1.

Ali je treba pravo Unije, zlasti člen 101 PDEU, člen 4(3) PEU, člen 47 Listine o temeljnih pravicah in člena 2, točka 4, in 3(1) Direktive 2014/104/EU (1), razlagati tako, da nasprotuje razlagi in uporabi prava države členice, v skladu s katerim se potencialnemu oškodovancu, ki je utrpel škodo zaradi kršitve člena 101 PDEU – ugotovljene z zavezujočim učinkom v skladu s členom 9 Direktive 2014/104/EU oziroma nacionalnimi določbami za prenos te direktive –, prepoveduje, da bi svoje zahtevke – zlasti v primerih množične ali razpršene škode – fiduciarno odstopil pooblaščenemu ponudniku pravnih storitev, da bi jih ta skupaj z zahtevki drugih domnevnih oškodovancev uveljavljal s „Follow-On“ tožbo, če ni drugih enakovrednih zakonskih ali pogodbenih možnosti za združevanja odškodninskih zahtevkov, zlasti ker ne vodijo do dajatvenih sodb ali so iz drugih procesnih razlogov praktično neizvedljive oziroma so iz ekonomskih razlogov objektivno nerazumne in bi bilo zaradi tega zlasti uveljavljanje majhnih škod praktično nemogoče ali vsaj pretirano oteženo?

2.

Ali je je treba pravo Unije v vsakem primeru tako razlagati, če je treba zadevne odškodninske zahtevke uveljavljati brez predhodne in v smislu nacionalnih pravil, sprejetih na podlagi členi 9 Direktive 2014/104/EU, zavezujoče odločitve Evropske komisije ali nacionalnega organa glede domnevne kršitve (tako imenovana „Stand-Alone tožba“), če ni drugih enakovrednih zakonskih ali pogodbenih možnosti združevanja odškodninskih zahtevkov zaradi civilnopravnega uveljavljanja iz razlogov, že navedenih v vprašanju 1, in še posebej, če se sicer kršitev člena 101 PDEU sploh ne bi mogla uveljavljati, torej niti v okviru „public enforcement“ niti v okviru „private enforcement“?

3.

Če je odgovor vsaj na eno od teh dveh vprašanj pritrdilen, ali se potem ustrezne določbe nemškega prava, če je izključena razlaga, skladna s pravom Unije, ne smejo uporabiti, kar bi pomenilo, da so odstopi vsaj s tega vidika veljavni in je mogoče učinkovito uveljavljanje pravic?