—

Ali je mogoče šteti, da je izplačilo odškodnine, dodeljene staršem in sestri žrtve nasilnih naklepnih kaznivih dejanj, v primeru kaznivega dejanja umora, na podlagi člena 11(2a) zakona št. 122 z dne 7. julija 2016 (o določbah za izpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz članstva Italije v Evropski uniji – evropski zakon za obdobje 2015–2016), kakor je bil spremenjen (s členom 6 zakona št. 167 z dne 20. novembra 2017 in členom 1, odstavki od 593 do 596, zakona št. 145 z dne 30. decembra 2018)), ki je pogojeno s tem, da žrtev nima otrok in zakonca (v tem primeru se odškodnina izplača staršem) ter staršev (v tem primeru se odškodnina izplača sorojencem), skladno s členom 12(2) Direktive 2004/80 ter členom 20 (enakost pred zakonom), členom 21 (prepoved diskriminacije), členom 33(1) (varstvo družine) in členom 47 (pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter členom 1 Protokola št. 12 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (splošna prepoved diskriminacije)?

—

Ali je mogoče šteti, da pogoj, ki je v zvezi s plačilom odškodnine določen v členu 11(3) zakona št. 122/2016 (o določbah za izpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz članstva Italije v Evropski uniji – evropski zakon za obdobje 2015–2016), kakor je bil spremenjen (s členom 6 zakona št. 167 z dne 20. novembra 2017 in členom 1, odstavki od 593 do 596, zakona št. 145 z dne 30. decembra 2018)), v skladu s katerim se odškodnina „vsekakor [določi] glede na razpoložljivost sredstev v skladu iz člena 14“, pri čemer ni nobenega predpisa, ki bi italijanski državi nalagal rezervacijo sredstev, ki bi bila dejansko namenjena plačilu odškodnin, katerih višina bi bila določena tudi na podlagi statističnih podatkov in ki bi v vsakem primeru omogočale, da se upravičencem v razumnem roku izplača ustrezna odškodnina, „žrtvam zagotavlja pošteno in primerno odškodnino“ v smislu člena 12(2) Direktive 2004/80?