Pritožba Augusta Storcka KG zoper sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (četrti senat) z dne 10. novembra 2004 v zadevi August Storck KG proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), T-402/02, vloženi dne 26. januarja 2005 (faks: 24.01.05)

(Zadeva C-25/05 P)

(2005/C 69/21)

Jezik postopka: nemščina

August Storck KG, ki ga zastopajo Ilse Rohr, Dr. Heidi Wrage-Molkenthin in Dr. Tim Reher, Rechtsanwälte, CMS Hasche Sigle, Stadtausbrücke 1-3, D-20355 Hamburg, je dne 26. januarja 2005 (faks: 24.01.05) pred Sodiščem Evropskih skupnosti vložil pritožbo zoper sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (četrti senat) z dne 10. novembra 2004 v zadevi T-402/02, August Storck KG proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli).

Pritožnik Sodišču predlaga, naj:

Pritožbeni razlogi in bistvene navedbe

1.   Kršitev člena 7(1) Uredbe št. 40/94

Sodišče je bilo v pravni zmoti, ko je zahtevalo, da se znamka, za katero je bila zahtevana registracija, bistveno razlikuje od drugih primerljivih znamk v sektorju zadevnih proizvodov. Razlikovalni učinek znamke je treba oceniti kot takega, neodvisno od morebitnih podobnih znamk na trgu.

Splošni interes ali zahteva po dostopnosti se prav tako ne upoštevata v okviru člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94. Monopolizacija znamke je kot taka s strani prava znamk zaželena. Indici o obstoju neupravičene monopolizacije ne obstajajo.

Urad ni navedel drugih razlogov za zavrnitev registracije, v okviru katerih bi se lahko upošteval splošni interes, še posebej ne razlogov, predvidenih v členu št. 7(1)(d) do (j) Uredbe št. 40/94.

Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, ima izvirni razlikovalni učinek. Dejstvo, da potrošnik znamko pozna kot embalažo za bonbone ni ovira za to, da ima istočasno tudi funkcijo kazalca porekla. Barvna tridimenzionalna znamka je v vlogi signala in ponovnega prepoznanja, še posebno v primeru, ko ima potrošnik – kot v primeru trga sladkarij – veliko izbiro.

2.   Kršitev člena 74(1), prvi stavek, Uredbe št. 40/94

Urad bi moral, v nasprotju s prepričanjem Sodišča prve stopnje, ugotoviti in pojasniti, katere podobne ali identične znamke po njegovem mnenju obstajajo na trgu, če bi tako hotel utemeljiti zavrnitev registracije znamke. Urad svoje odločitve ne sme utemeljiti z dejstvi, s katerimi ne razpolaga in o katerih zgolj domneva. Če Urad meni – v nasprotju s prepričanjem tožeče stranke, - da je treba razlikovalni učinek znamke meriti na trgu obstoječih embalaž za bonbone, mora to situacijo na trgu opredeliti.

3.   Kršitev člena 73 Uredbe št. 40/94

Urad je utemeljil trditev, da znamka, za katero je bila zahtevana registracija nima dovolj razlikovalnega učinka, s sklicevanjem na podobno embalažo za bonbone, ki naj bi obstajala na trgu. Tožeča stranka ni imela možnosti, da bi izrazila stališče do teh embalaž za bonbone, ki naj bi se nahajale na trgu, ker jih Urad ni predložil.

S tem je bila kršena njena pravica biti slišan.

4.   Kršitev člena 7(3) Uredbe št. 40/94

Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je vsaj na podlagi njene široke uporabe v ES pridobila razlikovalni učinek. Dokaze o prodanih količinah in izdatke za oglaševanje proizvodov, označenih z znamko, bi se moralo upoštevati tudi brez primerljivih številk o celotnemu trgu bonbonov, ki jih je predložil Urad.

V nasprotju z mnenjem Urada in Sodišča prve stopnje, dokaza o obstoju razlikovalnega učinka, ki izhaja iz uporabe znamke, ni treba pridobiti za vse države ES. Zaradi cilja, da se ustvari enoten trg vseh držav članic ES se je treba ravnati po razširjenosti in poznavanju registriranih znamk na ozemlju ES, brez upoštevanja nacionalnih meja. Zato dokazi o uporabi, ki jih je predložila tožeča stranka, zadostujejo za ugotovitev, da ima znamka v ES razlikovalni učinek.

(1)  UL C 19, 22.1.2005.