This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document C2005/171/18
Case C-209/05: Action brought on 13 May 2005 by the Commission of the European Communities against the Republic of Austria
Zadeva C-209/05: Tožba Komisije Evropskih skupnosti proti Republiki Avstriji, vložena dne 13. maja 2005
Zadeva C-209/05: Tožba Komisije Evropskih skupnosti proti Republiki Avstriji, vložena dne 13. maja 2005
UL C 171, 9.7.2005, p. 10–11
(ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, NL, PL, PT, SK, SL, FI, SV)
|
9.7.2005 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
C 171/10 |
Tožba Komisije Evropskih skupnosti proti Republiki Avstriji, vložena dne 13. maja 2005
(Zadeva C-209/05)
(2005/C 171/18)
Jezik postopka: nemščina
Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopata Maria Condou in Wolfgang Bogensberger, z naslovom za vročanje v Luxemburgu, je dne 13. maja 2005 na Sodišču Evropskih skupnosti vložila tožbo proti Republiki Avstriji.
Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj:
|
(a) |
ugotovi, da Republika Avstrija ne izpolnjuje svojih obveznosti iz členov 6 in 8 Direktive 64/221/EGS (1) s tem, da pri zavračanju izdaje vizumov državljanom tretjih držav, družinskim članom državljanov Unije, ki uresničujejo svojo pravico do prostega gibanja oseb,
|
|
(b) |
toženi stranki, Republiki Avstriji, naloži plačilo stroškov postopka. |
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Direktiva 64/221/EGS državam članicam glede predpisov, sprejetih iz razlogov javne politike, javne varnosti ali zdravja prebivalstva za osebe, za katere velja, nalaga različne obveznosti, zlasti v zvezi z obrazložitvijo odločbe in pravnimi sredstvi, ki so zoper te odločbe na voljo. Na podlagi člena 6 navedene direktive bi bilo treba zadevno osebo obvestiti o razlogih javne politike, javne varnosti ali zdravja prebivalstva, ki so podlaga za zavrnitev izdaje vizuma družinskemu članu državljana Unije. Na podlagi člena 8 Direktive bi morala imeti zadevna oseba, kateri je bila zavrnjena izdaja vizuma, na voljo najmanj enaka pravna sredstva, kot so na voljo državljanom prizadete države v zvezi z dejanji uprave.
Komisija zagovarja mnenje, da nekatere določbe avstrijskega Fremdgesetz (zakona o tujcih) ne ustrezajo zgoraj navedenim zahtevam prava Skupnosti, ki jih je postavila Direktiva.
Na podlagi člena 93(2) zakona bi morala biti odločba izdana samo na pisno vlogo stranke ali na vlogo stranke, ki je dana ustno na zapisnik, v utemeljitvi pa bi bilo dovolj navesti le odločilne določbe zakona. Na podlagi člena 6 Direktive pa obstaja avtomatična obveznost utemeljitve držav članic: utemeljitev ne sme biti odvisna niti od nujnosti niti od vlog zadevne osebe. Goli opis uporabljene točke zakona nadalje ne izpolnjuje zahtev po utemeljitvi: pri zavrnilni odločbi preprosta graja za uporabljene določbe zakona ne pomeni zadostne informacije o razlogih za zavrnitev. Tudi iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je potrebna natančna, dovolj podrobna in popolna utemeljitev, da se lahko zadevna oseba brani proti njej neugodni odločbi in da lahko ustrezno uveljavi svoje interese.
Na podlagi člena 94(2) avstrijskega Fremdgesetz naj ne bi bila dovoljena pritožba zoper zavrnitev ali razveljavitev vizuma. Ta določba krši obveznost iz člena 8 Direktive, po katerem lahko zadevna oseba vloži tista pravna sredstva, ki so na voljo državljanu prizadete države v zvezi z dejanji uprave, neodvisno od tega, ali gre za pravna sredstva pri upravnih organih ali pri sodiščih. Argumentacija Republike Avstrije, da naj bi bila nemožnost vložitve pravnega sredstva v obravnavanem kontekstu upravičena s tem, da naj niti zavrnitev niti razveljavitev vizuma ne bi imeli učinka, ki bi segal preko posameznega akta, in ker naj bi vložitev nove prošnje hitreje pripeljala do cilja hitreje kot pravno sredstvo proti odločbi, ni ustrezna. Ponovna predložitev vloge vsebuje tveganje, da se vsebinsko napačna odločba samo ponovi.
(1) UL L 56, str. 850.