EUR-Lex Access to European Union law
This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document C2004/300/55
Case C-416/04 P: Appeal brought on 29 September 2004 by The Sunrider Corporation against the judgment delivered on 8 July 2004 by the Second Chamber of the Court of First Instance of the European Communities in case T-203/02 between The Sunrider Corporation and Office for Harmonisation in the Internal Market (Trade Marks and Designs) (OHIM), the other party to the proceedings before the Board of Appeal of OHIM being Juan Espadafor Caba
Zadeva C-416/04 P: Pritožba The Sunrider Corporation zoper sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (drugi senat) z dne 8. julija 2004 v zadevi The Sunrider Corporation proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), T-203/02, druga stranka v postopku pred Odborom za pritožbe je bil Juan Espadafor Caba, vložena dne 29. septembra 2004
Zadeva C-416/04 P: Pritožba The Sunrider Corporation zoper sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (drugi senat) z dne 8. julija 2004 v zadevi The Sunrider Corporation proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), T-203/02, druga stranka v postopku pred Odborom za pritožbe je bil Juan Espadafor Caba, vložena dne 29. septembra 2004
UL C 300, 4.12.2004, p. 29–30
(ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, NL, PL, PT, SK, SL, FI, SV)
|
4.12.2004 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
C 300/29 |
Pritožba The Sunrider Corporation zoper sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (drugi senat) z dne 8. julija 2004 v zadevi The Sunrider Corporation proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), T-203/02 (1), druga stranka v postopku pred Odborom za pritožbe je bil Juan Espadafor Caba, vložena dne 29. septembra 2004
(Zadeva C-416/04 P)
(2004/C 300/55)
The Sunrider Corporation, s sedežem v Torrance, Kalifornija (Združene države) ki jo zastopa A. Kockläuner, lawyer, je dne 29. septembra 2004 pred Sodiščem Evropskih skupnosti vložila pritožbo zoper sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (drugi senat) z dne 8. julija 2004 v zadevi The Sunrider Corporation proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), T-203/02, druga stranka v postopku pred Odborom za pritožbe je bil Juan Espadafor Caba.
Pritožnica Sodišču predlaga, naj:
|
1. |
razveljavi odločbo Sodišča prve stopnje z dne 8. julija 2004 v zadevi T-203/02 („izpodbijana odločba“); |
|
2. |
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) naloži plačilo stroškov postopka pred Sodiščem Evropskih skupnosti; |
|
3. |
razglasi za nično odločbo Prvega Odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu z dne 8. aprila 2002 v zadevi R 1046/2000-1; |
|
4. |
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) naloži plačilo stroškov postopka pred Sodiščem prve stopnje in UUNT. |
Pritožbeni razlogi in bistvene navedbe
Pritožnica navaja, da mora biti sodba Sodišča prve stopnje razveljavljena iz sledečih razlogov:
Kršitev člena 43(2) in (3) Uredbe o znamki Skupnosti v povezavi s členom 15(3) iste uredbe (neupravičena uporaba)
Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo člen 43(2) in (3) Uredbe o znamki Skupnosti v povezavi s členom 15(3) iste uredbe, kolikor je napačno upoštevalo uporabo znamke s strani tretje osebe.
V zvezi s tem je Sodišče prve stopnje napačno razlagalo porazdelitev dokaznega bremena, določeno v členu 15(3) Uredbe o znamki Skupnosti. Nadalje, Sodišče prve stopnje je upoštevalo neodločilne (implicitne) izjave in dokaze nasprotne stranke. Še več, Sodišče prve stopnje se je oprlo na domneve namesto na trdne dokaze. Končno, Sodišče prve stopnje bi moralo preučiti, ali bi bila lahko, v času sprejetja odločbe Sodišča prve stopnje, v luči vseh relevantnih dejanskih in pravnih vprašanj, zakonito izdana nova odločba z enakim izrekom kot ga vsebuje odločba, zoper katero je vložena pritožba.
Kršitev člena 43(2) Uredbe o znamki Skupnosti: nezadosten dokaz za znamko, navajano v postopku z ugovorom
Sodišče prve stopnje je nadalje kršilo člen 43(2) Uredbe o znamki Skupnosti, v taki meri, kot je napačno razlagalo pojem resne in dejanske uporabe v smislu člena 43(2) Uredbe o znamki Skupnosti.
Sodišče prve stopnje še zlasti ni ustrezno upoštevalo, da:
|
— |
je stranka, ki je vložila ugovor, za leto 1996 predložila le tri račune v skupni vrednosti ne več kot 3.476,00 EUR; |
|
— |
je stranka, ki je vložila ugovor, za leto 1997 predložila le dva računa v skupni vrednosti ne več kot 1.306,00 EUR; |
|
— |
je bilo sporno blago iz nižjega cenovnega razreda in kot tako blago masovne proizvodnje in masovne potrošnje; |
|
— |
je bilo blago relativno lahko prodati; |
|
— |
je bilo sporno blago prodano največ enemu samemu kupcu; |
in da zato znamka, navajana v postopku z ugovorom, ES 372 221„VITAFRUT“, ni bila resno in dejansko uporabljana v smislu člena 43(2) in (3) Uredbe o znamki Skupnosti, saj je bila uporabljana sporadično, občasno, minimalno in ni bila prisotna na bistvenem delu ozemlja, na katerem je bila varovana.
Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe o znamki Skupnosti
Nadalje, znamki, ki se primerjata, nista podobni tako, da obstaja verjetnost zmede v zvezi s proizvodi „zeliščni in vitaminski napitki“, za katere se zahteva varstvo znamke „VITAFRUIT“ s prijavo št. 156 422. Še zlasti so proizvodi „zeliščni in vitaminski napitki“ po eni strani in „koncentrat za sadni sok“ po drugi strani le malo podobni, saj imajo le nekaj skupnih točk.
To temelji na dejstvu, da se blago, ki se primerja, razlikuje glede na lastnosti proizvodov, njihove surovine in okoliščine njihove proizvodnje, torej stroje, znanje in izkušnje („know-how“) ter proizvodne zmogljivosti, potrebne za proizvodnjo zadevnega blaga. Nadalje se, blago, ki se primerja, razlikuje glede na način uporabe, njegove uporabne lastnosti in način distribucije. Zato razlike med zadevnimi proizvodi pretehtajo možne skupne lastnosti.
(1) UL C 233, 28.9.2002, str. 26.