Tožba, vložena 5. januarja 2007 — Belgija proti Komisiji

(Zadeva T-5/07)

(2007/C 56/63)

Jezik postopka: francoščina

Stranke

Tožeča stranka: Kraljevina Belgija (zastopniki: L. Van den Broeck, zastopnik, J.-P. Buyle in C. Steyaert, odvetnika)

Tožena stranka: Komisija Evropskih skupnosti

Predlogi tožeče stranke

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Z obravnavano tožbo tožeča stranka zahteva razglasitev ničnosti Odločbe Komisije, vsebovane v dopisu z dne 18. oktobra 2006, s katero je bilo zavrnjeno, da se toženi stranki vrne znesek, ki ga je plačala iz naslova starih terjatev Evropskega socialnega sklada in katerega vračilo zahteva zaradi zastaranja teh terjatev in podredno iz razloga neobstoja pravne podlage glede izterljivosti obresti.

V obdobju od leta 1987 do leta 1992 je Komisija od tožeče stranke z odločbami, sprejetimi na podlagi Uredbe št. 2950/83/EGS (1) in Odločbe 83/673/EGS (2) zahtevala vračilo zneska, ki so bile dodeljene kot pomoči različnim belgijskim ustanovam (nosilcem projektov) in ki jih slednje niso uporabile. Tožeča stranka je zadevnim nosilcem projektov posredovala opomine, ki jih je izdala Komisija. Nekateri od njih so znesek neposredno vrnili Komisiji, medtem ko so drugi s Komisijo pričeli z dopisovanjem glede legitimnosti zahtevkov za vračilo. Nove razprave je načel predlog Komisije leta 2002. Leta 2004 je Komisija pobotala znesek vsot, dolgovanih iz naslova starih zadevnih terjatev ESS (opomini, izdani med 15. januarjem 1987 in 31. decembrom 1991), skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje opominov, s terjatvami, ki jih je imela tožeča stranka proti Komisiji v okviru upravljanja skladov ESS. Tožeča stranka je ta pobot ter stopnjo obresti, ki jo je uporabila Komisija, izpodbijala zaradi zastaranja dolga ter zaradi neobstoja pravne podlage za uporabo zamudnih obresti. Kljub temu je Kraljevina Belgija, da bi zaustavila morebiten tek obresti, plačala vsoto, ki je ustrezala preostanku dolgovanih vsot iz naslova starih terjatev ESS, ki niso bile pobotane. Hkrati je navedla, da se ne odreka trditvam, ki jih je predstavila v dopisih in da si pridržuje pravico zahtevati vračilo teh vsot na podlagi utemeljenosti teh trditev. Komisija je odgovorila z dopisom z dne 19. januarja 2005, v katerem se je izrekla glede ugovorov, ki jih je navedla tožeča stranka. Glede tega dopisa je Kraljevina Belgija pred Sodiščem prve stopnje zahtevala, da se ga razglasi za ničnega. S sklepom z dne 2. maja 2006 je Sodišče tožbo zavrglo kot nedopustno z obrazložitvijo, da naj zadevni dopis ne bi bil izpodbojni akt v smislu člena 230 ES (3).

Tožeča stranka je 29. junija 2006 na Komisijo naslovila nov dopis, s katerim je zahtevala vračilo vsote, ki je ustrezala preostanku dolgovanih vsot iz naslova starih terjatev ESS, ki niso bile pobotane, ki jo je plačala, da bi ustavila morebiten tek obresti, in sicer na podlagi zgoraj navedenih trditev o zastaranju terjatve ter na podlagi utemeljitev o neobstoju pravne podlage glede izterljivosti obresti. Z dopisom z dne 18. oktobra 2006 je Komisija zavrnila zahtevano vračilo. Gre za akt, ki se ga izpodbija v okviru obravnavane tožbe.

V podporo zahtevjom tožeča stranka zatrjuje, da naj bi bila edina evropska ureditev, ki naj bi splošno urejala zahtevo po vračilu vsot s strani Komisije, ki niso bile uporabljene v skladu z evropskimi določbami, ki jih urejajo, Uredba št. 2988/95/ES (4). Po mnenju tožeče stranke je treba v zadevnem primeru uporabiti člen 3 navedene uredbe, ki določa zastaralni rok za pregon. Prav tako zatrjuje, da bi se bilo treba, če bi moralo Sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da zoper Komisijo ni mogoče uveljavljati zastaralnega roka iz člena 3 Uredbe št. 2988/95/ES, sklicevati na člen 2(4) iste uredbe in uporabiti belgijsko pravo, ki ureja trajanje zastaranja terjatev, „fizičnih osebn“.

V podporo podrednih zahtevkov glede napačne pravne podlage, na katero se je naslonila Komisija, da je od tožeče stranke zahtevala zamudne obresti, Kraljevina Belgija zatrjuje, da naj bi Komisija zagrešila napako s tem, da je uporabila člen 86(2)(b) Uredbe št. 2342/2002/ES o določitvi podrobnih pravil finančne uredbe (5). Tožeča stranka zatrjuje, da naj bi obstajala posebna ureditev, ki naj bi razveljavila to uredbo, in da naj bi se Komisija na podlagi te posebne ureditve za določitev obresti, ki jih je morebiti treba plačati, lahko naslonila le na predpise glede delovanja ESS, v korist katerega so nastale terjatve, katerih vračilo zahteva Komisija. Glede tega tožeča stranka zatrjuje, da lahko Komisija zahteva obresti le, če so bile določene, ki pa takrat niso bile.

Še bolj podredno tožeča stranka zatrjuje, da je bila zahtevana obrestna mera v nasprotju z odločitvijo Komisije variabilna. Posledično zahteva, da se Komisiji naloži, naj ji vrne razliko preveč plačanih obresti na sporne terjatve.

(1)  Uredba Sveta (EGS) št. 2950/83 z dne 17. oktobra 1983 o uporabi sklepa 83/516/EGS o nalogah Evropskega socialnega sklada (UL L 289, str. 1).

(2)  Odločba Komisije z dne 22. decembra 1983 o upravljanju Evropskega socialnega sklada (ESS) (UL L 377, str. 1).

(3)  Sklep Sodišča prve stopnje z dne 2. maja 2006 v zadevi Kraljevina Belgija proti Komisiji (T-134/05, še neobjavljeno v ZOdl.).

(4)  Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (UL L 312, str. 1).

(5)  Uredba Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL L 357, str. 1).