–

za HUK-COBURG-Allgemeine Versicherung AG G. I. Ilieva in L. I. Todev, advokati,

–

za češko vlado A. Edelmannová, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,

–

za nemško vlado J. Möller, P. Busche in M. Hellmann, agenti,

–

za Evropsko komisijo C. Georgieva in W. Wils, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 16 Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti („Rim II“) (UL 2007, L 199, str. 40).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med E.N.I. in Y.K.I., bolgarskima državljanoma, na eni strani ter družbo HUK-COBURG-Allgemeine Versicherung AG (v nadaljevanju: HUK-COBURG) na drugi strani glede odškodnine zadnjenavedene družbe iz naslova obvezne civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil, za nepremoženjsko škodo, ki sta jo prvonavedena utrpela zaradi smrti njune hčerke v prometni nesreči v Nemčiji.

3

V uvodnih izjavah 6, 7, 14, 16 in 32 Uredbe Rim II je navedeno:

[…]

[…]

[…]

4

Člen 4(1) te uredbe določa:

„Če v tej uredbi ni določeno drugače, je pravo, ki se uporablja za nepogodbeno obveznost, nastalo iz škodnega dejanja, pravo države, v kateri škoda nastane, ne glede na državo, v kateri se je zgodil dogodek, ki je povzročil nastalo škodo, in ne glede na državo ali države, v kateri so nastale posredne posledice.“

5

Člen 15(c) navedene uredbe določa:

„Pravo, ki se na podlagi te uredbe uporablja za nepogodbene obveznosti, ureja zlasti:

[…]

[…].“

6

Člen 16 navedene uredbe, naslovljen „Prevladujoče obvezne določbe“, določa:

„Ta uredba ne omejuje uporabe določb prava pristojnega sodišča, kadar so te obvezne ne glede na pravo, ki se sicer uporablja za nepogodbene obveznosti.“

7

Člen 9 Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) (UL 2008, L 177, str. 6) (v nadaljevanju: Uredba Rim I), naslovljen „Prevladujoče obvezne določbe“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„(1)   Prevladujoče obvezne določbe so določbe, katerih upoštevanje je po mnenju države bistvenega pomena za zaščito njenih javnih interesov, kot je na primer njena politična, socialna ali gospodarska ureditev, in sicer do take mere, da se te določbe uporabljajo za vse primere, ki sodijo na njihovo področje uporabe, ne glede na to, katero pravo se sicer uporablja za pogodbo na podlagi te uredbe.

2.   Nobena določba te uredbe ne omejuje uporabe prevladujočih obveznih določb prava države sodišča, pred katerim poteka postopek.“

8

Deliktno odgovornost v bolgarskem pravu urejajo določbe členov od 45 do 54 zakon za zadalzheniyata i dogovorite (zakon o obligacijskih razmerjih in pogodbah, DV št. 275 z dne 22. novembra 1950), v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: ZZD).

9

Člen 45 ZZD določa:

„(1)   Vsakdo je dolžan povrniti škodo, povzročeno drugemu.

(2)   V vseh primerih deliktnega dejanja se kršitev domneva, dokler se ne dokaže nasprotno.“

10

Člen 52 ZZD določa:

„Odškodnino za nepremoženjsko škodo pravično določi sodišče.“

11

Člen 253 Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik) naslovljen „Nepremoženjska škoda“, v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: BGB), določa:

„(1)   Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo se lahko zahteva le v zakonsko določenih primerih.

(2)   Če je treba plačati odškodnino zaradi posega v telo, zdravje, svobodo ali spolno nedotakljivost, se lahko tudi za nepremoženjsko škodo zahteva pravična denarna odškodnina.“

12

Člen 823 BGB, naslovljen „Obveznost povrnitve škode“, v odstavku 1 določa:

„Kdor naklepno ali iz malomarnosti protipravno poseže v življenje, telo, zdravje, svobodo, lastnino ali drugo pravico drugega, mu je dolžan povrniti s tem nastalo škodo.“

13

Člen 7 Straßenverkehrsgesetz (zakon o cestnem prometu) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, naslovljen „Odgovornost imetnika vozila, uporaba motornega vozila brez vednosti in soglasja imetnika“, v odstavku 1 določa:

„Če se pri uporabi motornega vozila povzroči smrt osebe, telesna poškodba ali okvara zdravja ali če je poškodovana stvar, mora lastnik oškodovani stranki povrniti nastalo škodo.“

14

Člen 11 zakona o cestnem prometu v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, je naslovljen „Obseg obveznosti povračila škode v primeru telesnih poškodb“. Ta člen določa:

„V primeru telesne poškodbe ali okvare zdravja se povrnejo stroški zdravljenja in premoženjska škoda, ki je oškodovancu nastala s tem, da je zaradi telesne poškodbe ali okvare zdravja njegova sposobnost opravljati delo začasno ali trajno izgubljena ali zmanjšana ali se njegove potrebe začasno ali trajno povečajo. Prav tako se lahko zahteva pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo.“

15

Člen 115 Gesetz über den Versicherungsvertrag (zakon o zavarovalnih pogodbah) z dne 23. novembra 2007 (BGBl. 2007 I, str. 2631) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, in ki je naslovljen „Pravica do neposredne tožbe“, v odstavku 1 določa:

„Tretja oseba lahko svojo pravico do odškodnine uveljavlja tudi proti zavarovalnici,

1.   če gre za zavarovanje civilne odgovornosti, katerega predmet je izpolnitev obveznosti zavarovanja, ki izhaja iz zakona o obveznem zavarovanju […]

[…]

Pravica do neposredne tožbe izhaja iz obveznosti zavarovalnice na podlagi zavarovalnega razmerja, in, če te obveznosti ni, na podlagi člena 117 od (1) do (4). Zavarovalnica mora plačati denarno odškodnino. Zavarovalnica in zavarovalec, ki mora plačati odškodnino, sta solidarno odgovorna.“

16

Hči E.N.I. in Y.K.I., ki sta bolgarska državljana in tožeči stranki v postopku v glavni stvari, je 27. julija 2014 umrla v prometni nesreči v Nemčiji. Povzročitelj nesreče je bil zavarovan iz naslova obveznega zavarovanja civilne odgovornosti pri HUK-COBURG, zavarovalnici s sedežem v Nemčiji.

17

Tožeči stranki v postopku v glavni stvari sta 25. julija 2017 pri Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji, Bolgarija) zoper družbo HUK-COBURG vložili tožbo za plačilo odškodnine v višini 250.000 bolgarskih levov (BGN) (približno 125.000 EUR) vsakemu od njiju iz naslova povračila za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi smrti njune hčerke.

18

Družba HUK-COBURG je 27. septembra 2017 vsakemu od staršev plačala 2500 EUR za povračilo škode, nastale zaradi smrti njune hčerke.

19

Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) je s sodbo z dne 23. decembra 2019 delno ugodilo tožbi tožečih strank v postopku v glavni stvari in vsaki od njiju dodelilo odškodnino v višini 100.000 BGN (približno 50.000 EUR), od katere je bilo odšteto približno 2500 EUR, ki jih je plačala zavarovalnica.

20

Apelativen sad – Sofia (pritožbeno sodišče v Sofiji, Bolgarija) je to sodbo spremenilo. To sodišče je tožbo tožečih strank v postopku v glavni stvari v celoti zavrnilo, ker je menilo, da nista dokazali, da sta bolečina in psihične težave, ki sta ju utrpeli, povzročili patološko škodo, kar naj bi bilo na podlagi nemškega prava, ki se uporablja v skladu s členom 4(1) Uredbe Rim II, predpogoj za povračilo nepremoženjske škode. To sodišče je zavrnilo njuno trditev, da se na podlagi člena 16 Uredbe Rim II ne uporablja nemško pravo, ampak pravo sodišča, pred katerim poteka postopek, in sicer člen 52 ZZD. Po mnenju navedenega sodišča zneski, ki jih je družba HUK-COBURG že plačala, ne pomenijo priznanja utemeljenosti zahtevka tožečih strank v postopku v glavni stvari s strani zavarovalnice, in ustrezajo „majhni odškodnini“ za nepremoženjsko škodo, določeno v členu 253(2) BGB.

21

Tožeči stranki v postopku v glavni stvari sta zoper to sodbo vložili kasacijsko pritožbo pri Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče, Bolgarija), ki je predložitveno sodišče.

22

To sodišče najprej ugotavlja, da je nemška ureditev, ki bi se v obravnavani zadevi uporabljala na podlagi člena 4 Uredbe Rim II, enaka ureditvi iz zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 15. decembra 2022, HUK-COBURG-Allgemeine Versicherung (C‑577/21, EU:C:2022:992), ki se je nanašala na isto prometno nesrečo kot v obravnavani zadevi.

23

Dalje, navedeno sodišče navaja, da je Sodišče v tej sodbi menilo, da zadevna nemška ureditev spada na področje nacionalnega materialnega prava o civilni odgovornosti, na katero napotuje Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (UL 2009, L 263, str. 11). Ta nemška ureditev naj bi določala objektivno merilo, na podlagi katerega je mogoče opredeliti nepremoženjsko škodo, ki je lahko razlog za odškodnino ožjemu družinskemu članu oškodovanca v prometni nesreči. Sodišče naj bi razsodilo, da Direktiva 2009/103 ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa zavezujoča merila za določitev nepremoženjske škode, ki jo je mogoče povrniti.

24

Nazadnje, predložitveno sodišče pojasnjuje, da v nasprotju s to isto nemško ureditvijo, ki za pravico do odškodnine za nepremoženjsko škodo določa tri pogoje, in sicer, da je oškodovanec utrpel škodo za lastno zdravje, da je ožji družinski član neposrednega oškodovanca in da obstaja vzročna zveza med napako, ki jo je storila oseba, odgovorna za nesrečo, in to škodo, bolgarska zakonodaja, in sicer člen 52 ZZD določa, da odškodnino za nepremoženjsko škodo pravično določi sodišče. Iz zavezujoče sodne prakse Varhoven sad (vrhovno sodišče, Bolgarija) in Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče) izhaja, da so lahko v bolgarskem pravu predmet odškodnine vse psihične bolečine in trpljenje staršev zaradi smrti njihovega otroka zaradi prometne nesreče, ki je posledica deliktnega ali kvazideliktnega dejanja, ne da bi morala škoda posredno povzročiti patološko škodo tem staršem. Znesek odškodnine naj bi bil odvisen od posebnih okoliščin, značilnih za obravnavani primer, pri čemer znesek, ki se običajno dodeli za nepremoženjsko škodo staršu zaradi smrti otroka v prometni nesreči, ki se je zgodila leta 2014, znaša približno 120.000 BGN (približno 61.000 EUR). Predložitveno sodišče meni, da če bi bilo treba predlogu tožečih strank v postopku v glavni stvari ugoditi in bi bila dokazana patološka škoda, bi najvišji znesek odškodnine, ki bi jo slednji lahko dobili na podlagi nemškega prava, znašal 5000 EUR.

25

V teh okoliščinah je Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče) prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 16 [Uredbe Rim II] razlagati tako, da se določba nacionalnega prava, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki določa, da se pri določanju odškodnine za nepremoženjsko škodo v primerih, kadar je bila smrt bližnjih oseb povzročena z deliktom, uporabi temeljno načelo prava države članice, kot je načelo pravičnosti, lahko šteje za prevladujočo obvezno določbo v smislu tega člena?“

26

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 16 Uredbe Rim II razlagati tako, da je mogoče nacionalno določbo, ki določa, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki so jo utrpeli ožji družinski člani osebe, ki je umrla v prometni nesreči, določi pravično, šteti za „prevladujočo obvezno določbo“ v smislu tega člena.

27

V skladu s členom 4(1) Uredbe Rim II, če v tej uredbi ni določeno drugače, je pravo, ki se uporablja za nepogodbeno obveznost, ki nastane iz škodnega dejanja, pravo države, v kateri škoda nastane, ne glede na državo, v kateri se je zgodil dogodek, ki je povzročil nastalo škodo, in ne glede na državo ali države, v kateri so nastale posredne posledice. Člen 15(c) te uredbe določa, da pravo, ki se na podlagi te uredbe uporablja za nepogodbene obveznosti, ureja zlasti obstoj, naravo in oceno škode ali zahtevano odškodnino.

28

Vendar v skladu s členom 16 Uredbe Rim II določbe te uredbe ne posegajo v uporabo določb prava sodišča, pred katerim poteka postopek, ki zavezujoče urejajo položaj, ne glede na pravo, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti.

29

Na prvem mestu je treba ugotoviti, da je iz besedila člena 16 Uredbe Rim II na eni strani razvidno, da določa odstopanje od prava, ki se uporablja za nepogodbeno obveznost, določeno v skladu s kolizijskimi pravili iz te uredbe, kot sta člen 4 in člen 15(c) te uredbe, ker navedeni člen 16 dopušča uporabo določb prava države članice sodišča, pred katerim poteka postopek.

30

Zato je treba ta člen 16 razlagati ozko (glej po analogiji sodbo z dne 31. januarja 2019, Da Silva Martins, C‑149/18, EU:C:2019:84, točka 29 in navedena sodna praksa).

31

Poleg tega je cilj Uredbe Rim II, kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 6, 14 in 16, med drugim zagotoviti varnost glede prava, ki se uporablja, ne glede na državo, v kateri je vložena tožba, ter izboljšati predvidljivost sodnih odločb in zagotoviti razumno ravnotežje med interesi osebe, za katero se zatrjuje, da nosi odgovornost, in osebe, ki je utrpela škodo (sodba z dne 17. maja 2023, Fonds de Garantie des Victimes des Actes de Terrorisme et d’Autres Infractions (FGTI), C‑264/22, EU:C:2023:417, točka 30). Zato bi bila široka razlaga člena 16 Uredbe Rim II v nasprotju s tem ciljem.

32

Po drugi strani je iz besedila tega člena 16 razvidno, da se odstopanje, ki ga določa, uporablja, kadar so določbe prava sodišča, pred katerim poteka postopek, „obvezne“.

33

Da pa bi bilo mogoče take določbe uporabiti in upravičiti uporabo tega člena 16, mora biti pravni položaj, ki je predmet preučitve nacionalnega sodišča, dovolj tesno povezan z državo članico sodišča, pred katerim poteka postopek.

34

Neupoštevanje tujega prava, določenega na podlagi člena 4 Uredbe Rim II, torej pomeni, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 52 sklepnih predlogov, da mora to sodišče najprej preveriti, ali zadevni pravni položaj izkazuje takšne vezi s to državo članico.

35

Če je torej ta pravni položaj povezan z več državami članicami, je mogoče, da mora to sodišče – zlasti ob upoštevanju povezanosti istega pravnega položaja z državo članico, katere pravo se določi na podlagi kolizijskih pravil – ugotoviti neobstoj dovolj tesnih vezi z državo članico sodišča, pred katerim poteka postopek.

36

V obravnavanem primeru sta tožeči stranki v postopku v glavni stvari – ki sta bolgarska državljana s stalnim prebivališčem v Bolgariji – vložili tožbo pri sodišču te države članice. Vendar se je prometna nesreča, zaradi katere je umrla hčerka tožečih strank v postopku v glavni stvari, zgodila v Nemčiji. Povzročitelj nesreče je bil zavarovan pri zavarovalnici s sedežem v tej državi članici. Poleg tega sta bila tako oškodovanec kot povzročitelj navedene nesreče bolgarska državljana s prebivališčem v Nemčiji, kot je razvidno iz točk od 15 do 17 sodbe z dne 15. decembra 2022, HUK-COBURG-Allgemeine Versicherung (C‑577/21, EU:C:2022:992), ki se nanaša, kot je bilo navedeno v točki 22 te sodbe, na isto prometno nesrečo. Predložitveno sodišče mora zlasti na podlagi teh dejanskih elementov preveriti, ali v postopku v glavni stvari obstajajo dovolj tesne vezi z Bolgarijo.

37

Na drugem mestu, glede opredelitve nacionalne določbe kot „prevladujoča obvezna določba“ v smislu člena 16 Uredbe Rim II, je treba opozoriti, da je slednja identična opredelitvi „prevladujoča obvezna določba“ v smislu člena 9 Uredbe Rim I, tako da razlaga zadnjenavedenega pojma, ki jo poda Sodišče, velja tudi za prvi pojem, glede na zahtevo po doslednosti pri uporabi uredb Rim I in Rim II (glej v tem smislu sodbo z dne 31. januarja 2019, Da Silva Martins, C‑149/18, EU:C:2019:84, točka 28).

38

V členu 9 Uredbe Rim I so „prevladujoče obvezne določbe“ opredeljene kot določbe, katerih upoštevanje je po mnenju države bistvenega pomena za zaščito njenih javnih interesov, kot je njena politična, socialna ali gospodarska ureditev, in sicer do take mere, da se te določbe uporabljajo za vse primere, ki sodijo na njeno področje uporabe, ne glede na to, katero pravo se sicer uporablja za pogodbo na podlagi te uredbe.

39

V skladu s sodno prakso Sodišča v zvezi s tem členom 9 mora nacionalno sodišče v okviru svoje presoje, ali ima nacionalno pravo naravo „prevladujoče obvezne določbe“, upoštevati ne samo natančno vsebino tega prava, ampak tudi splošno sistematiko in vse okoliščine, v katerih je bilo sprejeto, da bi ga lahko štelo za obvezno, če se izkaže, da ga je nacionalni zakonodajalec sprejel zaradi zavarovanja interesa, ki ga je zadevna država članica ocenila za bistvenega (sodba z dne 31. januarja 2019, Da Silva Martins, C‑149/18, EU:C:2019:84, točka 30 in navedena sodna praksa).

40

Po analogiji mora nacionalno sodišče za ugotavljanje obstoja „prevladujoče obvezne določbe“ v smislu člena 16 Uredbe Rim II na podlagi podrobne analize besedila, splošne sistematike, ciljev in okoliščin sprejetja zadevne nacionalne določbe ugotoviti, da je navedena določba v nacionalnem pravnem redu tako pomembna, da upravičuje odstopanje od prava, določenega na podlagi člena 4 te uredbe (sodba z dne 31. januarja 2019, Da Silva Martins, C‑149/18, EU:C:2019:84, točka 31). Iz točk 30 in 34 te sodbe je razvidno, da uporaba prevladujoče obvezne določbe zahteva, da to sodišče navede posebej pomembne razloge, ki upravičujejo njeno uporabo.

41

Uporaba take določbe torej zahteva, da nacionalno sodišče, na eni strani, poleg besedila in splošne sistematike domnevno obvezne nacionalne določbe preveri tudi razloge in cilje, ki so privedli do njenega sprejetja, da bi ugotovilo, ali je nacionalni zakonodajalec nameraval to določbo šteti za obvezno zakonsko določbo. Tako mora to sodišče preučiti, ali je bila ta določba sprejeta za zaščito enega ali več interesov, ki jih država članica sodišča, pred katerim poteka postopek, šteje za bistvene, in ali navedena država članica meni, da je spoštovanje navedene določbe bistvenega pomena za zaščito teh interesov.

42

Na drugi strani mora iz presoje pravnega položaja, ki jo opravi nacionalno sodišče, ki o njem odloča, izhajati, da je uporaba iste določbe nujno potrebna za varstvo zadevnega bistvenega interesa v okoliščinah obravnavane zadeve.

43

Iz tega sledi, da nacionalno sodišče ne more uporabiti odstopanja, določenega v členu 16 Uredbe Rim II, če je cilj varstva zadevnega interesa, ki se uresničuje z zadevno določbo glede prava sodišča, pred katerim poteka postopek, mogoče doseči tudi z uporabo prava, določenega na podlagi kolizijskih pravil iz te uredbe.

44

Na tretjem mestu je treba ugotoviti, da lahko sodišča držav članic uporabijo prevladujoče obvezne določbe le v izjemnih okoliščinah, če je to upravičeno z „upoštevanjem javnega interesa“, kot je navedeno v uvodni izjavi 32 Uredbe Rim II. V zvezi s tem je iz opredelitve pojma „prevladujoča obvezna določba“, na katerega je bilo opozorjeno v točki 38 te sodbe, ki je glede na sodno prakso, navedeno v točki 37 te sodbe, identična opredelitvi pojma „prevladujoča obvezna določba“ iz člena 16 te uredbe, razvidno, da mora namen tega zakona ali določbe nujno biti varstvo posebej pomembnih javnih interesov, kot so interesi v zvezi z varstvom političnega, socialnega ali gospodarskega reda države članice sodišča, pred katerim poteka postopek. Gre za interese, za katere ta država članica meni, da so bistveni, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 39 te sodbe.

45

Iz sklicevanja v uvodni izjavi 32 Uredbe Rim II na pravila v zvezi z oceno povračila škode sicer res izhaja, da zakonodajalec Unije načeloma ni izključil možnosti, da bi se pravila, ki varujejo posamične interese, po potrebi lahko štela za prevladujoče obvezne določbe. Iz drugega dela te uvodne izjave je namreč razvidno, da lahko pristopi, na katerih temeljijo pravila s področja povračila nepogodbene škode, ki veljajo v državi članici, upravičijo uporabo prava sodišča, pred katerim poteka postopek, na podlagi člena 16 te uredbe.

46

Vendar bi nacionalno sodišče glede na opredelitev pojma „prevladujoče obvezne določbe“ lahko uporabilo nacionalne določbe, katerih namen je varstvo posamičnih interesov, na podlagi „prevladujočih obveznih določb“ le, če se na podlagi podrobne analize, ki jo mora opraviti nacionalno sodišče, jasno izkaže, da varstvo posamičnih interesov skupine oseb, na katere se nanašajo nacionalne določbe, ustreza ključnemu javnemu interesu, katerega varstvo zagotavlja navedena določba. Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 62 sklepnih predlogov, je treba dokazati obstoj zadostne povezave s takim javnim interesom, ki se v pravnem redu zadevne države članice sodišča, pred katerim poteka postopek, šteje za ključno.

47

V obravnavanem primeru, kot je razvidno iz točke 40 te sodbe, je člen 52 ZZD mogoče uporabiti za pravni položaj v postopku v glavni stvari namesto nemškega prava, ki je načeloma določeno na podlagi člena 4 Uredbe Rim II, le v primeru, če bi bila njegova uporaba utemeljena s posebej pomembnimi razlogi, ki odražajo javne interese, za katere zadevna država članica meni, da so bistveni, v bolgarskem pravnem redu. V zvezi s tem je predložitveno sodišče navedlo, da je načelo pravičnosti, ki se uveljavlja s členom 52 ZZD, temeljno načelo bolgarskega prava in del bolgarskega javnega reda. Ker je namen te določbe varstvo posamičnih interesov skupine fizičnih oseb, je treba opozoriti, da podrobna analiza, ki jo mora opraviti nacionalno sodišče, poleg tega zahteva, da se jasno izkaže, da to varstvo ustreza ključnemu javnemu interesu, katerega varstvo navedena določba zagotavlja, pri čemer zadevna država članica meni, da je njegovo spoštovanje bistvenega pomena.

48

Poleg tega, čeprav Sodišče ni pristojno za presojo nacionalne določbe glede na merila, navedena v točki 40 te sodbe, je treba opozoriti, da je iz točke 43 te sodbe razvidno, da je uporaba odstopanja iz člena 16 Uredbe Rim II izključena, kadar uporaba prava, določenega s to uredbo, omogoča tudi uresničitev cilja varstva bistvenega javnega interesa, ki ga zadevna določba prava sodišča, pred katerim poteka postopek, želi zaščititi.

49

V obravnavanem primeru je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da mora sodišče na podlagi člena 52 ZZD odškodnino za nepremoženjsko škodo sicer določiti „pravično“, vendar nemško pravo določa možnost „pravične odškodnine“ za isto škodo, tako da se zdi, da obe nacionalni ureditvi temeljita na načelu pravičnosti.

50

Vendar je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno tudi, na eni strani, da je najvišji znesek odškodnine, ki se lahko dodeli na podlagi nemškega prava, približno 5000 EUR, medtem ko naj bi znesek, ki se običajno dodeli na podlagi člena 52 ZZD, znašal približno 120.000 BGN (približno 61.000 EUR). Vendar, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 32 sklepnih predlogov, zgolj na podlagi dejstva, da uporaba prava sodišča, pred katerim poteka postopek, vodi do drugačne rešitve glede zneska odškodnine, kot če bi se uporabilo pravo, določeno s kolizijskim pravilom, ni mogoče sklepati, da z uporabo zadnjenavedenega prava ni mogoče doseči cilja varstva ključnega javnega interesa, ki je po potrebi varovan z zadevno določbo prava države članice sodišča, pred katerim poteka postopek.

51

Na drugi strani je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da se v skladu s členom 52 ZZD denarno nadomestilo lahko sistematično dodeli za psihične bolečine in trpljenje, medtem ko naj bi nemško pravo, določeno v skladu s členom 4 Uredbe Rim II, nadomestilo iz tega naslova dopuščalo le, če je škodni dogodek povzročil patološko škodo. Tako se zdi, da ta nemški in bolgarski zakon v teh dveh pogledih temeljita na popolnoma drugačnih idejah glede pravice do odškodnine, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

52

Zato ni mogoče izključiti, da bi lahko oškodovanec v enakih primerih iz naslova trpljenja in psihičnih bolečin, ki ju je utrpel in zaradi katerih ni nastala nobena patološka škoda, na podlagi bolgarskega prava dobil odškodnino v višini približno 120.000 BGN (približno 61.000 EUR), čeprav ta oseba v skladu z nemškim pravom ne bi mogla dobiti nobene odškodnine.

53

Zato mora predložitveno sodišče ugotoviti, ali uporaba nemškega prava, ki ne določa odškodnine za trpljenje in psihične bolečine, ki ne povzročijo patološke škode, omogoča uresničitev cilja varstva bistvenega javnega interesa, ki je, odvisno od primera, varovan s členom 52 ZZD.

54

Nazadnje, četrtič, opozoriti je treba, da je v skladu s sodno prakso Sodišča pravo države članice, ki zagotavlja minimalno varstvo, ki je določeno z direktivo Unije, mogoče zavrniti v korist prava države sodišča, pred katerim poteka postopek, iz razloga, ki se nanaša na njegovo zavezujočo naravo, če sodišče, ki odloča v zadevi, podrobno ugotovi, da je v okviru prenosa te direktive zakonodajalec države članice sodišča, pred katerim poteka postopek, v okviru njegovega pravnega reda ugotovil, da je bistveno, da se zadevni osebi prizna varstvo, ki presega varstvo, določeno v navedeni direktivi, pri čemer glede tega upošteva naravo in namen teh obveznih določb (glej v tem smislu sodbo z dne 17. septembra 2013, Unamar, C‑184/12, EU:C:2016:663, točke od 50 do 52).

55

Vendar je Sodišče v točkah od 34 do 37, 42 in 48 sodbe z dne 15. decembra 2022, HUK-COBURG-Allgemeine Versicherung (C‑577/21, EU:C:2022:992), v bistvu menilo, da čeprav morajo države članice zagotoviti, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki so jo utrpeli svojci oškodovancev v prometnih nesrečah, krita z obveznim zavarovanjem v višini najmanj minimalnih zneskov, določenih z Direktivo 2009/103, ta direktiva ne določa posebnih zahtev glede izbire ureditve civilne odgovornosti za določitev obsega odškodnine, ki jo je treba dodeliti na podlagi civilne odgovornosti zavarovanca, ki jo v bistvu določa nacionalno pravo.

56

Ker namen navedene direktive ni uskladiti obseg odškodnine za škodo posrednega oškodovanca prometne nesreče in ker torej ni mogoče šteti, da je bil člen 52 ZZD, katerega namen je določiti obseg odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tak oškodovanec, ni mogoče šteti, da je bil sprejet v okviru prenosa te direktive, ta člen 52 ne spada v položaj, na katerega se nanaša sodna praksa, navedena v točki 54 te sodbe.

57

Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti tako, da je treba člen 16 Uredbe Rim II razlagati tako, da nacionalne določbe, ki določa, da sodišče pravično določi odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki so jo utrpeli ožji družinski člani osebe, ki je umrla v prometni nesreči, ni mogoče šteti za „prevladujočo obvezno določbo“ v smislu tega člena, razen če sodišče, ki mu je spor predložen v obravnavo, na podlagi obstoja dovolj tesnih vezi z državo sodišča, pred katerim poteka postopek, in podrobne analize besedila, splošne sistematike, ciljev in okoliščin sprejetja te nacionalne določbe ugotovi, da je njeno spoštovanje v pravnem redu te države članice odločilno, ker se z njo uresničuje cilj varstva bistvenega javnega interesa, ki ga ni mogoče doseči z uporabo prava, določenega v skladu s členom 4 te uredbe.

58

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 16 Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti („Rim II“),

je treba razlagati tako, da

nacionalne določbe, ki določa, da sodišče pravično določi odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki so jo utrpeli ožji družinski člani osebe, ki je umrla v prometni nesreči, ni mogoče šteti za „prevladujočo obvezno določbo“ v smislu tega člena, razen če sodišče, ki mu je spor predložen v obravnavo, na podlagi obstoja dovolj tesnih vezi z državo sodišča, pred katerim poteka postopek, in podrobne analize besedila, splošne sistematike, ciljev in okoliščin sprejetja te nacionalne določbe ugotovi, da je njeno spoštovanje v pravnem redu te države članice odločilno, ker se z njo uresničuje cilj varstva bistvenega javnega interesa, ki ga ni mogoče doseči z uporabo prava, določenega v skladu s členom 4 te uredbe.