–

za HJ, IK in LM R. Froger, avocat,

–

za Twenty First Capital SAS G. Perrot, avocat,

–

za francosko vlado B. Fodda, E. Leclerc, J. B. Merlin in S. Royon, agenti,

–

za Evropsko komisijo C. Auvret, G. Goddin in H. Tserepa-Lacombe, agentke,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 13 in člena 61(1) Direktive 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2011 o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov in spremembah direktiv 2003/41/ES in 2009/65/ES ter uredb (ES) št. 1060/2009 in (EU) št. 1095/2010 (UL 2011, L 174, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med HJ, IK in LM ter družbo Twenty First Capital SAS (v nadaljevanju: družba TFC) glede izpolnitve pogodbe, ki določa prejemke, ki jih mora plačati zadnjenavedena.

3

V uvodni izjavi 24 Direktive 2011/61 je navedeno:

„Za odpravo potencialno škodljivega učinka slabo oblikovanih struktur prejemkov na zanesljivo obvladovanje tveganja in nadzor tveganega ravnanja posameznikov bi morala veljati izrecna obveznost za [upravitelje alternativnih investicijskih skladov (AIS)] [(v nadaljevanju: UAIS)], da za kategorije osebja, katerega poklicne dejavnosti imajo bistven vpliv na profile tveganja AIS, ki ga upravljajo, vzpostavijo in vzdržujejo politike prejemkov in prakse, ki so skladne z zanesljivim in učinkovitim obvladovanjem tveganja. Te kategorije osebja bi morale vključevati vsaj višje vodstvo, nosilce tveganja, nadzorne funkcije in vse delavce, ki jih celotni prejeti prejemki uvrščajo v isto plačno skupino kot višje vodstvo in nosilce tveganj.“

4

Člen 1 te direktive, naslovljen „Vsebina“, določa:

„Ta direktiva določa pravila o dovoljenjih, trajnem delovanju in preglednosti upraviteljev […], ki upravljajo in/ali tržijo [AIS] v [Evropski u]niji.“

5

Člen 4 navedene direktive, naslovljen „Opredelitve pojmov“, v odstavku 1, točka (b) določa, da za namene te direktive izraz „UAIS“ pomeni „pravne osebe, katerih redna poslovna dejavnost je upravljanje enega ali več AIS“.

6

Člen 6 Direktive 2011/61, naslovljen „Pogoji za opravljanje dejavnosti UAIS“, iz poglavja II te direktive, naslovljenega „Dovoljenje za UAIS“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da UAIS ne upravljajo AIS, razen če imajo dovoljenje v skladu s to direktivo.

UAIS z dovoljenjem v skladu s to direktivo vedno izpolnjujejo pogoje za dovoljenje, ki so določeni v tej direktivi.“

7

Člen 7 navedene direktive, naslovljen „Zahteva za dovoljenje“, določa:

„1.   Države članice zahtevajo, da UAIS vložijo zahtevo za dovoljenje pri pristojnih organih svoje matične države članice.

2.   Države članice zahtevajo, da UAIS, ki vloži zahtevo za dovoljenje, pristojnim organom svoje matične države članice, predloži naslednje informacije o UAIS:

[…]

[…]“

8

Člen 8 iste direktive, naslovljen „Pogoji za izdajo dovoljenja“, v odstavku 1 določa:

„Pristojni organi matične države članice UAIS ne izdajo dovoljenja, razen če:

[…]

Dovoljenje velja v vseh državah članicah.“

9

Člen 12 Direktive 2011/61, naslovljen „Splošna načela“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da UAIS vedno:

[…]

[…]“

10

Člen 13 te direktive, naslovljen „Prejemki“, ki je v poglavju III te direktive, naslovljenem „Pogoji poslovanja UAIS“, določa:

„1.   Države članice od UAIS zahtevajo, da imajo politike in prakse prejemkov za te kategorije osebja, vključno z višjim vodstvom, nosilci tveganja, nadzornimi funkcijami in vsemi delavci, ki jih celotni prejemki uvrščajo v isto plačno skupino kot višje vodstvo in nosilce tveganj, katerih poklicne dejavnosti imajo bistven vpliv na profile tveganja UAIS ali AIS, ki jih upravljajo, ki so skladne s premišljenim in učinkovitim obvladovanjem tveganja in [dajejo prednost temu obvladovanju], ter ne spodbujajo tveganja, ki ni skladno s profili tveganja, pravili upravljanja ali aktom o ustanovitvi AIS, ki ga upravljajo.

UAIS določi politike in prakse prejemkov v skladu s Prilogo II.

2.   [Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA)] zagotovi sprejetje smernic za premišljeno politiko prejemkov, ki so v skladu s Prilogo II. […]“

11

Člen 61 navedene direktive, naslovljen „Prehodne določbe“, v odstavku 1 določa:

„UAIS, ki opravljajo dejavnosti v skladu s to direktivo pred 22. julijem 2013[,] sprejmejo vse potrebne ukrepe za ravnanje v skladu z nacionalno zakonodajo, ki izhaja iz te direktive, in predloži[jo] zahtevo za pridobitev dovoljenja v enem letu po tem datumu.“

12

Člen 66 iste direktive, naslovljen „Prenos“, določa:

„1.   Države članice sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 22. julija 2013. Besedila navedenih predpisov in korelacijsko tabelo med temi določbami in to direktivo takoj sporočijo [Evropski k]omisiji.

2.   Države članice začnejo uporabljati zakone in druge predpise iz odstavka 1 od 22. julija 2013.

[…]“

13

V skladu s členom 70 Direktive 2011/61 je ta začela veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije1. julija 2011.

14

Direktiva 2011/61 je bila v francoski pravni red prenesena z odlokom št. 2013-676 z dne 25. julija 2013 o spremembi pravnega okvira za upravljanje premoženja (JORF z dne 27. julija 2013, besedilo št. 9), ki je začel veljati 28. julija 2013 ter s katerim je bil med drugim v monetarni in finančni zakonik vnesen člen L. 533‑22‑2, v katerega so bile vključene določbe člena 13 te direktive.

15

Odlok št. 2013-667 v členu 33 I vsebuje prehodno določbo, ki določa:

„Družbe za upravljanje, ki na dan objave tega odloka opravljajo dejavnosti, ki ustrezajo določbam tega odloka, zaprosijo za dovoljenje kot družbe za upravljanje portfeljev, opredeljene v členu L. 532‑9 monetarnega in finančnega zakonika v različici, ki izhaja iz tega odloka, pred 22. julijem 2014.“

16

V pojasnjevalni opombi k dekretu št. 2013-687 z dne 25 julija 2013, ki je bil sprejet za izvajanje odloka št. 2013-667 z dne 25. julija 2013 o spremembi pravnega okvira za upravljanje premoženja (JORF z dne 30. julija 2013, besedilo št. 3), je navedeno: „Začetek veljavnosti: družbe za upravljanje, ki na dan objave tega dekreta opravljajo dejavnosti, ki ustrezajo določbam, navedenim v njem, sprejmejo vse potrebne ukrepe za ravnanje v skladu z njegovimi določbami in vložijo primerno zahtevo za pridobitev dovoljenja najpozneje 22. julija 2014 […].“

17

Družba R Participations, ki jo je ustanovil HJ in katere družbenika sta bila LM in IK, je marca 2014 z odsvojitvijo poslovnih sredstev družbi T prodala tri kolektivne naložbene podjeme, namenjene naložbam na trgih v razvoju. HJ se je zaposlil pri družbi T.

18

HJ je 5. junija 2014 z namenom, da bi družba TFC izvedla prevzem te dejavnosti, s to družbo sklenil pogodbo, v kateri je navedena družba obljubila, da ga bo zaposlila, ter 27. junija 2014 partnersko pogodbo, v kateri so bili določeni različni prejemki v korist HJ, IK in LM (v nadaljevanju: pogodba o partnerstvu).

19

Družba T je 24. oktobra 2014 del svojega poslovnega sklada, ki vključuje tri kolektivne naložbene podjeme, namenjene naložbam na trgih v razvoju iz točke 16 te sodbe, prodala družbi TFC.

20

HJ se je 11. decembra 2014 pridružil družbi TFC kot član uprave, generalni direktor in drugi vodja te družbe.

21

HJ in IK sta 24. decembra 2015 oziroma 6. januarja 2016 zoper družbo TFC vložila tožbo za izpolnitev pogodbe o partnerstvu in plačilo odškodnine. LM je v tem postopku prostovoljno interveniral. Družba TFC je z nasprotno tožbo predlagala ugotovitev ničnosti pogodbe o partnerstvu.

22

Tribunal de grande instance de Paris (okrožno sodišče v Parizu, Francija) je s sodbo z dne 10. januarja 2019 razveljavilo pogodbo o partnerstvu z obrazložitvijo, da so prejemki, določeni v tej pogodbi, v nasprotju z določbami člena L. 533‑22‑2 monetarnega in finančnega zakonika, potem ko je ugotovilo, da je družba TFC upravljala vsaj en sklad AIS, ter zavrnilo zahtevke HJ, IK in LM za izpolnitev navedene pogodbe in plačilo odškodnine, povezane z njeno neizpolnitvijo.

23

Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu, Francija) je s sodbo z dne 8. februarja 2021 navedeno sodbo potrdilo.

24

HJ, IK in LM so zoper to sodbo vložili kasacijsko pritožbo pri Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija), ki je predložitveno sodišče.

25

Navedeno sodišče navaja, da tožeče stranke iz postopka v glavni stvari trdijo, da iz člena 33, I, odloka št. 2013676, kakor se razlaga ob upoštevanju člena 61(1) Direktive 2011/61, izhaja, da so imeli upravitelji na voljo eno leto od 22. julija 2013, ki je bil rok za prenos te direktive, za uskladitev s pravili o praksah glede prejemkov AIS, določenimi v nacionalni zakonodaji, in za vložitev vloge za izdajo dovoljenja. Tožeče stranke naj bi ob sklicevanju na to, da je družba TFC dovoljenje pridobila šele 18. avgusta 2014, sklepale, da se ta pravila za to družbo na dan sklenitve pogodbe o partnerstvu, to je 27. junija 2014, niso uporabljala in da so se uporabljala le za variabilne prejemke, ki jih je navedena družba leta 2016 plačala za leto 2015. Podredno trdijo, da navedena pravila na dan sklenitve pogodbe o partnerstvu nikakor niso bila zavezujoča.

26

Predložitveno sodišče ugotavlja, da se tožeče stranke iz postopka v glavni stvari v podporo svoji analizi sklicujejo na tri dokumente.

27

Prvič, tožeče stranke iz postopka v glavni stvari se sklicujejo na dokument, ki ga je Komisija pripravila v angleščini in je naslovljen „AIFMD Q&As from the European Commission“ (vprašanja in odgovori Evropske komisije glede Direktive 2011/61), iz katerega naj bi izhajalo, da se „[v] enoletnem prehodnem obdobju pričakuje, da si bodo [UAIS] kar najbolj prizadevali, da bi izpolnili zahteve iz nacionalnega zakona o prenosu Direktive [2011/61]. Obveznost zaprositi za dovoljenje […] je pravno zavezujoča, vendar se lahko izpolni v roku enega leta po začetku veljavnosti Direktive. Kar zadeva druge obveznosti, določene z Direktivo [2011/61] (kot so […] prejemki […]), mora upravitelj, ki bi na dan začetka veljavnosti Direktive [2011/61] že obstajal, v prehodnem obdobju sprejeti vse ukrepe (to pomeni, da si mora prizadevati po najboljših močeh) za ravnanje v skladu z Direktivo [2011/61] glede vseh dejavnosti, ki se opravljajo po začetku veljavnosti te direktive (22. julij 2013). Po tem prehodnem obdobju so vse obveznosti, ki izhajajo iz Direktive [2011/61], pravno zavezujoče.“

28

Drugič, tožeče stranke iz postopka v glavni stvari se opirajo na „seznam vprašanj in odgovorov glede Direktive [2011/61]“, ki ga je objavil ESMA in v katerem je pojasnjeno:

„[…] Ko ima podjetje dovoljenje v zvezi z AIS, zanj veljajo pravila o prejemkih iz Direktive [2011/61] in smernice v zvezi s prejemki. Upoštevna pravila je torej treba začeti uporabljati z dnem pridobitve dovoljenja.

Kar pa zadeva pravila o variabilnih prejemkih […], jih morajo upravitelji uporabiti za izračun plačil, povezanih z novim dodeljevanjem variabilnih prejemkov njihovim zaposlenim s posebno naravo dela (kot so opredeljeni v smernicah v zvezi s prejemki), za obdobja ocenjevanja uspešnosti, ki sledijo tistemu, v katerem so pridobili dovoljenje. Tako bo treba sistem variabilnih prejemkov [upraviteljev] uporabljati le za polna obdobja ocenjevanja uspešnosti in bo moral biti uporabljen za prvo polno obdobje ocenjevanja uspešnosti po tem, ko je upravitelj pridobil dovoljenje.

Na primer: za upravitelja, ki že upravlja AIS, katerega obračunsko leto se zaključi 31. decembra, ter ki vloži zahtevo za pridobitev dovoljenja pred 22. julijem 2014 in pridobi dovoljenje po tem datumu (tudi če je dovoljenje pridobljeno po 31. decembru 2014), se morajo pravila Direktive [2011/61] v zvezi z variabilnimi prejemki uporabiti za izračun plačil, povezanih z obračunskim letom 2015.“

29

Tretjič, tožeče stranke iz postopka v glavni stvari se sklicujejo na „Guide AIFM – Rémunération“ (priročnik za UAIS – prejemki), ki ga je objavil Autorité des marchés financiers (AMF), ki je francoski organ, pristojen za zagotavljanje zaščite prihrankov, vloženih v finančne produkte, obveščanje vlagateljev in pravilno delovanje trgov. Ta priročnik določa:

„Na podlagi člena 61[(1)] Direktive [2011/61] bodo družbe za upravljanje, ki obstajajo 22. julija 2013, imele na voljo eno leto, in sicer do 22. julija 2014, za uskladitev z obveznostmi, ki jih določa Direktiva [2011/61], in za vložitev zahteve za pridobitev dovoljenja pri svojem pristojnem organu.

Tako so možni trije primeri:

30

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da družba TFC meni, da so se na dan sklenitve pogodbe o partnerstvu, to je 27. junija 2014, uporabljale določbe člena L. 533‑22‑2 monetarnega in finančnega zakonika, ker čeprav odlok št. 2013‑667, s katerim je bila uvedena ta določba, določa odložen začetek veljavnosti nekaterih določb za prenos, to ne velja za določbe, s katerimi se subjektom nalaga, da vzpostavijo prakse in politike glede prejemkov poslovodij družb za upravljanje AIS, ki so „skladne s premišljenim in učinkovitim obvladovanjem tveganja“. Družba TFC naj bi še trdila, da tudi ob predpostavki, da imajo upravitelji na voljo določeno obdobje za uskladitev z novimi določbami, ki izhajajo iz prenosa Direktive 2011/61, med tem obdobjem ne morejo skleniti pogodbe, ki določa prejemke, ki so v nasprotju s členom 13 te direktive, saj naj bi člen 61(1) te direktive od njih zahteval, da „sprejmejo vse potrebne ukrepe za ravnanje v skladu z nacionalno zakonodajo, ki izhaja iz te direktive“.

31

Navedeno sodišče ugotavlja, da se zdi, da se v dokumentu, ki ga je pripravila Komisija in je naveden v točki 26 te sodbe, priznava obstoj enoletnega prehodnega obdobja, ki se izteče 21. julija 2014, in da se je pred tem datumom od upraviteljev pričakovalo samo, da si kar najbolj prizadevajo za ravnanje v skladu z zahtevami nacionalnega zakona za prenos Direktive 2011/61, ter da vse obveznosti, ki izhajajo iz te direktive, postanejo pravno zavezujoče šele po tem datumu. V skladu s to analizo naj ne bi bil upošteven niti datum vložitve zahteve za pridobitev dovoljenja niti datum pridobitve dovoljenja.

32

Po mnenju navedenega sodišča pa se zdi, da iz analiz, ki sta jih podala ESMA in AMF, izhaja, da za upravitelja pravila o praksah glede prejemkov iz Direktive 2011/61 veljajo šele od datuma, ko je ta pridobil dovoljenje, medtem ko pred izdajo tega dovoljenja ta pravila zanj ne veljajo. Poleg tega naj bi se v skladu s temi analizami navedena pravila uporabljala šele od začetka poslovnega leta po odobritvi.

33

Predložitveno sodišče meni, da za razumevanje člena 61(1) Direktive 2011/61 nobena od predlaganih razlag ni „očitna“, zlasti ker je mogoča drugačna razlaga, pri kateri bi se razlikovalo glede na to, ali je bilo o prejemkih dogovorjeno pred prenosom Direktive 2011/61 v nacionalno pravo ali po njem. V prvem primeru naj bi bilo mogoče priznati, da je od upravitelja težko zahtevati, da takoj izpodbija prejemek, ki ni bil v nasprotju z nobenim pravilom, ko je bil določen, in da se lahko od upravitelja v prehodnem obdobju kvečjemu zahteva, naj si kar najbolj prizadeva izpolniti nove zahteve glede prejemkov. V drugem primeru naj bi bilo mogoče, da bi se z začetkom veljavnosti nacionalnega akta za prenos Direktive 2011/61 upravitelju takoj prepovedalo prihodnje dogovarjanje za prejemke, ki bi bili v nasprotju s pravili, določenimi s to direktivo, ki je že začela veljati.

34

V teh okoliščinah je Cour de cassation (kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1. (a) Ali je treba člen 13 in člen 61(1) [Direktive 2011/61] razlagati tako, da morajo upravitelji, ki so opravljali dejavnosti v skladu s [to] direktivo pred 22. julijem 2013, izpolnjevati obveznosti v zvezi s politikami in praksami glede prejemkov:

35

Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari v pisnih stališčih izpodbijajo, čeprav implicitno, dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, pri čemer trdijo, da spor o glavni stvari ratione materiae ne spada na področje uporabe Direktive 2011/61.

36

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, uvedenega s členom 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Zato Sodišče, kadar se zastavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma mora odločiti (sodbi z dne 14. julija 2022, Volkswagen, C‑134/20, EU:C:2022:571, točka 56 in navedena sodna praksa, in z dne 11. januarja 2024, Nárokuj, C‑755/22, EU:C:2024:10, točka 17).

37

Iz tega izhaja, da za vprašanja v zvezi s pravom Unije velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju nacionalnega sodišča za predhodno odločanje samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 21. marca 2023, Mercedes-Benz Group (Odgovornost proizvajalcev vozil z odklopnimi napravami), C‑100/21, EU:C:2023:229, točka 53 in navedena sodna praksa).

38

V obravnavani zadevi se postavljeni vprašanji nanašata na razlago Direktive 2011/61. Poleg tega je iz predložitvene odločbe razvidno, da sta prvostopenjsko in pritožbeno sodišče ugotovili dejansko stanje iz postopka v glavni stvari, ki ga izpodbijajo tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, predložitveno sodišče pa je pojasnilo, da je odgovor na ti vprašanji nujen za rešitev spora. Nazadnje, predložitvena odločba vsebuje vse dejanske in pravne elemente, ki omogočajo koristen odgovor na navedeni vprašanji.

39

Iz tega sledi, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

40

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, od katerega trenutka dalje so morale države članice od upraviteljev, ki so opravljali dejavnosti na podlagi Direktive 2011/61, zahtevati, da izpolnijo obveznosti v zvezi s politikami in praksami glede prejemkov, ki izhajajo iz člena 13 te direktive.

41

V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 13(1) Direktive 2011/61 državam članicam nalaga, da od upraviteljev zahtevajo, da imajo politike in prakse glede prejemkov za nekatere kategorije osebja, ki so skladne z dobrim in učinkovitim obvladovanjem tveganja in dajejo prednost takemu obvladovanju ter ne spodbujajo tveganja, ki ni skladno s profili tveganja, pravili upravljanja ali aktom o ustanovitvi AIS, ki ga upravljajo.

42

Člen 66 te direktive določa, da države članice najpozneje do 22. julija 2013 sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, in da te predpise uporabljajo od tega datuma.

43

Člen 61(1) Direktive 2011/61, naslovljen „Prehodne določbe“, pa določa, da upravitelji, ki so opravljali dejavnost pred 22. julijem 2013, „sprejmejo vse potrebne ukrepe za ravnanje v skladu z nacionalno zakonodajo, ki izhaja iz te direktive, in predloži[jo] zahtevo za pridobitev dovoljenja v enem letu po tem datumu“.

44

Iz besedila te določbe je razvidno, da Direktiva 2011/61 državam članicam ne nalaga obveznosti, da od 22. julija 2013 zahtevajo, da ta kategorija upraviteljev izpolnjuje določbe člena 13(1) te direktive.

45

Vendar zgolj na podlagi besedila člena 61(1) Direktive 2011/61 ni mogoče določiti datuma, od katerega so obveznosti iz člena 13(1) te direktive, kakor so bile prenesene v nacionalno pravo, postale zavezujoče za te upravitelje, saj iz navedenega člena izhaja, da je ta datum lahko bodisi datum izteka enoletnega roka od 22. julija 2013, ki ga določa ta določba, bodisi datum pridobitve dovoljenja za upravitelja, na katerega se ta določba nanaša.

46

Ob tem je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi kontekst, v katerega je umeščena, ter cilje in namen, ki jim sledi akt, katerega del je (sodba z dne 7. marca 2024, IAB Europe, C‑604/22, EU:C:2024:214, točka 34 in navedena sodna praksa).

47

Glede konteksta, v katerega je umeščen člen 61(1) Direktive 2011/61, je treba glede na to, da ta določba določa enoletni rok od 22. julija 2013, v katerem morajo zadevni upravitelji vložiti zahtevo za pridobitev dovoljenja, med drugim upoštevati določbe te direktive, ki se nanašajo na dovoljenje, ki je med drugim določeno v členih od 6 do 8 te direktive.

48

Člen 6(1) Direktive 2011/61 določa, po eni strani, da države članice zagotovijo, da noben upravitelj, ki nima dovoljenja v skladu z navedeno direktivo, ne upravlja AIS, in po drugi strani, da mora upravitelj, ki ima dovoljenje v skladu z navedeno direktivo, vedno izpolnjevati pogoje za izdajo dovoljenja iz navedene direktive.

49

Člen 7(2)(d) Direktive 2011/61 določa, da so med informacijami, ki jih morajo upravitelji predložiti organom, pristojnim za izdajo dovoljenja, med drugim informacije o politikah in praksah glede prejemkov v skladu s členom 13 te direktive.

50

Nazadnje, iz člena 8(1)(a) Direktive 2011/61 je razvidno, da se zahtevano dovoljenje izda le, če pristojni organi menijo, da bo zadevni upravitelj lahko izpolnjeval pogoje iz te direktive.

51

Iz teh določb izhaja, prvič, da je za opravljanje dejavnosti upravitelja potrebno dovoljenje, drugič, da se to dovoljenje izda le, če se pristojni organi glede na informacije, ki jim jih je zadevni upravitelj predložil v zahtevi za izdajo dovoljenja, prepričajo, da je upravitelj sposoben izpolnjevati obveznosti iz Direktive 2011/61, in tretjič, da mora ta upravitelj po izdaji dovoljenja trajno izpolnjevati te obveznosti, vključno s tistimi, ki izhajajo iz člena 13 te direktive. Iz tega sledi, da je v okviru Direktive 2011/61 datum izdaje dovoljenja ključnega pomena.

52

Ker člen 61(1) Direktive 2011/61 izrecno določa, da morajo upravitelji, ki so pred 22. julijem 2013 že opravljali dejavnosti na podlagi te direktive, v enem letu od tega datuma vložiti zahtevo za izdajo dovoljenja, je treba to določbo ob upoštevanju členov od 6 do 8 navedene direktive razlagati tako, da so morali ti upravitelji v celoti izpolnjevati obveznosti iz te direktive, zlasti v zvezi s svojimi politikami in praksami glede prejemkov, kot so bile prenesene v nacionalno pravo, šele od datuma, ko so pridobili dovoljenje, pod pogojem, da so v enem letu od 22. julija 2013 vložili zahtevo za izdajo dovoljenja.

53

Ta razlaga je v skladu s cilji Direktive 2011/61.

54

Iz sodne prakse izhaja, da sta ta cilja, kot je potrjeno v uvodni izjavi 24 Direktive 2011/61, varstvo vlagateljev, zlasti kadar so njihovi interesi lahko v navzkrižju z interesi upraviteljev tako z vidika tveganja kot z vidika trajnosti naložbenih odločitev, in zagotavljanje stabilnosti finančnega sistema. Natančneje, v tem okviru je namen politik in praks glede prejemkov, urejenih z Direktivo 2011/61, dajati prednost preudarnemu in učinkovitemu obvladovanju tveganja, ne pa spodbujati tveganje, ki je neskladno s profili tveganja, pravili upravljanja ali ustanovnimi listinami AIS (glej v tem smislu sodbo z dne 1. avgusta 2022, HOLD Alapkezelő, C‑352/20, EU:C:2022:606, točki 52 in 54).

55

Čeprav navedeni cilji sicer veljajo za dejavnosti vseh upraviteljev, je treba opozoriti tudi, da Direktiva 2011/61 glede upraviteljev, ki so delovali že pred 22. julijem 2013, izrecno določa prehodno obdobje, katerega namen je tem upraviteljem omogočiti dodaten čas, da se jim omogoči skladnost z zahtevami, uvedenimi s to direktivo, tako da sprejmejo „vse potrebne ukrepe za ravnanje v skladu z nacionalno zakonodajo, ki izhaja iz [navedene] direktive“.

56

Kar zadeva morebitno upoštevnost datuma, na katerega je bilo dogovorjeno o prejemku, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se novo pravno pravilo uporablja od začetka veljavnosti akta, v katerem je vsebovano, in čeprav se ne uporablja za pravne položaje, ki so nastali in se v celoti končali med veljavnostjo starega predpisa, se uporablja za njihove prihodnje učinke in nove pravne položaje. Drugače je le – ob upoštevanju načela prepovedi retroaktivnosti pravnih aktov – če so novemu pravilu dodane posebne določbe, ki izrecno določajo njegovo časovno veljavnost (sodba z dne 13. julija 2023, Banco Santander (Napotilo na uradni indeks), C‑265/22, EU:C:2023:578, točka 37 in navedena sodna praksa).

57

V obravnavani zadevi so po eni strani novemu pravilu dodane posebne določbe, ki izrecno določajo njegovo časovno veljavnost, in sicer člen 61(1) Direktive 2011/61. Po drugi strani pa, ker je bila pogodba o partnerstvu sklenjena 27. junija 2014 in ker je ta pogodba na dan, ko je družba TFC pridobila dovoljenje, torej 18. avgusta 2014, še vedno veljala ter je določala različne prejemke v korist HJ, IK in LM, očitno pravni položaj ni nastal in je navedena pogodba še naprej učinkovala, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

58

Iz tega sledi, da datum, na katerega je bilo dogovorjeno o prejemku na podlagi te pogodbe, ni upošteven za odgovor na prvo vprašanje, in to še toliko manj, ker je zakonodajalec Unije s prehodnim obdobjem iz člena 61(1) Direktive 2011/61 za upravitelje, ki so pred 22. julijem 2013 opravljali dejavnosti na podlagi te direktive, izrecno določil možnost, da se postopno prilagodijo zahtevam iz navedene direktive.

59

V nasprotju s tem, kar tožeče stranke iz postopka v glavni stvari trdijo v pisnih stališčih, je ta razlaga tudi v skladu z načelom pravne varnosti, ki v skladu s sodno prakso nasprotuje retroaktivni uporabi novega pravnega pravila za položaj, ki je obstajal pred začetkom njegove veljavnosti, in ki zahteva, da je treba vsako dejansko stanje, če ni izrecno navedeno drugače, običajno presojati ob upoštevanju pravnih pravil, ki so veljavna v tistem času (glej v tem smislu sodbo z dne 25. januarja 2022, VYSOČINA WIND, C‑181/20, EU:C:2022:51, točka 47 in navedena sodna praksa). Poleg tega ta razlaga, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 77 sklepnih predlogov, ustreza razlagi ESMA, ki na podlagi člena 13(2) Direktive 2011/61 zagotavlja sprejetje smernic za premišljeno politiko prejemkov, ki so v skladu s Prilogo II k tej direktivi, ter ki je v informacijah, ki jih ta organ da na voljo javnosti in ki so navedene v točki 28 te sodbe, izrecno navedel, da se pravila te direktive o prejemkih in s tem povezane smernice za upravitelje uporabljajo od datuma pridobitve njihovega dovoljenja.

60

Glede na vse navedeno je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 61(1) Direktive 2011/61 razlagati tako, da so morale države članice od upraviteljev, ki so dejavnosti na podlagi te direktive opravljali pred 22. julijem 2013, zahtevati, da obveznosti v zvezi s politikami in praksami glede prejemkov iz člena 13(1) navedene direktive v celoti izpolnjujejo od datuma pridobitve dovoljenja, če so zahtevo za dovoljenje vložili v enoletnem roku od 22. julija 2013.

61

Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je mogoče šteti, da je upravitelj, ki je v obdobju od 22. julija 2013 do datuma pridobitve dovoljenja zaposlil delavca ali imenoval poslovodjo družbe z uporabo plačilnih pogojev, ki niso v skladu z zahtevami iz nacionalne določbe, s katero je bil prenesen člen 13 Direktive 2011/61, sprejel vse potrebne ukrepe za ravnanje v skladu z nacionalno zakonodajo, ki izhaja iz te direktive, v smislu člena 61 te direktive.

62

Predložitveno sodišče želi torej v bistvu izvedeti, kakšen je obseg besedne zveze iz člena 61(1) Direktive 2011/61, v skladu s katero ti upravitelji v prehodnem obdobju iz te določbe „sprejmejo vse potrebne ukrepe za ravnanje v skladu z nacionalno zakonodajo, ki izhaja iz te direktive“, kar zadeva politike in prakse glede prejemkov iz člena 13 te direktive.

63

Kot je po eni strani navedeno v točki 51 te sodbe, se dovoljenje izda le, če se pristojni organi ob upoštevanju informacij, ki jih je zadevni upravitelj predložil v zahtevi za izdajo dovoljenja, prepričajo, da je upravitelj sposoben izpolnjevati obveznosti iz Direktive 2011/61. Na dan izdaje dovoljenja morajo namreč ti upravitelji imeti politike in prakse glede prejemkov, ki so v skladu z obveznostmi iz člena 13(1) te direktive, kot so bile prenesene v nacionalno pravo. Poleg tega mora ta upravitelj po izdaji dovoljenja stalno izpolnjevati te obveznosti, vključno s tistimi, ki izhajajo iz člena 13 te direktive.

64

Po drugi strani pa iz točke 58 te sodbe izhaja, da je cilj prehodnega obdobja iz člena 61 Direktive 2011/61 to, da se zadevnim upraviteljem omogoči, da se postopno prilagodijo zahtevam iz Direktive 2011/61.

65

Da pa bi se ohranil polni učinek Direktive 2011/61, je treba ugotoviti, da čeprav morajo države članice v prehodnem obdobju enega leta iz člena 61(1) te direktive zagotoviti, da upravitelji, ki so pred 22. julijem 2013 že opravljali dejavnosti na podlagi navedene direktive, sprejmejo vse potrebne ukrepe za uskladitev z nacionalno zakonodajo, ki izhaja iz te direktive, pa morajo te države članice tudi zagotoviti, da ti upravitelji ne sprejmejo ukrepov, ki bi lahko resno ogrozili uresničevanje cilja, ki ga določa ta direktiva.

66

Zato je treba ugotoviti, da je treba besedno zvezo „sprejmejo vse potrebne ukrepe za ravnanje v skladu z nacionalno zakonodajo, ki izhaja iz te direktive“ v smislu navedene določbe razlagati tako, da za upravitelje, ki so dejavnost opravljali pred 22. julijem 2013, pomeni, da se morajo vzdržati sprejemanja ukrepov, ki bi lahko resno ogrozili uresničitev cilja Direktive 2011/61.

67

Glede na vse navedeno je treba na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 61(1) Direktive 2011/61 razlagati tako, da besedna zveza „sprejmejo vse potrebne ukrepe za ravnanje v skladu z nacionalno zakonodajo, ki izhaja iz te direktive“ za upravitelje, ki so dejavnost opravljali pred 22. julijem 2013, pomeni, da se morajo vzdržati sprejemanja ukrepov, ki bi lahko resno ogrozili uresničitev cilja te direktive.

68

Ker je ta postopek za stranke iz postopka v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: