1

Tožeče stranke, družba Nicoventures Trading Ltd in druge pravne osebe, katerih imena so navedena v prilogi, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlagajo razglasitev ničnosti Delegirane direktive Komisije (EU) 2022/2100 z dne 29. junija 2022 o spremembi Direktive 2014/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta glede umika nekaterih izjem v zvezi z ogrevanimi tobačnimi izdelki (UL 2022, L 283, str. 4, v nadaljevanju: izpodbijani akt).

2

Skupina British American Tobacco (v nadaljevanju: skupina BAT), ki ji pripadajo tožeče stranke, proizvaja in trži tobačne izdelke, med njimi ogrevane tobačne izdelke. Ena od tožečih strank, družba Nicoventures Trading, je bila ustanovljena leta 2011 znotraj skupine BAT, da bi se osredotočila izključno na razvoj in trženje inovativnih negorljivih izdelkov, med katere spadajo ogrevani tobačni izdelki. Družba Nicoventures Trading prodaja ogrevane tobačne izdelke skupine BAT drugim družbam iz skupine, med katerimi so druge tožeče stranke. Te zagotavljajo ali nameravajo zagotavljati distribucijo izdelkov družbe Nicoventures Trading na trgu 14 držav članic.

3

Direktiva 2014/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov in razveljavitvi Direktive 2001/37/ES (UL 2014, L 127, str. 1) ureja dajanje tobačnih izdelkov na trg. V tem okviru je njen namen približati zakone in druge predpise držav članic, med drugim glede sestavin, označevanja in embalaže tobačnih izdelkov.

4

Člen 7(1) in (7) Direktive 2014/40 določa, da države članice prepovejo dajanje na trg tobačnih izdelkov z značilno aromo in tobačnih izdelkov, ki vsebujejo aromatične snovi v kateri koli od njihovih komponent. Člen 7(12) navedene direktive je, preden je bil spremenjen z izpodbijanim aktom, tobačne izdelke, razen cigaret in tobaka za zvijanje, izvzemal iz prepovedi iz odstavkov 1 in 7 navedenega člena. Prav tako je člen 11(1), prvi pododstavek, iste direktive, preden je bil spremenjen z izpodbijanim aktom, določal, da lahko države članice tobačne izdelke za kajenje, razen cigaret, tobaka za zvijanje in tobaka za vodne pipe, izvzamejo iz nekaterih obveznosti glede označevanja tobačnih izdelkov in iz obveznosti glede navajanja nekaterih opozoril, informativnih sporočil in sestavljenih zdravstvenih opozoril na embalaži. Poleg tega člen 7(12) in člen 11(6) te direktive določata, da Evropska komisija sprejme delegirane akte za umik izjem iz člena 7 ali umik možnosti za odobritev izjeme iz člena 11 za posamezno kategorijo izdelkov, če v svojem poročilu ugotovi, da so se okoliščine bistveno spremenile.

5

Komisija je 15. junija 2022 objavila poročilo, v katerem je ugotovila, da so se okoliščine za ogrevane tobačne izdelke v skladu z Direktivo 2014/40 bistveno spremenile.

6

Komisija je na podlagi tega poročila 29. junija 2022 sprejela izpodbijani akt. Člen 1 izpodbijanega akta je Direktivo 2014/40 spremenil v členu 7(12) in členu 11(1). Ogrevani tobačni izdelki od 23. oktobra 2023, to je datuma, ko morajo biti ukrepi, določeni z izpodbijanim aktom, preneseni, ne bodo več izvzeti iz prepovedi v zvezi z aromami iz odstavkov 1 in 7 člena 7 Direktive 2014/40. Poleg tega bodo od istega datuma za ogrevane tobačne izdelke za kajenje, ki niso prepovedani, veljale iste zahteve glede navedb na embalaži kot za druge tobačne izdelke za kajenje, ki niso izvzeti.

7

Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

8

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

9

Tožeče stranke v svojih pripombah glede ugovora nedopustnosti Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

10

Splošno sodišče lahko na podlagi člena 130(1) in (7) Poslovnika na predlog tožene stranke odloči o nedopustnosti ali nepristojnosti, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini. Ker je v obravnavanem primeru Komisija predlagala, naj se odloči o nedopustnosti, bo Splošno sodišče odločilo o tem predlogu, ne da bi nadaljevalo postopek, saj meni, da je na podlagi listin iz spisa dejansko stanje dovolj razjasnjeno.

11

Komisija v podporo ugovoru nedopustnosti trdi, da se izpodbijani akt na tožeče stranke ne nanaša niti neposredno niti posamično.

12

Člen 263, četrti odstavek, PDEU določa, da fizične ali pravne osebe lahko vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov.

13

Uvodoma je treba opozoriti, da ta zadeva ne spada na področje uporabe zadnje predpostavke iz člena 263, četrti odstavek, PDEU, to je predpostavke, na katero se ne sklicujejo niti tožeče stranke niti Komisija. Pojem „predpis“ v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU je treba razumeti tako, da zajema vse splošne akte razen zakonodajnih aktov (glej v tem smislu sodbo z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točki 60 in 61). V obravnavani zadevi je izpodbijani akt, ki vsebuje splošne ukrepe, kakršni so navedeni v točkah 4 in 6 zgoraj, ter ni bil sprejet po enem od zakonodajnih postopkov, navedenih v členu 289 PDEU, predpis v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Vendar člen 2 izpodbijanega akta določa izvedbene ukrepe, to je ukrepe za prenos, ki jih morajo sprejeti države članice. Torej ta tožba ne more biti dejansko zajeta z zadnjo predpostavko iz člena 263, četrti odstavek, PDEU.

14

Ker poleg tega tožeče stranke niso naslovnice izpodbijanega akta, se v obravnavani zadevi ne more uporabljati niti prva predpostavka iz člena 263, četrti odstavek, PDEU. Opredeliti je torej treba, ali so tožeče stranke zajete z drugo predpostavko iz člena 263, četrti odstavek, PDEU, to je, ali jih izpodbijani akt neposredno in posamično zadeva (glej v tem smislu sodbo z dne 25. julija 2002, Unión de Pequeños Agricultores/Svet, C‑50/00 P, EU:C:2002:462, točke od 35 do 37 in navedena sodna praksa). Poleg tega tudi ne izpodbijajo tega, da morata biti v obravnavani tožbi izpolnjena ta pogoja v zvezi s procesnim upravičenjem.

15

Kar v teh okoliščinah zadeva trditev tožečih strank, da bi bilo treba o dopustnosti tožb zoper predpise presojati manj omejevalno kot v primeru drugih aktov, pri čemer menijo, da je to trditev mogoče izpeljati iz sodbe z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet (C‑583/11 P, EU:C:2013:625), je treba ugotoviti, da je Sodišče v tej sodbi v točki 57 svojo analizo izrecno utemeljilo s kategorijo „‚predpis[ov]‘, ki ne potrebujejo izvedbenih ukrepov“, med katere – kot je bilo pravkar navedeno – izpodbijani akt ne spada. V nasprotju s trditvijo tožečih strank Sodišče ne navaja, da je treba pri analizi pogojev za dopustnost ničnostne tožbe, kar zadeva kategorijo predpisov na splošno, uporabiti manj omejevalen pristop kot v drugih primerih.

16

Namen spremembe člena 263, četrti odstavek, PDEU, uvedene z Lizbonsko pogodbo, je bil namreč prek ničnostne tožbe zagotoviti sodni nadzor nad nekaterimi splošnimi akti, s katerimi bi bili lahko urejeni pravni položaji posameznikov, pri čemer ti pred navedeno spremembo niso imeli možnosti, da bi jih izpodbijali niti z neposredno tožbo, razen če je bil izpolnjen pogoj glede posamičnega nanašanja, niti prek vprašanja za predhodno odločanje za presojo njihove veljavnosti, če niso obstajali izvedbeni ukrepi. Ta sprememba pa ni vplivala na obseg pogojev v zvezi s procesnim upravičenjem fizičnih in pravnih oseb, saj se ti še naprej uporabljajo (glej v tem smislu sodbo z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točki 70 in 71).

17

Preučiti je torej treba, ali se Komisija utemeljeno sklicuje na to, da se izpodbijani akt na tožeče stranke ne nanaša niti neposredno niti posamično.

18

Komisija trdi, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso za to, da bi se štelo, da se akt na tožečo stranko neposredno nanaša v smislu člena 263 PDEU, potrebno, da ima izpodbijani ukrep na eni strani neposredne učinke na njen pravni položaj, na drugi strani pa da naslovnikom, ki so odgovorni za njegovo izvršitev, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvršitev povsem samodejna in temelji izključno na ureditvi Evropske unije brez uporabe drugih vmesnih pravil.

19

Na prvem mestu, tožeče stranke naj ne bi dokazale, da je izpodbijani akt negativno vplival na njihov pravni položaj. Natančneje, upoštevati naj bi bilo treba, da stranke tožečih strank že imajo ogrevalno napravo, ki jo te tržijo, in da jo bodo lahko še naprej uporabljale za porabo ogrevanih tobačnih izdelkov, ki z izpodbijanim aktom ne bodo prepovedani. Izpodbijani akt naj namreč ne bi učinkoval tako, da bodo ogrevani tobačni izdelki prepovedani, ampak bodo predpisane njihove dovoljene sestavine in navedbe, ki morajo biti na embalaži. Tako naj bi bil edini učinek izpodbijanega akta ta, da se bodo za ogrevane tobačne izdelke uporabljala splošna pravila glede sestave in označevanja, ki se uporabljajo na primer za cigarete ali tobak za zvijanje.

20

Na drugem mestu Komisija navaja, da trditve, s katerimi želijo tožeče stranke dokazati, da se izpodbijani akt neposredno nanaša nanje, po naravi niso pravne, ampak zadevajo dejansko stanje. Tako naj bi zatrjevale verjetno izgubo zaslužka, ne da bi dokazale, da izpodbijani akt povzroča neposredne učinke na njihov pravni položaj.

21

Na tretjem mestu, tudi ob predpostavki obstoja učinkov izpodbijanega akta na pravni položaj tožečih strank, bi bilo treba ugotoviti, da so ti po naravi posredni. Kakršen koli morebitni in povsem špekulativni prihodnji učinek bi namreč nastal ne zaradi začetka veljavnosti izpodbijanega akta, ampak zaradi odločitev, sprejetih v državah članicah. V obravnavani zadevi naj bi bili za to, da bi izpodbijani akt povzročil učinke na pravni položaj tožečih strank, potrebni ukrepi za prenos, zato naj njegovo izvajanje ne bi bilo povsem samodejno, kot se to zahteva s sodno prakso.

22

Na četrtem mestu, obravnavana zadeva naj bi se razlikovala od zadeve, v kateri je bila izrečena sodba z dne 12. julija 2022, Nord Stream 2/Parlament in Svet (C‑348/20 P, EU:C:2022:548). Z direktivo iz te zadeve naj bi bile namreč urejene pravice operaterjev, medtem ko naj bi bila z izpodbijanim aktom določena splošna pravila, ki se uporabljajo za izdelke.

23

Tožeče stranke izpodbijajo te trditve in trdijo, da se izpodbijani akt nanje neposredno nanaša.

24

V skladu z ustaljeno sodno prakso pogoj, da se ukrep, ki je predmet tožbe fizične ali pravne osebe, nanjo neposredno nanaša, zahteva, da sta kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer, prvič, da ima ta ukrep neposredne učinke na pravni položaj te osebe in, drugič, da naslovnikom, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne pušča nobene proste presoje, saj je ta izvedba povsem samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije, brez uporabe drugih vmesnih pravil (glej sodbo z dne 12. julija 2022, Nord Stream 2/Parlament in Svet, C‑348/20 P, EU:C:2022:548, točka 43 in navedena sodna praksa).

25

Ničnostno tožbo iz člena 263 PDEU je mogoče vložiti zoper vse določbe, ki jih sprejmejo institucije, ne glede na obliko, in ki imajo zavezujoče pravne učinke. Za ugotovitev, ali ima neki akt take učinke, se je treba osredotočiti na vsebino tega akta in njegove učinke presojati glede na objektivna merila, kot je vsebina navedenega akta, ob upoštevanju, po potrebi, okoliščin, v katerih je bil ta akt sprejet, in pristojnosti institucije, ki ga je sprejela. Tako zmožnosti akta, da ima neposreden učinek na pravni položaj fizične ali pravne osebe, ni mogoče presojati zgolj glede na to, ali ima ta akt obliko direktive (glej sodbo z dne 12. julija 2022, Nord Stream 2/Parlament in Svet, C‑348/20 P, EU:C:2022:548, točke od 62 do 64 in navedena sodna praksa).

26

Vsak akt, bodisi predpis bodisi akt druge narave, namreč načeloma lahko neposredno učinkuje na pravni položaj fizične ali pravne osebe, ne glede na to, ali potrebuje izvedbene ukrepe, vključno z ukrepi za prenos, kar zadeva direktivo. Tako v primeru, da ima direktiva take učinke, okoliščina, da so bili sprejeti ali morajo biti sprejeti ukrepi za prenos te direktive, kot taka ni upoštevna, ker ti ne povzročajo dvoma o neposrednosti povezave med to direktivo in temi učinki. To velja pod pogojem, da direktiva državam članicam ne dopušča nobene proste presoje glede povzročitve navedenih učinkov temu posamezniku (glej sodbo z dne 12. julija 2022, Nord Stream 2/Parlament in Svet, C‑348/20 P, EU:C:2022:548, točka 74).

27

Kot je bilo navedeno v točkah 4 in 6 zgoraj, izpodbijani akt učinkuje tako, da prepoveduje trženje ogrevanih tobačnih izdelkov z značilno aromo, za ogrevane tobačne izdelke za kajenje brez značilne arome pa določa enake obveznosti glede označevanja kot za nekatere druge tobačne izdelke za kajenje, in sicer cigarete, tobak za zvijanje in tobak za vodne pipe. V skladu s členom 2 izpodbijanega akta morajo države članice pred 23. oktobrom 2023 sprejeti ukrepe za prenos, potrebne za uporabo te nove prepovedi in novih obveznosti.

28

Torej je z navedenim poseženo v pravni položaj gospodarskih subjektov, kot so tožeče stranke, ki tržijo ali nameravajo tržiti ogrevane tobačne izdelke z značilno aromo, saj bo to trženje postalo nezakonito. Ti gospodarski subjekti bodo tudi morali embalažo ogrevanih tobačnih izdelkov za kajenje, ki ne bodo prepovedani, označiti z enakimi zdravstvenimi opozorili, kot jih mora vsebovati embalaža nekaterih drugih tobačnih izdelkov za kajenje. Za tožeče stranke torej veljajo prepoved in obveznosti, ki neposredno izhajajo iz izpodbijanega akta, ne glede na to, da ta akt potrebuje izvedbene ukrepe, to je ukrepe za prenos. Pogoj, da se mora akt, ki je predmet tožbe, neposredno nanašati na tožečo stranko, in pogoj, da tak akt ne potrebuje izvedbenih ukrepov, se namreč ne prekrivata (glej v tem smislu sodbo z dne 12. julija 2022, Nord Stream 2/Parlament in Svet, C‑348/20 P, EU:C:2022:548, točki 71 in 72). V obravnavani zadevi so ukrepi za prenos, določeni z izpodbijanim aktom, potrebni le za polno uporabo navedenih prepovedi in obveznosti v pravnih ureditvah držav članic, ne da bi te imele samostojno diskrecijsko pravico, saj izpodbijani akt državam članicam ne pušča nobene proste presoje glede teh vidikov. Za tožeče stranke je torej treba šteti, da se izpodbijani akt nanje neposredno nanaša.

29

Te presoje ni mogoče ovreči z nobeno od trditev, ki jih je navedla Komisija.

30

Prvič, Komisija sicer res trdi, da učinek izpodbijanega akta ni prepoved trženja ogrevanih tobačnih izdelkov, ampak je z njim zgolj predpisana njihova sestava s prepovedjo značilnih arom. V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da tožeče stranke tržijo ogrevane tobačne izdelke z značilnimi aromami in bodo po izreku roka, določenega za prenos izpodbijanega akta, prikrajšane za možnost opravljanja te dejavnosti. Komisija torej ne more trditi, da izpodbijani akt zgolj predpisuje sestavo navedenih izdelkov in ne vpliva na pravice gospodarskih subjektov.

31

Drugič, Komisija ugotavlja, da tožeče stranke s svojimi trditvami zatrjujejo bolj nanašanje navedenega akta na njihov dejanski, ne pa pravni položaj. Vendar okoliščina, da se tožeče stranke sklicujejo na to, da je z izpodbijanim aktom poseženo v njihov dejanski položaj, pri čemer zatrjujejo pomembnost ogrevanih tobačnih izdelkov z značilnimi aromami v svoji celotni prodaji, svoj tržni delež in naložbe, ki so jih izvedle, še ne pomeni, da se ta akt ne more nanašati tudi na njihov pravni položaj.

32

Tretjič, Komisija meni, da so učinki, ki jih ima izpodbijani akt na pravni položaj tožečih strank, ker določa ukrepe za prenos, kvečjemu posredni. Kot je bilo navedeno v točki 28 zgoraj, izpodbijani akt v zvezi s tem državam članicam ne pušča nobene proste presoje glede prepovedi trženja ogrevanih tobačnih izdelkov z značilnimi aromami in obveznosti označevanja ogrevanih tobačnih izdelkov, ki niso prepovedani.

33

Iz tega sledi, da je treba ugovor nedopustnosti, ki ga je navedla Komisija in ki se nanaša na to, da se izpodbijani akt na tožeče stranke ne nanaša neposredno, zavrniti.

34

Komisija trdi, da morajo tožeče stranke dokazati, da se izpodbijani akt nanje posamično nanaša. Ker naj izpodbijani akt ne bi bil naslovljen nanje, naj bi se lahko posamično nanašal nanje le, če se nanje nanaša zaradi njihovih značilnosti ali zaradi dejstva, ki jih posamično opredeljuje glede na vse druge osebe, in jih zato individualizira enako kot naslovnika. Komisija zanika, da bi bilo tako.

35

Tožeče stranke trdijo, da se izpodbijani akt nanje posamično nanaša. V zvezi s tem trdijo, da so v položaju, ki ustreza tistemu iz sodbe z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija (25/62, EU:C:1963:17), in sicer pravnega subjekta, ki ga sklep zadeva zaradi nekaterih lastnosti, ki so značilne samo zanj, ali položaja, ki ga opredeljuje glede na druge subjekte in ga torej individualizira podobno kot naslovnika sklepa. Po njihovem mnenju to velja iz dveh sklopov razlogov, navedenih v sodni praksi Sodišča. Po eni strani naj bi pripadale zaprti skupini gospodarskih subjektov. Po drugi strani naj bi lahko izpodbijani akt bistveno vplival na njihov položaj na trgu.

36

Čeprav lahko splošne akte izpodbijajo le privilegirane tožeče stranke, navedene v členu 263, drugi in tretji odstavek, PDEU, se lahko taki akti v nekaterih okoliščinah kljub vsemu posamično nanašajo na nekatere fizične ali pravne osebe in imajo zato zanje lastnosti odločbe. Za tak primer gre, ko zadevni akt fizično ali pravno osebo prizadene zaradi nekaterih njenih posebnih lastnosti ali zaradi dejanskih okoliščin, po katerih se razlikuje od vseh drugih oseb, in jo je zato mogoče določiti tako, kot če bi bil akt nanjo naslovljen (sodba z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija, 25/62, EU:C:1963:17, točka 223; glej tudi sodbo z dne 25. julija 2002, Unión de Pequeños Agricultores/Svet, C‑50/00 P, EU:C:2002:462, točki 35 in 36 in navedena sodna praksa).

37

Splošnost in s tem normativnost akta nista omajani s tem, da je mogoče bolj ali manj natančno določiti število ali celo identiteto pravnih subjektov, za katere se akt v nekem trenutku uporablja, če ni sporno, da gre za uporabo v skladu s pravno ali dejansko objektivno okoliščino, opredeljeno z aktom v povezavi z njegovim ciljem (glej sodbo z dne 18. maja 1994, Codorniu/Svet, C‑309/89, EU:C:1994:197, točka 18 in navedena sodna praksa).

38

Uvodoma je treba ugotoviti, da tožeče stranke sicer predlagajo razglasitev ničnosti izpodbijanega akta v celoti, vendar se s svojimi trditvami osredotočajo na posledice, ki jih ima za njihov dejanski položaj prepoved ogrevanih tobačnih izdelkov z eno ali več značilnimi aromami.

39

Na prvem mestu, tožeče stranke trdijo, da pripadajo zaprti kategoriji gospodarskih subjektov, ki so bili ob sprejetju izpodbijanega akta prepoznavni in so bili tudi dejansko prepoznani. Kategorija gospodarskih subjektov, na katere se izpodbijani akt posamično nanaša, naj bi vključevala tiste, ki so na datum njegovega sprejetja tržili izdelke, za katere se je na novo uporabljala omejitev, ali so imeli odobritev za njihovo trženje. Po mnenju tožečih strank so bili pripadniki tega kroga ob sprejetju izpodbijanega akta lahko prepoznavni, saj so vsi imeli odobritve za trženje ogrevanih tobačnih izdelkov z značilnimi aromami, ki so jim jih izdale države članice, ali so vložili vloge za take odobritve. Krog naj bi bil zaprt, ker naj se zaradi prepovedi zadevnih izdelkov ne bi mogel širiti. Poleg tega naj bi bil ta krog omejen zaradi majhnega števila gospodarskih subjektov, ki spadajo vanj, saj naj bi zajemal le dve skupini podjetij z velikimi tržnimi deleži. Nazadnje in v nasprotju s trditvami Komisije naj bi se njihov položaj razlikoval od položaja podjetij višje in nižje v proizvodni in distribucijski verigi zadevnih izdelkov.

40

Drži sicer, da je Sodišče dopustilo posamično nanašanje na pravno osebo imetnico pravice intelektualne lastnine, ki jo normativni akt, katerega namen je ureditev sklopa splošno in abstraktno opredeljenih pravnih subjektov, posebej prizadene (sodba z dne 18. maja 1994, Codorniu/Svet, C‑309/89, EU:C:1994:197, točke od 19 do 23).

41

Prav tako je bilo razsojeno, da je dopustna tožba zoper splošni ukrep, ki so jo vložila podjetja, ki so bila imetniki že pridobljenih pravic, na primer, ker je ukrep posegel v izpolnjevanje tekoče pogodbe (sodba z dne 17. januarja 1985, Piraiki-Patraiki in drugi/Komisija, 11/82, EU:C:1985:18, točka 31) ali v izključne pravice za prenos, zaradi katerih je bilo mogoče imetnike teh pravic obravnavati, kot da so bili v času sprejetja izpodbijanega akta očitno prepoznavni kot pripadniki „omejenega kroga“ (sodba z dne 13. marca 2008, Komisija/Infront WM, C‑125/06 P, EU:C:2008:159, točke od 71 do 77), ali pa je bila zaradi njega omajana pozitivna odločitev v zvezi s shemo državnih pomoči, do katerih so bile upravičene tožeče stranke (sodba z dne 27. februarja 2014, Stichting Woonpunt in drugi/Komisija, C‑132/12 P, EU:C:2014:100, točke od 59 do 63).

42

Tožeče stranke se kot dokaz, da pripadajo omejenemu krogu v smislu zgoraj navedene sodne prakse, večinoma sklicujejo na to, da naj bi po eni strani za ogrevane tobačne izdelke z značilnimi aromami pri pristojnih organih predložile poročila v skladu s členom 5 Direktive 2014/40 in uradna obvestila v skladu s členom 19 navedene direktive, po drugi strani pa še na to, da naj bi nekatere od njih v državah članicah, ki so uvedle sistem za odobritev v skladu s členom 19(3) iste direktive, pridobile odobritve za trženje ogrevanih tobačnih izdelkov z značilnimi aromami. Komisija teh dejstev sicer ne izpodbija, vendar meni, da niso dovolj, da bi bile tožeče stranke individualizirane podobno kot naslovnik sklepa.

43

V zvezi s tem Direktiva 2014/40 določa potrebo po skupnem formatu za poročanje o sestavinah, ki jih vsebujejo tobačni izdelki, in emisijah nekaterih toksičnih snovi, ki jih oddajajo (uvodne izjave od 13 do 15), ter obveznost za proizvajalce in uvoznike, da predložijo uradno obvestilo o novih tobačnih izdelkih, brez poseganja v pristojnost držav članic, da take nove izdelke prepovejo ali odobrijo (uvodna izjava 34). Ta načela se izvajajo v členih 5 in 19 Direktive 2014/40. Iz vseh teh določb izhaja, da lahko proizvajalci in uvozniki dajo na trg le tobačne izdelke v skladu z zahtevami iz navedene direktive, v zvezi s katerimi so bila predložena poročila in uradna obvestila v skladu z njo ali celo, odvisno od primera, za katere so bile izdane odobritve, ki so jih določile države članice, ki so uvedle sistem za odobritev. Zahteve, določene z Direktivo, se poleg navedbe sestavin in emisij nanašajo zlasti na nevsebnost prepovedanih sestavin ter predložitev zahtevanih študij, zlasti v zvezi s toksičnostjo, zasvojljivostjo, privlačnostjo in vplivom na ravnanja pri porabi zadevnega izdelka. Take zahteve so torej splošna in abstraktna merila, ki se uporabljajo za vse, ki dajejo ali nameravajo dati na trg tobačni izdelek.

44

Preučiti je torej treba, ali to, da se opravi navedeno poročanje in uradno obveščanje ali da je nekdo pridobil navedene odobritve, zadostuje za to, da so tožeče stranke – ali nekatere od njih – individualizirane podobno, kot bi bil naslovnik sklepa.

45

Prvič, zgolj okoliščina, da so bili v času sprejetja izpodbijanega akta gospodarski subjekti, ki so opravili poročanje ali uradno obveščanje oziroma so imeli odobritev, prepoznavni, še ne zadostuje kot dokaz, da jih navedeni akt posamično zadeva, če se ta uporablja v skladu s splošnimi in abstraktnimi preudarki (glej sodbo z dne 16. decembra 2011, Enviro Tech Europe in Enviro Tech International/Komisija, T‑291/04, EU:T:2011:760, točka 104 in navedena sodna praksa) in Komisiji ni bilo treba med sprejemanjem izpodbijanega akta posebej upoštevati njihovega položaja (glej v tem smislu sodbo z dne 2. marca 2010, Arcelor/Parlament in Svet, T‑16/04, EU:T:2010:54, točka 102 in navedena sodna praksa).

46

Drugič, sprejeti ni mogoče niti trditve, ki jo Komisija poleg tega izpodbija, to je trditve v zvezi z majhnim številom podjetij, na katere se izpodbijani akt nanaša. Spomniti je namreč treba, da se splošna določba na fizično ali pravno osebo lahko posamično nanaša le, če nanjo vpliva zaradi nekaterih njenih posebnih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikuje od vseh drugih oseb, in jo torej individualizira podobno kot naslovnika. Nasprotno pa število fizičnih ali pravnih oseb, ki jih tak akt zadeva, ni pomembno (glej v tem smislu sodbo z dne 1. aprila 2004, Komisija/Jégo-Quéré, C‑263/02 P, EU:C:2004:210, točke od 43 do 46 in navedena sodna praksa).

47

Tretjič in v nasprotju s trditvami Komisije, ker se odobritve, izdane v skladu z Direktivo 2014/40, nanašajo na trženje tobačnih izdelkov, ki izpolnjujejo zahteve navedene direktive, ni nobenega dvoma o tem, da bo popolna prepoved trženja ogrevanih tobačnih izdelkov z značilnimi aromami, ki izhaja iz izpodbijanega akta, nujno učinkovala tako, da bodo omajane odobritve, ki jih imajo nekatere tožeče stranke. Vendar takih odobritev ni mogoče obravnavati tako, da je položaj njihovih imetnikov z vidika izpodbijanega akta označen in individualiziran, kot da bi bili ti njegovi naslovniki. Poleg tega z navedenimi odobritvami njihovim imetnikom niso podeljene pravice, primerljive s pravicami, ki so jih imele tožeče stranke v zadevah, navedenih v točkah 40 in 41 zgoraj.

48

Najprej, izpodbijani akt namreč učinkuje enako tako v zvezi z gospodarskimi subjekti, ki so pridobili odobritev v državah članicah, ki so v skladu s členom 19(3) Direktive 2014/40 uvedle mehanizem za odobritev za ogrevane tobačne izdelke z značilnimi aromami, kot v zvezi z gospodarskimi subjekti, ki so za iste izdelke predložili poročila iz člena 5 navedene direktive ali uradna obvestila iz člena 19 iste direktive, in tudi v zvezi z gospodarskimi subjekti, ki še niso pridobili odobritve oziroma predložili poročila ali uradnega obvestila, vendar imajo namen dati na trg take izdelke. Torej ni z vidika izpodbijanega akta individualiziran nobeden od gospodarskih subjektov, ki so v teh položajih.

49

Dalje, kot je bilo navedeno v točki 43 zgoraj, se z odobritvami in poročanjem ali uradnim obveščanjem izpolnjujejo objektivne zahteve v zvezi s tobačnimi izdelki, kakršne so določene z Direktivo 2014/40 ter so opredeljene splošno in abstraktno za vse gospodarske subjekte. Iz tega sledi, da se odobritve, ki jih izdajajo države članice, podeljujejo brez kakršne koli izključnosti, to je zgolj na podlagi skladnosti izdelkov, nikakršna izključnost pa ne izhaja niti iz poročil ali uradnih obvestil, ki jih predložijo gospodarski subjekti.

50

Nazadnje, Direktiva 2014/40 določa različne delegirane akte, s katerimi je mogoče podrobneje opredeliti ali spremeniti pogoje trženja tobačnih izdelkov, ki spadajo na njeno področje uporabe. To med drugim velja – kar zadeva umik izjeme iz obravnavane zadeve – za člen 7(12) navedene direktive. Iz tega sledi, da ni bilo mogoče šteti, da so odobritve za trženje ogrevanih tobačnih izdelkov z značilnimi aromami, katerih imetnice so nekatere tožeče stranke, pridobljene za nedoločen čas, kar prav tako velja za pravico do trženja takih izdelkov po opravljenem poročanju ali uradnem obveščanju.

51

Četrtič, okoliščine, na katero se sklicujejo tožeče stranke v odgovor na ugovor nedopustnosti Komisije – to je, da proizvajalci in uvozniki ogrevanih tobačnih izdelkov z značilno aromo z vidika izpodbijanega akta niso v enakem položaju kot panoge višje in nižje v proizvodni in distribucijski verigi – ni mogoče upoštevati v zvezi z vprašanjem, ali tožeče stranke pripadajo omejenemu krogu v smislu sodne prakse, navedene v točki 41 zgoraj. Da bi tožeče stranke dokazale, da se izpodbijani akt nanje posamično nanaša, morajo namreč dokazati ne to, da se nanje nanaša drugače kot na druge gospodarske subjekte, ampak to, da jih je prizadel zaradi lastnosti ali dejanskega položaja, ki sta značilna samo zanje in zaradi katerih se od drugih razlikujejo podobno kot naslovnik sklepa (glej v tem smislu sklep z dne 12. decembra 2003, Bactria/Komisija, C‑258/02 P, EU:C:2003:675, točka 34 in navedena sodna praksa).

52

Iz navedenega izhaja, da z odobritvami, poročanjem in uradnim obveščanjem, na kar se sklicujejo tožeče stranke, ni mogoče dokazati, da se izpodbijani akt posamično nanaša nanje.

53

Na drugem mestu, tožeče stranke trdijo, da je z izpodbijanim aktom bistveno poseženo v njihov konkurenčni položaj. V zvezi s tem trdijo, da imajo nezanemarljiv delež na trgu ogrevanih tobačnih izdelkov, da prepovedani izdelki pomenijo zelo velik delež njihove prodaje in da so naložbe v razvoj zadevnih izdelkov zanje pomenile precejšne izdatke.

54

Vendar ne zadostuje, da so nekateri gospodarski subjekti s splošnim aktom ekonomsko bolj prizadeti kot drugi, da bi jih to individualiziralo v primerjavi z zadnjenavedenimi, če se ta akt uporablja za objektivno določen položaj (glej sodbo z dne 2. marca 2010, Arcelor/Parlament in Svet, T‑16/04, EU:T:2010:54, točka 106 in navedena sodna praksa).

55

Poleg tega zgolj okoliščina, da lahko fizična ali pravna oseba izgubi pomemben vir dohodkov zaradi nove ureditve, ne dokazuje, da je v posebnem položaju, in ne zadostuje kot dokaz, da se ta ureditev nanjo posamično nanaša, saj mora ta oseba predložiti dokaz o okoliščinah, ki omogočajo ugotovitev, da jo lahko domnevno utrpljena škoda individualizira glede na vse druge gospodarske subjekte, na katere se navedena ureditev enako nanaša (glej v tem smislu sklep z dne 29. junija 2006, Nürburgring/Parlament in Svet, T‑311/03, neobjavljen, EU:T:2006:179, točki 65 in 66 ter navedena sodna praksa).

56

Iz vsega navedenega izhaja, da tožeče stranke ne morejo utemeljeno trditi, da se izpodbijani akt nanje posamično nanaša, zato je treba tožbo zavreči kot nedopustno.

57

Svet Evropske unije in Francoska republika sta 16. februarja oziroma 8. marca 2023 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predloga za intervencijo v podporo predlogom Komisije.

58

Družbe Philip Morris Products SA, Papastratos Cigarettes Manufacturing Company Single Member SA, Philip Morris Manufacturing & Technology Bologna SpA, Philip Morris Romania SRL in Philip Morris Ltd so 8. marca 2023 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile predloge za intervencijo v podporo tožečim strankam.

59

Člen 142(2) Poslovnika določa, da intervencija postane brezpredmetna, med drugim če se tožba razglasi za nedopustno. Ker je bila v obravnavani zadevi tožba zavržena kot nedopustna, o predlogih za intervencijo ni treba odločati.

60

Prvič, v skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeče stranke niso uspele, se jim v skladu s predlogi Komisije naloži, da poleg svojih stroškov nosijo tudi stroške Komisije, razen tistih, ki se nanašajo na predloge za intervencijo.

61

Drugič, v skladu s členom 144(10) Poslovnika predlagatelj intervencije in glavne stranke nosijo vsak svoje stroške, povezane s predlogom za intervencijo, če se postopek v glavni stvari konča pred odločitvijo o predlogu za intervencijo. V obravnavani zadevi tožeče stranke, Komisija, Francoska republika, Svet ter družbe Philip Morris Products, Papastratos Cigarettes Manufacturing Company Single Member, Philip Morris Manufacturing & Technology Bologna, Philip Morris Romania in Philip Morris nosijo vsak svoje stroške v zvezi s predlogi za intervencijo.

62

Tretjič, s sklepom z dne 2. februarja 2023, Nicoventures Trading in drugi/Komisija (T‑706/22 R, neobjavljen, EU:T:2023:39), s katerim je bil končan postopek za izdajo začasne odredbe, je bila v skladu s členom 158(5) Poslovnika odločitev o stroških pridržana do odločitve Splošnega sodišča o glavni stvari. Ker tožeče stranke v postopku za izdajo začasne odredbe in v postopku v glavni stvari niso uspele, se jim v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo vseh stroškov postopka za izdajo začasne odredbe.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)

sklenilo: