25.3.2010

SL

Uradni list Evropske unije

L 79/40

---

ODLOČBA NADZORNEGA ORGANA EFTE

št. 405/08/COL

z dne 27. junija 2008

o zaključku formalnega postopka preiskave v zvezi s skladom Icelandic Housing Financing Fund

(Islandija)

NADZORNI ORGAN EFTE JE (1) –

ob upoštevanju Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (2) ter zlasti členov 59(2), 61 do 63 in Protokola 26 k Sporazumu,

ob upoštevanju Sporazuma med državami Efte o ustanovitvi Nadzornega organa in sodišča (3) ter zlasti člena 24 Sporazuma,

ob upoštevanju člena 1(2) dela I in člena 4(4) ter člena 6 dela II Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču (4),

ob upoštevanju Smernic Organa (5) o uporabi in razlagi členov 61 in 62 Sporazuma EGP,

ob upoštevanju Sklepa Nadzornega organa št. 195/04/COL o izvedbenih določbah iz člena 27 dela II Protokola 3 (6),

ob upoštevanju sodbe Sodišča Efte v zadevi E-9/04 v zvezi z zahtevo za razglasitev ničnosti Odločbe št. 213/04/COL glede sklada Icelandic Housing Financing Fund (7),

ob upoštevanju Odločbe Nadzornega organa št. 185/06/COL o sprožitvi formalnega postopka preiskave v zvezi s skladom Icelandic Housing Financing Fund (8),

po pozivu vsem zainteresiranim strankam, naj predložijo svoje pripombe v skladu z navedenimi členi, in ob upoštevanju teh pripomb,

ob upoštevanju naslednjega:

I.   DEJSTVA

1.   POSTOPEK

Z dopisom Islandske misije pri Evropski uniji z dne 20. novembra 2003, s katerim je bil posredovan dopis islandskega Ministrstva za finance z istega dne, oba pa je Nadzorni organ prejel in evidentiral 25. novembra 2003 (št. dok.: 03-8227 A, zdaj dogodek št. 255584), so islandski organi v skladu s členom 1(3) dela I Protokola 3 priglasili zvišanje najvišje ravni posojil sklada Icelandic Housing Financing Fund (v nadaljnjem besedilu: sklad HFF) do 90 % nakupne cene stanovanj.

Nadzorni organ je 11. avgusta 2004 sprejel Odločbo št. 213/04/COL. V tej odločbi je Nadzorni organ brez sprožitve formalnega postopka preiskave ugotovil, da je islandska zakonodaja o skladu HFF vključevala pomoč skladu HFF, vendar je bila ta združljiva s pravili o državni pomoči, ki se razlagajo v povezavi s členom 59(2) Sporazuma EGP.

Proti tej odločbi je združenje The Bankers‘ and Securities‘ Dealers Association of Iceland pri Sodišču Efte vložilo pritožbo; združenje se je medtem združilo z drugimi finančnimi in zavarovalnimi združenji ter zdaj deluje pod imenom Icelandic Financial Services Association (v nadaljnjem besedilu: združenje SFF). Sodišče Efte je v sodbi z dne 7. aprila 2006 v zadevi E-9/04 pritožbi ugodilo in razveljavilo Odločbo Nadzornega organa št. 213/04/COL.

Ker je Nadzorni organ na podlagi informacij, ki jih je imel na voljo, sprejel predhodni sklep, da so sporni ukrepi pomoči pomenili novo pomoč, je 21. junija 2006 sprejel Odločbo št. 185/06/COL o sprožitvi formalnega postopka preiskave v zvezi s sistemom HFF. Nadzorni organ je to odločbo poslal islandskim organom z dopisom z dne 21. junija 2006 (dogodek št. 377864).

Odločba št. 185/06/COL je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije in Dopolnilu EGP k Uradnemu listu (9). Nadzorni organ je pozval zainteresirane stranke, naj predložijo svoje pripombe o tej odločbi.

Nadzorni organ je z dopisom Islandske misije pri Evropski uniji z dne 20. novembra 2006, ki ga je prejel in evidentiral 21. novembra 2006, prejel pripombe islandskih organov o Odločbi (dogodek št. 399173).

Z dopisom z dne 24. novembra 2006 (dogodek št. 399801) je Nadzorni organ poslal pripombe islandskih organov združenju SFF in ga pozval, naj predloži pripombe na prejeto.

Nadzorni organ je prejel dodatne pripombe islandskih organov z dopisom Islandske misije pri Evropski uniji z dne 3. januarja 2007, ki ga je prejel in evidentiral 4. januarja 2007 (dogodek št. 405009).

Z dopisom z dne 31. januarja 2007, ki ga je Nadzorni organ prejel in evidentiral 2. februarja 2007 (dogodek št. 408361), je združenje SFF odgovorilo na dopis Nadzornega organa z dne 24. novembra 2006, ta odgovor pa je bil islandskim organom poslan 5. februarja 2007 (dogodek št. 408509).

Z dopisom z dne 28. februarja 2007, ki ga je Nadzorni organ prejel in evidentiral 1. marca 2007 (dogodek št. 411962), je združenje SFF predložilo pripombe o Odločbi Nadzornega organa št. 185/06/COL. Nadzorni organ je z dopisom z dne 5. marca 2007 (dogodek št. 412290) ta stališča posredoval islandskim organom, da bi ti predložili svoje pripombe.

Z dopisom Islandske misije pri Evropski uniji z dne 5. marca 2007, ki ga je Nadzorni organ prejel in evidentiral 9. marca 2007 (dogodek št. 412950), so islandski organi odgovorili na pripombe združenja SFF z dne 31. januarja 2007.

Z dopisom z dne 4. aprila 2007 (dogodek št. 415881) je Nadzorni organ islandske organe zaprosil za pojasnila.

Z dopisom Islandske misije pri Evropski uniji z dne 30. aprila 2007, ki ga je Nadzorni organ prejel in evidentiral 30. aprila 2007 (dogodek št. 419451), so islandski organi odgovorili na dopis Nadzornega organa z dne 5. marca 2007.

Z dopisom Islandske misije pri Evropski uniji z dne 14. junija 2007, ki ga je Nadzorni organ prejel in evidentiral 14. junija 2007 (dogodek št. 425255), so islandski organi odgovorili na dopis Nadzornega organa z dne 4. aprila 2007.

Predstavniki islandskih organov so dne 21. avgusta 2007 predložili dodatne informacije po elektronski pošti (dogodek št. 435379).

Z dopisom z dne 28. septembra 2007 (dogodek št. 442805) je Nadzorni organ islandske organe zaprosil za dodatne informacije o državnih jamstvih po islandski zakonodaji. Islandski organi so odgovorili na to prošnjo z dopisom Islandske misije pri Evropski uniji z dne 24. oktobra 2007, ki ga je Nadzorni organ prejel in evidentiral 25. oktobra 2007 (dogodek št. 448739).

Predstavniki Nadzornega organa in islandske vlade so o zadevi dodatno razpravljali na več sestankih, nazadnje na paketnem sestanku 29. oktobra 2007 v Reykjaviku.

Pravni zastopniki združenja SFF so 27. novembra 2007 po elektronski pošti predložili dodatne informacije o preiskavi sklada HFF (dogodek št. 454226).

Razprava o zadevi je s pritožnikom potekala 6. marca 2008 na sestanku, po katerem je pritožnik 28. marca 2008 predložil dodatna stališča (dogodek št. 471552).

Islandska vlada je svoje pripombe o teh zadnjih predloženih pritožnikovih stališčih predložila z dopisom z dne 15. aprila 2008 (dogodek št. 473576).

2.   OBRAZLOŽITEV ISLANDSKIH PRAVIL V STANOVANJSKEM SEKTORJU

2.1   UVOD

Nadzorni organ v naslednjem oddelku opisuje položaj v skladu z islandsko zakonodajo o stanovanjskem sistemu. Opis zajema zakonodajo, ki se je uporabljala ob začetku veljavnosti Sporazuma EGP, in zakonodajne spremembe, ki so bile sprejete pozneje.

V oddelku 3 je opis pravne podlage po islandski zakonodaji za vsak morebitni element državne pomoči, opredeljen v Odločbi 185/06/COL o sprožitvi formalnega postopka preiskave. Obravnavni so predpisi, ki so se uporabljali ob začetku veljavnosti Sporazuma EGP, in zakonodajne spremembe.

2.2   STANOVANJSKI SISTEM

2.2.1    Uvod

Javna intervencija na islandskem stanovanjskem trgu je zadnjih 50 let usmerjena v spodbujanje zasebnega lastništva stanovanj. Leta 1955 je bila ustvarjena podlaga za sistematično udeležbo države v zvezi z oblikovanjem politike na področju stanovanjskih zadev in zagotavljanjem posojil za zasebna stanovanja. Državna stanovanjska agencija (Húsnæðisstofnun ríkisins) je bila ustanovljena z Zakonom št. 51/1980 in je med drugim kupcem zasebnih stanovanj zagotavljala posojila pod ugodnejšimi pogoji.

Leta 1986 se je sistem stanovanjskih posojil nekoliko spremenil, zaradi česar so, med drugim, delno financiranje sistema zagotavljali pokojninski skladi. Islandske banke na splošno niso zagotavljale finančnih sredstev za zasebna stanovanja. Ker je Državna stanovanjska agencija dajala posojila po pogojih, ugodnejših od tržnih, se je precej povečalo povpraševanje, zaradi česar so se prekomerno obremenila sredstva pokojninskih skladov. Da bi odpravili ta položaj in ustvarili več finančnih virov za financiranje stanovanj, je bil leta 1989 uveden sistem stanovanjskih obveznic, ki je podrobno opisan v nadaljevanju.

2.2.2    Zakon št. 97/1993 o Državni stanovanjski agenciji

2.2.2.1   Uvod

Ob začetku veljavnosti Sporazuma EGP 1. januarja 1994 je delovanje Državne stanovanjske agencije urejal Zakon št. 97/1993 (lög nr. 97/1993, um Húsnæðisstofnun ríkisins). Ta zakon je bil pravzaprav prečiščeno besedilo večkrat spremenjenega Zakona št. 86/1988 z istim imenom (10).

Zakon št. 97/1993 je bil v skladu s členom 1 namenjen spodbujanju varnosti Islandcev glede stanovanj, in sicer z dodeljevanjem posojil in organizacijo zadev v zvezi s stanovanji in stanovanjsko gradnjo. Poleg tega naj bi spodbujal enake pravice glede stanovanj z zagotavljanjem sredstev, izrecno namenjenih povečanju možnosti ljudi za nakup ali najem stanovanja pod obvladljivimi pogoji.

V skladu z Zakonom št. 97/1993 so v stanovanjskem sistemu delovale štiri osebe javnega prava, in sicer: Državna stanovanjska agencija, Državni stanovanjski svet, Državni gradbeni sklad in Delavski stanovanjski sklad.

2.2.2.2   Državna stanovanjska agencija in Državni stanovanjski svet

Pravna podlaga za Državno stanovanjsko agencijo je bila določena v členu 2 Zakona. V skladu s to določbo je bila Agencija državna institucija, podrejena ločenemu nadzornemu svetu (Državni stanovanjski svet) in v upravni pristojnosti ministra za socialne zadeve, ki je bil odgovoren za stanovanjske zadeve na najvišji ravni. Agencija naj bi upravljala in izvajala naloge v zvezi s stanovanji, za katere so bili v skladu z Zakonom zadolženi javni organi.

Minister za socialne zadeve je bil pooblaščen, da sprejme uredbo, s katero se natančneje določi struktura Agencije (glej člen 3 Zakona). Minister je dobil tudi pooblastilo za združitev skupnega upravljanja, dejavnosti in človeških virov dveh ali več sektorjev, oddelkov in skladov, predvidenih v Zakonu. Stroški dejavnosti Državne stanovanjske agencije naj bi se razdelili med sklade, ki jih upravlja Agencija, od upoštevanju obsega njihovih dejavnosti in neporavnanih sredstev ob koncu fiskalnega leta.

Državno stanovanjsko agencijo je upravljal Državni stanovanjski svet (Svet), sestavljen iz sedmih članov, ki jih je izvolil parlament po vsakih parlamentarnih volitvah (glej člen 4 Zakona). V skladu s členom 5 Zakona naj bi Svet upravljal finance, poslovanje in druge dejavnosti Državne stanovanjske agencije, Državnega gradbenega sklada in Delavskega stanovanjskega sklada. Moral bi tudi zagotavljati, da Agencija svoje dejavnosti opravlja v skladu z veljavnimi zakonskimi in upravnimi določbami. Svet je bil med drugi tudi odgovoren za dodeljevanje sredstev izvajalcem gradnje socialnih stanovanj.

Državni stanovanjski svet je bil pooblaščen tudi za ustvarjanje novih kategorij posojil, če je to odobril minister za socialne zadeve (glej odstavek 2 člena 11). Dodatne opredelitve v zvezi s posojili so bile določene v členih 12 do 15 Zakona.

2.2.2.3   Državni gradbeni sklad

Vloga in naloge Državnega gradbenega sklada so bile določene v členu 8 Zakona št. 97/1993. Skladno s to določbo naj bi se Sklad ukvarjal s posojilnimi dejavnostmi in posli s stanovanjskimi obveznicami v skladu z določbami Zakona in uredbami, sprejetimi v skladu z Zakonom. Sklad je bil pristojen tudi za najemanje in dajanje posojil, ki je potekalo v zvezi s skladom ali bi lahko potekalo v prihodnosti. V členu 9 Zakona je bilo določeno, kako naj bi se financiral Državni gradbeni sklad:

„1.	Z donosi iz lastnega kapitala Sklada, torej obroki, obrestmi in plačili za odobrena posojila zaradi indeksacije cen.

2.	Z letnimi prispevki iz državne blagajne, kot je določeno v Zakonu o proračunu.

3.	S prodajo obveznic Skladu za zavarovanje za primer brezposelnosti in pokojninskim skladom, kot je dogovorjeno med Državno stanovanjsko agencijo in skladi, ter z drugim najemanjem posojil, ki se lahko kadar koli podrobneje določi v naložbenem in posojilnem načrtu.“

Člen 11 Zakona je Državnemu gradbenemu skladu omogočal dodeljevanje posojil v naslednjih kategorijah, če so bila finančna sredstva na voljo v proračunu za zadevno leto:

„1.	Posojila za gradnjo domov za starejše ter ustanov za dnevno varstvo otrok in starejših.

2.	Posebna posojila za osebe s posebnimi potrebami.

3.	Posojila ali nepovratna sredstva za tehnične inovacije in druge izboljšave v gradbeni industriji.“

Vsaj posojila Državnega gradbenega sklada naj bi bila v celoti indeksirana (glej člen 16 Zakona). Vsako posojilo naj bi bilo zavarovano s prvo ali drugo hipoteko na stanovanjski objekt, za katerega je bilo posojilo odobreno. Poleg tega je bilo dovoljeno zahtevati, naj odobreno posojilo in hipoteka ne presežeta določenega deleža nakupne cene, ocene nepremičnine ali ocene vrednosti zavarovanja pred požarom.

2.2.2.4   Stanovanjske obveznice

Kot je navedeno zgoraj, je bil tako imenovani sistem stanovanjskih obveznic vzpostavljen leta 1989. Skladno s tem je bil Državni gradbeni sklad po členu 18 Zakona št. 97/1993 pooblaščen za upravljanje ločenega Sektorja za stanovanjske obveznice, katerega finance so morale biti ločene od drugih dejavnosti Sklada. V skladu s členom 19 Zakona je bila vloga Sektorja za stanovanjske obveznice:

„(a)	Izdajanje kategorij tržnih obveznic v imenu Državnega gradbenega sklada (v nadaljnjem besedilu: tržne obveznice) v skladu s pogoji, določenimi v tem zakonu ali z uredbo.

(b)	Zamenjava dolžniških instrumentov, zavarovanih s hipoteko na stanovanjski objekt, izdanih v zvezi z nakupom nepremičnine, gradnjo, obsežnim dograjevanjem ali izboljšavami stanovanj ali prenovo starih stanovanjskih objektov […].

(c)	Nenehno spodbujanje možnosti za prodajo stanovanjskih obveznic na trgu.“

Sistem stanovanjskih obveznic ni bil tradicionalni sistem hipotekarnih posojil, ampak sistem zamenjave obveznic, kar pomeni, da so kupci stanovanj Sektor za stanovanjske obveznice zaprosili, naj izda hipotekarno obveznico, zavarovano z nepremičnino, ki bo kupljena. Sektor za stanovanjske obveznice je nato odkupil to obveznico od kupca stanovanja in jo plačal z izdajo stanovanjskih obveznic prodajalcu. S temi stanovanjskimi obveznicami je bilo nato mogoče prosto trgovati na trgu vrednostnih papirjev. Prodajalec je lahko obveznice prodal na trgu vrednostnih papirjev, jih uporabil kot plačilno sredstvo ali jih obdržal.

V skladu s členom 21 Zakona je lahko Sektor za stanovanjske obveznice terjal obrestno maržo za pokritje svojih stroškov poslovanja in ocenjenih izgub iz neodplačanih posojil. Minister za socialne zadeve je moral na predlog Državnega stanovanjskega sveta določiti raven obrestne marže.

Hipotekarni instrumenti, ki jih je kupil Sektor za stanovanjske obveznice, naj bi se izdali za dobo odplačila največ 25 let (glej člen 26 Zakona). V skladu s členom 27 so se lahko ti hipotekarni instrumenti zamenjali za stanovanjske obveznice v vrednosti največ 75 % ustrezno ocenjene cene nepremičnine. Minister za socialne zadeve je bil pooblaščen, da z uredbo določi najvišji odstotni delež, pri čemer je lahko določil višji odstotni delež za nove gradnje in prvi nakup stanovanjskega objekta. V skladu s členom 29 Zakona je moral Sektor za stanovanjske obveznice spodbujati možnosti za prodajo stanovanjskih obveznic na trgu. Zato naj bi Sektor zaprosil za sodelovanje banke, pokojninske sklade in druge subjekte na finančnem trgu. Državni stanovanjski sklad je poleg tega lahko namenil del svojih sredstev za poslovanje s stanovanjskimi obveznicami, da bi spodbudil ravnotežje na trgu.

V Zakonu ni bilo določb o tem, kdo je upravičen do posojil v sistemu stanovanjskih obveznic. Dodatna pravila o stanovanjskih obveznicah so bila določena v Uredbi št. 467/1991 o Sektorju za stanovanjske obveznice in poslih s stanovanjskimi obveznicami (um húsbréfadeild og húsbréfaviðskipti). Uredba je v zvezi s posojanjem podjetjem določala, da so izvajalci gradenj lahko upravičeni do posojil iz sistema. Izvajalec gradenj je bil opredeljen kot kateri koli priznani subjekt, ki gradi in prodaja končana stanovanja v skladu z ustreznim industrijskim standardom (glej člen 1 Uredbe). Pravila v zvezi s posojili za nove gradnje so bila določena v členu 10 Uredbe, v členu 25 pa je bila določena posebna zahteva za izvajalce, v skladu s katero so morali predložiti jamstvo finančne ustanove ali občine.

2.2.2.5   Delavski stanovanjski sklad

Delavski stanovanjski sklad naj bi skrbel za zagotavljanje posojil za socialna stanovanja, da bi se zadovoljile stanovanjske potrebe oseb, ki pri tem potrebujejo posebno pomoč (glej člen 47 Zakona). Člen 48 se je nanašal na financiranje Delavskega stanovanjskega sklada, ki se je izvajalo:

„(a)	z donosi iz lastnega kapitala Sklada, torej obroki, obrestmi in plačili za odobrena posojila zaradi indeksacije cen;

(b)	z letnimi prispevki iz državne blagajne, kot je občasno določeno v Zakonu o proračunu;

(c)	s posojili občin Državni stanovanjski agenciji (glej člen 42);

(d)	s prodajo obveznic pokojninskim skladom v skladu s sporazumi med Državno stanovanjsko agencijo in pokojninskimi skladi;

(e)	z najemanjem posebnih posojil, občasno določenih v naložbenih in posojilnih načrtih, kadar razpoložljiva sredstva v skladu s pododstavki a do d ne zadoščajo za načrtovane projekte.“

Kategorije posojil Delavskega stanovanjskega sklada so bile navedene v členu 50 Zakona:

„1.	Posojila za zakup socialnih stanovanj (za 90 % nakupne cene).

2.	Posojila za socialna stanovanja v zasebni lasti (za 90 % nakupne cene).

3.	Posojila za najemna socialna stanovanja (za 90 % nakupne cene).

4.	Posojila za splošni zakup stanovanj (za 70 % in 20 % nakupne cene). […]“

Posojila za socialna stanovanja je odobril Državni stanovanjski svet iz Delavskega stanovanjskega sklada (glej člen 52 Zakona). Posojilo je lahko znašalo največ 90 % gradbenih stroškov ali nakupne cene, vendar ni smelo presegati 90 % stroškovne podlage, ki jo je odobril Državni stanovanjski svet, in je bilo zmanjšano še za 3,5 % posebnega prispevka občin za vsako socialno stanovanje (glej odstavek 2 člena 42 Zakona) (11). V zvezi z upravičenostjo do socialne pomoči je bilo v členu 64 Zakona navedeno, da je pravica do posojil za socialna stanovanja v zasebni lasti omejena na tiste, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:

„(a)	Še niso lastniki stanovanja ali primerljivega premoženja v drugi obliki.

(b)	So imeli v zadnjih treh letih pred dodelitvijo povprečen dohodek, ki ne presega zneska […]. Te omejitve prihodka določi Državni stanovanjski svet na začetku vsakega leta […].

(c)	Dokažejo plačilno sposobnost, ki jo oceni stanovanjski odbor občine […].“

V členu 65 je bilo določeno, da morajo osebe, ki zaprosijo za najemna stanovanja, izpolnjevati pogoje iz pododstavkov (a) in (b).

Lastnik socialnega stanovanja, ki ga je nameraval prodati, je moral o tem obvestiti stanovanjski odbor ali izvajalca (glej člen 85 Zakona). Izvajalec naj bi to stanovanje odkupil in ga znova prodal v skladu z Zakonom in uredbami, sprejetimi v skladu z Zakonom. Ob nakupu stanovanja je treba prodajalcu povrniti prispevek, ki ga je zagotovil ob nakupu stanovanja, in obroke, ki jih je plačal za posojilo Delavskega stanovanjskega sklada od začetka veljavnosti kupne pogodbe. V skladu s členom 86 so bile za izračunavanje prodajne cene socialnih stanovanj zadolžene občine.

2.2.3    Stanovanjski zakon št. 44/1998

2.2.3.1   Uvod – glavne spremembe

Stanovanjski zakon št. 44/1998 je začel veljati 1. januarja 1999. S tem zakonom je bil ustanovljen sklad HFF (Housing financing fund – Sklad za stanovanjsko financiranje). Sočasno je bil razveljavljen zgoraj navedeni Zakon št. 97/1993 o Državni stanovanjski agenciji. Stanovanjski zakon je v skladu s členom 1 namenjen spodbujanju varnosti in enakih pravic Islandcev glede stanovanj, in sicer z dodeljevanjem posojil in organizacijo zadev v zvezi s stanovanji, ter zagotavljanju sredstev, izrecno namenjenih povečanju možnosti ljudi za nakup ali najem stanovanja pod obvladljivimi pogoji. Povedano drugače, namen Zakona v celoti ustreza namenu, določenemu v zgoraj navedenem členu 1 razveljavljenega Zakona št. 97/1993.

V predlogu zakona, ki je pozneje postal Stanovanjski zakon, so se glavne spremembe glasile tako:

Ko je minister za socialne zadeve predlog zakona poslal parlamentu, je tako pojasnil glavne zakonodajne spremembe, predvidene v novem predlogu zakona:

2.2.3.2   Institucionalna ureditev

Sklad HFF je neodvisna ustanova v državni lasti, podrejena ločenemu nadzornemu svetu v upravni pristojnosti ministra za socialne zadeve (glej člen 4 Stanovanjskega zakona). Sklad je zamenjal nekdanjo Državno stanovanjsko agencijo. V skladu s členom 7 minister imenuje petčlanski nadzorni svet Sklada za štiri leta. V členu 8 je določeno, da svet zaposli direktorja, ki je odgovoren za vsakodnevno delovanje Sklada, zaposlovanje osebja itd.

Kot je navedeno zgoraj, sta bila s Stanovanjskim zakonom odpravljena Državni gradbeni sklad in Delavski stanovanjski sklad. Z začetkom veljavnosti Zakona naj bi se sklada združila in odpravila. S tem datumom je sklad HFF tudi prevzel naloge, pravice, sredstva, obveznosti in dolžnosti obeh skladov (glej člen 53 Zakona). Pravice in privilegiji, ki so jima bili dodeljeni v skladu z zakonodajo, so pripadli skladu HFF. Sklad HFF je podobno prevzel vse pravice in dolžnosti glede dolžniških potrdil v lasti Državnega gradbenega sklada in Delavskega stanovanjskega sklada ter naj bi prevzel njuno vlogo pri kakršnem koli pravdnem sporu proti njima ali v njunem imenu.

Naloge, za katere je odgovoren sklad HFF v skladu z zakonodajo, so navedene v členu 9 Stanovanjskega zakona in vključujejo:

„1.	Posojanje in upravljanje poslov s stanovanjskimi obveznicami v skladu z določbami tega zakona.

2.	Posojanje občinam, družbam in združenjem za gradnjo ali nakup stanovanjskih objektov. […]“

Tako kot je veljalo za Državni gradbeni sklad in Delavski stanovanjski sklad v skladu s prejšnjim Zakonom št. 97/1993, se tudi sklad HFF financira z 1) donosi iz lastnega kapitala ter 2) izdajo in prodajo obveznic (glej člen 10 Stanovanjskega zakona). Vendar se v nasprotju s tem sistem, določen v Zakonu št. 97/1993 v zvezi s financiranjem z neposrednimi prispevki iz državne blagajne, v Stanovanjskem zakonu ni nadaljeval.

V skladu s členom 11 Stanovanjskega zakona sklad HFF ohrani in ustvarja donos z denarnimi sredstvi, za katera je odgovoren. Z odobritvijo ministra za socialne zadeve se lahko Sklad odloči, da varovanje svojih sredstev delno ali v celoti zaupa drugim osebam. Zagotovi se, da ima Sklad vedno zadostna likvidna sredstva, da izpolni svoje obveznosti.

2.2.3.3   Kategorije posojil

2.2.3.3.1   Tri vrste posojil

V členu 15 Stanovanjskega zakona so bile določene tri kategorije posojil, ki jih je sklad HFF podaljšal (14). Te kategorije so bile:

—	splošna posojila v skladu s Poglavjem VI Zakona za gradnjo ali nakup stanovanjskih objektov,

—	dodatna posojila posameznikom v skladu s Poglavjem VII Zakona za gradnjo ali nakup stanovanjskih objektov,

—	posojila občinam, združenjem in družbam za najemna stanovanja v skladu s poglavjem VIII Zakona za gradnjo ali nakup stanovanjskih objektov, ki se bodo dajala v najem.

V skladu z odstavkom 1 člena 16 je lahko Sklad ustvaril tudi nove kategorije posojil, če je to odobril minister za socialne zadeve.

2.2.3.3.2   Splošna posojila

V Stanovanjskem zakonu se je nadaljeval sistem splošnih stanovanjskih posojil, ki je bil uveden s sistemom stanovanjskih obveznic leta 1989 in se je uporabljal tudi na podlagi Zakona št. 97/1993. Z novim zakonom niso bile uvedene spremembe v zvezi s to kategorijo posojil. Sklad HFF naj bi za dajanje splošnih posojil upravljal Sektor za stanovanjske obveznice, ki ga je prej upravljala Državna stanovanjska agencija in katerega finance so morale biti ločene od drugih dejavnosti Sklada (glej člen 17 Stanovanjskega zakona) (15).

Naloge Sektorja za stanovanjske obveznice so bile:

„1.	Izdajanje kategorij tržnih obveznic v imenu sklada HFF (v nadaljnjem besedilu: tržne obveznice) v skladu s pogoji, določenimi v tem zakonu ali z uredbo.

2.	Zamenjava dolžniških instrumentov, zavarovanih s hipoteko in stanovanjskimi obveznicami.

3.	Spodbujanje možnosti prodaje stanovanjskih obveznic na trgu. […]“

Hipotekarna obveznica je morala biti indeksirana, zanjo pa so morali veljati enaki posojilni pogoji kot za stanovanjske obveznice, ki so se zamenjale za hipotekarno obveznico, poleg obrestne marže (glej člen 19 Zakona). Ta marža se je lahko določila za pokritje stroškov poslovanja in ocenjenih izgub iz neodplačanih posojil Sektorja za stanovanjske obveznice (glej člen 28 Zakona). Minister za socialne zadeve je moral določiti raven obrestne marže, potem ko je prejel predlog Sveta sklada HFF.

Hipotekarni instrumenti in stanovanjske obveznice so se lahko zamenjali za znesek, ki ni presegal več kot 70 % ocenjene vrednosti nepremičnine, če je lastnik gradil ali kupoval svoj prvi stanovanjski objekt, vendar največ 65 % vrednosti v drugih primerih (glej člen 19 Zakona); z drugimi besedami je to pomenilo zmanjšanje s prejšnjega praga 75 % ocenjene cene, določenega v zgoraj navedenem členu 27 prejšnjega Zakona št. 97/1993. Minister za socialne zadeve je bil pooblaščen, da z uredbo določi najvišje število hipotekarnih instrumentov, ki jih kupi Sektor za stanovanjske obveznice za vsako nepremičnino. V skladu s členom 21 je bila odplačilna doba hipotekarnih instrumentov, ki jih je kupil Sektor za stanovanjske obveznice, največ 40 let. Dodatna pravila o stanovanjskih obveznicah so bila določena v Uredbi št. 7/1999 o Sektorju za stanovanjske obveznice in poslih s stanovanjskimi obveznicami (um húsbréfadeild og húsbréfaviðskipti).

Glede posojanja izvajalcem gradnje so pravila v navedeni uredbi izražala pravila, določena v prejšnji Uredbi 467/1991 z enakim naslovom, ki se je uporabljala v skladu s prejšnjim zakonom (16).

Kot je razvidno iz zgornjega besedila, je sistem zamenjave stanovanjskih obveznic po začetku veljavnosti Stanovanjskega zakona ostal enak. Sektor za stanovanjske obveznice sklada HFF je imel enake naloge, kot jih je ta sektor opravljal v Državni stanovanjski agenciji (glej zgoraj navedena člen 19 Zakona 97/1993 in člen 17 Stanovanjskega zakona). To potrjujejo tudi pripombe na poglavje VI predloga zakona, ki je postal Stanovanjski zakon, v zvezi s tem, da poglavje vsebuje določbe, ki vsebinsko ustrezajo poglavju IV Zakona št. 97/1993 (17).

2.2.3.3.3   Dodatna posojila

S Stanovanjskim zakonom je bila v stanovanjski sistem dodana nova kategorija posojil, imenovana dodatna posojila, za osebe z nižjimi dohodki. Ta posojila so se lahko dodelila poleg splošnih posojil in so nadomestila več socialnih posojil, dodeljenih v skladu z Zakonom št. 97/1993, vendar so bila pozneje odpravljena (18). V skladu s členom 30 je lahko sklad HFF na prošnjo občinskega stanovanjskega odbora posameznikom, ki so imeli pravico do splošnega posojila za nakup stanovanja, dodelil dodatna posojila, ki so lahko krila 25 % ocenjene vrednosti stanovanja. Tako kot je veljalo za socialna posojila v skladu s prejšnjim sistemom iz Zakona št. 97/1993 pred ustanovitvijo sklada HFF, celotno posojilo sklada HFF (splošno posojilo in dodatno posojilo) ni smelo presegati 90 % ocenjene vrednosti stanovanja.

Minister za socialne zadeve naj bi sprejel uredbo, v kateri bi natančneje opredelil zahteve za dodeljevanje dodatnih posojil. Pri dodeljevanju teh posojil naj bi se upoštevala naslednja merila: velikost družine, premoženje, prihodki, velikost in vrsta stanovanja. Minister za socialne zadeve je sprejel Uredbo št. 783/1998 o dodatnih posojilih, v kateri so bili natančneje določeni pogoji, ki jih morajo izpolnjevati prosilci, da bi bili upravičeni do dodatnih posojil. V členih 5 in 6 Uredbe je bilo določeno, da prosilec ne sme preseči določenega praga, kar zadeva prihodke in premoženje, da je lahko upravičen do dodatnega posojila (19). V členu 8 je bilo navedeno, da mora prosilec uspešno opraviti ovrednotenje plačilne sposobnosti. V členu 4 je bilo navedeno, da lahko občine določijo dodatne smernice, ki jih morajo upoštevati stanovanjski odbori. Te zadeve so lahko vključevale trenutni stanovanjski položaj; stanje in vrsto trenutnega stanovanja ter velikost družine in zdravje (20). Tako je najpomembnejše merilo za določanje, ali je oseba upravičena do „socialnih“ posojil, ostalo pomanjkanje premoženja in nizki prihodki, tako kot v skladu s pravili, ki so veljala pred sprejetjem Stanovanjskega zakona.

V nasprotju s prejšnjimi pravili po Zakonu št. 97/1993 Stanovanjski zakon ni vseboval določb za posojila za tako imenovani zakup socialnih stanovanj. Stanovanjski zakon tudi ni vseboval določb glede prodaje socialnih stanovanj, ker so se lahko prodajala na splošnem trgu v skladu s pogoji, določenimi v členu 32 Stanovanjskega zakona.

2.2.3.3.4   Najemna stanovanja

Tretja kategorija posojil, posojila za najemna stanovanja, je zakonsko urejena v Poglavju VIII Stanovanjskega zakona. V skladu s členom 33 lahko sklad HFF podaljša posojila za gradnjo ali nakup stanovanjskih objektov, namenjenih zakupu, občinam, združenjem ali družbam, ki nameravajo zgraditi, imeti v lasti in upravljati take stanovanjske objekte. Posojila se lahko dodelijo za največ 90 % gradbenih stroškov ali nakupne cene, vendar ne smejo presegati 90 % stroškovne podlage, ki jo je odobril Sklad (glej člen 36 Zakona). V skladu s členom 37 Zakona je pravica do najemnega stanovanja odvisna od socialnih razmer prosilca in tega, ali so prosilčevi prihodki in premoženje v mejah, podrobneje določenih v uredbi ministra za socialne zadeve.

V splošnih pripombah, priloženih Poglavju VIII predloga Stanovanjskega zakona, je bilo navedeno, da se bodo v zvezi s to vrsto posojil večinoma še naprej uporabljala enaka pravila kot v skladu s prejšnjim Zakonom št. 97/1993 (21). Skladno s tem je ta kategorija posojil pravzaprav enaka kategoriji, ki je bila prej predvidena v pravilih v zvezi z Delavskim stanovanjskim skladom. Največje posojilo za to kategorijo posojil je znašalo 90 % gradbenih stroškov ali nakupne cene v skladu s Stanovanjskim zakonom in Zakonom št. 97/1993. Podobno je upravičenost do teh najemnih stanovanj temeljila na merilih socialnih potreb, kot so pomanjkanje premoženja in nizki prihodki.

2.2.3.4   Spremembe, sprejete leta 2004

2.2.3.4.1   Zakon št. 57/2004

Leta 2004 sta bila sprejeta dva zakona o spremembah Stanovanjskega zakona, Zakon št. 57/2004 in Zakon št. 120/2004. Zakon št. 57/2004, ki je začel veljati 1. julija 2004, je odpravil sistem zamenjave stanovanjskih obveznic. Namesto tega so se splošna posojila, ki jih je zagotovil sklad HFF, izplačala v gotovini. Glavni cilj sprememb je bil v predlogu zakona opisan tako:

Po spremembah je člen 19 Stanovanjskega zakona določal:

Pododstavka 2 in 3 člena 10 Zakona v zvezi s financiranjem Sklada sta bila spremenjena, da bi ustrezala odpravi sistema stanovanjskih obveznic:

„Sklad HFF financira naloge, za katere je zadolžen v skladu s tem zakonom:

1.	z donosi iz lastnega kapitala Sklada, torej obroki, obrestmi in plačili za podaljšana posojila zaradi indeksacije cen;

2.	z izdajo in prodajo obveznic HFF ter najemanjem posojil, kot je lahko kadar koli določeno v Zakonu o proračunu;

3.	z zaračunavanjem storitev, kot je predvideno v členu 49.“

Čeprav zaračunavanje storitev prej ni bilo navedeno v členu 10 kot način financiranja, je bil navedeni člen 49 del Zakona od njegovega začetka veljavnosti in se ni spremenil. V členu 5 Zakona št. 57/2004 sta bila členu 11 Stanovanjskega zakona dodana nova odstavka o upravljanju sredstev in obveznosti:

Z Zakonom št. 57/2004 so bile sprejete tudi druge spremembe. Večinoma so bile povezane z vprašanji, ki se lahko označijo kot tehnične spremembe v zvezi z odpravo sistema zamenjave obveznic (glej člena 9 in 20 novele zakona). S tem zakonom se ni spremenilo nič v zvezi z vsebino splošnih posojil ali osebami, ki so do njih upravičene.

2.2.3.4.2   Zakon št. 120/2004

Z Zakonom št. 120/2004, ki je začel veljati 3. decembra 2004, se je omejitev za splošna posojila sklada HFF dvignila na 90 % ocenjene vrednosti nepremičnine s prejšnje najvišje vrednosti 70 %, minister za socialne zadeve pa je dobil pooblastilo, da ta znesek spremeni z upravnim predpisom (glej člen 19 Stanovanjskega zakona). Poleg tega je bilo zaradi dviga omejitve za splošna posojila odpravljeno Poglavje VII Zakona o dodatnih posojilih. V pripombah k členu 4 predloga zakona, s katerim se je odpravilo Poglavje VII Stanovanjskega zakona o dodatnih posojilih, so bile med drugim naslednje obrazložitve:

Minister za socialne zadeve je izkoristil pristojnost, ki mu je bila dodeljena z zgoraj navedenim zakonom. Najvišja omejitev se je znižala na 80 %, nato se je spet zvišala na 90 % in spet znižala na 80 %, kar je sedanja omejitev (24).

3.   PRAVNA PODLAGA PO ISLANDSKI ZAKONODAJI ZA MOREBITNE ELEMENTE DRŽAVNE POMOČI

Nadzorni organ je v odločitvi o sprožitvi formalnega postopka opredelil naslednjih pet morebitnih ukrepov državne pomoči:

—	državno jamstvo,

—	izvzetje iz davka na prihodek in nepremičninskega davka,

—	subvencioniranje obresti,

—	neplačevanje dividend,

—	za sklad HFF ne veljajo zahteve kapitalske ustreznosti in pravila o najmanjši stopnji plačilne sposobnosti.

3.1   DRŽAVNO JAMSTVO

Sklad HFF je državna ustanova, ki jo zakonsko ureja javno pravo (glej člen 4 Stanovanjskega zakona št. 44/1998 in primerjaj člen 2 prejšnjega Zakona št. 97/1993). Kot taka je v skladu s splošnimi nepisanimi pravili islandskega javnega prava, ki se uporablja za vse državne ustanove, upravičena do državnega jamstva za vse svoje obveznosti.

Navedeno nepisano načelo islandske zakonodaje je obstajalo že pred začetkom veljavnosti Sporazuma EGP. V splošnih pripombah k predlogu zakona, ki je postal Zakon št. 121/1997 o državnih jamstvih (lög um ríkisábyrgðir), je bilo navedeno: „To temelji na nedvoumnem pravilu islandske zakonodaje, da je država odgovorna za obveznosti svojih ustanov in podjetij, razen če je jamstvo omejeno z izrecnim predpisom […] ali če je odgovornost države v družbi z omejeno odgovornostjo omejena na delež vloženega kapitala.“ (25). Jamstvo se uporablja za vse državne ustanove, ne glede na datum njihove ustanovitve ali dejavnosti ali spremembe teh dejavnosti. Zato se je uporabljalo tudi za nekdanjo Državno stanovanjsko agencijo in preostale tri subjekte, ki so opravljali dejavnosti stanovanjskega financiranja pred začetkom veljavnosti Stanovanjskega zakona.

3.2   IZVZETJE IZ DAVKA NA PRIHODEK IN NEPREMIČNINSKEGA DAVKA

Nadzorni organ je v odločitvi o sprožitvi postopka kot drugi morebitni ukrep državne pomoči opredelil izvzetje iz davka na prihodek in nepremičninskega davka, do katerega je upravičen sklad HFF.

Državna blagajna, vse državne ustanove in vsa državna podjetja, za katera država prevzema neomejeno odgovornost, so izvzeti iz davka na prihodek in nepremičninskega davka že od obdobja precej pred začetkom veljavnosti Sporazuma EGP (glej odstavek 1 člena 4 Zakona o davku na prihodek št. 90/2003). Splošna davčna oprostitev se uporablja za sklad HFF, ker je državna ustanova.

Pravna podlaga za davčno oprostitev je bila ob začetku veljavnosti Sporazuma EGP določena v odstavku 1 člena 4 Zakona št. 75/1981 o davku na prihodek in nepremičnine. Veljavni Zakon o davku na prihodek je prečiščeno besedilo Zakona št. 75/1981 o davku na prihodek in nepremičnine. Zato se je za predhodnike sklada HFF uporabljala tudi ta davčna oprostitev.

Nepremičninski davek je bil odpravljen erga omnes z Zakonom št. 129/2004, za nepremičnine pa je bil zadnjič odmerjen ob koncu leta 2005. Do sprejetja Zakona št. 129/2004 so bile navedene ustanove izvzete tudi iz plačila nepremičninskega davka v skladu z odstavkom 1 člena 4 Zakona št. 90/2003. Zato se je za predhodnike sklada HFF uporabljala tudi ta davčna oprostitev.

3.3   SUBVENCIONIRANJE OBRESTI

Nadzorni organ je v odločitvi o sprožitvi postopka kot tretji morebitni ukrep državne pomoči opredelil subvencioniranje obresti, ki dejansko ustreza neposrednim proračunskim prispevkom skladu HFF za kritje obveznosti zaradi dajanja posojil za gradnjo socialnih najemnih stanovanj z obrestnimi merami, nižjimi od tržnih.

Ena kategorija posojil Delavskega stanovanjskega sklada so bila posojila za najemna socialna stanovanja (glej zgoraj navedeni člen 50 Zakona št. 97/1993). V Poglavju VIII Stanovanjskega zakona so določena veljavna pravila o posojilih za socialna najemna stanovanja, ki so, kot je navedeno zgoraj, večinoma enaka pravilom, ki so se uporabljala prej. Tako sta bila Državna stanovanjska agencija, prek Delavskega stanovanjskega sklada, in sklad HFF zadolžena za zagotavljanje te kategorije posojil.

Kot je navedeno zgoraj, so bili neposredni proračunski prispevki eden od načinov financiranja Delavskega stanovanjskega sklada (glej člen 48 Zakona št. 97/1993). Ti prispevki naj bi delno pokrili stroške poslovanja Sklada, vključno s stroški, povezanimi s socialnimi najemnimi stanovanji. Obrestno mero za to kategorijo posojil je vsako leto določala vlada (glej člen 52 Zakona).

Glede razmer po začetku veljavnosti Stanovanjskega zakona je začasni člen IX Stanovanjskega zakona, sprejetega leta 1998, določal, da se bodo posojila za socialna najemna stanovanja do konca leta 2000 še dajala po enakih obrestnih merah, kot so se uporabljale v tistem času.

Minister za socialne zadeve in minister za finance sta 21. avgusta 2001 sklenila poseben sporazum, ki je določal subvencionirano obrestno mero za to kategorijo posojil v zvezi z največ 400 najemnimi stanovanji vsako leto (26). Ministra sta 26. septembra 2005 sklenila nov sporazum, v katerem sta prilagodila prispevek skladu HFF za znižanje obrestnih mer in povečanje najvišjega prispevka za vsako stanovanje. V skladu s tema sporazumoma naj bi sklad HFF prejel proračunski prispevek za izgube, ki jih je imel v zvezi s to kategorijo posojil v obsegu, določenem v sporazumih.

3.4   NEPLAČEVANJE DIVIDEND

Nadzorni organ je v odločitvi o sprožitvi postopka kot četrti morebitni ukrep državne pomoči opredelil, da skladu HFF ni treba plačevati dividend državi. To izhaja iz splošnih načel islandskega javnega prava, po katerih državnim ustanovam, ki so organizirane kot sklad HFF, ni treba plačevati dividend (27). To načelo je kot tako obstajalo že pred začetkom veljavnosti Sporazuma EGP, pravni položaj predhodnikov sklada HFF pa je bil torej enak.

To splošno načelo med drugim izraža, da cilj teh ustanov ni ustvarjanje dobička, ampak zagotavljanje storitev, v zvezi s katerimi se je parlament odločil, da bi jih morala opravljati država. Po islandskem javnem pravu državna ustanova potrebuje pravno podlago, da lahko zaračunava svoje storitve, zaračunavanje storitev pa ne sme presegati stroškov njihovega zagotavljanja (28). Kadar lahko državna ustanova v skladu z zakonodajo zaračunava več od stroškov, tako kot na primer sklad HFF, ki zasluži donos na sredstva, ki jih ima (glej člen 11 Stanovanjskega zakona), je potrebna ločena pravna podlaga, da ustanova izplačuje dividende islandski državi.

To razumevaje islandske zakonodaje je potrjeno v dopisu islandske vlade z dne 15. aprila 2008, v katerem je navedeno: „Splošna praksa v skladu z Zakonom o vladnem finančnem poročanju št. 88/1997 je, da morajo osebe javnega prava ustvarjati dobiček samo, če se to zahteva v skladu z zakonodajo. Poleg tega je potrebna pravna podlaga, če mora oseba javnega prava izplačevati dividende. Če oseba javnega prava ustvarja dobiček, prepusti običajni delež dobička državni blagajni v obliki dividend, kot je določeno v členu 42 Zakona št. 88/1997. Osebe javnega prava, ki izplačujejo dividende, kot je na primer Landsvirkjun, imajo v zvezi s tem posebno pravno obveznost. Mogoče je sklicevanje na člen 4 Zakona št. 42/1983 o Landsvirkjunu. Torej ni nobenega splošnega predpisa, v skladu s katerim bi morale osebe javnega prava izplačevati dividende.“

Niti Stanovanjski zakon niti Zakon št. 97/1993 nista vsebovala določb, po katerih bi moral sklad HFF ali njegovi predhodniki izplačevati dividende. Zato se je za sklad HFF v zvezi s tem vedno uporabljalo navedeno splošno načelo islandskega javnega prava.

3.5   ZA SKLAD HFF NE VELJAJO ZAHTEVE KAPITALSKE USTREZNOSTI IN PRAVILA O NAJMANJŠI STOPNJI PLAČILNE SPOSOBNOSTI

V aktu iz točke 14 Poglavja II Priloge IX k Sporazumu EGP (Direktiva 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20 marca 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij, kakor je bila spremenjena, v nadaljnjem besedilu: Bančna direktiva) (29) so določene zahteve za kapitalsko ustreznost in pravila o najmanjši stopnji plačilne sposobnosti, ki se uporabljajo za kreditne institucije v vsej EU in državah članicah EFTA. V členu 2(3) Direktive je seznam institucij, ki so izvzete iz uporabe določb Bančne direktive. V sklepu Skupnega odbora EGP je bil ta seznam razširjen, med drugim je bil v Islandiji dodan izraz „Byggingarsjóðir ríkisins“ (dobesedni prevod je „Državna gradbena sklada“ (30). Ta izraz je obsegal Državi gradbeni sklad in Delavski stanovanjski sklad, ki sta se, kot je navedeno zgoraj, združila in ju je prevzel sklad HFF (glej člen 53 Stanovanjskega zakona). Skladno s tem je v členu 116 Zakona št. 161/2002 o finančnih institucijah (lög um fjármálafyrirtæki) sklad HFF izvzet iz uporabe Zakona, ki je eden od ukrepov za prenos Direktive v islandsko zakonodajo.

4.   PRIPOMBE ISLANDSKIH ORGANOV

Islandska vlada je v svojih dopisih z dne 20. novembra 2006 in 15. aprila 2008 trdila, da je treba sistem HFF obravnavati kot obstoječo pomoč. Prvič, ključne značilnosti tega sistema so veljale že pred začetkom veljavnosti Sporazuma EGP in se niso spremenile s sprejetjem Stanovanjskega zakona. Takratne spremembe stanovanjskega sistema so bile namenjene izključno sistemu socialnih stanovanj in niso bile vsebinske. Drugič, elementi državne pomoči, opredeljeni v odločitvi Nadzornega organa o sprožitvi postopka, so bili splošni ukrepi, ki se niso spremenili s sprejetjem Stanovanjskega zakona. Tako je bilo na primer implicitno državno jamstvo enako pred začetkom veljavnosti Sporazuma EGP in po njem. V zvezi s tem je islandska vlada trdila, da iz sodbe Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi Namur-Les Assurances du Crédit izhaja, da lahko opredelitev pomoči (31) spremenijo samo vsebinske zakonodajne spremembe. Tretjič, s sprejetjem Stanovanjskega zakona leta 1999 ni bila sprejeta nobena sprememba, zaradi katere bi se lahko spremenila ocena združljivosti sistema s pravili o državni pomoči. Četrtič, spremembe sistema socialnih stanovanj, na primer v zvezi s tako imenovanimi dodatnimi posojili, so ločene od splošnega sistema posojil.

5.   PRIPOMBE TRETJIH OSEB

Združenje SFF trdi, da so spremembe, sprejete s Stanovanjskim zakonom, povzročile, da je treba sistem zdaj opredeliti kot novo pomoč, ker so pomenile, da stanovanjski sistem do danes ni ostal bistveno nespremenjen. V dopisu z dne 31. januarja 2007 se je združenje SFF med drugim sklicevalo na:

—	novi zakon, ker je Stanovanjski zakon nadomestil Zakon o Državni stanovanjski agenciji,

—	ustanovitev nove pravne osebe, sklada HFF, ki je nadomestil Državni stanovanjski svet/Državno stanovanjsko agencijo in prevzel sredstva in obveznosti Državnega gradbenega sklada in Delavskega stanovanjskega sklada,

—

uvedbo novih posojilnih instrumentov z gotovinskimi posojili namesto stanovanjskih obveznic in z manjšo socialno pomočjo v stanovanjskih zadevah, spremembo najvišje ravni financiranja nakupa, odpravo omejitev za prodajo socialnih stanovanj, v katerih živijo lastniki, odpravo prednostne pravice in spremembe v zvezi z naravo subjektov, upravičenih do posojil,

—	spremembe v virih financiranja: v skladu s Stanovanjskim zakonom sklad HFF v nasprotju s svojimi predhodniki ne prejema neposrednih državnih prispevkov.

Združenje HFF je v svojem dopisu z dne 28. marca 2008 trdilo, da bi moralo biti ustrezno pravno merilo sestavljeno iz celovite ocene sistema HFF, ne pa iz analize posameznih opredeljenih morebitnih ukrepov pomoči. Po mnenju Združenja SFF so posamezni elementi sistema tako tesno prepleteni, da bi bila njihova delitev pri ocenjevanju, ali imajo ukrepi značilnosti novih ali obstoječih ukrepov, neutemeljena in umetna. Tak pristop po mnenju združenja SFF ne bi bil v skladu s prakso Evropske komisije v podobnih primerih. Nazadnje, združenje SFF poziva Nadzorni organ, naj upošteva dejanski razvoj, kar zadeva znesek posojil, ki jih je odobril sklad HFF, in njegov tržni delež v primerjavi z deležem zasebnih bank.

II.   OCENA

1.   TO, DA ZA SKLAD HFF NE VELJAJO ZAHTEVE KAPITALSKE USTREZNOSTI IN PRAVILA O NAJMANJŠI STOPNJI PLAČILNE SPOSOBNOSTI, NI DRŽAVNA POMOČ

Nadzornem organu se je zdelo koristno začeti oceno z vprašanjem, ali to, da za sklad HFF ne veljajo zahteve za kapitalsko ustreznost in pravila o najmanjši stopnji plačilne sposobnosti, pomeni državno pomoč.

Kot je že bilo navedeno, so v Bančni direktivi določene zahteve za kapitalsko ustreznost in pravila o najmanjši stopnji plačilne sposobnosti, ki se uporabljajo za kreditne institucije v vsem EGP. Nadzorni organ je v odločitvi o sprožitvi postopka sprejel predhodno stališče, da izvzetje sklada HFF iz Bančne direktive ne pomeni državne pomoči. Vendar je ugotovil, da je v zvezi s tem vprašanjem toliko dvomov, da bi ga bilo koristno oceniti v formalnem postopku preiskave. Pri tej oceni je Nadzorni organ potrdil svoje predhodno mnenje zaradi naslednjega:

Prvič, kot je navedeno tudi v odločitvi o sprožitvi postopka, sklad HFF ni kreditna institucija, na katero se nanaša Bančna direktiva, in od javnosti ne sme sprejemati depozitov ali drugih vračljivih sredstev.

Drugič, v členu 2(3) Bančne direktive je seznam institucij, izvzetih iz uporabe določb te direktive. S sklepom Skupnega odbora EGP se je na ta seznam vključil izraz „Byggingarsjóðir ríkisins“. Ta izraz se je tradicionalno uporabljal za sklada, ki ju je prevzel sklad HFF. Zato je, ne glede na to, ali je ta določba temeljna ali je v njej le na novo opisano to, kar izhaja že iz običajnih pravil Direktive, sklad HFF v skladu s samo Bančno direktivo, prilagojeno za EGP, izvzet iz njenega področja uporabe ter zahtev za kapitalsko ustreznost in pravil o najmanjši stopnji plačilne sposobnosti, določenih v njej. Tudi če se domneva, da bi izvzetje iz Direktive pomenilo, da je bila skladu HFF odobrena ugodnost, tega ukrepa ne bi bilo mogoče pripisati islandski državi, ampak Skupnemu odboru EGP, skladno s tem pa ne bi pomenil državne pomoči (32).

Tretjič, tudi če bi se za sklad HFF uporabljala Bančna direktiva, izvzetje ne bi povzročilo prenosa državnih sredstev, ker se država ne bi odrekla prihodkom v takih okoliščinah.

2.   SKUPNI PREMISLEKI V ZVEZI Z DRŽAVNIM JAMSTVOM, SUBVENCIONIRANJEM OBRESTI, IZVZETJEM IZ DAVKA NA PRIHODEK IN NEPREMIČNINSKEGA DAVKA TER NEPLAČEVANJEM DIVIDEND

2.1   RAZLIČNA POSTOPKA ZA NOVO IN OBSTOJEČO POMOČ

Postopek za novo pomoč je določen v členu 1(3) dela I Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču (ki ustreza členu 88(3) Pogodbe ES). Če Nadzorni organ dvomi o združljivosti takega ukrepa pomoči, sproži formalni postopek preiskave, predviden v členu 1(2) dela I Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču (ki ustreza členu 88(2) Pogodbe ES) in v členu 4(4) oddelka II v delu II Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču.

Postopek za obstoječo pomoč se razlikuje od postopka za novo pomoč in je določen v členu 1(1) dela I Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču. Na podlagi teh določb Nadzorni organ v sodelovanju z državami EFTA nenehno pregleduje vse sisteme pomoči, ki so na voljo v zadevnih državah. Državam predlaga ustrezne ukrepe, potrebne zaradi postopnega razvoja ali delovanja Sporazuma EGP.

Navedbe Sodišča Evropskih skupnosti:

Z drugimi besedami, vsaka ocena, ki se opravi v okviru odločitve o sprožitvi formalnega postopka preiskave v zvezi s tem, ali morebitni ukrep pomoči pomeni novo ali obstoječo pomoč, je nujno samo predhodna. Iz sodne prakse zato izhaja, da lahko Nadzorni organ, tudi če je v odločitvi o sprožitvi postopka sprejel stališče, da je zadevni ukrep nova pomoč, v odločbi o zaključku tega postopka vseeno ugotovi, da je ukrep dejansko obstoječa pomoč ali sploh ni pomoč. Kadar gre za obstoječo pomoč, mora Nadzorni organ uporabiti postopek za obstoječo pomoč (34). Skladno s tem bi moral Nadzorni organ končati formalni postopek preiskave in sprožiti drugačen postopek za obstoječo pomoč, določen v členih 17 do 19 dela II Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču (35). Na podlagi postopka za obstoječo pomoč in samo v njegovem okviru bi Nadzorni organ presodil, ali je obstoječi ukrep pomoči združljiv z delovanjem Sporazuma EGP.

Informacije, predložene Nadzornemu organu, ko je sprejel odločitev o sprožitvi formalnega postopka preiskave, so bile „take, da niso upravičevale“ začasnega sklepa, da je pomoč obstoječa, zato je Nadzorni organ te ukrepe obravnaval v okviru pravil, ki se nanašajo na novo pomoč. Ker islandska vlada izpodbija to začetno stališče, bo Nadzorni organ v prihodnosti to vprašanje znova presodil glede na gradivo, ki sta ga zdaj predložila vlada in združenje SFF.

Kot je že bilo navedeno, bo Nadzorni organ ugotavljal obstoj in združljivost novih ukrepov pomoči v okviru formalnega postopka preiskave. Če v nasprotju s tem zadevni instrumenti ne pomenijo nove pomoči, Nadzorni organ v skladu s tem postopkom ne more sprejeti zavezujočega mnenja, ali namesto tega pomenijo obstoječo pomoč iz člena 61(1) Sporazuma EGP. Nadzorni organ tudi ne more sprejeti zavezujočega mnenja, ali so taki obstoječi ukrepi pomoči združljivi s Sporazumom. Zato se bo pred sprejetjem ugotovitve v zvezi z vprašanjem novih ali obstoječih ukrepov Nadzorni organ v nadaljevanju opiral na domnevo, da so naslednji ukrepi državna pomoč: državno jamstvo, davčna oprostitev, subvencioniranje obresti in oprostitev plačila dividend.

2.2   PRAVNO MERILO

V členu 4 Sklepa Nadzornega organa 195/04/COL je določeno, da je sprememba obstoječe pomoči kakršna koli sprememba razen povsem formalnih ali upravnih sprememb, ki ne morejo vplivati na vrednotenje združljivosti ukrepa pomoči s skupnim trgom. Poleg tega je Sodišče evropskih skupnosti v zvezi s pravno presojo, ali je pomoč nova ali obstoječa, v zadevi Namur-Les Assurances du Crédit navedlo:

Sodišče je ugotovilo, da dejanska razširitev dejavnosti podjetja ne zadošča za spremembo opredelitve ukrepa pomoči:

Sodišče prve stopnje je v zadevi Vlada Gibraltarja/Komisija odločilo, da:

Pri presoji, ali ima sprememba ukrepa pomoči tak učinek, da se zaradi nje dosedanja obstoječa pomoč spremeni v novo pomoč, je Komisija preučila, ali je sprememba vsebinska (39). V zvezi s tem je Komisija upoštevala naravo ugodnosti, cilj, ki naj bi se dosegel z ugodnostjo, podlago, na kateri ugodnost temelji, osebe in subjekte, ki jih zadeva, ter ustrezne vire financiranja. Komisija nasprotno ni preučila pravnih sprememb, ki niso del zadevnega ukrepa pomoči.

Kar zadeva individualne ukrepe pomoči, kot so licenčnine za javne izdajatelje radiotelevizijskega programa, je Komisija na podlagi tega pristopa preučila pogoje, pod katerimi se uporablja zadevna licenčnina, ker so ti pogoji sestavni del zadevnega ukrepa pomoči (40).

Kadar je zadevni ukrep pomoči sestavljala shema pomoči, ki ni bila dodeljena za posebno dejavnost, kot na primer javna podjetja, upravičena do državnega jamstva, samo zato, ker je podjetje organizirano kot del države, se je Komisija osredotočila na to, ali se je pomembno spremenil sam ukrep pomoči (shema, ki je sestavljena iz državnega jamstva za vsa taka podjetja). Ker v tem drugem primeru pravila, ki se nanašajo na vsakega upravičenca do pomoči, niso del ukrepa pomoči, Komisija ni preučila posebnih pravil, ki zakonsko urejajo dejavnosti vsakega upravičenca do pomoči. Z drugimi besedami, Komisija ni ugotovila, da bi lahko spremembe pravil, ki se nanašajo na posamezne upravičence, imele tak učinek, da bi se zaradi njih shema pomoči spremenila v novo pomoč, ne glede na to, ali bi šlo za učinek na shemo kot tako ali samo na posamezno podjetje, na katerega se nanašajo zakonodajne spremembe (41). Dejansko bi to pomenilo, da bi se ukrep, ki ima značilnosti sheme, spremenil iz obstoječe pomoči v novo pomoč, kar zadeva nekatere upravičence, ne pa drugih, samo zato, ker so se spremenila pravila, ki se nanašajo na prve, ne pa na druge. Tak izid ne bi bil združljiv s tem, da je bil ukrep sestavljen iz enega samega ukrepa.

Zato je treba pred ugotavljanjem, katere zakonodajne spremembe so pomembne za presojo, ali je ukrep pomoči nov ali obstoječ, najprej ugotoviti, ali so pravila, ki se nanašajo na enega ali več prejemnikov pomoči, del ukrepa pomoči. Poleg tega, kadar zadevno podjetje prejema pomoč iz več ukrepov, ki imajo različne namene in pravne podlage ter so bili sprejeti v različnih obdobjih, pri čemer so nekateri individualni, drugi pa imajo značilnosti shem, je treba različne ukrepe pomoči presojati vsakega posebej, in ne združene v skupno presojo, samo zato, ker je upravičenec do ukrepov v celoti ali delno isti (42).

2.3   OPREDELITEV RAZLIČNIH UKREPOV POMOČI ZA NOVO ALI OBSTOJEČO POMOČ

2.3.1    Državno jamstvo

Državno jamstvo za vse obveznosti vseh državnih ustanov izhaja iz splošnih nepisanih pravil islandskega javnega prava, ki so veljala že pred začetkom veljavnosti Sporazuma EGP. Jamstvo se uporablja za vse državne ustanove, ne glede na datum njihove ustanovitve ali dejavnosti ali spremembe teh dejavnosti. Ta morebitni ukrep pomoči je treba obravnavati kot shemo, ki spada v opredelitev iz člena 1(d) v delu II Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču. Zopet ob domnevi, da gre za pomoč, je treba shemo na začetku obravnavati kot obstoječo pomoč, ker je obstajala pred začetkom veljavnosti Sporazuma EGP (glej člen 1(b) v delu II Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču).

Od začetka veljavnosti Sporazuma EGP ni bilo vsebinskih ali nevsebinskih sprememb obsega in namena jamstva kot takega. Z Zakonom št. 121/1997 o državnih jamstvih in njegovimi poznejšimi spremembami je bila uvedena manjša jamstvena premija po stopnji 0,00625 % na četrtletje (0,00375 % na četrtletje za domače obveznosti do leta 2001). Vendar ta premija samo zmanjšuje pomoč, ki izhaja iz prvotne sheme državnih jamstev, ki je obstajala že pred Sporazumom EGP. Prvotne sheme zato ne glede na kakršno koli ugodnost, povezano z njo, ni mogoče opredeliti za novo pomoč (43).

Poleg tega nobena sprememba delovanja sklada HFF, opisana zgoraj v oddelku I.2, ni pomenila kakršne koli take spremembe. Narava ugodnosti je bila povsem enaka, enaka je bila tudi pravna podlaga za pomoč. Tudi namen tega neindividualnega ukrepa, ki presega posebnosti sistema stanovanjskih posojil in se uporablja na splošno za vse državne ustanove, se ni spremenil zaradi sprememb sistema stanovanjskih posojil, ki jih je povzročil Stanovanjski zakon (44). Z drugimi besedami, te zakonodajne spremembe so bile ločene od tega morebitnega ukrepa pomoči in povsem nepovezane z njim. Zato jamstvena shema ne more pomeniti novega ukrepa pomoči, ki se lahko ocenjuje v okviru tega formalnega postopka preiskave.

2.3.2    Izvzetje iz davka na prihodek in nepremičninskega davka

Državna blagajna, vse državne ustanove in vsa državna podjetja, za katera država prevzema neomejeno odgovornost, so izvzeti iz davka na prihodek in nepremičninskega davka že od obdobja precej pred začetkom veljavnosti Sporazuma EGP.

Izvzetje iz davka na prihodek je zdaj določeno v odstavku 1 člena 4 Zakona o davku na prihodek št. 90/2003, ki je prečiščeno besedilo Zakona št. 75/1981 o davku na prihodek in nepremičnine. Če se domneva, da davčna oprostitev pomeni pomoč, jo je treba že na začetku obravnavati kot splošno shemo, ki spada v opredelitev iz člena 1(d) v delu II Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču. Od začetka veljavnosti Sporazuma EGP ni bilo vsebinskih ali nevsebinskih sprememb obsega, financiranja ali namena te sheme. V teh splošnih davčnih določbah se v zvezi s skladom HFF ali katerim koli drugim upravičencem do izvzetja ni nič spremenilo zaradi sprememb sistema stanovanjskih posojil, opravljenih po 1. januarju 1994. Poleg tega spremembe sistema stanovanjskih posojil na to shemo niso vplivale niti same po sebi niti posredno. Dejansko stanovanjski zakon ni povzročil sprememb v namenu in naravi davčne oprostitve. Prav tako ni spremenil vira financiranja ali pravne podlage za davčno oprostitev. Davčna oprostitev zato ne more pomeniti novega ukrepa pomoči, ki se lahko obravnava v okviru formalnega postopka preiskave.

Do sprejetja Zakona št. 129/2004, s katerim je bil odpravljen nepremičninski davek, so bile zgoraj navedene ustanove izvzete tudi iz plačila tega davka v skladu z odstavkom 1 člena 4 Zakona o davku na prihodek in nepremičnine št. 90/2003. Kar zadeva davek na nepremičnine, so bila s tem zakonom samo prečiščena pravila, ki so bila že v zgoraj navedenem Zakonu št. 75/1981 o davku na prihodek in nepremičnine. Nepremičninski davek je zdaj povsem odpravljen. Do njegove odprave leta 2004 je treba izvzetja teh ustanov iz tega davka, če pomenijo pomoč, oceniti kot shemo, ki spada v opredelitev iz člena 1(d) v delu II Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču. Od začetka veljavnosti Sporazuma EGP do splošne odprave davka na nepremičnine ni bilo vsebinskih ali nevsebinskih sprememb obsega, financiranja ali namena garancije davčne oprostitve, spremembe sistema stanovanjskih posojil pa niso vplivale na naravo, cilj, delovanje ali financiranje davčne oprostitve. Zato ta davčna oprostitev ne more pomeniti novega ukrepa pomoči, ki bi se lahko obravnaval v okviru tega formalnega postopka preiskave.

2.3.3    Subvencioniranje obresti

Kot je navedeno zgoraj, je Delavski stanovanjski sklad zagotavljal posojila za socialna najemna stanovanja z nizkimi obrestnimi merami, ki jih je določila vlada. Sklad je med drugim za kritje svojih stroškov za ta posojila prejemal neposredni proračunski prispevek. Ker je bil Delavski stanovanjski sklad javna ustanova, je bila na najvišji ravni za izgube v zvezi s to kategorijo posojil, če neposredni prispevki niso zadoščali za kritje izgub tega sklada, odgovorna islandska država.

Kategorija posojil za socialna najemna stanovanja se s Stanovanjskim zakonom ni pomembno spremenila, sklad HFF pa naj bi jih na začetku dodeljeval po enaki obrestni meri, kot se je uporabljala prej (glej začasni člen IX Zakona). V tem členu je bilo določeno še, da država zagotovi prispevke iz proračuna za kritje izgub sklada HFF. Te zadeve so bile pozneje urejene s sporazumoma med ministroma za socialne zadeve in finance (glej oddelek I.3.3 zgoraj).

Kar zadeva institucionalno spremembo, stalna praksa Komisije kaže, da lahko subjekti, upravičeni do pomoči, spremenijo svojo pravno osebnost zaradi združitve, delitve ali drugih razlogov, ne da bi to vplivalo na opredelitev pomoči. Tako je, kadar se sprememba pravne osebnosti opravi z ukrepom zasebnega prava in kadar je sprememba določena z zakonom ali drugim ukrepom javnega prava (45). Dejansko sprememba s štirih oseb javnega prava, ki so delovale v skladu z Zakonom št. 97/1993, v primerjavi s Stanovanjskim zakonom sama ne more vplivati na oceno združljivosti zadevnih ukrepov. Kot je že bilo navedeno, je sklad HFF prevzel vsa sredstva, pravice in obveznosti svojih predhodnikov ter nadaljeval njihove naloge, kar dokazuje, da je bila reforma namenjena ohranjanju kontinuitete med temi organizacijami (46).

Zato je bilo Delavskemu stanovanjskemu skladu in skladu HFF naloženo zagotavljanje teh socialnih posojil za najemna stanovanja po obrestni meri, ki jo je določila vlada, ki je sredstva zagotavljala z Zakonom o proračunu, ker so bile te obrestne mere prenizke, da bi pokrile stroške posojil. Razlika med skladoma je, da je prispevek za sklad HFF namenjen tej posebni kategoriji posojil, Delavski stanovanjski sklad pa je prejemal proračunske prispevke za vse svoje kategorije socialnih posojil. Razlika izhaja iz tega, da so bile s Stanovanjskim zakonom odpravljene druge kategorije socialnih posojil Delavskega stanovanjskega sklada in da se dodatna posojila, glavna kategorija socialnih posojil v skladu s prvotno različico Stanovanjskega zakona, niso financirala s proračunskimi prispevki za sklad HFF.

Zato spremembe, ki jih je povzročil Stanovanjski zakon, niso spremenile naloge zagotavljanja posojil za najemna socialna stanovanja; z drugimi besedami, namen tega ukrepa je ostal enak (47). Poleg tega je to, da je proračunski prispevek zdaj namenjen samo za ta posojila, posledica odprave neposrednih državnih prispevkov za druga socialna posojila. Odprava neposrednih državnih prispevkov za nekatere dejavnosti ne pomeni spremembe v financiranju drugega ukrepa. Zato taka odprava ne more vplivati na opredelitev narave preostalega ukrepa. Pravzaprav pomeni odpravo ločenega ukrepa podpore (48).

Združenje SFF se je sklicevalo na različne spremembe, ki jih je povzročil Stanovanjski zakon, in trdilo, da bi bilo treba zaradi njih pomoč skladu HFF opredeliti kot novo pomoč. Te spremembe ne glede na svojo naravo niso zadevale tega ukrepa pomoči, ki se nanaša samo na izgube, ki jih je utrpel Sklad v zvezi s posojili za socialna najemna stanovanja. Dejansko dvig praga za splošna posojila ni bil povezan s to kategorijo posojil. Podobno spremembe v skladu z Zakonom št. 57/2004, s katerim je bil sistem stanovanjskih obveznic odpravljen in nadomeščen z gotovinskimi posojili, niso zadevale te kategorije posojil. Zahteve, določene v členu 11 Zakona št. 97/1993 v zvezi s tem, da morajo biti posojila zavarovana s prvo ali drugo hipoteko, se niso uporabljale za to kategorijo posojil, ampak samo za nekatera posojila iz Državnega gradbenega sklada. Zato to, da se ta določba ni prenesla v Stanovanjski zakon, za ta posojila ni pomembno.

Nadzorni organ torej meni, da ugodnost, ki izhaja iz subvencioniranja obresti, ne more pomeniti nove pomoči, ki bi se lahko preučila v okviru tega formalnega postopka preiskave.

2.3.4    Neplačevanje dividend

Kot je navedeno v oddelku 3.4 zgoraj, splošna načela islandskega javnega prava določajo, da državnim ustanovam, ki so organizirane kot sklad HFF, ni treba plačevati dividend. To načelo je veljalo že pred začetkom veljavnosti Sporazuma EGP in se uporablja za državne ustanove ne glede na datum njihove ustanovitve, njihove dejavnosti ali spremembe teh dejavnosti. Od začetka veljavnosti Sporazuma EGP ni bilo vsebinskih ali nevsebinskih sprememb tega splošnega načela. Poleg tega niti Stanovanjski zakon niti predhodni zakoni niso odstopali od tega načela, tako da bi vsebovali predpise, ki bi določali, da mora sklad HFF plačevati dividende. Zato se zaradi Stanovanjskega zakona ali sprememb tega zakona ni spremenila narava nobene ugodnosti in državnega financiranja, ki izhaja iz neobveznosti plačevanja dividend. Tudi namen tega načela, ki presega posebnosti sistema stanovanjskih posojil in se uporablja na splošno za vse državne ustanove, se ni spremenil zaradi sprememb sistema stanovanjskih posojil. Z drugimi besedami, te zakonodajne spremembe so bile ločene od tega morebitnega ukrepa pomoči in povsem nepovezane z njim. Zato je treba, če se neplačevanje dividend obravnava kot ukrep pomoči, ta ukrep torej obravnavati kot shemo pomoči, ki spada v opredelitev iz člena 1(d) v delu II Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču. Poleg tega bi shema pomenila obstoječo pomoč, ker je obstajala pred začetkom veljavnosti Sporazuma EGP (glej člen 1(b) v delu II Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču).

Samo če bi se ugotovilo, da oprostitve plačila dividend ni bilo mogoče izpeljati iz splošnega načela islandskega javnega prava, ampak je izhajala iz Stanovanjskega zakona in predhodnih zakonov, bi lahko pogoji, pod katerimi so delovali različni subjekti s stanovanjskega področja, postali del ocene združljivosti nove pomoči. Zato bi lahko samo v teh hipotetičnih okoliščinah spremembe sistema stanovanjskega financiranja, ki so se zgodile po 1. januarju 1994, morda pomenile, da se je kakršna koli pomoč, povezana z neplačevanjem dividend, spremenila iz obstoječe pomoči v novo pomoč.

2.4   UGOTOVITEV GLEDE NOVE OZIROMA OBSTOJEČE NARAVE ŠTIRIH MOREBITNIH UKREPOV DRŽAVNE POMOČI

Nadzorni organ na podlagi navedene presoje meni, da naslednji ukrepi: državno jamstvo, subvencioniranje obresti, davčna oprostitev in oprostitev plačila dividend, opredeljeni v odločitvi o sprožitvi postopka, ne pomenijo novih ukrepov pomoči, ki se lahko ocenjujejo v okviru tega formalnega postopka preiskave.

Skladno s tem bo Nadzorni organ končal formalni postopek preiskave in sprožil postopek v skladu s členom 1(1) dela I in oddelkom V v delu II Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču, ki se nanaša na obstoječo pomoč.

Nadzorni organ zaradi izčrpnosti dodaja, da bi moral, tudi če bi sprejel pristop, ki ga je predlagalo združenje SFF, in ugotovil, da je Stanovanjski zakon s poznejšimi spremembami resnično pomemben za oceno opredelitve morebitnih ukrepov pomoči, navedenih zgoraj, vseeno skleniti, da spremembe stanovanjskega sistema niso bile take, da bi bilo treba zaradi njih spremeniti opredelitev pomoči iz obstoječe pomoči v novo pomoč.

—

Prvič, zgolj to, da je Islandija izbrala zakonodajno tehniko sprejetja novega zakona namesto spremembe že veljavnega zakona, samo po sebi ne more povzročiti, da bi se spremenila opredelitev dosedanjega obstoječega ukrepa pomoči (49). Pomembno je samo, ali je novi zakon pomenil vsebinske spremembe zadevnih ukrepov pomoči, ki bi vplivale na oceno njihove združljivosti. Nadzornemu organu se v zvezi s tem zdi zelo pomembno, da je bil Stanovanjski zakon, kar zadeva vse pomembne značilnosti, nadaljevanje prejšnjega sistema in je imel enak cilj zagotavljanja dostopnih stanovanj vsem prebivalcem Islandije. Kot je navedeno zgoraj v oddelku 2.2.3.1, je cilj Stanovanjskega zakona enak cilju, zastavljenemu v skladu z Zakonom št. 97/1993.

—	Drugič, kot je navedeno zgoraj, je dosledna praksa Komisije, da sprememba pravne osebnosti prejemnika pomoči ni pomembna za opredelitev pomoči.

—	Tretjič, financiranje morebitnih ukrepov pomoči v korist sklada HFF, ki trenutno velja, se ni spremenilo zaradi sprejetja Stanovanjskega zakona in poznejših sprememb tega zakona.

—

Četrtič, s Stanovanjskim zakonom se ni spremenilo nič v zvezi z izdajo stanovanjskih obveznic, ki je glavna kategorija posojil. Pri reformi področja socialnih stanovanj v skladu s Stanovanjskim zakonom je bila uvedena nova kategorija posojil, tako imenovana kategorija dodatnih posojil. Vendar je ta kategorija posojil pravzaprav nadomestila kategorije socialnih posojil, ki so se lahko dodelila v skladu z Zakonom št. 97/1993. Kot je navedeno v oddelku I.2.2.3.3.3, so bili najvišji odstotni deleži teh vrst posojil in merila za upravičenost skoraj povsem enaki. Tako je glavna razlika v pravilih v zvezi s temi vrstami posojil določba Stanovanjskega zakona, da se ta stanovanja pod določenimi pogoji lahko prodajo na splošnem trgu po tržni ceni. Nadzorni organ meni, da se zaradi teh zakonodajnih sprememb ni pomembno spremenil krog mogočih prejemnikov socialnih posojil, dejavnosti sklada HFF na tem področju pa se niso razširile v primerjavi z njegovimi predhodniki. Poleg tega odprava kategorij socialnih posojil (glej oddelek I.2.2.3.3.3 zgoraj) ne more povzročiti, da se shema pomoči opredeli za novo pomoč. Take spremembe bi se lahko obravnavale kvečjemu kot odprava pomoči.

—

Petič, Nadzorni organ se ne more strinjati z združenjem SFF, da so se zaradi Stanovanjskega zakona pomembno povečale možnosti sklada HFF za dajanje posojil podjetjem, ki gradijo najemna stanovanja (50). Kot je navedeno zgoraj v oddelku I.2.2.3.3.2, so se lahko v skladu s pogoji uredb, sprejetih na podlagi Stanovanjskega zakona in predhodnega zakona, posojila iz sistema stanovanjskih obveznic dodelila podjetjem, povezanim z gradnjo stanovanj.

—

Šestič, kot je opisano zgoraj, je bil sistem stanovanjskih obveznic odpravljen z Zakonom št. 57/2004 in nadomeščen z neposrednimi gotovinskimi posojili, ki jih dodeljuje sklad HFF. Združenje SFF trdi, da je zaradi te spremembe potrebna opredelitev za novo pomoč. Vendar ta zakon ni spremenil ničesar, kar zadeva obseg mogočih prejemnikov, in ni povzročil spremembe namena in financiranja nobenega morebitnega ukrepa pomoči skladu HFF. Nadzorni organ zato meni, da je treba te spremembe obravnavati kot upravne in tehnične, ne pa vsebinske.

—

Sedmič, z Zakonom št. 120/2004 se je omejitev kategorije splošnih posojil sklada HFF dvignila na 90 % ocenjene vrednosti nepremičnine. Zato je bilo odpravljeno Poglavje VII Zakona o dodatnih posojilih. Zakon št. 120/2004 ni spremenil ničesar v zvezi z javnimi storitvami sistema HFF. Cilj Stanovanjskega zakona je ostal enak, prejemnik pomoči je bil še vedno samo sklad HFF, njegove dejavnosti pa se niso pomembno spremenile. Poleg tega se ni spremenilo, kdo je upravičen do posojil iz sklada HFF, pomenilo je samo to, da je 90-odstotna omejitev na voljo vsem (51). Te okoliščine se razlikujejo od zadeve Keller, v kateri je Sodišče prve stopnje odločilo, da je dvig z največ 7 milijard ITL na največ 80 milijard ITL osnovnih sredstev, ki jih je podjetje lahko imelo, da se je lahko vključilo v odobreno shemo pomoči, pomenil vsebinsko spremembo, ki bi jo bilo treba priglasiti Komisiji. Sodišče je navedlo, da se je zaradi te spremembe povečalo število morebitnih prejemnikov pomoči, shema pa se je dejansko odprla za prosilce (52). Spreminjanje sheme pomoči, zaradi katere se lahko poveča število prejemnikov pomoči, je sprememba ene od temeljnih značilnosti sheme, ki lahko vpliva na njeno združljivost s Pogodbo ES. Vendar v tem primeru to, ali splošna posojila zajemajo 70 % ali 90 % ocenjene vrednosti nepremičnine, ni pomembno za vprašanje, ali se lahko taka posojila opredelijo kot javna storitev v skladu s členom 59(2) Sporazuma EGP –

SPREJEL NASLEDNJO ODLOČBO:

Člen 1

Morebitni ukrepi pomoči v obliki državne garancije, subvencioniranja obresti, davčnih oprostitev in neplačevanja dividend v korist sklada HFF bi bili obstoječa pomoč. Formalni postopek preiskave, ki se uporablja za novo pomoč, se zato konča.

Člen 2

Izvzetje sklada HFF iz uporabe določb Akta iz točke 14 Poglavja II Priloge IX k Sporazumu EGP ne pomeni državne pomoči.

Člen 3

Ta odločba je naslovljena na Republiko Islandijo.

Člen 4

Besedilo v angleškem jeziku je edino verodostojno.

---

(1)  V nadaljnjem besedilu: Nadzorni organ.

(2)  V nadaljnjem besedilu: Sporazum EGP.

(3)  V nadaljnjem besedilu: Sporazum o nadzornem organu in sodišču.

(4)  V nadaljnjem besedilu: Protokol 3.

(5)  Smernice o uporabi in razlagi členov 61 in 62 Sporazuma EGP in člena 1 Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču, ki jih je Nadzorni organ sprejel in objavil 19. januarja 1994, objavljene v Uradnem listu Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: UL) L 231 z dne 3.9.1994 in Dopolnilu EGP 1994 št. 32. Smernice so bile nazadnje spremenjene 19. decembra 2007. V nadaljnjem besedilu: Smernice o državni pomoči. Posodobljena različica Smernic o državni pomoči je objavljena na spletni strani Nadzornega organa: http://www.eftasurv.int/fieldsofwork/fieldstateaid/guidelines/

(6)  Objavljena v UL 2006 L 139/37 in Dopolnilu EGP št. 26.

(7)  Sodba z dne 7. aprila 2006, zadeva E-9/04 The Bankers‘ and Securities‘ Dealers Association of Iceland proti Nadzornemu organu Efte [2006], Poročilo Sodišča Efte, str. 42.

(8)  Odločba št. 185/06/COL z dne 21. junija 2006 o sprožitvi formalnega postopka preiskave v zvezi s skladom Icelandic Housing Financing Fund (UL 2006 C 314, Dodatek EGP št. 63).

(9)  Glej opombo 8.

(10)  Besedilo je bilo prečiščeno v skladu z Zakonom št. 61/1993, ki je spremenil Zakon št. 86/1988 in je začel veljati 12. avgusta 1993.

(11)  V Poglavju VIII Zakona št. 97/1993 so bila določena pravila v zvezi s stanovanjskimi zadrugami. Ta pravila se niso prenesla v Stanovanjski zakon iz leta 1998. Delovanje stanovanjskih zadrug trenutno ureja ločen Zakon št. 66/2003. Upravičenost teh zadrug do posojil iz sklada HFF je urejena na podlagi določb Poglavja VIII Stanovanjskega zakona (glej pododstavek d člena 5 Zakona št. 66/2003).

(12)  Neuradni prevod s strani Nadzornega organa. Izvirno islandsko besedilo je na spletni strani http://www.althingi.is/altext/122/s/0877.html

(13)  Neuradni prevod s strani Nadzornega organa. Izvirno islandsko besedilo je na spletni strani http://www.althingi.is/altext/122/03/r06115030.sgml

(14)  Kot je opisano spodaj, je bila ena kategorija, dodatna posojila, odpravljena z Zakonom št. 120/2004 (glej 2.2.3.4.2).

(15)  Z Zakonom št. 57/2004 so bile odpravljene določbe v zvezi s stanovanjskimi obveznicami, ker je Sklad začel dodeljevati posojila v gotovini (glej 2.2.3.4.1).

(16)  Glej 2.2.2.4 zgoraj.

(17)  http://www.althingi.is/altext/122/s/0877.html

(18)  Ta dodatna posojila so bila odpravljena z Zakonom št. 120/2004 (glej oddelek 2.2.3.4.2 spodaj).

(19)  Posameznik ni smel zaslužiti več kot 1 620 000 ISK, njegovo premoženje pa ni smelo presegati 1 900 000 ISK. Ti zneski naj bi se prilagodili vsako leto.

(20)  V zvezi z izgubami, ki bi jih sklad HFF lahko imel zaradi dodeljevanja teh dodatnih posojil, je bilo v členu 43 Stanovanjskega zakona določeno, da morajo občine imeti v lasti in voditi tako imenovani rezervni sklad, ki ga upravlja sklad HFF. V skladu s členom 44 rezervni sklad nadomesti izgube, ki jih ima sklad HFF zaradi dodatnih posojil. V členu 45 je bilo določeno, da morajo občine na začetku plačati prispevek v vrednosti 5 % vsakega dodatnega posojila, ki se dodeli v občini.

(21)  http://www.althingi.is/altext/122/s/0877.html

(22)  Neuradni prevod s strani Nadzornega organa.

(23)  Neuradni prevod s strani Nadzornega organa. Izvirno islandsko besedilo je na spletni strani: http://www.althingi.is/altext/131/s/0223.html

(24)  Glej Uredbo št. 540/2006, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo 587/2007. V Uredbi je določena tudi nominalna omejitev posojila, ki je trenutno 18 milijonov ISK.

(25)  Neuradni prevod s strani Nadzornega organa. Izvirno islandsko besedilo je na spletni strani: http://www.althingi.is/altext/122/s/0099.html

(26)  Dopis islandske vlade z dne 3. januarja 2007, stran 10.

(27)  Drugače je, kadar ima država v lasti družbe, ki so organizirane kot družbe z omejeno odgovornostjo in za njih velja zasebno pravo.

(28)  Za uporabo tega načela glej npr. sodbo islandskega vrhovnega sodišča z dne 5. novembra 1998 v zadevi št. 50/1998.

(29)  UL L 126, 26.5.2000, str. 1.Ta akt je bil vključen s Sklepom Skupnega odbora EGP št. 15/2001 in je začel veljati 1. oktobra 2001.

(30)  Ta prevod je zagotovila islandska vlada.

(31)  Zadeva C-44/93, Namur-Les Assurances du Crédit, Recueil 1994 str. I-3829.

(32)  Zadeva T-351/02, Deutsche Bahn AG, ZOdl. 2004, str. II-1047, točke 100–103.

(33)  Zadeva C-400/99, Italija proti Komisiji, ZOdl. 2005, str. I-3657, točke 47, 54 in 55.

(34)  Zadeva T-190/00, Regione Siciliana proti Komisiji, Recueil 2003, str. II-5015, točka 48.

(35)  Zadeva C-312/90, Španija proti Komisiji, Recueil 1992, str. I-4117, točke 14–17, Zadeva C-47/91, Italija proti Komisiji, Recueil 1992, str. I-4145, točke 22–25, združeni zadevi T-195/01 in T-207/01, Government of Gibraltar, Recueil 2002, str. II-2309, ter združeni zadevi T-297/01 in T-298/01 SIC II, Recueil 2004, str II-743.

(36)  Zadeva C-44/93, Namur-Les Assurances du Crédit, Recueil 1994, str. I-3829, točki 28–29 (besedilo podčrtal Nadzorni organ). Glej tudi točko 23 sodbe, v kateri se Sodišče sklicuje na spremembe „ki ne vplivajo na vsebino teh ugodnosti“.

(37)  Zadeva C-44/93, Namur-Les Assurances du Crédit SA, citirana zgoraj, točki 32–33.

(38)  Združeni zadevi T-195/01 in T-207/01, Government of Gibraltar proti Komisiji, Recuil 2002, str. II-2309, točka 111. Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca Fennellyja v združenih zadevah C-15/98 in C-105/98, Italija in Sardegna Lines, Servizi Marittimi della Sardegna SpA proti Komisiji, Recueil 2000, str. I-8855, točka 64.

(39)  Odločba Komisije z dne 24. aprila 2007 v zadevi E-10/2005 (prej C-60/1999), odstavek 33, Odločba Komisije z dne 4. aprila 2007 v zadevi E-7/2005 v zvezi s finskimi jamstvenimi shemami, odstavek 16, Odločba Komisije z dne 20. aprila 2005 v zadevi E-8/2005 v korist španskega izdajatelja radiotelevizijskega programa RTVE, točka 2.2, in Odločba Komisije v zadevi E-22/2004 – neposredne davčne spodbude v korist dejavnosti, povezanih z izvozom, odstavka 34–35.

(40)  Odločba Komisije z dne 24. aprila 2007 v primeru pomoči E-3/2005 – financiranje javnih izdajateljev radiotelevizijskega programa v Nemčiji, odstavki 200–214, Odločba Komisije E-14/2005 – Portugalska, plačila nadomestil javnemu izdajatelju radiotelevizijskega programa RTP, odstavki 61–80.

(41)  Odločba Komisije z dne 24. aprila 2007 v primeru pomoči E-3/2005 – Financiranje javnih izdajateljev radiotelevizijskega programa v Nemčiji, odstavek 214. Ker so nemške javne banke ustanove v javni lasti, so bile tradicionalno upravičene do implicitnega državnega jamstva, tako imenovanega Anstaltslast. V zadevi E-10/2000 v zvezi z nemškimi deželnimi bankami (Landesbanken) je Komisija ugotovila, da je jamstvo Anstaltslast obstajalo že pred Pogodbo ES. Pomoč bankam, ki je izhajala iz tega jamstva, je bila zato obstoječa pomoč, kar je veljalo tudi, kadar jamstvo Anstaltslast ni izhajalo samo iz splošnega pravnega načela, ampak je bilo izrecno zapisano v predpisih (glej prvi pododstavek točke 7 dopisa Komisije Nemčiji z dne 8. maja 2000 o predlogu ustreznih ukrepov v zadevi E-10/2000). Po vednosti Nadzornega organa so nemške banke, upravičene do jamstva Anstaltslast, po navadi ustanovljene po ločenem zakonu, ki ureja ustanovitev in delovanje posamezne banke. Zdi se, da je bilo nekaj teh bank ustanovljenih po začetku veljavnosti Pogodbe ES. Spremembe zakonodaje, ki ureja delovanje javnih bank, so bile pogoste. Ustanavljanje bank v skladu z zakonodajo, združevanje in delitev javnih bank ter druge spremembe zakonodaje, ki ureja javne banke, lahko gotovo vplivajo na dejavnost podjetij, delovanje skupnega trga, konkurenco ali le na dejanski znesek pomoči, ki je podjetjem na voljo. Vendar pa Komisija ni nikoli preučila, kdaj so bile banke, upravičene do garancije, ustanovljene niti ni preučila sprememb delovanja bank ali drugih ukrepov v zvezi s posameznimi bankami, preden je ugotovila, da je ugodnost, ki izhaja iz jamstva Anstaltslast, obstoječa pomoč. Glej tudi odstavek 68 Odločbe Komisije z dne 16. oktobra 2002 v zadevi C-68/02 – Francija, Electricité de France (EDF), v katerem je eden od ukrepov pomoči EDF, državno jamstvo, izhajal iz splošnega načela francoske zakonodaje, ki je veljalo že pred Pogodbo ES. Delovanje EDF se je z leti precej spremenilo in družba se je tudi razširila na nove trge. Ne glede na to se Komisiji ni zdelo, da je treba preučiti te dejanske spremembe, tudi ni preučila sprememb zakonodaje, ki se je nanašala na EDF, po začetku veljavnosti Pogodbe ES, ko je ugotavljala, ali navedeni ukrep pomoči pomeni novo ali obstoječo pomoč. Glej tudi Odločbo Komisije z dne 16. decembra 2003 o državnih pomočeh, ki jih je Francija odobrila družbi EDF in sektorju industrije električne energije in plinarn (UL 2005 L 49, 22.2.2005, str. 9, uvodna izjava 59) in poziv Komisije k predložitvi pripomb na podlagi člena 88(2) Pogodbe ES v zadevi E-3/2002, EDF (UL C 164, 15.7.2003, str. 7, uvodne izjave 53–55).

(42)  Odločba Komisije z dne 24. aprila 2007 v zadevi E-3/2005 – Financiranje javnih izdajateljev radiotelevizijskega programa v Nemčiji, odstavki 192–216, Odločba Komisije z dne 20. aprila 2005 v zadevi E-8/2005 – Državna pomoč v korist španskega nacionalnega javnega izdajatelja radiotelevizijskega programa RTVE 20, točka 2.2, in Odločba Komisije z dne 20. aprila 2005 v zadevi E-9/2005 – Italija, RAI, odstavki 25–48.

(43)  Vprašanje je tudi, ali bi bilo izvzetje sklada HFF iz jamstvene premije, uvedeno leta 1998, nova pomoč. Nadzorni organ je danes, z Odločbo št. 406/08/COL, sprožil formalni postopek preiskave o izvzetjih iz jamstvenih premij, določenih v Zakonu št. 121/1997 o državnih jamstvih.

(44)  V zvezi s tem so okoliščine primerljive z naslednjimi odločbami Komisije: nemški izdajatelji radiotelevizijskega programa, Poczta Polska, La Poste, EDF itd. Komisija je morala v teh odločbah presoditi, ali se državna jamstva javnim podjetjem opredelijo kot nova ali obstoječa pomoč. Komisija je v vseh odločbah ugotovila, da se samo jamstvo ni spremenilo ali pa je ostalo vsebinsko nespremenjeno. Komisija pri presoji pomoči, ki izhaja iz jamstva, ni ugotavljala, ali je zadevno podjetje spremenilo svoje delovanje, ker se to vprašanje ni nanašalo na ukrep pomoči kot tak, ampak na enega od upravičencev do splošno opredeljenega ukrepa pomoči.

(45)  Odločba Komisije z dne 29. novembra 2007, C(2007) 5778, Državna pomoč C-56/07 – Francija, Garantie illimitée de l'Etat en faveur de La Poste, odstavki 93–97, Odločba Komisije E-14/2005/Portugalska, plačila nadomestil javnemu izdajatelju radiotelevizijskega programa RTP, odstavki 78–80, Odločba Komisije z dne 20. aprila 2005 v primeru državne pomoči E-10/2005 (prej C-60/99) – Redevance radiodiffusion TF1, odstavek 33, in dopis Komisije Nemčiji z dne 8. maja 2001 o predlogu ustreznih ukrepov v zadevi E-10/2000, Landesbank, prvi odstavek točke 7. Kar zadeva izvzetje sklada HFF iz plačila stroškov za jamstvo v skladu z Zakonom št. 121/1997 o državnih jamstvih, je predhodna ocena Nadzornega organa, da ukrep pomeni novo pomoč in se obravnava ločeno (glej Odločbo Nadzornega organa 406/08/COL z dne 27. junija 2008).

(46)  V skladu s členom 35 Zakona št. 1/1997, Zakona o pokojninskem skladu državnih uslužbencev, se lahko član sklada odloči, da se njegova pokojnina ustrezno poveča glede na povečanje plače za njegovo zadnje delovno mesto. Direktor Državne stanovanjske agencije je menil, da je njegovo delovno mesto primerljivo z mestom direktorja sklada HFF, s čimer se pokojninski sklad ni strinjal. Vrhovno sodišče Islandije je v sodbi z dne 22. januarja 2004 v zadevi št. 344/2003 razsodilo v korist direktorja. V sodbi je bilo med drugim navedeno, da ima sklad HFF v glavnem enako vlogo kot Državna stanovanjska agencija in deluje kot ustanova za hipotekarna posojila za Islandce. Sodišče je menilo, da je delovno mesto direktorja Agencije primerljivo delovnem mestu direktorju Sklada, kar zadeva vrsto dolžnosti, njihov obseg in odgovornost.

(47)  V odstavkih 63 in 74 Odločbe Komisije v zadevi E-14/2005 – Portugalska, plačila nadomestil javnemu izdajatelju radiotelevizijskega programa RTP, je Komisija ugotovila, da se zaradi sprememb portugalskega ukrepa pomoči ta ukrep ni spremenil v novo pomoč, med drugim, ker se s spremembami nacionalnega pravila ni spremenil cilj subvencij.

(48)  Odločba Komisije 2006/240/ES z dne 16. novembra 2004 o državni pomoči Nemčije za proizvajalce žitnega žganja, uvodne izjave 83–84 (UL L 88, 25.3.2006, str. 50). Glej tudi člen 17(2) dopisa Komisije z dne 14. julija 2005 v zadevi E-2/2005 v zvezi z nizozemsko pomočjo stanovanjskemu sektorju, v katerem je Komisija ugotovila, da je pomoč obstoječa kljub zamenjavi ureditve neposrednih subvencij z ureditvijo državnih posojil in davčno oprostitvijo po začetku veljavnosti Pogodbe ES. Razlog za to je bil, da je bila skupni rezultat teh sprememb manjša ovira za konkurenco (glej odstavke 16–26 dopisa).

(49)  Odločba Komisije E-12/2005 – Poljska, neomejeno državno jamstvo v korist Poctza Polska, odstavki 39–47.

(50)  V zvezi s tem se je združenje SFF sklicevalo na izjave predsednika parlamentarnega odbora ob izbrisu besede „individualna“ v zvezi s kategorijo splošnih posojil iz odstavka 1 člena 15 predloga zakona, ki je pozneje postal Stanovanjski zakon. Glej točko 7 govora na spletni strani http://www.althingi.is/altext/122/05/r13133243.sgml

(51)  Komisija je v odločbi o zadevi v zvezi z nemškimi javnimi izdajatelji radiotelevizijskega programa ugotovila, da povišanja zneska licenčnine ni mogoče obravnavati kot novo pomoč: „Povišanje je posledica večje finančne potrebe javnih izdajateljev radiotelevizijskega programa pri izpolnjevanju njihovih nalog iz opravljanja javnih storitev. Zato ga – v skladu s predhodno prakso Komisije – ni mogoče ločiti od začetne ureditve financiranja in ne pomeni vsebinske spremembe, če se naloge iz opravljanja javni storitev kot take niso vsebinsko spremenile.“ Odstavek 206 Odločbe Komisije z dne 24. aprila 2007, citirane zgoraj.

(52)  Zadeva T-35/1999, Keller proti Komisiji, Recueil 2002, str. II-261, točka 62.

---