Pritožba Augusta Storcka KG zoper sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (četrti senat) z dne 10. novembra 2004 v zadevi August Storck KG proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), T-402/02, vloženi dne 26. januarja 2005 (faks: 24.01.05)

(Zadeva C-24/05 P)

(2005/C 69/20)

Jezik postopka: nemščina

August Storck KG, ki ga zastopajo Ilse Rohr, Dr. Heidi Wrage-Molkenthin in Dr. Tim Reher, Rechtsanwälte, CMS Hasche Sigle, Stadtausbrücke 1-3, D-20355 Hamburg, je dne 26. januarja 2005 (faks: 24.01.05) pred Sodiščem Evropskih skupnosti vložil pritožbo zoper sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (četrti senat) z dne 10. novembra 2004 v zadevi T-396/02, August Storck KG proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli).

Pritožnik Sodišču predlaga, naj:

Pritožbeni razlogi in bistvene navedbe

1.   Kršitev člena 7(1) Uredbe št. 40/94

Sodišče je bilo v pravni zmoti, ko je zahtevalo, da se znamka, za katero je bila zahtevana registracija, bistveno razlikuje od drugih primerljivih znamk v sektorju zadevnih proizvodov. Razlikovalni učinek znamke je treba oceniti kot takega, neodvisno od morebitnih podobnih znamk na trgu.

Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, ima izvirni razlikovalni učinek. Dejstvo, da potrošnik znamko pozna bonbon ni ovira za to, da ima istočasno tudi funkcijo kazalca porekla. Barvna tridimenzionalna znamka je v vlogi signala in ponovnega prepoznanja, še posebno v primeru, ko ima potrošnik – kot v primeru trga sladkarij – veliko izbiro.

2.   Kršitev člena 74(1), prvi stavek, Uredbe št. 40/94

Urad bi moral, v nasprotju s prepričanjem Sodišča prve stopnje, ugotoviti in pojasniti, katere podobne ali identične znamke po njegovem mnenju obstajajo na trgu, če bi tako hotel utemeljiti zavrnitev registracije znamke. Urad svoje odločitve ne sme utemeljiti z dejstvi, s katerimi ne razpolaga in o katerih zgolj domneva. Če Urad meni – v nasprotju s prepričanjem tožeče stranke, - da je treba razlikovalni učinek znamke meriti na trgu obstoječih embalaž za bonbone, mora to situacijo na trgu opredeliti.

Sodišče prve stopnje prav tako ne sme podati lastnih ugotovitev v zvezi z dejstvi, ki niso bila navedena.

3.   Kršitev člena 73 Uredbe št. 40/94

Urad je utemeljil trditev, da znamka, za katero je bila zahtevana registracija nima dovolj razlikovalnega učinka, s sklicevanjem na podobno obliko bonbonov, ki naj bi obstajala na trgu. Tožeča stranka ni imela možnosti, da bi izrazila stališče do teh oblik bonbonov, ki naj bi se nahajale na trgu, ker jih Urad ni predložil.

S tem je bila kršena njena pravica biti slišan.

4.   Kršitev člena 7(3) Uredbe št. 40/94

Zavrniti je treba ugovor Sodišča prve stopnje, da naj iz predloženih dokazov o uporabi ne bi izhajala uporaba prav te znamke, za katero je bila zahtevana registracija, ker jo spremljajo druge znamke. V naravi tridimenzionalne znamke je, da se pojavlja skupaj z drugimi znamkami. Zgolj zaradi te okoliščine se ji ne more zanikati razlikovalnega učinka.

Dvojna vloga tridimenzionalne barvne znamke, ki izhaja prav iz oblike proizvoda, ne pomeni, da se ne uporablja kot znamka, tudi če istočasno daje informacijo o obliki proizvoda.

V okviru dokaza o uporabi je treba upoštevati vse stike potrošnikov z znamko. Okoliščina, v kakšnem obsegu se potrošnik pred ali pri odločitvi o nakupu sreča z znamko, ni edina odločilna. Tudi kasnejše zaznave prispevajo k poznavanju znamke, še posebno zaznave ob uživanju proizvoda.

(1)  UL C 19, 22.1.2005.