—

nacionalni zakonodaji, na podlagi katere se za plačilo izvajalcu storitve, ki ni rezident države, kjer so bile opravljene storitve, uporabi postopek odtegnitve na viru, medtem ko se tega postopka ne uporabi za plačilo izvajalcem storitev, ki so rezidenti te države članice;

—

nacionalni zakonodaji, ki določa odgovornost prejemnika storitve, če je opustil odtegnitev davka, h kateri je zavezan.

—

nasprotujeta nacionalni zakonodaji, v skladu s katero prejemnik storitve, ki je dolžan plačilo izvajalcu storitve — nerezidentu, pri postopku odtegnitve na viru, ne more odbiti stroškov poslovanja, o katerih ga je izvajalec storitve obvestil in so neposredno povezani z njegovimi dejavnostmi v državi članici, kjer je bila storitev opravljena, medtem ko se pri izvajalcu storitve — rezidentu, obdavči le neto prihodke, t.j. prihodke, ki ostanejo po odbitku stroškov poslovanja.

—

ne nasprotujeta nacionalnemu predpisu, v skladu s katerimi se v postopku odtegnitve pri viru odbije le stroške poslovanja, ki so v neposredni zvezi z dejavnostmi v državi članici, kjer je bila opravljena storitev in o katerih je izvajalec storitve, rezident druge države članice, obvestil dolžnika, morebitni nadaljnji stroški poslovanja pa se lahko upoštevajo v naknadnem postopku povračila.

—

ne prepovedujeta, da davčno oprostitev, do katere je na podlagi Konvencije, sklenjene 16. junija 1959 med Zvezno republiko Nemčijo in Kraljevino Nizozemsko o izogibanju dvojnega obdavčevanja na področju davkov od dohodkov in premoženja, kot tudi različnih drugih davkov in o ureditvi drugih vprašanj s področja davkov, upravičen izvajalec storitve — nerezident, ki je dejavnost opravljal v Nemčiji, dolžnik upošteva v okviru postopka odtegnitve na viru, ali v naknadnem postopku oprostitve ali povračila, oziroma v postopku ugotavljanja odgovornosti, ki je bil uveden proti njemu, le v primeru, če pristojni davčni organ izda potrdilo o oprostitvi, ki potrjuje, da so pogoji iz konvencije izpolnjeni.