Tožba, vložena 25. oktobra 2006 — Komisija Evropskih skupnosti proti Francoski republiki

(Zadeva C-441/06)

(2006/C 310/17)

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: Komisija Evropskih skupnosti (zastopnik: C. Giolito, zastopnik)

Tožena stranka: Francoska republika

Predlogi tožeče stranke:

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka uvodoma opozarja, da je prekinitev nezakonite pomoči prek njene izterjave logična posledica ugotovitve, da je nezakonita, ter navaja, da tožena stranka ni spoštovala te sodne prakse, saj več kot dve leti po sprejetju zadevne odločbe ni izvršila povračila pomoči, ki je bila odobrena družbi France Télécom in na državni ravni ni izvedla postopka za povračilo. Zato je bilo kršenih več bistvenih določb prava Skupnosti in, zlasti, člen 10 in 249, četrti odstavek, ES.

Tožeča stranka v zvezi s tem opozarja, da v skladu s sodno prakso Sodišča niti ena določba prava Skupnosti ne zahteva, da mora Komisija določiti točni znesek za povračilo nezakonite pomoči. Dovolj je že, da odločba, s katero se pomoč razglasi za nezdružljivo s skupnim trgom, določi povračilo pomoči, kar njenemu naslovniku omogoči, da sam brez večjih težav določi ta znesek. Če pa ta določitev vendarle povzroča praktične težave, morata Komisija in zadevna država članica v vsakem primeru, delovati skupaj v skladu z obveznostjo sodelovanja, ki je določena v členu 10 ES, zato da bi te težave premagali.

Tožeča stranka zato nasprotuje trditvi tožene stranke, da naj bi bilo nemogoče napraviti oceno, ki bi bila dovolj zanesljiva glede količine pomoči, ki jo je treba vrniti, ker se v odločbi z dne 2. avgusta 2004 v njeni obrazložitvi izrecno sklicuje na dve oceni, ki so ju podali francoski organi med upravnim postopkom, na podlagi katerih je razpon zneskov, ki jih je treba povrniti, določila Komisija v svoji odločbi. Tako naj bi iz te odločbe jasno izhajalo, da je pomoč, ki jo je treba vrniti, enaka razliki med količino davka od dohodka iz dejavnosti, ki jo je bila družba France Télécom dolžna plačati v skladu s pravom Skupnosti, in med zneskom davka, ki jo je ta družba dejansko plačala.

Tožeča stranka tudi trdi, da je Komisija med postopkom izterjave pripravila več konkretnih predlogov glede višine zneska pomoči, ki bi ga bilo treba izterjati, čeprav v skladu s sodno prakso Sodišča načeloma najprej vsaka zadevna država članica predstavi te predloge v primeru težav. Poleg tega naj ne bi tožena stranka nikoli predstavila predlogov za izboljšanje predlogov Komisije.

Tožeča stranka na koncu ugotavlja, da izhaja tudi iz sodne prakse, da obstoj tožbe zoper odločbo Komisije, s katero je pomoč razglašena za nezakonito, ne zadrži obveznosti izvršitve navedene odločbe in s tem prejetja povračila nezakonite in nezdružljive pomoči, razen v primeru začasnih ukrepov, ki jih odredi Sodišče prve stopnje v skladu s členom 242 ES.

(1)   UL 2005 L 269, str. 30.