Začasna izdaja

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi razširjeni senat)

z dne 3. julija 2024(*)

„Ekonomska in monetarna unija – Bančna unija – Enotni mehanizem za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij (EMR) – Enotni sklad za reševanje (ESR) – Sklep EOR o izračunu predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2017 – Obveznost obrazložitve – Učinkovito sodno varstvo – Enako obravnavanje – Načelo sorazmernosti – Diskrecijska pravica EOR – Ugovor nezakonitosti – Diskrecijska pravica Komisije – Časovna omejitev učinkov sodbe“

V zadevi T‑142/22,

Landesbank Baden-Württemberg s sedežem v Stuttgartu (Nemčija), ki jo zastopajo H. Berger, M. Weber in D. Schoo, odvetniki,

tožeča stranka,

proti

Enotnemu odboru za reševanje (EOR), ki ga zastopajo J. Kerlin, T. Wittenberg in D. Ceran, agenti, skupaj s H.-G. Kamannom in P. Geyem, odvetnikoma,

tožena stranka,

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat),

v sestavi A. Kornezov, predsednik, G. De Baere, D. Petrlík (poročevalec), K. Kecsmár, sodnik, in S. Kingston, sodnica,

sodna tajnica: S. Jund, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi obravnave z dne 7. marca 2023,

izreka naslednjo

Sodbo(1)

1        Tožeča stranka, banka Landesbank Baden-Württemberg, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti Sklepa SRB/ES/2021/82 Enotnega odbora za reševanje (EOR) z dne 15. decembra 2021 o izračunu predhodnih prispevkov za leto 2017 v Enotni sklad za reševanje v delu, ki se nanaša na Landesbank Baden-Württemberg (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

[…]

III. Predlogi strank

20      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijani sklep, vključno s prilogami, razglasi za ničen;

–        podredno, ugotovi, da izpodbijani sklep pravno ne obstaja v delu, ki se nanaša nanjo;

–        EOR naloži plačilo stroškov.

21      EOR Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov;

–        podredno, v primeru razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa ohrani učinke izpodbijanega sklepa do njegove nadomestitve ali vsaj šest mesecev od datuma, ko bo sodba postala pravnomočna.

IV.    Pravo

[…]

B.      Tožbeni razlogi v zvezi z zakonitostjo izpodbijanega sklepa

[…]

2.      Drugi tožbeni razlog: neobstoj obrazložitve

[…]

d)      Sedmi del, ki se nanaša na hrambo podatkov drugih institucij

239    Tožeča stranka v repliki prvič trdi, da se zahteve, ki jih je Sodišče določilo v sodbi z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR (C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601), v zvezi z uravnoteženjem obveznosti obrazložitve, ki jo ima EOR, in njegove obveznosti, da spoštuje poslovno skrivnost zadevnih institucij, v obravnavani zadevi ne uporabljajo. V skladu s sodbo z dne 19. junija 2018, Baumeister (C‑15/16, EU:C:2018:464, točki 54 in 56), naj namreč za podatke drugih institucij, na katerih temelji izpodbijani sklep, ne bi več veljala poslovna skrivnost, saj naj bi bili ti podatki – glede na to, da je 31. december 2015 referenčni datum za prispevno obdobje 2017 – starejši od petih let.

240    EOR te trditve izpodbija, ne da bi izpodbijal dopustnost tega dela.

241    V zvezi s tem je treba spomniti, da načelo metode izračuna predhodnih prispevkov, kot je razvidno iz Direktive 2014/59 in Uredbe št. 806/2014, pomeni, da je EOR uporabil podatke, za katere velja poslovna skrivnost, ki jih ni mogoče povzeti v obrazložitvi sklepa o določitvi predhodnih prispevkov (sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 114).

242    EOR je v zvezi s tem v izpodbijanem sklepu navedel razloge, zaradi katerih je za podatke institucij, ki so bili upoštevani pri izračunu predhodnih prispevkov za leto 2017, veljala poslovna skrivnost.

243    Natančneje, EOR je v točki 100 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedel, da se poslovne skrivnosti institucij – torej vse informacije v zvezi s poklicno dejavnostjo institucij, ki bi lahko v primeru razkritja konkurentu in/ali širši javnosti resno škodile interesom institucije – štejejo za zaupne informacije. V okviru izračuna predhodnih prispevkov so se informacije, ki so jih institucije predložile v svojih obrazcih za sporočanje podatkov, na katere se EOR opira pri izračunu njihovega predhodnega prispevka, štele za poslovne skrivnosti.

244    Poleg tega, EOR je v točkah od 102 do 105 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedel, da mu je bilo prepovedano razkritje podatkov vsake institucije, ki so bili podlaga za izračune v navedenem sklepu, medtem ko mu je bilo dovoljeno razkritje združenih in skupnih podatkov, če so bili ti podatki zbrani. Kljub temu so bile institucije v skladu z navedenim sklepom deležne popolne preglednosti glede izračuna svojega osnovnega letnega prispevka in multiplikatorja za prilagoditev za korake izračuna tega prispevka, kot so bili opredeljeni v Prilogi I k Delegirani uredbi 2015/63, ki so se nanašali na „izračun neobdelanih kazalnikov“ (korak 1), „prilagoditev kazalnikov“ (korak 3) in „izračun skupnega kazalnika“ (korak 5). Poleg tega so institucije lahko pridobile skupne podatke, ki jih je EOR brez razlikovanja uporabljal za vse institucije, prilagojene glede na njihov profil tveganja, za korake izračuna, ki so se nanašali na „diskretizacijo kazalnikov“ (korak 2), „vključitev dodeljenega predznaka“ (korak 4) in „izračun letnih prispevkov“ (korak 6).

245    Tožeča stranka pa izpodbija zadostnost teh pojasnil, ker so bili na dan sprejetja izpodbijanega sklepa podatki drugih institucij stari šest let, zaradi česar zanje ni več veljala poslovna skrivnost, in ker EOR kljub temu ni navedel razlogov za nerazkritje teh podatkov.

246    Za obravnavanje tega razloga je treba spomniti, da se za informacije, ki so v nekem obdobju lahko bile poslovne skrivnosti in ki so stare pet let ali več, zaradi poteka časa načeloma šteje, da so zgodovinske in da so zato izgubile svojo zaupnost, razen izjemoma, če stranka, ki takšno naravo zatrjuje, dokaže, da so te informacije kljub svoji starosti še vedno bistveni element njenega poslovnega položaja ali poslovnega položaja zadevnih tretjih oseb (glej v tem smislu sodbo z dne 19. junija 2018, Baumeister, C‑15/16, EU:C:2018:464, točka 54 in navedena sodna praksa).

247    V zvezi s tem ni sporno, da so bili posamični podatki institucij, na katerih izpodbijani sklep temelji za izračun predhodnega prispevka tožeče stranke, ob sprejetju tega sklepa starejši od petih let.

248    Vendar kot je EOR pojasnil v dupliki in na obravnavi, ne da bi tožeča stranka temu nasprotovala, lahko relativni položaj institucije v razmerju do njenih konkurentov, glede na gospodarski položaj v bančnem sektorju, ostane enak ali podoben v dlje trajajočem obdobju, in sicer obdobju, ki je daljše od petih let. Nekateri elementi, kot so poslovni model ali dejavnosti take poslovne enote, namreč kratkoročno in srednjeročno ostajajo stabilni, tako da lahko institucija z visokim profilom tveganja glede na podatke, starejše od petih let, ob koncu prvotnega obdobja še naprej predstavlja tak profil. Tako so te informacije kljub starosti še vedno bistveni elementi poslovnega položaja kreditnih institucij. Če bi bili taki bistveni podatki razkriti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, bi se v teh okoliščinah gospodarski subjekti, ki delujejo v bančnem sektorju, lahko nanje oprli, da bi iz tega sklepali o trenutnem tržnem položaju institucije.

249    Tožeča stranka tako ne more trditi, da bi moral EOR v obrazložitvi izpodbijanega sklepa razkriti posamezne podatke drugih institucij, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti izračun njenega predhodnega prispevka, saj so ti podatki, čeprav so stari šest let, še vedno bistveni elementi poslovnega položaja teh institucij.

250    Te ugotovitve ne ovrže trditev tožeče stranke, da ji mora EOR, zato da bi izpolnil svojo obveznost obrazložitve, v anonimizirani obliki predložiti seznam vseh podatkov institucij, ki so v istem žepku kot ona.

251    Po eni strani bi naložitev take zahteve EOR presegala zahteve, ki so naložene s sodno prakso, na katere je bilo opozorjeno v točkah 217, 220 in 221 zgoraj.

252    Po drugi strani je EOR trdil, ne da bi mu kdo v zvezi s tem resno nasprotoval, da bi lahko celo seznam z anonimiziranimi podatki za določen žepek gospodarskim subjektom, ki delujejo v bančnem sektorju in so preudarni gospodarski subjekti, omogočil, da izvedo poslovne skrivnosti nekaterih institucij. Tožeča stranka v zvezi s tem ni izpodbijala med drugim tega, da taki gospodarski subjekti vedo, katere institucije imajo običajno visoke vrednosti nekaterih kazalnikov tveganja. Če bi vsako leto pridobili sezname s takimi podatki, pa bi lahko spremljali gibanje kazalnikov tveganja teh institucij, čeprav so ti sestavljeni iz poslovno občutljivih podatkov. Tako tveganje obstaja zlasti v zvezi z velikimi institucijami in institucijami s sedežem v državah članicah, v katerih je le omejeno število institucij, ki so dolžne plačati predhodni prispevek. Dejansko ni izključeno, da bi preudaren gospodarski subjekt v takšnih okoliščinah lahko sklepal o identiteti takih institucij, tudi če bi bile anonimizirane. Tako EOR ni mogoče očitati, da ni sestavil seznama vseh anonimiziranih podatkov institucij, ki so v istem žepku.

253    Glede na navedeno je treba sedmi del drugega tožbenega razloga zavrniti.

e)      Tretji del: obrazložitev letne ciljne ravni

254    Tožeča stranka trdi, da na podlagi izpodbijanega sklepa ni mogoče razumeti, zakaj je bila letna ciljna raven določena na 1/8 od 1,05 % skupnega zneska kritih vlog. Dodatna pojasnila EOR v točki 17 in naslednjih Priloge III k temu sklepu naj poleg tega ne bi zadostovala za pojasnitev načina, kako je bila letna ciljna raven dejansko določena. Poleg tega naj EOR ne bi sporočil niti napovedane končne ciljne ravni niti svoje razlage zgornje meje, navedene v členu 70(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 806/2014. Kot naj bi bilo razvidno iz sklepa o določitvi predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2022, naj bi EOR menil, da je upravičen prosto zvišati letno ciljno raven z uporabo koeficienta, ki ga predpis, ki se uporablja, ne predvideva, s čimer naj bi institucijam naložil nesorazmerno breme.

255    EOR odgovarja, da je iz točk od 50 do 63 obrazložitve izpodbijanega sklepa in točk od 19 do 25 Priloge III k temu sklepu razvidno, da je podal zadostno obrazložitev v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni za prispevno obdobje 2017.

256    Natančneje, EOR naj bi določil letno ciljno raven ob upoštevanju vseh upoštevnih elementov in meril, navedenih v členu 69(2) Uredbe št. 806/2014. Poleg tega, kar zadeva pričakovano rast kritih vlog, naj bi bilo v izpodbijanem sklepu pojasnjeno, na eni strani, da se je po podatkih, ki so bili posredovani prek sistemov jamstva za vloge, med letoma 2015 in 2016 vsota kritih vlog povečala za 2,2 %, in na drugi strani, da naj bi bila predvidena stopnja rasti teh vlog med 1 % in 4 %. Poleg tega naj bi bil način upoštevanja morebitnih procikličnih učinkov predstavljen v točki 61 obrazložitve izpodbijanega sklepa ter v točki 23 in naslednjih Priloge III k temu sklepu.

257    Nazadnje, tožeča stranka naj bi lahko izračunala končno ciljno raven, ocenjeno leta 2017, na podlagi podatkov, s katerimi je bila seznanjena, medtem ko naj nerazkritje razlage EOR v zvezi z zgornjo mejo 12,5 %, določeno v členu 70(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 806/2014, ne bi moglo vplivati na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

258    Najprej je treba spomniti, da morajo v skladu s členom 69(1) Uredbe št. 806/2014 razpoložljiva finančna sredstva v Enotnem skladu za reševanje do konca prvotnega obdobja doseči končno ciljno raven, ki ustreza vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemljih vseh sodelujočih držav članic.

259    V skladu s členom 69(2) Uredbe št. 806/2014 se v prvotnem obdobju predhodni prispevki časovno razporedijo kar najbolj enakomerno, dokler ni dosežena končna ciljna raven, navedena v točki 258 zgoraj, pri čemer pa se ustrezno upoštevata faza poslovnega cikla in morebitni vpliv procikličnih prispevkov na finančni položaj institucij.

260    Člen 70(2) Uredbe št. 806/2014 določa, da vsako leto prispevki, ki jih morajo plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, ne presegajo 12,5 % končne ciljne ravni.

261    Člen 4(2) Delegirane uredbe 2015/63 glede metode izračuna predhodnih prispevkov določa, da EOR določi njihov znesek na podlagi letne ciljne ravni, pri čemer upošteva končno ciljno raven, in na podlagi povprečnega zneska kritih vlog v preteklem letu – izračunanega četrtletno – vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic.

262    V obravnavani zadevi je EOR, kot je razvidno iz točke 63 obrazložitve izpodbijanega sklepa, za prispevno obdobje 2017 znesek letne ciljne ravni določil na 7.161.808.441 EUR.

263    EOR je v točkah 51 in 52 obrazložitve izpodbijanega sklepa v bistvu pojasnil, da je za določitev letne ciljne ravni upošteval končno ocenjeno ciljno raven za leto 2023, potrebo po čim bolj enakomerni razdelitvi predhodnih prispevkov v prvotnem obdobju ter fazo poslovnega cikla in učinke, ki bi jih ti prispevki imeli na finančni položaj institucij. Nato je EOR menil, da je primerno določiti koeficient, ki temelji na teh parametrih in finančnih sredstvih, ki so že na voljo v ESR (v nadaljevanju: koeficient). Da bi dosegel letno ciljno raven, je EOR ta koeficient uporabil za osmino povprečnega zneska kritih vlog v letu 2016.

264    EOR je v točkah od 54 do 62 obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavil pristop za določitev letne ciljne ravni.

265    EOR je v točki 54 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnil, da je treba posebno pozornost nameniti pričakovanemu razvoju kritih vlog v prvotnem obdobju, saj če bi se te vloge časovno pokrile, letna ciljna raven 1 % zneska navedenih vlog ne bi zadostovala za dosego končne ciljne ravni.

266    V zvezi s tem je EOR v točki 55 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovil, da je povprečni znesek kritih vlog, izračunan četrtletno, za leto 2016 znašal 5,546 bilijona EUR.

267    EOR je v točkah od 56 do 58 obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavil napovedan razvoj kritih vlog za preostalih šest let prvotnega obdobja, in sicer od leta 2018 do leta 2023. Ocenil je, da bodo letne stopnje rasti teh vlog do konca prvotnega obdobja znašale med 1 % in 4 %.

268    EOR je v točkah od 59 do 61 obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavil oceno faze poslovnega cikla in morebitnega procikličnega učinka, ki bi ga lahko imeli predhodni prispevki na finančni položaj institucij. V ta namen je navedel, da je upošteval več elementov, kakor so zlasti napoved Komisije o rasti bruto domačega proizvoda za leto 2017 ali ključni kazalniki za bančni sektor euroobmočja, kot so solventnost, kakovost sredstev in dobičkonosnost institucij. V zvezi s tem in da se ne bi poslabšali prociklični učinki predhodnih prispevkov na solventnost bančnega sektorja, je EOR menil, da bi bilo treba letno ciljno raven določiti glede na stopnjo gibanja kritih vlog, ki bi bila nižja od tiste, ki je priporočena, ker je najbolj verodostojna.

269    EOR je v točki 62 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovil, da je treba zaradi negotovosti v zvezi z gospodarskim okrevanjem, njenega negativnega vpliva na prihodnjo rast kritih vlog in na poslovni cikel ter omejenega števila podatkov, ki lahko kažejo na prihodnji razvoj teh vlog, sprejeti previden pristop glede stopenj rasti navedenih vlog v prihodnjih letih do leta 2023.

270    Glede na te preudarke je EOR v točki 63 obrazložitve izpodbijanega sklepa znesek letne ciljne ravni izračunal tako, da je povprečni znesek kritih vlog v letu 2016 pomnožil s koeficientom 1,05 %, rezultat tega izračuna pa delil z osem, v skladu z naslednjo matematično formulo iz točke 63 obrazložitve navedenega sklepa:

„Ciljni 0 [znesek letne ciljne ravni] = Skupne krite vloge 2016 * 0,0105 * ⅛ = 7.161.808.441 EUR“.

271    Vendar je EOR na obravnavi navedel, da je letno ciljno raven za prispevno obdobje 2017 določil, kot sledi.

272    Prvič, EOR je na podlagi v prihodnost usmerjene analize določil znesek kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, napovedan za konec prvotnega obdobja. Za izračun tega zneska je EOR upošteval povprečni znesek kritih vlog v letu 2016, letno stopnjo rasti teh vlog in število preostalih prispevnih obdobij do konca prvotnega obdobja.

273    Drugič, v skladu s členom 69(1) Uredbe št. 806/2014 je EOR izračunal 1 % napovedanega zneska kritih vlog na koncu prvotnega obdobja, da bi dobil ocenjeni znesek končne ciljne ravni, ki je morala biti dosežena 31. decembra 2023.

274    Tretjič, EOR je od zadnjenavedenega zneska odštel finančna sredstva, ki so v letu 2017 že bila na voljo v ESR, da bi dobil znesek, ki ga je bilo treba še prejeti v preostalih prispevnih obdobjih pred koncem prvotnega obdobja.

275    Četrtič, EOR je zadnjenavedeni znesek razdelil s številom preostalih prispevnih obdobij, da bi ga enakomerno porazdelil med ta obdobja. Letna ciljna raven za prispevno obdobje 2017 je bila tako določena na znesek, naveden v točki 262 zgoraj, torej približno 7,161 milijarde EUR.

276    Za preučitev, ali je EOR spoštoval svojo obveznost obrazložitve glede določitve letne ciljne ravni, je treba najprej spomniti, da je neobstoj ali nezadostnost obrazložitve razlog javnega reda, na katerega lahko in mora paziti sodišče Unije po uradni dolžnosti (glej sodbo z dne 2. decembra 2009, Komisija/Irska in drugi, C‑89/08 P, EU:C:2009:742, točka 34 in navedena sodna praksa). Zato lahko in mora Splošno sodišče upoštevati tudi druge pomanjkljivosti obrazložitve, kot so tiste, na katere se sklicuje tožeča stranka, še zlasti, kadar se te pojavijo med postopkom.

277    Stranke so zato med ustnim delom postopka podale izjavo o vseh morebitnih pomanjkljivostih obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni. Natančneje, EOR, ki je bil v zvezi s tem izrecno in večkrat vprašan, je po posameznih korakih opisal metodo, ki jo je dejansko uporabil za določitev letne ciljne ravni za prispevno obdobje 2017, kot je navedena v točkah od 274 do 277 zgoraj.

278    Dalje, kar zadeva vsebino obveznosti obrazložitve, iz sodne prakse izhaja, da mora biti obrazložitev sklepa, ki ga sprejme institucija ali organ Unije, med drugim brez protislovij, da se zadevnim osebam omogoči, da spoznajo prave razloge za ta sklep, da bi lahko pred pristojnim sodiščem branile svoje pravice, in da se temu sodišču omogoči izvajanje nadzora (glej v tem smislu sodbe z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 169 in navedena sodna praksa; z dne 22. septembra 2005, Suproco/Komisija, T‑101/03, EU:T:2005:336, točke 20 in od 45 do 47, in z dne 16. decembra 2015, Grčija/Komisija, T‑241/13, EU:T:2015:982, točka 56).

279    Poleg tega, kadar avtor izpodbijanega sklepa med postopkom pred sodiščem Unije poda nekatera pojasnila v zvezi z razlogi za ta sklep, morajo biti ta pojasnila v skladu s preudarki, navedenimi v tem sklepu (glej v tem smislu sodbi z dne 22. septembra 2005, Suproco/Komisija, T‑101/03, EU:T:2005:336, točke od 45 do 47, in z dne 13. decembra 2016, Printeos in drugi/Komisija, T‑95/15, EU:T:2016:722, točki 54 in 55).

280    Če namreč preudarki, navedeni v izpodbijanem sklepu, niso skladni s takimi pojasnili, podanimi v sodnem postopku, obrazložitev zadevnega sklepa ne izpolnjuje funkcij, navedenih v točkah 210 in 211 zgoraj. Natančneje, taka nedoslednost na eni strani zadevnim osebam preprečuje, da bi se pred vložitvijo tožbe seznanile s pravimi razlogi za izpodbijani sklep in pripravile svojo obrambo, na drugi strani pa sodišču Unije preprečuje, da bi opredelilo razloge, ki so služili kot resnična pravna utemeljitev za ta sklep, in preučilo njihovo skladnost s pravili, ki se uporabljajo.

281    Nazadnje, spomniti je treba, da mora EOR, kadar sprejme sklep o določitvi predhodnih prispevkov, zadevne institucije obvestiti o metodi izračuna teh prispevkov (glej sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 122).

282    Enako mora veljati za metodo določitve zneska letne ciljne ravni, saj je ta znesek bistvenega pomena za sistematiko takega sklepa. Kot namreč izhaja iz točke 16 zgoraj, metoda izračuna predhodnih prispevkov zajema porazdelitev navedenega zneska med vse zadevne institucije, tako da zvišanje ali znižanje tega zneska povzroči ustrezno zvišanje ali znižanje predhodnega prispevka vsake od teh institucij.

283    Iz navedenega izhaja, da čeprav mora EOR institucijam z izpodbijanim sklepom zagotoviti pojasnila v zvezi z metodo določitve letne ciljne ravni, morajo biti ta pojasnila skladna s pojasnili, ki jih je EOR podal med sodnim postopkom in ki se nanašajo na metodo, ki je bila dejansko uporabljena.

284    V obravnavanem primeru naj ne bi šlo za tak položaj.

285    Namreč, najprej je treba navesti, da je bila v točki 63 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedena matematična formula, ki je bila predstavljena kot podlaga za določitev letne ciljne ravni. Izkazalo pa se je, da ta formula ne zajema elementov metode, ki jo je EOR dejansko uporabil, kot je bila pojasnjena na obravnavi. Kot je namreč razvidno iz točk od 272 do 275 zgoraj, je EOR znesek letne ciljne ravni v okviru te metode dobil tako, da je od končne ciljne ravni odštel finančna sredstva, ki so na voljo v ESR, da bi izračunal znesek, ki je še moral biti pobran do konca prvotnega obdobja, in ta znesek delil s številom preostalih prispevnih obdobij. Ta dva koraka izračuna pa v navedeni matematični formuli nista nikjer izražena.

286    Podobna neskladja vplivajo tudi na način določitve koeficienta 1,05 %, ki pa ima v matematični formuli, navedeni v točki 285 zgoraj, ključno vlogo. Kot je namreč razvidno iz točk 51 in 52 obrazložitve izpodbijanega sklepa, bi bilo mogoče ta koeficient razumeti tako, da temelji na oceni končne ciljne ravni za leto 2023, na potrebi po tem, da se predhodni prispevki razdelijo čim bolj enakomerno v prvotnem obdobju, ter na analizi, ki se nanaša na fazo poslovnega cikla in učinke, ki naj bi jih ti prispevki imeli na finančni položaj institucij. Kot pa je EOR priznal na obravnavi, je bil ta koeficient določen tako, da je bilo z njim mogoče utemeljiti rezultat izračuna zneska letne ciljne ravni, torej po tem, ko je EOR ta znesek izračunal z uporabo štirih faz, navedenih v točkah od 272 do 275 zgoraj, in zlasti tako, da je znesek, ki je rezultat odbitka finančnih sredstev, ki so na voljo v ESR, od končne ciljne ravni, delil s številom preostalih prispevnih obdobij. Ta pristop pa nikakor ni razviden iz izpodbijanega sklepa.

287    Iz tega sledi, da metoda – kot je bila pojasnjena na obravnavi – ki jo je EOR dejansko uporabil za določitev letne ciljne ravni, ne ustreza metodi, opisani v izpodbijanem sklepu, tako da pravih razlogov, zaradi katerih je bila ta ciljna raven določena, na podlagi izpodbijanega sklepa niso mogle opredeliti niti institucije niti Splošno sodišče.

288    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je določitev letne ciljne ravni v izpodbijanem sklepu pomanjkljivo obrazložena.

289    Tretji del drugega tožbenega razloga je torej treba sprejeti. Ob upoštevanju pravnih in gospodarskih izzivov te zadeve pa je v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti nadaljevati preučevanje drugih tožbenih razlogov.

[…]

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Sklep SRB/ES/2021/82 Enotnega odbora za reševanje (EOR) z dne 15. decembra 2021 o izračunu predhodnih prispevkov za leto 2017 v Enotni sklad za reševanje se razglasi za ničen v delu, ki se nanaša na banko Landesbank Baden-Württemberg.

2.      Učinki sklepa SRB/ES/2021/82 se ohranijo, dokler v razumnem roku, ki ne sme presegati šestih mesecev od dneva razglasitve te sodbe, ne začne veljati nov sklep EOR o določitvi predhodnega prispevka banke Landesbank Baden-Württemberg v Enotni sklad za reševanje za prispevno obdobje 2017.

3.      EOR poleg svojih stroškov nosi stroške banke Landesbank Baden‑Württemberg.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 3. julija 2024.

Podpisi

*      Jezik postopka: nemščina.

1 Navedene so le točke zadevne sodbe, za katere Splošno sodišče meni, da je njihova objava koristna.