Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 14. maja 2024(*)

„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Direktiva 2013/48/EU – Pravica do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku – Člen 3(6)(b) – Začasno odstopanje od pravice do dostopa do odvetnika v izjemnih okoliščinah – Člen 9 – Odpoved navzočnosti ali pomoči odvetnika – Pogoji – Člen 12(2) – Spoštovanje pravice do obrambe in poštenosti postopka – Dopustnost dokazov – Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Pisna odpoved pravici do dostopa do odvetnika s strani nepismenega osumljenca – Neobvestitev o morebitnih posledicah odpovedi tej pravici – Učinki na nadaljnja preiskovalna dejanja – Odločitev o ustreznem varnostnem ukrepu – Presoja dokazov, pridobljenih ob kršitvi pravice do dostopa do odvetnika“

V zadevi C‑15/24 PPU [Stachev],(i)

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Sofiyski rayonen sad (okrajno sodišče v Sofiji, Bolgarija) z odločbo z dne 11. januarja 2024, ki je na Sodišče prispela 11. januarja 2024, v kazenskem postopku zoper

CH,

ob udeležbi

Sofiyska rayonna prokuratura,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi A. Arabadjiev, predsednik senata, T. von Danwitz, P. G. Xuereb, A. Kumin (poročevalec), sodniki, in I. Ziemele, sodnica,

generalni pravobranilec: A. M. Collins,

sodna tajnica: R. Stefanova‑Kamisheva, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 11. marca 2024,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za CH I. R. Stoyanov, advokat,

–        za Evropsko komisijo J. Vondung in I. Zaloguin, agenta,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 11. aprila 2024

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(6)(b), člena 9(1)(a) in (b) ter člena 12(2) Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti (UL 2013, L 294, str. 1) ter člena 47, prvi in drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka, sproženega zoper CH, bolgarskega državljana, ki se mu očita storitev dveh ropov.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

3        V uvodnih izjavah 39, 40 in od 50 do 53 Direktive 2013/48 je navedeno:

„(39)      Osumljene ali obdolžene osebe bi morale imeti možnost, da se odpovejo pravici, ki jo imajo v skladu s to direktivo, če so bile obveščene o vsebini zadevne pravice in morebitnih posledicah v primeru odpovedi navedeni pravici. Pri takšnem obveščanju bi bilo treba upoštevati posebne okoliščine v zvezi z zadevnimi osumljenimi ali obdolženimi osebami, vključno z njihovo starostjo ter psihičnim in fizičnim stanjem.

(40)      Odpoved pravici in okoliščine, v katerih je bila podana, bi bilo treba evidentirati po postopku za evidentiranje v skladu s pravom zadevne države članice. […]

[…]

(50)      Države članice bi morale zagotoviti, da se pri vrednotenju izjav osumljenih ali obdolženih oseb ali dokazov, pridobljenih s kršitvijo njihove pravice do odvetnika, ali v zadevah, v katerih je bilo odobreno odstopanje od navedene pravice v skladu s to direktivo, spoštujeta pravica do obrambe in poštenost postopka. V zvezi s tem bi bilo treba upoštevati sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, v kateri se je uveljavilo, da gre načeloma za nepopravljiv poseg v pravico do obrambe, če so za obsodbo uporabljene obremenilne izjave, dane med policijskim zaslišanjem brez dostopa do odvetnika. To ne bi smelo vplivati na uporabo izjav za druge namene, dovoljene na podlagi nacionalnega prava, če je na primer treba izvesti nujna preiskovalna dejanja, da se prepreči storitev drugih kršitev ali resne škodljive posledice za katero koli osebo, ali če je nujno preprečiti resno tveganje za kazenski postopek, kadar bi z zagotovitvijo dostopa do odvetnika ali zavlačevanjem preiskave nepopravljivo posegli v preiskavo hudega kaznivega dejanja. To prav tako ne bi smelo vplivati na nacionalne predpise ali sisteme glede dopustnosti dokazov, državam članicam pa ne bi smelo preprečevati uporabe sistema, v okviru katerega se lahko sodišču ali sodniku predložijo vsi obstoječi dokazi brez ločene ali predhodne ocene njihove dopustnosti.

(51)      Dolžnost skrbeti za osumljene ali obdolžene osebe, ki so v morebitno slabšem položaju, je podlaga za pošteno sojenje. Zato bi morali tožilstvo, organi kazenskega pregona in pravosodni organi takšnim osebam omogočiti učinkovito uveljavljanje pravice iz te direktive, na primer z upoštevanjem morebitne ranljivosti, ki vpliva na njihovo zmožnost uveljavljanja pravice do dostopa do odvetnika in obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti, ter sprejetjem ustreznih ukrepov za zagotovitev teh pravic.

(52)      Ta direktiva podpira temeljne pravice in načela, priznane z Listino, vključno s prepovedjo mučenja ter nečloveškega in ponižujočega ravnanja, pravico do svobode in varnosti, spoštovanjem zasebnega in družinskega življenja, pravico do osebne celovitosti, pravicami otroka, vključenostjo invalidov, pravico do učinkovitega pravnega sredstva in pravico do poštenega sojenja, domnevo nedolžnosti in pravico do obrambe. To direktivo bi bilo treba izvajati v skladu z navedenimi pravicami in načeli.

(53)      Države članice bi morale zagotoviti, da se določbe te direktive, kadar ustrezajo pravicam, zagotovljenim z [Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisano 4. novembra 1950 v Rimu], izvajajo skladno z določbami [te konvencije] in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.“

4        Člen 1 te direktive, naslovljen „Predmet urejanja“, določa:

„Ta direktiva določa minimalna pravila glede pravic osumljenih in obdolženih oseb v kazenskem postopku […] do dostopa do odvetnika […].“

5        Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.      Ta direktiva se uporablja za osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku od takrat, ko jo pristojni organi države članice z uradnim obvestilom ali na drug način seznanijo s tem, da so osumljene ali obdolžene storitve kaznivega dejanja, ne glede na to, ali jim je odvzeta prostost. Uporablja se do zaključka postopka, torej do končne ugotovitve, ali je osumljena ali obdolžena oseba storila kaznivo dejanje, če je ustrezno, tudi do izreka kazni in rešitve morebitne pritožbe.

[…]

4.      […]

Ta direktiva se v vsakem primeru uporablja v celoti, če je osumljeni ali obdolženi osebi odvzeta prostost, ne glede na fazo kazenskega postopka.“

6        Člen 3 Direktive 2013/48, naslovljen „Pravica do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku“, določa:

„1.      Države članice osumljenim in obdolženim osebam zagotovijo pravico do dostopa do odvetnika tako hitro in na takšen način, da se zadevnim osebam omogoči dejansko in učinkovito uveljavljanje njihove pravice do obrambe.

2.      Osumljene ali obdolžene osebe imajo dostop do odvetnika brez nepotrebnega odlašanja. V vsakem primeru imajo osumljene ali obdolžene osebe dostop do odvetnika od prvega od naslednjih dogodkov:

(a)      preden jih zasliši policija ali drug organ kazenskega pregona ali pravosodni organ;

[…]

(c)      brez nepotrebnega odlašanja po odvzemu prostosti;

[…]

3.      Pravica do dostopa do odvetnika zajema naslednje:

(a)      države članice zagotovijo, da imajo osumljene ali obdolžene osebe pravico do zasebnega srečanja in komunikacije z odvetnikom, ki jih zastopa, tudi preden jih zasliši policija ali drug organ kazenskega pregona ali pravosodni organ;

(b)      države članice zagotovijo, da imajo osumljene ali obdolžene osebe pravico, da je njihov odvetnik navzoč pri njihovem zaslišanju in pri njem aktivno sodeluje. […]

(c)      države članice zagotovijo, da imajo osumljene ali obdolžene osebe pravico do navzočnosti njihovega odvetnika vsaj pri naslednjih preiskovalnih dejanjih ali dejanjih zbiranja dokazov, če so ta dejanja predvidena v zadevnem nacionalnem pravu in se jih osumljena ali obdolžena oseba mora udeležiti oziroma se jih lahko udeleži:

(i)      prepoznavah;

(ii)      soočenjih;

(iii)      rekonstrukcijah kaznivega dejanja.

[…]

6.      V izjemnih okoliščinah in samo v predkazenskem postopku lahko države članice začasno odstopajo od uporabe pravic iz odstavka 3, kolikor je to glede na posebne okoliščine zadeve upravičeno na podlagi enega ali obeh naslednjih nujnih razlogov:

(a)      kadar je nujno odvrniti resne škodljive posledice za življenje, svobodo ali telesno nedotakljivost osebe;

(b)      kadar je takojšnje ukrepanje preiskovalnih organov nujno, da se prepreči resno tveganje za kazenski postopek.“

7        Člen 9 te direktive, naslovljen „Odpoved pravici“, določa:

„1.      Brez poseganja v nacionalno pravo, ki določa obvezno navzočnost ali pomoč odvetnika, države članice v zvezi z vsakršno odpovedjo pravici iz členov 3 in 10 zagotovijo:

(a)      da je bila osumljena ali obdolžena oseba ustno ali pisno v preprostem in razumljivem jeziku jasno in dovolj dobro obveščena o vsebini zadevne pravice ter morebitnih posledicah odpovedi tej pravici ter

(b)      da je bila odpoved pravici dana prostovoljno in nedvoumno.

2.      Odpoved pravici, ki je lahko dana pisno ali ustno, in okoliščine, v katerih je bila dana, se evidentirajo po postopku za evidentiranje v skladu s pravom zadevne države članice.

3.      Države članice zagotovijo, da lahko osumljene ali obdolžene osebe naknadno prekličejo odpoved pravici v kateri koli fazi kazenskega postopka in da so seznanjene s to možnostjo. Takšen preklic začne učinkovati od trenutka preklica.“

8        Člen 12 navedene direktive, naslovljen „Pravna sredstva“, v odstavku 2 določa:

„Države članice brez poseganja v nacionalne predpise in sisteme glede dopustnosti dokazov zagotovijo, da se v okviru kazenskega postopka pri vrednotenju izjav osumljenih ali obdolženih oseb ali dokazov, pridobljenih s kršitvijo njihove pravice do odvetnika, ali v primerih, v katerih je bilo odstopanje od te pravice dovoljeno v skladu s členom 3(6), spoštujeta pravica do obrambe in poštenost postopka.“

9        Člen 13 Direktive 2013/48, naslovljen „Ranljive osebe“, določa:

„Države članice zagotovijo, da se pri uporabi te direktive upoštevajo posebne potrebe ranljivih osumljenih in obdolženih oseb.“

 Bolgarsko pravo

 Bolgarska ustava

10      Člen 30(4) Konstitutsia na Republika Bulgaria (ustava Republike Bolgarije, v nadaljevanju: bolgarska ustava) določa:

„Vsak ima od svojega prijetja ali obdolžitve pravico do odvetnika.“

 Zakon o ministrstvu za notranje zadeve

11      Člen 72 Zakon za ministerstvoto na vatreshnite raboti (zakon o ministrstvu za notranje zadeve, DV št. 53 z dne 27. junija 2014) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje iz postopka v glavni stvari, določa:

„(1)      Policijski organi lahko pridržijo osebo:

1.      za katero obstajajo indici, da je storila kaznivo dejanje;

[…]

(5)      Pridržana oseba ima od svojega pridržanja pravico do zagovornika, pri čemer jo je treba poučiti tudi o tem, da se lahko zagovorniku odpove, in o posledicah te odpovedi ter o tem, da ni dolžna ničesar izjaviti, če je pridržana na podlagi odstavka 1, točka 1.“

12      Člen 74 tega zakona določa:

„(1)      Za osebe iz člena 72(1) se izda pisni sklep o pridržanju.

(2)      V sklepu o pridržanju iz odstavka 1 se navedejo:

1.      ime, funkcija in kraj dela policijskega organa, ki je izdal sklep o pridržanju;

2.      dejanski in pravni razlogi za pridržanje;

3.      podatki, potrebni za identifikacijo pridržane osebe;

4.      datum in ura pridržanja;

5.      omejitev pravic osebe na podlagi člena 73;

6.      pravica te osebe do:

(a)      izpodbijanja zakonitosti pridržanja pred sodiščem;

(b)      zagovornika od pridržanja dalje;

[…]

(3)      Pridržana oseba izpolni izjavo, v kateri navede, da je bila obveščena o pravicah in ali namerava uveljavljati svoje pravice, ki jih ima na podlagi odstavka 2, točka 6, od (b) do (f). Sklep o pridržanju podpišeta policijski organ in pridržana oseba.

(4)      Če pridržana oseba podpis odkloni ali sklepa o pridržanju ne more podpisati, to s podpisom potrdi priča.“

 NPK

13      Člen 94 Nakazatelno-protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku, DV št. 86 z dne 28. oktobra 2005) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje iz postopka v glavni stvari (v nadaljevanju: NPK), določa:

„(1)      Udeležba zagovornika v kazenskem postopku je obvezna, kadar:

[…]

6.      […] je obdolžencu odvzeta prostost“.

14      Člen 96(1) NPK določa:

„Obdolženec se lahko, razen v primerih iz člena 94(1), točke od 1 do 3 in 6, v vsaki fazi postopka odpove zagovorniku. Obdolženca se pouči o posledicah odpovedi zagovorniku.“

15      Člen 97 NPK določa:

„1.      Zagovornik lahko sodeluje v kazenskem postopku od prijetja osebe ali od njene obdolžitve.

2.      Organ, pristojen za predkazenski postopek, mora obdolženca poučiti o njegovi pravici do zagovornika in mu omogočiti, da brez odlašanja naveže stik z njim. Dokler ne izpolni teh obveznosti, ne sme opravljati nobenih preiskovalnih ali drugih procesnih dejanj, v katera je vključen obdolženec.“

16      Člen 248 NPK določa:

„(1)      Na predobravnavnem naroku se obravnavajo ta vprašanja:

[…]

3.      ali je bila v predkazenskem postopku storjena bistvena kršitev postopka, ki se lahko odpravi in zaradi katere so bile omejene procesne pravice obdolžene osebe, žrtve ali njenih dedičev;

[…]

5.      obravnava zadeve ob izključitvi javnosti, določitev nadomestnega sodnika ali porotnika, postavitev zagovornika, izvedenca, tolmača, tolmača za znakovni jezik in izvedba preiskovalnih sodnih dejanj po pooblastilu;

6.      sprejeti prisilni procesni ukrepi;

7.      predlogi za pridobitev novih dokazov;

8.      določitev glavne obravnave in oseb, ki morajo biti vabljene nanjo.“

17      Člen 270(1) NPK določa:

„Vprašanje spremembe varnostnega ukrepa se lahko postavi v kateri koli fazi kazenskega postopka. Ponoven predlog za spremembo varnostnega ukrepa se lahko na isti stopnji poda samo v primeru spremenjenih okoliščin.“

 Postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

18      Bolgarska policija je 16. decembra 2022 prijela CH, da bi preiskala njegovo vpletenost v rop. Istega dne je podpisal pisno izjavo, v kateri je bilo navedeno, da ne želi, da bi ga zastopal niti zagovornik, ki bi ga sam izbral in plačal, niti zagovornik, postavljen po uradni dolžnosti.

19      Vendar glede na informacije, ki jih je zagotovilo predložitveno sodišče, CH, ki nima osnovne izobrazbe in ne obvlada bolgarskega knjižnega jezika, ni bil poučen o posledicah odpovedi zagovorniku. Poleg tega naj bi izjava vsebovala zahtevo, da mora, če je pridržana oseba nepismena ali ni zmožna sama izpolniti zadevne izjave, to izpolniti policist in da mora pridržana oseba izjave volje podati sama v navzočnosti priče, ki s podpisom potrdi njihovo verodostojnost. V obravnavanem primeru pa naj navedena izjava ne bi vsebovala ne podpisa policijskega organa ne podpisa priče.

20      CH je takoj po prijetju, ko ga je policijski organ zaslišal kot pričo, priznal, da je bil udeležen pri storitvi ropa. Glede na predložitveno odločbo je bil CH sicer res poučen o njegovih pravicah, da v zvezi s storitvijo kaznivega dejanja ni dolžan izpovedati zoper sebe in da lahko odkloni pričanje. Vendar naj bi bilo to zaslišanje izvedeno brez navzočnosti odvetnika. Nenavzočnost odvetnika naj bi bila razvidna tudi iz zapisnikov, v katerih so bila zabeležena druga preiskovalna dejanja, opravljena 16. in 17. decembra 2022, kot so rekonstrukcija, hišna preiskava, opravljena v stanovanju CH, dve prepoznavi osumljencev in osebna preiskava CH. Med temi preiskovalnimi dejanji so bili zbrani dokazi.

21      Državno tožilstvo je 17. decembra 2022 CH obdolžilo ropa. Zato je bil za CH istega dne po uradni dolžnosti kot zagovornik postavljen član odvetniške zbornice v Sofiji (Bolgarija). Poleg tega sta bila z obdolžitvijo seznanjena tako CH kot njegov zagovornik.

22      Nato je Sofiyski rayonen sad (okrajno sodišče v Sofiji, Bolgarija), ki je predložitveno sodišče v obravnavanem primeru, s sklepom z dne 19. decembra 2022 ugodilo predlogu državnega tožilstva, naj se zoper CH odredi pripor.

23      To sodišče je s sklepom z dne 13. junija 2023 zavrnilo predlog CH za spremembo tega varnostnega ukrepa.

24      Državno tožilstvo je 26. julija 2023 CH obdolžilo še drugega ropa.

25      Na podlagi poznejšega predloga CH za obravnavo vprašanja ustreznega varnostnega ukrepa je Sofiyski rayonen sad (okrajno sodišče v Sofiji) s sklepom z dne 18. avgusta 2023 odločilo, da se uporabi milejši ukrep, in sicer obveznost, da se CH redno vpisuje v register, ki ga vodijo policijski organi kraja, v katerem prebiva.

26      V zvezi s tem je to sodišče presodilo, da je pravica CH do odvetnika, potrjena v členu 30(4) bolgarske ustave, nastala v trenutku njegovega pridržanja. Organi kazenskega pregona pa naj ne bi zagotovili izvrševanja te pravice. Kljub izjavi, ki jo je CH izpolnil po njegovem prijetju, naj ne bilo mogoče nedvoumno šteti, da je sprejel prostovoljno in zavestno odločitev. V teh okoliščinah naj nobenega od preiskovalnih dejanj, opravljenih po prijetju CH in pred njegovo obdolžitvijo, ne bi bilo mogoče uporabiti v okviru presoje kazenske odgovornosti CH.

27      Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji, Bolgarija) je s sklepom z dne 7. septembra 2023 razveljavilo sklep Sofiyski rayonen sad (okrajno sodišče v Sofiji) z dne 18. avgusta 2023 in potrdilo varnostni ukrep pripora, ki je bil izrečen CH.

28      Predložitveno sodišče je 2. oktobra 2023 znova odločalo o vprašanju varnostnega ukrepa in ga spremenilo v obveznost, da se CH redno vpisuje v register, ki ga vodijo policijski organi kraja, v katerem prebiva. Vendar je Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) s sklepom z dne 7. novembra 2023 na podlagi pritožbe, ki jo je vložilo državno tožilstvo, razveljavilo ukrep, sprejet 2. oktobra 2023, in potrdilo varnostni ukrep pripora, ki je bil izrečen CH.

29      Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je predmet postopka, ki poteka pred njim, preučitev udeležbe CH pri kaznivem dejanju, za katero se uveljavlja njegova kazenska odgovornost, in da mora v končni odločitvi odločiti, ali je CH kriv ali ne.

30      V zvezi s tem naj bi bilo pomembno preveriti, ali so v obravnavanem primeru organi, pristojni za predkazenski postopek, CH zagotovili pravico do odvetnika ob njegovem prijetju in pred njegovo obdolžitvijo. Ker ta pravica izhaja iz Direktive 2013/48, se predložitveno sodišče sklicuje, na prvem mestu, na člen 12(2) te direktive, iz katerega je razvidno, da je treba v okviru kazenskega postopka pri vrednotenju izjav osumljenih ali obdolženih oseb ali dokazov, pridobljenih s kršitvijo njihove pravice do odvetnika, spoštovati pravico do obrambe in poštenost postopka.

31      Po mnenju predložitvenega sodišča se ta določba ne uporablja le pri sprejetju končne odločitve o krivdi obdolžene osebe, ampak tudi pri določanju varnostnega ukrepa, ki ga je treba izreči tej osebi. Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) pa naj bi v sklepu z dne 7. septembra 2023 izključilo možnost, da predložitveno sodišče presodi, ali so bili v obravnavanem primeru dokazi pridobljeni ob kršitvi pravice CH do dostopa do odvetnika.

32      V teh okoliščinah se predložitveno sodišče najprej sprašuje, ali sta nacionalna ureditev in sodna praksa, na podlagi katerih je sodišču, ki preverja, v kolikšni meri je bil obdolženec udeležen pri kaznivem dejanju, ki se mu očita, da bi sprejelo ali izvršilo ustrezen varnostni ukrep, odvzeta možnost, da presodi, ali so bili dokazi, zbrani ob kršitvi pravice tega obdolženca do pomoči odvetnika, v skladu s členom 12(2) Direktive 2013/48.

33      Dalje, da bi preverilo utemeljenost stališča, ki ga zagovarja Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji), se predložitveno sodišče sprašuje, ali se upošteva zahteva po spoštovanju pravice do obrambe in poštenosti postopka v smislu člena 12(2) Direktive 2013/48, če sodišče, ki preverja vprašanje ustreznosti varnostnega ukrepa, pri oblikovanju svojega notranjega prepričanja upošteva dokaze, ki so bili pridobljeni ob kršitvi zahtev iz te direktive?

34      Nazadnje, predložitveno sodišče prav tako v zvezi s sklepom Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) z dne 7. septembra 2023 dodaja, da se glede na to, da se mu v tem sklepu očita pristranskost, postavlja vprašanje, ali to, da sodišče, ki kljub nasprotnemu navodilu hierarhično višjega sodišča preveri ustreznost varnostnega ukrepa, izloči dokaze, pridobljene v nasprotju z Direktivo 2013/48, negativno vpliva na zahteve glede poštenosti postopka in vzbuja dvom v nepristranskost tega sodišča.

35      Na drugem mestu, predložitveno sodišče pojasnjuje, da je Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) v sklepu z dne 7. novembra 2023 ugotovilo, da se v posebnih okoliščinah obravnavanega primera uporablja člen 3(6)(b) Direktive 2013/48, ki določa, da se lahko v izjemnih okoliščinah začasno odstopi od pravice do dostopa do odvetnika. Vendar predložitveno sodišče navaja, da po njegovem mnenju ta določba ni bila izrecno vpeljana v bolgarsko zakonodajo, ker je v očitnem nasprotju s členom 30(4) bolgarske ustave, ki določa, da pravica do odvetnika nastane ob prijetju ali obdolžitvi osebe. Tako naj bi se postavljalo vprašanje, ali ima ta člen 3(6)(b) neposredni učinek.

36      Na tretjem mestu, predložitveno sodišče opozarja, da je Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) v sklepu z dne 7. septembra 2023 navedlo, da čeprav CH ob prijetju ni bil deležen pomoči odvetnika, dejanja, opravljena ob udeležbi ali brez udeležbe CH do trenutka njegove obdolžitve, očitno niso nezakonita in imajo dokazno vrednost. V tem okviru predložitveno sodišče sprašuje, ali se spoštujejo jamstva iz člena 9(1)(a) in (b) Direktive 2013/48 v povezavi z uvodno izjavo 39 te direktive, če se je osumljenec sicer pisno odpovedal pravici do pomoči odvetnika, vendar je osumljenec nepismen in ni bil obveščen o posledicah take odpovedi ter je pozneje navedel, da ni bil seznanjen z vsebino dokumenta, ki ga je podpisal ob prijetju.

37      Na četrtem in zadnjem mestu, predložitveno sodišče navaja, da v skladu z nacionalno zakonodajo, kot jo razlaga Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče, Bolgarija), začetna odpoved pravici do odvetnika, ki jo prijeta oseba poda v izjavi, velja tudi za vsa druga preiskovalna dejanja, v katera je bila ta oseba vključena, pred njeno obdolžitvijo. Tako naj bi v obravnavanem primeru organi, pristojni za preiskavo, več preiskovalnih dejanj po prijetju CH opravili ob njegovi udeležbi, vendar brez navzočnosti odvetnika. V tem okviru naj bi bilo treba preveriti, ali ti organi osumljenca zato, ker se je ob prijetju odpovedal pravici do odvetnika, neposredno pred izvedbo vsakega nadaljnjega preiskovalnega dejanja, v katero je ta osumljenec vključen, niso zavezani obvestiti o pravici do dostopa do odvetnika in posledicah morebitne odpovedi tej pravici.

38      V teh okoliščinah je Sofiyski Rayonen sad (okrajno sodišče v Sofiji) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je v skladu s členom 12(2) [Direktive 2013/48] v povezavi s členom 47, prvi odstavek, [Listine], če je sodišču, ki preverja vprašanje obstoja utemeljenega suma udeležbe obdolženca pri kaznivem dejanju, ki se mu očita, na podlagi nacionalne ureditve in sodne prakse, ko odloča o odreditvi ali izvršitvi ustreznega varnostnega ukrepa, odvzeta možnost, da presodi, ali so bili dokazi, ko je bil obdolženec osumljen in so mu policijski organi omejili pravico do prostega gibanja, pridobljeni ob kršitvi pravice obdolženca do dostopa do odvetnika, ki jo določa ta direktiva?

2.      Ali se upošteva zahteva po spoštovanju pravice do obrambe in poštenosti postopka v smislu člena 12(2) Direktive 2013/48, če sodišče, ki preverja vprašanje ustreznosti varnostnega ukrepa, pri oblikovanju svojega notranjega prepričanja upošteva dokaze, ki so bili pridobljeni ob kršitvi zahtev iz Direktive, ko je bila zadevna oseba osumljena in so ji policijski organi omejili pravico do prostega gibanja?

3.      Ali to, da sodišče, ki kljub nasprotnemu navodilu hierarhično višjega sodišča preveri vprašanje ustreznosti varnostnega ukrepa, izloči dokaze, pridobljene v nasprotju z Direktivo 2013/48, negativno vpliva na zahteve glede poštenosti postopka iz člena 12(2) te direktive v povezavi s členom 47, prvi in drugi odstavek, Listine in zbuja dvom v nepristranskost sodišča?

4.      Ali ima možnost iz člena 3(6)(b) Direktive 2013/48, da se lahko v izjemnih okoliščinah v predkazenskem postopku začasno odstopi od pravice do dostopa do odvetnika, kadar je takojšnje ukrepanje preiskovalnih organov nujno, da se prepreči resno tveganje za kazenski postopek, neposredni učinek v zadevni državi članici EU, če ta določba ni bila prenesena v njeno nacionalno pravo?

5.      Ali se spoštujejo jamstva iz člena 9(1)(a) in (b) [Direktive 2013/48] v povezavi z uvodno izjavo 39 [te direktive], če se je osumljenec sicer pisno odpovedal pravici do dostopa do odvetnika, vendar je osumljenec nepismen in ni bil obveščen o morebitnih posledicah odpovedi ter je pozneje pred sodiščem navedel, da ni bil seznanjen z vsebino dokumenta, ki ga je podpisal, ko so mu policijski organi omejili pravico do prostega gibanja?

6.      Ali organi osumljenca zato, ker se je ob prijetju odpovedal pravici do dostopa do odvetnika na podlagi določb Direktive 2013/48, neposredno pred izvedbo vsakega nadaljnjega preiskovalnega ukrepa, v katerega je vključen, niso več zavezani obvestiti o pravici do dostopa do odvetnika in možnih posledicah morebitne odpovedi tej pravici?“

 Predlog za uporabo nujnega postopka predhodnega odločanja

39      Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku iz člena 23a, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in člena 107 Poslovnika Sodišča.

40      Navedeno sodišče v utemeljitev tega predloga navaja, da je CH od 16. decembra 2022 v priporu.

41      V zvezi s tem je treba na prvem mestu poudariti, da se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša na razlago Direktive 2013/48, ki spada pod naslov V tretjega dela Pogodbe DEU, ki se nanaša na območje svobode, varnosti in pravice. Zato se za ta predlog za sprejetje predhodne odločbe lahko uporabi nujni postopek predhodnega odločanja.

42      Na drugem mestu, kar zadeva pogoj nujnosti, je ta pogoj med drugim izpolnjen, kadar je zadevni osebi iz postopka v glavni stvari trenutno odvzeta prostost in je njeno pridržanje v priporu odvisno od rešitve spora o glavni stvari, pri čemer je treba pojasniti, da je treba položaj te osebe presojati glede na stanje na dan preizkusa predloga, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku (sodba z dne 8. decembra 2022, CJ (Odločitev o preložitvi predaje zaradi kazenskega pregona), C‑492/22 PPU, EU:C:2022:964, točka 46 in navedena sodna praksa).

43      V obravnavanem primeru je iz opisa dejanskega stanja, ki ga je zagotovilo predložitveno sodišče, razvidno, da je CH prostost dejansko odvzeta od 19. decembra 2022 in da je bil v tem položaju na dan preizkusa predloga, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku.

44      Poleg tega želi predložitveno sodišče s postavljenimi vprašanji med drugim ugotoviti, ali so bile, ko se je CH po prijetju odpovedal pravici do dostopa do odvetnika, spoštovane zahteve iz Direktive 2013/48, kar lahko v odvisnosti od razlage te direktive vpliva tako na varnostni ukrep, ki je bil izrečen CH, kot na odločitev o njegovi kazenski odgovornosti ter torej na to, ali bo ostal v priporu.

45      V teh okoliščinah je prvi senat Sodišča na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca 25. januarja 2024 odločil, da se predlogu predložitvenega sodišča, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ugodi.

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Četrto vprašanje

46      Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem, ki ga je treba obravnavati na prvem mestu, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(6)(b) Direktive 2013/48 razlagati tako, da se ob neobstoju prenosa te določbe v nacionalni pravni red policijski organi zadevne države članice lahko sklicujejo na to določbo v razmerju do osumljene ali obdolžene osebe, da bi odstopali od uporabe pravice do dostopa do odvetnika, ki jo določa ta direktiva.

47      Za odgovor na to vprašanje je treba spomniti, da člen 3(1) Direktive 2013/48 določa temeljno načelo, v skladu s katerim imajo osumljene in obdolžene osebe pravico do dostopa do odvetnika tako hitro in na takšen način, da se zadevnim osebam omogoči dejansko in učinkovito uveljavljanje njihove pravice do obrambe (sodba z dne 15. septembra 2022, DD (Ponovitev zaslišanja priče), C‑347/21, EU:C:2022:692, točka 40 in navedena sodna praksa).

48      To načelo je konkretizirano v členu 3(2) te direktive, v skladu s katerim morajo imeti osumljene ali obdolžene osebe dostop do odvetnika brez nepotrebnega odlašanja in v vsakem primeru od prvega od štirih konkretnih dogodkov, ki so našteti v točkah od (a) do (d) te določbe. Poleg tega člen 3(3) navedene direktive v točkah od (a) do (c) natančneje določa elemente, ki jih zajema pravica do dostopa do odvetnika.

49      Začasna odstopanja, ki jih lahko glede pravice do dostopa do odvetnika določijo države članice, so izčrpno našteta v členu 3(5) in (6) Direktive 2013/48 (sodba z dne 12. marca 2020, VW (Pravica do dostopa do odvetnika, če se oseba ne udeleži sojenja), C‑659/18, EU:C:2020:201, točka 42).

50      Tako člen 3(6)(b) te direktive, ki je določba, na katero se sklicuje predložitveno sodišče, določa, da lahko države članice začasno odstopajo od uporabe pravic iz odstavka 3 tega člena, če je to glede na posebne okoliščine zadeve upravičeno, „kadar je takojšnje ukrepanje preiskovalnih organov nujno, da se prepreči resno tveganje za kazenski postopek“.

51      V zvezi z vprašanjem, ali se lahko ob neobstoju prenosa člena 3(6)(b) Direktive 2013/48 v nacionalni pravni red policijski organi zadevne države članice sklicujejo na to določbo v razmerju do osumljene ali obdolžene osebe, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se lahko posamezniki v vseh primerih, v katerih se določbe direktive glede vsebine zdijo brezpogojne in dovolj natančne, zoper državo članico sklicujejo nanje pred nacionalnimi sodišči, če država direktive ni v roku prenesla v nacionalno pravo ali če je ni pravilno prenesla (sodba z dne 20. aprila 2023, Autorità Garante della Concorrenza e del Mercato (Občina Ginosa), C‑348/22, EU:C:2023:301, točka 62 in navedena sodna praksa). Vendar direktiva sama po sebi ne more ustvariti obveznosti za posameznika in se zato nanjo ni mogoče sklicevati proti posamezniku (sodba z dne 3. maja 2005, Berlusconi in drugi, C‑387/02, C‑391/02 in C‑403/02, EU:C:2005:270, točka 73 in navedena sodna praksa).

52      V obravnavanem primeru je dovolj ugotoviti, da člen 3(6)(c) Direktive 2013/48 ne določa pravice, na katero bi se posameznik lahko skliceval zoper državo članico, temveč, nasprotno, državam članicam omogoča, da določijo odstopanje od uporabe pravice do dostopa do odvetnika v izjemnih okoliščinah. Zato se v skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 51 te sodbe, javni organ ob neobstoju prenosa te določbe ne more sklicevati nanjo v razmerju do osumljene ali obdolžene osebe.

53      Glede na vse zgornje preudarke je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(6)(b) Direktive 2013/48 razlagati tako, da se ob neobstoju prenosa te določbe v nacionalni pravni red policijski organi zadevne države članice ne morejo sklicevati na navedeno določbo v razmerju do osumljene ali obdolžene osebe, da bi odstopali od uporabe pravice do dostopa do odvetnika, ki jo jasno, natančno in brezpogojno določa ta direktiva.

 Peto vprašanje

54      Predložitveno sodišče s petim vprašanjem, ki ga je treba obravnavati na drugem mestu, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 9(1) Direktive 2013/48 v povezavi z uvodno izjavo 39 te direktive razlagati tako, da so zahteve, postavljene v tej določbi za odpoved pravici do dostopa do odvetnika, spoštovane, če se tej pravici pisno odpove nepismen osumljenec, ki mu niso bile pojasnjene morebitne posledice te odpovedi pravici in ki trdi, da ni bil obveščen o vsebini dokumenta, ki ga je podpisal ob prijetju.

55      Člen 9(1) Direktive 2013/48 za odpoved pravici do dostopa do odvetnika v okviru kazenskih postopkov določa dva pogoja.

56      Tako je v skladu s tem členom 9(1)(a) osumljena ali obdolžena oseba morala biti obveščena o vsebini pravice do dostopa do odvetnika ter morebitnih posledicah odpovedi tej pravici, pri čemer je natančneje navedeno, da mora to obveščanje, ki je lahko ustno ali pisno, biti jasno in dovolj dobro ter izvedeno v preprostem in razumljivem jeziku. Poleg tega mora v skladu z navedenim členom 9(1)(b) odpoved pravici biti dana prostovoljno in nedvoumno.

57      V uvodni izjavi 39 Direktive 2013/48 je v zvezi s tem pojasnjeno, da je treba pri takšnem obveščanju upoštevati posebne okoliščine v zvezi z zadevnimi osumljenimi ali obdolženimi osebami, vključno z njihovo starostjo ter psihičnim in fizičnim stanjem. Tako se z zahtevanjem upoštevanja teh posebnih okoliščin v tej direktivi želi zagotoviti, da se odločitev za odpoved pravici do dostopa do odvetnika sprejme popolnoma informirano.

58      V tem okviru člen 13 Direktive 2013/48 določa, da je treba pri uporabi te direktive upoštevati posebne potrebe ranljivih osumljenih in obdolženih oseb, njena uvodna izjava 51 pa se v tem pogledu sklicuje na „osumljene ali obdolžene osebe, ki so v morebitno slabšem položaju“, in na „morebitn[o] ranljivost[], ki vpliva na njihovo zmožnost uveljavljanja pravice do dostopa do odvetnika“.

59      V obravnavanem primeru, prvič, predložitveno sodišče navaja, da je obdolženec v kazenskem postopku v glavni stvari nepismen.

60      Kot je Evropska komisija opozorila v pisnem stališču, je treba osumljeno ali obdolženo osebo, kot je obdolženec v postopku v glavni stvari, zaradi njene nepismenosti šteti za ranljivo osebo v smislu člena 13 Direktive 2013/48.

61      Ob tem niti člen 9(1) te direktive niti njen člen 13 ne omogočata sklepanja, da okoliščina, da je osumljena ali obdolžena oseba nepismena, sama po sebi izključuje zmožnost te osebe, da veljavno izjavi, da se odpoveduje pravici do dostopa do odvetnika. Vendar je treba to okoliščino ustrezno upoštevati v okviru take odpovedi pravici.

62      Drugič, predložitveno sodišče se sprašuje o upoštevnosti okoliščine, da obdolženec, ko se je odpovedal pravici do dostopa do odvetnika, ni bil obveščen o morebitnih posledicah take odpovedi pravici.

63      V zvezi s tem je dovolj poudariti, da člen 9(1)(a) Direktive 2013/48, kot je bilo opozorjeno v točki 56 te sodbe, izrecno zahteva, da je bila osumljena ali obdolžena oseba obveščena o morebitnih posledicah odpovedi pravici do dostopa do odvetnika.

64      Če bi se torej izkazalo, da obdolženec, kot je ta, ki je predmet kazenskega postopka v glavni stvari, ko je dajal izjavo o odpovedi svoji pravici do dostopa do odvetnika, ni bil v preprostem in razumljivem jeziku, ob upoštevanju njegovega položaja ranljive osebe, jasno in dovolj dobro obveščen o vsebini te pravice in morebitnih posledicah odpovedi navedeni pravici, kar mora preveriti predložitveno sodišče, se ta odpoved pravici ne bi mogla šteti za skladno z zahtevami, postavljenimi v členu 9(1) Direktive 2013/48.

65      Tretjič, predložitveno sodišče poudarja okoliščino, da v obravnavanem primeru obdolženec v kazenskem postopku v glavni stvari trdi, da ni bil obveščen o vsebini dokumenta, ki ga je podpisal ob prijetju.

66      Ker se ta vidik nanaša na evidentiranje odpovedi pravici, je treba opozoriti, da člen 9(2) Direktive 2013/48 v povezavi z uvodno izjavo 40 te direktive določa, da se izjava o odpovedi pravici, ki je lahko dana pisno ali ustno, in okoliščine, v katerih je bila dana, evidentirajo po postopku za evidentiranje v skladu s pravom zadevne države članice.

67      Čeprav ta člen 9(2) glede tega, kako evidentirati odpoved pravici do dostopa do odvetnika, napotuje na nacionalno procesno pravo, mora dokumentacija, na katero se nanaša ta določba, vseeno nujno omogočati, da se preveri upoštevanje zahtev, določenih v odstavku 1 tega člena 9.

68      Predložitveno sodišče pojasnjuje, da v skladu z nacionalnim pravom izjava o odpovedi pravici vsebuje zahtevo, da mora, če so pridržane osebe nepismene ali niso zmožne same izpolniti zadevne izjave, to izpolniti policist in da mora pridržana oseba izjave volje podati sama v navzočnosti priče, ki s podpisom potrdi njihovo verodostojnost. V obravnavanem primeru pa naj na izjavi ne bi bilo podpisov policijskega organa in priče.

69      Če bi se v zvezi s tem potrdilo, kar mora preveriti predložitveno sodišče, da je bila obdolženčeva odpoved pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku v glavni stvari evidentirana ob kršenju nacionalnega procesnega prava, okoliščina, da je obdolženec podpisal dokument, ki potrjuje njegovo domnevno odpoved pravici do dostopa do odvetnika, sama po sebi ne bi mogla dokazovati, da se je tej pravici odpovedal ob polnem upoštevanju zahtev iz člena 9(1) Direktive 2013/48.

70      Glede na vse zgornje preudarke je treba na peto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 9(1) in (2) Direktive 2013/48 razlagati tako, da izjave o odpovedi pravici do dostopa do odvetnika, ki jo poda nepismen osumljenec, ni mogoče šteti za skladno z zahtevami iz tega člena 9(1), če ta osumljenec ni bil na način, pri katerem je ustrezno upoštevan njegov konkretni položaj, obveščen o morebitnih posledicah take odpovedi pravici in če ta odpoved pravici ni bila evidentirana v skladu z nacionalnim procesnim pravom na način, ki omogoča preverjanje upoštevanja navedenih zahtev.

 Šesto vprašanje

71      Predložitveno sodišče s šestim vprašanjem, ki ga je treba obravnavati na tretjem mestu, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 9(3) Direktive 2013/48 razlagati tako, da so policijski organi po tem, ko se je osumljenec odpovedal pravici do dostopa do odvetnika, še naprej dolžni tega osumljenca obveščati o njegovi pravici do dostopa do odvetnika in morebitnih posledicah odpovedi tej pravici neposredno pred izvedbo vsakega nadaljnjega preiskovalnega dejanja, v katero je osumljenec vključen?

72      Uvodoma je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je (glej v tem smislu sodbo z dne 2. decembra 2021, Vodafone Kabel Deutschland, C‑484/20, EU:C:2021:975, točka 19 in navedena sodna praksa).

73      V zvezi s tem, prvič, v skladu s členom 9(3) Direktive 2013/48 države članice zagotovijo, da lahko osumljene ali obdolžene osebe naknadno prekličejo odpoved pravici v kateri koli fazi kazenskega postopka in da so seznanjene s to možnostjo.

74      Iz besedila tega člena 9(3) je mogoče sklepati, da odpoved pravici do dostopa do odvetnika, ki je v skladu z zahtevami iz Direktive 2013/48, učinkuje do njenega preklica, ne da bi morala biti ponovljena za vsako nadaljnje preiskovalno dejanje.

75      Vendar če člen 9(3) Direktive 2013/48 zahteva, da so osumljene ali obdolžene osebe seznanjene z možnostjo naknadnega preklica odpovedi pravici v kateri koli fazi kazenskega postopka, ne določa natančneje, ali je ta zahteva izpolnjena, kadar je bila zadevna oseba s to možnostjo seznanjena le enkrat, ali pa jo je treba, nasprotno, s tem seznaniti v vsaki nadaljnji fazi tega postopka ali celo pred vsakim nadaljnjim preiskovalnim dejanjem.

76      Drugič, kar zadeva sobesedilo, je treba upoštevati člen 13 Direktive 2013/48, ki zahteva, kot je bilo opozorjeno v točki 58 te sodbe, da se pri uporabi te direktive upoštevajo posebne potrebe ranljivih osumljenih in obdolženih oseb. Kot Komisija poudarja v pisnem stališču, zapletenost pravil kazenskega postopka in podrobnih pravil o zbiranju in uporabi dokazov omejuje zmožnost ranljive osumljene ali obdolžene osebe, da jih v celoti razume in/ali se pravočasno in ustrezno odzove.

77      Tretjič, upoštevati je treba namen Direktive 2013/48, ki je zlasti spodbujati pravico do svetovanja, obrambe in zastopanja, ki je določena v členu 47, drugi odstavek, Listine, ter pravico do obrambe, ki je zagotovljena s členom 48(2) Listine (sodba z dne 12. marca 2020, VW (Pravica do dostopa do odvetnika, če se oseba ne udeleži sojenja), C‑659/18, EU:C:2020:201, točka 44 in navedena sodna praksa).

78      Ob upoštevanju teh preudarkov zahteva po seznanitvi iz člena 9(3) Direktive 2013/48 pomeni, da če je oseba, ki jo zaslišijo policijski organi ali drugi organi kazenskega pregona ali pravosodni organi, v takem položaju, da je ranljiva, so ti organi vsekakor dolžni to osebo na možnost, da prekliče svojo izjavo o odpovedi pravici do dostopa do odvetnika, opozoriti pred izvedbo vsakega preiskovalnega dejanja, med katerim je lahko zaradi intenzivnosti in pomena tega preiskovalnega dejanja nenavzočnost odvetnika še posebej škodljiva za interese in pravice zadevne osebe, kot so zaslišanje, prepoznava, soočenje ali rekonstrukcija kaznivega dejanja, ki so omenjeni v členu 3(3)(b) in (c) te direktive.

79      To razlago potrjuje uvodna izjava 20 Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku (UL 2012, L 142, str. 1), v kateri je navedeno, da „[k]adar je bila oseba o posamezni pravici obveščena, pristojnim organom te osebe o tem ne bi bilo treba ponovno obveščati, razen če bi tako zahtevale posebne okoliščine zadeve“.

80      Glede na vse zgornje preudarke je treba na šesto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 9(3) Direktive 2013/48 razlagati tako, da če se je pravici do dostopa do odvetnika odpovedala ranljiva oseba v smislu člena 13 te direktive, je treba to osebo z možnostjo, da prekliče to odpoved pravici, seznaniti pred izvedbo vsakega nadaljnjega preiskovalnega dejanja, med katerim je lahko zaradi intenzivnosti in pomena tega preiskovalnega dejanja nenavzočnost odvetnika še posebej škodljiva za interese in pravice navedene osebe.

 Prvo, drugo in tretje vprašanje

81      Predložitveno sodišče s prvim, drugim in tretjim vprašanjem, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 12(2) Direktive 2013/48 v povezavi s členom 47, prvi in drugi odstavek, Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi in sodni praksi, na podlagi katerih je sodišču, ki preverja udeležbo obdolženca pri kaznivem dejanju, da bi ugotovilo ustreznost varnostnega ukrepa, ki ga je treba izreči temu obdolžencu, pri sprejemanju odločitve o ohranitvi pripora za navedenega obdolženca odvzeta možnost, da presodi, ali so bili dokazi pridobljeni ob kršitvi zahtev iz te direktive, in po potrebi izloči take dokaze.

 Dopustnost

82      V zvezi z dopustnostjo teh vprašanj je treba opozoriti, da je le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu o glavni stvari, pristojno, da presodi potrebo po predhodni odločbi in upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču, za katera velja domneva upoštevnosti. Tako Sodišče načeloma mora odločiti, če se postavljeno vprašanje nanaša na razlago oziroma veljavnost pravila prava Unije, razen če zahtevana razlaga očitno nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom tega spora, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na zastavljeno vprašanje dalo koristne odgovore (sodba z dne 22. februarja 2024, Unedic, C‑125/23, EU:C:2024:163, točka 35 in navedena sodna praksa).

83      V obravnavanem primeru pred predložitvenim sodiščem poteka kazenski postopek zoper CH, ki je trenutno v priporu. Ni sporno, da je to sodišče pristojno za odločanje o varnostnem ukrepu, uporabljenem za CH, in da meni, da mora ta ukrep obravnavati tako na predobravnavnem naroku kot v sedanji fazi navedenega kazenskega postopka.

84      V teh okoliščinah razlaga Direktive 2013/48, zahtevana s prvim, drugim in tretjim vprašanjem, izkazuje zvezo s postopkom v glavni stvari in se ne more šteti za hipotetično.

85      Iz tega sledi, da so prvo, drugo in tretje vprašanje dopustna.

 Vsebinska presoja

86      Glede na trenutno veljavno pravo Unije je določitev pravil v zvezi z dopustnostjo in presojo informacij in dokazov, pridobljenih na način, ki je v nasprotju s pravom Unije, v kazenskem postopku načeloma v izključni pristojnosti nacionalnega prava (sodba z dne 30. aprila 2024, M. N. (EncroChat), C‑670/22, EU:C:2024:372, točka 128 in navedena sodna praksa).

87      Poleg tega je treba, kadar neko področje ni urejeno s predpisi Unije, v nacionalnem pravnem redu vsake države članice v skladu z načelom procesne avtonomije določiti postopkovna pravila, ki veljajo za pravna sredstva pred sodišči, s katerimi se varujejo pravice, ki jih imajo osebe na podlagi prava Unije, vendar le če ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in če se z njimi v praksi ne onemogoča ali čezmerno ne otežuje uveljavljanje pravic, ki jih daje pravo Unije (načelo učinkovitosti) (sodba z dne 30. aprila 2024, M. N. (EncroChat), C‑670/22, EU:C:2024:372, točka 129 in navedena sodna praksa).

88      Ob tem je Sodišče v zvezi z zahtevami, ki izhajajo iz načela učinkovitosti, že odločilo, da je treba potrebo po izločitvi informacij in dokazov, ki so bili pridobljeni v nasprotju z zahtevami prava Unije, presojati zlasti glede na tveganje, ki ga dopustnost takih informacij in dokazov pomeni za spoštovanje načela kontradiktornosti in s tem za spoštovanje pravice do poštenega sojenja (sodba z dne 2. marca 2021, Prokuratuur (Pogoji za dostop do podatkov o elektronskih komunikacijah), C‑746/18, EU:C:2021:152, točka 44).

89      Poleg tega člen 12(2) Direktive 2013/48 v povezavi z uvodno izjavo 50 te direktive državam članicam izrecno nalaga, da brez poseganja v nacionalne predpise in sisteme glede dopustnosti dokazov zagotovijo, da se v okviru kazenskega postopka pri vrednotenju izjav osumljenih ali obdolženih oseb ali dokazov, pridobljenih s kršitvijo njihove pravice do odvetnika, spoštujeta pravica do obrambe in poštenost postopka.

90      V zvezi s tem je pomembno poudariti, prvič, da se Direktiva 2013/48 v skladu z njenim členom 2(4), zadnji pododstavek, uporablja v celoti, če je osumljeni ali obdolženi osebi odvzeta prostost, ne glede na fazo kazenskega postopka. Člen 12(2) te direktive se torej uporablja, ko mora sodišče odločiti o varnostnem ukrepu v zvezi z obdolžencem.

91      Drugič, kot je navedeno v uvodnih izjavah 52 in 53 Direktive 2013/48, je treba člen 12(2) te direktive razlagati ob upoštevanju Listine, med drugim ob upoštevanju pravice do svobode in varnosti, pravice do svetovanja, obrambe in zastopanja ter pravic do obrambe in do poštenega sojenja, ki so zagotovljene s členom 6, členom 47, drugi odstavek, oziroma členom 48(2) Listine, ter tudi ob upoštevanju ustreznih pravic, ki so zagotovljene zlasti s členom 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (glej po analogiji sodbo z dne 1. avgusta 2022, TL (Odsotnost tolmača in prevoda), C‑242/22 PPU, EU:C:2022:611, točka 40).

92      Iz tega sledi, na prvem mestu, da člen 12(2) Direktive vključuje zahtevo, da mora sodišče, ki preverja vprašanje ustreznosti varnostnega ukrepa v zvezi obdolžencem, imeti možnost, da pri sprejemanju odločitve o ohranitvi pripora za tega obdolženca presodi, ali so bili dokazi pridobljeni ob kršitvi zahtev iz te direktive.

93      V obravnavanem primeru predložitveno sodišče navaja, da sodišče, ki odloča o varnostnem ukrepu, načeloma ima možnost preveriti spoštovanje pravic, ki izhajajo iz Direktive 2013/48, da pa se v skladu z nacionalno sodno prakso možnost, da bi se presodilo, ali so bili dokazi pridobljeni ob kršitvi zahtev iz te direktive, ne priznava.

94      Ob upoštevanju tega, kar je bilo poudarjeno v točki 92 te sodbe, pa člen 12(2) Direktive 2013/48 nasprotuje taki nacionalni sodni praksi.

95      Na drugem mestu, glede posledic, ki jih mora sodišče pri preverjanju varnostnega ukrepa v zvezi z obdolžencem izpeljati iz okoliščine, da so bili dokazi zbrani ob kršitvi zahtev iz Direktive 2013/48, je treba navesti, prvič, da nič v tej direktivi sodišču ne nalaga obveznosti, da samodejno izloči vse te dokaze.

96      Drugič, v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jo je treba upoštevati – kot je poudarjeno v uvodnih izjavah 50 in 53 Direktive 2013/48 – morajo nacionalna sodišča, kadar se ugotovi kršitev postopka, presoditi, ali je bila ta kršitev odpravljena med postopkom, ki je sledil (sodba ESČP z dne 28. januarja 2020, Mehmet Zeki Çelebi proti Turčiji, CE:ECHR:2020:0128JUD002758207, točka 51).

97      Tako je treba v primeru, v katerem bi bili dokazi zbrani ob kršitvi zahtev iz te direktive, presoditi, ali je mogoče kljub tej pomanjkljivosti v trenutku odločitve, ki jo mora sprejeti sodišče, ki odloča, kazenski postopek v celoti šteti za pošten, pri čemer je treba upoštevati več dejavnikov, med katerimi sta vprašanje, ali so izjave, zbrane brez navzočnosti odvetnika, sestavni ali pomemben del obremenilnih dokazov, in moč drugih dokazov v spisu (glej po analogiji sodbo ESČP z dne 13. septembra 2016, Ibrahim in drugi proti Združenemu kraljestvu, CE:ECHR:2016:0913JUD005054108, točki 273 in 274).

98      Vsekakor obveznost, ki izhaja iz člena 12(2) Direktive 2013/48, da se pri vrednotenju dokazov, pridobljenih ob kršitvi pravice do odvetnika, zagotovi spoštovanje pravice do obrambe in poštenosti postopka, pomeni, da je treba dokaze, glede katerih se stranka ne more učinkovito izjaviti, izločiti iz kazenskega postopka (glej po analogiji, kar zadeva člen 14(7) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2014/41/EU z dne 3. aprila 2014 o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah (UL 2014, L 130, str. 1), sodbo z dne 30. aprila 2024, M. N. (EncroChat), C‑670/22, EU:C:2024:372, točka 130).

99      Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo, drugo in tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 12(2) Direktive 2013/48 v povezavi s členom 47, prvi in drugi odstavek, Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni sodni praksi, na podlagi katere je sodišču, ki preverja udeležbo obdolženca pri kaznivem dejanju, da bi ugotovilo ustreznost varnostnega ukrepa, ki ga je treba izreči temu obdolžencu, pri sprejemanju odločitve o ohranitvi pripora za navedenega obdolženca odvzeta možnost, da presodi, ali so bili dokazi pridobljeni ob kršitvi zahtev iz te direktive, in po potrebi take dokaze izloči.

 Stroški

100    Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1.      Člen 3(6)(b) Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti

je treba razlagati tako, da

se ob neobstoju prenosa te določbe v nacionalni pravni red policijski organi zadevne države članice ne morejo sklicevati na navedeno določbo v razmerju do osumljene ali obdolžene osebe, da bi odstopali od uporabe pravice do dostopa do odvetnika, ki jo jasno, natančno in brezpogojno določa ta direktiva.

2.      Člen 9(1) in (2) Direktive 2013/48

je treba razlagati tako, da

izjave o odpovedi pravici do dostopa do odvetnika, ki jo poda nepismen osumljenec, ni mogoče šteti za skladno z zahtevami iz tega člena 9(1), če ta osumljenec ni bil na način, pri katerem je ustrezno upoštevan njegov konkretni položaj, obveščen o morebitnih posledicah take odpovedi pravici in če ta odpoved pravici ni bila evidentirana v skladu z nacionalnim procesnim pravom na način, ki omogoča preverjanje upoštevanja navedenih zahtev.

3.      Člen 9(3) Direktive 2013/48

je treba razlagati tako, da

če se je pravici do dostopa do odvetnika odpovedala ranljiva oseba v smislu člena 13 te direktive, je treba to osebo z možnostjo, da prekliče to odpoved pravici, seznaniti pred izvedbo vsakega nadaljnjega preiskovalnega dejanja, med katerim je lahko zaradi intenzivnosti in pomena tega preiskovalnega dejanja nenavzočnost odvetnika še posebej škodljiva za interese in pravice navedene osebe.

4.      Člen 12(2) Direktive 2013/48 v povezavi s členom 47, prvi in drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

je treba razlagati tako, da

nasprotuje nacionalni sodni praksi, na podlagi katere je sodišču, ki preverja udeležbo obdolženca pri kaznivem dejanju, da bi ugotovilo ustreznost varnostnega ukrepa, ki ga je treba izreči temu obdolžencu, pri sprejemanju odločitve o ohranitvi pripora za navedenega obdolženca odvzeta možnost, da presodi, ali so bili dokazi pridobljeni ob kršitvi zahtev iz te direktive, in po potrebi take dokaze izloči.

Podpisi

*      Jezik postopka: bolgarščina.

i      Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.