Pritožba, ki jo je vložila Komisija Evropskih skupnosti 8. marca 2007 zoper sodbo Sodišča prve stopnje (peti senat) z dne 14. decembra 2006 v zadevi T-237/02, Technische Glaswerke Ilmenau GmbH proti Komisiji Evropskih skupnosti

(Zadeva C-139/07 P)

(2007/C 140/11)

Jezik postopka: nemščina

Stranke

Pritožnica: Komisija Evropskih skupnosti (zastopnika: V. Kreuschitz in P. Aalto, zastopnika)

Druge stranke v postopku: Technische Glaswerke Ilmenau GmbH, Schott Glas, Kraljevina Švedska, Republika Finska

Predlogi pritožnice

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Komisija Evropskih skupnosti predlaga razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje z dne 14. decembra 2006 v zadevi T-237/02, s katero je bila za nično razglašena odločba Komisije z dne 28. maja 2002, v delu, v katerem je zavrnjen dostop do dokumentov, ki zadevajo postopka za preizkus pomoči, odobrene družbi Technische Glaswerke Ilmenau GmbH.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča prve stopnje in Sodišča Evropskih skupnosti v postopkih preizkusa pomoči ne obstaja pravica udeleženih strank in s tem tudi prejemnika pomoči do vpogleda v spis. Iz tega izhaja, da je Sodišče prve stopnje pri ugotovitvi v točkah od 87 do 89 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ko je izhajalo iz tega, da niso podane posebne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo očitno, da je treba zavrniti vpogled v spis. Nasprotno, na podlagi sodne prakse je očitno, da naj bi bili zadevni dokumenti v celoti zajeti z izjemo od pravice do dostopa do dokumentov in da zato ni treba preveriti vsakega dokumenta posebej.

Poleg tega je postopek preizkusa pomoči postopek zoper državo, ki dodeljuje pomoči, ker prejemniki pomoči niso bili upravičeni do državnih pomoči. Posledično bi v zvezi z vprašanjem vpogleda v spis moralo veljati to, kar je že Sodišče prve stopnje pripoznalo kot postopek za ugotavljanje kršitev v skladu s členom 226 ES, namreč, da v takšnem postopku javnost nima pravice do dostopa do dokumentov.

Izpodbijana sodba poleg tega privede do nesmiselne ugotovitve, da javnost s sklicevanjem na pravilo, ki je namenjeno preglednosti, namreč na Uredbo št. 1049/2001 (2), uživa nadaljnje pravice do vpogleda v spis, kot jih ima zadevni prejemnik pomoči, ki je poleg tega – ravno zato, ker ga v smislu člena 230, četrti odstavek, ES neposredno in posamično zadevajo – upravičen vložiti tožbo zoper odločbo, s katero je bil končan postopek. Še manj pa je mogoče razložiti nadaljnjo posledico, da je namreč zahtevo prejemnika pomoči mogoče zavrniti z napotitvijo na upoštevno sodno prakso, da v primeru zahteve prejemnika pomoči ali neudeležene tretje osebe, ki se sklicuje na preglednost, takšna odločitev o zahtevi ne bi smela biti dopustna.

Komisija s tretjim pritožbenim razlogom izpodbijani sodbi očita, da je v njej vsebovanemu istemu izrazu, namreč besedi „dokument“ v ednini iz člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001 in člena 6 Uredbe, pripisan različen pomeni. Medtem ko ta beseda v členu 4(2) pomeni, da je treba preučiti vsak predloženi dokument posebej, je Sodišče prve stopnje člen 6 razložilo tako, da je mogoče s tem zahtevati tudi dostop do zbirke dokumentov, ki je označena kot upravni akt.

Komisija s četrtim pritožbenim razlogom uveljavlja, da je Sodišče prve stopnje kršilo člen 255 ES, ker njegova odločba nima podlage v predpisu, temveč temelji na lastnih izmišljenih predpostavkah, ki s predpisom nimajo zveze.

Na koncu Komisija še uveljavlja, da naj bi Sodišče napačno ugotovilo, da sta bila oba postopka preizkusa pomoči, ki so bile družbi Technische Glaswerke Ilmenau GmbH dodeljene v trenutku odločitve o zahtevi za dostop do upravnega akta, že končana, tako da organ zaupne obravnave ni štel za potrebno, kar pa delno ne bi držalo prav zaradi postopkov pred Sodiščem prve stopnje. Prav tako naj bi Sodišče prve stopnje napačno izhajalo iz tega, da so zaradi Uredbe 1049/2001 zastarele predhodna sodna praksa in druge upoštevne postopkovne določbe s področja nadzora pomoči.

(1)  UL C 331, str. 29.

(2)  UL L 145, str. 43.