Choose the experimental features you want to try

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document C2005/281/14

Zadeva C-328/05 P: Pritožba SGL Carbon AG zoper sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (drugi senat) z dne 15. junija 2005 v združenih zadevah T-71/03, T-74/03, T-87/03 in T-91/03, Tokai in drugi proti Komisiji Evropskih skupnosti, v zvezi z zadevo T-91/03, vložena dne 30. avgusta 2005

UL C 281, 12.11.2005, p. 7–8 (ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, NL, PL, PT, SK, SL, FI, SV)

12.11.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 281/7


Pritožba SGL Carbon AG zoper sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (drugi senat) z dne 15. junija 2005 v združenih zadevah T-71/03, T-74/03, T-87/03 in T-91/03, Tokai in drugi proti Komisiji Evropskih skupnosti, v zvezi z zadevo T-91/03, vložena dne 30. avgusta 2005

(Zadeva C-328/05 P)

(2005/C 281/14)

Jezik postopka: nemščina

SGL Carbon AG, ki ga zastopata dr. Martin Klusman in dr. Frederik Wiemer, Freshfields Bruckhaus Deringer, Feldmühleplatz 1, DE-40008 Düsseldorf, je dne 30. avgusta 2005 na Sodišče Evropskih skupnosti vložila pritožbo zoper sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (drugi senat) z dne 15. junija 2005 v povezanih zadevah T-71/03, T-74/03, T-87/03 in T-91/03, Tokai in drugi proti Komisiji Evropskih skupnosti, v zvezi z zadevo T-91/03.

Pritožnik Sodišču predlaga, naj:

ob ohranitvi na prvi stopnji postavljenih zahtevkov, delno razveljavi sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 15. junija 2005 v združenih zadevah T-71/03, T-74/03, T-87/03 in T-91/03 (1), kolikor je bila z njo zavrnjena tožba v zadevi T-91/03 zoper odločbo toženca C(2002)5083, dokončna od 17. decembra 2002, v postopku na podlagi člena 81 Pogodbe ES;

podredno, primerno zmanjša globo, ki je bila tožeči stranki naložena v členu 3 Odločbe z dne 17. decembra 2002, v višini, kot je bila nakazana v izpodbijani sodbi, kot tudi ugotovljene obresti za čas visečnosti pravde in zamudne obresti;

tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnik v utemeljitev svoje pritožbe, zoper navedeno sodbo Sodišča prve stopnje, navaja zmotno uporabo procesnih pravil in kršitev prava Skupnosti:

1.

Uveljavlja, da bi se v skladu z načelom ne bis in idem — ki na splošno velja v pravu držav članic in Skupnosti, in se uporablja v razmerju do tretjih držav — v tem primeru moralo upoštevati vračunanje kazni, ki je bila zoper pritožnico pred tem izrečena v Združenih državah. Popolna odklonitev upoštevanja predhodnih kazni v tujini naj bi bila — kot kršitev tega načela in s tem dolžnosti materialne pravičnosti — pravno pomanjkljiva in naj ne bi bila v okviru prostega preudarka organa, ki o tem odloča, in Sodišča.

2.

Zvišanje osnovnega zneska globe za 35 %, glede na domnevno izključni vodilni položaj, naj bi bilo neutemeljeno, ker nesporna dejstva in lastne protislovne ugotovitve Sodišča za to ne dajejo nobene podlage. Ker naj iz pritožbenih navedb Komisije ne bi bilo razvidno, da je hotela pritožniku pripisati izključni vodilni položaj, naj bi s tem kršila tudi pravico biti slišan.

3.

Sodišče naj ugovora pritožnika, da naj bi bile zaradi nezadostnega jezikovnega znanja članov Case Team Komisije nepopravljivo kršene njegove pravice obrambe, kljub utemeljenim trditvam in navedenih dokazov pritožnika, ne bi preučilo.

4.

Sodelovanje s strani pritožnika naj bi bilo podcenjeno. Ker naj bi bil njegov prispevek vreden vsaj toliko kot prispevki ostalih udeležencev, naj bi bil — zaradi bistveno manjšega zmanjšanja globe v primerjavi z ostalimi udeleženci — diskriminiran.

5.

Določena globa naj bi bila nesorazmerno visoka, ker se ni upoštevalo pomanjkljive storilnosti pritožnika v času odločitve. Komisija in Sodišče ne smeta izhajati iz tega, da naj se gospodarske storilnosti pri odmeri kazni ne bi upoštevalo: vsakič morata preizkusiti, ali je naložena sankcija ekonomsko znosna.

6.

Nazadnje naj bi bila pomanjkljiva tudi določitev obresti: posebno visoke postopkovne obresti naj bi predstavljale specifično dodatno kazen, za katero naj ne bi obstajala zakonska podlaga.


(1)  UL C 205, 20.8.2005.


Top