Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

MACIEJA SZPUNARJA,

predstavljeni 22. februarja 2024(1)

Zadeva C‑135/23

Gesellschaft für musikalische Aufführungs- und mechanische Vervielfältigungsrechte eV (GEMA)

proti

GL

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Amtsgericht Potsdam (okrajno sodišče v Potsdamu, Nemčija))

„Predhodno odločanje – Intelektualna lastnina – Avtorska in sorodne pravice – Direktiva 2001/29/ES – Člen 3(1) – Pravica do priobčitve javnosti – Pojem ‚dejanje priobčitve‘ – Dajanje na voljo televizijskih sprejemnikov, opremljenih s sobno anteno, ki omogočajo sprejemanje oddaj, v stanovanjih“

 Uvod

1.        V avtorskem pravu Unije ima pravica do priobčitve javnosti nedvomno častno mesto glede na pozornost, ki ji je namenjena v sodni praksi Sodišča. Med pravnimi vprašanji, povezanimi s tem pravnim institutom, je eno od temeljnih razlikovanje med priobčitvijo javnosti, dejanjem, za katero veljajo izključne pravice imetnikov avtorskih pravic, in zgolj nudenjem fizičnih zmogljivosti za izvedbo ali sprejem take priobčitve, za katero te pravice ne veljajo.

2.        Merila, ki jih je treba upoštevati za to razlikovanje, so bila poudarjena v nedavnih sodbah Sodišča.(2) Vendar pa obravnavana zadeva kaže, da še vedno obstajajo siva območja ali mejni položaji, v katerih ni lahko z gotovostjo odločiti, na katero stran tega razlikovanja spada zadevno dejanje.

3.        Sodišče je zato pozvano, da izpopolni svojo sodno prakso na tem področju ter pri tem poskrbi za njeno usklajenost in ohrani pravično ravnovesje med različnimi interesi.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

4.        Člen 3(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi(3) določa:

„Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.“

 Nemško pravo

5.        V nemškem pravu je pravica do priobčitve javnosti določena v členu 15 Gesetz über Urheberrecht und verwandte Schutzrechte – Urheberrechtsgesetz (zakon o avtorski in sorodnih pravicah) z dne 9. septembra 1965(4) v različici, ki se uporablja za spor v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: UrhG), ki med drugim določa:

„[…]

(2)      Avtor ima poleg tega izključno pravico, da svoje delo priobči javnosti v nematerialni obliki (pravica do priobčitve javnosti). Pravica do priobčitve javnosti zajema zlasti:

1.      pravico predstavitve, izvedbe ali uprizoritve (člen 19);

2.      pravico dajanja na voljo javnosti (člen 19a);

3.      pravico radiodifuznega oddajanja (člen 20);

4.      pravico do priobčitve na vizualnih ali zvočnih nosilcih (člen 21);

5.      pravico do priobčitve radijskih oddaj in njihovo dajanje na voljo javnosti (člen 22).

(3)      Priobčitev je javna, če je namenjena velikemu številu članov javnosti. Javnost vključuje vsako osebo, ki ni osebno povezana z osebo, ki izkorišča delo, ali z drugimi osebami, ki jim je omogočeno zaznavanje ali dostop do dela v nematerialni obliki.“

6.        V skladu s sodbo Königshof sodišča Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) je treba te določbe razlagati tako, da okoliščina, da upravitelj hotela hotelske sobe opremi s televizijskimi sprejemniki, opremljenimi z sobnimi antenami, ne pomeni priobčitve javnosti.(5) Pri sprejetju te rešitve navedeno sodišče ni menilo, da je treba Sodišču predložiti vprašanje za predhodno odločanje o razlagi Direktive 2001/29.

 Dejansko stanje v sporu o glavni stvari, postopek in vprašanje za predhodno odločanje

7.        Gesellschaft für musikalische Aufführungs- und mechanische Vervielfältigungsrechte eV (v nadaljevanju: GEMA), organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na področju glasbe, je pri Amtsgericht Potsdam (okrajno sodišče v Potsdamu, Nemčija) vložila odškodninsko tožbo iz naslova avtorske pravice proti družbi GL, ki upravlja stanovanjsko stavbo, ker je ta v zadevnih stanovanjih v nasprotju s členom 15 UrhG dala na voljo televizijske sprejemnike, opremljene s sobnimi antenami, ki omogočajo sprejemanje oddaj.

8.        Ker je navedeno sodišče podvomilo, ali tako dajanje na voljo brez „osrednjega sprejemnika“ pomeni priobčitev javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali gre za priobčitev javnosti v smislu člena 3 Direktive [2001/29], če lastnik stanovanjske [stavbe] v tej [stavbi] daje na voljo televizijske sprejemnike, ki brez osrednjega sprejemnika za prenos signalov sprejemajo oddaje prek sobne antene v vsakem apartmaju?“

9.        Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je Sodišče prejelo 7. marca 2023. Pisna stališča so predložile družba GEMA, francoska in avstrijska vlada ter Evropska komisija. Sodišče je sklenilo, da bo v zadevi odločilo brez izvedbe obravnave.

 Analiza

10.      Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1) Direktive 2001/29 razlagati tako, da je namestitev televizijskih sprejemnikov, opremljenih s sobnimi antenami za sprejemanje televizijskih oddaj, ki jih upravljavec stanovanjske stavbe s stanovanji za najem namesti v ta stanovanja, zajeta z izključno pravico avtorjev, da dovolijo ali prepovedo priobčitev svojih del javnosti, ki je zapisana v tej določbi.

11.      Obsežna sodna praksa Sodišča v zvezi s pravico do priobčitve javnosti je pomembno vodilo pri odgovoru na to vprašanje. Zato je potreben kratek pregled te sodne prakse.

 Upoštevna sodna praksa Sodišča

12.      V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča priobčitev javnosti predmetov, varovanih z avtorsko pravico, vključuje dva elementa, in sicer dejanje priobčitve in javnost, ki ji je ta priobčitev namenjena.(6)

13.      Dejanje priobčitve ima lahko običajno dve obliki. Prva je prenos varovanega dela ali signala, ki prenaša to delo, javnosti na lastno pobudo avtorja priobčitve. Člani javnosti eventualno odločajo le o sprejemu tega prenosa. To velja med drugim za tako imenovane „linearne“ medijske storitve, kot je televizija. Druga oblika priobčitve je omejena na dajanje dela na voljo javnosti, katere člani se nato svobodno odločijo, da bodo ob izbranem času vklopili prenos. To še posebej velja za dejanja priobčitve, ki se izvajajo prek interneta.

14.      Obstaja pomembna razlika med dejanji priobčitve in zgolj nudenjem fizičnih zmogljivosti za izvajanje ali sprejemanje priobčitve. V uvodni izjavi 27 Direktive 2001/29 je navedeno, da je treba člen 3 te direktive razlagati tako, da tako nudenje samo po sebi še ne šteje za priobčitev.(7) Ta uvodna izjava odraža skupno izjavo v zvezi s členom 8 Pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (SOIL) o avtorski pravici, ki je bila sprejeta 20. decembra 1996 v Ženevi in v imenu Evropske skupnosti odobrena s Sklepom 2000/278/ES(8). Navedeno uvodno izjavo potrjuje tudi uvodna izjava 23 navedene direktive, v skladu s katero je treba pravico do priobčitve javnosti „razumeti v širokem pomenu, ki zajema vsakršno priobčitev javnosti, ki ni prisotna na kraju izvora priobčitve“, vendar „ne zajema nobenih drugih dejanj“.

15.      Tako je Sodišče lahko med drugim odločilo, da dajanje v najem motornih vozil, opremljenih z radijskimi sprejemniki, ne pomeni priobčitve javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29.(9)

16.      Poleg tega je v primeru dvoma glede osebe, ki je izvor priobčitve, bistveno merilo ključna vloga te osebe in namernost njenega posredovanja. Ta oseba namreč izvaja dejanje priobčitve, če ob popolnem zavedanju posledic svojega ravnanja svojim strankam omogoča dostop do varovanega dela, še zlasti, če njene stranke brez tega posredovanja do razširjanega dela načeloma ne bi mogle dostopiti ali pa bi do njega dostopile le stežka.(10)

17.      Kar zadeva javnost, na katero je priobčitev naslovljena, mora ta vključevati nedoločeno, vendar dovolj veliko število potencialnih naslovnikov. Za določitev tega števila je treba med drugim upoštevati število oseb, ki imajo lahko dostop do istega dela vzporedno, pa tudi število tistih izmed njih, ki imajo do njega lahko dostop zaporedno.(11)

18.      V primeru sekundarne priobčitve javnosti mora iti za „novo“ javnost, tj. javnost, ki je imetnik avtorske pravice takrat, ko je dovolil prvotno priobčitev svojega dela javnosti, ni upošteval.(12)

19.      Nazadnje, Sodišče je v zvezi s položajem, podobnim tistemu v obravnavani zadevi, tj. namestitvijo televizijskih sprejemnikov, priključenih na osrednjo anteno, v hotelskih sobah, odločilo, da „distribucija signala, ki jo hotel po televizijskih sprejemnikih omogoči svojim strankam, nastanjenim v sobah tega [hotela], ne glede na to, kakšna tehnika se uporabi za prenos signala, pomeni dejanje priobčitve javnosti v smislu člena 3(1) [Direktive 2001/29]“.(13)

 Enostavna uporaba v tej zadevi?

20.      Na prvi pogled bi lahko odgovor na vprašanje za predhodno odločanje v obravnavni zadevi izhajal iz enostavne uporabe sodne prakse Sodišča, navedene v prejšnjih točkah.

21.      Glavno pravno vprašanje v obravnavani zadevi je namreč, ali namestitev televizijskih sprejemnikov, opremljenih s sobnimi antenami, v stanovanjih za najem pomeni dejanje sekundarne priobčitve televizijskih oddaj javnosti ali zgolj nudenje fizičnih zmogljivosti za sprejemanje prvotne priobčitve teh oddaj, ki jo izvajajo izdajatelji televizijskih programov.

22.      Pri razlikovanju med tema dvema kategorijama dejanj Sodišče kot odločilni dejavnik upošteva obstoj namernega posega zadevne osebe v samo vsebino sporočila, ki ima lahko različne oblike.(14) Poudarilo je tudi, da če bi že zgolj okoliščina, da je uporaba opreme potrebna, da bi javnost lahko uživala delo, samodejno povzročila, da se dajanje na voljo te opreme opredeli kot dejanje priobčitve, bi vsako nudenje fizičnih zmogljivosti, namenjenih omogočanju ali izvajanju priobčitve, pomenilo priobčitev javnosti, kar je v nasprotju z jasnim besedilom uvodne izjave 27 Direktive 2001/29.(15)

23.      Sodišče zato kot dejanje priobčitve ni opredelilo niti dajanja v najem vozil, opremljenih z radijskimi sprejemniki,(16) niti delovanja spletne platforme za gostovanje in deljenje datotek kot takega(17) niti, nazadnje, dejstva, da je na krovu prevoznega sredstva zvočna oprema in programska oprema, ki omogoča razširjanje ambientalne glasbe.(18) Za ta dejanja se je štelo, da pomenijo zgolj nudenje fizičnih zmogljivosti, ki omogočajo priobčitev. Poleg tega je Sodišče v sodbi SGAE, ki se je nanašala na televizijske sprejemnike, nameščene v hotelskih sobah, že jasno razlikovalo med namestitvijo takih sprejemnikov samih po sebi in distribucijo signala prek teh sprejemnikov.(19)

24.      Poleg tega je v primeru ugotovitve, da ni bilo dejanja priobčitve, po mnenju Sodišča analiza morebitnega obstoja nove javnosti odveč.(20)

25.      V skladu s sodno prakso, ki sem jo pravkar navedel, bi bilo torej mogoče ugotoviti, da je namestitev televizijskih sprejemnikov, opremljenih s sobnimi antenami za sprejemanje televizijskih oddaj, ki jih upravljavec stanovanjske stavbe s stanovanji za najem namesti v ta stanovanja, brez kakršnega koli dodatnega poseganja tega upravljavca, podobna zgolj nudenju fizičnih zmogljivosti in torej ne pomeni dejanja priobčitve niti posledično priobčitve javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29.

26.      Poudarjam, da bi bila taka rešitev po mojem mnenju povsem utemeljena. Prvič, to bi bilo v skladu s formalno logiko upoštevnih odločb Sodišča. Zlasti je položaj v obravnavani zadevi zelo podoben položaju v zvezi z vozili za najem, opremljenimi z radijskimi sprejemniki, ki je bil obravnavan v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Stim in SAMI. V obeh primerih uporabnik najame prostor – eden namenjen bivanju, drugi gibanju – opremljen z fizičnimi zmogljivostmi, ki brez dodatnega posega omogočajo sprejem prizemnega oddajanja televizijskega oziroma radijskega programa. Podobna opredelitev teh dveh položajev z vidika pravice do priobčitve javnosti, kot jo ureja člen 3 Direktive 2001/29, se torej zdi naravna.

27.      Drugič, opozoriti je treba, da je pravica do priobčitve javnosti zelo odvisna od tehnologije, ki se uporablja za izvedbo dejanj, na katere se ta pravica nanaša, in s katero se varovane vsebine prenašajo osebam, ki niso prisotne na kraju izvora te priobčitve.(21) Zato ni presenetljivo, da pravne opredelitve na tem področju temeljijo na merilu uporabljene tehnologije, pri čemer so drugi vidiki, kot je vidik, ki se nanaša na končnega uporabnika dela, potisnjeni na drugo mesto.(22) Tako bi bilo tudi v obravnavani zadevi, če bi se sprejela rešitev, ki bi temeljila na neobstoju dodatnega posega, s katerim se televizijski signal posreduje v stanovanja za najem.

28.      Zdi se, da je to rešitev, ki jo je sprejelo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) v sodbi Königshof, navedeni v točki 6 teh sklepnih predlogov. Tako rešitev v svojih stališčih podpirata tudi avstrijska vlada in Komisija.

29.      Vendar moram priznati, da se mi zdi ta rešitev neprepričljiva z vidika doseženega rezultata. V položajih, ko je mogoče predvideti obstoj javnosti, zlasti v primeru kratkotrajnega najema stanovanja,(23) namreč obstaja jasna razlika v obravnavi med najemnimi stanovanji, opremljenimi s televizijskimi sprejemniki s sobnimi antenami, na eni strani in hotelskimi sobami, opremljenimi s televizijskimi sprejemniki, priključenimi na osrednjo anteno, na drugi strani, kar je Sodišče analiziralo v sodbi SGAE. Poleg tega bi bilo rešitev, sprejeto v obravnavani zadevi, po potrebi mogoče zlahka prenesti na primer hotelskih sob, opremljenih s televizijskimi sprejemniki s sobnimi antenami. Vendar je podlago za to različno obravnavanje, to je dejstvo, da v enem od obeh primerov ni bilo dejanja priobčitve zadevnega uporabnika v obliki prenosa ali retransmisije varovane vsebine v ožjem pomenu besede, po mojem mnenju težko uskladiti z vsebinsko logiko, na kateri temelji razlaga, ki jo je Sodišče navedlo v sodbi SGAE. Prav tako se mi tehnološka razlika med osrednjo anteno in sobnimi antenami ne zdi dovolj bistvena, da bi utemeljila različno obravnavanje z vidika avtorskih pravic.

30.      Zato predlagam, da se obravnavana zadeva analizira glede na to sodbo, da bi se našla rešitev, ki bi zagotavljala skladnost z njo, ne da bi bila omajana sodna praksa Sodišča v zvezi z razlikovanjem med priobčitvijo javnosti in nudenjem fizičnih zmogljivosti, ki to priobčitev omogočajo.

 Analiza glede na sodbo SGAE

31.      Naj spomnim, da je Sodišče v sodbi SGAE odločilo, da „distribucija signala, ki jo hotel po televizijskih sprejemnikih omogoči svojim strankam, nastanjenim v sobah tega obrata, ne glede na to, kakšna tehnika se uporabi za prenos signala, pomeni dejanje priobčitve javnosti v smislu člena 3(1) [Direktive 2001/29]“.(24)

32.      Res je, da je Sodišče v tej sodbi skrbno pojasnilo, da sama namestitev televizijskih sprejemnikov v hotelskih sobah ne pomeni priobčitve javnosti.(25) Vendar pa je dodalo, da če taka namestitev lahko omogoči javnosti dostop do del, ki se oddajajo z radiodifuzijo, ker hotel po napravah, nameščenimi v sobah, distribuira televizijski signal svojim gostom, gre dejansko za priobčitev javnosti.(26)

33.      Res je tudi, da je v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba SGAE, zadevni televizijski signal sprva sprejemal hotel, ki ga je nato po kablu distribuiral v hotelske sobe,(27) zato je šlo za retransmisijo v ožjem smislu. Vendar se zdi, da Sodišču ne meni, da je bila ta retransmisija odločilna za ugotovitev obstoja priobčitve javnosti.

34.      Sodišče je pri sprejemanju rešitve iz sodbe SGAE menilo, da gostje hotela predstavljajo novo javnost, ki se razlikuje od javnosti, ki so jo upoštevali imetniki avtorskih pravic, ko so odobrili dejanje prvotne priobčitve del, v tem primeru televizijsko oddajanje. Sodišče meni, da je zadnjenavedena javnost sestavljena le iz lastnikov televizijskih sprejemnikov, ki v svojem zasebnem ali družinskem krogu sprejemajo to oddajanje. Po drugi strani pa osebe, ki brez posredovanja tretjega osebe ne bi mogle imeti koristi od tega oddajanja, tudi če bi bile znotraj njegovega dosega, niso del te prvotne javnosti. Tako je treba te osebe takoj, ko dobijo dostop do zadevnega oddajanja, obravnavati kot novo javnost, tako da dejanje, s katerim dobijo ta dostop, pomeni priobčitev javnosti, ki se razlikuje od prvotne priobčitve. V tej zadevi je hotel s tem, da je v hotelske sobe namestil televizijske sprejemnike za gledanje oddaj, posredoval, da bi svojim gostom omogočil dostop do varovanih del, pri čemer se je popolnoma zavedal posledic svojega ravnanja.(28)

35.      Z drugimi besedami, gostje hotela, ki so po definiciji odsotni iz kraja svojega prebivališča, običajno ne bi mogli uživati v televizijskih oddajah v kraju, kjer se nahaja ta hotel, razen če bi s seboj prinesli svoje televizijske sprejemnike, opremljene z anteno, kar pa bi bilo povezano z veliko težavami. Tako z namestitvijo televizijskih sprejemnikov, priključenih na anteno, v sobe zadevni hotel opravi nujno dejanje, da jim omogoči dostop do tega oddajanja. Ker stranke hotela pomenijo javnost,(29) je treba to javnost opredeliti kot novo, zadevno dejanje kot celoto pa kot dejanje priobčitve javnosti. To je bistvo sklepanja Sodišča v sodbi SGAE.

36.      Če to sklepanje prenesemo na položaj v obravnavani zadevi, zlahka pridemo do enakega rezultata. Na prvem mestu, najemniki stanovanj za kratkotrajni najem so člani javnosti na enak način kot gostje hotela. Na drugem mestu, prav tako so odsotni iz kraja svojega prebivališča, tako da brez posega tretje osebe ne morejo imeti koristi od televizijskih oddaj. Tak poseg v obliki namestitve televizijskih sprejemnikov, ki lahko sprejemajo te oddaje, v stanovanjih je torej treba, na tretjem mestu, šteti za omogočanje dostopa do varovanih del novi javnosti in za priobčitev javnosti.

37.      Res je, da v položaju, kakršen je obravnavan v postopku v glavni stvari, posredovanje upravljavca stanovanjske stavbe nima oblike prenosa ali retransmisije v strogem pomenu. Zato je bilo mogoče sklepati, kot sem navedel zgoraj,(30) da ni šlo za dejanje priobčitve. Kljub temu pa gre za namerno posredovanje zadevnega uporabnika, da bi omogočil dostop do varovanih del novi javnosti.(31)

38.      Tako smo nekako soočeni z dilemo med skladnostjo sklepanja, po katerem ne gre za dejanje priobčitve, če ni prenosa varovanih del, na eni strani, in skladnostjo rezultata, ki zahteva, da se vsak poseg uporabnika, ki ob popolnem zavedanju dejstev omogoči dostop do teh del novi javnosti, ki brez tega posega ne bi mogla imeti koristi od njih, opredeli kot priobčitev javnosti, na drugi strani.

39.      Sklepanje je seveda zelo pomembno pri razlagi in uporabi prava. Skladno in prepričljivo sklepanje utemeljuje sprejeto razlago določb in sprejeto rešitev spora tako v očeh zadevnih strank kot širše javnosti.(32) Vendar pa lahko pretirano formalistično sklepanje privede do rešitve, ki je sicer lahko skladna glede na sprejeto logiko, vendar je po vsebini nepravična ali preprosto napačna. Zato menim, da je v takem primeru bolje, da ne damo prednosti rezultatu, ki je posledica formalistične uporabe določenega načina sklepanja, tudi če je bilo že prej uporabljeno, ampak da damo prednost rezultatu, ki najbolje izraža resnične temelje in cilje pravila, ki se razlaga, ne glede na to, ali to pravilo izhaja iz zakonodaje ali sodne prakse.

40.      Res je, da v položaju iz postopka v glavni stvari upravljavec stanovanjske stavbe ne prenaša televizijskega signala v ta stanovanja, saj je vsako stanovanje opremljeno s „samostojno“ napravo, ki omogoča sprejemanje tega signala. Vendar pa dejanje upravljavca ni omejeno na to, da najemnikom zagotovi televizijski sprejemnik in sobno anteno, ki ju lahko uporabljajo na kakršen koli način. S tem, ko upravljavec stanovanja opremi s televizijskimi sprejemniki, opremljenimi s sobnimi antenami, ki so nastavljene tako, da omogočajo sprejem prizemnega televizijskega oddajnega signala, ki je na voljo na območju, na katerem se nahaja njegova stavba, najemnikom omogoči, da v najetih stanovanjih in v času najema koristijo točno določene televizijske oddaje.

41.      S tega vidika je položaj, obravnavan v postopku v glavni stvari, zelo podoben tistemu iz zadeve, v kateri je bila izrečena sodba SGAE. Glede na razloge, na katerih temelji rešitev, ki jo je Sodišče sprejelo v navedeni sodbi, se mi ne zdi, da bi v obravnavanem primeru razlike tehnične narave, kot sta število uporabljenih anten (osrednja antena ali več sobnih anten) ali dolžina kabla med anteno in televizijskim sprejemnikom,(33) lahko utemeljile radikalno nasprotno rešitev.

42.      Zato menim, da je dopustno šteti, da upravljavec stanovanjske stavbe z namestitvijo televizijskih sprejemnikov s sobnimi antenami v stanovanjih za najem ob popolnem zavedanju posledic svojega ravnanja izvaja „dejanje priobčitve“, s katerim najemnikom omogoča dostop do varovanih del, ki jih vsebujejo televizijski programi, ki se lahko sprejemajo v teh stanovanjih s temi sprejemniki, in sicer na način, ki je v bistvu enak kot v primeru hotelskih sob s televizijskimi sprejemniki, priključenimi na osrednjo anteno.

 Razmerje z obstoječo sodno prakso

43.      Ta rešitev je popolnoma skladna s sodno prakso Sodišča v zvezi s pravico do priobčitve javnosti. Na prvem mestu, Sodišče pojem „priobčitev javnosti“ razlaga široko in vanj včasih vključi dejanja, ki v strogem smislu ne pomenijo prenosa varovanih del.

44.      Tako je Sodišče v zadevi Phonographic Performance (Ireland)(34), kot pravilno ugotavlja GEMA, kot priobčitev javnosti opredelilo dajanje zvočnih posnetkov, tudi v fizični obliki, in opreme, ki omogoča njihovo predvajanje, na voljo gostom s strani hotela, čeprav to dejanje ni vključevalo prenosa in je bilo bolj podobno najemu fonogramov in ustrezne tehnične opreme. Sodišče se je pri svojem sklepanju oprlo na dejstvo, da je zadevni uporabnik svojim gostom zagotovil oba elementa, ki sta potrebna za poslušanje varovanih del,(35) kar se ne razlikuje od namestitve televizijskega sprejemnika s sobno anteno, ki omogoča sprejemanje in gledanje televizijskih oddaj.

45.      Poleg tega je Sodišče v sodbi Airfield in Canal Digitaal(36) menilo, da čeprav je treba prenos televizijskih programov prek satelita obravnavati kot eno samo in nedeljivo priobčitev javnosti, ki jo je mogoče pripisati radiodifuzni organizaciji, pod nadzorom in odgovornostjo katere se signali, ki prenašajo program, pošljejo v komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu,(37) lahko ponudnik satelitskega paketa omogoči dostop do teh programov novi javnosti in s tem opravi ločeno dejanje, ki spada v okvir pravice do priobčitve javnosti.(38) Dejanje priobčitve javnosti torej lahko obstaja tudi brez retransmisije varovanih del, ki je ločena od prvotnega prenosa. Ta rešitev je bila nedavno potrjena v sodbi AKM (Zagotavljanje satelitskih paketov v Avstriji).(39)

46.      Nazadnje, Sodišče je v nekaterih zadevah ugotovilo, da gre za priobčitev javnosti v primerih, ko je zadevni uporabnik dal varovana dela na voljo neposredno javnosti, prisotni v njegovih prostorih.(40) Tako Sodišče, da bi zagotovilo visoko raven varstva imetnikov avtorskih pravic, kot je navedeno v uvodni izjavi 9 Direktive 2001/29, pojem „priobčitev javnosti“ razlaga na način, da presega strogi okvir „vsakršne priobčitve javnosti, ki ni prisotna na kraju izvora priobčitve“, in v ta pojem vključuje vsako dejanje, s katerim uporabnik namerno posreduje, da novi javnosti omogoči dostop do varovanega dela.(41)

47.      Na drugem mestu, rešitev, ki jo predlagam, ne omaja in ne nasprotuje sodni praksi Sodišča v zvezi z razlikovanjem med priobčitvijo javnosti in zgolj nudenjem fizičnih zmogljivosti, ki omogočajo tako priobčitev.

48.      Ta rešitev zlasti ni v nasprotju z rešitvijo, ki jo je Sodišče sprejelo v sodbi Stim in SAMI. V navedeni sodbi je Sodišče odločilo, da dajanje v najem motornih vozil, opremljenih z radijskimi sprejemniki, ne pomeni priobčitve javnosti. To rešitev je sprejelo z utemeljitvijo, da družbe, ki dajejo taka vozila v najem, ne izvajajo dejanja priobčitve, temveč zgolj nudijo fizične zmogljivosti, ki omogočajo priobčitev.(42)

49.      Kot sem že navedel,(43) se lahko položaj v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Stim in SAMI, in položaj v postopku v glavni stvari na prvi pogled zdita podobna, s čimer bi bila utemeljena njuna enaka pravna opredelitev. Vendar menim, da se ta položaja razlikujeta po elementu, ki je bistven za opredelitev dejanja kot priobčitve javnosti, in sicer po namernem in ključnem posredovanju zadevnega uporabnika, ki obstaja v obravnavani zadevi, ne obstaja pa v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Stim in SAMI.

50.      Kot sem že navedel,(44) upravljavec stavbe namreč s tem, da je v stanovanja sam od sebe in povsem neodvisno od gradnje teh stanovanj namestil televizijske sprejemnike, opremljene s sobnimi antenami, namerno posreduje, da bi svojim strankam omogočil dostop do televizijskih oddaj, kar je posredovanje, ki ga je mogoče šteti za dejanje priobčitve v smislu sodne prakse Sodišča v zvezi s pravico do priobčitve javnosti.

51.      Po drugi strani pa podjetje za dajanje v najem motornih vozil ne izvaja nobenega takega posredovanja. Radijski sprejemniki so namreč že vrsto let(45) običajno serijsko vgrajeni v motorna vozila in integrirani v nadzorne sisteme vozila, tako da podjetja za dajanje v najem teh vozil ne morejo vplivati na njihovo prisotnost v vozilu. Ta podjetja torej ne izvajajo nobenega dodatnega dejanja, da bi svojim strankam omogočila dostop do radijskih oddaj, in nimajo nobene ključne vloge v zvezi s tem dostopom. Njihovo dejanje je zato mogoče analizirati kot zgolj nudenje fizičnih zmogljivosti, saj so te fizične zmogljivosti v motornih vozilih prisotne že od njihove izdelave. Zato se šteje, da so imetniki avtorskih pravic, ki so dali dovoljenje za oddajanje del, upoštevali tudi javnost, ki ta dela posluša prek radijskih sprejemnikov, nameščenih v motornih vozilih, vključno z vozili za najem.(46)

52.      Res je, da v svojih sklepnih predlogih v zadevi Stim in SAMI(47) tega elementa nisem štel za odločilnega, saj se je zaradi neobstoja kakršnega koli posredovanja podjetij za najem motornih vozil pri priobčitvi del po radiu pojavilo le vprašanje, kdo je izvajal nudenje fizičnih zmogljivosti, kar v avtorskem pravu ni pomembno vprašanje. Nasprotno pa je ta element v obravnavani zadevi pomemben, saj omogoča dokazati bistveno razliko med obravnavanima položajema. Poleg tega Sodišče v sodbi Stim in SAMI tega vprašanja ni posebej obravnavalo, saj je na splošno menilo, da je sprejem radiodifuznega oddajanja prek radijskih sprejemnikov, vgrajenih v motorna vozila, potekal „brez kakršnega koli dodatnega posredovanja družbe, ki daje vozila v najem“.(48)

53.      Ker podjetja za oddajanje v najem motornih vozil nimajo vpliva na namestitev radijskih sprejemnikov v ta vozila, ne uresničujejo pridobitnega namena, za razliko od upravljavca stanovanjske stavbe s stanovanji za najem, ki v njih namesti televizijske sprejemnike.(49) Čeprav pridobitna narava uporabnikovega posredovanja sama po sebi ni odločilna za obstoj dejanja priobčitve, lahko kaže na namernost tega posredovanja.

54.      Poleg tega rešitev, ki jo predlagam v obravnavani zadevi, ni v nasprotju z ugotovitvami Sodišča, da namestitev zvočne opreme v javnih prevoznih sredstvih ne pomeni dejanja priobčitve v smislu avtorskega prava.(50) V položaju, kot je bil ta v zadevah, v katerih je bila izrečena sodba Blue Air Aviation, prevoznik ne da zvočnega sistema na voljo potnikom, temveč ohrani nadzor nad njegovo uporabo in nad morebitnim prenosom varovanih del prek tega sistema, pri čemer se le ta prenos, če do njega pride, opredeli kot priobčitev javnosti.(51) Nasprotno pa je v postopku v glavni stvari oprema, ki omogoča sprejem prenosa varovanih del, namreč televizijski sprejemnik, opremljen z anteno, dana na voljo javnosti, ki se lahko svobodno odloči, ali bo ta prenos sprejela. To dajanje na voljo torej samo po sebi pomeni dejanje priobčitve.

55.      Nazadnje, na tretjem mestu, rešitev, ki jo predlagam, je v skladu s sodno prakso Sodišča, saj poudarja tehnološko nevtralnost, ki mora biti značilna za razlago določb avtorskega prava Unije. Na to nevtralnost se je Sodišče sklicevalo že v sodbi SGAE, ko je odločilo, da distribucija televizijskega signala prek televizijskih sprejemnikov, nameščenih v hotelskih sobah, pomeni priobčitev javnosti „ne glede na to, kakšna tehnika se uporabi za prenos signala“.(52) Sodišče se je nato večkrat sklicevalo na načelo tehnološke nevtralnosti.(53)

56.      Če je v postopku v glavni stvari odločilno namerno posredovanje uporabnika, da bi svojim strankam omogočil dostop do televizijskih oddaj, na podlagi načela tehnološke nevtralnosti ne bi smelo biti pomembno, ali jim je ta dostop omogočen z osrednjo anteno ali z več sobnimi antenami.(54)

57.      Zato je treba dejstvo, da upravljavec stanovanjske stavbe omogoči najemnikom dostop do televizijskih programov prek televizijskih sprejemnikov s sobnimi antenami, nameščenih v teh stanovanjih, šteti za dejanje priobčitve varovanih del, vsebovanih v teh programih. Kot to zahteva sodna praksa Sodišča na tem področju, je treba preveriti še, ali je taka priobčitev namenjena novi javnosti, in če je, pod kakšnimi pogoji.

 Obstoj nove javnosti

58.      Naj spomnim, da je Sodišče v sodbi SGAE ugotovilo, da obstaja javnost, ki jo sestavljajo zaporedne stranke hotela kot celota.(55) Za te stranke se poleg tega šteje, da ne morejo uživati del, ki se predvajajo na televiziji, brez posredovanja hotela, ki jim omogoča dostop do teh del. Pomenijo torej novo javnost,(56) kar upravičuje zahtevo po dodatnem dovoljenju imetnikov avtorskih pravic za tako priobčitev javnosti.(57)

59.      Enako je mogoče sklepati v zvezi z upravljavcem stanovanjske stavbe, ki najemnikom teh stanovanj omogoča dostop do televizijskih oddaj, saj ti najemniki stanovanja zasedajo za razmeroma kratek čas in se hitro izmenjujejo, podobno kot gostje v hotelu. Take najemnike je torej mogoče šteti za osebe, ki kljub temu, da se nahajajo na območju televizijskega oddajanja, tega oddajanja ne bi mogle uživati brez posredovanja upravljavca stanovanjske stavbe, ki jim omogoči dostop do njega, tako da v ta stanovanja namesti televizijske sprejemnike, opremljene s sobnimi antenami. V praksi gre zlasti za apartmajske hotele ali turistične nastanitve.

60.      Po drugi strani je treba najemnike, ki imajo v najetih stanovanjih glavno ali tudi sekundarno prebivališče,(58) šteti za „uporabnike s sprejemniki“ v smislu točke 41 sodbe SGAE in torej za člane javnosti, ki so jih imetniki avtorskih pravic upoštevali, ko so dali dovoljenje za prvotno priobčitev (v tem primeru prizemno televizijsko oddajanje). Te osebe torej uživajo varovana dela v svojem zasebnem ali družinskem krogu, pri čemer ni pomembno, da jim je sprejemni aparat zagotovil lastnik ali upravljavec stanovanja v okviru njegovega najema. Tako zagotavljanje je treba opredeliti kot zgolj nudenje fizičnih zmogljivosti in zanj ni treba pridobiti dodatnega dovoljenja.

61.      Tako bo moralo sodišče, ki bo zadevo obravnavalo, za ugotovitev obstoja nove javnosti podati dejanske ugotovitve o naravi zadevnega najema. V obravnavani zadevi predlog za sprejetje predhodne odločbe v zvezi s tem ne vsebuje nobenih podrobnosti.

 Odgovor na vprašanje za predhodno odločanje

62.      Če povzamem, čeprav se strinjam, da bi bila v postopku v glavni stvari rešitev, v kateri bi bilo ugotovljeno, da ni prišlo do priobčitve javnosti, ker ni prišlo do prenosa varovanih del stricto sensu, upravičena na podlagi povsem tehničnega pristopa, se mi taka rešitev ne zdi zadovoljiva glede na vsebinske premisleke, na katerih temelji upoštevna sodna praksa Sodišča. Logika te sodne prakse namreč po mojem mnenju zahteva, da se zadevno dejanje analizira kot namerno posredovanje zadevnega uporabnika z namenom omogočiti dostop do varovanih del osebam, ki jih brez tega posredovanja ne bi mogle uživati, in torej kot dejanje priobčitve. To dejanje pomeni priobčitev javnosti, ker zadevne osebe pomenijo novo javnost.

63.      Zato predlagam odločitev, da je treba člen 3(1) Direktive 2001/29 razlagati tako, da je namestitev televizijskih sprejemnikov, opremljenih s sobnimi antenami za sprejemanje televizijskih oddaj, ki jih upravljavec stanovanjske stavbe s stanovanji za najem namesti v ta stanovanja, zajeta z izključno pravico avtorjev, da dovolijo ali prepovedo priobčitev svojih del javnosti, zapisano v tej določbi, razen če najemniki v teh stanovanjih nimajo svojega glavnega ali sekundarnega prebivališča.

 Predlog

64.      Glede na vse zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Amtsgericht Potsdam (okrajno sodišče v Potsdamu, Nemčija), odgovori:

Člen 3(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi

je treba razlagati tako, da:

je namestitev televizijskih sprejemnikov, opremljenih s sobnimi antenami za sprejemanje televizijskih oddaj, ki jih upravljavec stanovanjske stavbe s stanovanji za najem namesti v ta stanovanja, zajeta z izključno pravico avtorjev, da dovolijo ali prepovedo priobčitev svojih del javnosti, zapisano v tej določbi, razen če najemniki v teh stanovanjih nimajo svojega glavnega ali sekundarnega prebivališča.

1      Jezik izvirnika: francoščina.

2      Glej zlasti sodbe z dne 2. aprila 2020, Stim in SAMI (C‑753/18, v nadaljevanju: sodba Stim in SAMI, EU:C:2020:268), z dne 22. junija 2021, YouTube in Cyando (C‑682/18 in C‑683/18, EU:C:2021:503), in z dne 20. aprila 2023, Blue Air Aviation (C‑775/21 in C‑826/21, v nadaljevanju: sodba Blue Air Aviation, EU:C:2023:307).

3      UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230.

4      BGBl. 1965 I, str. 1273.

5      Sodba z dne 17. decembra 2015 (I ZR 21/14) (BGH GRUR 2016, str. 697).

6      Glej nazadnje sodbo Blue Air Aviation (točka 47).

7      Glej v tem smislu zlasti sodbo Blue Air Aviation (točki 66 in 67).

8      Sklep Sveta z dne 16. marca 2000 o sprejetju Pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o avtorski pravici in Pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih v imenu Evropske skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11 zvezek 33, str. 208).

9      Sodba Stim in SAMI (izrek).

10      Glej zlasti sodbo Stim in SAMI (točka 32).

11      Glej nazadnje sodbo Blue Air Aviation (točki 52 in 54).

12      Glej nedavno sodbo z dne 22. junija 2021, YouTube in Cyando (C‑682/18 in C‑683/18, EU:C:2021:503, točka 70).

13      Sodba z dne 7. decembra 2006, SGAE (C‑306/05, v nadaljevanju: sodba SGAE, EU:C:2006:764, točka 1 izreka). Ta rešitev je bila potrjena v sklepu z dne 18. marca 2010 v zadevi Organismos Sillogikis Diacheirisis Dimiourgon Theatrikon kai Optikoakoustikon Ergon (C‑136/09, neobjavljen, EU:C:2010:151).

14      Za konkretne primere različnih oblik priobčitve glej moje sklepne predloge v zadevi Stim in SAMI (C‑753/18, EU:C:2020:4, točke od 33 do 37).

15      V tem smislu glej sodbi z dne 22. junija 2021, YouTube in Cyando (C‑682/18 in C‑683/18, EU:C:2021:503, točka 79), ter Blue Air Aviation (točka 68).

16      Sodba Stim in SAMI, zlasti točki 4 in 35.

17      Sodba z dne 22. junija 2021, YouTube in Cyando (C‑682/18 in C‑683/18, EU:C:2021:503, točke od 81 do 86).

18      Sodba Blue Air Aviation (točki 69 in 71).

19      Sodba SGAE (točki 45 in 46).

20      Sodbi Stim in SAMI (zlasti točka 38) ter Blue Air Aviation (točka 72).

21      V skladu z opredelitvijo iz uvodne izjave 23 Direktive 2001/29.

22      Na primer vključitev varovanega dela na spletno stran lahko pomeni priobčitev tega dela javnosti ali pa ne, odvisno od uporabljene tehnike – neposredna vstavitev ali „globoka povezava“ na drugo spletno stran – čeprav je rezultat z vidika uporabnika te spletne strani enak; glej sodbi z dne 7. avgusta 2018, Renckhoff (C‑161/17, EU:C:2018:634), in z dne 9. marca 2021, VG Bild-Kunst (C‑392/19, EU:C:2021:181).

23      Glede problema obstoja javnosti glej točke od 58 do 61 teh sklepnih predlogov.

24      Sodba SGAE (točka 1 izreka).

25      Sodba SGAE (točki 45 in 46, ab initio).

26      Sodba SGAE (točka 46, in fine).

27      Glej besedilo vprašanj za predhodno odločanje v točki 23 sodbe SGAE.

28      Glej v tem smislu sodbo SGAE (točke od 40 do 42).

29      To je Sodišče ugotovilo v točkah 38 in 39 sodbe SGAE.

30      Glej točko 25 teh sklepnih predlogov.

31      Ta paradoks je bil že ugotovljen v zvezi s sodbo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) v zadevi Königshof, navedeno v točki 6 teh sklepnih predlogov. Glej Lucas-Schloetter, A., „L’harmonisation européenne du droit d’auteur. L’exemple du droit de communication au public. La réception de la jurisprudence de la CJUE en Allemagne“, v Favreau, A. (ur.), La propriété intellectuelle en dehors de ses frontières, Bruselj, Larcier, 2019, str. 45.

32      Tokrat v smislu „javnega mnenja“.

33      Sobna antena mora biti namreč s televizijskim sprejemnikom prav tako povezana s kablom.

34      Sodba z dne 15. marca 2012 (C‑162/10, EU:C:2012:141, točka 3 izreka).

35      Sodba z dne 15. marca 2012, Phonographic Performance (Ireland) (C‑162/10, EU:C:2012:141, točka 67).

36      Sodba z dne 13. oktobra 2011 (C‑431/09 in C‑432/09, EU:C:2011:648).

37      Sodba z dne 13. oktobra 2011, Airfield in Canal Digitaal (C‑431/09 in C‑432/09, EU:C:2011:648, točki 69 in 75).

38      Glej v bistvu sodbo z dne 13. oktobra 2011, Airfield in Canal Digitaal (C‑431/09 in C‑432/09, EU:C:2011:648, točki 82 in 83 ter izrek).

39      Sodba z dne 25. maja 2023 (C‑290/21, EU:C:2023:424, točka 29).

40      Glej zlasti sodbe z dne 4. oktobra 2011, Football Association Premier League in drugi (C‑403/08 in C‑429/08, EU:C:2011:631); z dne 15. marca 2012, Phonographic Performance (Ireland) (C‑162/10, EU:C:2012:141); z dne 31. maja 2016, Reha Training (C‑117/15, EU:C:2016:379), in Blue Air Aviation.

41      Glej v tem smislu nedavno sodbo Blue Air Aviation (točka 53).

42      Sodba Stim in SAMI (točke od 33 do 36).

43      Glej točko 26 teh sklepnih predlogov.

44      Glej točko 42 teh sklepnih predlogov.

45      Vsekakor od začetka veljavnosti Direktive 2001/29.

46      Glej v zvezi s tem Mouron, Ph., „Autoradios et droit de communication au public“, Revue Lamy droit de l’immatériel: informatique, médias, communication, št. 170, 2020, str. 24.

47      C‑753/18, EU:C:2020:4 (točka 42).

48      Sodba Stim in SAMI (točka 34).

49      Glej v tem smislu sodbo SGAE (točka 44).

50      Sodba Blue Air Aviation (točka 2 izreka).

51      Sodba Blue Air Aviation (točka 1 izreka).

52      Sodba SGAE (točka 1 izreka).

53      Nazadnje glej sodbo z dne 13. julija 2023, Ocilion IPTV Technologies (C‑426/21, EU:C:2023:564, točka 47 in navedena sodna praksa).

54      Glej v tem smislu sklep z dne 18. marca 2010, Organismos Sillogikis Diacheirisis Dimiourgon Theatrikon kai Optikoakoustikon Ergon (C‑136/09, neobjavljen, EU:C:2010:151, točka 41).

55      Sodba SGAE (točka 38).

56      Sodba SGAE (točka 42).

57      Sodba SGAE (točka 41).

58      Se pravi kadar je najemno razmerje izključno in trajno, tudi če najemnik stanovanje dejansko zaseda le začasno.