–

za XXX D. Andrien, avocat,

–

za belgijsko vlado M. Jacobs, C. Pochet in M. Van Regemorter, agentke, skupaj z E. Derriks in K. de Haesom, avocats,

–

za češko vlado M. Smolek, J. Očková in J. Vláčil, agenti,

–

za litovsko vlado E. Kurelaitytė, agentka,

–

za luksemburško vlado A. Germeaux in T. Schell, agenta,

–

za madžarsko vlado M. Z. Fehér, agent,

–

za nizozemsko vlado E. M. M. Besselink, agentka,

–

za Evropsko komisijo J. Hottiaux in A. Katsimerou, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive (EU) 2016/801 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav za namene raziskovanja, študija, opravljanja pripravništva, prostovoljskega dela, programov izmenjave učencev ali izobraževalnih projektov in dela varušk au pair (UL 2016, L 132, str. 21), zlasti člena 3, točka 3, člena 20(2)(f) in člena 34(5) te direktive, ter člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo XXX in État belge (belgijska država), ki jo zastopa državni sekretar za azil in migracijo, ker ji je ta zavrnila izdajo dovoljenja za prebivanje, za katero je zaprosila za namene študija v Belgiji.

3

V uvodnih izjavah 2, 3, 14, 41 in 60 Direktive 2016/801 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

4

Člen 3 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…].“

5

Člen 5 navedene direktive, naslovljen „Načela“, določa:

„1.   Sprejem državljanov tretjih držav v skladu s to direktivo je pogojen s preverjanjem pisnih dokazil, da državljan tretje države izpolnjuje:

2.   Države članice lahko zahtevajo, da prosilec predloži pisna dokazila iz odstavka 1 v uradnem jeziku zadevne države članice ali v katerem koli uradnem jeziku Unije, ki ga določi ta država članica.

3.   Kadar so izpolnjeni vsi splošni pogoji in ustrezni posebni pogoji, so državljani tretjih držav upravičeni do dovoljenja.

Kadar država članica izdaja dovoljenja za prebivanje le na svojem ozemlju in so izpolnjeni vsi pogoji za sprejem iz te direktive, zadevna država članica državljanu tretje države izda potrebni vizum.“

6

Člen 7 Direktive 2016/801, naslovljen „Splošni pogoji“, v odstavku 1 določa:

„V zvezi s sprejemom državljana tretje države na podlagi te direktive prosilec:

7

Člen 11 te direktive, naslovljen „Posebni pogoji za študente“, v odstavku 1 določa:

„Poleg splošnih pogojev iz člena 7 prosilec v zvezi s sprejemom državljana tretje države za namen študija predloži dokazila:

8

Člen 20 navedene direktive, naslovljen „Razlogi za zavrnitev“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Države članice zavrnejo prošnjo, kadar:

2.   Države članice lahko zavrnejo prošnjo, kadar:

[…]

9

Člen 21 Direktive 2016/801, naslovljen „Razlogi za odvzem ali nepodaljšanje dovoljenja“, v odstavku 1 določa:

„Države članice odvzamejo dovoljenje ali, kadar je ustrezno, zavrnejo njegovo podaljšanje, kadar:

[…]

10

Člen 24 te direktive, naslovljen „Gospodarske dejavnosti študentov“, določa:

„1.   Ob upoštevanju predpisov in pogojev, ki veljajo za zadevne dejavnosti v zadevni državi članici, imajo študenti pravico, da se ob študiju zaposlijo, lahko pa tudi opravljajo gospodarske dejavnosti kot samozaposlene osebe, ob upoštevanju omejitev iz odstavka 3.

2.   Po potrebi države članice študentom in/ali delodajalcem izdajo predhodno dovoljenje v skladu z nacionalnim pravom.

3.   Vsaka država članica za tako dejavnost določi največje število dovoljenih ur na teden ali dni ali mesecev na leto, ki ne sme biti manj kot 15 ur na teden, ali temu ustrezno število dni ali mesecev na leto. Pri tem se lahko upoštevajo pogoji na trgu delovne sile zadevne države članice.“

11

Člen 34 navedene direktive, naslovljen „Postopkovna jamstva in preglednost“, določa:

„1.   Pristojni organi zadevne države članice sprejmejo odločitev o prošnji za dovoljenje ali podaljšanje dovoljenja in v skladu s postopki obveščanja po nacionalnem pravu prosilca pisno uradno obvestijo o odločitvi čim prej, najpozneje pa v 90 dneh od dneva, ko je bila predložena popolna prošnja.

2.   Z odstopanjem od odstavka 1 tega člena se v primeru, da je postopek za sprejem povezan z odobrenim subjektom gostiteljem iz členov 9 in 15, odločitev o popolni prošnji sprejme čim prej, najpozneje pa v 60 dneh.

3.   Kadar so informacije ali dokumentacija, priložene v podporo prošnji, pomanjkljive, pristojni organi v razumnem roku uradno obvestijo prosilca o dodatnih informacijah, ki se zahtevajo, in določijo razumen rok za njihovo predložitev. Rok iz odstavkov 1 ali 2 se začasno prekine, dokler pristojni organi ne prejmejo zahtevanih dodatnih informacij. Če dodatne informacije ali dokumenti niso predloženi v roku, se lahko prošnja zavrne.

4.   O razlogih za odločitev o nedopustnosti ali zavrnitvi prošnje ali zavrnitvi podaljšanja je pisno obveščen prosilec. O razlogih za odločitev o odvzemu dovoljenja je pisno obveščen državljan tretje države. O razlogih za odločitev o odvzemu dovoljenja je lahko pisno obveščen tudi subjekt gostitelj.

5.   Zoper vse odločitve o nedopustnosti ali zavrnitvi prošnje ali zavrnitvi podaljšanja ali odvzemu dovoljenja je v zadevni državi članici mogoče vložiti pravno sredstvo v skladu z nacionalnim pravom. V pisnem uradnem obvestilu se navede sodišče ali upravni organ, pri katerem je mogoče vložiti pritožbo, in časovni rok za vložitev pritožbe.“

12

Člen 35 Direktive 2016/801, naslovljen „Preglednost in dostop do informacij“, določa:

„Države članice prosilcem zagotavljajo lahek dostop do informacij o vseh listinskih dokazih, potrebnih za prošnjo, ter informacij o pogojih vstopa in prebivanja, vključno s pravicami, obveznostmi in procesnimi jamstvi, za državljane tretjih držav, za katere se uporablja ta direktiva, in, kadar je ustrezno, njihove družinske člane. Te informacije, kadar je ustrezno, zajemajo raven zadostnih mesečnih sredstev, vključno z zadostnimi sredstvi, potrebnimi za kritje stroškov študija ali opravljanja pripravništva, kar ne vpliva na preučitev vsakega posameznega primera, in veljavne pristojbine.

Pristojni organi v vseh državah članicah objavljajo seznam subjektov gostiteljev, odobrenih za namene te direktive. Po vsaki morebitni spremembi takšnih seznamov se čim prej objavijo njihove posodobljene različice.“

13

Člen 40 te direktive, naslovljen „Prenos“, določa:

„1.   Države članice uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 23. maja 2018. Komisiji takoj sporočijo besedilo teh predpisov.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Vključijo tudi izjavo, da se v veljavnih zakonih in drugih predpisih sklicevanja na direktivi, razveljavljeni s to direktivo, štejejo kot sklicevanja na to direktivo. Način sklicevanja in obliko izjave določijo države članice.

2.   Države članice predložijo Komisiji besedila temeljnih predpisov nacionalnega prava, ki jih sprejmejo na področju, ki ga ureja ta direktiva.“

14

Člen 58 loi du 15 décembre 1980 sur l’accès au territoire, le séjour, l’établissement et l’éloignement des étrangers (zakon o vstopu na ozemlje, prebivanju, nastanitvi in odstranitvi tujcev, Moniteur belge z dne 31. decembra 1980, str. 14584) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon z dne 15. decembra 1980), določa:

„Če tujec, ki se želi v Belgiji udeležiti visokošolskega izobraževanja ali opraviti pripravljalno leto za visokošolsko izobraževanje, pri belgijskem diplomatskem ali konzularnem predstavništvu vloži prošnjo za dovoljenje za več kot trimesečno prebivanje v Kraljevini, je treba tako dovoljenje izdati, če zadevna oseba ni v enem od primerov iz člena 3, [točke] 1 in od 5 do 8, in če predloži naslednje dokumente:

[…]“

15

Člen 39/2(2) tega zakona določa:

„Conseil [du contentieux des étrangers (svet za spore v zvezi s tujci)] s sodbami odloči o drugih tožbah zaradi bistvenih kršitev postopka ali kršitev, za katere je predpisana posledica ničnost, zaradi prekoračitve ali zlorabe pooblastil.“

16

Pritožnica iz postopka v glavni stvari, državljanka tretje države, je 6. avgusta 2020 na podlagi člena 58 zakona z dne 15. decembra 1980 vložila prošnjo za izdajo vizuma za študij v Belgiji.

17

Z odločbo z dne 18. septembra 2020 ji je bila izdaja tega vizuma zavrnjena, ker naj bi iz nedoslednosti njenega študijskega načrta izhajalo, da ne namerava dejansko študirati v Belgiji, zato je pritožnica iz postopka v glavni stvari 28. septembra 2020 pri Conseil du contentieux des étrangers (svet za spore v zvezi s tujci) predlagala razglasitev ničnosti te odločbe, ki je njen predlog zavrnil s sodbo z dne 23. decembra 2020.

18

Conseil du contentieux des étrangers (svet za spore v zvezi s tujci) je v tej sodbi navedel, da v skladu s členom 58 zakona z dne 15. decembra 1980 prošnjo za dovoljenje za prebivanje vloži državljan tretje države, ki se „želi v Belgiji udeležiti visokošolskega izobraževanja ali opraviti pripravljalno leto za visokošolsko izobraževanje“. Iz tega je sklepal, da ta določba pristojnim organom nalaga, da preverijo dejansko voljo prosilca za študij v Belgiji.

19

Conseil du contentieux des étrangers (svet za spore v zvezi s tujci) je prav tako menil, da je mogoče zavrniti izdajo zaprošenega vizuma na podlagi tega člena 58, če namen prosilca ni študirati, čeprav člen 20(2)(f) Direktive 2016/801 kljub izteku roka za prenos iz člena 40(1) te direktive še ni bil prenesen v belgijski pravni red, ker možnost zavrnitve, določena v tem členu 20(2)(f), prav tako izhaja iz navedenega člena 58. Tako je menil, da je uporaba tega člena 58 v skladu z navedenim členom 20(2)(f).

20

Pritožnica iz postopka v glavni stvari je 19. januarja 2021 pri Conseil d’État (državni svet, Belgija), ki je predložitveno sodišče, vložila kasacijsko pritožbo zoper navedeno sodbo.

21

V okviru te pritožbe na prvem mestu trdi, da je Conseil du contentieux des étrangers (svet za spore v zvezi s tujci) napačno menil, da je uporaba člena 58 zakona z dne 15. decembra 1980 v okoliščinah iz postopka v glavni stvari v skladu s členom 20(2)(f) Direktive 2016/801, čeprav zadnjenavedena določba ni bila prenesena v belgijsko pravo in v nacionalnem pravu niso natančno določeni resni in objektivni razlogi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da naj bi državljan tretje države v njej prebival za namene, drugačne od tistih, za katere je zaprosil za sprejem na belgijsko ozemlje.

22

Pritožnica iz postopka v glavni stvari prav tako trdi, da je glede na opredelitev pojma „študent“ iz člena 3, točka 3, te direktive dovoljeno le preveriti, ali je državljan tretje države, ki je vložil prošnjo za izdajo vizuma za namene študija, sprejet v visokošolski zavod, ne pa preveriti, ali prosilec želi študirati.

23

État belge pa trdi, da ta člen 58 pristojnim organom priznava možnost, da preverijo, ali prosilec namerava študirati, v skladu z uvodno izjavo 41 navedene direktive, in to neodvisno od prenosa člena 20(2)(f) te direktive, tako da je mogoče zahtevati vse dokaze, ki so potrebni za oceno verodostojnosti prošnje za sprejem.

24

Predložitveno sodišče meni, da ker člen 20(2)(f) Direktive 2016/801 omogoča zavrnitev prošnje, vložene na podlagi te direktive, če se izkaže, da državljan tretje države želi prebivati za namene, drugačne od tistih, za katere je zaprosil za sprejem, imajo države članice nujno pravico preveriti, ali ta državljan resnično namerava študirati v državi članici gostiteljici. Vendar meni, da je treba ob upoštevanju dvomov, ki jih ima, in dejstva, da bo v zadevi dokončno odločilo, Sodišču postaviti vprašanje v zvezi s tem.

25

Poleg tega predložitveno sodišče meni, da je treba Sodišču prav tako postaviti vprašanje, da se ugotovi, ali – kot trdi pritožnica iz postopka v glavni stvari – uporaba člena 20(2)(f) navedene direktive za utemeljitev zavrnitve prošnje za dovoljenje za prebivanje zahteva, na eni strani, da nacionalna ureditev izrecno določa, da se ta prošnja lahko zavrne, kadar ima država članica gostiteljica dokaze ali resne in objektivne razloge za ugotovitev, da namerava državljan tretje države v njej prebivati za namene, drugačne od tistih, za katere je zaprosil za sprejem, in, na drugi strani, kadar nacionalna ureditev natančno določa, kateri so dokazi ali resni in objektivni razlogi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je tako.

26

Na drugem mestu, pritožnica iz postopka v glavni stvari trdi, da načini nadzora, ki ga izvaja Conseil du contentieux des étrangers (svet za spore v zvezi s tujci) in ki je omejen na nadzor zakonitosti, ne upoštevajo zahtev, ki izhajajo iz prava Unije. V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da člen 34(5) Direktive 2016/801 državam članicam nalaga, da določijo, da je zoper odločbe o zavrnitvi prošenj za dovoljenje za prebivanje mogoče vložiti pravno sredstvo, in meni, da morajo biti postopkovna pravila za to pravno sredstvo v skladu z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti.

27

Pojasnjuje, da je pravno sredstvo, ki je določeno v belgijskem pravu, in sicer v členu 39/2(2) zakona z dne 15. decembra 1980, ničnostna tožba in da gre za nadzor zakonitosti, ki pristojnemu sodišču – in sicer Conseil du contentieux des étrangers (svet za spore v zvezi s tujci) – ne daje reformatoričnega pooblastila, zato mu ne omogoča, da s svojo presojo nadomesti presojo pristojnih upravnih organov ali da sprejme novo odločbo namesto njih. Kljub temu so ti organi v primeru razglasitve ničnosti take odločbe vezani na pravnomočnost izreka sodbe in obrazložitve, ki je njegova nujna podlaga.

28

Ker pritožnica iz postopka v glavni stvari trdi, da je to, da Conseil du contentieux des étrangers (svet za spore v zvezi s tujci) nima reformatoričnega pooblastila, v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz člena 34(5) Direktive 2016/801, načela učinkovitosti in člena 47 Listine, predložitveno sodišče meni, da je treba v zvezi s tem Sodišču postaviti vprašanje.

29

V teh okoliščinah je Conseil d’État (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ta vprašanja:

30

Najprej je treba ugotoviti, da je tako iz predloga za sprejetje predhodne odločbe kot iz stališč, predloženih Sodišču, razvidno, da je bil člen 20(2)(f) Direktive 2016/801, ki določa, da lahko zadevna država članica prošnjo zavrne, če ima dokaze ali resne in objektivne razloge za ugotovitev, da naj bi državljan tretje države v njej prebival za namene, drugačne od tistih, za katere je zaprosil za sprejem, izrecno prenesen v belgijsko pravo šele po nastanku dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari.

31

Vendar predložitveno sodišče navaja, da je Conseil du contentieux des étrangers (svet za spore v zvezi s tujci) v sodbi z dne 23. decembra 2020 menil, da lahko pristojni organi, tudi če ta določba ni bila prenesena, v skladu s pravom Unije zavrnejo prošnjo za izdajo vizuma za študij v Belgiji, če dejanski namen prosilca ni študirati.

32

Poleg tega je belgijska vlada na obravnavi pred Sodiščem sicer potrdila, da člen 20(2)(f) te direktive v obdobju, ki je upoštevno za spor o glavni stvari, še ni bil izrecno prenesen v nacionalno pravo, vendar je v navezavi na svoja pisna stališča, v katerih trdi, da imajo pristojni organi ne glede na prenos te določbe možnost preveriti namero državljana tretje države, ki je vložil prošnjo za izdajo vizuma, za študij, pojasnila, da se spor o glavni stvari ne nanaša na tak prenos, ampak na pojem „študent“, kot je opredeljen v členu 3, točka 3, navedene direktive.

33

V teh okoliščinah je treba šteti, da predložitveno sodišče s prvima vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2016/801, zlasti glede na njen člen 3, točka 3, razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica – čeprav ni prenesla člena 20(2)(f) te direktive – zavrne prošnjo za sprejem na njeno ozemlje za namene študija z obrazložitvijo, da je državljan tretje države to prošnjo vložil, ne da bi imel dejanski namen študirati na ozemlju te države članice.

34

Na podlagi člena 5(3) navedene direktive je državljan tretje države, ki je vložil tako prošnjo, upravičen do dovoljenja za prebivanje na ozemlju zadevne države članice, če izpolnjuje splošne pogoje iz člena 7 Direktive 2016/801 in posebne pogoje, ki se uporabljajo glede na vrsto vložene prošnje, v obravnavanem primeru so to pogoji iz člena 11 te direktive za prošnje za sprejem za namene študija.

35

Iz tega sledi, da morajo države članice na podlagi tega člena 5(3) prosilcu, ki izpolnjuje zahteve iz členov 7 in 11 navedene direktive, izdati dovoljenje za prebivanje za namene študija (glej po analogiji sodbo z dne 10. septembra 2014, Ben Alaya, C‑491/13, EU:C:2014:2187, točka 31).

36

Nobena od teh zahtev pa se ne sklicuje izrecno na obstoj dejanskega namena študirati na ozemlju zadevne države članice.

37

Vendar se v skladu s splošnim načelom prava Unije posamezniki ne morejo sklicevati na določbe prava Unije z namenom goljufije ali zlorabe (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 2019, N Luxembourg 1 in drugi, C‑115/16, C‑118/16, C‑119/16 in C‑299/16, EU:C:2019:134, točka 96 in navedena sodna praksa).

38

Iz tega izhaja, da mora država članica odreči ugodnost določb prava Unije, kadar se te ne uveljavljajo zaradi uresničitve ciljev teh določb, temveč s ciljem, da se pridobi ugodnost iz prava Unije, medtem ko so pogoji za upravičenost do te ugodnosti izpolnjeni le formalno (sodba z dne 26. februarja 2019, N Luxembourg 1 in drugi, C‑115/16, C‑118/16, C‑119/16 in C‑299/16, EU:C:2019:134, točka 98).

39

Splošno načelo prepovedi zlorab je treba zato uporabiti zoper osebo, kadar se ta sklicuje na nekatera pravila prava Unije, ki določajo ugodnost, na način, ki ni skladen s cilji teh pravil (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 2019, N Luxembourg 1 in drugi, C‑115/16, C‑118/16, C‑119/16 in C‑299/16, EU:C:2019:134, točka 102).

40

Pojasniti je treba še, da ker z dejanji zlorabe ali goljufije ni mogoče utemeljiti pravice iz pravnega reda Unije, zavrnitev ugodnosti iz naslova direktive, v obravnavanem primeru Direktive 2016/801, ne pomeni naložitve obveznosti zadevnemu posamezniku na podlagi te direktive, temveč je ta zgolj posledica ugotovitve, da so objektivni pogoji za pridobitev želene ugodnosti, ki jih določa navedena direktiva v zvezi s to pravico, izpolnjeni le formalno (glej po analogiji sodbo z dne 26. februarja 2019, N Luxembourg 1 in drugi, C‑115/16, C‑118/16, C‑119/16 in C‑299/16, EU:C:2019:134, točka 119 in navedena sodna praksa).

41

Tako – čeprav člen 20(2)(f) Direktive 2016/801 določa, da lahko zadevna država članica prošnjo za sprejem na ozemlje, vloženo na podlagi te direktive, zavrne, če ima dokaze ali resne in objektivne razloge za ugotovitev, da naj bi državljan tretje države v njej prebival za namene, drugačne od tistih, za katere je zaprosil za sprejem – te določbe ni mogoče razlagati tako, da izključuje uporabo splošnega načela prava Unije o prepovedi zlorab, ker za uporabo tega načela ne velja zahteva po prenosu, kot to velja za določbe direktive (glej po analogiji sodbo z dne 26. februarja 2019, N Luxembourg 1 in drugi, C‑115/16, C‑118/16, C‑119/16 in C‑299/16, EU:C:2019:134, točka 105 in navedena sodna praksa).

42

V uvodni izjavi 41 Direktive 2016/801 je poleg tega navedeno, da bi morale države članice v primeru, da obstaja dvom glede utemeljitve vložene prošnje za sprejem, imeti možnost izvesti ustrezne preglede ali zahtevati potrebne dokaze, zlasti za preprečevanje zlorabe in napačne uporabe postopka, določenega s to direktivo.

43

Iz teh elementov izhaja, da morajo nacionalni organi in sodišča zavrniti ugodnost pravic iz navedene direktive, kadar se te uveljavljajo z namenom goljufije ali zlorabe, in to tudi, če zadevna država članica tega člena 20(2)(f) ni prenesla.

44

V zvezi s tem je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da je za dokaz o zlorabi na eni strani potreben skupek objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da cilj, ki se z ureditvijo Unije poskuša doseči, čeprav so bili spoštovani formalni pogoji, določeni v tej ureditvi, ni bil dosežen, in na drugi strani subjektivni element, to je namen pridobiti korist, ki izhaja iz ureditve Unije, tako da se umetno ustvarijo pogoji za pridobitev te koristi (sodba z dne 14. januarja 2021, The International Protection Appeals Tribunal in drugi, C‑322/19 in C‑385/19, EU:C:2021:11, točka 91 in navedena sodna praksa).

45

V obravnavani zadevi je v zvezi s ciljem, ki mu sledi Direktiva 2016/801, v njenih uvodnih izjavah 3 in 14 navedeno, na eni strani, da je priseljevanje iz držav zunaj Unije eden od virov visoko usposobljene delovne sile, čedalje več pa je povpraševanja zlasti po študentih in raziskovalcih, in, na drugi strani, da je namen te direktive, da za promoviranje celotne Evrope kot svetovnega centra odličnosti za študij in usposabljanje izboljša in poenostavi pogoje za vstop in prebivanje tistih, ki želijo priti v Unijo za te namene.

46

V tem smislu je namen navedene direktive zlasti – kot izhaja iz njenega člena 3, točka 3, in njenega člena 11(1)(a) – dovoliti državljanom tretjih držav, da prebivajo na ozemlju države članice, če so bili sprejeti na visokošolski zavod zadevne države članice, in to zato, da bi tam kot glavno dejavnost opravljali redni študij v visokošolskem izobraževalnem programu, ki ga priznava ta država članica.

47

Zato je treba, kadar gre za prošnjo za sprejem za namene študija, za ugotovitev zlorabe ob upoštevanju vseh posebnih okoliščin obravnavanega primera dokazati, da je zadevni državljan tretje države kljub formalnemu spoštovanju splošnih in posebnih pogojev, določenih v členih 7 oziroma 11 Direktive 2016/801, ki dajejo pravico do dovoljenja za prebivanje za namene študija, prošnjo za sprejem vložil, ne da bi dejansko nameraval kot glavno dejavnost opravljati redni študij v visokošolskem izobraževalnem programu, ki ga priznava ta država članica.

48

V zvezi z okoliščinami, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti zlorabo prošnje za sprejem, je treba poudariti, da ker na datum vložitve prošnje za dovoljenje za prebivanje državljan tretje države po naravi stvari še ni začel študija, opredeljenega v tej prošnji, in posledično ni mogel imeti možnosti uresničiti svoje namere, da kot glavno dejavnost opravlja redni študij v visokošolskem izobraževalnem programu, ki ga priznava ta država članica, je prošnjo za sprejem mogoče zavrniti le, če ta zloraba dovolj očitno izhaja iz vseh upoštevnih elementov, ki jih imajo pristojni organi na voljo za presojo te prošnje.

49

V okviru člena 267 PDEU Sodišče ni pristojno za presojo dejstev in uporabo pravil prava Unije za posamezen primer. Zato mora pravne opredelitve, ki so potrebne za rešitev spora o glavni stvari, opraviti predložitveno sodišče. Vendar mu mora Sodišče zagotoviti vsa potrebna navodila, da ga usmerja pri tej presoji (sodba z dne 19. oktobra 2023, Lufthansa CityLine, C‑660/20, EU:C:2023:789, točka 55 in navedena sodna praksa).

50

V zvezi s tem je mogoče na eni strani navesti, da je iz člena 24 Direktive 2016/801 razvidno, da ta direktiva ne nasprotuje temu, da imajo državljani tretjih držav, ki so zaprosili za dovoljenje za prebivanje za namene študija, ob upoštevanju pogojev, ki so navedeni v tej določbi, pravico, da se ob študiju zaposlijo, lahko pa tudi opravljajo gospodarske dejavnosti kot samozaposlene osebe v navedeni državi članici. Zato ni mogoče šteti, da je dejstvo, da je državljan tretje države, ki je vložil prošnjo za sprejem za namene študija, nameraval opravljati tudi drugo dejavnost na ozemlju zadevne države članice, nujno znak zlorabe, zlasti če ta dejavnost ne vpliva na študij kot glavno dejavnost, ki utemeljuje to prošnjo.

51

Če se je prosilec zavezal, da bo opravljal dejavnost, zlasti poklicno dejavnost, katere opravljanje bi se zdelo očitno nezdružljivo s tem, da kot glavno dejavnost opravlja redni študij v visokošolskem izobraževalnem programu, ki ga priznava ta država članica, pa lahko ta zaveza pomeni element, ki lahko vzbudi dvom o dejanskih razlogih za prošnjo za sprejem, in – glede na okoliščine primera – ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin obravnavanega primera znak, da državljan tretje države namerava prebivati v njej za namene, drugačne od tistih, za katere je zaprosil za sprejem.

52

Na drugi strani – kot je bilo opozorjeno v točki 42 te sodbe – je v uvodni izjavi 41 Direktive 2016/801 pojasnjeno, da morajo države članice v primeru, da obstaja dvom glede utemeljitve prošnje za sprejem, imeti možnost izvesti ustrezne preglede ali zahtevati potrebne dokaze, da za vsak primer posebej ocenijo med drugim študij, ki ga namerava državljan tretje države opravljati.

53

Nedoslednosti v študijskem načrtu prosilca so torej prav tako lahko ena od objektivnih okoliščin, ki prispevajo k ugotovitvi zlorabe, ker je cilj njegove prošnje v resnici nekaj drugega, kot je opravljanje študija, pod pogojem, da so te nedoslednosti dovolj očitne in da se presojajo ob upoštevanju vseh posebnih okoliščin obravnavanega primera. Tako okoliščina, ki jo je mogoče šteti za običajno med visokošolskim študijem, kot je preusmeritev, sama po sebi ne more zadostovati za ugotovitev, da državljan tretje države, ki je vložil prošnjo za sprejem za namene študija, nima dejanskega namena študirati na ozemlju te države članice. Prav tako zgolj okoliščina, da predvideni študij ni neposredno povezan z zastavljenimi poklicnimi cilji, ne kaže nujno na pomanjkanje volje za dejansko opravljanje študija, ki upravičuje prošnjo za sprejem.

54

Ob tem je treba poudariti, da so okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati o zlorabi prošnje za sprejem za namene študija, nujno specifične za vsak posamezen primer, kot je to bilo navedeno v točki 47 te sodbe, zato ni mogoče sestaviti izčrpnega seznama upoštevnih elementov v zvezi s tem. To pomeni, da o morebitni zlorabi prošnje za sprejem za namene študija ni mogoče domnevati glede na nekatere elemente, ampak je o njej treba presojati od primera do primera po posamični presoji vseh okoliščin posamezne prošnje.

55

V zvezi s tem, tudi v okoliščinah, navedenih v točkah od 50 do 53 te sodbe, morajo pristojni organi izvesti vse ustrezne preglede in zahtevati dokaze, potrebne za posamično presojo te prošnje, po potrebi tako, da prosilca pozovejo, naj predloži dodatne podrobnosti in pojasnila v zvezi s tem.

56

V tem okviru je treba še pojasniti, na eni strani, da čeprav morajo biti upoštevni razlogi za zavrnitev povezani z okoliščinami zadevne prošnje, pa to pristojnih organov ne razbremenjuje obveznosti, da prosilca o teh razlogih pisno obvestijo, kot določa člen 34(1) in (4) Direktive 2016/801.

57

Na drugi strani, zgornje ugotovitve ne posegajo v možnost držav članic, da z odvzemom dovoljenja ali zavrnitvijo njegovega podaljšanja ugotovijo in sankcionirajo morebitno zlorabo, potem ko je bilo prebivanje odobreno, kot to določa člen 21 iste direktive.

58

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba na prvi dve vprašanji odgovoriti, da je treba Direktivo 2016/801, zlasti glede na njen člen 3, točka 3, razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica – čeprav ni prenesla člena 20(2)(f) te direktive – na podlagi splošnega načela prava Unije o prepovedi zlorab zavrne prošnjo za sprejem na njeno ozemlje za namene študija z obrazložitvijo, da je državljan tretje države to prošnjo vložil, ne da bi imel dejanski namen študirati na ozemlju te države članice.

59

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 34(5) Direktive 2016/801 v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje temu, da je pravno sredstvo zoper odločbo pristojnih organov o zavrnitvi prošnje za sprejem na ozemlje države članice za namene študija izključno ničnostna tožba, ne da bi sodišče, ki odloča o tem pravnem sredstvu, imelo pristojnost, da po potrebi presojo pristojnih organov nadomesti s svojo presojo ali da sprejme novo odločbo.

60

V skladu s členom 34(5) te direktive je zoper vse odločitve o nedopustnosti ali zavrnitvi prošnje ali zavrnitvi podaljšanja ali odvzemu dovoljenja v zadevni državi članici mogoče vložiti pravno sredstvo v skladu z nacionalnim pravom.

61

Iz tega je razvidno, da v primeru odločbe o zavrnitvi prošnje za sprejem na ozemlje države članice za namene študija ta člen 34(5) državljanu tretje države, ki je vložil takšno prošnjo, izrecno daje možnost vložitve pravnega sredstva v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki je sprejela to odločbo (glej po analogiji sodbo z dne 10. marca 2021, Konsul Rzeczypospolitej Polskiej w N., C‑949/19, EU:C:2021:186, točka 41).

62

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba značilnosti postopka s pravnim sredstvom iz člena 34(5) Direktive 2016/801 določiti skladno členom 47 Listine (sodba z dne 10. marca 2021, Konsul Rzeczypospolitej Polskiej w N., C‑949/19, EU:C:2021:186, točka 44).

63

Pravica do učinkovitega pravnega sredstva, določena v členu 47 Listine, pa bi bila iluzorna, če bi bilo v pravnem redu države članice dovoljeno, da pravnomočna in zavezujoča sodna odločba v škodo stranke ostane brezpredmetna (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2019, Deutsche Umwelthilfe, C‑752/18, EU:C:2019:1114, točki 35 in 36). To še posebej velja, kadar je za pridobitev dejanske koristi pravic, ki izhajajo iz prava Unije, kot so priznane s sodno odločbo, treba upoštevati časovne omejitve.

64

Ko gre za nacionalno upravno odločbo, ki jo je treba za to, da se zagotovi spoštovanje dejanske koristi pravic zadevne osebe, ki izhajajo iz prava Unije, nujno sprejeti hitro, je tako iz potrebe, ki izhaja iz člena 47 Listine, po zagotovitvi učinkovitosti pravnega sredstva, vloženega zoper prvotno upravno odločbo, s katero je bila zavrnjena njena prošnja, razvidno, da mora vsaka država članica svoje nacionalno pravo prilagoditi tako, da bo v primeru razglasitve ničnosti te odločbe nova odločba sprejeta v kratkem času in bo v skladu s presojo iz sodbe, s katero je bila razglašena ničnost (glej po analogiji sodbo z dne 29. julija 2019, Torubarov, C‑556/17, EU:C:2019:626, točka 59 in navedena sodna praksa).

65

Iz tega sledi, da v zvezi s prošnjami za sprejem na ozemlje države članice za namene študija dejstvo, da je sodišče, ki odloča o zadevi, pristojno le za odločanje o ničnosti odločbe pristojnih organov, s katero je bila taka prošnja zavrnjena, pri čemer ne more s svojo presojo nadomestiti presoje teh organov ali sprejeti nove odločbe, načeloma zadostuje za izpolnitev zahtev iz člena 47 Listine, pod pogojem, da so navedeni organi – glede na okoliščine primera – vezani na presojo iz sodbe, s katero bi bila ta odločba razglašena za nično.

66

Poleg tega, če ima sodišče, ki odloča o zadevi, v okviru takega pravnega sredstva le pristojnost za razglasitev ničnosti odločbe pristojnih organov o zavrnitvi take prošnje za sprejem, je treba zagotoviti, da so pogoji, pod katerimi se to pravno sredstvo uveljavlja in se – odvisno od primera – sodba, izdana na podlagi tega pravnega sredstva, izvrši, taki, da načeloma omogočajo sprejetje nove odločbe v kratkem času, tako da lahko dovolj skrben državljan tretje države uživa polni učinek pravic, ki jih ima na podlagi Direktive 2016/801.

67

Glede na vse zgornje preudarke je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 34(5) te direktive v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da je pravno sredstvo zoper odločbo pristojnih organov o zavrnitvi prošnje za sprejem na ozemlje države članice za namene študija izključno ničnostna tožba, ne da bi sodišče, ki odloča o tem pravnem sredstvu, imelo pristojnost, da po potrebi presojo pristojnih organov nadomesti s svojo presojo ali da sprejme novo odločbo, če so pogoji, pod katerimi se to pravno sredstvo uveljavlja in – odvisno od primera – sodba, izdana na podlagi tega pravnega sredstva, taki, da omogočajo sprejetje nove odločbe v kratkem času, ki je v skladu s presojo iz sodbe, s katero je bila razglašena razveljavitev, tako da lahko dovolj skrben državljan tretje države uživa polni učinek pravic, ki jih ima na podlagi Direktive 2016/801.

68

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: