1.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Sklepa Sveta 2013/488/EU z dne 23. septembra 2013 o varnostnih predpisih za varovanje tajnih podatkov EU ( 2 ) ter člena 47 in člena 51(1) in (2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ( 3 ).

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo protectus s.r.o., nekdanjo BONUL s.r.o. (v nadaljevanju: protectus ali tožeča stranka v postopku v glavni stvari), in Výbor Národnej rady Slovenskej republiky na preskúmavanie rozhodnutí Národného bezpečnostného úradu (odbor nacionalnega parlamenta Slovaške republike za nadzor nad odločbami nacionalnega varnostnega organa) (v nadaljevanju: odbor) v zvezi s tem, da je ta odbor zavrnil pritožbo družbe protectus zoper odločbo Národný bezpečnostný úrad (nacionalni varnostni organ, Slovaška) (v nadaljevanju: NVO), s katero je bilo preklicano njeno nacionalno varnostno dovoljenje in posledično zaradi tega preklica odvzeto njeno varnostno dovoljenje organizacije.

3.

V slovaškem pravu je namen nacionalnega varnostnega dovoljenja dovoliti osebi dostop do tajnih podatkov po nacionalnem pravu. Varnostno dovoljenje organizacije pa osebi omogoča dostop do tajnih podatkov Evropske unije (v nadaljevanju: tajni podatki EU).

4.

Odločba o preklicu nacionalnega varnostnega dovoljenja, ki ga je imela družba protectus, je bila sprejeta, ker je bilo v zvezi s tem podjetjem ugotovljeno varnostno tveganje, ki je delno temeljilo na tajnih podatkih. NVO je poleg tega v tej odločbi menil, da preklic tega dovoljenja nujno zahteva preklic njenega varnostnega dovoljenja organizacije, ker sta ti vrsti dovoljenj za dostop do tajnih podatkov v nacionalnem pravu povezani.

5.

Področje tajnih podatkov EU še ni predmet horizontalne zakonodaje v pravu Unije, ampak je urejeno s sklepi posamezne institucije Unije. ( 4 ) Poleg tega je varovanje tajnih podatkov EU s pravom Unije urejeno le delno in omejeno. Na tem področju se pravo Unije opira na že obstoječe nacionalne sisteme varovanja tajnih podatkov na podlagi enakovredne stopnje varovanja.

6.

Sodišče je moralo že večkrat odločati o tehtanju, ki ga je treba opraviti med pravico do učinkovitega pravnega sredstva in interesi, navedenimi za utemeljitev nerazkritja nekaterih podatkov, zlasti kadar so ti interesi povezani z nacionalno varnostjo. Vseeno je zdaj prvič, ko mora Sodišče podati pojasnila o tem tehtanju v zvezi s tajnimi podatki EU.

7.

V odgovor na vprašanja, ki jih je postavilo Najvyšší správny súd Slovenskej republiky (vrhovno upravno sodišče Slovaške republike), da bi začrtalo meje tega tehtanja, bom zagovarjal naslednje stališče.

8.

Prvič, predstavil bom razloge, iz katerih menim, da kadar mora nacionalno sodišče nadzirati zakonitost odločbe, s katero se osebi odvzame dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, ki ji omogoča seznanitev s tajnimi podatki EU, na podlagi Sklepa 2013/488, gre pri tem za izvajanje prava Unije v skladu s tem, kar določa člen 51(1) Listine. Iz tega sledi, da se Listina po mojem mnenju uporablja v okviru te zadeve.

9.

Drugič, pojasnil bom, zakaj je treba po mojem mnenju zavrniti trditve, ki jih je izrazila večina udeležencev tega postopka v podporo temu, da se člen 47 Listine v okoliščinah spora o glavni stvari ne uporablja. Na vsebinski ravni bom navedel razloge, iz katerih ob upoštevanju posebnih značilnosti področja varovanja tajnih podatkov EU menim, da slovaška ureditev določa dovolj jamstev, da se zagotovi varstvo pravice do obrambe osebam, ki jim je odvzeto dovoljenje za dostop do tajnih podatkov.

10.

Tretjič, pojasnil bom, da jamstva, ki izhajajo iz člena 47 Listine, nikakor ne morejo privesti do tega, da se zahteva, da ima sodišče, ki mora opraviti nadzor zakonitosti odločbe o odvzemu dovoljenja za dostop do tajnih podatkov, delno temelječe na tajnih podatkih, pristojnost za to, da osebi, ki je predmet te odločbe, dovoli dostop do spisa nacionalnega varnostnega organa, ki vsebuje take podatke.

11.

NVO je 6. septembra 2018 tožeči stranki v postopku v glavni stvari izdal nacionalno varnostno dovoljenje, na podlagi katerega se je lahko seznanila s tajnimi podatki stopnje tajnosti „Strogo tajno“, pošiljala tajne podatke stopnje tajnosti „Tajno“ v fizični in elektronski obliki ter izdelovala tajne podatke stopnje tajnosti „Tajno“. Poleg tega je NVO na zahtevo tožeče stranke v postopku v glavni stvari tej stranki 15. novembra 2018 izdal varnostno dovoljenje organizacije za stopnjo tajnosti SECRET UE/EU SECRET.

12.

NVO se je nato seznanil z javno dostopnimi podatki med drugim o tem, da so tožeča stranka v postopku v glavni stvari ali člani njene uprave predmet kazenske preiskave, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari sklenila pogodbe z družbami, ki so predmet take preiskave, da je tem družbam plačevala neobičajne denarne zneske in da obstajajo sumi povezav med njenim osebjem in drugo družbo, s katero se je prijavila na javne razpise, tako da sta družbi ponudbo oddali pod skupnim nadzorom.

13.

NVO je pridobil tudi druge podatke, vsebovane v dokumentih, ki so bili označeni kot tajna dokazna gradiva.

14.

NVO je tožeči stranki v postopku v glavni stvari omogočil, da zavzame stališče glede nekaterih od pridobljenih podatkov, ne pa tudi glede posameznih tajnih dokaznih gradiv ali podatkov, ki jih ta vsebujejo.

15.

NVO je z odločbo z dne 25. avgusta 2020 preklical nacionalno varnostno dovoljenje in varnostno dovoljenje organizacije tožeče stranke v postopku v glavni stvari. Preklic tega nacionalnega dovoljenja je temeljil na ugotovitvi, da tožeča stranka v postopku v glavni stvari pomeni varnostno tveganje zaradi obstoja poslovnega razmerja, ki bi lahko škodilo interesom Slovaške republike na področju varnosti, in delovanja v nasprotju z gospodarskimi interesi te države članice. NVO se je v obrazložitvi te odločbe skliceval na eni strani na javno dostopne podatke, ki jih je podrobno predstavil, in na drugi strani na tajne podatke, katerih vsebine ni natančneje navedel. NVO je v navedeni odločbi pojasnil tudi, da preklic nacionalnega varnostnega dovoljenja zahteva preklic varnostnega dovoljenja organizacije, ker je veljavnost drugonavedenega dovoljenja odvisna od veljavnosti tega nacionalnega dovoljenja.

16.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je zoper to odločbo vložila pritožbo pri odboru. V podporo tej pritožbi je v glavnem trdila, da ni imela možnosti ne vpogleda v spis NVO ne seznanitve z vsebino tajnih dokaznih gradiv. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je izpodbijala tudi ugotovitve NVO v delu, v katerem so temeljile na javno dostopnih podatkih.

17.

Odbor je to pritožbo zavrnil z odločbo z dne 4. novembra 2020.

18.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je zoper to odločbo vložila tožbo pri Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike).

19.

V tej tožbi tožeča stranka primarno trdi, da njene postopkovne pravice na področju vpogleda v vsebino spisa ne morejo biti absolutno omejene zgolj s splošno obrazložitvijo, da gre za tajne podatke. Kritizira tudi to, da je direktor NVO njenemu odvetniku na podlagi zelo splošne obrazložitve zavrnil dostop do takih podatkov. Izpodbija tudi različne dejanske in pravne preudarke, na katere sta NVO in odbor oprla svoji ugotovitvi, da tožeča stranka v postopku v glavni stvari pomeni varnostno tveganje.

20.

Po vložitvi navedene tožbe je bila pristojnost za njeno obravnavo prenesena na Najvyšší správny súd Slovenskej republiky (vrhovno upravno sodišče Slovaške republike). NVO je 28. septembra 2022 temu sodišču posredoval celoten spis, vključno s tajnimi dokaznimi gradivi. Predsednik senata, ki odloča o tožbi, je s sklepom z dne 4. oktobra 2022 te tajne dele spisa izločil iz možnosti vpogleda.

21.

Odvetnik tožeče stranke v postopku v glavni stvari je istega dne pri tem sodišču zaprosil za vpogled v tajna dokazna gradiva, ki jih je posredoval NVO. Predsednik senata, ki odloča o tožbi, je v dopisu z dne 5. oktobra 2022 to prošnjo zavrnil, hkrati pa NVO predlagal, naj razmisli o možnem dovoljenju za posredovanje teh gradiv temu odvetniku. NVO je v dopisu z dne 25. novembra 2022 dovolil posredovanje le dveh tajnih dokaznih gradiv. Nasprotno pa ni dal soglasja k posredovanju drugih zadevnih tajnih dokaznih gradiv z obrazložitvijo, da bi to lahko povzročilo razkritje virov informacij in ogrozilo preiskave, ki se izvajajo v zvezi s tožečo stranko v postopku v glavni stvari. Odvetnik tožeče stranke v postopku v glavni stvari je v dopisu z dne 16. januarja 2023 znova zaprosil za možnost vpogleda v vsa tajna dokazna gradiva, pri čemer se je oprl med drugim na člen 47 Listine, kot ga razlaga Sodišče v sodbi z dne 22. septembra 2022, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi ( 5 ).

22.

V teh okoliščinah se predložitveno sodišče sprašuje o možnosti uporabe Listine v postopku v glavni stvari.

23.

V zvezi s tem poudarja zlasti, da so pogoji za veljavnost varnostnega dovoljenja organizacije določeni v slovaškem pravu, ki veljavnost takega dovoljenja povezuje z veljavnostjo nacionalnega varnostnega dovoljenja, ne da bi podrobneje urejalo obravnavo tajnih podatkov EU ali dostop do teh podatkov. Vseeno ugotavlja, da Sklep 2013/488 državam članicam nalaga nekatere konkretne obveznosti na področju dovoljenj za dostop do tajnih podatkov za izvajalce, ki so v Dodatku A k temu sklepu opredeljeni kot vsi posamezniki ali pravni subjekti, ki so pravno sposobni za izvajanje pogodb. Zato naj bi morali nacionalni organi pri izdaji ali odvzemu varnostnega dovoljenja organizacije upoštevati obveznosti, ki izhajajo iz navedenega sklepa. Dejstvo, da nekatere določbe Sklepa 2013/488 napotujejo na nacionalno ureditev, ki jo morajo ti organi upoštevati, naj ne bi vplivalo na to ugotovitev, ker morajo države članice ta sklep izvajati z uporabo sredstev in postopkov iz nacionalnega prava.

24.

Predložitveno sodišče poleg tega meni, da okoliščina, da slovaška ureditev, ki se uporablja, ni bila sprejeta za zagotovitev izvajanja posebnega akta prava Unije in da veljavnost varnostnega dovoljenja organizacije povezuje z veljavnostjo nacionalnega varnostnega dovoljenja, ne pomeni, da izvajanje te ureditve ne more pomeniti izvajanja prava Unije. To sodišče ugotavlja tudi, da nadzor izpodbijane odločbe, ki ga mora opraviti, lahko pomeni položaj, v katerem država članica izvaja pravo Unije, ter da niti pravna podlaga Sklepa 2013/488 niti člen 346(1)(a) PDEU ne omogočata, da se izključi uporaba Listine.

25.

Če bi se Listina uporabljala za postopek v glavni stvari, se predložitveno sodišče sprašuje o združljivosti slovaške ureditve in prakse v zvezi s tajnimi podatki s členom 47 Listine.

26.

Navedeno sodišče pojasnjuje, da so na podlagi te ureditve taki podatki brez omejitve dostopni sodiščem, ki odločajo o tožbah zoper odločbe, ki temeljijo na teh podatkih. Odvetnik tožeče stranke lahko dostopa do teh podatkov šele, ko dobi dovoljenje organa, ki je opredelil zadevni tajni podatek, ne da bi sodišče lahko opravilo nadzor v zvezi z zavrnitvijo izdaje tega dovoljenja. Poleg tega odvetnika zavezuje dolžnost zaupnosti, zato svoji stranki ne more razkriti vsebine tajnih podatkov, do katerih bi imel dostop.

27.

Ob upoštevanju teh elementov predložitveno sodišče navaja, da bi bilo mogoče, da bi se o tem, ali je navedena ureditev združljiva s členom 47 Listine, sklepalo iz sodbe Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi. Sodišče je v tej sodbi razsodilo, da je treba člen 23(1) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite ( 6 ) v povezavi s členom 45(4) te direktive in ob upoštevanju splošnega načela prava Unije v zvezi s pravico do dobrega upravljanja in člena 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da kadar odločitev o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito ali o odvzemu take zaščite temelji na informacijah, katerih razkritje bi lahko ogrozilo nacionalno varnost zadevne države članice, imata zadevna oseba oziroma njen svetovalec dostop do teh informacij le po pridobitvi dovoljenja za dostop, nista obveščena niti o bistvu razlogov, na katerih temeljijo take odločitve, in nikakor ne smeta za namene upravnega ali sodnega postopka uporabiti informacij, do katerih sta morda imela dostop. ( 7 ) Poleg tega je Sodišče v navedeni sodbi pojasnilo, da za to, da je zadevni osebi zagotovljena pravica do obrambe, možnost pristojnega sodišča, da vpogleda v spis, ne more nadomestiti dostopa zadevne osebe ali njenega svetovalca do informacij iz tega spisa. ( 8 )

28.

Po presoji predložitvenega sodišča bi bilo vseeno treba ugotoviti, ali je rešitev, ki izhaja iz sodbe Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi, ki se nanaša na področje skupnih postopkov za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, mogoče v celoti prenesti na obravnavani primer. V nasprotju s tem, kar je veljalo v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, namreč ni očitno, da lahko pravila, ki so v Sklepu 2013/488, zlasti njegovem členu 11 in Prilogi V k temu sklepu, določena za izdajo varnostnega dovoljenja organizacije (FSC) s strani nacionalnega varnostnega organa, zadevnemu izvajalcu dajejo na pravu Unije temelječo pravico, katere varstvo lahko uveljavlja na podlagi člena 47 Listine. Predložitveno sodišče bi glede na okoliščine želelo dobiti tudi pojasnila o vsebini sodnega varstva, ki izhaja iz tega člena, in pristojnostih, ki jih mora imeti za zagotavljanje pravic, izhajajočih iz tega člena, v položaju, kot se obravnava v postopku v glavni stvari.

29.

V teh okoliščinah je Najvyšší správny súd Slovenskej republiky (vrhovno upravno sodišče Slovaške republike) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

30.

Pisna stališča so predložili odbor, slovaška in estonska vlada, Svet Evropske unije in Evropska komisija.

31.

Obravnava je bila opravljena 30. januarja 2024 v navzočnosti družbe protectus, odbora, slovaške in francoske vlade, Sveta in Komisije.

32.

V tej zadevi želi predložitveno sodišče dobiti pojasnila Sodišča o tehtanju, ki ga je treba opraviti med pravico do učinkovitega pravnega sredstva in zaščito nacionalne varnosti v okviru tožbe zoper odločbo, temelječo med drugim na tajnih podatkih, s katero se odvzameta nacionalno varnostno dovoljenje, ki omogoča dostop do podatkov, ki jih je kot tajne določila država članica, in varnostno dovoljenje organizacije, ki dovoljuje dostop do tajnih podatkov EU.

33.

Da bi odločilo o tožbi, vloženi zoper to odločbo, predložitveno sodišče v bistvu Sodišče sprašuje o združljivosti slovaških pravnih pravil, kolikor omejujejo dostop zadevne osebe do tajnih podatkov, na katerih temelji odločba, sprejeta zoper to osebo, s pravom Unije in o pristojnostih, ki jih mora imeti pristojno sodišče, da zagotovi pravice te osebe.

34.

Odbor trdi, da Sodišče ni pristojno za odgovor na predlog za sprejetje predhodne odločbe, ker položaj, obravnavan v postopku v glavni stvari, ne spada na področje uporabe prava Unije.

35.

Ker je namen v zvezi s tem navedenih trditev dokazati, da se Listina ne uporablja v zadevi v glavni stvari, jih je treba preučiti, da bi se odgovorilo na prvo vprašanje za predhodno odločanje, ki se nanaša na to. V podporo tej ugotovitvi je treba navesti, da se ugovor, ki se opira na neuporabo določbe prava Unije v zadevi v glavni stvari, nanaša na vsebino tega vprašanja. ( 9 )

36.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 51(1) Listine razlagati tako, da država članica izvaja pravo Unije, kadar eno od njenih sodišč nadzira zakonitost odločbe, s katero se prekličeta nacionalno varnostno dovoljenje, ki omogoča dostop do podatkov, ki jih je kot tajne določila država članica, in varnostno dovoljenje organizacije, ki dovoljuje dostop do tajnih podatkov EU, v smislu člena 11 Sklepa 2013/488 in Priloge V k temu sklepu.

37.

Tajni podatki, pogoji za seznanitev s temi podatki, pogoji za izdajo in preklic nacionalnega varnostnega dovoljenja ter s tem povezani postopek so v slovaškem pravu urejeni z zákon č. 215/2004 Z. z. o ochrane utajovaných skutočností (zakon št. 215/2004 o varovanju tajnih podatkov ( 10 )).

38.

Iz člena 50(1) zakona št. 215/2004 izhaja, da „[č]e se pri varnostnem preverjanju izkaže, da podjetje izpolnjuje pogoje iz člena 46[ ( 11 )], mu NVO izda nacionalno varnostno dovoljenje“. Odstavek 5 tega člena določa, da „[č]e NVO ugotovi, da podjetje ne izpolnjuje več enega od pogojev za industrijsko varnost iz člena 46 ali da je resno ali večkrat kršilo obveznosti na področju varovanja tajnih podatkov, prekliče nacionalno varnostno dovoljenje“. Na podlagi zadnjenavedene določbe se je NVO odločil preklicati nacionalno varnostno dovoljenje, ki ga je izdal družbi protectus.

39.

Pogoji za izdajo varnostnega dovoljenja organizacije so določeni v členu 5(6) vyhláška č. 134/2016 Z. z. o personálnej bezpečnosti (odlok št. 134/2016 o osebni varnosti) ( 12 ), ki napotuje na pogoje za izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov posamezniku, določene v odstavkih od 1 do 5 tega člena. Iz povezave teh določb med drugim izhaja, prvič, da so v varnostnem dovoljenju organizacije navedene najvišja stopnja tajnosti tajnih podatkov EU, do katerih lahko posameznik dostopa, in ustrezne določbe zakonodaje Unije, na podlagi katerih je temu posamezniku dovoljen dostop do tajnih podatkov. ( 13 ) Drugič, veljavnost tega dovoljenja je povezana z veljavnostjo nacionalnega varnostnega dovoljenja. ( 14 )

40.

Da bi se ugotovilo, ali položaj, v katerem nacionalno sodišče nadzira zakonitost odločbe o preklicu teh dovoljenj za dostop do tajnih podatkov v tako opisanem nacionalnem pravnem okviru, pomeni izvajanje prava Unije, je treba spomniti na področje uporabe Listine v zvezi z delovanjem držav članic. To je opisano v členu 51(1) Listine, v skladu s katerim se določbe te listine uporabljajo za države članice samo, ko izvajajo pravo Unije. Ta člen Listine potrjuje ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero se temeljne pravice, ki jih zagotavlja pravni red Unije, uporabljajo v vseh položajih, ki jih ureja pravo Unije, v drugih položajih pa ne. ( 15 ) Če torej nacionalna ureditev spada na področje uporabe prava Unije, mora Sodišče, ki odloča o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, podati vse elemente razlage, ki jih nacionalno sodišče potrebuje za presojo skladnosti te ureditve s temeljnimi pravicami, katerih spoštovanje zagotavlja. ( 16 ) Kadar pa, nasprotno, pravni položaj ne spada na področje uporabe prava Unije, Sodišče ni pristojno za njegovo obravnavo, morebiti uveljavljane določbe Listine pa same po sebi ne morejo utemeljiti te pristojnosti. ( 17 )

41.

V skladu z ustaljeno sodno prakso pojem „izvajanje prava Unije“ v smislu člena 51(1) Listine zahteva obstoj povezave med aktom prava Unije in zadevnim nacionalnim ukrepom, ki presega zgolj sorodnost zadevnih področij ali posredne učinke enega od področij na drugo ob upoštevanju meril za presojo, ki jih je opredelilo Sodišče. ( 18 )

42.

Zato je treba za ugotovitev, ali nacionalni ukrep pomeni „izvajanje prava Unije“ v smislu člena 51(1) Listine, poleg drugih elementov preveriti, ali je cilj nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari izvajanje določbe prava Unije, kakšna je narava te ureditve in ali ta ureditev sledi tudi drugim ciljem poleg tistih, ki jih zajema pravo Unije, tudi če lahko posredno vpliva na zadnje, ter ali obstaja posebna ureditev prava Unije na tem področju ali taka, da lahko nanj vpliva. ( 19 )

43.

Zgoraj sem navedel, da varovanje tajnih podatkov EU v pravu Unije še ni predmet horizontalnega predpisa, ki bi zajemal vse institucije in organe Unije. Ureditev tega varovanja tako izhaja iz več ločenih aktov, ki so jih sprejeli posamezne institucije oziroma organi Unije.

44.

V obravnavanem primeru predložitveno sodišče omenja Sklep 2013/488 kot predpis prava Unije, ki se uporablja v okviru spora o glavni stvari. Ker to sodišče ni pojasnilo svoje odločitve, da zaprosi za razlago tega sklepa, in ne katerega drugega, je treba po mojem mnenju izhajati iz premise, na kateri temelji sodno sodelovanje, vzpostavljeno s postopkom iz člena 267 PDEU, in sicer, da je nacionalno sodišče odgovorno za opredelitev pravnega in dejanskega okvira predloga za sprejetje predhodne odločbe, ne da bi moralo Sodišče preveriti njegovo pravilnost, in da za vprašanja glede razlage prava Unije, ki jih v tem okviru postavi nacionalno sodišče, velja domneva upoštevnosti. ( 20 ) Zato menim, da je treba obstoj izvajanja prava Unije v zadevi v glavni stvari presojati z vidika navedenega sklepa.

45.

Za ugotovitev, ali položaj, obravnavan v postopku v glavni stvari, pomeni izvajanje prava Unije, je treba omeniti različne obveznosti, ki so s Sklepom 2013/488, ki ga je Svet sprejel na podlagi svoje pristojnosti za notranjo organizacijo, naložene državam članicam.

46.

Kot je navedeno v uvodni izjavi 1 tega sklepa, je njegov namen „razvoj dejavnosti Sveta na vseh področjih, na katerih je potrebno delo s tajnimi podatki, [z vzpostavitvijo] celovit[ega] varnostn[ega] sistem[a] za varovanje tajnih podatkov, ki bo vključeval Svet, njegov generalni sekretariat in države članice“. S tega vidika iz uvodne izjave 3 navedenega sklepa izhaja, da bi „[d]ržave članice […] morale v skladu z nacionalnimi zakoni in predpisi ter v obsegu, ki zagotavlja delovanje Sveta, spoštovati ta sklep, kadar njihovi pristojni organi, osebje ali izvajalci delajo s tajnimi podatki EU, tako da bodo vsi lahko prepričani, da so tajni podatki EU deležni enakovredne stopnje varovanja“.

47.

Tako so, kot določa člen 1(1) Sklepa 2013/488, „[v] tem sklepu […] določena temeljna načela in minimalni standardi varovanja tajnih podatkov EU“. V skladu z odstavkom 2 tega člena „[t]a temeljna načela in minimalni standardi veljajo za Svet in [generalni sekretariat Sveta (v nadaljevanju: GSS)], države članice pa jih morajo spoštovati v skladu z njihovimi nacionalnimi zakoni in predpisi, tako da je vsakemu lahko zajamčeno, da je zagotovljena enakovredna stopnja varovanja tajnih podatkov EU“.

48.

V skladu s členom 2(1) tega sklepa „‚[t]ajni podatek EU‘ pomeni vsak podatek ali material z oznako stopnje tajnosti EU, katerega nepooblaščeno razkritje bi lahko v različni meri škodovalo interesom Evropske unije ali eni ali več državam članicam“.

49.

Varovanje tajnih podatkov EU zahteva, da države članice sprejmejo ukrepe, ko morajo gospodarski subjekti imeti dostop do takih podatkov.

50.

S tega vidika je v členu 11(1) Sklepa 2013/488 „industrijska varnost“ opredeljena kot „uporaba ukrepov, s katerimi se zagotovi, da izvajalci ali podizvajalci varujejo tajne podatke EU med pogajanji za sklenitev pogodbe in v življenjskem ciklu pogodb s tajnimi podatki. Take pogodbe ne vključujejo dostopa do podatkov stopnje tajnosti TRÈS SECRET UE/EU TOP SECRET“.

51.

Uporaba takih ukrepov se zahteva, kadar v skladu s členom 11(2) Sklepa 2013/488 „GSS lahko naloge, ki vključujejo ali imajo za posledico dostop do tajnih podatkov EU ali delo z njimi ali njihovo hrambo, s pogodbo prenese na industrijske ali druge subjekte, registrirane v državi članici […]“.

52.

V tem okviru varovanje tajnih podatkov EU pomeni med drugim, da:

53.

V Dodatku A k Sklepu 2013/488 je pogodba s tajnimi podatki opredeljena kot „pogodb[a], ki jo GSS sklene z izvajalcem za dobavo blaga, izvedbo del ali opravljanje storitev, katere izpolnitev zahteva ali vključuje dostop do tajnih podatkov EU ali njihovo nastajanje“. FSC pa je opredeljeno kot „uradna izjava nacionalnega varnostnega organa ali imenovanega varnostnega organa, da lahko določena organizacija iz varnostnega vidika nudi ustrezno stopnjo varnostne zaščite tajnih podatkov EU določene stopnje tajnosti“.

54.

Kot določa člen 15(3) Sklepa 2013/488, so za izvrševanje osnovnih načel in minimalnih standardov za varovanje tajnih podatkov EU odgovorne predvsem države članice.

55.

Tako morajo te sprejeti „vse ustrezne ukrepe v skladu s svojo nacionalno zakonodajo in predpisi, s katerimi zagotovijo, da pri delu s tajnimi podatki EU in njihovi hrambi“ Sklep 2013/488 spoštujejo“ različne osebe, med katerimi so osebe, „ki so zaradi svoje funkcije ustrezno pooblaščene za dostop do tajnih podatkov EU“ (člen 15(3)(c)), in „izvajalci držav članic na ozemlju držav članic ali v tujini“ (člen 15(3)(d)).

56.

Poleg tega za izvajanje člena 15(3) Sklepa 2013/488 člen 16(3)(a) tega sklepa določa, da države članice imenujejo nacionalni varnostni organ, ki je odgovoren za varnostno ureditev za varovanje tajnih podatkov EU, med drugim da:

57.

Iz teh določb izhaja, da Sklep 2013/488 državam članicam nalaga več konkretnih obveznosti na področju varovanja tajnih podatkov EU. Med temi obveznostmi je obveznost, da morajo države članice zagotavljati, da osebe, ki morajo v okviru svojih dejavnosti imeti dostop do tajnih podatkov EU, pridobijo dovoljenje za dostop do tajnih podatkov od nacionalnega varnostnega organa.

58.

Skratka, Sklep 2013/488 določa splošno odgovornost držav članic za zagotavljanje, da nekatere osebe spoštujejo ta sklep (člen 15(3)), da se uporabljajo določbe za zagotavljanje varovanja tajnih podatkov EU (člen 16(3)) ali da imajo izvajalci ali podizvajalci, ki sodelujejo pri pogodbah s tajnimi podatki, varnostno dovoljenje organizacije (člen 11(5)).

59.

Ugotavljam, da Sklep 2013/488 ne določa zgolj splošne obveznosti, da osebe, ki morajo v okviru svojih dejavnosti imeti dostop do tajnih podatkov EU, pridobijo dovoljenje za dostop do tajnih podatkov od nacionalnega varnostnega organa. Ta sklep namreč določa tudi nekatera pravila, ki urejajo postopek preverjanja in pogoje za izdajo dovoljenja.

60.

Tako Priloga V k navedenemu sklepu pod naslovom III vsebuje točke od 8 do 13:

„8. Varnostno dovoljenje organizacije izda nacionalni varnostni organ ali imenovani varnostni organ ali kateri koli drug pristojni varnostni organ države članice, kar skladno z nacionalnimi zakoni in predpisi pomeni, da je industrijski ali drug subjekt v svojih prostorih zmožen varovati tajne podatke EU ustrezne stopnje tajnosti (CONFIDENTIEL UE/EU CONFIDENTIAL ali SECRET UE/EU SECRET). Dovoljenje se predloži GSS kot naročniku, še preden se izvajalcu ali podizvajalcu ali morebitnemu izvajalcu ali podizvajalcu zagotovijo tajni podatki EU ali se mu odobri dostop do njih.

9. Pri izdajanju varnostnega dovoljenja organizacije ustrezni nacionalni varnostni organ ali imenovani varnostni organ vsaj:

10. Po potrebi GSS kot naročnik nacionalni varnostni organ/imenovani varnostni organ ali kateri koli drug pristojni varnostni organ uradno obvesti, da se varnostno dovoljenje organizacije zahteva v fazi pred sklenitvijo pogodbe ali za izvajanje pogodbe. Varnostno dovoljenje organizacije ali dovoljenje za dostop do tajnih podatkov se v fazi pred sklenitvijo pogodbe zahteva, če je treba v postopku priprave ponudb predložiti tajne podatke EU stopnje tajnosti CONFIDENTIEL UE/EU CONFIDENTIAL ali SECRET UE/EU SECRET.

11. Naročnik najustreznejšemu ponudniku ne sme dodeliti pogodbe s tajnimi podatki, dokler mu nacionalni varnostni organ/imenovani varnostni organ ali kateri koli drug pristojni varnostni organ države članice, v kateri je izvajalec ali podizvajalec registriran, ne potrdi, da je bilo, kjer je to potrebno, ponudniku izdano ustrezno varnostno dovoljenje organizacije.

12. Nacionalni varnostni organ/imenovani varnostni organ ali kateri koli drug pristojni varnostni organ, ki je izdal varnostno dovoljenje organizacije, uradno obvesti GSS kot naročnika o spremembah, ki zadevajo varnostno dovoljenje organizacije. V primeru podizvajalske pogodbe se ustrezno obvesti nacionalni varnostni organ/imenovani varnostni organ ali kateri koli drug pristojni varnostni organ.

13. Če nacionalni varnostni organ/imenovani varnostni organ ali kateri koli drug pristojni varnostni organ odvzame varnostno dovoljenje organizacije, ima GSS kot naročnik zadosten razlog za prekinitev pogodbe s tajnimi podatki ali izključitev ponudnika iz natečaja.“

61.

Da bi ugotovili, ali ob upoštevanju tako opisanih pravil prava Unije položaj, obravnavan v postopku v glavni stvari, pomeni izvajanje tega prava, je treba po mojem mnenju razlikovati med dovoljenjem, ki ga je družba protectus imela za dostop do tajnih podatkov po nacionalnem pravu, in dovoljenjem, ki ji je omogočalo dostop do tajnih podatkov EU.

62.

Tako položaj, v katerem je NVO najprej družbi protectus izdal nacionalno varnostno dovoljenje, ki ji je dovoljevalo seznanitev s tajnimi podatki po nacionalnem pravu, in nato to dovoljenje preklical, po mojem mnenju ne pomeni izvajanja prava Unije. Sklep 2013/488 namreč ne vsebuje določb, katerih namen bi bil urejati odločbe, ki jih nacionalni organi sprejmejo v zvezi s tem, da se za namene, določene v nacionalnem pravu, dostopa do tajnih podatkov v skladu s tem pravom. Poleg tega iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, ni razvidno, da bi bila z drugimi akti Unije izvedela kakršna koli oblika harmonizacije nacionalnih pravil, ki urejajo status takih podatkov. Dalje, Sodišče je pred kratkim v sodbi NW in PQ (Tajni podatki) ugotovilo, da pravila v zvezi z določitvijo informacij kot tajnih in umiku tajnosti informacij na podlagi nacionalnih predpisov niso predmet pravil, usklajenih z aktom Unije. ( 21 )

63.

Iz tega sledi, da je treba za slovaško ureditev teh nacionalnih varnostnih dovoljenj tako kot za ukrepe glede navedenih dovoljenj, ki jih sprejmejo slovaški organi, šteti, da spadajo le na področje uporabe nacionalnega prava in zato ne spadajo na področje uporabe prava Unije. Zato presoja zakonitosti odločbe o preklicu nacionalnega varnostnega dovoljenja očitno ni neposredno oblika „izvajanja prava Unije“ v smislu člena 51(1) Listine.

64.

Nasprotno pa se mi zdi, da položaj, v katerem je NVO najprej družbi protectus izdal varnostno dovoljenje organizacije, ki ji je dovoljevalo dostop do tajnih podatkov EU za stopnjo tajnosti SECRET UE/EU SECRET, in nato to dovoljenje preklical, pomeni izvajanje prava Unije.

65.

Za varnostno dovoljenje organizacije, v katerem so, naj spomnim, v skladu s slovaško ureditvijo navedene najvišja stopnja tajnosti tajnih podatkov EU, do katerih lahko posameznik dostopa, in ustrezne določbe zakonodaje Unije, na podlagi katere je temu posamezniku dovoljen dostop do tajnih podatkov, se namreč lahko šteje, da ima namen in učinke, ki se prekrivajo z namenom in učinki FSC iz Sklepa 2013/488. Poleg tega je v skladu s tem, kar izhaja iz tega sklepa, nacionalni varnostni organ, v tem primeru NVO, pristojen za izvedbo postopka preverjanja. Iz slovaške ureditve izhaja tudi, da je namen postopka varnostnega preverjanja osebi, ki ima tako dovoljenje, omogočiti seznanitev s tajnimi podatki v povezavi z opravljanjem nalog na podlagi mednarodne pogodbe, ki zavezuje Slovaško republiko, ( 22 ) iz česar je mogoče sklepati, da se s to ureditvijo ne uresničuje povsem nacionalni cilj, ki bi se torej razlikoval od cilja Sklepa 2013/488.

66.

Dodati moram, da se razlogi, iz katerih je NVO preklical varnostno dovoljenje organizacije, ki ga je imela tožeča stranka v postopku v glavni stvari, in ki se v bistvu nanašajo na to, da je pomenila varnostno tveganje zaradi obstoja poslovnega razmerja, ki bi lahko škodilo interesom Slovaške republike na področju varnosti, in delovanja v nasprotju z gospodarskimi interesi te države članice, lahko razumejo tako, da tožeča stranka v postopku v glavni stvari ne izpolnjuje več minimalnih pogojev za izdajo FSC, ki so navedeni v Prilogi V k Sklepu 2013/488 ( 23 ).

67.

Okoliščina, da je na podlagi slovaške ureditve veljavnost varnostnega dovoljenja organizacije povezana z veljavnostjo nacionalnega varnostnega dovoljenja, ( 24 ) po mojem mnenju ne more povzročiti, da se položaj, obravnavan v postopku v glavni stvari, izključi s področja uporabe prava Unije. Obe dovoljenji za dostop do tajnih podatkov sta bili namreč preklicani prav zaradi ugotovljenega varnostnega tveganja.

68.

Poleg tega se mi povezava med veljavnostjo varnostnega dovoljenja organizacije in veljavnostjo nacionalnega varnostnega dovoljenja zdi logična, saj – kot priznava odbor v svojem pisnem stališču – če je bilo v zvezi z zadevnim subjektom na podlagi nacionalnega prava ugotovljeno varnostno tveganje, tega tveganja ni mogoče omejiti le na ozemlje Slovaške republike, ampak mora nujno veljati za vsa področja zunanjih odnosov te države članice. Na tem področju so interesi držav članic in interesi Unije tesno povezani, tako da je običajno, da ima varnostno tveganje, ugotovljeno na nacionalni ravni na podlagi, med drugim, tajnih podatkov po nacionalnem pravu, neposredne posledice za dovoljenje za dostop do tajnih podatkov EU. Ta povezava med interesi držav članic in interesi Unije je sicer izražena v sami opredelitvi pojma tajnih podatkov EU v členu 2(1) Sklepa 2013/488, ki poudarja, da so taki podatki tisti, „kater[ih] nepooblaščeno razkritje bi lahko v različni meri škodovalo interesom Evropske unije ali eni ali več državam članicam“. ( 25 )

69.

Poleg tega lahko izpostavljenost zadevnega podjetja izhaja iz tajnih podatkov po nacionalnem pravu, ne da bi to izključevalo obstoj izvajanja prava Unije, kar zadeva preklic akta, ki osebi dovoljuje dostop do tajnih podatkov EU. Pojasniti je treba tudi, da okoliščina, da je – kot je predložitveno sodišče navedlo v točkah 35 in 37 predložitvene odločbe – odvzem nacionalnega varnostnega dovoljenja temeljil izključno na merilu zanesljivosti z varnostnega vidika, kot je opredeljeno v nacionalni ureditvi, ne nasprotuje temu, da položaj iz postopka v glavni stvari pomeni izvajanje prava Unije. V zvezi s tem ugotavljam, da iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da čeprav so le države članice pristojne, da opredelijo svoje bistvene varnostne interese in sprejmejo ukrepe za zagotovitev svoje notranje in zunanje varnosti, zgolj dejstvo, da je bil nacionalni ukrep sprejet zaradi varovanja nacionalne varnosti, ne more povzročiti neuporabe prava Unije in držav članic razbremeniti dolžnosti spoštovanja tega prava. ( 26 )

70.

Glede tega, da slovaška ureditev ni bila sprejeta posebej za izvajanje Sklepa 2013/488, je treba spomniti, da dejstvo, da nacionalna ureditev ni bila sprejeta zaradi prenosa akta Unije, ni pomembno, če se z uporabo te ureditve dejansko izvaja pravo Unije. ( 27 )

71.

Po mojem mnenju ni pomembno, da Sklep 2013/488 državam članicam daje široko diskrecijsko pravico za določitev obstoja in meril varnostnega tveganja v okviru postopka za izdajo, spremembo ali odvzem FSC. Ta položaj ustreza položaju, v katerem akt Unije državam članicam namenja svobodo izbire med različnimi izvedbenimi načini ali diskrecijsko pravico ali polje proste presoje, ki je sestavni del ureditve, vzpostavljene s tem aktom. ( 28 )

72.

Poleg tega dejstvo, da se nacionalni organi in postopki uporabijo za izpolnjevanje obveznosti iz Sklepa 2013/488, ne preprečuje ugotovitve, da obstaja izvajanje prava Unije v smislu člena 51(1) Listine. Pri tem gre le za klasični izraz pravila, v skladu s katerim morajo države članice v okviru svojih struktur in nacionalnih postopkov zagotavljati uporabo pravil prava Unije, s katerimi so jim naložene obveznosti.

73.

Po mojem mnenju neobstoj formalne pravice do pridobitve ali ohranitve FSC prav tako ni pogoj, od katerega bi bila lahko odvisna uporaba Listine.

74.

Varovanje tajnih podatkov EU tako zagotavljajo države članice in njihovi nacionalni varnostni organi v skladu z nacionalnimi zakoni in predpisi. ( 29 ) Tega sklicevanja na nacionalno pravo ni mogoče razumeti tako, da državam članicam daje pristojnost, da samostojno določijo okvir varovanja tajnih podatkov EU. Države članice morajo torej tako varovanje zagotavljati ob spoštovanju pravil, ki so določena s pravom Unije.

75.

Splošneje se mi zdi nemogoče trditi, da pravo Unije ni povezano z opredelitvijo in izvajanjem pravil o varovanju tajnih podatkov EU, čeprav je namen teh pravil zagotavljati pravilno delovanje Unije. To bi pomenilo, da se izdaja ali odvzem dovoljenja za dostop do takih podatkov lahko razumeta, kot da države članice izvajajo pristojnost, ki so jo ohranile in ki bi bila izvzeta s področja uporabe prava Unije in posledično s področja uporabe Listine. Nasprotno, nacionalne zakone in predpise o tajnih podatkih je treba po mojem mnenju na področju varovanja tajnih podatkov EU uporabljati v skladu s pravom Unije.

76.

Iz zgornjih elementov sklepam, da glede na pravila o varovanju tajnih podatkov EU, določena v Sklepu 2013/488, nacionalni organ, ki izda varnostno dovoljenje organizacije, ki je enakovredno FSC, izda dovoljenje, ki je določeno v pravu Unije. Učinki tega dovoljenja so tako kot učinki njegovega odvzema opredeljeni v pravu Unije in obstajajo predvsem v odnosih med zadevno osebo in institucijami Unije. Poleg tega pristojni nacionalni organ, ki se odloči preklicati FSC, izvaja nalogo, ki so mu jo institucije Unije dodelile za zagotavljanje varovanja tajnih podatkov EU. Ta organ mora zato izpolnjevati minimalne zahteve, opredeljene v pravu Unije.

77.

Kar zadeva tožečo stranko v postopku v glavni stvari, je treba poudariti tudi posebej široko naravo osebnega področja uporabe Sklepa 2013/488. V zvezi s tem ugotavljam, da je točka 8 Priloge V k temu sklepu ubesedena široko, ker ne omejuje oseb, ki se jim lahko izda FSC. ( 30 )

78.

Poleg tega je v tej točki Priloge V navedeno, da se „[FSC] predloži GSS […], še preden se izvajalcu ali podizvajalcu ali morebitnemu izvajalcu ali podizvajalcu zagotovijo tajni podatki EU ali se mu odobri dostop do njih“. Iz te določbe izhaja, da dovoljenje za dostop do tajnih podatkov iz Sklepa 2013/488 lahko dobi morebitni izvajalec, kar je zelo splošno in se lahko nanaša na podjetje, kot je tožeča stranka v postopku v glavni stvari. V istem smislu je treba pojasniti, da je pojem „izvajalec“ v Dodatku A k temu sklepu opredeljen kot „posameznik ali pravni subjekt, ki je pravno sposoben za izvajanje pogodb“, in ne kot oseba, ki jo trenutno na Svet veže pogodba ali ki je že začela izvajati potrebno za sklenitev pogodbenega razmerja.

79.

Glede položaja družbe protectus v zvezi z njenim morebitnim dostopom do tajnih podatkov EU je pomembno, da tudi če do takega dostopa dejansko nikoli ni prišlo, je to podjetje zaprosilo za varnostno dovoljenje organizacije, katerega namen je med drugim imetniku omogočiti seznanitev s tajnimi podatki EU. Poleg tega je družba protectus na obravnavi navedla, da je imela tekoče pogodbe z Ministerstvo hospodárstva (ministrstvo za gospodarstvo, Slovaška). Vendar ni mogoče izključiti, da so v tovrstnih pogodbenih razmerjih lahko prisotni tajni podatki EU, ker sta področji varovanja tajnih podatkov na nacionalni ravni in varovanja tajnih podatkov EU prepleteni.

80.

Glede na vse navedeno je treba po mojem mnenju zaradi uporabe meril, določenih v ustaljeni sodni praksi Sodišča, za položaj iz postopka v glavni stvari ugotoviti – v nasprotju s tem, kar trdijo vsi udeleženci tega postopka, z izjemo družbe protectus – da država članica izvaja pravo Unije v skladu s tem, kar določa člen 51(1) Listine, kadar eno od njenih sodišč nadzira zakonitost odločbe, s katero se prekliče varnostno dovoljenje organizacije, ki dovoljuje dostop do tajnih podatkov EU, ki je enakovredno FSC v smislu člena 11 Sklepa 2013/488 in Priloge V k temu sklepu. Pri tem ni pomembno, da je v nacionalni ureditvi veljavnost tega varnostnega dovoljenja organizacije povezana z veljavnostjo nacionalnega varnostnega dovoljenja, ker odvzem navedenega varnostnega dovoljenja organizacije temelji na ugotovitvi, da njegov imetnik pomeni varnostno tveganje. Iz tega sledi, da se Listina uporablja v postopku v glavni stvari.

81.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem Sodišče v bistvu sprašuje o procesnih jamstvih, ki morajo biti v skladu s členom 47 Listine zagotovljena podjetju, katerega FSC je nacionalni varnostni organ preklical delno na podlagi tajnih podatkov, do katerih to podjetje ni moglo dostopati. Natančneje, to sodišče želi izvedeti, ali ta člen nasprotuje nacionalni ureditvi, ki zadevni osebi in njenemu odvetniku ne zagotavlja dostopa do tajnih podatkov, na katerih temelji preklic FSC, in ki sodišču ne omogoča, da zagotovi tak dostop, čeprav ima sámo dostop do teh tajnih podatkov.

82.

Predložitveno sodišče v zvezi s tem navaja, da iz člena 26(3) zakona št. 215/2004 v povezavi s členom 50(6) tega zakona izhaja, da mora NVO, kadar odloči, da se oseba ne sme seznaniti s tajnimi podatki, v odločbi navesti okoliščine, na podlagi katerih je sprejel odločitev, preudarke, ki so bili pomembni pri presoji dokazov, in pravni pouk o možnosti vložitve pritožbe.

83.

V skladu s prakso NVO in odbora različni tajni podatki, na podlagi katerih so sprejete njune odločbe, niso navedeni v obrazložitvi teh odločb. Te odločbe vsebujejo le sklicevanje na naslov dokaznega gradiva, ki vsebuje te podatke.

84.

Ker dokazna gradiva vsebujejo tajne podatke, niso dostopna osebi, v zvezi s katero se opravi postopek varnostnega preverjanja.

85.

Če ta oseba vloži tožbo zoper odločbo o preklicu nacionalnega varnostnega dovoljenja ali varnostnega dovoljenja organizacije, se lahko sodišča, ki obravnavajo to tožbo, v skladu s členom 34(1)(f) zakona št. 215/2004 brez omejitve seznanijo z vsemi tajnimi podatki, ki jih vsebuje spis.

86.

V skladu s členom 35(3) zakona št. 215/2004 se lahko tudi odvetnik zadevne osebe seznani s temi tajnimi podatki, vendar le s soglasjem organa, ki je zadevni podatek določil kot tajen in nanj opozoril NVO. Tega odvetnika tako zavezuje dolžnost zaupnosti glede tega podatka, kar v praksi pomeni, da ga ne more razkriti svoji stranki.

87.

Pred preučitvijo združljivosti tako opisanih procesnih jamstev s členom 47 Listine se je treba vprašati, kot predložitveno sodišče k temu poziva Sodišče, o uporabi tega člena v položaju iz postopka v glavni stvari.

88.

Države članice morajo pri izvajanju prava Unije v skladu s členom 51(1) Listine zagotoviti spoštovanje zahtev, ki izhajajo med drugim iz pravice do učinkovitega pravnega sredstva in pravice do poštenega sojenja, ki sta določeni v členu 47, prvi in drugi odstavek, Listine. ( 31 )

89.

Na prvi pogled bi se lahko zdelo, da izvajanje prava Unije v smislu člena 51(1) Listine povzroči uporabo člena 47 te listine. ( 32 ) Tako bi obstajal določen avtomatizem med pogojem izvajanja prava Unije in nujnostjo spoštovanja zadnjenavedenega člena.

90.

Vendar se zdi, da sodna praksa Sodišča kaže, da ta avtomatizem ni resničen.

91.

Iz te sodne prakse namreč izhaja, da uporaba člena 47 Listine v konkretnem primeru predpostavlja, da se oseba, ki se sklicuje na ta člen, sklicuje na pravice ali svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, oziroma da je zoper to osebo uveden kazenski postopek, ki pomeni izvajanje prava Unije. ( 33 ) Ta pogoj velja poleg splošnega pogoja glede izvajanja prava Unije, določenega v členu 51(1) Listine, ( 34 ) ki je predmet prvega vprašanja.

92.

V obravnavanem primeru predložitveno sodišče izraža pomisleke glede vprašanja, ali se tožeča stranka v postopku v glavni stvari lahko sklicuje na pravico, zagotovljeno s pravom Unije, in Sodišče poziva, naj ugotovi, ali pravila iz Sklepa 2013/488 tožeči stranki v postopku v glavni stvari lahko dajejo pravico, zagotovljeno s pravom Unije, katere varstvo lahko uveljavlja na podlagi člena 47 Listine.

93.

Menim, da je ta pogoj v obravnavani zadevi izpolnjen.

94.

Drži, kot sem navedel zgoraj, da Sklep 2013/488 državam članicam daje široko diskrecijsko pravico pri določanju, v katerih primerih je treba FSC izdati oziroma odvzeti. Tako Priloga V k temu sklepu državam članicam nalaga nekatera minimalna preverjanja, ki jih morajo opraviti pred izdajo FSC, ne da bi pri tem zadevnim osebam podeljevala pravico do pridobitve FSC, ko so izpolnjeni nekateri pogoji. Te osebe prav tako nimajo pravice obdržati dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, tudi če bi še najprej izpolnjevale minimalne pogoje iz navedenega sklepa.

95.

Vendar menim, da čeprav Sklep 2013/488 podjetju ne podeljuje niti pravice do pridobitve FSC niti pravice, da obdrži to dovoljenje, pa podjetju, ki je pridobilo tako dovoljenje, vseeno podeljuje posebno pravico, da s Svetom sodeluje pri pogodbah s tajnimi podatki.

96.

V istem smislu je treba za ugotovitev, ali se člen 47 Listine uporablja, po mojem mnenju upoštevati učinke, ki bi jih odločba o odvzemu FSC lahko imela na podjetje. V zvezi s tem opozarjam, da je v Prilogi V, točka 13, k Sklepu 2013/488 določeno, da „[če se tako dovoljenje] odvzame […], ima GSS kot naročnik zadosten razlog za prekinitev pogodbe s tajnimi podatki ali izključitev ponudnika iz natečaja“. Ob upoštevanju negativnih posledic, ki jih lahko ima odločba o odvzemu FSC za podjetje, menim, da lahko to podjetje legitimno zahteva spoštovanje zahtev v zvezi z učinkovitim sodnim varstvom, ko izpodbija zakonitost take odločbe.

97.

Vsekakor ugotavljam, da je v skladu s sodno prakso Sodišča varstvo tako fizičnih kot pravnih oseb pred posegi javne oblasti v njihovo zasebno sfero, ki bi bili arbitrarni ali nesorazmerni, splošno načelo prava Unije. ( 35 ) Po presoji Sodišča se pravna oseba lahko na to varstvo sklicuje kot na pravico, zagotovljeno s pravom Unije v smislu člena 47, prvi odstavek, Listine, da bi pred sodiščem izpodbijala akt, ki posega v njen položaj. ( 36 )

98.

Ker se mi zdi dokazano, da se člen 47 Listine uporablja, je treba pojasniti, katera procesna jamstva lahko podjetje, kot je družba protectus, izpelje iz tega člena v položaju, kot se obravnava v postopku v glavni stvari.

99.

Vprašanja predložitvenega sodišča glede skladnosti procesnih pravil iz slovaške ureditve s členom 47 Listine izhajajo iz domnevne razlike med sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) in sodno prakso Sodišča na področju omejitve načela kontradiktornosti v primeru tajnih podatkov.

100.

Tako je po mnenju predložitvenega sodišča ESČP v sodbi z dne 19. septembra 2017, Regner proti Češki republiki, ( 37 ) za odločilno za ugotovitev neobstoja kršitve člena 6(1) EKČP štelo, da ima sodišče, pristojno za nadzor zakonitosti odločbe o odvzemu dovoljenja za dostop do tajnih podatkov, dostop do vseh tajnih podatkov, na podlagi katerih je bila sprejeta taka odločba. ( 38 )

101.

Na podlagi člena 52(3) Listine bi bilo zato glede na člen 47 Listine in to sodno prakso ESČP o členu 6(1) EKČP dovolj, da se le sodišče, ki mora zagotoviti sodno varstvo zadevni osebi, lahko seznani s tajnimi podatki.

102.

Ob tem predložitveno sodišče ugotavlja, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da taka rešitev glede na člen 47 Listine ne zadostuje nujno. To sodišče se med drugim v zvezi s tem sklicuje na sodbo Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi.

103.

Sodišče je torej pozvano, naj ugotovi, ali je treba na področju varovanja tajnih podatkov EU člen 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero se v odločbi o odvzemu FSC ne navedejo tajni podatki, na podlagi katerih je bila sprejeta, zadevna pravna oseba nima vpogleda v spis nacionalnega varnostnega organa, ki vsebuje take podatke, odvetnik te pravne osebe lahko vpogleda v ta spisa pod pogojem, da dobi soglasje tega organa in zagotovi zaupnost sporočenih podatkov, nacionalno sodišče, ki je pristojno za nadzor zakonitosti te odločbe, pa ima dostop do vseh tajnih podatkov v tem spisu.

104.

Za odgovor na to vprašanje poudarjam, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da če ni upoštevnih določb prava Unije v zvezi z načinom, na katerega morajo države članice zagotoviti spoštovanje pravice zadevne osebe do obrambe, kadar je njena pravica do vpogleda v spis omejena na podlagi nacionalne ureditve, je posebna ureditev postopkov, vzpostavljenih v ta namen, na podlagi načela procesne avtonomije držav članic določena v pravnem redu vsake države članice, vendar le, če ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in če v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih zagotavlja pravo Unije (načelo učinkovitosti). ( 39 )

105.

Glede načela enakovrednosti naj spomnim, da – kot navaja predložitveno sodišče – iz člena 26(3) zakona št. 215/2004 v povezavi s členom 50(6) tega zakona izhaja, da mora NVO, kadar odloči, da se oseba ne sme seznaniti s tajnimi podatki po nacionalnem pravu, zlasti če ugotovi, da ta oseba pomeni tveganje z varnostnega vidika, v odločbi navesti okoliščine, na podlagi katerih je sprejel odločitev, preudarke, ki so bili pomembni pri presoji dokazov, in pravni pouk o možnosti vložitve pritožbe.

106.

Ta procesna jamstva, ki vključujejo obstoj obrazložene odločbe, bi morala veljati tudi za odločbo o odvzemu FSC, sicer bi bilo kršeno načelo enakovrednosti. Zato se mi zdi jasno, da mora biti podjetju, kot je družba protectus, ki mu je izdana taka odločba, omogočeno, da se seznani vsaj z bistvenimi razlogi, na podlagi katerih je bila sprejeta ta odločba, pod pogoji iz teh določb zakona št. 215/2004, kakor jih razlagajo nacionalna sodišča. Zdi se, da je tako zaradi povezave, ki jo slovaška ureditev vzpostavlja med odvzemom nacionalnega varnostnega dovoljenja in odvzemom varnostnega dovoljenja organizacije.

107.

Vendar je treba ugotoviti, da iz načela enakovrednosti ni mogoče izpeljati obveznosti, da se osebi, v zvezi s katero je izdana odločba o odvzemu FSC, posredujejo tajni podatki, na podlagi katerih je bila ta odločba sprejeta. Kot sem namreč navedel zgoraj, v skladu s prakso NVO in odbora različni tajni podatki, na podlagi katerih so sprejete njune odločbe, niso navedeni v obrazložitvi teh odločb. Torej je treba ta vidik preučiti z vidika načela učinkovitosti.

108.

V zvezi s tem načelom je treba poudariti, da je izpolnjeno le, če je zadevno postopkovno pravilo v skladu s pravico do učinkovitega sodnega varstva, zagotovljeno s členom 47 Listine. ( 40 ) Obveznost držav članic, da zagotovijo učinkovitost pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, tako zajema zahtevo po zagotovitvi sodnega varstva, določeno v tem členu 47, ki jo mora nacionalno sodišče spoštovati. To varstvo mora biti zagotovljeno tako pri določitvi sodišč, pristojnih za odločanje o tožbah, ki se opirajo na pravo Unije, kot pri opredelitvi postopkovnih pravil v zvezi s temi pravnimi sredstvi. ( 41 )

109.

Opozoriti je treba tudi, da morajo države članice pri izvajanju prava Unije zagotoviti spoštovanje zahtev, ki izhajajo iz pravice do učinkovitega pravnega sredstva, določene v členu 47, prvi odstavek, Listine, ki v sodnem postopku nalagajo spoštovanje pravice zadevne osebe do obrambe. ( 42 )

110.

Iz ustaljene sodne prakse tako izhaja, da učinkovitost sodnega nadzora, zagotovljenega s členom 47 Listine, glede katerega je treba opozoriti, da je dovolj sam po sebi, ( 43 ) zahteva, da mora biti zainteresirani osebi omogočeno, da se z razlogi, na katerih temelji odločba, ki je bila v zvezi z njo sprejeta, seznani bodisi že na podlagi same odločbe bodisi na podlagi dopisa, s katerim so ji ti razlogi posredovani na njeno zahtevo, brez poseganja v pristojnost pristojnega sodišča, da od zadevnega organa zahteva, da jih posreduje, da bi lahko ta oseba branila svoje pravice v najboljših mogočih pogojih in se ob polnem poznavanju zadeve odločila, ali je zadevo koristno predložiti pristojnemu sodišču, in da se zadnjenavedenemu sodišču v celoti omogoči nadzor nad zakonitostjo zadevne nacionalne odločbe. ( 44 ) Spoštovanje pravice do obrambe pomeni, da ima zadevna oseba možnost dostopa ne le do obrazložitve odločbe, sprejete proti njej, temveč tudi do dostopa do vseh elementov spisa, na katere se je oprla uprava, zato da bi lahko ta oseba dejansko podala stališče o teh elementih. ( 45 )

111.

Poleg tega načelo kontradiktornosti, ki je del pravice do obrambe iz člena 47 Listine, pomeni, da morajo imeti stranke v postopku pravico seznaniti se z vsemi listinami ali stališči, predloženimi sodišču, zato da vplivajo na njegovo odločitev ali da o listinah in stališčih razpravljajo, kar pomeni, da mora imeti zadevna oseba možnost, da se seznani z elementi iz svojega spisa, ki so na voljo sodišču, ki mora odločiti o pravnem sredstvu zoper to odločbo. ( 46 )

112.

Ob tem v skladu s tem, kar določa člen 52(1) Listine, pravica do vpogleda v spis ni absolutna glede na člen 47 Listine. Tako je treba opozoriti, da pravica do obrambe ni absolutna pravica in da se pravica do vpogleda v spis, ki je izraz pravice do obrambe, torej lahko omeji na podlagi tehtanja med, na eni strani, pravico do učinkovitega pravnega sredstva zadevne osebe ter, na drugi strani, izpostavljenimi interesi, da bi se upravičilo nerazkritje elementa iz spisa tej osebi, zlasti kadar so ti interesi povezani z nacionalno varnostjo. ( 47 ) Tako v upravnem kot v sodnem postopku se lahko namreč izkaže za nujno, da se zainteresirani osebi nekatere informacije ne sporočijo, zlasti ob upoštevanju razlogov, povezanih z nacionalno varnostjo. ( 48 )

113.

Vendar Sodišče stalno zavrača, da se pravica do obrambe izniči, ne glede na občutljivost zadevnega področja. V vsaki zadevi pozove nacionalno sodišče, naj najde ravnovesje med pravico do učinkovitega pravnega sredstva in ohranjanjem varnostnih zahtev.

114.

Tako po presoji Sodišča tehtanje, ki ga mora opraviti nacionalno sodišče, ob upoštevanju potrebnega spoštovanja člena 47 Listine ne sme privesti do tega, da se pravici zadevne osebe do obrambe odvzame ves učinek in da se pravici do pravnega sredstva, ki jo mora imeti ta oseba na podlagi tega člena, odvzame vsebina, zlasti s tem, da se tej osebi ali po potrebi njenemu zastopniku ne sporoči vsaj vsebina razlogov, na katerih temelji odločba, sprejeta v zvezi z navedeno osebo. ( 49 )

115.

To tehtanje pa lahko privede do tega, da se nekateri elementi iz spisa zadevni osebi ne sporočijo, če bi razkritje teh elementov lahko neposredno in specifično ogrozilo nacionalno varnost zadevne države članice, saj lahko to razkritje med drugim ogrozi življenje, zdravje ali svobodo oseb oziroma razkrije posebne preiskovalne metode, ki jih uporabljajo organi, ki opravljajo posebne naloge, povezane z nacionalno varnostjo, in tako resno ogrozi ali prepreči prihodnje izpolnjevanje nalog teh organov. ( 50 )

116.

Iz navedenega izhaja, da čeprav pravo Unije državam članicam dovoljuje, zlasti kadar to zahteva nacionalna varnost, da zadevni osebi ne dovolijo neposrednega vpogleda v celotni spis, tega prava ni mogoče – ne da bi bili kršeni načelo učinkovitosti, pravica do dobrega upravljanja in pravica do učinkovitega pravnega sredstva – razlagati tako, da lahko pristojni organi to osebo postavijo v položaj, v katerem se niti ona niti njen zastopnik ne moreta učinkovito seznaniti – po potrebi v okviru posebnega postopka, namenjenega zaščiti nacionalne varnosti – z vsebino odločilnih elementov, vloženih v ta spis. ( 51 )

117.

V tem okviru je Sodišče po eni strani že razsodilo, da kadar je razkritje informacij iz spisa omejeno zaradi nacionalne varnosti, spoštovanje pravice zadevne osebe do obrambe ni zadostno zagotovljeno z možnostjo te osebe, da pod nekaterimi pogoji pridobi dovoljenje za dostop do teh informacij skupaj s popolno prepovedjo uporabe tako pridobljenih informacij za namene upravnega postopka ali sodnega postopka. ( 52 )

118.

Na drugi strani je treba v zvezi z vprašanjem, ali je pravica zadevne osebe do obrambe v zadostni meri zagotovljena s tem, da ima pristojno sodišče možnost vpogleda v spis, poudariti, da taka možnost ne more nadomestiti dostopa zadevne osebe ali njenega zastopnika do informacij iz tega spisa. ( 53 ) Spoštovanje pravice do obrambe v sodnem postopku tako ne pomeni, da ima pristojno sodišče na voljo vse upoštevne elemente za sprejetje odločitve, temveč da lahko zadevna oseba – po potrebi prek svetovalca – uveljavlja svoje interese s tem, da izrazi svoje stališče o teh elementih. ( 54 ) Dostop pristojnega sodišča do informacij iz spisa in določitev postopkov, s katerimi se zagotovi spoštovanje pravice zadevne osebe do obrambe, sta namreč različni in kumulativni zahtevi. ( 55 )

119.

Na podlagi zgornjih preudarkov je Sodišče v najnovejši sodni praksi v skladu s prejšnjimi sodbami razsodilo, da je treba splošno načelo dobrega upravljanja in člen 47 Listine v povezavi s členom 20 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki določa, da če odločba o odvzemu ali zavrnitvi dovoljenja za prebivanje, sprejeta v zvezi z državljanom tretje države, ki lahko uveljavlja izvedeno pravico do prebivanja na podlagi tega člena 20, temelji na podatkih, katerih razkritje bi ogrozilo nacionalno varnost zadevne države članice, lahko ta državljan tretje države ali njegov zastopnik do teh informacij dostopata šele po pridobitvi dovoljenja za dostop, nista obveščena o bistvu razlogov, na katerih taka odločitev temelji, in informacij, do katerih sta morda imela dostop, nikakor ne smeta uporabiti v okviru upravnega ali sodnega postopka. ( 56 )

120.

Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali je te elemente, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča, in ugotovitve, do katerih je do zdaj prišlo Sodišče, mogoče prenesti na področje varovanja tajnih podatkov EU, kar bi lahko vodilo do ugotovitve, da člen 47 Listine nasprotuje nacionalni ureditvi, obravnavani v postopku v glavni stvari.

121.

To vprašanje se mi zdi upravičeno glede na posebnost področja varovanja tajnih podatkov EU, zaradi katere se razlikuje od področij, na katerih je Sodišče do zdaj moralo dati napotke o tehtanju, ki ga je treba opraviti med pravico do učinkovitega pravnega sredstva in interesi, navedenimi za utemeljitev nerazkritja nekaterih podatkov, zlasti kadar so ti interesi povezani z nacionalno varnostjo.

122.

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba obstoj kršitve pravic obrambe, vključno s pravico do vpogleda v spis, presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okoliščine njegovega sprejetja in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. ( 57 )

123.

V zvezi s tem je treba poudariti, da se obravnavana zadeva razlikuje od zadev, v katerih so bile izdane sodbe ZZ, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi ter NW in PQ (Tajni podatki). Če gre za odločbo, ki omejuje prosto gibanje državljana Unije zaradi javne varnosti, ali odločbo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito ali odvzemu take zaščite zaradi grožnje za nacionalno varnost, ali odločbo o odvzemu ali zavrnitvi izdaje dovoljenja za prebivanje zaradi nacionalne varnosti v zvezi z državljanom tretje države, ki bi lahko imel izvedeno pravico do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU, se namreč uporablja načelo, v skladu s katerim se sporočijo vsi razlogi in podatki, na katerih temeljijo take odločbe. Omejitev tega načela je torej izjema, ki jo je treba razlagati ozko. ( 58 )

124.

Zdi se mi, da mora biti na področju varovanja tajnih podatkov logika obrnjena, tako da velja načelo prepovedi razkritja takih podatkov nepooblaščenim osebam. Razkritje tajnih podatkov je torej izjema od tega pravila in je mogoče le v korist oseb, ki izpolnjujejo potrebne pogoje za pridobitev dovoljenja za dostop do tajnih podatkov. Kot izjema je tako razkritje upravičeno lahko zamejeno s strogimi omejitvami.

125.

Iz tega sledi, da oseba, katere FSC je pod vprašaj postavil nacionalni varnostni organ, v okviru sodnega postopka, v katerem se izpodbija odločba o odvzemu tega dovoljenja, lahko zahteva dostop do tajnih podatkov, na podlagi katerih je bila sprejeta ta odločba, ne glede na to, ali ta določitev stopnje tajnosti izhaja iz nacionalnega prava ali prava Unije. Paradoksalno bi bilo, če bi lahko oseba, medtem ko nacionalni varnostni organ pod vprašaj postavlja njeno dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, v okviru tega postopka dobila možnost vpogleda v take podatke, ki se nanašajo nanjo. To bi pomenilo, da bi ji bili razkriti tajni podatki, na podlagi katerih je bila sprejeta odločba, s katero se ji preprečuje vpogled v tajne podatke EU, in da bi ji bila torej omogočena seznanitev s tajnimi podatki za to, da bi dokazala, da je v nasprotju s tem, kar meni nacionalni varnostni organ, primerno usposobljena za dostop do takih podatkov. Zato bi se ob upoštevanju samega predmeta odločbe o odvzemu dovoljenja za dostop do tajnih podatkov z dostopom osebe, v zvezi s katero je bila sprejeta ta odločba, tudi v okviru sodnega postopka, po mojem mnenju pod vprašaj postavilo pravilo, v skladu s katerim se s temi podatki lahko seznanijo samo osebe, ki imajo tako dovoljenje.

126.

Spoštovanje načela nerazkritja tajnih podatkov osebam, ki v okviru sodnega postopka izpodbijajo odvzem dovoljenja za dostop do tajnih podatkov, je utemeljeno z zahtevama po previdnosti in preprečevanju, ki sta tesno povezani s področjem varovanja tajnih podatkov EU, ter s široko diskrecijsko pravico, ki mora biti priznana državam članicam pri izdaji ali odvzemu FSC.

127.

Poleg tega, kot sem navedel zgoraj, je Sodišče že poudarilo, da se nekateri elementi iz spisa zadevni osebi ne sporočijo, če bi razkritje teh elementov lahko neposredno in specifično ogrozilo nacionalno varnost zadevne države članice, saj lahko to razkritje med drugim ogrozi življenje, zdravje ali svobodo oseb oziroma razkrije posebne preiskovalne metode, ki jih uporabljajo organi, ki opravljajo posebne naloge, povezane z nacionalno varnostjo, in tako resno ogrozi ali prepreči prihodnje izpolnjevanje nalog teh organov. ( 59 ) Zdi se mi, da so take zahteve, ki jih je Sodišče poudarilo na začetku sodbe ZZ ( 60 ) in ki se jim lahko doda nujnost, da se ne škodi tekočim kazenskim preiskavam, ki bi lahko bile uvedene proti zadevni osebi ali njenemu krogu, ( 61 ) posebej upoštevne na področju varovanja tajnih podatkov EU.

128.

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so osebe, ki zaprosijo za dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, in osebe, ki so tako dovoljenje že dobile, predmet poizvedb, katerih namen je odkriti vse elemente, zaradi katerih bi lahko bile izpostavljene tveganjem izsiljevanja ali pritiska, da bi se jih prisililo v sodelovanje z zlonamernimi strukturami ali akterji, ki želijo dostopati do tajnih podatkov, s katerimi razpolagajo. Te poizvedbe temeljijo na objektivnih merilih in preiskovalnih metodah, s katerimi je mogoče ugotoviti, ali je oseba, ki je zaprosila za dovoljenje za dostop do tajnih podatkov ali to dovoljenje ima, zaradi svojega ravnanja ali okolja izpostavljena temu, da bi jo tretja oseba uporabila za pridobitev zaščitenih podatkov. Skratka, pristojni nacionalni organ mora ugotoviti, ali se oseba lahko šteje za zanesljivo ali ne z vidika varnosti in potrebne zaupnosti tajnih podatkov, tako da se prepriča, da je ta oseba lojalna in vredna zaupanja. Zdi se mi bistveno, da se ohrani ne le zaupnost tajnih podatkov, ki nacionalnemu varnostnemu organu omogočajo ugotoviti, da oseba pomeni varnostno tveganje, ampak tudi tajnost, ki mora veljati za dokaze in preiskovalne metode, s katerimi se tako tveganje ugotovi.

129.

Tako naj bi bile poizvedbe, s katerimi se presoja obstoj varnostnega tveganja, po naravi strogo zaupne, in to toliko bolj, ker je treba zagotoviti, da izvajanje prava Unije ne posega v izvajanje povsem nacionalne pristojnosti za varovanje tajnih podatkov po nacionalnem pravu.

130.

Iz navedenega izhaja, da mora na področju varovanja tajnih podatkov EU nacionalno sodišče, ki mora nadzirati zakonitost odločbe o odvzemu FSC, pri svojem delu slediti načelu nerazkritja tajnih podatkov tožeči stranki, ki izpodbija tako odločbo.

131.

Vendar se mi zdi, kot sem že pojasnil, da se sodna praksa Sodišča opira na temeljno idejo, v skladu s katero se ne glede na občutljivost zadevnega področja pravica do obrambe ne sme izničiti, in da nadzor, ki ga nacionalno sodišče izvaja na podlagi vseh upoštevnih podatkov, ne more nadomestiti dejanskega izvajanja te pravice s strani zadevne osebe ali njenega zastopnika. Pravica do obrambe, ki je nujna, da se omogoči na eni strani osebi, v zvezi s katero je sprejeta odločba o odvzemu FSC, da izrazi svoje stališče, in na drugi strani sodniku, da nadzira zakonitost te odločbe ob polnem poznavanju dejstev, po mojem mnenju predpostavlja, da ta oseba ni popolnoma nevedna glede tega, kar se ji očita. Poleg tega razlogi, na katerih temelji odločba o odvzemu FSC, ne izhajajo nujno vsi iz tajnih podatkov, kot kaže položaj iz postopka v glavni stvari. Dodati je treba, da na dejansko izvajanje pravice do obrambe, na podlagi katerega mora oseba, ki ji je odvzeta iz FSC izhajajoča pravica, imeti možnost izpodbijati očitke, ki se navajajo proti njej, ne sme vplivati okoliščina, da ta oseba ne more zahtevati pravice do pridobitve ali ohranitve takega dovoljenja.

132.

Zato menim, da čeprav mora na področju varovanja tajnih podatkov EU prevladati načelo najmanjšega obsega elementov, ki se sporočijo osebi, v zvezi s katero je sprejeta odločba o odvzemu FSC, mora ta oseba ali po potrebi njen zastopnik poznati vsaj bistvo razlogov, na katerih temelji ta odločba. Tako minimalno jamstvo ustaljeno izhaja iz sodne prakse Sodišča. ( 62 ) Vseeno bom v posebnem okviru področja, obravnavanega v tej zadevi, predstavil naslednje omejitve.

133.

Na prvem mestu, jamstvo, da je treba zadevni osebi ali po potrebi njenemu zastopniku sporočiti vsaj bistvo razlogov, na podlagi katerih je bila sprejeta odločba o odvzemu FSC, ne sme privesti do tega, da se – čeprav le delno – razkrijejo tajni podatki. Bistvo razlogov mora biti torej sporočeno ob spoštovanju stroge zaupnosti tovrstnih podatkov. Poleg tega se mora to sporočanje opraviti ob spoštovanju drugih javnih interesov, ki sem jih navedel zgoraj, kot je nujnost nerazkritja preiskovalnih metod ali neposeganja v tekoče kazenske preiskave.

134.

Na drugem mestu, menim, da za to, da bi bila pravica do obrambe osebe, v zvezi s katero je bila sprejeta odločba o odvzemu FSC, zadostno zagotovljena, ni treba, da se tej osebi sporoči bistvo vseh razlogov, na podlagi katerih je bila ta odločba sprejeta. Po mojem mnenju zadostuje, da je navedena oseba seznanjena z bistvom enega ali več razlogov, ki so po presoji nacionalnega sodišča zadostna podlaga za utemeljitev navedene odločbe, ob upoštevanju zahtev po previdnosti in preprečevanju ter široke diskrecijske pravice, ki mora biti priznana pristojnemu nacionalnemu organu na področju varovanja tajnih podatkov EU. ( 63 )

135.

Glede na te preudarke menim, da slovaška ureditev vsebuje dovolj jamstev, ki vsa skupaj omogočajo, da se zagotovi spoštovanje pravice do obrambe osebe, v zvezi z katero je bila sprejeta odločba o odvzemu FSC.

136.

V zvezi s tem naj spomnim, da ima glede na navedbe predložitvenega sodišča sodišče, ki nadzira zakonitost te odločbe, vpogled v celotni spis nacionalnega varnostnega organa. Poleg tega, čeprav zadevna pravna oseba nima vpogleda v ta spis, ki vsebuje tajne podatke, ki so bili skupaj z drugimi elementi podlaga za navedeno odločbo, lahko odvetnik te pravne osebe vpogleda v navedeni spis pod pogojem, da dobi soglasje tega organa in zagotovi zaupnost sporočenih podatkov. Ugotavljam tudi, da je NVO v sodnem postopku na zahtevo odvetnika tožeče stranke v postopku v glavni stvari temu odvetniku poslal dve tajni dokazni gradivi.

137.

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da se je NVO poleg teh tajnih podatkov seznanil z javno dostopnimi podatki med drugim o tem, da so tožeča stranka v postopku v glavni stvari ali člani njene uprave predmet kazenske preiskave, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari sklenila pogodbe z družbami, ki so predmet take preiskave, da je tem družbam plačevala neobičajne denarne zneske in da obstajajo sumi povezav med njenim osebjem in drugo družbo, s katero se je prijavila na javne razpise, tako da sta družbi ponudbo oddali pod skupnim nadzorom. Ni sporno, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari lahko izrazila stališče glede podatkov, ki jih je tako pridobil NVO.

138.

Poleg tega je odločitev NVO, da prekliče nacionalno varnostno dovoljenje, kar je samodejno povzročilo preklic varnostnega dovoljenja organizacije, temeljila na ugotovitvi, da tožeča stranka v postopku v glavni stvari pomeni varnostno tveganje zaradi obstoja poslovnega razmerja, ki bi lahko škodilo interesom Slovaške republike na področju varnosti, in delovanja v nasprotju z gospodarskimi interesi te države članice. NVO se je v obrazložitvi te odločbe skliceval na eni strani na javno dostopne podatke, ki jih je podrobno predstavil, in na drugi strani na tajne podatke, katerih vsebine ni pojasnil.

139.

Kot navaja predložitveno sodišče, tožeča stranka v postopku v glavni stvari v tožbi izpodbija različne dejanske in pravne preudarke, na katere sta NVO in odbor oprla svojo ugotovitev, da tožeča stranka v postopku v glavni stvari pomeni varnostno tveganje, kar dopušča domnevo, da je bila tožeča stranka v postopku v glavni stvari seznanjena s temi preudarki in jih je zato lahko izpodbijala.

140.

Iz teh elementov sklepam, da na podlagi jamstev, določenih v slovaški ureditvi, tožeča stranka v postopku v glavni stvari ni v takem položaju, da ne bi vedela, kaj se ji očita, tudi če po mojem mnenju upravičeno ni imela na voljo vseh tajnih podatkov, s katerimi je želela biti seznanjena. Navedbe predložitvenega sodišča me nasprotno vodijo k ugotovitvi, da je bilo tožeči stranki v postopku v glavni stvari sporočeno bistvo razlogov, ki so lahko zadostna podlaga za utemeljitev odločbe o odvzemu FSC, kar mora seveda preveriti predložitveno sodišče. To pomeni, da če to sodišče presodi, da razlogi, navedeni v tej odločbi, zadostujejo za njeno utemeljitev, ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki mora biti priznana pristojnemu nacionalnemu organu na področju varovanja tajnih podatkov EU, in da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari lahko razpravljala o teh razlogih, kar se je, kot se zdi, zgodilo, ni treba ugotoviti kršitve pravice do obrambe.

141.

Zato je treba člen 47 Listine po mojem mnenju razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero se v odločbi o preklicu FSC ne navedejo tajni podatki, na podlagi katerih je bila sprejeta, in zadevna pravna oseba nima vpogleda v spis nacionalnega varnostnega organa, ki vsebuje take podatke, prvič, ker odvetnik te pravne osebe lahko vpogleda v ta spis pod pogojem, da dobi soglasje tega organa in zagotovi zaupnost sporočenih podatkov, drugič, ker ima nacionalno sodišče, ki je pristojno za nadzor zakonitosti te odločbe, dostop do vseh tajnih podatkov v navedenem spisu ter, tretjič, ker se je navedena pravna oseba seznanila z bistvom razlogov, ki so lahko zadostna podlaga za utemeljitev navedene odločbe, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

142.

Predložitveno sodišče s tretjim in četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 47 Listine razlagati tako, da zahteva, da ima sodišče, ki mora opraviti nadzor zakonitosti odločbe o preklicu FSC, delno temelječe na tajnih podatkih, pristojnost za to, da pravni osebi, ki je predmet te odločbe, dovoli vpogled v spis nacionalnega varnostnega organa, ki vsebuje take podatke. Če je odgovor pritrdilen, želi predložitveno sodišče dobiti tudi pojasnila o obsegu te pristojnosti.

143.

Pojasniti je treba, da je predložitveno sodišče tretje vprašanje postavilo, če bi Sodišče na drugo vprašanje odgovorilo, da člen 47 Listine nasprotuje slovaški ureditvi. Kot sem navedel zgoraj, se mi ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti to sodišče, jamstva iz te ureditve, obravnavana skupaj, zdijo zadostna za zagotovitev varstva pravice do obrambe osebe, v zvezi s katero je bila sprejeta odločba o odvzemu FSC.

144.

Vseeno se mi zdi koristno predložitvenemu sodišču odgovoriti na vprašanje, ali člen 47 Listine zahteva, da ima sodišče, pristojno za nadzor zakonitosti take odločbe, poleg jamstev, ki jih določa slovaška ureditev, pristojnost, da zadevni osebi dovoli vpogled v celotni spis, ki vsebuje tajne podatke.

145.

V zvezi s tem se rešitev, ki jo je Sodišče nedavno upoštevalo v sodbi NW in PQ (Tajni podatki), po mojem mnenju lahko a fortiori uporablja na področju varovanja tajnih podatkov EU. ( 64 )

146.

Sodišče se je tako v tej sodbi oprlo na spoznanja iz svoje sodbe ZZ ( 65 ), da je odločilo, da lahko države članice nacionalnim organom, pristojnim za varnost, pridržijo pristojnost, da te razloge ali dokaze sporočijo ali ne, če je pristojno sodišče pristojno, da izpelje posledice odločbe, ki so jo v zvezi s tem ti organi dokončno sprejeli. ( 66 )

147.

Po presoji Sodišča lahko taka rešitev, če nacionalni organ neupravičeno ovira posredovanje vseh ali nekaterih elementov, na katerih zadevna odločba temelji, zagotovi popolno spoštovanje člena 47 Listine v delu, ki zagotavlja, da to, da ta organ krši svoje postopkovne obveznosti, ne bo pripeljalo do tega, da bi sodna odločba temeljila na dejstvih in dokumentih, s katerimi se prosilec ni mogel seznaniti in glede katerih torej ni mogel podati stališča. ( 67 )

148.

Sodišče iz teh preudarkov sklepa, da ni mogoče šteti, da člen 47 Listine pomeni, da mora sodišče, ki je pristojno za nadzor nad odločbo, sprejeto na podlagi tajnih podatkov, nujno imeti pooblastilo, da odpravi tajnost nekaterih podatkov in da te podatke sámo posreduje tožeči stranki, saj taka odprava tajnosti in taka predložitev nista nujni za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe. ( 68 )

149.

Glede na navedeno menim, da je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 47 Listine razlagati tako, da ne zahteva, da ima sodišče, ki mora opraviti nadzor zakonitosti odločbe o preklicu FSC, delno temelječe na tajnih podatkih, pristojnost za to, da pravni osebi, ki je predmet te odločbe, dovoli vpogled v spis nacionalnega varnostnega organa, ki vsebuje take podatke.

150.

Ob upoštevanju odgovora na tretje vprašanje, ki ga predlagam Sodišču, po mojem mnenju ni treba preučiti četrtega vprašanja.

151.

Glede na vse zgornje preudarke predlagam, naj se na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Najvyšší správny súd Slovenskej republiky (vrhovno upravno sodišče Slovaške republike), odgovori: