–

za Firma Haus Jacobus Alten- und Altenpflegeheim gGmbH I. Michalis, Rechtsanwalt,

–

za Evropsko komisijo B.-R. Killmann, D. Recchia in E. Schmidt, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Sveta 92/85/EGS z dne 19. oktobra 1992 o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo (deseta posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 2, str. 110).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med TC in Firma Haus Jacobus Alten- und Altenpflegeheim gGmbH (v nadaljevanju: Haus Jacobus), družbo nemškega prava, ki upravlja dom za starejše, zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi TC, ki je bila na dan odpovedi noseča.

3

V členu 2(a) Direktive 92/85 je noseča delavka opredeljena kot „noseča delavka, ki svojega delodajalca obvesti o svojem stanju v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali nacionalno prakso“.

4

Člen 10 navedene direktive, naslovljen „Prepoved odpusta [odpovedi pogodbe o zaposlitvi]“, določa:

„Da bi delavkam iz člena 2 zagotovili uresničevanje njihovih pravic iz varnosti in zdravja, kot so priznane po tem členu, je treba zagotoviti, da:

5

Člen 12 navedene direktive, naslovljen „Varstvo pravic“, določa:

„Države članice v svoje nacionalne pravne sisteme uvedejo takšne ukrepe, ki so potrebni, da bi vsem delavkam, če bi bile oškodovane zaradi neizpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz te direktive, omogočili uveljavljanje njihovih zahtevkov v sodnih postopkih (in/ali v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso), preko postopkov pred drugimi pristojnimi organi.“

6

Člen 17 Gesetz zum Schutz von Müttern bei der Arbeit, in der Ausbildung und im Studium (Mutterschutzgesetz) (zakon o zaščiti mater, ki so zaposlene, ki se izobražujejo ali študirajo (zakon o varstvu materinstva)) z dne 23. maja 2017 (BGBl. 2017 I, str. 1228, v nadaljevanju: MuSchG), naslovljen „Prepoved odpovedi pogodbe o zaposlitvi“, določa:

„1.   Ženski se pogodba o zaposlitvi ne sme odpovedati:

če je delodajalec v času odpovedi seznanjen z nosečnostjo, spontanim splavom po dvanajstem tednu nosečnosti ali porodom oziroma če je o tem obveščen v dveh tednih po vročitvi odpovedi. Prekoračitev tega roka zadevni osebi ne škoduje, če je do prekoračitve prišlo iz razloga, na katerega ta ni imela vpliva, in je delodajalca o tem nemudoma obvestila. Prvi in drugi stavek ustrezno veljata za pripravljalne ukrepe delodajalca, ki jih sprejme v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

2.   Najvišji deželni organ, pristojen za varnost in zdravje pri delu, ali služba, ki jo določi ta organ, lahko v posebnih primerih, ki niso povezani s stanjem ženske v nosečnosti, po spontanem splavu po dvanajstem tednu nosečnosti ali po porodu izjemoma odloči, da je odpoved dopustna. Odpoved mora biti podana v pisni obliki z navedbo odpovednega razloga.

[…]“

7

Kündigungsschutzgesetz (zakon o varstvu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi), z dne 25. avgusta 1969 (BGBl 1969 I, str. 1317), v različici, ki se uporablja v sporu o glavni stvari (v nadaljevanju: KSchG), v členu 4, naslovljenem „Vložitev tožbe na delovno sodišče [Arbeitsgericht, Nemčija]“, določa:

„Če želi delavec uveljavljati, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi socialno neupravičena ali iz drugih razlogov pravno neveljavna, mora v roku treh tednov po vročitvi pisne odpovedi vložiti tožbo na delovno sodišče [Arbeitsgericht], da bi se ugotovilo, da delovno razmerje z odpovedjo ni prenehalo. V primeru iz člena 2 je treba tožbo vložiti, da bi se ugotovilo, da je sprememba delovnih pogojev socialno neupravičena ali iz drugih razlogov pravno neveljavna. Če je delavec vložil ugovor pri svetu delavcev (člen 3), mora tožbi priložiti stališče sveta delavcev. Če mora z odpovedjo soglašati pristojni organ, začne rok za vložitev tožbe na delovno sodišče teči šele z dnem, ko ta organ seznani delavca s svojo odločitvijo.“

8

Člen 5 KSchG, naslovljen „Dopustitev prepoznih tožb“, določa:

„1. Če delavec po tem, ko mu je bila podana odpoved, kljub vsej skrbnosti, ki se od njega glede na okoliščine lahko pričakuje, ni mogel vložiti tožbe v treh tednih po vročitvi pisne odpovedi, se tožba na njegov predlog naknadno dopusti. To velja tudi v primeru, če je ženska za svojo nosečnost iz razloga, na katerega ni imela vpliva, izvedela šele po izteku roka iz prvega stavka člena 4.

2. Predlog se priloži tožbi; če je tožba že bila vložena, je to treba to navesti v predlogu. Predlog mora vsebovati tudi navedbo dejstev, ki utemeljujejo naknadno dopustitev, in dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.

3. Predlog je dopusten le v roku dveh tednov po prenehanju razloga za nemožnost vložitve tožbe. Po izteku šestih mesecev, računano od izteka zamujenega roka, se predlog ne more več vložiti.

[…]“

9

Člen 7 KSchG, naslovljen „Začetek učinkovanja odpovedi“, določa:

„Če se nezakonitost odpovedi ne uveljavlja v za to določenem roku (člen 4, prvi stavek, ter člena 5 in 6), se odpoved samodejno šteje za veljavno […].“

10

TC je bila od 1. avgusta 2022 pri družbi Haus Jacobus na podlagi pogodbe za določen čas za eno leto zaposlena kot negovalka.

11

Družba Haus Jacobus ji je z dopisom z dne 6. oktobra 2022 podala odpoved z učinkom 21. oktobra 2022.

12

Dne 9. novembra 2022 je bilo medicinsko ugotovljeno, da je TC noseča sedem tednov. O tem je družbo Haus Jacobus obvestila 10. novembra 2022.

13

TC je z dopisom z dne 13. decembra 2022 vložila tožbo pri Arbeitsgericht Mainz (delovno sodišče v Mainzu, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, zoper svojo odpoved, ker je bila na datum odpovedi noseča.

14

Predložitveno sodišče ugotavlja, da se v skladu s sodno prakso Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija), člen 4, četrti stavek, KSchG, ki določa, da začne rok za vložitev tožbe na Arbeitsgericht (delovno sodišče) v primeru, da mora z odpovedjo soglašati pristojni organ, teči šele z dnem vročitve odločitve organa delavcu, ne uporablja, če je bil delodajalec o nosečnosti obveščen po odpovedi, zato se v skladu s členom 7 KSchG odpoved šteje za veljavno po preteku roka treh tednov iz člena 4, prvi stavek, tega zakona, in to kljub posebni zaščiti pred odpovedjo iz člena 17 MuSchG, razen če se v skladu s členom 5 KSchG vloži predlog za dopustitev prepozne tožbe.

15

Ker TC takega predloga ni vložila, naj bi bilo torej treba njeno tožbo v skladu s temi določbami KSchG zavrniti. Senatu predložitvenega sodišča se porajajo dvomi glede skladnosti teh določb s pravom Unije, zlasti ob upoštevanju sodbe z dne 29. oktobra 2009, Pontin (C‑63/08, EU:C:2009:666, v nadaljevanju: sodba Pontin), v kateri naj bi Sodišče razsodilo, da morajo biti pravna sredstva, ki so na voljo noseči ženski, urejena s predpisi, ki so v skladu z načelom učinkovitosti.

16

Predložitveno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, na eni strani, da del nemške pravne teorije zavzema stališče, da je zaradi nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari sodno varstvo nosečih žensk pretirano oteženo zaradi soobstoja različnih zelo kratkih rokov, pri čemer lahko zaradi vsakega od njih pride do izključitve iz varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ti roki pa naj bi bili še krajši, kadar zadevna oseba za svojo nosečnost izve šele po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ali pa zaradi obveznosti, od katerih je treba nekatere izpolniti v razmerju do delodajalca, druge pa v razmerju do Arbeitsgericht (delovno sodišče).

17

Na drugi strani, predložitveno sodišče navaja, da člen 17 MuSchG noseči delavki v skladu s pravom Unije omogoča uveljavljanje posebnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s tem, da svojega delodajalca po odpovedi pogodbe o zaposlitvi obvesti o nosečnosti, vključno po preteku roka treh tednov za izpodbijanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz člena 4 KSchG in po preteku roka dveh tednov iz člena 17 MuSchG. V tem primeru predložitveno sodišče meni, da – ob upoštevanju načela učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije – očitno nič ne upravičuje tega, da bi morala noseča delavka spoštovati postopek iz člena 5 KSchG, da bi bilo njeno pravno sredstvo dopustno. Če delavka po preteku navedenega dvotedenskega roka svojega nekdanjega delodajalca obvesti, da je bila v času, ko ji je bila podana odpoved, noseča, tega delodajalec ne more razumeti drugače, kot da uveljavlja neveljavnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

18

V teh okoliščinah je Arbeitsgericht Mainz (delovno sodišče v Mainzu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„[…] [A]li so nacionalne nemške določbe v členih 4 in 5 [KSchG], v skladu s katerimi mora tudi ženska, ki kot nosečnica uživa posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, za ohranitev tega varstva nujno vložiti tožbo v tam določenih rokih, v skladu z [Direktivo 92/85 ]?“

19

Družba Haus Jacobus trdi, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten, ker postavljeno vprašanje ni upoštevno za rešitev spora o glavni stvari.

20

Ta družba trdi, prvič, da predložitveno sodišče z vprašanjem sprašuje, ali mora noseča delavka uporabiti pravno sredstvo, ki je določeno v nacionalnem pravu – v obravnavanem primeru pravno sredstvo, določeno v členu 5 KSchG – da uveljavi pravice, ki so ji priznane z Direktivo 92/85. Vendar pa naj bi bil odgovor na to vprašanje razviden iz člena 12 te direktive, ki naj bi določal, da mora vsaka delavka, ki meni, da je bila oškodovana zaradi nespoštovanja obveznosti iz te direktive, svoje pravice uveljavljati z uporabo pravnih sredstev, določenih v nacionalnem pravu.

21

Drugič, ker delavka iz postopka v glavni stvari ni vložila predloga za dopustitev prepozne tožbe v smislu člena 5 KSchG, naj za rešitev spora o glavni stvari ne bi bilo treba preučiti postavljenega vprašanja o učinkovitosti pravnega sredstva iz tega člena.

22

Tretjič, stališče predložitvenega sodišča, da morajo države članice vsaki noseči delavki omogočiti, da uveljavlja nespoštovanje obveznosti iz Direktive 92/85, ne da bi prej morala uporabiti pravno sredstvo po nacionalnem pravu, kakršno je določeno v členu 5 KSchG, naj bi presegalo varstvo, določeno v členu 10, točka 3, in členu 12 te direktive.

23

V zvezi s tem je ustaljena sodna praksa, da je v okviru postopka, določenega v členu 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Zato Sodišče, kadar se zastavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma mora odločiti (sodba z dne 9. marca 2023, Vapo Atlantic,C‑604/21, EU:C:2023:175, točka 31 in navedena sodna praksa).

24

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, na eni strani, da se trditve družbe Haus Jacobus, navedene v točkah 20 in 22 te sodbe, nanašajo na vsebino zastavljenega vprašanja, in ne na dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe. Zato domnevna očitnost odgovora na to vprašanje ne more upravičiti ugotovitve o nedopustnosti. Tudi če bi šlo za vprašanje, odgovor na katerega naj bi bil po mnenju ene od strank iz postopka v glavni stvari povsem nedvoumen, predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki vsebuje takšno vprašanje, vseeno ne postane nedopusten (glej v tem smislu sodbo z 9. marca 2023, Vapo Atlantic,C‑604/21, EU:C:2023:175, točka 33 in navedena sodna praksa).

25

Na drugi strani, glede trditve, navedene v točki 21 te sodbe, je treba ugotoviti, da se postavljeno vprašanje ne nanaša na učinkovitost pravnega sredstva iz člena 5 KSchG, ampak na vprašanje, ali je obveznost uporabe takega pravnega sredstva za uveljavljanje pravic iz Direktive 92/85 v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz načela učinkovitosti.

26

Iz tega sledi, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

27

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člena 10 in 12 Direktive 92/85 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero mora noseča delavka, ki je za nosečnost izvedela po izteku roka za vložitev tožbe zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi, da bi lahko vložila tako tožbo, vložiti predlog za dopustitev prepozne tožbe v roku dveh tednov.

28

V zvezi s tem je treba spomniti, da morajo v skladu s členom 10, točka 1, Direktive 92/85 države članice sprejeti potrebne ukrepe za prepoved odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavkam v smislu člena 2 te direktive med obdobjem od začetka njihove nosečnosti do konca porodniškega dopusta, navedenega v členu 8(1) te direktive, razen v izjemnih primerih, dovoljenih po nacionalni zakonodaji in/ali praksi, ki niso povezani z njihovim stanjem, in pod pogojem, da je pristojni organ dal svoje soglasje, kjer je to primerno.

29

V skladu s členom 12 Direktive 92/85 morajo države članice v nacionalni pravni red vključiti ukrepe, ki so potrebni, da se vsem delavkam, ki menijo, da so bile oškodovane zaradi neizpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz te direktive, vključno z obveznostmi iz člena 10 te direktive, omogoči uveljavljanje njihovih zahtevkov v sodnih postopkih. V točki 3 tega člena 10 je izrecno določeno, da morajo države članice sprejeti potrebne ukrepe, da se noseče delavke zaščiti pred posledicami odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki bi bila na podlagi točke 1 navedenega člena nezakonita.

30

Te določbe in zlasti člen 12 Direktive 92/85 so v okviru te direktive poseben izraz načela učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije (sodba Pontin, točka 41).

31

Poleg tega je iz sodne prakse razvidno, da čeprav državam članicam na podlagi člena 12 Direktive 92/85 ni treba sprejeti natančno določenega ukrepa, pa mora izbrani ukrep zagotavljati dejansko in učinkovito pravno varstvo ter imeti za delodajalca odvračalni učinek in biti vsekakor primeren za nadomestitev nastale škode (sodba Pontin, točka 42 in navedena sodna praksa).

32

Glede načela učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da postopkovna pravila za pravna sredstva, katerih namen je varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in v praksi ne smejo onemogočiti ali pretirano otežiti uveljavljanja pravic, zagotovljenih s pravnim redom Unije (načelo učinkovitosti) (sodba Pontin, točka 43 in navedena sodna praksa).

33

Glede načela enakovrednosti iz spisa, ki je na voljo Sodišču, ne izhaja, da nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari ni v skladu s tem načelom.

34

V zvezi z načelom učinkovitosti je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da je treba vsak primer, v katerem se postavlja vprašanje, ali se z neko nacionalno procesno določbo onemogoča ali pretirano otežuje uporaba prava Unije, preučiti ob upoštevanju umestitve te določbe v celotnem postopku ter poteka tega postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi organi. S tega vidika je treba po potrebi upoštevati načela, na katerih temelji nacionalni sodni sistem, kot so načelo varstva pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in načelo učinkovitega poteka postopka (sodba z dne 21. decembra 2023, BMW Bank in drugi, C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21, EU:C:2023:1014, točka 304 in navedena sodna praksa).

35

V zvezi s tem je Sodišče tako priznalo, da je določitev razumnega prekluzivnega roka zaradi pravne varnosti v skladu s pravom Unije, če taki roki dejansko ne onemogočajo ali pretirano otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravni red Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 12. februarja 2008, Kempter,C‑2/06, EU:C:2008:78, točka 58 in navedena sodna praksa). Sodišče je v zvezi s prekluzivnimi roki prav tako razsodilo, da so države članice pristojne, da v nacionalnih predpisih, ki spadajo na področje uporabe prava Unije, določijo roke zlasti glede na njihov pomen za osebe, ki jih bodo sprejete odločbe zadevale, zapletenost postopkov in zakonodaje, ki se uporabljajo, število oseb, na katere bi se lahko nanašale, in druge javne ali zasebne interese, ki jih je treba upoštevati (glej v tem smislu sodbo Pontin, točka 48 in navedena sodna praksa, in sodbo z dne 27. februarja 2020, Land Sachsen-Anhalt (Plačilo uradnikov in sodnikov), od C‑773/18 do C‑775/18, EU:C:2020:125, točka 69).

36

Tako zahteve načela učinkovitosti zlasti ob upoštevanju načela pravne varnosti – glede na to, da gre za tožbo za reintegracijo delavke, ki ji je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana, v zadevno podjetje – načeloma ne nasprotujejo določitvi razmeroma kratkega prekluzivnega roka. Lahko bi bilo namreč v interesu pravne varnosti – tudi za noseče delavke, ki jim pogodbo o zaposlitvi odpovejo delodajalci – da je možnost vložitve take tožbe pri sodišču časovno omejena, zlasti ob upoštevanju posledic, ki bi jih navedena reintegracija imela za vse zadevne osebe, če bi do nje prišlo po daljšem obdobju (glej v tem smislu sodbo Pontin, točki 60 in 61).

37

Vendar je Sodišče glede nacionalne ureditve, ki določa petnajstdnevni prekluzivni rok za razveljavitev odločitve o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, razsodilo, na eni strani, da je treba tak rok šteti za posebej kratek, zlasti ob upoštevanju položaja, v katerem je ženska na začetku nosečnosti, in na drugi strani, da bi bilo ob upoštevanju tega roka za nosečo delavko, katere pogodba o zaposlitvi je bila odpovedana med njeno nosečnostjo, zelo težko, da se ustrezno posvetuje ter, če bi bilo potrebno, sestavi in vloži tožbo (sodba Pontin, točki 62 in 65).

38

Sodišče je poudarilo tudi, da glede na nacionalno ureditev iz zadeve, v kateri je bila izdana sodba Pontin, noseča delavka, ki bi iz katerega koli razloga pustila poteči petnajstdnevni rok, ne bi več mogla vložiti nobene tožbe, s katero bi lahko uveljavljala svoje pravice po odpovedi (glej v tem smislu sodbo Pontin, točka 66).

39

Sodišče je zlasti na podlagi teh ugotovitev razsodilo, da postopkovna pravila, kot so bila določena v navedeni nacionalni ureditvi, zaradi povzročanja procesnih težav, ki so pretirano otežila uveljavljanje pravic, ki jih imajo noseče ženske na podlagi člena 10 Direktive 92/85, niso izpolnjevala zahtev načela učinkovitosti, kar pa je moralo preveriti predložitveno sodišče (glej v tem smislu sodbo Pontin, točki 67 in 69).

40

V obravnavani zadevi iz predložitvene odločbe izhaja, da je treba v skladu s členom 4, prvi stavek, KSchG tožbo za izpodbijanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložiti v roku treh tednov od vročitve pisnega obvestila o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar se lahko v skladu s členom 5 KSchG tožba, ki jo noseča delavka vloži po izteku tega roka, vseeno dopusti, če ta – ker je za nosečnost izvedela šele po izteku navedenega tritedenskega roka – to predlaga. Ta predlog mora biti vložen v roku dveh tednov po prenehanju vzroka za nemožnost vložitve tožbe.

41

Predložitveno sodišče ugotavlja, da delavka iz postopka v glavni stvari, ki zoper svojo odpoved pogodbe o zaposlitvi ni vložila tožbe v roku treh tednov od dneva, ko je bila o tem pisno obveščena, tudi ni vložila takega predloga, zato bi bilo treba njeno tožbo zavrniti, razen če je nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari – k čemur se nagiba – v nasprotju z načelom učinkovitosti.

42

Predložitveno sodišče ugotavlja, da je cilj roka za vložitev tožbe iz člena 4, prvi stavek, KSchG zagotoviti spoštovanje pravne varnosti in da se z dvotedenskim rokom za vložitev predloga za dopustitev prepozne tožbe iz člena 5(3) KSchG očitno uresničuje isti cilj.

43

Kljub temu države članice, kakor je bilo opozorjeno v točki 35 te sodbe, pri določanju prekluzivnih rokov ne smejo upoštevati le pravne varnosti. Upoštevati je treba tudi druge dejavnike, kot je pomen odločb, ki se bodo sprejele, za zadevne osebe, in druge javne ali zasebne interese.

44

S tega vidika je varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nosečim ženskam, kot je zagotovljeno s členom 10 Direktive 92/85, pomemben dejavnik, ki ga morajo države članice upoštevati.

45

Zakonodajalec Unije je namreč ob upoštevanju tveganja, ki bi ga lahko imela morebitna odpoved pogodbe o zaposlitvi za telesno in duševno stanje nosečih delavk, s členom 10 Direktive 92/85 določil posebno varstvo žensk z uvedbo te prepovedi odpovedi pogodbe o zaposlitvi (glej v tem smislu sodbo z dne 22. februarja 2018, Porras Guisado,C‑103/16, EU:C:2018:99, točka 46 in navedena sodna praksa).

46

Iz predložitvene odločbe sicer res izhaja, da člen 5 KSchG na podlagi predloga dopušča vložitev prepozne tožbe, kadar se je splošni tritedenski rok za vložitev tožbe zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi iztekel, ženska pa iz razloga, na katerega ni imela vpliva, ni vedela, da je noseča.

47

Vendar je treba, na prvem mestu, opozoriti, da je treba ta predlog za dopustitev prepozne tožbe vložiti v roku dveh tednov po prenehanju vzroka za nemožnost vložitve tožbe, kar je po mnenju Sodišča posebej kratek rok, zlasti ob upoštevanju položaja, v katerem je ženska na začetku nosečnosti (sodba Pontin, točka 62).

48

Na drugem mestu, poudariti je treba, da je ta dvotedenski rok krajši od splošnega tritedenskega roka iz člena 4, prvi stavek, KSchG za vložitev tožbe zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi.

49

Tako ima noseča delavka, ki je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi vedela za svojo nosečnost, tri tedne časa za vložitev take tožbe. Delavka, ki pred iztekom tega roka iz razloga, na katerega ni imela vpliva, ni vedela, da je noseča, pa ima le dva tedna časa, da predlaga, da se ji dopusti vložiti taka tožba, kar pomeni znatno skrajšanje roka za ustrezno posvetovanje ter, če bi bilo potrebno, sestavo in vložitev ne le tega predloga za dopustitev prepozne tožbe, ampak tudi same tožbe. Kot v pisnih stališčih navaja Komisija, člen 5(2) KSchG namreč določa, da se ta tožba načeloma vloži hkrati z navedenim predlogom.

50

Družba Haus Jacobus v pisnih stališčih v zvezi s tem trdi, da za predlog za dopustitev prepozne tožbe ne veljajo posebni formalni pogoji in da ga je mogoče vložiti tudi ustno v tajništvu katerega koli sodišča, vključno z nepristojnim sodiščem. Komisija trdi, da čeprav samo dejstvo, da je bila vložena tožba zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne zadošča za ugotovitev, da je bil podan tak predlog, je tega vseeno mogoče podati implicitno.

51

To pomeni, da tudi če se ta pojasnila izkažejo za pravilna, kar bo moralo preveriti predložitveno sodišče, mora delavka, ki po izteku roka treh tednov po odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovi – kot v obravnavanem primeru – da je noseča, še vedno vložiti ne le tožbo, ampak tudi predlog za dopustitev te prepozne tožbe v roku dveh tednov, to je v krajšem roku od tistega, ki bi ga ta delavka imela na voljo, če bi za svojo nosečnost vedela ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sicer pride do prekluzije. Tako lahko ta dvotedenski rok navedeni delavki zelo oteži možnost, da se ustrezno posvetuje ter, če bi bilo potrebno, sestavi in vloži predlog za dopustitev prepozne tožbe in samo tožbo.

52

Na tretjem mestu, kot je v pisnih stališčih navedla tudi Komisija, začetek teka dvotedenskega roka iz člena 5(3) KSchG, to je trenutek „prenehanja vzroka za nemožnost vložitve tožbe“, ni povsem nedvoumen, kar lahko dodatno otežuje uveljavljanje pravic, zagotovljenih z Direktivo 92/85.

53

Nazadnje, na četrtem mestu, iz predložitvene odločbe izhaja, da mora delavka, ki ji je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, v skladu s členom 17(1), drugi stavek, MuSchG svojega delodajalca nemudoma obvestiti o nosečnosti. Predložitveno sodišče se ob upoštevanju te obveznosti sprašuje, ali je treba za dodatno zahtevo, da mora ta delavka pri sodišču vložiti predlog za dopustitev prepozne tožbe, šteti, da ni v skladu z zahtevami načela učinkovitega sodnega varstva.

54

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da to, da mora delavka svojega delodajalca nemudoma obvestiti o nosečnosti, poleg tega pa mora v roku dveh tednov pri nekem sodišču vložiti tudi predlog za dopustitev prepozne tožbe in samo tožbo, dokazuje zapletenost sistema, uvedenega z nacionalno ureditvijo iz postopka v glavni stvari, ki določa več sočasnih obveznosti, ki jih je treba izpolniti v različnih rokih, ki se prekrivajo, pri čemer je treba nekatere izpolniti v razmerju do delodajalca, druge pa v razmerju do sodišča.

55

Vendar zgolj obvestila delodajalcu načeloma ni mogoče šteti za enakovrednega vložitvi akta pri sodišču, ki se zahteva z nacionalnimi postopkovnimi predpisi za izpodbijanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali vsaj za prekinitev teka prekluzivnega roka za izpodbijanje te odpovedi.

56

Iz tega sledi, da za zahtevo, da se pri sodišču vloži predlog za dopustitev prepozne tožbe, ni mogoče šteti, da ni v skladu z zahtevami načela učinkovitega sodnega varstva, in to tudi v primeru, da je v nacionalni ureditvi poleg tega določena obveznost, da zadevna delavka svojega delodajalca nemudoma obvesti o nosečnosti.

57

Nasprotno pa se lahko izkaže, da postopkovna pravila, ki urejajo tak predlog za dopustitev prepozne tožbe, niso v skladu z zahtevami načela učinkovitega sodnega varstva.

58

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da dvotedenski rok iz člena 5 KSchG očitno povzroča postopkovne težave, ki niso v skladu z načelom učinkovitosti in posledično načelom učinkovitega sodnega varstva pravic, ki so posameznikom podeljene z Direktivo 92/85, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče. Ta rok, ki je občutno krajši od splošnega roka, določenega v členu 4 tega zakona, se namreč zdi – ob upoštevanju položaja, v katerem je ženska na začetku nosečnosti – posebej kratek in se z njim noseči delavki otežuje možnost, da se ustrezno posvetuje ter, če bi bilo potrebno, sestavi in vloži predlog za vložitev prepozne tožbe in samo tožbo, še zlasti zato, ker ni izključeno, da glede tega, kdaj začne navedeni dvotedenski rok teči in glede kumulacije obveznosti, za katere veljajo različni roki in od katerih je treba nekatere izpolniti v razmerju do delodajalca, druge pa v razmerju do sodišča, obstajajo negotovosti.

59

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člena 10 in 12 Direktive 92/85 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero mora noseča delavka, ki je za nosečnost izvedela šele po izteku roka za vložitev tožbe zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi – da lahko vloži tako tožbo – vložiti predlog za dopustitev prepozne tožbe v roku dveh tednov, če postopkovna pravila v zvezi s tem predlogom za dopustitev s tem, da povzročajo težave, zaradi katerih je uveljavljanje pravic, ki jih imajo nosečnice na podlagi člena 10 te direktive, pretirano oteženo, ne izpolnjujejo zahtev načela učinkovitosti.

60

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo:

Člena 10 in 12 Direktive Sveta 92/85/EGS z dne 19. oktobra 1992 o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo (deseta posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS),

je treba razlagati tako, da

nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero mora noseča delavka, ki je za nosečnost izvedela šele po izteku roka za vložitev tožbe zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi – da lahko vloži tako tožbo – vložiti predlog za dopustitev prepozne tožbe v roku dveh tednov, če postopkovna pravila v zvezi s tem predlogom za dopustitev s tem, da povzročajo težave, zaradi katerih je uveljavljanje pravic, ki jih imajo nosečnice na podlagi člena 10 te direktive, pretirano oteženo, ne izpolnjujejo zahtev načela učinkovitosti.