druga podjetja v sektorju dosegla enako stopnjo varstva okolja brez pomoči, obstaja večja verjetnost, da se bo pomoč uporabila za ohranjanje neučinkovitih tržnih struktur. Šibkejši kot so torej dokazi, da upravičenec spoštuje načelo ‚onesnaževalec plača‘, in večji kot je delež zunanjih okoljskih stroškov, ki jih internalizirajo konkurenti upravičenca, večje je izkrivljanje konkurence;

(d)   relativna pomembnost pomoči: večje kot je znižanje/nadomestilo za spremenljive proizvodne stroške, večje je izkrivljanje konkurence;

(e)   izbirni postopek: če se izbirni postopek izvede nediskriminatorno, pregledno in odprto, je manj verjetno, da bo pomoč prispevala k umetnemu ohranjanju podjetja na trgu. Bolj kot je postopek dodelitve subvencije obsežen (v smislu zajemanja upoštevnega trga) in tekmovalen (v smislu dražb/naročil), manjše je izkrivljanje konkurence;

(f)   selektivnost: če ukrep, s katerim je odobrena pomoč, zajema sorazmerno veliko število morebitnih upravičencev, če zajema vsa podjetja na upoštevnem trgu in če ne izključuje podjetij, ki bi lahko obravnavala isti okoljski cilj, je manj verjetno, da bo pomoč ohranjala neučinkovita podjetja na trgu.

181.

Pomoč za varstvo okolja, dodeljena upravičencu, se lahko uporabi za okrepitev ali ohranjanje njegove tržne moči na določenem proizvodnem trgu. Nadzorni organ bo pred dodelitvijo pomoči ocenil tržno moč zadevnega upravičenca in spremembo tržne moči, ki jo je mogoče pričakovati zaradi pomoči. Pomoč za varstvo okolja, dodeljeno upravičencu z veliko tržno močjo, lahko upravičenec uporabi za okrepitev ali ohranitev svoje tržne moči z dodatnim razlikovanjem svojih proizvodov ali izključevanjem tekmecev. Nadzorni organ zato verjetno ne bo imel pomislekov glede konkurence v povezavi s tržno močjo na trgih, na katerih ima vsak upravičenec do pomoči tržni delež pod 25 %, in na trgih z indeksom Herfindahl-Hirschman tržne koncentracije pod 2 000.

182.

Nadzorni organ bo v svoji analizi upošteval naslednje elemente:

(a)   tržno moč upravičenca do pomoči in strukturo trga: kadar ima prejemnik že prevladujoč položaj na prizadetem trgu (71), lahko ukrep pomoči utrdi to prevlado z dodatnim zmanjšanjem konkurenčnih omejitev, ki jih lahko konkurenti uveljavijo pri podjetju prejemnika;

(b)   nov vstop: kadar se pomoč nanaša na proizvodne trge ali tehnologije, ki tekmujejo s proizvodi, če je prejemnik pomoči obstoječi tekmec in ima tržno moč, se lahko pomoč strateško uporablja za preprečevanje novih vstopov. Če torej pomoč novim tekmecem ni na voljo, je tveganje, da pomoč izkrivlja konkurenco, večje;

(c)   razlikovanje med proizvodi in cenovno diskriminacijo: pomoč lahko negativno učinkuje s tem, da prejemniku pomoči omogoči razlikovanje med proizvodi in cenovno diskriminacijo na škodo potrošnikov;

(d)   kupno moč: če so na trgu prisotni močni kupci, je manj verjetno, da lahko upravičenec do pomoči, ki ima tržno moč, zviša cene v razmerju do močnih kupcev. Večja kot je torej kupna moč, manj verjetno je, da bo pomoč škodovala potrošnikom.

183.

Državna pomoč za varstvo okolja lahko povzroči, da imajo nekatera območja ugodnejše proizvodne pogoje, zlasti zaradi razmeroma nižjih proizvodnih stroškov, ki so posledica pomoči, ali zaradi višjih proizvodnih standardov, doseženih prek pomoči. Zaradi tega se lahko podjetja preselijo na območja, ki prejemajo pomoč, ali se trgovinski tokovi preusmerijo na območje, ki prejema pomoč.

184.

Posledično bo pomoč preusmerila dobičke na države Efte na proizvodnem trgu, ki ga zadeva pomoč, ter na trgih proizvodnih dejavnikov.

185.

Nadzorni organ bo v svoji analizi proučil, ali obstajajo dokazi, da je upravičenec proučil druge lokacije za svojo naložbo, ker je potem bolj verjetno, da pomoč zelo izkrivlja konkurenco.

186.

Ob upoštevanju teh pozitivnih in negativnih elementov bo Nadzorni organ tehtal učinke ukrepa in ugotovil, ali izhajajoče izkrivljanje negativno vpliva na pogoje trgovanja v obsegu, ki je v nasprotju s skupnim interesom. V idealni situaciji bi morali biti pozitivni učinki in negativni učinki izraženi z uporabo iste reference (na primer zunanji stroški, do katerih ni prišlo, v primerjavi s konkurentovo izgubo dobička v denarni enoti).

187.

Na splošno velja, da je večja verjetnost pozitivne ocene, če je večja okoljska korist in če je bolj jasno ugotovljeno, da je znesek pomoči omejen na najmanjšo potrebno vsoto. Po drugi strani je pozitivna ocena manj verjetna, če obstaja več znakov, da bo pomoč zelo izkrivljala konkurenco. Če so pričakovani pozitivni učinki obsežni, izkrivljanje pa verjetno zelo veliko, bo ocena odvisna od tega, v kolikšni meri pozitivni učinki presegajo negativne učinke.

188.

Nadzorni organ ne more vložiti ugovora glede priglašenega ukrepa pomoči, ne da bi sprožil formalni postopek preiskave, ali na podlagi formalnega postopka preiskave, določenega v členu 6 dela I Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču, zaključiti postopka z odločbo v skladu s členom 7 navedenega Protokola. Če sprejme pogojno odločbo v smislu člena 7(4) prej navedenega protokola, lahko na primer določi naslednje pogoje, ki morajo zmanjšati posledična izkrivljanja konkurence ali učinek na trgovino in biti sorazmerni:

189.

Pragi pomoči, določeni v teh smernicah, se uporabljajo ne glede na to, ali se podpora za projekt, ki prejema pomoč, v celoti financira iz državnih virov ali jo delno financira Skupnost.

190.

Pomoč, odobrena na podlagi teh smernic, se ne sme kombinirati z drugo državno pomočjo v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP ali z drugimi oblikami financiranja Skupnosti, če je zaradi takšnega prekrivanja intenzivnost pomoči višja od intenzivnosti, določene v teh smernicah. Kadar so izdatki, ki so upravičeni do pomoči za varstvo okolja, upravičeni v celoti ali delno tudi do pomoči za druge namene, se za skupni del uporablja najugodnejši prag pomoči v skladu z veljavnimi pravili.

191.

Pomoč za varstvo okolja se ne sme kumulirati s pomočjo de minimis v zvezi z istimi upravičenimi stroški, če bi taka kumulacija povzročila intenzivnost pomoči, ki presega intenzivnost, določeno v teh smernicah.

192.

Protokol 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču ter Odločba Nadzornega organa št. 195/04/COL z dne 14. julija 2004 o izvedbenih določbah iz člena 27 dela II Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču zahteva od držav Efte, da Nadzornemu odboru predložijo letna poročila.

193.

Poleg zahtev, navedenih v teh določbah, morajo letna poročila za ukrepe okoljske pomoči vsebovati za vsako odobreno shemo naslednje podatke v zvezi z velikimi podjetji:

194.

Države Efte morajo v primeru oprostitev ali znižanj dajatev predložiti le zakonodajna in/ali ureditvena besedila o vzpostavitvi pomoči in natančne navedbe kategorij podjetij, ki so upravičena do znižanj ali oprostitev dajatev, in gospodarskih sektorjev, na katere te oprostitve/znižanja dajatev najbolj vplivajo.

195.

Letna poročila bodo objavljena na spletni strani Nadzornega organa.

196.

Nadzorni organ meni, da so potrebni nadaljnji ukrepi za izboljšanje preglednosti državne pomoči v EGP. Zlasti je potrebno, da se zagotovi, da imajo države Efte, gospodarski subjekti, zainteresirane strani in Nadzorni organ sam preprost dostop do celotnega besedila vseh veljavnih shem okoljske pomoči.

197.

To je mogoče preprosto doseči z vzpostavitvijo povezanih spletnih strani. Zato bo Nadzorni organ pri proučevanju shem okoljske pomoči sistematično zahteval od zadevne države Efte, da objavi celotno besedilo vseh končnih shem pomoči na spletu in da Nadzornemu organu sporoči spletni naslov objave. Shema se pred objavo podatkov na spletu ne sme izvajati.

198.

Države Efte morajo zagotoviti, da se vodijo podrobne evidence o dodeljevanju pomoči za vse okoljske ukrepe. Take evidence, ki morajo vsebovati vse podatke, potrebne za ugotovitev, ali so bili spoštovani upravičeni stroški in največja dovoljena intenzivnost pomoči, je treba hraniti 10 let od datuma dodelitve pomoči in na zahtevo predložiti Nadzornemu organu.

199.

Nadzorni organ bo države Efte pozval, naj te podatke zagotovijo, da bi se izvedla ocena teh smernic štiri leta po njihovi objavi (72).

200.

Nadzorni organ državam Efte na podlagi člena 1(1) dela I Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču s tem predlaga naslednje ustrezne ukrepe glede njihovih ustreznih obstoječih shem okoljskih pomoči:

države Efte bi morale po potrebi spremeniti take sheme, da jih uskladijo s temi smernicami, in sicer v 18 mesecih po njihovi objavi, z naslednjimi izjemami:

201.

Države Efte se poziva, da izrecno brezpogojno soglašajo s temi predlaganimi primernimi ukrepi v enem mesecu od prejema ukrepov. Če Nadzorni organ ne bo prejel nobenega odgovora, bo domneval, da se zadevna država Efte ne strinja s predlaganimi ukrepi.

202.

Te smernice se bodo uporabljale od dne njihovega sprejetja in bodo nadomestile državne smernice o državni pomoči za varstvo okolja z dne 23. maja 2001 (73).

203.

Te smernice se bodo uporabljale do 31. decembra 2014. Po posvetu z državami Efte jih Nadzorni organ lahko spremeni pred tem datumom na podlagi pomembnih vprašanj v zvezi s konkurenčno politiko ali z okoljsko politiko ali da bi tako upoštevali druge politike ali mednarodne obveznosti. Take spremembe so lahko zlasti potrebne zaradi prihodnjih mednarodnih sporazumov na področju podnebnih sprememb in prihodnje evropske zakonodaje o podnebnih spremembah. Nadzorni organ bo upošteval predvideno oceno (v štirih letih) Smernic s strani Komisije, osnovane na dejanskih podatkih in na rezultatih obsežnih posvetovanj predvsem na podlagi podatkov, ki jih bodo zagotovile države EGP.

204.

Nadzorni organ bo te smernice uporabljal v zvezi z vsemi priglašenimi ukrepi pomoči, glede katerih mora odločati po sprejetju Smernic, čeprav so bili projekti priglašeni pred objavo. To vključuje individualno pomoč, dodeljeno v okviru odobrenih shem pomoči in priglašeno Nadzornemu organu v skladu z obveznostjo individualne priglasitve take pomoči.

205.

V skladu s Smernicami o državni pomoči glede pravil, ki se uporabljajo za oceno nezakonite državne pomoči, bo Nadzorni organ v primeru nepriglašene pomoči uporabil: