1.

Ali je špansko pravilo o izračunu osnove za dajatve v primeru trajne nezmožnosti za delo kot posledice nesreče pri delu, določene v členu 60 uredbe z dne 22. junija 1956, ker naj bi šlo za primer posredne diskriminacije na podlagi spola, saj v večini primerov ženske skrajšajo delovni čas zaradi varstva otrok in je zaradi tega dajatev, ki se jim prizna, znatno nižja, v nasprotju z evropsko zakonodajo, kakor izhaja iz člena 4 Direktive Sveta z dne 19. decembra 1978 o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti (79/7/EGS) (1) in člena 5 Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (preoblikovano) (2)?

2.

Ali so glede na to, da španski predpis, ki določa način izračuna dajatev za trajno nezmožnost za delo kot posledice nesreče pri delu (člen 60(2) uredbe z dne 22. junija 1956), upošteva plačo, ki jo je delavka dejansko prejemala v trenutku, ko se je zgodila nesreča, in da španski javni sistem socialne varnosti (člen 237(3) Ley General de la Seguridad Social (splošni zakon o socialni varnosti)) kot družinsko dajatev, za katero se plačujejo prispevki, v prvih dveh letih obdobja skrajšanja delovnega časa zaradi varstva otroka, ki je določeno v členu 37(6) Estatuto de los Trabajadores (zakon o delovnih razmerjih), določa zvišanje osnove za izračun na 100 %, in da je po statističnih podatkih 90 % oseb, ki zaprosijo za skrajšanje, žensk, zgoraj opisani španski predpisi v nasprotju s členom 8 Pogodbe o delovanju Evropske unije, členoma 21 in 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, členom 4 Direktive 79/7/EGS in členom 5 Direktive 2006/54/ES in ali pomenijo posredno diskriminacijo na podlagi spola?