Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

PRIITA PIKAMÄEJA,

predstavljeni 13. junija 2024(1)

Zadeva C-379/23

Guldbrev AB

proti

Konsumentombudsmannen

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Svea hovrätt, Patent- och marknadsöverdomstolen (pritožbeno sodišče v Stockholmu kot pritožbeno sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve, Švedska))

„Predhodno odločanje – Varstvo potrošnikov – Nepoštene poslovne prakse – Direktiva 2005/29/ES – Člen 2(c), (d) in (i) ter člen 3(1) –Vezana ponudba, sestavljena iz ocene vrednosti in odkupa zlata – Pojma ‚izdelek‘ in ‚poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov‘“

1.        Ali se Direktiva 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov(2) uporablja v primeru, ko trgovec od potrošnika odkupi izdelek (v tem primeru zlato), pri čemer je za ta odkup najprej potrebna storitev ocene vrednosti tega izdelka, ki jo opravi trgovec sam in tako določi odkupno ceno?

2.        To je v bistvu vprašanje, ki ga mora Sodišče obravnavati v tej zadevi, katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Svea hovrätt, Patent- och marknadsöverdomstolen (pritožbeno sodišče v Stockholmu kot pritožbeno sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve, Švedska) in ki se nanaša na razlago člena 2(c), (d) in (i) ter člena 3(1) Direktive 2005/29.

3.        Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen v okviru spora med Guldbrev AB, delniško družbo švedskega prava, in Konsumentombudsmannen (varuh pravic potrošnikov, Švedska, v nadaljevanju: KO) v zvezi s tožbo zadnjenavedenega, s katero je predlagal, naj se družbi Guldbrev naloži prenehanje nekaterih nepoštenih poslovnih praks v zvezi z oceno vrednosti in odkupom zlata od potrošnikov.

4.        S to zadevo ima Sodišče priložnost, da pojasni svojo sodno prakso glede pojmov „izdelek“ in „nepoštene poslovne prakse v razmerju do potrošnikov“ v smislu Direktive 2005/29, zlasti v še neobravnavanem primeru, v katerem je trgovec tisti, ki kupi izdelek od potrošnika, in ne obratno, kot je običajno.

I.      Pravni okvir

A.      Pravo Unije

5.        Člen 2 Direktive 2005/29, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi:

[…]

(c)      ‚izdelek‘ pomeni vsako blago ali storitev, vključno z nepremičninami, pravicami in obveznostmi;

(d)      ,poslovne prakse podjet[ij] v razmerju do potrošnikov‘ (v nadaljevanju tudi ,poslovne prakse‘) pomenijo vsako dejanje, opustitev, ravnanje, razlag[o] ali tržn[o] komunikacij[o], vključno z oglaševanjem in trženjem, s strani trgovca, neposredno povezano s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom;

[…]

(i)      ‚vabilo k nakupu‘ pomeni tržno komunikacijo, ki navaja značilnosti izdelka in ceno na način, ki ustreza sredstvu uporabljene tržne komunikacije, in tako omogoči potrošniku nakup;

[…]“

6.        Člen 3 iste direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Ta direktiva se uporablja za nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov, kakor je določeno v členu 5, pred, med in po poslovni transakciji v zvezi z nekim izdelkom.“

B.      Švedsko pravo

7.        Direktiva 2005/29 je bila v švedski pravni red prenesena z marknadsföringslagen (2008:486) (zakon (2008:486) o poslovnih praksah, v nadaljevanju: zakon o poslovnih praksah).

II.    Spor o glavni stvari, vprašanji za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

8.        Družba Guldbrev je spletni odkupovalec zlata, ki opravlja dejavnost ocene vrednosti in odkupa zlata od potrošnikov. Družba Guldbrev nima fizičnih trgovin, temveč svojo dejavnost odkupa in primerjave cen izvaja na različnih spletnih straneh. Trditve in druga ravnanja, obravnavani pred predložitvenim sodiščem, so bile navedene oziroma so bila storjena na spletnih straneh družbe Guldbrev, na družbenih omrežjih in v dopisih, ki jih je družba Guldbrev pošiljala potrošnikom.

9.        KO je predlagal, naj se nekatere prakse oglaševanja družbe Guldbrev prepovejo in naj se družbi naloži, da potrošnikom zagotovi določene informacije.

10.      KO trdi, da je treba izdelek, ki ga oglašuje družba Guldbrev, šteti za vezano ponudbo, sestavljeno iz ocene vrednosti in odkupa zlata. V zvezi s tem naj bi prakso oglaševanja družbe Guldbrev, ki je potekala z oglasi na Googlu in spletnih straneh z orodjem za primerjavo cen, urejal zakon o poslovnih praksah ter naj bi bil zavajajoč in nepošten na podlagi Direktive 2005/29(3) in tudi tega zakona(4).

11.      Po mnenju KO oglaševanje cene zlata pomeni oglaševanje z vabo in oglaševanje z namenom pospeševanja prodaje drugega izdelka, ki sta v nasprotju z več določbami Priloge I k Direktivi 2005/29.(5) Družba Guldbrev naj ne bi dovolj jasno opredelila oglaševanja na spletni strani in navedla, da je ona oglaševalka. Najvišje cene, ki jih je družba Guldbrev navajala v svojem oglaševanju, naj bi bile nerazumne in nepredvidljive oziroma naj jih ne bi bilo mogoče doseči zaradi zahtev družbe Guldbrev. Poleg tega se družbi Guldbrev očitajo tudi zavajajoče trditve o cenah, ki naj bi vplivale na sposobnost potrošnikov, da sprejmejo odločitev ob poznavanju zadevnih dejstev.

12.      Družba Guldbrev je izpodbijala predloge KO, pri čemer je v bistvu trdila, da dejansko stanje v tej zadevi ne vsebuje nobenega elementa, zaradi katerih bi se uporabljala Direktiva 2005/29 ali zakon o poslovnih praksah, saj so se zadevna ravnanja nanašala na storitve odkupa. Vsekakor po mnenju družbe Guldbrev oglaševanje ni bilo niti zavajajoče niti nepošteno.

13.      Sodišče prve stopnje, to je Patent- och marknadsdomstolen (sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve), je razsodilo, da so ravnanja družbe Guldbrev v okviru njene dejavnosti pomenila poslovne prakse, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2005/29. Menilo je, da za ravnanja, na katera se nanašajo predlogi KO, ni mogoče šteti, da so sama po sebi izključena s področja uporabe zakona o poslovnih praksah. Tako je prepovedalo nekatere prakse oglaševanja in družbi Guldbrev naložilo, da mora pri oglaševanju navesti določene informacije.

14.      Družba Guldbrev je zoper nekatere dele sodbe sodišča prve stopnje vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču ter predlagala, naj se tožba KO zavrne.

15.      Predložitveno sodišče se mora med drugim izreči o vprašanju, ali ravnanja družbe Guldbrev pomenijo nepošteno poslovno prakso. Da bi lahko odločilo o tem vsebinskem vprašanju, mora najprej ugotoviti, ali se Direktiva 2005/29 in zakon o poslovnih praksah uporabljata za dejansko stanje v tej zadevi. Zato mora na podlagi člena 2(c), (d) in (i) ter člena 3(1) Direktive 2005/29 odločiti o tem, v kolikšni meri je mogoče oceno vrednosti in odkup zlata od potrošnika ter ravnanja, kot so ta v obravnavani zadevi, šteti za poslovno prakso v smislu Direktive 2005/29.

16.      V zvezi s tem navedeno sodišče meni, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da lahko zadevna praksa oglaševanja sama po sebi pomeni poslovno prakso v smislu Direktive 2005/29, če se nanaša na izdelek v smislu iste direktive. Vendar se zdi, da Sodišče še ni odločilo o vprašanju, ali se ponudba trgovca v obravnavani zadevi nanaša na „izdelek“ v smislu Direktive 2005/29, kar je vprašanje, ki je pomembno za ugotovitev, ali je treba določbe nacionalnega prava, in sicer zakon o poslovnih praksah, razlagati ob upoštevanju materialnopravnih pravil Direktive 2005/29.

17.      V teh okoliščinah je Svea hovrätt – Patent- och marknadsöverdomstolen (pritožbeno sodišče v Stockholmu kot pritožbeno sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„(1)      Ali ocena vrednosti in odkup zlata od potrošnikov v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, pomenita izdelek (povezan izdelek) v smislu člena 2(c), (d) in (i) ter člena 3(1) [Direktive 2005/29]?

(2)      Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali ocena vrednosti zlata v položaju iz postopka v glavni stvari, pomeni izdelek v smislu [Direktive 2005/29]?“

18.      Pisna stališča so Sodišču predložili družba Guldbrev, KO in Evropska komisija.

III. Analiza

A.      Prvo vprašanje za predhodno odločanje

19.      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(c), (d) in (i) ter člen 3(1) Direktive 2005/29 razlagati tako, da poslovno ravnanje, ki vključuje vezano ponudbo ocene vrednosti predmeta, v tem primeru zlata, ki jo trgovec opravi za potrošnika, in odkupa tega predmeta s strani tega trgovca od tega potrošnika, pomeni „izdelek“ v smislu teh določb.

20.      Predložitveno sodišče postavlja to vprašanje, da bi ugotovilo, ali se v zadevi, ki jo obravnava, uporablja Direktiva 2005/29, tako da je treba upoštevne določbe nacionalnega zakona o poslovnih praksah razlagati ob upoštevanju materialnopravnih pravil te direktive. Navedeno vprašanje za predhodno odločanje se tako nanaša izključno na področje uporabe Direktive 2005/29 in ne na morebitno nepoštenost poslovnih ravnanj, kot so ta v postopku v glavni stvari. Moja analiza bo zato osredotočena na ta vidik.

21.      Stranke, ki so Sodišču predložile stališča, imajo različna mnenja o odgovoru na to vprašanje. Medtem ko KO in Komisija trdita, da je treba na to vprašanje odgovoriti pritrdilno, družba Guldbrev trdi, da v obravnavani zadevi poslovno ravnanje, ki vključuje kombinacijo ocene vrednosti in odkupa zlata, ne more pomeniti „izdelka“ v smislu Direktive 2005/29.

22.      Za odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, je treba najprej opozoriti, da v skladu s sodno prakso Sodišča zlasti iz člena 1 in uvodne izjave 23 Direktive 2005/29 izhaja, da je njen namen doseči visoko skupno raven varstva potrošnikov s popolno harmonizacijo pravil o nepoštenih poslovnih praksah.(6)

23.      Sodišče je nato prav tako odločilo, da je za Direktivo 2005/29 značilno zelo široko stvarno področje uporabe, ker je zakonodajalec Unije pojem „poslovna praksa“ v smislu te direktive določil zelo široko, saj je v členu 2(d) te direktive opredeljena kot „vsako dejanje, opustitev, ravnanje, razlag[a] ali tržn[a] komunikacij[a], vključno z oglaševanjem in trženjem, s strani trgovca“.(7)

24.      V zvezi s tem je Sodišče poudarilo, da se edino merilo, določeno v členu 2(d) Direktive 2005/29, nanaša na to, da mora biti poslovna praksa neposredno povezana s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka ali storitve potrošniku.(8)

25.      V okviru te zadeve je treba opozoriti tudi na to, da je Sodišče razsodilo tudi, da so vezane ponudbe, ki temeljijo na povezavi najmanj dveh različnih izdelkov ali storitev v isti ponudbi, poslovna ravnanja, ki so nedvomno del poslovne strategije gospodarskega subjekta in so neposredno namenjena spodbujanju in pospeševanju njegove prodaje. Iz tega sledi, da so dejansko poslovne prakse v smislu člena 2(d) Direktive 2005/29 in zato spadajo na njeno področje uporabe.(9)

26.      Na podlagi teh smernic iz sodne prakse je treba preveriti, ali poslovna ravnanja, kot so ta v zadevi pred predložitvenim sodiščem, spadajo na področje uporabe Direktive 2005/29.

27.      V obravnavani zadevi so ta poslovna ravnanja sestavljena, prvič, iz storitve ocene vrednosti zlata, ki jo trgovec opravi za potrošnika, in, drugič, iz odkupa zlata, ki ga ta trgovec na podlagi te ocene vrednosti opravi pri istem potrošniku.

28.      Iz predložitvene odločbe izhaja, da sta ti ravnanji v poslovni ponudbi zadevnega trgovca povezani in neločljivi v smislu, da je eno odvisno od drugega. Iz te odločbe namreč izhaja, da je trgovec pripravljen odkupiti zlato od potrošnika le pod pogojem, da potrošnik sprejme storitev ocene vrednosti, ki jo opravi ta trgovec, da bi določil kakovost in odkupno ceno zadevnega zlata. Cena zlata se določi ob oceni vrednosti, potrošnik pa mora to ceno sprejeti, da se prodaja zlata lahko izvede.

29.      V tem okviru, kot pravilno trdi Komisija, ni dvoma, da je storitev ocene vrednosti zlata, ki jo trgovec opravi za potrošnika, „izdelek“ v smislu člena 2(c) Direktive 2005/29, ki po opredelitvi vključuje „vsako storitev“. Zato poslovne prakse, ki se nanašajo na tak izdelek, v razmerju do potrošnikov v smislu člena 2(d) Direktive 2005/29 očitno spadajo na področje uporabe te direktive.

30.      Nasprotno pa bi lahko še naprej obstajali dvomi glede poslovnega ravnanja, ki vključuje odkup zlata s strani trgovca od potrošnika. Mogoče bi bilo namreč šteti, da v primeru odkupa izdelka s strani trgovca od potrošnika ne obstaja „neposredn[a] poveza[va] s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom“, kot se zahteva s sodno prakso, navedeno v točki 24 teh sklepnih predlogov. Tako poslovno ravnanje vključuje prej, obratno, dobavo izdelka s strani potrošnika trgovcu.

31.      Vendar pa je treba zaradi povezane in neločljive narave obeh spornih poslovnih ravnanj, navedene v točki 28 zgoraj, po mojem mnenju šteti, da v obravnavani zadevi obstaja „neposredna povezava“ med poslovnim ravnanjem, ki vključuje odkup zlata s strani trgovca od potrošnika, na eni strani, in zadevnim „izdelkom“ glede na opredelitev iz člena 2(c) Direktive 2005/29, to je storitvijo ocene vrednosti zlata, ki jo trgovec opravi za potrošnika, na drugi strani.

32.      Ker je trgovec pripravljen od potrošnika odkupiti zlato le pod pogojem, da potrošnik sprejme storitev ocene vrednosti, ki jo opravi trgovec, da bi določil kakovost in ceno zadevnega zlata, je treba šteti, da ti neločljivi poslovni ravnanji pomenita en sam izdelek, ki je, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 25 teh sklepnih predlogov, očitno del trgovčeve poslovne strategije, katere neposredni cilj je spodbujanje in pospeševanje prodaje tega izdelka. Iz tega sledi, da vezana ponudba za odkup zlata, ki je pogojena s sprejetjem storitve ocene vrednosti zlata, vsekakor pomeni poslovno prakso v smislu člena 2(d) Direktive 2005/29 in mora zato spadati na področje uporabe te direktive.

33.      V zvezi s tem poudarjam, prvič, da je zgoraj navedena razlaga edina, s katero se lahko zagotovi polni učinek Direktive 2005/29, s tem da se v skladu z zahtevo po visoki ravni varstva potrošnikov zagotavlja učinkovit boj proti nepoštenim poslovnim praksam.(10) Nasprotna razlaga, s katero bi bila izključena uporaba Direktive 2005/29, bi namreč povzročila, da ekonomski interesi zadevnih potrošnikov ne bi bili zaščiteni, saj bi poslovne prakse, katerih neposredni cilj je vplivati na odločitve potrošnikov, ostale zunaj področja uporabe te direktive, kar bi bilo v očitnem nasprotju s cilji navedene direktive.(11)

34.      Drugič, razlaga upoštevnih določb Direktive 2005/29, ki sem jo predlagal, je prav tako v skladu z zelo širokim področjem uporabe, ki je bilo, kot sem navedel v točki 22 teh sklepnih predlogov, v sodni praksi priznano tej direktivi, kar zadeva njeno stvarno področje uporabe.(12)

35.      Tretjič, razlaga, ki sem jo predlagal, je v skladu s stališčem, ki ga je Komisija izrazila v svojem obvestilu, naslovljenem „Smernice za razlago in uporabo Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu“.(13)

36.      Po eni strani Komisija v točki 2.3.2 teh smernic upošteva, da lahko obstajajo primeri, podobni primeru v tej zadevi, ko je „mogoče vzpostaviti povezavo med prodajo izdelka s strani potrošnika trgovcu in promocijo, prodajo ali dobavo (drugega) izdelka potrošniku“. Po mnenju Komisije pa takšni primeri spadajo na področje uporabe Direktive 2005/29.

37.      Po drugi strani Komisija v isti točki navedenih smernic izrecno navaja, da je mogoče v nekaterih okoliščinah ugotoviti dovolj neposredno povezavo med prodajo zlata s strani potrošnika in prodajo ali opravljanjem storitve ocene vrednosti zlata s strani trgovca za potrošnika.

38.      Dokumenti, kot so te smernice, čeprav niso zavezujoči in nikakor ne zavezujejo Sodišča, pa so lahko v skladu s sodno prakso vseeno v pomoč pri razlagi sekundarnega prava Unije, kot je Direktiva 2005/29.(14)

39.      Skratka, iz vseh zgoraj navedenih preudarkov izhaja, da je treba po mojem mnenju na prvo vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, odgovoriti tako, da je treba člen 2(c), (d) in (i) ter člen 3(1) Direktive 2005/29 razlagati tako, da storitev ocene vrednosti blaga, ki jo trgovec opravi za potrošnika, na eni strani, in odkup tega izdelka s strani tega trgovca od tega potrošnika, ki je pogojen s sprejetjem cene, določene po tej oceni vrednosti, na drugi strani, pomenita „izdelek“ v smislu teh določb.

B.      Drugo vprašanje za predhodno odločanje

40.      Ker je bilo to vprašanje postavljeno, če bi bil odgovor na prvo vprašanje nikalen, in če bo Sodišče določbe člena 2(c), (d) in (i) ter člena 3(1) Direktive 2005/29 razlagalo tako, kot sem predlagal v točki 39 teh sklepnih predlogov, na to vprašanje ni treba odgovoriti.

41.      Vsekakor iz preudarkov, ki sem jih navedel v točki 29 teh sklepnih predlogov, izhaja, da je treba po mojem mnenju tudi na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti pritrdilno.

IV.    Predlog

42.      Glede na zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Svea hovrätt, Patent- och marknadsöverdomstolen (pritožbeno sodišče v Stockholmu kot pritožbeno sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve, Švedska), odgovori:

Člen 2(c), (d) in (i) ter člen 3(1) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta

je treba razlagati tako, da:

storitev ocene vrednosti blaga, ki jo trgovec opravi za potrošnika, na eni strani, in odkup tega izdelka s strani tega trgovca od tega potrošnika, ki je pogojen s sprejetjem cene, določene po tej oceni vrednosti, na drugi strani, pomenita „izdelek“ v smislu teh določb.

1      Jezik izvirnika: francoščina.

2      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2005, L 149, str. 22).

3      Zlasti Priloge I, točka 22, k tej direktivi.

4      Zlasti členov 8 in 9 navedenega zakona.

5      Glej točki 5 oziroma 6(c) Priloge I k Direktivi 2005/29.

6      Sodbi z dne 3. oktobra 2013, Zentrale zur Bekämpfung unlauteren Wettbewerbs (C-59/12, EU:C:2013:634, točka 34 in navedena sodna praksa), in z dne 19. septembra 2018, Bankia (C-109/17, EU:C:2018:735, točka 29 in navedena sodna praksa).

7      Sodbi z dne 9. novembra 2010, Mediaprint Zeitungs- und Zeitschriftenverlag (C-540/08, EU:C:2010:660, točka 21), in z dne 16. aprila 2015, UPC Magyarország (C-388/13, EU:C:2015:225, točka 34).

8      Sodba UPC Magyarország (C-388/13, EU:C:2015:225, točka 35).

9      Sodbi z dne 23. aprila 2009, VTB-VAB in Galatea (C-261/07 in C-299/07, EU:C:2009:244, točka 50), in z dne 7. septembra 2016, Deroo-Blanquart (C-310/15, EU:C:2016:633, točka 28).

10      Glej v tem smislu sodbo z dne 3. oktobra 2013, Zentrale zur Bekämpfung unlauteren Wettbewerbs (C-59/12, EU:C:2013:634, točka 39).

11      Glej uvodni izjavi 7 in 8 Direktive 2005/29.

12      V zvezi s tem glej sodbo z dne 3. oktobra 2013, Zentrale zur Bekämpfung unlauteren Wettbewerbs (C-59/12, EU:C:2013:634, točka 40).

13      UL 2021, C 526, str. 1.

14      V tem smislu glej zlasti sodbo z dne 12. marca 2020, Komisija/Italija (Nezakonite pomoči, dodeljene hotelirskemu sektorju na Sardiniji) (C-576/18, neobjavljena, EU:C:2020:202, točka 136 in navedena sodna praksa).