This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 62024CC0202
Opinion of Advocate General Szpunar delivered on 27 June 2024.###
Sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Szpunarja, predstavljeni 27. junija 2024.
Sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Szpunarja, predstavljeni 27. junija 2024.
Court reports – general – 'Information on unpublished decisions' section
ECLI identifier: ECLI:EU:C:2024:559
Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MACIEJA SZPUNARJA,
predstavljeni 27. junija 2024(1)
Zadeva C‑202/24 [Alchaster](i)
Minister for Justice and Equality
proti
MA
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Supreme Court (vrhovno sodišče, Irska))
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Sporazum o trgovini in sodelovanju med Evropsko unijo in Združenim kraljestvom – Predaja oseb – Člen 49(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Načelo zakonitosti v kazenskem pravu – Sprememba sistema pogojnih odpustov“
I. Uvod
1. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Supreme Court (vrhovno sodišče, Irska), se nanaša na razlago, prvič, Sporazuma o trgovini in sodelovanju med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo na eni strani ter Združenim kraljestvom Velika Britanija in Severna Irska na drugi strani (v nadaljevanju: STS)(2) in, drugič, člena 49(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
2. Ta predlog je bil vložen v okviru izvršitve naloga za prijetje, ki so ga izdali pravosodni organi Združenega kraljestva za osebo MA zaradi kazenskega pregona, na Irskem. Predložitveno sodišče želi ugotoviti, kakšne so obveznosti pravosodnega organa, ki izvršuje nalog za prijetje, kadar zahtevana oseba trdi, da bodo organi odreditvene države kršili njene temeljne pravice.
3. V teh sklepnih predlogih zastopam stališče, da čeprav določbe STS o postopkih predaje določajo visoko raven zaupanja med Evropsko unijo in Združenim kraljestvom v njuna pravna sistema in čeprav lahko izvršitveni pravosodni organ v določenih okoliščinah zavrne izvršitev naloga za prijetje, v tem primeru ni razloga, da naloga za prijetje ne bi izvršil.
II. Pravni okvir
4. STS je pridružitveni sporazum, ki temelji na členu 217 PDEU(3) in členu 101 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo.(4) Po začetni začasni uporabi od 1. januarja 2021(5) je začel veljati 1. maja 2021, potem ko sta ga ratificirali Evropska unija in Združeno kraljestvo.(6) Sporazum je sestavljen iz sedmih delov.(7)
5. Člen 5 STS, naslovljen „Zasebne pravice“, ki je vključen v prvi del,(8) naslov II,(9) STS, določa:
„1. Brez poseganja v člen SSC.67 Protokola o koordinaciji sistemov socialne varnosti in razen, glede Unije, tretjega dela tega sporazuma se nič v tem sporazumu ali katerem koli dopolnilnem sporazumu ne razlaga tako, da osebam dodeljuje pravice ali nalaga obveznosti, ki niso ustvarjene med pogodbenicama v skladu z mednarodnim javnim pravom, ali da dovoljuje neposredne sklice na ta sporazum ali kateri koli dopolnilni sporazum v notranjih pravnih sistemih pogodbenic.
2. Pogodbenica ne omogoči pravice do tožbe na podlagi svojega prava proti drugi pogodbenici iz razloga, da je druga pogodbenica kršila ta sporazum ali kateri koli dopolnilni sporazum.“
6. Tretji del se nanaša na sodelovanje na področju kazenskega pregona in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah.
7. Člen 524 STS v tretjem delu, naslov I,(10) je naslovljen „Varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin“ in določa:
„1. Sodelovanje iz tega dela temelji na dolgotrajnem spoštovanju demokracije, pravne države in varstva temeljnih pravic in svoboščin posameznikov s strani pogodbenic in držav članic, tudi kakor je določeno v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah in Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ter na pomembnosti uveljavljanja pravic in svoboščin iz navedene konvencije na nacionalni ravni.
2. Nič v tem delu ne spreminja obveznosti spoštovanja temeljnih pravic in pravnih načel, kot se odražajo predvsem v Evropski konvenciji o človekovih pravicah, v primeru Unije in njenih držav članic pa v [Listini].“
8. V tretjem delu je naslov VII „Predaja“ (členi od 596 do 632), ki določa sistem predaje med državami članicami in Združenim kraljestvom. Te določbe dopolnjuje Priloga 43, ki določa informacije, ki jih mora vsebovati nalog za prijetje.(11)
9. Člen 599(3) STS(12) določa:
„Ob upoštevanju člena 600, točk (b) do (h) člena 601(1), člena 602, člena 603 in člena 604, država ne zavrne izvršitve naloga za prijetje, izdanega v zvezi z naslednjim ravnanjem, kadar je za tako ravnanje predpisana zaporna kazen ali ukrep odvzema prostosti z zgornjo mejo najmanj 12 mesecev, in sicer:
(a) ravnanjem katere koli osebe, ki prispeva k storitvi enega ali več kaznivih dejanj s strani skupine oseb, ki delujejo s skupnim ciljem na področju terorizma iz členov 1 in 2 Evropske konvencije o zatiranju terorizma, podpisane 27. januarja 1977 v Strasbourgu, ali v zvezi z nedovoljenim trgovanjem s prepovedanimi drogami in psihotropnimi snovmi ali umorom, posebno hudo telesno poškodbo, ugrabitvijo, protipravnim odvzemom prostosti, jemanjem talcev ali posilstvom, tudi če zadevna oseba ne sodeluje pri dejanski izvršitvi kaznivega dejanja; tak prispevek mora biti nameren in storjen ob zavedanju, da bo sodelovanje prispevalo k uresničevanju kriminalnih dejavnosti organizacije, ali
(b) terorizmom, kot je opredeljen v Prilogi 45.“
10. Točka (c) člena 604 STS(13) določa, da „če se upravičeno domneva, da obstaja resnična nevarnost za spoštovanje temeljnih pravic zahtevane osebe, lahko izvršitveni pravosodni organ pred odločanjem, ali bo izvršil nalog za prijetje, po potrebi zahteva dodatne informacije ali jamstva glede ravnanja z zahtevano osebo po njeni predaji“.
III. Postopek v glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
11. Okrožni sodnik Magistrates’ Courts of Northern Ireland (magistratno sodišče Severne Irske, Združeno kraljestvo) je 26. novembra 2021 izdal štiri naloge za prijetje osebe MA zaradi štirih kaznivih dejanj, povezanih s terorizmom,(14) ki naj bi bila storjena med 18. in 20. julijem 2020.
12. High Court (višje sodišče, Irska) je s sodbo z dne 24. oktobra 2022 ter sklepoma z dne 24. oktobra in 7. novembra 2022 odredilo predajo osebe MA Združenemu kraljestvu, hkrati pa tej osebi ni dopustilo pritožbe pri Court of Appeal (pritožbeno sodišče, Irska).
13. Z odločbo z dne 17. januarja 2023 je Supreme Court (vrhovno sodišče) dopustilo osebi MA, da se pritoži zoper to sodbo in navedena sklepa High Court (višje sodišče).
14. Oseba MA trdi, da je njena predaja nezdružljiva z načelom zakonitosti v kazenskem pravu.
15. V zvezi s tem predložitveno sodišče ugotavlja, da STS določa, da se med Združenim kraljestvom in državami članicami uporabljajo mehanizmi predaje. Meni, da je treba v skladu z veljavno irsko zakonodajo in Okvirnim sklepom Sveta 2002/584/PNZ(15) Združeno kraljestvo obravnavati, kot da bi bilo država članica.
16. Predložitveno sodišče navaja, da bi bila v primeru predaje osebe MA Združenemu kraljestvu in obsodbe na zaporno kazen njena pravica do pogojnega odpusta urejena z zakonodajo Združenega kraljestva, sprejeto po domnevni storitvi kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi je v kazenskem postopku.
17. Ureditev, ki omogoča pogojni odpust na Severnem Irskem, je bila namreč spremenjena z učinkom od 30. aprila 2021. Pred to spremembo je bila oseba, obsojena zaradi določenih kaznivih dejanj, povezanih s terorizmom, upravičena do samodejnega pogojnega odpusta po prestani polovici kazni. V skladu z ureditvijo, ki se uporablja od tega datuma, pogojni odpust take osebe odobri specializirani organ, do njega pa lahko pride šele, ko zadevna oseba prestane dve tretjini kazni.
18. V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) zavrnilo trditev, da retroaktivne spremembe sistemov skrajšanja kazni ali predčasnih odpustov pomenijo kršitev člena 7 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Vendar je ESČP v zadevi Del Río Prada proti Španiji(16) menilo, da lahko ukrepi, sprejeti med izvrševanjem kazni, vplivajo na njen obseg. Zato je po mnenju predložitvenega sodišča za odločitev o sporu v postopku v glavni stvari bistveno, da se ugotovijo natančni učinki te sodbe.
19. Združljivost zadevne zakonodaje Združenega kraljestva z EKČP so preučila sodišča Združenega kraljestva. Tako je Supreme Court (vrhovno sodišče, Združeno kraljestvo) v sodbi z dne 19. aprila 2023 odločilo, da uporaba te ureditve za kazniva dejanja, storjena pred začetkom njene veljavnosti, ni bila nezdružljiva s členom 7 EKČP, ker se je s to ureditvijo spremenil le način prestajanja kazni odvzema prostosti zadevnih oseb, ne da bi se podaljšalo trajanje teh kazni.
20. V tem okviru je predložitveno sodišče zlasti ob upoštevanju jamstev, ki jih zagotavlja sodni sistem Združenega kraljestva v zvezi z uporabo EKČP, glede na to, da ni bila dokazana nobena sistemska napaka, ki bi kazala na verjetno in očitno kršitev pravic, zagotovljenih z EKČP, v primeru predaje, in glede na možnost, ki jo ima oseba MA, da vloži pritožbo na ESČP, zavrnilo trditev osebe MA, da obstaja nevarnost kršitve teh pravic.
21. Predložitveno sodišče se kljub temu sprašuje, ali je mogoče podobno ugotoviti v zvezi z nevarnostjo kršitve člena 49(1) Listine.
22. To sodišče v zvezi s tem opozarja, da je treba, če člen 49(1) Listine ustreza členu 7 EKČP, tema določbama v skladu s členom 52(3) Listine načeloma pripisati enak obseg. Zato bi se bilo mogoče brez nadaljnjega preverjanja sklicevati na razlogovanje, sprejeto v zvezi s členom 7 EKČP. Vendar predložitveno sodišče ugotavlja, da Sodišče še ni odločilo o posledicah člena 49 Listine v zvezi s spremembo določb o pogojnem odpustu.
23. Ker je izvršitvena država dolžna predati zahtevano osebo, predložitveno sodišče poleg tega meni, da je treba presoditi, ali je ta država pristojna za odločanje o argumentu, ki temelji na nezdružljivosti določb o kaznih, ki se bodo verjetno uporabile v odreditveni državi, s členom 49(1) Listine, kadar ta država ni dolžna spoštovati Listine in je Sodišče določilo visoke zahteve glede upoštevanja nevarnosti kršitve temeljnih pravic v odreditveni državi članici.
24. Predložitveno sodišče zato meni, da mora Sodišču postaviti vprašanje, katera merila bi moral izvršilni pravosodni organ uporabiti, da bi presodil, ali je v izvršitveni državi spoštovano načelo zakonitosti kazni in ali obstaja nevarnost kršitve tega načela v okoliščinah, v katerih predaja ni izključena niti z nacionalno ustavo niti z EKČP.
25. V teh okoliščinah je Supreme Court (vrhovno sodišče) z odločbo z dne 7. marca 2024, ki jo je Sodišče prejelo 14. marca 2024, prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo naslednje vprašanje:
„Če se v skladu s [STS] (ki vključuje določbe [Okvirnega sklepa 2002/584]) predaja zahteva zaradi kazenskega pregona terorističnih kaznivih dejanj, posameznik pa se želi upreti taki predaji z zatrjevanjem, da bi bil kršen člen 7 EKČP in člen 49(2) [Listine], ker je bil sprejet zakonodajni ukrep, ki spreminja del kazni, ki bi jo bilo treba prestati v zaporu, in ureditev pogojnega odpusta, ter je bil sprejet po datumu domnevnega kaznivega dejanja, v zvezi s katerim se zahteva predaja, in če veljajo ti premisleki:
(i) država prosilka (v tej zadevi Združeno kraljestvo) je pogodbenica EKČP in [EKČP] uveljavlja v svojem nacionalnem pravu v skladu s Human Rights Act, 1998 (zakon o človekovih pravicah iz leta 1998);
(ii) sodišča Združenega kraljestva, vključno s Supreme Court of the United Kingdom (vrhovno sodišče Združenega kraljestva), so razsodila, da je izvajanje zadevnih ukrepov pri zapornikih, ki že prestajajo kazen, ki jim jo je izreklo sodišče, skladno z [EKČP];
(iii) vsakdo, vključno s posameznikom v primeru predaje, lahko vloži pritožbo pri [ESČP];
(iv) na podlagi ničesar ni mogoče sklepati, da država prosilka ne bi izvršila odločitve [ESČP];
(v) glede na to [Supreme Court (vrhovno sodišče)] meni, da ni bilo ugotovljeno, da predaja vključuje dejansko nevarnost kršitve člena 7 Konvencije ali ustave;
(vi) ne zatrjuje se, da bi bila predaja s členom 19 Listine izključena;
(vii) člen 49 Listine se ne uporablja za postopek sojenja ali postopek izrekanja kazni;
(viii) niso bili navedeni razlogi za domnevo glede kakršne koli znatne razlike med uporabo člena 7 [EKČP] in člena 49 Listine;
ali sodišče, zoper odločitve katerega ni mogoče vložiti pritožbe v smislu člena 267, tretji odstavek, PDEU in ob upoštevanju člena 52(3) Listine ter obveznosti zaupanja med državami članicami in tistimi, ki morajo predajo izvajati v skladu z določbami o [evropskem nalogu za prijetje] [in] na podlagi [STS], upravičeno ugotavlja, da zahtevana oseba ni dokazala resnične nevarnosti, da bi njena predaja pomenila kršitev člena 49(2) Listine, ali mora tako sodišče opraviti dodatno poizvedbo in, če da, kakšni sta narava in obseg te poizvedbe?“
IV. Postopek pred Sodiščem
26. Supreme Court (vrhovno sodišče) je z ločeno vlogo z dne 25. marca 2024 predlagalo, da se o tej zadevi odloča po hitrem postopku iz člena 105 Poslovnika Sodišča.
27. Člen 105(1) Poslovnika določa, da lahko predsednik Sodišča na predlog predložitvenega sodišča ali izjemoma po uradni dolžnosti po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odloči, da se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku, če je treba zadevo zaradi njene narave obravnavati v kar najkrajšem času.(17)
28. Predsednik Sodišča je 22. avgusta 2024 po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odločil, da ugodi predlogu predložitvenega sodišča, da se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku v skladu s členom 105(1) Poslovnika. Predsednik Sodišča je svojo odločitev utemeljil z dejstvom, da je bilo vprašanje predložitvenega sodišča postavljeno v zadevi, ki se nanaša na osebo, ki ji je odvzeta prostost, v smislu člena 267, četrti odstavek, PDEU. Poleg tega lahko odgovor na to vprašanje glede na naravo vprašanja in okoliščine, v katerih je postavljeno, vpliva na nadaljnje pridržanje zadevne osebe.(18)
29. Predsednik Sodišča je določil 7. maj 2024 kot rok za predložitev pisnih stališč. V skladu s členom 105(2) Poslovnika Sodišča je bil 4. junij 2024 določen kot datum obravnave.
30. Pisna stališča so predložile stranki v postopku v glavni stvari, madžarska vlada, Evropska komisija in vlada Združenega kraljestva.(19) Vse stranke razen madžarske vlade so se udeležile obravnave, ki je potekala 4. junija 2024.
V. Presoja
31. Predložitveno sodišče želi s svojim vprašanjem v bistvu preveriti, ali lahko pravosodni organi države članice zavrnejo izvršitev naloga za prijetje, ki ga je izdal pravosodni organ v Združenem kraljestvu za namene kazenskega pregona na podlagi STS, ker obstaja nevarnost kršitve člena 49(1) Listine, ker bo za zahtevano osebo, če bo obsojena, veljala strožja ureditev pogojnega odpusta od tiste, ki je veljala ob storitvi domnevnega kaznivega dejanja. Poleg tega predložitveno sodišče prosi za smernice glede narave in obsega nadzora, ki ga je treba opraviti pred odločitvijo o zavrnitvi izvršitve zadevnega naloga za prijetje iz tega razloga.
A. Uvodne ugotovitve
1. STS in Listina kot pravo, ki se uporablja
32. Da bi odgovoril na to vprašanje, bom najprej ugotovil, katera pravna pravila se uporabljajo za obravnavano zadevo in, kar je bistveno, katero razlagalno merilo in merilo sodne prakse je treba uporabiti, preden se bom posvetil vsebinskemu vprašanju, kaj ta pravila zahtevajo od izvršitvenega pravosodnega organa.(20)
33. Ker so bili štirje nalogi za prijetje(21) izdani po začetku veljavnosti STS, se za to zadevo uporabljajo določbe tega sporazuma. V zvezi s tem ugotavljam, da v nasprotju s trditvijo predložitvenega sodišča ni treba uporabiti Okvirnega sklepa 2002/584. Ta okvirni sklep (i) se je namreč uporabljal pred izstopom Združenega kraljestva iz Evropske unije(22), (ii) nato se je še naprej uporabljal v naslednjem prehodnem obdobju(23) in (iii) se po tem prenehal uporabljati v zvezi z Združenim kraljestvom.
34. Poleg tega se uporablja Listina. Ta zadeva spada na področje uporabe prava Unije v smislu člena 51(1) Listine, saj se ta zadeva nanaša na razlago STS. Če se vprašanje, ki ga je predložilo nacionalno sodišče, nanaša na obveznosti (izvršitvenega) pravosodnega organa države članice Evropske unije, mora ta organ, kadar deluje v okviru prava Unije, spoštovati zahteve Listine.
2. Uravnoteženje vzajemnega zaupanja in varstva temeljnih pravic
a) Splošni preudarki
35. Vsak sistem, ki se ukvarja s čezmejno predajo in izvrševanjem nalogov za prijetje, naleti na navidezno nasprotujoče si interese, ki jih je treba uskladiti, če naj sistem deluje. Po eni strani je treba upoštevati učinkovitost sistema kot tako. Da bi postopek predaje deloval, je treba izvršiti nalog za prijetje. To zahteva in predpostavlja visoko stopnjo vzajemnega zaupanja, ki se pravno prevede v tako imenovano načelo „vzajemnega priznavanja“. To načelo pomeni, da obstaja široka funkcionalna enakovrednost med sodelujočimi državami glede njihovih pravnih sistemov nasploh in zlasti glede varovanja temeljnih pravic zadevnih oseb. Po drugi strani pa je treba spoštovati prav te temeljne pravice. Ta obveznost velja tako za odreditveni kot za izvršitveni pravosodni organ.
36. Običajno so v prvi vrsti ogrožene temeljne pravice zahtevane osebe, države pa so jih dolžne varovati. Vendar je zadeva lahko bolj zapletena. Lahko se zgodi, da morajo (tako odreditvene države kot izvršitvene države) varovati več temeljnih pravic, ki so si lahko, a ne nujno, v nasprotju, zaradi česar je treba te temeljne pravice z občutkom uravnotežiti. Izvršitveni pravosodni organ je na primer seveda dolžan poskrbeti, da se v odreditveni državi spoštujejo temeljne pravice zahtevane osebe. Hkrati pa je lahko ta isti izvršitveni pravosodni organ po potrebi dolžan zagotoviti tako imenovano procesno plat pravice do življenja iz člena 2 Listine,(24) kar pomeni, da mora prispevati k izvedbi učinkovite preiskave, kadar je bila kršena ali obstaja nevarnost kršitve posameznikove pravice do življenja, kar že samo po sebi upravičuje hitro predajo odreditveni državi.(25)
37. Ni si mogoče predstavljati sistema, ki bi zahteval izvršitev nalogov za prijetje, če bi to pomenilo kršitev temeljnih pravic, in bi bil, kar zadeva pravo Unije, nezdružljiv z Listino.
38. Vzajemno zaupanje ni absoluten ali binaren koncept. Namesto tega gre, kot je Komisija na zaslišanju nazorno povedala, za drsno lestvico. Obstajajo različne oblike in permutacije vzajemnega zaupanja. Preprosto povedano, večje ko je vzajemno zaupanje med strankama, nižja je stopnja nadzora pravosodnega organa, ki izvršuje nalog za prijetje, nad tem, ali se v posameznih primerih oseba, ki jo je treba predati, sooča z vprašanji v zvezi s svojimi temeljnimi pravicami. Vendar tudi v tem primeru vzajemno zaupanje ne pomeni „slepega“ zaupanja.(26) To nas pripelje do Okvirnega sklepa 2002/584.
b) Okvirni sklep 2002/584
39. V zvezi s položaji znotraj Unije, torej položaji med državami članicami, je treba upoštevati, da te položaje urejajo, kot je Sodišče v mnenju 2/13 nazorno izrazilo,(27) „[bistvene značilnosti] prava Unije, [zaradi katerih] je nastala strukturirana mreža načel, pravil in vzajemno odvisnih pravnih razmerij, ki medsebojno zavezujejo Unijo in njene države članice ter države članice med seboj, te pa so odslej, kot je opozorjeno v členu 1, drugi odstavek, PEU, vključene ‚v proces oblikovanja vse tesnejše zveze med narodi Evrope‘“.(28) Ta pravna struktura temelji na temeljni premisi, da, kot je navedeno v členu 2 PEU, vsaka država članica deli in priznava, da deli, vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji Unija, z vsemi drugimi državami članicami.(29) Ta premisa pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami pri priznavanju teh vrednot in torej pri spoštovanju prava Unije, s katerim se te vrednote izvajajo.(30)
40. Zato je najvišja raven vzajemnega zaupanja glede primerov predaje določena v Okvirnem sklepu 2002/584 o evropskem nalogu za prijetje. V tem primeru, kot redno opozarja Sodišče,(31) je v uvodni izjavi 6 Okvirnega sklepa 2002/584 poudarjeno, da je evropski nalog za prijetje na področju kazenskega prava prvi konkreten ukrep izvajanja načela medsebojnega priznavanja, o katerem je Evropski svet(32) navedel, da je „temeljni kamen“ pravosodnega sodelovanja.
41. To pomeni, da je prag za to, da izvršitveni pravosodni organ ne izvrši naloga za prijetje zaradi temeljnih pravic, izjemno visok. V ta namen je Sodišče dosledno odločalo, da lahko izvršitveni pravosodni organi izvršitev evropskega naloga za prijetje zavrnejo samo iz razlogov za neizvršitev, določenih z Okvirnim sklepom 2002/584, kot ga razlaga Sodišče, in da medtem ko je izvršitev evropskega naloga za prijetje načelo, je zavrnitev izvršitve določena kot izjema, ki jo je treba razlagati ozko.(33)
42. Vseeno pa je Sodišče, glede na to, da je iz člena 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 razvidno, da ta okvirni sklep ne sme vplivati na spremembo obveznosti spoštovanja temeljnih pravic, zagotovljenih z Listino, odločilo, da lahko nevarnost kršitve teh pravic izvršitvenemu pravosodnemu organu omogoči, da izjemoma in po ustrezni preučitvi ne izvrši evropskega naloga za prijetje. Sodišče je doslej menilo, da to velja za pravico, da nihče ne sme biti podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, zapisano v členu 4 Listine,(34) za pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine(35) ter za pravico do zasebnega življenja in zaščito koristi otroka, zagotovljeni v členih 7 oziroma 24 Listine.(36)
43. Kar zadeva metodologijo, ki jo mora izvršitveni pravosodni organ uporabiti pri presoji take nevarnosti, Sodišče običajno zahteva, da ta organ opravi preučitev v dveh fazah. Ta vključuje analizo na podlagi različnih meril, tako da se ti fazi ne smeta zamenjevati in ju je treba izvesti zaporedoma.(37) Za to mora izvršitveni pravosodni organ v okviru prve faze ugotoviti, ali obstajajo objektivni, zanesljivi, natančni in ustrezno posodobljeni podatki, s katerimi se lahko dokaže obstoj resnične nevarnosti kršitve teh temeljnih pravic v odreditveni državi članici. Ti elementi lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, sklepov, poročil in drugih dokumentov, ki jih pripravijo organi Sveta Evrope ali Združenih narodov, ter informacij, zbranih v upoštevnih podatkovnih zbirkah Agencije Evropske unije za temeljne pravice (FRA).(38) Na primeru domnevne kršitve členov 7 in 24 Listine mora izvršitveni pravosodni organ v okviru druge faze konkretno in natančno preveriti, v kolikšnem obsegu lahko pomanjkljivosti, ugotovljene v prvi fazi preučitve, vplivajo na pogoje prestajanja zapora osebe, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, ali oskrbo njenih otrok in ali glede na njihov osebni položaj obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bodo ta oseba ali njeni otroci izpostavljeni resnični nevarnosti kršitve navedenih temeljnih pravic.(39)
44. Poleg tega je Sodišče v zvezi s členom 47 Listine(40) ter členoma 7 in 24 Listine pojasnilo, da je treba opraviti preučitev v dveh fazah, četudi se zadevna oseba ne sklicuje na sistemske ali splošne pomanjkljivosti.(41) Nasprotno pa je Sodišče odločilo, da se od izvršitvenega pravosodnega organa lahko zahteva, da na podlagi člena 4 Listine zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje hudo bolne osebe, če ne more odpraviti nevarnosti kršitve tega člena, ne da bi mu bilo treba izpeljati prvo fazo v okviru preučitve v dveh fazah.(42)
c) Zunaj Okvirnega sklepa 2002/584
45. Pri odnosu med državami članicami Unije in državami, ki niso članice Unije, je treba izhajati iz dejstva, da ta odnos aksiomatično ni in ne more biti utemeljen na enaki ravni vzajemnega zaupanja. Tako je zato, ker je splošno pravno razmerje med strankami per definitionem manj tesno.
1) Državi članici – Islandija in Norveška
46. Islandija in Norveška sta kot dve od treh držav članic Evropskega gospodarskega prostora z Evropsko unijo sklenili sporazum, ki ureja postopek predaje.(43) Kot je navedeno v preambuli sporazuma in kot je poudarilo Sodišče, sta pogodbenici sporazuma izrazili „medsebojno zaupanje“ v strukturo in delovanje svojih pravnih sistemov ter v svojo sposobnost zagotavljanja pravičnega sojenja.(44)
47. Da bi odpravil morebitne dvome glede terminologije, želim poudariti, da sta, kolikor mi je znano, izraza „mutual trust“ in „mutual confidence“ zamenljiva v smislu, da oba pomenita „vzajemno zaupanje“. Dejansko se v veliki večini uradnih jezikov Unije uporablja samo en izraz. Zato Sodišču, glede na to, da (i) so vsi uradni jeziki Unije verodostojni jeziki za pripravo aktov in da (ii) je treba zato vsem jezikovnim različicam nekega akta Unije načeloma priznati enako vrednost(45) in da (iii) razlaga določbe prava Unije tako vključuje primerjavo različnih jezikovnih različic(46) in da (iv) je treba različne jezikovne različice besedila prava Unije razlagati enotno,(47) predlagam, naj ne išče razlik, kadar se v angleščini govori o „mutual trust“ ali „mutual confidence“.
48. V zvezi s sporazumom o predaji z Islandijo in Norveško je Sodišče poleg tega odločilo, da so določbe tega sporazuma „zelo podobne ustreznim določbam Okvirnega sklepa 2002/584“.(48)
49. V zvezi s tem ugotavljam, da se Sodišče pri razlagi tega sporazuma opira na svojo razlago ustreznih določb Okvirnega sklepa 2002/584.(49) Tudi če sporazum ne vsebuje določbe, podobne temeljni določbi Okvirnega sklepa 2002/584,(50) je Sodišče odločilo, da „so države pogodbenice Sporazuma o postopku predaje, čeprav v tem sporazumu ni izrecne določbe v tem smislu, načeloma zavezane k izvršitvi naloga za prijetje, ki ga je izdala druga država pogodbenica navedenega sporazuma, in lahko izvršitev takega naloga zavrnejo le iz razlogov, ki izhajajo iz tega istega sporazuma.“(51)
50. Poleg tega je Sodišče v okviru predaje znotraj Unije, ki je mimogrede vključevala Norveško, odnose med Unijo in Norveško opisalo kot „privilegirane odnose […], ki presegajo okvir gospodarskega in trgovinskega sodelovanja“.(52) Norveška je namreč „stranka Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, sodeluje v skupnem evropskem azilnem sistemu, izvaja in uporablja schengenski pravni red ter je z Unijo sklenila Sporazum o postopku predaje med državami članicami Evropske unije ter Islandijo in Norveško“.(53)
51. Opozoriti je treba, da se Sodišče v podporo svoji trditvi sklicuje na norveško uporabo schengenskega pravnega reda. To pojasnjujem s tem, da je to utemeljeno s posebnostmi obravnavanih zadev. Dejansko stanje v zadevah je vsakič zajemalo tako državo, ki je članica Evropskega gospodarskega prostora, kot tudi položaj znotraj Unije.(54) Po drugi strani pa je obravnavana zadeva bolj jasna, saj zadeva zgolj državo članico (Irsko) in tretjo državo (Združeno kraljestvo).
2) Države članice – tretje države
52. V zadevi, v kateri je bila izdana sodba Petruhhin,(55) je bilo vprašanje v primeru, ki spada na področje uporabe Listine v skladu z njenim členom 51(1),(56) katera merila bi lahko izvršitveni pravosodni organ uporabil pri izvrševanju prošnje za izročitev iz tretje države, s katero Unija ni sklenila sporazuma o izročitvi.(57)
53. Sodišče je na podlagi upoštevne sodne prakse ESČP odločilo,(58) da obstoj deklaracij in pristop k mednarodnim pogodbam, s katerimi se načeloma zagotavlja spoštovanje temeljnih človekovih pravic, še ne zagotavljata primerne zaščite pred slabim ravnanjem, če zanesljivi viri poročajo o praksah, ki jih državni organi uporabljajo ali dopuščajo in ki so v očitnem nasprotju z načeli iz EKČP.(59) Sodišče je iz tega sklepalo, da če pristojni organ zaprošene države članice razpolaga z elementi, ki pričajo o resnični nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja oseb v tretji državi prosilki, mora pri odločanju o izročitvi osebe tej državi presoditi o obstoju te nevarnosti.(60) Pristojni organ zaprošene države članice mora svojo presojo utemeljiti na objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementih. Ti elementi lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb tretje države prosilke ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.(61)
54. Preučitev, ki jo je zahtevalo Sodišče v sodbi Petruhhin, razumem kot manj togo in strogo od preučitve v dveh fazah v skladu z Okvirnim sklepom 2002/584. Odločilne so namreč konkretne okoliščine primera in ne nujno morebitne pomanjkljivosti pravnega sistema odreditvene države na splošno.
B. STS
1. Pravna podlaga, namen in splošna struktura
55. Kot je na kratko navedeno v razdelku o pravnem okviru v teh sklepnih predlogih, je STS pridružitveni sporazum na podlagi člena 217 PDEU.(62) Sprejet je bil kot sporazum „samo za Unijo“ in ne kot mešani sporazum, kar pomeni, da države članice niso pogodbenice.
56. Za določbe vsakega mednarodnega sporazuma je verjetno ključno vprašanje, ali imajo (nekatere) njegove določbe neposredni učinek, kar pomeni, da se lahko posamezniki nanje sklicujejo pred nacionalnimi sodišči (sodišči Unije). Sodišče je to vprašanje običajno rešilo tako, da je preučilo smisel, sistematiko in besedilo določb zadevnega mednarodnega sporazuma.(63) Kar zadeva določbe o „predaji“ iz tretjega dela, naslov VII, STS, je po mojem mnenju to vprašanje mogoče rešiti s preučitvijo člena 5(1) STS in sklepanjem a contrario. V skladu s členom 5(1) STS, razen – glede Unije – tretjega dela tega sporazuma,(64) se nič v tem sporazumu ali katerem koli dopolnilnem sporazumu ne razlaga tako, da osebam dodeljuje pravice ali nalaga obveznosti, ki niso ustvarjene med pogodbenicama v skladu z mednarodnim javnim pravom, ali da dovoljuje neposredne sklice na STS ali kateri koli dopolnilni sporazum v notranjih pravnih sistemih pogodbenic. Glede na to, da je tretji del STS izrecno izključen, ni razloga za domnevo, da njegove določbe, ko izpolnjujejo običajna merila neposrednega učinka, ne bi smele imeti neposrednega učinka v pravnem redu Unije.
57. Kot je jasno razvidno iz člena 216(2) PDEU in ustaljene sodne prakse Sodišča, je STS kot mednarodni sporazum, ki ga je sklenila Unija, zanjo zavezujoč in je od začetka veljavnosti sestavni del njenega pravnega reda.(65) Sodišče pri razlagi mednarodnih sporazumov daje poseben poudarek ciljem sporazuma. Iz ustaljene sodne prakse torej izhaja, da je treba mednarodno pogodbo razlagati ne samo na podlagi izrazov, iz katerih je sestavljena, temveč tudi ob upoštevanju njenih ciljev.(66) Bistveno je, da to, da je besedilo določb sporazuma in ustreznih določb prava Unije enako, ne pomeni, da ga je nujno treba razlagati enako.(67)
58. Namen STS, kot je opredeljen v členu 1, je, da določa podlago za obsežne odnose med Unijo in Združenim kraljestvom na območju blaginje in dobrega sosedstva, za katero so značilni tesni in miroljubni odnosi, ki temeljijo na sodelovanju ter spoštujejo avtonomijo in suverenost pogodbenic. Člen 3 STS dalje določa, da morata pogodbenici z vsem medsebojnim spoštovanjem in v dobri veri druga drugi pomagati pri izvajanju nalog, ki izvirajo iz sporazuma. Sporazum naj se v skladu s členom 4(1) sporazuma razlaga v dobri veri v skladu z njegovim običajnim pomenom v zadevnem kontekstu ter v smislu cilja in namena sporazuma, v skladu z običajnimi pravili razlage mednarodnega javnega prava, vključno s tistimi iz Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb.(68) Pojasniti je treba, da niti STS niti noben dopolnilni sporazum ne določa obveznosti razlage določb teh sporazumov v skladu z notranjim pravom katere koli pogodbenice;(69) prav tako razlaga STS ali katerega koli dopolnilnega sporazuma, ki jo poda sodišče katere koli pogodbenice, ni zavezujoča za sodišča druge pogodbenice.(70)
59. Ne da bi se spuščali v podrobnosti ustreznih določb Pogodbe EU in Pogodbe DEU, je takoj jasno, da je ta namen, kar zadeva njegovo prizadevanje in namero, daleč od tega, kar je navedeno v preambuli in prvih členih Pogodbe EU in Pogodbe DEU.
60. Kljub temu se v nadaljevanju STS ob branju njegovih vsebinskih določb pokaže precej višja stopnja prizadevanja, kot je omenjena v uvodnih členih. Tako tretji del o sodelovanju na področju kazenskega pregona in pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah(71) – ter natančneje naslov VII tretjega dela o predaji – vsebuje podroben sklop pravil z vzajemnimi pravicami in obveznostmi za Unijo in Združeno kraljestvo.
61. Prvič, člen 524 STS(72) za celoten tretji del STS določa, da (i) sodelovanje iz tretjega dela STS temelji na dolgotrajnem spoštovanju demokracije, pravne države in varstva temeljnih pravic in svoboščin posameznikov s strani pogodbenic in držav članic, tudi kakor je določeno v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah in EKČP, ter na pomembnosti uveljavljanja pravic in svoboščin iz navedene konvencije na nacionalni ravni ter da (ii) nič v tretjem delu STS ne spreminja obveznosti spoštovanja temeljnih pravic in pravnih načel, kot se odražajo predvsem v EKČP, v primeru Unije in njenih držav članic pa v Listini.
62. Kolikor je tak opis dovoljen v zvezi z mednarodnim sporazumom, sklenjenim med Unijo in tretjo državo, je člen 524 STS določba ustavnopravnega pomena. Sodelovanje na področju kazenskega pregona in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah je per definitionem pravno področje, ki po svoji naravi vključuje temeljne pravice. Potrditev vzajemne zavezanosti Unije in Združenega kraljestva demokraciji, pravni državi in temeljnim pravicam je močno sporočilo o tesnosti sodelovanja, ki spada v okvir tretjega dela STS, in se uporablja kot razlagalno merilo za celoten tretji del STS.
2. Mehanizem predaje v skladu s STS
63. Cilj tretjega dela, naslov VII, STS je v členu 596 tega sporazuma opisan kot zagotavljanje, da sistem izročitve med državami članicami na eni strani in Združenim kraljestvom na drugi strani temelji na mehanizmu predaje.
64. Glede na to, da ta določba uporablja izraza „izročitev“ in „predaja“, je na mestu zelo kratka pripomba glede terminologije. Po pravu Unije se „predaja“ v okviru Okvirnega sklepa 2002/584 nanaša na situacijo med državama članicama, medtem ko se „izročitev“ na splošno nanaša na situacijo med državo članico in tretjo državo.(73) Kadar pa so te tretje države tesno povezane z Unijo, na primer države, ki so članice Evropskega gospodarskega prostora, se uporablja izraz „postopki predaje“.(74) Enako velja tudi za STS. Naslov VII običajno uporablja izraz „predaja“, kadar opisuje situacijo med državami članicami in Združenim kraljestvom, ter izraz „izročitev“, kadar se nanaša na situacijo med državami članicami ali Združenim kraljestvom in tretjo državo.(75) Zakaj torej člen 596 STS omenja tako izročitev kot tudi predajo? To pojasnjujem s tem, da „izročitev“ v mednarodnem javnem pravu velja za standardni izraz, medtem ko se „predaja“ nanaša na situacije, ki vključujejo Unijo in nekatere njene najbližje partnerice, kot je opisano zgoraj.(76)
65. Člen 599 STS obravnava področje uporabe mehanizma predaje in določa, kdaj se lahko izda nalog za prijetje. V skladu s členom 599(1) STS se lahko nalog za prijetje izda za dejanja, za katera je po pravu odreditvene države predpisana zaporna kazen ali ukrep odvzema prostosti z zgornjo mejo najmanj 12 mesecev, ali kadar se kazen ali ukrep odvzema prostosti izreče za trajanje najmanj štirih mesecev. Poleg tega zaradi člena 599(3) STS, ob upoštevanju zlasti člena 600, člena 601(1), točke od (b) do (h), in člena 604 STS, država ne sme zavrniti izvršitve naloga za prijetje, ki se med drugim nanaša na teroristična kazniva dejanja, če se ta kazniva dejanja kaznujejo z zaporno kaznijo najmanj 12 mesecev.
66. Člena 600 in 601 STS določata vrsto razlogov za obvezno(77) in neobvezno(78) neizvršitev naloga za prijetje. Tako kot v ustreznih določbah Okvirnega sklepa 2002/584(79) se noben od teh razlogov ne nanaša neposredno na temeljne pravice na splošno niti očitno na člen 49(1) Listine konkretno.
67. V skladu s točko (c) člena 604 STS lahko za izvršitev naloga za prijetje, ki jo izvede izvršitveni pravosodni organ, velja jamstvo, da lahko, če se upravičeno domneva, da obstaja resnična nevarnost za spoštovanje temeljnih pravic zahtevane osebe, izvršitveni pravosodni organ pred odločanjem, ali bo izvršil nalog za prijetje, po potrebi zahteva dodatne informacije ali jamstva glede ravnanja z zahtevano osebo po njeni predaji.
68. Člen 613 STS ureja odločitve o predaji. V skladu s prvim odstavkom te določbe izvršitveni pravosodni organ v rokih in v skladu s pogoji, določenimi v naslovu VII, predvsem z načelom sorazmernosti iz člena 597, odloči, ali bo oseba predana.(80) V skladu z drugim odstavkom člena 613 STS, če izvršitveni pravosodni organ ugotovi, da informacije, ki jih je sporočila odreditvena država, ne zadostujejo za odločitev o predaji, zaprosi, da se mu nujno pošljejo potrebne dodatne informacije, predvsem v zvezi s členom 597, členi od 600 do 602, členom 604 in členom 606, in lahko določi rok za njihov prejem, pri čemer upošteva potrebo po spoštovanju rokov iz člena 615.
69. Pomembno je, da nobena določba ne ustreza neposredno členu 1(2) Okvirnega sklepa 2002/584.(81) Vendar to ne spremeni dejstva, da obstaja implicitna splošna obveznost organov, da izvršijo nalog za prijetje, izdan na podlagi STS. Mislim, da vse določbe v tretjem delu, naslov VII, STS temeljijo na tej predpostavki.
70. Določbe tretjega dela, naslov VII, STS zaznamuje visoka stopnja zaupanja med Unijo in Združenim kraljestvom v zvezi z zavezanostjo k spoštovanju temeljnih pravic. Vzajemno zaupanje, da so bile, so in bodo temeljne pravice varovane tudi v prihodnje, preveva celotno besedilo.(82)
71. Iz tega jedrnatega in nikakor ne izčrpnega pregleda nekaterih ključnih določb tretjega dela, naslov VII, STS izhaja, da sta Unija in Združeno kraljestvo vzpostavila sistem predaje, ki ga zaznamujeta precejšnja tesnost sodelovanja in visoka stopnja vzajemnega zaupanja. Predložitveno sodišče meni, da so določbe iz tretjega dela, naslov VII, STS „enake ureditvi [predaje], določeni z [Okvirnim sklepom 2002/584]“.(83)
72. Ta izjava predložitvenega sodišča se nanaša na bistvo obravnavane zadeve in na tej stopnji zahteva previdnost. Čeprav je večji del določb iz tretjega dela, naslov VII, STS podoben določbam iz Okvirnega sklepa 2002/584, kolikor so formulirane enako, se v nekaterih točkah besedili razlikujeta,(84) pri čemer je očiten primer vprašanje političnih kaznivih dejanj.(85)
3. Obveznosti izvršitvenega pravosodnega organa
73. To nas pripelje do jedra obravnavane zadeve, in sicer do vprašanja obveznosti izvršitvenega pravosodnega organa v zvezi s spoštovanjem temeljnih pravic s strani organov odreditvene države. Zato je treba podati naslednje pripombe.
74. Prvič, ker zadevni položaj spada na področje uporabe prava Unije v skladu s členom 51(1) Listine, je izvršitveni pravosodni organ, ki odloča o izvršitvi naloga za prijetje, vezan na Listino, saj mora zagotoviti, da predaja zahtevane osebe ne bo povzročila kršitve njenih pravic iz Listine.
75. Drugič, izvršitveni pravosodni organ mora opraviti to preučitev le, če oseba, za katero je odrejen nalog za prijetje, zatrjuje tako izjemno kršitev temeljnih pravic.
76. Tretjič, po mojem mnenju ni smiselno poskušati preučitev v dveh fazah, ki se od sodbe Aranyosi in Caldararu(86) uporablja za primere znotraj Unije, v celoti prenesti v sistem, vzpostavljen z Okvirnim sklepom 2002/584. Kot je podrobno pojasnjeno zgoraj, ta preizkus v sodni praksi temelji na najvišji mogoči stopnji vzajemnega zaupanja v pravnem redu Unije, torej na stopnji vzajemnega zaupanja med državami članicami Unije. Vzajemno zaupanje med Evropsko unijo in Združenim kraljestvom je visoko, vendar ne tako visoko kot zaupanje, na katerem temelji Okvirni sklep 2002/584.
77. Četrtič, vzajemno zaupanje ni binarni pojem, temveč bolj drsna lestvica, in kot je navedeno zgoraj, upoštevne določbe STS temeljijo na precejšnji stopnji vzajemnega zaupanja, ki presega zaupanje med državo članico in veliko večino tretjih držav. Od izvršitvenega pravosodnega organa se torej načeloma pričakuje, da bo izvršil nalog za prijetje, to pa sme zavrniti le, če obstajajo oprijemljivi dokazi o resnični nevarnosti kršitve temeljnih pravic. Unija in Združeno kraljestvo sta z upoštevnimi določbami STS izrazila prepričanje, da bosta tako Unija kot Združeno kraljestvo spoštovala svoje obveznosti v zvezi s temeljnimi pravicami. Zato obstaja domneva, ki jo je mogoče ovreči, da so pogodbenice temeljne pravice do zdaj varovale, jih varujejo in jih bodo varovale tudi v prihodnje.
78. V zvezi s tem Sodišču predlagam, (i) naj najprej uporabi merila, primerljiva s tistimi, ki so bila razvita v sodbi Petruhhin,(87) pri čemer bo izvršitveni pravosodni organ izpeljal svojo lastno presojo temeljnih pravic, na katere se oseba sklicuje.
79. V tem primeru morajo irski organi, če imajo dokaze o resnični nevarnosti kršitve temeljnih pravic v tretji državi prosilki, oceniti to nevarnost, ko morajo odločati o izročitvi osebe tej državi. V ta namen se mora izvršitveni pravosodni organ opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene elemente. Ti elementi lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb tretje države prosilke ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Zgolj obstoj deklaracij in pristop k mednarodnim pogodbam, s katerimi se zagotavlja spoštovanje temeljnih človekovih pravic, sta načeloma nezadostna.
80. Bistveno je poudariti, da ne zadostuje, da se izvršitveni pravosodni organ sklicuje zgolj na dejstvo, da je Združeno kraljestvo po izstopu iz Unije še naprej podpisnik EKČP. Podobno ne zadostuje zgolj formalno sklicevanje na sodno prakso sodišč Združenega kraljestva, da bi dokazali, da je postopek predaje združljiv z zadevno temeljno pravico. Izvršitveni pravosodni organ mora opraviti lastno preučitev, da bi se, figurativno povedano, odločil, ali je predaja združljiva s temeljnimi pravicami. To pomeni, da izvršitveni pravosodni organ ne more enostavno biti pozoren na obstoj upoštevnih sodb sodišč Združenega kraljestva. Čeprav take sodbe lahko kažejo na to, da so temeljne pravice spoštovane, mora izvršitveni pravosodni organ vseeno izpeljati svojo lastno presojo in izpeljati lastno „subsumpcijo“ zadeve.
C. Člen 49(1) Listine
81. Čeprav se seveda zavedam, da mora predložitveno sodišče na koncu ugotoviti, ali v obravnavanem primeru obstaja nevarnost kršitve člena 49(1) Listine, menim, da lahko Sodišče na podlagi informacij, ki so mu na voljo, v tej fazi usmerja predložitveno sodišče.
82. Upoštevati je treba, da je bila ureditev, ki omogoča pogojni odpust na Severnem Irskem, spremenjena z učinkom od 30. aprila 2021. Pred to spremembo je bila oseba, obsojena zaradi določenih kaznivih dejanj, povezanih s terorizmom, upravičena do samodejnega pogojnega odpusta po prestani polovici kazni. V skladu z ureditvijo, ki se bo uporabljala od tega datuma, mora pogojni odpust take osebe odobriti specializirani organ, do njega pa bo lahko prišlo šele, ko bo zadevna oseba odslužila dve tretjini kazni.
83. Vprašanje je, ali je ta sprememba ureditve pogojnega odpusta v nasprotju z načelom prepovedi retroaktivnosti, določenim v členu 49(1), drugi stavek, Listine.
84. V skladu s členom 49(1) Listine nihče ne sme biti obsojen za dejanje, izvršeno s storitvijo ali opustitvijo, ki v času, ko je bilo storjeno, po nacionalnem ali mednarodnem pravu ni bilo določeno kot kaznivo dejanje. Prav tako se ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Če je bila v času po storitvi dejanja z zakonom predpisana milejša kazen, se uporabi ta.
85. Člen 49 Listine tako vsebuje zahteve za naložitev kazni. Ta določba ne vsebuje (zgolj) načel v smislu člena 52(5) Listine, temveč določa izvršljive pravice.(88)
86. Sodišče je že odločilo, da je treba člen 49 Listine razlagati tako, da vsebuje enake zahteve, kot izhajajo iz člena 7 EKČP,(89) s čimer je potrdilo informacije, navedene v nezavezujočih, vendar kljub temu poučnih(90) pojasnilih v zvezi z Listino.(91) Mimogrede, besedilo prvih dveh stavkov člena 49(1) je enako tistemu iz člena 7(1) EKČP. V skladu s tem se je mogoče opreti na upoštevno sodno prakso ESČP.(92)
87. V zvezi s tem poudarjam, da ima jamstvo iz člena 7 EKČP, ki je bistveni element pravne države, pomembno mesto v sistemu varstva EKČP, kar dokazuje dejstvo, da v skladu s členom 15 EKČP ni dovoljeno nobeno odstopanje od njega.(93)
88. Kot poudarja samo predložitveno sodišče, je ESČP zavrnilo trditev, da so retroaktivne spremembe sistemov skrajšanja kazni ali predčasnih odpustov v nasprotju s členom 7 EKČP, ker ti ukrepi niso del „kazni“ v smislu tega člena.
89. Čeprav je pojem „kazen“ po obsegu avtonomen,(94) ESČP(95) v svoji sodni praksi razlikuje med ukrepom, ki pomeni kazen kot tako, in ukrepom, ki zadeva njeno izvršitev ali uveljavitev. Kadar se narava in namen ukrepa nanašata na skrajšanja kazni ali spremembo ureditve predčasnega odpusta, to posledično ni del „kazni“ v smislu člena 7 EKČP.(96)
90. V zvezi s tem predložitveno sodišče ugotavlja, da je ESČP navedlo, da „razlikovanje med ukrepom, ki pomeni ‚kazen‘, in ukrepom, ki zadeva njeno ‚izvršitev‘ ali ‚uveljavitev‘, ni vedno jasno“ in da je mogoče, da lahko ukrep, sprejet med izvrševanjem kazni, vpliva ne le na način izvršitve kazni, ampak – nasprotno – na njen obseg. Predložitveno sodišče tu opozarja na sodbo v zadevi Del Río Prada proti Španiji. Predložitveno sodišče se sprašuje, ali ta sodba pomeni odstopanje od dosedanje sodne prakse ESČP, in če da, v kakšnem obsegu.
91. Menim, da odločba ESČP, na katero se sklicuje nacionalno sodišče, ne pomeni odstopanja od dolgoletne sodne prakse tega sodišča v zvezi s členom 7(1) EKČP.
92. Citirani odlomek sodbe v zadevi Del Río Prada proti Španiji se nanaša na dosedanjo in ustaljeno sodno prakso tega sodišča. Zato je ESČP že pred izdajo te sodbe zelo pozorno spremljalo, ali ukrep, ki se navidezno nanaša na izvršitev kazni, dejansko vpliva na obseg kazni. Povedano drugače, ni mogoče trditi, kot trdi oseba MA, da sodba v zadevi Del Río Prada proti Španiji kaže, da je „pristop ESČP glede uporabe člena 7 [EKČP] bolj prilagodljiv kot v njegovi predhodni sodni praksi“.(97)
93. V sodbi v zadevi Del Río Prada proti Španiji je bila zaporna kazen, na katero je bila obsojena pritožnica, I. del Río Prada, za kazniva dejanja, storjena med letoma 1982 in 1987, daljša od 3000 let.(98) Ta kazen je bila pozneje bistveno znižana na podlagi španskega kazenskega zakonika iz leta 1973, ki je dopuščal največ 30 let dejanske zaporne kazni. V zvezi s tem je bila pritožnica upravičena do določenih skrajšanj kazni za delo in študij v zaporu. Pozneje, in sicer po obsodbi pritožnice in njeni izpustitvi iz zapora, je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) uvedlo novo pravno doktrino,(99) v skladu s katero je treba skrajšanja kazni uporabiti za vsako posamezno kazen, in ne za najvišjo 30-letno kazen. To je podaljšalo čas, ki bi ga številni zaporniki, vključno z I. del Río Prada, preživeli v zaporu, zaradi česar je ESČP ugotovilo kršitev člena 7 EKČP.
94. Pri tem se je ESČP zdelo ključno, da v času obsodbe pritožnice in v času, ko je bila obveščena o odločitvi, da bo izrečena enotna kazen in določena najvišja zaporna kazen, ni nič jasno kazalo na razvoj sodne prakse v smeri zadevne sodbe španskega vrhovnega sodišča.(100)
95. Izjemnost sodbe v zadevi Del Río Prada proti Španiji potrjuje poznejša sodba ESČP v zadevi Devriendt.(101) V tem primeru je belgijski zakon glede obsodb na doživljenjsko zaporno kazen zvišal najnižji prag za pogojni odpust z 10 na 15 let.(102) Do tega zvišanja je prišlo med tem, ko je zadevna oseba storila kazniva dejanja, in (pravnomočno) obsodbo. ESČP je to zadevo izrecno razlikovalo od sodbe v zadevi Del Río Prada proti Španiji in ugotovilo, da ni bilo kršitve člena 7 EKČP. Zlasti je menilo, da je zadevni pogojni odpust način izvršitve kazni odvzema prostosti, pri katerem obsojenec kazen prestaja zunaj zapora, če v določenem poskusnem obdobju izpolnjuje predpisane pogoje, in da se ta zadeva v tem pogledu razlikuje od sodbe v zadevi Del Río Prada proti Španiji, v kateri je šlo za skrajšanje kazni, ki jo je treba prestati, in ne zgolj za zmanjšanje ali prilagoditev pogojev izvršitve.(103) Ugotovilo je tudi, da čeprav je bil učinek nove ureditve zvišanje časovnega praga za upravičenost do pogojnega odpusta, zaradi česar je bil položaj pritožnika v pridržanju nedvomno težji, drugače kot v položaju v zadevi Del Río Prada proti Španiji taka strožja obravnava ni onemogočila odobritve pogojnega odpusta.(104)
96. Da bi ugotovili, ali se ukrep, sprejet med izvrševanjem kazni, nanaša le na način izvršitve kazni ali – nasprotno – vpliva na njen obseg, je treba v vsaki zadevi preučiti, kaj je dejansko pomenila naložena „kazen“ v skladu z nacionalnim pravom, ki je veljalo v času dejanskega stanja, oziroma kakšna je bila njena notranja narava. Pri tem je treba upoštevati nacionalno pravo kot celoto in to, kako je bilo uporabljeno v času dejanskega stanja.(105)
97. Pri tem ugotavljam, da nič ne kaže na to, da bi se kazni, ki se uporabljajo za domnevna dejanja, in sicer kazen dosmrtnega zapora, od domnevnega datuma storitve dejanj do danes spremenile.
98. Poleg tega dejstvo, da v skladu s spremenjeno ureditvijo, ki na Severnem Irskem dovoljuje pogojni odpust, oseba, obsojena zaradi določenih kaznivih dejanj, povezanih s terorizmom, ni več upravičena do samodejnega pogojnega odpusta po prestani polovici kazni, temveč bo moral pogojni odpust take osebe odobriti specializirani organ, do njega pa bo lahko prišlo šele potem, ko bo zadevna oseba prestala dve tretjini kazni, ne spremeni dejstva, da bo ta oseba tudi ob pogojnem odpustu še vedno prestajala kazen.
99. Na koncu je torej mogoče ugotoviti, da ureditev, ki dovoljuje pogojni odpust, ne spada pod opredelitev „kazni“ iz člena 49(1), drugi stavek, Listine in torej ni zajeta s to določbo.
100. V skladu s členom 52(3) Listine, kolikor Listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa EKČP. To ne preprečuje, da bi pravo Unije zagotovilo širše varstvo.
101. Kolikor to poraja vprašanje, ali ima člen 49(1) Listine širše področje uporabe ali določa strožje zahteve kot člen 7(1) EKČP, ne vidim možnosti ali razloga, da bi se štelo, da je to morda tako. Kot je poudarila Komisija, zlasti ni prepoznavne ustavne tradicije, ki bi bila skupna državam članicam, da bi področje uporabe člena 49(1) Listine bilo ali bi moralo biti širše od področja uporabe člena 7(1) EKČP.
VI. Predlog
102. Ob upoštevanju navedenih preudarkov Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Supreme Court (vrhovno sodišče, Irska), odgovori:
Kadar država članica prejme zahtevo Združenega kraljestva v skladu z določbami tretjega dela, naslov VII, Sporazuma o trgovini in sodelovanju med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo na eni strani ter Združenim kraljestvom Velika Britanija in Severna Irska na drugi strani za predajo zahtevane osebe in kadar so podani argumenti in predloženi dokazi, da bi predaja zahtevane osebe pomenila kršitev njenih pravic iz člena 49(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah:
– morajo pravosodni organi države članice opraviti lastno presojo, da ugotovijo, ali bodo s predajo kršene pravice iz člena 49(1) Listine o temeljnih pravicah;
– se morajo pravosodni organi države članice v zvezi s tem opreti na elemente, ki so objektivni, zanesljivi, natančni in ustrezno posodobljeni;
– lahko pravosodni organi države članice zavrnejo predajo, če obstajajo tehtni in utemeljeni razlogi za domnevo, da bi bila zahtevana oseba izpostavljena resnični nevarnosti, da bodo njene temeljne pravice, zagotovljene s členom 49(1) Listine o temeljnih pravicah, v primeru predaje kršene.
Dejstvo, da bo za zahtevano osebo, če bo obsojena, veljala strožja ureditev pogojnega odpusta od tiste, ki je veljala na dan storitve domnevnega kaznivega dejanja, samo po sebi ne pomeni kršitve člena 49(1) Listine o temeljnih pravicah.
1 Jezik izvirnika: angleščina.
i Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.
2 UL 2021, L 149, str. 10.
3 Sklep Sveta (EU) 2021/689 z dne 29. aprila 2021 o sklenitvi, v imenu Unije, STS in Sporazuma med Evropsko unijo ter Združenim kraljestvom Velika Britanija in Severna Irska o varnostnih postopkih za izmenjavo in varovanje tajnih podatkov (UL 2021, L 149, str. 2).
4 Sklep Sveta (Euratom) 2020/2253 z dne 29. decembra 2020 o odobritvi sklenitve, s strani Evropske komisije, Sporazuma med Vlado Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska ter Evropsko skupnostjo za atomsko energijo o sodelovanju na področju varne in miroljubne uporabe jedrske energije ter sklenitve, s strani Evropske komisije v imenu Evropske skupnosti za atomsko energijo, STS (UL 2020, L 444, str. 11).
5 Glej člen 783(2) STS.
6 Glej člen 783(1) STS ter obvestilo o začetku veljavnosti STS in Sporazuma med Evropsko unijo ter Združenim kraljestvom Velika Britanija in Severna Irska o varnostnih postopkih za izmenjavo in varovanje tajnih podatkov (UL 2021, L 149, str. 2540).
7 O skupnih in institucionalnih določbah (prvi del), trgovini, prometu, ribištvu in drugih dogovorih (drugi del), sodelovanju na področju kazenskega pregona in pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah (tretji del), tematskem sodelovanju (četrti del), sodelovanju v programih Evropske unije, dobrem finančnem poslovodenju in finančnih določbah (peti del), reševanju sporov in horizontalnih določbah (šesti del) ter končnih določbah (sedmi del).
8 Skupne in institucionalne določbe.
9 Načela razlage in opredelitev pojmov.
10 Splošne določbe.
11 V skladu s členom 778(2)(r) STS je Priloga 43 sestavni del naslova VII tretjega dela. Glej tudi člen 606 STS o vsebini in obliki naloga za prijetje.
12 Člen 599 STS ima naslov „Področje uporabe“.
13 Člen 604 STS ima naslov „Jamstva, ki jih mora v določenih primerih dati odreditvena država“.
14 Štiri kazniva dejanja so pripadnost prepovedani organizaciji, vodenje dejavnosti organizacije, ki izvaja teroristična dejanja, dogovarjanje glede vodenja dejavnosti organizacije, ki izvaja teroristična dejanja, in priprava na izvajanje terorističnih dejanj.
15 Okvirni sklep z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 (UL 2009, L 81, str. 24) (v nadaljevanju: Okvirni sklep 2002/584).
16 Sodba z dne 21. oktobra 2013 (CE:ECHR:2013:1021JUD004275009; v nadaljevanju: sodba v zadevi Del Río Prada proti Španiji).
17 Poleg tega, kadar so v zadevi podane resne negotovosti v zvezi s temeljnimi vprašanji nacionalnega ustavnega prava in prava Unije, je glede na posebne okoliščine take zadeve lahko nujno, da se obravnava v kar najkrajšem času. Glej sklep predsednika Sodišča z dne 19. oktobra 2018, Wightman in drugi (C‑621/18, EU:C:2018:851, točka 10 in navedena sodna praksa).
18 Glej sklep predsednika Sodišča z dne 22. aprila 2024, Alchaster (C‑202/24, EU:C:2024:343, točka 7).
19 Pravico Združenega kraljestva do pridružitve in sodelovanja v postopku ureja člen 90(1) Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (UL 2020, L 29, str. 7; v nadaljevanju: Sporazum o izstopu), ki ga je v imenu Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo odobril Svet Evropske unije s svojim Sklepom (EU) 2020/135 z dne 30. januarja 2020 (UL 2020, L 29, str. 1). V skladu s členom 90(1) Sporazuma o izstopu se lahko Združeno kraljestvo, dokler sodbe in sklepi Sodišča Evropske unije v vseh postopkih in predlogih za predhodno odločanje iz člena 86 [o zadevah, ki tečejo pred Sodiščem,] ne postanejo pravnomočni, pridruži enako kot država članica oziroma v zadevah, predloženih Sodišču v skladu s členom 267 PDEU, sodeluje v postopku pred Sodiščem enako kot država članica. V tem obdobju sodni tajnik Sodišča Evropske unije uradno obvesti Združeno kraljestvo o zadevah, ki jih sodišče države članice predloži Sodišču Evropske unije v predhodno odločanje, istočasno in na enak način kot države članice. Glede na to, da so zadeve v smislu člena 86 Sporazuma o izstopu še vedno odprte, ima Združeno kraljestvo pravico, da se pridruži temu postopku.
20 V skladu s členom 598(c) STS je „izvršitveni pravosodni organ“ pravosodni organ izvršitvene države, ki je po notranjem pravu navedene države pristojen za izvršitev naloga za prijetje.
21 V skladu s členom 598(a) STS je „nalog za prijetje“ sodna odločba, ki jo izda država za prijetje in predajo zahtevane osebe s strani druge države z namenom izvedbe kazenskega postopka ali izvršitve kazni zapora ali ukrepa odvzema prostosti.
22 Izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije je začel veljati 31. januarja 2020.
23 Prehodno obdobje se je končalo 31. decembra 2020. Člen 127 Sporazuma o izstopu določa, da se v prehodnem obdobju za Združeno kraljestvo in v njem uporablja pravo Unije, če ni s Sporazumom o izstopu določeno drugače. Ker Sporazum o izstopu ne določa odstopanja od člena 127 za določbe v zvezi z evropskim nalogom za prijetje, so se te določbe v prehodnem obdobju še naprej uporabljale.
24 In ustreznega člena 2 EKČP.
25 V zvezi s tem vprašanjem glej na primer sodbo ESČP z dne 9. julija 2019, Romero Castaño proti Belgiji (CE:ECHR:2019:0709JUD000835117).
26 V zvezi s tem glej Lenaerts, K., „La vie après l’avis; exploring the principle of mutual (yet not blind) trust“, Common Market Law Review, letnik 54, 2017, str. od 805 do 840, str. 806, in Bay Larsen, L., „Some reflections on mutual recognition in the area of freedom, security and justice“, v Cardonnel, P., Rosas, A., in Wahl, N. (ur.), Constitutionalising the EU Judicial System: Essays in Honour of Pernilla Lindh, Hart Publishing, London 2012, str. od 139 do 152, str. 140.
27 Mnenje 2/13 (Pristop Evropske unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454).
28 Glej mnenje 2/13 (Pristop Evropske unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454, točka 167).
29 V členu 2 PEU niso samo navedene smernice in nameni politične narave, ampak vsebuje vrednote, ki so del same identitete Unije kot skupnega pravnega reda; te vrednote se uresničujejo v načelih, ki vsebujejo pravno zavezujoče obveznosti za države članice. Glej sodbo z dne 16. februarja 2022, Madžarska/Parlament in Svet (C‑156/21, EU:C:2022:97, točka 232). Za zadnje mnenje o členu 2 PEU v pravni teoriji glej Nettesheim, M., „Die föderale Homogenitätsklausel des Art. 2 EUV“, v Europarecht, 2024, str. od 269 do 299, str. 273, ki to določbo opredeli kot „klavzulo zvezne homogenosti“.
30 Mnenje 2/13 (Pristop Evropske unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454, točka 168). Glej tudi moje sklepne predloge v zadevi Republika Moldavija (C‑741/19, EU:C:2021:164, točka 87).
31 Glej na primer sodbo z dne 6. septembra 2016, Petruhhin (C‑182/15, EU:C:2016:630, točka 43 in navedena sodna praksa).
32 Evropski svet v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999.
33 Glej sodbo z dne 18. aprila 2023, E. D. L. (Bolezen kot razlog za zavrnitev) (C‑699/21, EU:C:2023:295, točka 34 in navedena sodna praksa).
34 Sodba z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198).
35 Sodba z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema) (C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586).
36 Glej sodbo z dne 21. decembra 2023, GN (Razlog za zavrnitev, ki temelji na otrokovi koristi) (C‑261/22, EU:C:2023:1017).
37 Glej sodbo z dne 21. decembra 2023, GN (Razlog za zavrnitev, ki temelji na otrokovi koristi) (C‑261/22, EU:C:2023:1017, točka 46 in navedena sodna praksa).
38 Glej sodbo z dne 21. decembra 2023, GN (Razlog za zavrnitev, ki temelji na otrokovi koristi) (C‑261/22, EU:C:2023:1017, točka 47 in navedena sodna praksa).
39 Glej sodbo z dne 21. decembra 2023, GN (Razlog za zavrnitev, ki temelji na otrokovi koristi) (C‑261/22, EU:C:2023:1017, točka 48 in navedena sodna praksa).
40 Glej sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi (C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 111).
41 Glej sodbo z dne 21. decembra 2023, GN (Razlog za zavrnitev, ki temelji na otrokovi koristi) (C‑261/22, EU:C:2023:1017).
42 Glej sodbo z dne 18. aprila 2023, E. D. L. (Bolezen kot razlog za zavrnitev) (C‑699/21, EU:C:2023:295, točka 55).
43 Glej Sporazum med Evropsko unijo ter Republiko Islandijo in Kraljevino Norveško o postopku predaje med državami članicami Evropske unije ter Islandijo in Norveško (UL 2006, L 292, str. 2). Ta sporazum je bil v imenu Unije potrjen najprej s Sklepom Sveta 2006/697/ES z dne 27. junija 2006 (UL 2006, L 292, str. 1), po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe, zaradi katere je bila potrebna nova odobritev, pa s Sklepom Sveta 2014/835/EU z dne 27. novembra 2014 (UL 2014, L 343, str. 1). Velja od 1. novembra 2019 (glej upoštevno obvestilo, objavljeno v Uradnem listu Evropske unije, UL 2019, L 230, str. 1).
44 Glej sodbo z dne 2. aprila 2020, Ruska Federacija (C‑897/19 PPU, EU:C:2020:262, točka 73).
45 Glej na primer sodbo z dne 25. junija 2020, A in drugi (Vetrne elektrarne v občinah Aalter in Nevele) (C‑24/19, EU:C:2020:503, točka 39 in navedena sodna praksa).
46 Glej sodbo z dne 6. oktobra 1982, Cilfit in drugi (283/81, EU:C:1982:335, točka 18).
47 Glej na primer sodbo z dne 30. maja 2013, Genil 48 in Comercial Hostelera de Grandes Vinos (C‑604/11, EU:C:2013:344, točka 38 in navedena sodna praksa).
48 Glej sodbi z dne 2. aprila 2020, Ruska Federacija (C‑897/19 PPU, EU:C:2020:262, točka 73), in z dne 14. septembra 2023, Sofiyska gradska prokuratura in drugi (Zaporedni nalogi za prijetje) (C‑71/21, EU:C:2023:668, točka 30).
49 Glej sodbo z dne 14. septembra 2023, Sofijska gradska prokuratura in drugi (Zaporedni nalogi za prijetje) (C‑71/21, EU:C:2023:668, točke od 33 do 43 in od 45 do 61).
50 Kakršna je temeljna določba člena 1(2) tega okvirnega sklepa, v skladu s katero države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.
51 Glej sodbo z dne 14. septembra 2023, Sofijska gradska prokuratura in drugi (Zaporedni nalogi za prijetje) (C‑71/21, EU:C:2023:668, točka 48).
52 Glej sodbo z dne 17. marca 2021, JR (Nalog za prijetje – Obsodba v tretji državi, članici EGP) (C‑488/19, EU:C:2021:206, točka 60).
53 Prav tam. Glej tudi sodbo z dne 2. aprila 2020, Ruska Federacija (C‑897/19 PPU, EU:C:2020:262, točka 44).
54 V svoji sodbi z dne 17. marca 2021, JR (Nalog za prijetje – Obsodba v tretji državi, članici EGP) (C‑488/19, EU:C:2021:206), je moralo Sodišče v bistvu odgovoriti predložitvenemu sodišču izvršitvene države (Irska) in ugotoviti, ali je mogoče na podlagi Okvirnega sklepa 2002/584 izdati evropski nalog za prijetje zaradi izvršitve zaporne kazni, ki jo je izreklo sodišče tretje države (Norveška) in jo je priznala odreditvena država (Litva).
55 Glej sodbo z dne 6. septembra 2016 (C‑182/15, EU:C:2016:630).
56 Glej sodbo z dne 6. septembra 2016, Petruhhin (C‑182/15, EU:C:2016:630, točka 52).
57 V navedenem primeru je bila tretja država Rusija.
58 Glej sodbo ESČP z dne 28. februarja 2008, Saadi proti Italiji (CE:ECHR:2008:0228JUD003720106, točka 147).
59 Glej sodbo z dne 6. septembra 2016, Petruhhin (C‑182/15, EU:C:2016:630, točka 57).
60 Glej sodbo z dne 6. septembra 2016, Petruhhin (C‑182/15, EU:C:2016:630, točka 58).
61 Glej sodbo z dne 6. septembra 2016, Petruhhin (C‑182/15, EU:C:2016:630, točka 59).
62 In člena 101 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo.
63 To je ustaljena sodna praksa od sodbe z dne 12. decembra 1972, International Fruit Company in drugi (od 21/72 do 24/72, EU:C:1972:115, točka 20). Glej tudi sodbi z dne 9. septembra 2008, FIAMM in drugi/Svet in Komisija (C‑120/06 P in C‑121/06 P, EU:C:2008:476, točka 108), in z dne 13. januarja 2015, Svet in Komisija/Stichting Natuur en Milieu in Pesticide Action Network Europe (C‑404/12 P in C‑405/12 P, EU:C:2015:5, točka 45).
64 Sodelovanje na področju kazenskega pregona in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah.
65 To je ustaljena sodna praksa od sodbe z dne 30. aprila 1974, Haegeman (181/73, EU:C:1974:41, točka 5). Glej tudi sodbi z dne 1. avgusta 2022, Sea Watch (C‑14/21 in C‑15/21, EU:C:2022:604, točka 94), in z dne 27. februarja 2024, EUIPO/The KaiKai Company Jaeger Wichmann (C‑382/21 P, EU:C:2024:172, točka 57).
66 Glej Mnenje 1/91 (Prvo mnenje o Sporazumu EGP) z dne 14. decembra 1991 (EU:C:1991:490, točka 14) in sodbo z dne 24. novembra 2016, SECIL (C‑464/14, EU:C:2016:896, točka 94).
67 Glej Mnenje 1/91 (Prvo mnenje o Sporazumu EGP) z dne 14. decembra 1991 (EU:C:1991:490, točka 14).
68 Podpisana na Dunaju, 23. maja 1969.
69 Glej člen 4(2) STS.
70 Glej člen 4(3) STS.
71 Členi od 522 do 701 STS.
72 Ta določba je v naslovu I („Splošne določbe“) tretjega dela STS.
73 Glej tudi moje sklepne predloge v zadevi R O (C‑327/18 PPU, EU:C:2018:644, točka 68 in opomba 61).
74 Glej besedilo, uporabljeno v Sporazumu med Evropsko unijo in Republiko Islandijo in Kraljevino Norveško o postopku predaje med državami članicami Evropske unije ter Islandijo in Norveško.
75 Glej člen 614(3), člen 623(6) in člen 626 STS.
76 Poleg tega tako razlago potrjujeta besedilo člena 629 STS in terminologija, uporabljena v Evropski konvenciji Sveta Evrope o izročitvi, podpisani v Parizu 13. decembra 1957 (ETS št. 24, na voljo na spletni strani https://www.coe.int/en/web/conventions/full-list/-/conventions/treaty/024).
77 V primeru člena 600 STS.
78 V primeru člena 601 STS.
79 Člen 3 in naslednji Okvirnega sklepa 2002/584.
80 Ta določba je oblikovana skoraj enako kot člen 15(1) Okvirnega sklepa 2002/584, pri čemer je edina bistvena razlika v tem, da se člen 613(1) STS sklicuje tudi na načelo sorazmernosti.
81 V skladu s to določbo države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami Okvirnega sklepa 2002/584.
82 Komisija je v svojih pisnih in ustnih navedbah zlasti poudarila, da je dejstvo, da Združeno kraljestvo ni država v schengenskem območju, v zvezi s tem odločilno merilo. S to trditvijo se ne strinjam. Tudi ko je bilo Združeno kraljestvo država članica Unije, ni bilo del schengenskega območja. Prav tako to trenutno ni Irska (ali Ciper). V času, ko je Sodišče izdalo svojo temeljno sodbo z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198), Romunija ni bila del schengenskega območja in tudi trenutno ni njegova polnopravna članica (Romunija in Bolgarija sta trenutno državi članici schengenskega območja le, kar zadeva notranje zračne in morske meje). Schengen torej ni odločilno merilo.
83 Glej točko 3 predloga za sprejetje predhodne odločbe.
84 Glej Peers, S., „So close, yet so far: the EU/UK Trade and Cooperation Agreement“, Common Market Law Review, letnik 59, 2022, str. od 49 do 80, str. 68. Glej izčrpno tudi Grange, E., Keith, B., in Kerridge, S., „Extradition under the EU-UK Trade and Cooperation Agreement“, New Journal of European Criminal Law, letnik 12, 2021, str. od 213 do 221, str. 217 in 218.
85 Glej člen 602 STS. V Okvirnem sklepu 2002/584 ni ustrezne določbe.
86 Sodba z dne 5. aprila 2016 (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198).
87 To pomeni v položaju, ki spada na področje uporabe prava Unije, vendar vključuje izročitev tretji državi.
88 Glej Lemke, S., v von der Groeben, H., Schwarze, J., in Hatje, A. (ur.), Europäisches Unionsrecht (Kommentar), zvezek 1, 7. izdaja, Nomos, Baden-Baden, 2015, člen 49 Listine, točka 2.
89 Glej sodbo z dne 10. novembra 2022, DELTA STROY 2003 (C‑203/21, EU:C:2022:865, točka 46).
90 V skladu s tretjim pododstavkom člena 6(1) PEU in členom 52(7) Listine so bila pojasnila pripravljena kot vodilo za razlago Listine in jih morajo ustrezno upoštevati tako sodišča Evropske unije kot sodišča držav članic.
91 Glej Pojasnilo k členu 52 – Obseg pravic in načel ter njihova razlaga – vsebovano v Pojasnilih k Listini o temeljnih pravicah (UL 2007, C 303, str. 17).
92 Glej tudi Szwarc, M., v Wróbel, A., Karta Praw Podstawowych Unii Europejskiej. Komentarz, C.H.Beck, Varšava, 2020, str. 1221.
93 Glej sodbe ESČP z dne 22. novembra 1995, C. R. proti Združenemu kraljestvu (CE:ECHR:1995:1122JUD002019092, točka 32); z dne 22. novembra 1995, S. W. proti Združenemu kraljestvu (CE:ECHR:1995:1122JUD002016692, točka 34), in z dne 12. februarja 2008, Kafkaris proti Cipru (CE:ECHR:2008:0212JUD002190604, točka 137).
94 Vendar je treba poudariti, da lahko ESČP po preučitvi, ali je zadevni ukrep izrečen po obsodbi za „kaznivo dejanje“, najprej upošteva druge dejavnike, kot so narava in namen zadevnega ukrepa, njegova opredelitev v nacionalnem pravu, postopki, povezani s pripravo in izvajanjem ukrepa, ter strogost ukrepa. V zvezi s tem glej sodbe ESČP z dne 9. februarja 1995, Welch proti Združenemu kraljestvu (CE:ECHR:1995:0209JUD001744090, točka 28); z dne 8. junija 1995, Jamil proti Franciji (CE:ECHR:1995:0608JUD001591789, točka 31), in z dne 12. februarja 2008, Kafkaris proti Cipru (CE:2008:0212JUD002190604, točka 142).
95 Kot tudi nekdanja Komisija za človekove pravice, preden je 1. novembra 1998 začel veljati Protokol št. 11 k EKČP, ki je prestrukturiral z njim vzpostavljeni nadzorni mehanizem.
96 Glej odločbi Komisije za človekove pravice z dne 3. marca 1986, Hogben proti Združenemu kraljestvu (CE:ECHR:1986:0303DEC001165385), in z dne 28. februarja 1996, Hosein proti Združenemu kraljestvu (CE:ECHR:1996:0228DEC002629395). Glej tudi odločbo ESČP z dne 29. novembra 2005, Uttley proti Združenemu kraljestvu (CE:ECHR:2005:1129DEC003694603), in sodbo ESČP z dne 12. februarja 2008, Kafkaris proti Cipru (CE:ECHR:2008:0212JUD002190604, točka 142).
97 Glej predlog predložitvenega sodišča za sprejetje predhodne odločbe, točka 12.
98 Glej sodbo v zadevi Del Río Prada proti Španiji, točka 12.
99 Znano kot „doktrina Parot“.
100 Glej sodbo v zadevi Del Río Prada proti Španiji, točka 117.
101 Glej sodbo ESČP z dne 31. avgusta 2021, Devriendt/Belgija (CE:ECHR:2021:0831DEC003556719).
102 Cour d’assises de Brabant (kazensko porotno sodišče za Brabant, Belgija) je 26. septembra 2006 pritožnika obsodilo na kazen dosmrtnega zapora zaradi umora, storjenega v noči s 24. na 25. avgust 2003. Takrat je bil najnižji prag za upravičenost do pogojnega odpusta 10 let za dosmrtne zaporne kazni. Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Belgija) je 30. januarja 2007 zavrnilo pritožnikovo pritožbo. ESČP je 17. februarja 2015 ugotovilo kršitev člena 6(1) EKČP, ker odločitev porote ni bila obrazložena. Cour de cassation (kasacijsko sodišče) je zato 16. junija 2015 ponovno odprlo zadevo, razveljavilo svojo prejšnjo odločbo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje Cour d’assises de Brabant (kazensko porotno sodišče za Brabant). Cour d’assises de Brabant (kazensko porotno sodišče za Brabant) je 29. junija 2016 pritožnika v nenavzočnosti obsodilo na kazen dosmrtnega zapora. Po ugovoru pritožnika je bil ta 28. aprila 2017 ponovno obsojen na kazen dosmrtnega zapora, Cour de cassation (kasacijsko sodišče) pa je 24. oktobra 2017 zavrnilo njegovo pritožbo. Medtem se je z zakonom, sprejetim 17. marca 2013, najnižji prag za upravičenost do pogojnega odpusta zvišal z 10 na 15 let za dosmrtne zaporne kazni. Pritožnik je 16. avgusta 2018 zaprosil za pogojni odpust, pri čemer je trdil, da je dosegel prag desetih let. Vendar je tribunal de l’application des peines, Gent (sodišče za izvrševanje kazni v Gentu, Belgija) 25. februarja 2019 prošnjo razglasilo za nedopustno, ker pritožnik še ni odslužil zahtevanih 15 let. Cour de cassation (kasacijsko sodišče) je 26. marca 2019 zavrnilo pritožnikovo pritožbo in pojasnilo, da ni prišlo do zvišanja kazni, temveč do spremembe pogojev njene izvršitve, kar ni pomenilo kršitve člena 7 EKČP.
103 Glej sodbo ESČP z dne 31. avgusta 2021, Devriendt proti Belgiji (CE:ECHR:2021:0831DEC003556719, točka 26).
104 Glej sodbo ESČP z dne 31. avgusta 2021, Devriendt proti Belgiji (CE:ECHR:2021:0831DEC003556719, točka 28).
105 Glej sodbi ESČP z dne 12. februarja 2008, Kafkaris proti Cipru (CE:ECHR:2008:0212JUD002190604, točka 145), in Del Río Prada proti Španiji (točka 90).